Waldorfske novice - Pomlad 2008

G O S T U J O Č E P E R O
Seveda obstaja pri vzgoji tudi element korekture, ampak
le-ta ostane brezploden, če ga otrok doživlja kot temeljni
napad na njegovo svojskost.
To se dogaja pogosto, vendar pa se starši in učitelji tega
ne zavedajo.
Zgoraj omenjena zapoved stoji v ospredju tudi pri zelo
nadarjenem otroku.
Sedaj bi želel pozornost usmeriti predvsem na dolgočas.
Neverjetno pogosto starši opazijo, da se dolgčas v šoli
pojavi predvsem pri nadarjenih otrocih. To je očitno tudi
v našem vprašanju.
Zato se splača, da si najprej podrobneje ogledamo
fenomen "dolgčasa". Kaj je dolgčas? Kdaj se pojavi in kdaj
ne?
Tudi v slovenščini beseda dolgčas kaže na to, da stanje
temelji na določenem doživljanju časa. Čas doživljamo kot
dolg, predolg, da bi se lahko še prijetno počutili. Nasprotje
je nekaj takega kot kratkočasje, stanje, v katerem smo
tako zelo napolnjeni z vsebino časa, z dejavnostjo ali z
dogajanjem, da pri tem na čas popolnom pozabimo.
Kasneje presenečeni ugotovimo, da je minilo kar nekaj
časa, ki se je izmuznil naši pozornosti.
Dolgčas ima torej nekaj skupnega z življenjsko
intenzivnostjo oz. bolje rečeno z intenzivnostjo doživljanja.
Na čas pozabimo, če stojimo polno v življenju. To pa se
dogaja predvsem takrat, ko smo telesno aktivni ali pa se
ukvarjamo z umetniško dejavnostjo. Pri razmišljanju se
namreč distanciramo od življenja, da lahko stvari jasneje
vidimo. Pri tem nismo tako zelo v življenju, temveč ga
takorekoč postavimo pred nas same (kot nam že sam
pojem predstava, nemško Vorstellung, tako odlično opiše),
tako da ga lahko z mišljenjem dojamemo/razumemo. V
zgolj pojmovnem, predstavljajočem mišljenju smo, tako
gledano, manj živi. Takšno mišljenje je hladnejša dejavnost.
Ta znižana intenzivnost doživljanja je predpostavka
(predpogoj) za dolgčas.
Seveda je lahko tudi mišljenje kratkočasno. To se zgodi
takrat, ko pride življenje v predstave, ko postane mišljenje
gibljivo in kreativno. To gibljivo mišljenje imenujemo
fantazija. V mišljenju, polnem fantazije, je malo prostora
za dolgčas. Zato so tudi umetniški procesi poživljajoči.
V waldorfski pedagogiki je umetniško delo vse kaj več kot
le slikanje, risanje, muziciranje, ročna dela, ples. Vsaka
učna ura bi morala biti umetniško zasnovana. To pomeni:
pouk mora biti blizu življenju. V enaki meri se mora
dotikati in inspirirati tako dejanja (početje) kot čutenje in
mišljenje.
Mnenje, da lahko pri zelo nadarjenem otroku njegov
dolgčas preženemo s tem, da mu damo še več intelektualne
hrane, še več dejstev in informacij, je seveda v večini
primerov napačno.
Vzgojitelj naj prej razmisli o tem, kako bo takšnemu
otroku pomagal priti do barv, veselja, svežine in gibanja,
skratka do večje intenzivnosti v doživljanju.
Zelo velik je nesporazum, da so učni procesi čisto
intelektualna zadeva. Pri učenju ne gre samo za to, da
sprejemamo znanje, temveč in predvsem za to, da to
znanje prebavimo. Naša najgloblja znanja si nikakor ne
pridobimo z zavestno intelektualnimi procesi.
Ko ste bili stari še ne dobra tri leta, ste že obvladali
eno od najbolj kompliciranih struktur, kar se jih še sploh
boste učili: materni jezik. Poskušajte se malo spomniti na
tisto učenje. Zaman! Prav tako se prav malo spomnimo,
kako smo takrat zavestno usvajali učne vsebine. To se
sploh ni dogajalo na intelektualnem nivoju. Maternega
jezika smo se učili tako, da so se naši govorni organi
do neke mere vraščali v jezik. Celo zelo težke strukture,
kot recimo uporaba dvojine ali pa instrumentala (6.
sklon op.p.), ki pri meni osebno zahtevata veliko napora,
( delata velike težave) vam v otroštvu skorajda nista
povzročala težav. Te strukture znate prej zaradi čutenja
kot pa zaradi intelektualnega razumevanja. Tudi učenci,
ki pri pouku slabo obvladajo slovensko slovnico, bodo
svoj materni jezik večinoma pravilno izgovarjali in pisali.
Mali otrok se ne uči samo jezika, temveč se uči preprosto
tako, da se vživi v stvari oz. situacije.
Otroški govorni orgnizem se takorekoč vrašča v jezik.
To nima skoraj nobene zveze z intelektualnim učenjem.
Zaradi tega je naučeno tudi globlje zasidrano.
Otrok mora ob učenju tudi doživljati. Zaradi tega je
tako zelo pomembno vzdušje, emocionalno ozadje, tako
pri pouku, kot tudi doma. Če mora otrok pri nekem
predmetu kar naprej doživljati poraze ali pa občuti
vzdušje iz bilokakšnih razlogov neprijetno, potem tega
predmeta verjetno ne bo maral in temu primerni bodo
tudi njegovi dosežki. Nasprotno pa se otrok rad poveže
z učnimi vsebinami, ki jih učitelj podaja v prijetni in
prijateljski klimi.
Nazaj k vprašanju. Intelektualno nadarjenemu otroku
moramo po eni strani dati priznanje in ga hvaliti. S tem
ustvarimo pozitivno vzdušje, ki je pomembno pri vsakem
učenju.
Po drugi strani pa moramo spoznati, da je dolgčas
povezan s tem, da otrok učno snov sicer hitro razume,
ne more pa se tako zlahka v njo vživeti. Zato je naša
druga naloga ta, da otroku pomagamo k intenzivnejšemu
doživljanju. To pa naredimo najboljše tako, da poživljamo
in oživljamo naš lasten odnos do učne snovi, ja, do
življenja in do sveta nasploh. Kajti, tako se namreč glasi
mogoče najpomembnejše pedagoško načelo – vzgoja je v
prvi liniji samovzgoja.
prevod: Staša Petrovič
4 WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2008