Waldorfske novice - Pomlad 2008

wsljubljana

Letnik IV, številka 1
Časopis Waldorfske šole Ljubljana

K A Z A L O

Waldorfske novice

Časopis Waldorfske šole Ljubljana

pomlad 2008, zaporedna št. 57

Waldorfska šola Ljubljana

Streliška 12, 1000 Ljubljana

Tel: (01) 28 222 40

Fax: (01) 28 222 41

DŠ: 65714415

TR: 04302-0001018775

E-pošta: tajnistvo@waldorf.si

Splet: www.waldorf.si

Uredniški odbor:

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič,

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš

Sodelavci:

Godi Keller, Staša Petrovič,

Danaja Koren (10.r), Estera Pirnat (12.r),

Jana Dagarin, učenci 6.razreda,

Ajda Novak (8.r), Maša Vilar Stupica (10.r),

Marko Udovč (11.r)

OE Maribor:

Andreja Pliberšek, Sebastijan Piberl,

Mojca Marija in Tomas

Fotografije:

Alja Venturini, Igor Velepič

Lektoriranje:

Klemen Lah, Betka Jamnik,

Tatjana Kamenšek Klopčič

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk

Časopis izhaja štirikrat letno

skupaj z revijo Svitanje.

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov in

knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja.

ISSN 1854-0430

Kazalo 2

Uvodnik 3

WTC 3

Gostujoče pero 3

Vprašanja staršev 3

Poročilo 5

Poročilo o finančnem poslovanju WšL 5

Vzgoja 6

Dvanajsto leto življenja 9. del 6

Ročna dela in razvoj možganov 9

Dogodki 12

Igra 12

Projekti 12. razreda 13

Iz šolskih klopi 14

Utrinki iz 6. razreda 14

Mein Traumwochenende 15

Utrinki 16

AKTIVA – spodbuda 16

Sedem naglavnih grehov 17

S poti po svetu 18

Pozdrav z Danske 18

Pozdrav iz Avstralije 19

PPS - po planotah Slovenije 20

OE Maribor 21

Razrednik v Dornachu, starš v razredu 21

Kocka je padla 22

Obisk v četrtem razredu WšM 23

2 WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2008


U V O D N I K

WTC

Iztok Kordiš

Godi Keller

Vprašanja staršev

Kratice so čudna reč. Na kaj pomislite, ko vidite

kratico WTC? Verjetno na World Trade Center,

pa gre slika naprej na New York in 11.9., pa na

Ameriko in njeno večno samoumevno prepričanost o pravici

urejanja in podrejanja sveta, pa naprej na svetovno ekonomsko

krizo, pa ...

Ampak ne pri nas! Ne pozabite, da smo na šoli in to

waldorfski šoli in da je bila velika noč letos zelo zgodaj.

WTC pri nas pomeni World Teachers Conference in to

konferenco organizira pedagoška sekcija vsake štiri

leta, v tednu po veliki noči, v Dornachu, v Švici. Letos

se je tam zbralo preko 1.100 učiteljev waldorfskih šol

iz celega sveta, osnovna tema pa je bila razvoj volje in

mišljenja pri otrocih v posameznem obdobju razvoja. WCC

je druga kratica, ki smo jo skovali ta teden – Wonder,

Compassion, Consiousness – to pa so tri osnovne stvari,

ki jih mora pri otroku razvijati šola v posameznem

obdobju, če želi skrbeti za zdrav otrokov razvoj in so

predvsem v današnjem hitečem storilnostnem svetu še

kako pomembne tudi za zdrav razvoj družbe. Čudenje je

seveda prva in osnovna kvaliteta, ki jo moramo pri otroku

razvijati že v predšolskem obdobju in pred rubikonom pri

devetem letu ter jo potem ohranjati vse šolanje. Temu v

osnovnošolskem obdobju sledi sočutje, razvoj občutka

za sošolce, prijatelje, soljudi, na koncu pa pride še skrb

za razvoj zavesti, zavesti o svetu, pojavih in gibanjih v

njem. Eno seveda ne izključuje drugega, le poudarek se v

posameznih obdobjih spreminja.

Waldorfske šole v zadnjem času v prizadevanju za

drugačno pedagogiko niso osamljene in ljudje po vsem

svetu, predvsem pa v Evropi, poleg pomena znanja vedno

bolj spoznavajo tudi pomen razvoja drugih človeških

kvalitet. Ta prizadevanja niso niti tako nova, v zadnjem

času so dobila le nov zagon. Že pred petnajstimi leti

je Jacques Delors zapisal znane štiri stebre vzgoje in

izobraževanja: learn to know, learn to do, learn to live

together, learn to be, lani pa je celo tako konzervativna

organizacija, kot je OECD, ki je neformalna kreatorka

politike razvoja izobraževanja v Evropi, v svoji letni

publikaciji o izobraževanju (Understanding the Social

Outcomes of learning, 2007) poudarila pomen razvijanja

socialne in čustvene inteligence v šolah.

Odprtost, sodelovanje z okolico, z drugimi, tudi drugače

mislečimi, ohranjanje in razvoj lastne identitete ter stalna

skrb za kvalitetno delo so danes naloge vseh, tako držav,

narodov, skupnosti, kot šol in posameznikov. Za to pa je

seveda potrebno zavedanje, da smo sami kreatorji tega

sveta, potreben je interes in volja kaj narediti in seveda

znanje, da to lahko naredimo. Največji strup današnjega

časa je malodušje, občutek nemoči in vdanost v usodo.

Pa smo spet pri začetku, pri liku in osnovni vlogi šole v

današnji družbi. Bodimo in ostanimo taka šola.

Konec prejšnjega leta je

na WŠL potekal tečaj za

starše, ki se je odvijal v

šestih zaporednih sredinih večerih.

Vodil ga je Godi Keller, vseboval

pa je v glavnem predavanja, ki naj bi

staršem (po)kazala pot do lažjega

razumevanj svojih otrok. Med

tečajem smo delali vaje

opazovanja, nato pa so sledili

razgovori. Vedno znova so se

pojavljala vprašanja, ki so v

vsesplošnem interesu. Nekaj

teh in odgovore nanje bomo

objavili v reviji Svitanje v rubriki Vprašanja staršev, na katera

bo odgovarjal eden ali več strokovnjakov. Na vsesplošno

pedagoška vprašanja bo odgovarjal Godi Keller. Glede na

naravo vprašanj pa bomo k sodelovanju povabili tudi druge

strokovnjake.

Koliko časa bo rubrika obstajala, je odvisno tudi

od vašega sodelovnja, dragi bralci, zato bi vas

želela vzpodbuditi, da vaša morebitna vprašanja

pošljete v pisemski ovojnici na naslov Svitanje,

Kašeljska cesta 150 C, 1260 Lj.-Polje ali pa po e-pošti

revija.svitanje@gmail.com.

Glavna tema šole za starše je bila intelektualen

razvoj otroka. Med predavanji se je pojavilo naslednje

vprašanje:

Nadarjeni učenci in dolgočas

Imam otroka, ki se zlahka uči ter si zelo hitro

zapomni učno snov. Drugi učenci potrebujejo pri

usvajanju snovi mnogo več časa in moj otrok se začne

dolgočasiti. Preprosto ne dobi dovolj izzivov, ki bi

odgovarjali njegovi intelektualni nadarjenosti. Kaj

naredi v takšnem primeru šola?

Godi Keller

Najprej si bom dovolil vprašanje razširiti: Kaj napravi ne

samo šola, temveč vsi vzgojitelji? Kajti vzgoja je stvar, ki

v enaki meri zadeva tako šolo kot starše. Vzgojni problem

vedno zahteva sodelovanje čimveč odraslih, ki so zbrani

okoli otroka.

Prva zapoved vzgojitelja je, da otroka ne zanika. To

pomeni, da ga sprejme v njegovi svojskosti in to svojskost

kot del otroka tudi pozdravlja. Nasprotno pa se pogosto

dogaja, da vzgoja izhaja iz tega, da je z otrokom nekaj

narobe in da je potrebno na njem nekaj spremeniti.

WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2008 3


G O S T U J O Č E P E R O

Seveda obstaja pri vzgoji tudi element korekture, ampak

le-ta ostane brezploden, če ga otrok doživlja kot temeljni

napad na njegovo svojskost.

To se dogaja pogosto, vendar pa se starši in učitelji tega

ne zavedajo.

Zgoraj omenjena zapoved stoji v ospredju tudi pri zelo

nadarjenem otroku.

Sedaj bi želel pozornost usmeriti predvsem na dolgočas.

Neverjetno pogosto starši opazijo, da se dolgčas v šoli

pojavi predvsem pri nadarjenih otrocih. To je očitno tudi

v našem vprašanju.

Zato se splača, da si najprej podrobneje ogledamo

fenomen "dolgčasa". Kaj je dolgčas? Kdaj se pojavi in kdaj

ne?

Tudi v slovenščini beseda dolgčas kaže na to, da stanje

temelji na določenem doživljanju časa. Čas doživljamo kot

dolg, predolg, da bi se lahko še prijetno počutili. Nasprotje

je nekaj takega kot kratkočasje, stanje, v katerem smo

tako zelo napolnjeni z vsebino časa, z dejavnostjo ali z

dogajanjem, da pri tem na čas popolnom pozabimo.

Kasneje presenečeni ugotovimo, da je minilo kar nekaj

časa, ki se je izmuznil naši pozornosti.

Dolgčas ima torej nekaj skupnega z življenjsko

intenzivnostjo oz. bolje rečeno z intenzivnostjo doživljanja.

Na čas pozabimo, če stojimo polno v življenju. To pa se

dogaja predvsem takrat, ko smo telesno aktivni ali pa se

ukvarjamo z umetniško dejavnostjo. Pri razmišljanju se

namreč distanciramo od življenja, da lahko stvari jasneje

vidimo. Pri tem nismo tako zelo v življenju, temveč ga

takorekoč postavimo pred nas same (kot nam že sam

pojem predstava, nemško Vorstellung, tako odlično opiše),

tako da ga lahko z mišljenjem dojamemo/razumemo. V

zgolj pojmovnem, predstavljajočem mišljenju smo, tako

gledano, manj živi. Takšno mišljenje je hladnejša dejavnost.

Ta znižana intenzivnost doživljanja je predpostavka

(predpogoj) za dolgčas.

Seveda je lahko tudi mišljenje kratkočasno. To se zgodi

takrat, ko pride življenje v predstave, ko postane mišljenje

gibljivo in kreativno. To gibljivo mišljenje imenujemo

fantazija. V mišljenju, polnem fantazije, je malo prostora

za dolgčas. Zato so tudi umetniški procesi poživljajoči.

V waldorfski pedagogiki je umetniško delo vse kaj več kot

le slikanje, risanje, muziciranje, ročna dela, ples. Vsaka

učna ura bi morala biti umetniško zasnovana. To pomeni:

pouk mora biti blizu življenju. V enaki meri se mora

dotikati in inspirirati tako dejanja (početje) kot čutenje in

mišljenje.

Mnenje, da lahko pri zelo nadarjenem otroku njegov

dolgčas preženemo s tem, da mu damo še več intelektualne

hrane, še več dejstev in informacij, je seveda v večini

primerov napačno.

Vzgojitelj naj prej razmisli o tem, kako bo takšnemu

otroku pomagal priti do barv, veselja, svežine in gibanja,

skratka do večje intenzivnosti v doživljanju.

Zelo velik je nesporazum, da so učni procesi čisto

intelektualna zadeva. Pri učenju ne gre samo za to, da

sprejemamo znanje, temveč in predvsem za to, da to

znanje prebavimo. Naša najgloblja znanja si nikakor ne

pridobimo z zavestno intelektualnimi procesi.

Ko ste bili stari še ne dobra tri leta, ste že obvladali

eno od najbolj kompliciranih struktur, kar se jih še sploh

boste učili: materni jezik. Poskušajte se malo spomniti na

tisto učenje. Zaman! Prav tako se prav malo spomnimo,

kako smo takrat zavestno usvajali učne vsebine. To se

sploh ni dogajalo na intelektualnem nivoju. Maternega

jezika smo se učili tako, da so se naši govorni organi

do neke mere vraščali v jezik. Celo zelo težke strukture,

kot recimo uporaba dvojine ali pa instrumentala (6.

sklon op.p.), ki pri meni osebno zahtevata veliko napora,

( delata velike težave) vam v otroštvu skorajda nista

povzročala težav. Te strukture znate prej zaradi čutenja

kot pa zaradi intelektualnega razumevanja. Tudi učenci,

ki pri pouku slabo obvladajo slovensko slovnico, bodo

svoj materni jezik večinoma pravilno izgovarjali in pisali.

Mali otrok se ne uči samo jezika, temveč se uči preprosto

tako, da se vživi v stvari oz. situacije.

Otroški govorni orgnizem se takorekoč vrašča v jezik.

To nima skoraj nobene zveze z intelektualnim učenjem.

Zaradi tega je naučeno tudi globlje zasidrano.

Otrok mora ob učenju tudi doživljati. Zaradi tega je

tako zelo pomembno vzdušje, emocionalno ozadje, tako

pri pouku, kot tudi doma. Če mora otrok pri nekem

predmetu kar naprej doživljati poraze ali pa občuti

vzdušje iz bilokakšnih razlogov neprijetno, potem tega

predmeta verjetno ne bo maral in temu primerni bodo

tudi njegovi dosežki. Nasprotno pa se otrok rad poveže

z učnimi vsebinami, ki jih učitelj podaja v prijetni in

prijateljski klimi.

Nazaj k vprašanju. Intelektualno nadarjenemu otroku

moramo po eni strani dati priznanje in ga hvaliti. S tem

ustvarimo pozitivno vzdušje, ki je pomembno pri vsakem

učenju.

Po drugi strani pa moramo spoznati, da je dolgčas

povezan s tem, da otrok učno snov sicer hitro razume,

ne more pa se tako zlahka v njo vživeti. Zato je naša

druga naloga ta, da otroku pomagamo k intenzivnejšemu

doživljanju. To pa naredimo najboljše tako, da poživljamo

in oživljamo naš lasten odnos do učne snovi, ja, do

življenja in do sveta nasploh. Kajti, tako se namreč glasi

mogoče najpomembnejše pedagoško načelo – vzgoja je v

prvi liniji samovzgoja.

prevod: Staša Petrovič

4 WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2008


PO R O Č I L O

Iztok Kordiš

Poročilo o

finančnem poslovanju

Waldorfske šole Ljubljana v letu 2007

Zavod Waldorfska šola Ljubljana sestavljajo

naslednje enote: vrtec, osnovna šola, srednja šola,

enota otrok s posebnimi potrebami, glasbena

šola in organizacijska enota Maribor. Sredstva za delo

pridobivamo iz sredstev državnega proračuna, proračuna

lokalnih skupnosti, iz šolnin, prispevkov staršev otrok,

učencev in dijakov, prispevkov ustanovitelja, s prodajo

storitev ali blaga, z donacijami, zapuščinami, prispevkov

sponzorjev in iz drugih virov. Medtem, ko je financiranje

vrtca in osnovne šole (tako matične kot OE Maribor) dokaj

dobro urejeno, imamo že vrsto let težave pri financiranju

drugih enot.

lanskega leta ni več potrebno plačevati najemnine za

prostore srednje šole, februarja letos smo zaključili z

vpisom glasbene šole v razvid, vpis programa z nižjim

izobrazbenim standardom pa je v zaključni fazi.

Letošnji marec je bil tudi zelo radodaren, saj smo za

izgradnjo nove telovadnice prejeli kar 210.000 Eurov

donacij (Supernova 200.000 in 10.000), za kar se obema

donatorjema lepo zahvaljujemo. Pogovori z mestno

občino tudi lepo napredujejo in vse kaže, da bomo

lahko z adaptacijo prizidka Streliške 12a (telovadnica

in 8 učilnic) ter ureditvijo podstrešja na Streliški 12 in

12a začeli že letos. Držite pesti.

Prihodki

Prihodki iz sredstev javnih financ 1.579.774

Prihodki staršev za šolnine in prehrano 596.840

Prihodki staršev za ŠVN, šp.d. in eksk. 55.800

Drugi prihodki 148.725

Skupaj 2.381.139

Tako je bilo tudi lansko leto veliko sil usmerjenih v

izboljšanje tega stanja. Predvsem je kritičen položaj

glasbene šole in programa otrok s posebnimi potrebami

z nižjim izobrazbenim standardom, kjer si že nekaj let

prizadevamo pridobiti sredstva za sofinanciranje teh

programov s strani Ministrstva za šolstvo in šport. Oba

programa smo lani verificirali, postopki za vpis v razvid

izvajalcev vzgojno izobraževalnih programov, pa so se

zavlekli, tako da pogodb o financiranju lani še nismo

mogli podpisati.

Nekaj let se že ukvarjamo tudi s problemom izboljšanja

financiranja srednje šole. Tu smo razvrščeni v program

splošnih gimnazij, vendar se po organizacijsko

izvedbeni plati naš program razlikuje od tega programa

in je zaradi tega tudi dražji, tako da dodeljenih 85%

povprečnih stroškov za nas pomeni le pokrivanje cca

60% dejanskih stroškov. Zato smo si prizadevali, da

bi se uvrstili v drugo kategorijo. Po stroških so nam

najbližje športne gimnazije, trajna rešitev pa bi bila

seveda uvedba nove kategorije - šole s posebnimi

pedagoškimi načeli. To je trenutno tudi najbolj verjetna

rešitev in upamo, da bo čim prej tudi uresničena. Od

drugih aktivnosti je treba omeniti tradicionalni božični

semenj in jesenski koncert, ki sta bila tudi lani dobro

obiskana in uspešna. Z izkupičkom semnja smo

kupili rabljen koncertni klavir. Poleg tega smo uredili

naravoslovno učilnico in adaptirali šest razredov, kjer

je bilo treba zamenjati električno napeljavo in zaščititi

parket.

Kljub temu, da nam v lanskem letu še vedno ni uspelo

izboljšati sistemskega vira financiranja vseh enot, ki je

pogoj za dokončno zagotovitev polnih plač učiteljev, pa

se večletno delo počasi obrestuje in tako nam od konca

Odhodki

Stroški dela in povr. str. v zvezi z delom 1.634.453

Mat.str. in str. storitev 623.886

ŠVN, ekskurzije in šp.d. 55.733

Amortizacija in drugi odhodki 66.647

Skupaj 2.380.719

Podrobno finančno poročilo je sprejel

svet zavoda na svoji seji 26.2.2008

WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2008 5


V ZG O J A

Hermann Koepke

Dvanajsto leto

življenja, vstop v

puberteto 9. del

Nenavaden pogled

"Gottfried, kje je tvoja naloga?" Stal je pred učiteljico.

"Ne vem, nisem znal, včeraj sem bil cel dan v šoli."

"Gottfried!" Susanne je njegovo ime izgovorila z vsem

poudarkom.

Gottfried je pokimal. Z vsem se je strinjal, če bi le

smel na svoje mesto. Zgornji in spodnji deli črk so

bili napisani tako skupaj, da se je pisava razmazala.

Pokimal je.

"Jutri, na vsak način, Gottfried!"

"Ja, jutri!" Obljubil je vse. Razumel je, kaj mora

narediti. Končno je smel na svoje mesto.

"Gottfried, kje so naloge?" Kdor ga je tako nagovoril,

je gotovo njegova učiteljica. Tretjega jutra je bilo isto.

"Ne vem, imeli smo pouk…ne, včeraj ne…jaz, jaz…"

Videl je učiteljičin razočarani obraz. Bilo mu je

žal. Želel si je, da bi lahko kaj spremenil. Susanne

si je zapisala. Svoj dnevnik je vedno nosila s seboj.

Tokrat mu je bilo posebej nerodno, saj je stal ob

njem in videl, kako si zapisuje. Sošolcem se je moral

zdeti smešen: njegov bledi obraz, pogled, usmerjen

v tla, tanka postava v preširokih hlačah in k temu

petelinova frizura. Ko je učiteljica vse zapisala, mu je

rekla, da mora nujno govoriti z njegovimi starši. Vrnil

se je na svoje mesto. Pogledal je k prijateljici, ki se je

živahno pogovarjala s sošolko. Vesel je bil. Najbrž ga

sploh ni opazila, da je stal spredaj pri učiteljici.

Susanne je mučilo vprašanje, kako naj najde pot

do tega fanta. Nemalo skrbi ji je povzročal, saj se je

tako malo učil. Vedno, ko je z njim govorila, ji je ostal

vtis, kako neartikulirano fant govori. Kljub številnim

govornim vajam je govoril skoraj brez soglasnikov;

po drugi strani je bil najglasnejši, kadar je bilo kje

kakšno tuljenje.

Nič manj nesrečna ni bila mama, ko je se je

pogovarjala s Susanne. Komaj kaj si je pustil reči,

umikal se je v svojo sobo in poslušal glasbo. Najbolj

jo je skrbelo, da toliko pokadi.

Tudi drugi učitelji so se pritožili, predvsem učitelji

tujih jezikov. Težko ga je pripraviti, da bi govoril,

njegovo branje je jecljanje. Nareki so prepolni napak

in njegov besedni zaklad je minimalen. Njegov spomin

naj bi bil kot sito.

Susanne je iskala nekaj, v čemer je Gottfried dober

in kjer bi si zaslužil priznanje. Naletela je na njegovo

prikrito melanholijo, četudi je imel sangviničen

temperament. V tem fantu mora biti želja po tem, da

se prilagodi razredni skupnosti in najde priznanje za

svoje delo … Odločila se je za obisk na domu in se

nekega večera odpravila na pot.

Težak pogovor

Oče je zložil časopis in ji ponudil stol, medtem ko se

je mama še prepričala, da otroci zares spijo. Vprašal

jo je, kaj bo pila, predal njeno željo mami in ob

cigareti prisluhnil njenemu zaskrbljenemu poročilu

o delu v šoli.

"Vem, da mu ne kaže dobro. Doma uboga le mene,

žena mu ne sme nič reči. Toda sprašujem se, če

ni to le prehodna faza, ki s seboj prinaša določene

spremembe, na katere ste pokazali na zadnjem

starševskem večeru."

Susanne je odlašala. Če bi odgovorila pritrdilno, še

ne bi rešila problema. Gottfried je bil najstarejši v

razredu, star je že trinajst let in se je s svojo držo

ločil od razreda.

"Del težav spada k puberteti, toda jasno moramo

videti, da je v neuravnoteženem položaju, da s svojimi

močmi ne pride daleč. V mojih očeh je resnično

ogrožen."

Očetu ta odgovor ni bil po volji, žena ga je zaskrbljeno

gledala.

6 WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2008


"Ne vem, kaj naj bi storili, poslali smo ga v drugačno

šolo in zdaj smo v zavoženi situaciji, kjer se mi zdi,

da tudi vi ne veste, kako naprej."

"Jasno nam mora biti, kaj hočemo," je poudaril oče.

"Težave so zaradi tega, ker oba z ženo delava, žena le

polovično, nobeden od naju ne more sedeti z njim."

"Zakaj mu gre pravzaprav tako težko?" je medtem

vprašala Susanne.

"To bi tudi midva rada vedela, zato pa sedimo

skupaj. To bi rada slišala od vas in tudi to, kaj naj

storimo!"

"Imate globok odnos s svojim sinom?" je poizvedovala

Susanne, ko se je najprej obrnila k očetu.

"Seveda, imam odnos z njim. Sem edini, ki ga

uboga, ampak ne vedno. Kaj pomeni odnos? Prej je

bilo bolje, zdaj tudi mene noče poslušati. Ne vpraša

me, nikoli mi ne govori o svojih težavah, razen če

potrebuje denar, pride k meni, in to kar pogosto."

"Vam zaupa, se kdaj pogovarjata?" je vrtala naprej

Susanne.

"Na to lahko odgovoriš ti," se je obrnil oče k ženi,

ki je nesrečna sedela za mizo. "Kot rečeno, od mene

noče nič slišati."

"Temu, kar se tu in tam zgodi, ne moremo reči

pogovori. Ko pride, pojé in gre v svojo sobo. Mami, kje

je to in ono? Če česa ne najde, preklinja in v zadnjem

času vzame vse brez vprašanja, tudi cigarete mojega

moža."

"Se vam zdi to grozno, da kadi? Tudi drugi fantje v

njegovih letih kadijo. Jaz sem strasten kadilec, odkar

sem poročen; tudi moja žena kadi, a veliko manj od

mene."

Susanne ni hotela obrzdati konja pri repu.

"Kajenje je v prvi vrsti simptom, ni pa vzrok, zaradi

česar je Gottfried pristal v slepi ulici."

"In kaj je razlog? Kaj je potem razlog?" Oče je

pričakujoče gledal Susanne.

"Kako vi to vidite?" se je Susanne obrnila k ženi.

Mama je zmajala z glavo. "Ne vem, ampak vidim, da

Gottfried v tem trenutku nima izhoda. Ne vem, kam to

pelje. Zaprl se je vase. Pride le kadar kaj potrebuje."

Starša sta molčala. Kajenje, glasba in klovnovstvo,

to je bilo za Susanne beg iz realnosti, imela je vtis, da

Gottfried čaka, da bi ga kdo poiskal.

"Imate vi odnos z najinim sinom?" se je pozanimala

mama. Susanne je opazila, da ne sme sedeti na

preveč vzvišenem konju.

"Borim se za odnos, toda ne morem reči, da ga

imam," je bil njen odgovor.

"Ima v razredu prijatelje?" Oče je želel dobiti oporno

točko. Susanne je odkimala. V razredu ga dobro

prenašajo, posebnih prijateljev pa nima. Pozanimala

se je, kako se razume z brati in sestrami.

"Ko je bil še majhen, se je želel le igrati z brati

in sestrami. Tudi to je bila pomoč, saj sem poleg

gospodinjstva hodila še v službo. Ko pa je moral

pospraviti kuhinjsko mizo, se je umaknil. Sama sem

hitreje naredila in bolje. Pogosto mi je bil pri delu

pod nogami. In danes nič več ne pomaga. Za delo je

tu mama! Tako ali tako je raztresen."

"Vendarle je bilo včasih lažje. Od mene jih je dobil

nekaj okoli ušes, če ni bil v redu."

"Toda tega sedaj ne potrebuje!" ga je prekinila

mama.

"Zdaj ne, prej pa je!" je vztrajal oče pri svojem.

Potem je priznal, da je sin postal prav neznosen, ko

mu drsi iz rok.

Starša sta veliko pripovedovala o preteklosti in

sta bila osorna. Susanne je dobila živo sliko o

Gottfriedovem domu. Kako bi bil Gottfried sprejet, če

je mamo, ko se je vrnila z dela, čakalo še gospodinjstvo.

Če je potem Gottfried, ki je nepotrebno postopal

okoli, igral le vlogo strelovoda?

Susanne je dobro videla, da v tem večeru ne more

nič doseči. Želela si je govoriti s Henriette in slišati

njen nasvet. Ko je povedala, da odhaja, sta bila starša

mogoče celo malo razočarana. Da tudi sama nista

poznala poti, temu nista oporekala.

"Gotovo je pomembno, da nadzirate njegovo domače

delo," je rekla Susanne, "jaz pa se bom potrudila, da

bom sproti pisala v zvezek, da boste razumeli, kaj

mora narediti. Toda to še ne bo dovolj. Poiskala bom

še druge možnosti, da bi mu pomagala. Potem se

bomo spet srečali."

Oče se je ob slovesu potegnil nazaj. Nekaj se je

dogajalo v njem in Susanne ni bilo težko uganiti, da

ni bil zadovoljen s šolo.

Svoboda Susanne je morala Henrietti o starševskem

večeru in o obisku na domu podrobno poročati. Če je

skrajšala besede in izrekla le sodbo, ji je Henriette je

vsakič postavila dodatno vprašanje. "Kakšna je bila

pravzaprav situacija?" Vprašanje, ki ga mora vsakič

vzeti v zakup.

WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2008 7


ji je sedela nasproti, je bila podobna v tem trenutku

le še borba za svobodo stare učiteljice.

"Nima smisla, da od fanta zahtevamo nekaj, česar

ni. Saj od pese tudi ne zahtevamo, da zraste v nekaj,

kar ni bilo posejano kot pesa."

Ko je končno končala, je napeto pričakovala, kaj

bo rekla kolegica. Toda molčala je. Nato je končno

prekinila molk.

"Opisali ste težave fanta in njegovo situacijo,

kakršno v tej starosti pogosto srečam." Spominjala

jo je na očetovo reakcijo na poročilo o delu v šoli.

Čeprav v izjavah podobne, so imele Henriettine

besede drugačen zven.

Henriette je poiskala svinčnik in papir, toda preden

se je odločila, da ga bo uporabila, je nadaljevala: "V

razredu imate pravo revo. Izogiba se vsemu in najraje

bi bil skrit v svetu: Pobeg! Ne more se povezati z

ničemer. In to se le še stopnjuje – kar v šoli in doma

doživljamo kot reakcije. Po drugi strani pa sledi svoji

številnim željam. Med tema dvema ekstremoma mu

ostaja le malo bede, zato mu moramo pomagati. Vašo

skico bi rada nadaljevala."

Narisala je dva obrisa človeške postave. Prvo je

obdala z ovojem, drugo pa je napolnila s tistim, kar

je prejšnji nakazala pod ovojem.

"Take skice so le zunanji pomočniki," se je omejila,

"in hitro se jih moramo znebiti. Tako je mogoče lažje

videti, kaj mislim: oče ga je udaril, če česa ni naredil

prav. Volja otroka tako ni bila povezana z nalogo,

ampak razdvojena. Mama je delo hitreje in bolje

opravila sama, ker je bil nespreten. Tako je v njem

nastal vtis, da ničesar ne zna. Dvignil je roke. To je

vse le zunanje dogajanje. Narisala sem ga v ovoju:

nazaj obrnjen občutek, pretrgana volja. Z dvanajstim

letom otrok ne živi več v oblakih, ki ga obdajajo,

ampak čuti njihovo vsebino. Vse, kar se je nabiralo

v njih, zdaj sestavlja notranje življenje. Če zdaj nima

volje do dela, se ne more in noče zares povezati. Je

kot časovno zamaknjeno ogledalo, v katerem se danes

kaže tisto, kar se je prej dogajalo okoli njega."

"Potem je vsaka pomoč zaman …"

"Ne! Nikoli! Tudi če pride prava pomoč prepozno, ni

nikoli prepozno!" Susanne je bila vsa žareča, saj je iz

Henriettinih oči švigal plamen. Taki pokončnosti, kot

Ne brez razloga je Susanne spremljala otroke

skozi različne dobe, v katerih se dogajajo procesi, ki

usklajujejo rast, cvetenje in zorenje. Prav zato v tem

letu ni dobro menjavati učitelja. Kaj lahko se zgodi,

da ima poznejši vrtnar nejasno sliko, kaj je delal

vrtnar pred njim, razen če ni rasel z vrtom oz. kot

učitelj pozna starše in temu primerno to upošteva."

"Potem moram z Gottfriedom nadoknaditi in ojačati

njegovo voljo in občutke, da se bo lahko učil."

"In kako boste to naredili?" je Henriette napeto

pričakovala odgovor.

Susanne je dobro vedela, da ima njena kolegica

zakladnico bogatih izkušenj in od tam je želela dobiti

kakšno. Raje je vprašala, kako bi v takem primeru

reagirala ona.

Henriette je že pričela kazati konkretno vajo. Na

prt je položila svinčnik in z mirno odločnostjo rekla:

"Svinčnik sem položila na mizo. S konico kaže

proti meni, z radirko proti steni. Stranske ploskve

svinčnika so rdeče in oranžne, miza je svetlo rjava

in svinčnik tvori s prtom pravokotni, približno

enakokraki trikotnik.

In zdaj nazaj k Gottfriedu. Kaj ima to skupnega z

izgovorjenim stavkom, ki se začenja z jaz?"

"On zmore, nič ne more biti lažje, toda vprašuje se,

zakaj bi moral. Ne najde smisla, mogoče se mu zdi

absurdno."

"Povedali mu boste, da lahko s takimi vajami

izuri spomin, da si bo lahko lažje zapomnil, kam

je odložil svinčnik, ko ga bo naslednjič iskal. Sicer

je dejanje brez pomena. Bilo bi še bolj smotrno,

če bi svinčnik vedno odložil v lonček, pa se sploh

ne bi bilo treba spominjati, kam ga je odložil. Je

dejanje brez pomena, toda ima smisel: oblikuje ga.

In še več: ne zadovolji nobene želje, nobene zahteve.

Nastopajoči ne bo ocenjen ali omejen. To dela zaradi

svobodne volje: sam izbere predmet in kraj, kamor

ga bo odložil in si naredi slikovni vtis. Gottfried se

mora naučiti uporabiti to svobodo, ki je nima! Večina

njegovih dejanj ne prihaja iz zrele sredine, ampak iz

iztrganega jaza, ki je priklenjen na želje in poželenja

s spoznanjem: Tega ne znam."

"Ne morem si predstavljati, da bi ta pomoč

zadostovala," je dvomila Susanne.

8 WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2008


V ZG O J A

"Prej ste rekli, da ni nič lažjega od te vaje. Delala sem

jo v svojem razredu. Take vaje je bilo težko delati dalj

časa. Pri tem sem izkusila, kakšen sunek potrebuješ,

da počneš nekaj tako nesmiselnega. Tako se zelo

močno srečaš s samim seboj.

In lahko se navežeš še na druge vaje, ki jih je na nekem

predavanju opisal Rudolf Steiner. Preberite si poglavje

Nervoza in jastvo. Vedno, kadar sem učila otroke v tej

starosti, sem ga skrbno prebrala in z razredom vadila

v njem opisane vaje. Na pogled majhne vaje imajo velik

učinek, če jih delamo dalj časa."

Videla je Susannin dvom in je dodala: "Sprva tudi

jaz nisem tako zlahka verjela v pozitivni učinek. Toda

ta dvom je v toku dogajanja povsem zbledel. Učinki

so in o tem se boste prepričali. Pri tem potrebujete

potrpljenje in ljubezen vrtnarja. Komaj čakam, da

slišim vaše izkušnje."

Z umirjenostjo je pogledala svinčnik na mizi. Preden

je uzrla svinčnik kot tak, je zaznala barvo in obliko kot

v svoji spominski sliki. Susanne pravzaprav še nikoli

ni tako močno doživela človeka, ki je tako povezan s

tem, kar počne.

"Še nekaj. Pomembno je, kako se obnašate do

Gottfrieda. Če npr. stoji pred razredom in spet nima

naloge, lahko velikodušno in tako, da bo začutil humor,

toda ne ironično, rečete: "Dobro jutro, Gottfried, danes

pa ne bomo preverili naloge, kaj pa, če bi me ti jutri

presenetil s svojim zvezkom?" Biti moramo sproščeni,

fanta moramo razvedriti. Vsak nasmeh, ki ga dobite od

njega, je vreden tisočkrat več kot osramotitev, ki ga je

doletela. To je nujno za njegovo izredno šibko stanje.

Kasneje, ko se bo okrepil, ga lahko trdneje primete.

Tudi zaradi sramu, ker nam v življenju nekaj ne gre,

lahko dobimo nove vpoglede."

"Naj staršem svetujem take vaje?" je Susanne

premišljala napol naglas.

"Najprej jih delajte vi, dve vaji z razredom, in potem

opazujte razred, še posebej pa Gottfrieda. Izkušnje, ki

jih boste dobili z Gottfriedom, naj vam bodo osnova za

vaš naslednji obisk.

Ne začnite z napakami, ki jih delajo doma. To bi

bilo narobe. Lahko bi se pojavili občutki krivde ali

pa agresija; oboje bi škodovalo Gottfriedu. Kot smo

se naučili poiskati in razumeti ozadje za Gottfriedove

težave, prav tako lahko poiščemo mnogo, kar bo zbližalo

družino, če se le potopimo v njihovo življenjsko zgodbo

in domačo vzgojo. Starše moramo sprejeti, takšne, kot

so, to pogosto ni lahko, je pa dobro. Vendar pa so tu

nazorne situacije, izjeme obstajajo."

(se nadaljuje)

prevod: Nadja Lazar

Inteligenca rok

Ernst-Michael Kranich

Ročna dela in

razvoj možganov

Svobodna gibljivost rok in dlani

V

nekem znanem ortopedskem učbeniku je

človeška roka poimenovana kot "najbolj

diferenciran premičen organ, kar jih sploh

obstaja" (Debrunner 1983, str. 365). Roka je, kot lahko

preberemo na nekem drugem mestu, "biomehanično

gledano, gotovo najbolj zapleten del telesa" (Reill 1999,

str. 62). Dejansko ni nobenega drugega organa, s katerim

bi lahko kakšno živo bitje opravljalo toliko različnih gibov,

kot jih lahko izvaja človek s svojimi rokami. Pri velikem

številu teh različnih gibanj so udeležene tudi celotne roke

(ne le dlani). Tedaj so gibi rok in dlani razširjena celota.

(Jeannerod 1994, str. 535).

Za roke in dlani je značilno popolnoma svobodno

gibanje, ki izvira iz notranjosti. To se lahko vidi v

zgradbi rok in v veliko drugih podrobnostih. Roke

se začnejo z ramenskim sklepom, to je na lopatici

na trupu. Ta je brez direktne povezave s preostalim

okostjem. Zelo premično leži v mišicah. Le preko

ključnice ima povezavo z grodnico prsnega koša in

s tem tudi z dihanjem. Na lopatici se glavica sklepa

dotika nadlahtne kosti na tak način, da ima sklep čim

več manevrskega prostora za gibanje. Tako prihaja

gibanje nadlahti v celoti iz mišičevja oz. iz impulza za

gibanje, ki deluje v njem. Gibljivost se v komolčnem

sklepu še poveča z možnostjo raztezanja in upogibanja

podlahti ter sukanja, pri katerem lahko človek obrača

svoje dlani navzgor (supinacija), na sredino in navzdol

(pronacija). Nato sledijo še gibanja v zapestju in različni

gibi prstov. Gibi rok so od nadlahti do dlani in prstov

vedno bolj diferencirani.

Človeška dlan se loči od vseh podobnih tvorb iz

živalskega kraljestva po legi palca glede na ostale

prste in po njegovi veliki gibljivosti. Zaradi tega lahko

človek palec in ostale prste premika neodvisno drug od

drugega. Manjše in večje predmete lahko tako prime na

popolnoma drugačen način in z njimi, zaradi gibljivosti

rok in dlani, rokuje na najbolj raznovrstne načine.

Ko držimo v rokah nek predmet, kot je npr. svinčnik

ali pletilka, s palcem pritiskamo na ostale prste in s

temi spet nazaj na palec. Dejavnost volje v palcu in

prstih pri tem medsebojno deluje ena na drugo.

WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2008 9


Otrok ima predstavo o gibanju, vendar se mora pri

izvajanju na začetku precej truditi, saj je volja najprej

nerodna. Zato potek gibanja najprej spremlja z očmi,

od zunaj. Z vajo si po določenem času gibanje vedno

manj predstavlja. Volja je prestala proces razvoja. Ko

se otrok nauči določene spretnosti, postane zakonitost

gibanja, ki je bila najprej v predstavi, lastnost volje.

Volja se je organizirala po tej zakonitosti in le- ta je

popolnoma prešla v področje volje.

Ramenski sklep (kot se vidi na rentgenskem

posnetku): nadlahtnica daje z glavico svojega sklepa

glede na majhnem sklepnem področju lopatice zelo

veliko prostora za gibanje komolca

Lahko rečemo da, ko nek predmet primemo, doživimo

samega sebe, to sprejmemo v svoje osebno življenje in

se povežemo s predmeti in z okoljem, v katerem delo

opravljamo. Vidimo torej, da so roke člen človekovega

jaza. Ta pa prihaja najbolj do izraza v pokončni drži

človeka. Svobodna gibljivost rok in dlani je v najgloblji

povezavi s pokončno držo in si je brez nje ne moremo

predstavljati.

Inteligenca rok

Ko si za nekaj prizadevamo, npr. pri kvačkanju

in pletenju narediti določeno pletenino, pri tem

vidimo, kako inteligenten je ta postopek. Za to, da je

ta pletenina nastala, smo morali uskladiti skrajno

zapletene natančne motorične procese gibov desne

roke z delom leve roke, da smo na dosedanje petlje

dodali nove. Če se otrok uči kvačkati ali plesti, postaja

pri tem inteligenca, ki je lastna tej dejavnosti, lastnost

volje. Tako otrok postaja inteligenten v svoji volji. Ne

poznamo le inteligence glave, ampak tudi inteligenco

rok in prstov. Najbolj subtilno področje praktične oz.

"telesno-gibalne inteligence" je za Howarda Gardnerja

kontrola telesa igralca, plesalca, pantomimika ali

športnika. Med to prišteva tudi takšne finomotorične

spretnosti, kot je igranje klavirja pianista in pisanje na

pisalni stroj (Gardner 1994, str. 191).

Roka – organ občutkov in volje

Z gibi rok in dlani se človek na različne načine izraža.

V gibih in kretnjah se vedno kažejo notranja doživetja.

Neposredno izražanje čustev in občutkov smo sposobni

zaznati, lahko pa zaznamo tudi zamišljenost, privolitev

ali zanikanje. To so spontani izrazi duševnega življenja

in v tem pogledu so tudi roke ter dlani organ duše.

Drug način izražanja z rokami pa so spretnosti, ki se jih

človek nauči v življenju. S tem mislimo na to, da nekaj

namenoma primemo pa vse do virtuozne klavirske igre

pianista. Od običajne hoje, do umetniškega gibanja

plesalca ali evritmistke. O takšnih gibanjih bomo

govorili v nadaljevanju našega teksta, poudarek pa bo

na tistih procesih, ki se odvijajo pri učenju določenih

spretnosti pri pouku ročnih del.

Učenje ročne spretnosti, kot je npr. pisanje ali

pletenje, se dogaja na določen način. Najprej moramo

s tipom zaznati, da imamo svinčnik ali pletilko v

rokah. Potrebujemo zelo senzibilno zavest v rokah in

gibih prstov, v "čutih za gibanje" (kinestetični občutek,

občutek za globino). Če ne bi imeli v rokah in prstih

nikakršne zaznave o položaju in gibanju naših rok,

potem gibov ne bi mogli zavestno voditi. Pogoj za

učenje ročnih spretnosti je kontrola gibanja s čutom

za gibanje in njegovim natančnim organom v mišicah

(mišično vreteno) ter tetivah, ki so med mišicami in

kostmi (golgijev tetivni organ). Prva stvar, ki jo otrok

izve, je, kako naj bi se pisalo črke ali, pri pletenju, kako

se naredi nova petlja.

Ramenski obroč z rokami in dlanmi od zgoraj

(Rohen 1973)

10 WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2008


Hkrati gibanje vpliva na možgane. Pokazali smo že,

da igrata tip in predvsem občutek za gibanje pri gibih

pomembno vlogo. To velja še posebej za natančne in

zelo subtilne gibe rok in prstov. Ustrezno temu sta

tudi čut za tip in za gibanje zelo dobro izoblikovana. V

mišici roke, s katero upogibamo prst, imamo izjemno

veliko mišičnih vreten, ki so organi za občutenje

gibanja. Tipne in gibalne zaznave gredo po določenih

živčnih poteh v možgane, in sicer najprej v tiste vijuge,

ki ležijo za centralno brazdo (postcentralni girus oz.

postcentralno polje). Tudi tu obstaja medsebojna zveza

z raznimi področji tipnih in gibalnih čutov celega telesa.

Tista področja, ki so pod vplivom višjih gibanj in tipnih

občutkov, kot so npr. gibanja rok in prstov, so posebej

velika.

Možgani in "ročna dela"

Ko se otrok pri pouku ročnih del uči nekatere od

omenjenih spretnosti, se dogajajo prav posebni procesi

med možgani in njegovimi rokami. Takšni procesi pa

se izvršujejo tudi med gibi rok in možgani. Obravnavali

bomo le tiste, ki se dogajajo v sprednjem možganskem

režnju in rokami. Ugotovili so, da so določena področja

sprednje možganske poloble (premotorično področje

in suplementarno motorično področje) takrat, ko si

predstavljamo določeno gibanje, močneje prekrvavljena.

To je fiziološki izraz te predstavne dejavnosti. Ta

predstava tedaj, ko se otrok odloči izvesti določeno

namero, prodira v voljo rok in prstov. 1

Kanadski nevrokirurg Wilder Penfield je v štiridesetih

letih prejšnjega stoletja odkril, da obstaja natančna

povezava med gibalnim mišičjem celotnega telesa in

med tistimi možganskimi vijugami, ki ležijo ob centralni

brazdi. Razni deli te vijuge (Gyrus praecentralis

– precentralni girus) so v odnosu s točno določenimi

mišicami oz. mišičnimi skupinamim ki so povezana

s človeško voljo. Ležijo drug poleg drugega kot razna

telesna področja s svojim mišičevjem. V tem pogledu

je ta vijuga kot nekakšna podoba človeškega življenja.

Tista področja, ki so povezana z organi, ki izvajajo

določene diferencirane gibe, so opazno večja. H tem

spadajo ročna in prstna področja. Ko se sedaj otrok

odloči za izvajane neke dejavnosti s svojimi rokami

in prsti, prodira gibalna predstava od suplementarno

motoričnega področja preko ročnih in prstnih področij

precentralne možganske vijuge po kortikospinalni progi

v ustrezen del hrbtenjače in od tam po nadaljnji živčni

poti v mišice rok in prstov. Tukaj se sproži dejavnost

volje, s katero potem otrok premika roko in prste. Po

tej poti prodirajo iz otrokove glave misli in predstave v

organizacijo volje rok in prstov ter določajo zakonitost

tej aktivnosti volje.

V zadnjih desetletjih je prišlo do odkritij, da je vpliv

rok in prstov na možgane zelo dinamičen. Prvi namigi

izhajajo iz poskusov z opico. Opica je več tednov po

eno uro na dan uporabljala dva prsta ene roke. Po

tem času so ugotovili, da sta področji obeh prstov v

postcentralnem polju razločno večji kot na začetku

eksperimenta (Merzenich 1987). Podobna dejstva so

znana tudi pri ljudeh. Odkrili so, da sta pri violinistih

področji obeh rok različno veliki. Področje desne roke

je zaradi njene skrajno natančne gibljivosti precej večje

od področja leve roke. Izvajanje kompleksnih gibov že

po pol ure pripelje do velikega povečanja aktiviranega

področja, ki ustreza rokam, a ob neuporabi to področje

po enem tednu nazaj zakrni (Altenmüller 1999, str.

102). Posebej prepričljivo je naslednje opazovanje:

opazovan je otrok, ki ima skupaj zraščene posamezne

prste. Pri tej "zraščenosti" (imenuje se sindaktilija) je

področje povezano z rokami v postcentralnem polju

občutno manjše kot pri ljudeh z običajnimi rokami.

S kirurškim posegom lahko prste ločijo in "izdelajo"

anatomsko pravilno roko. Sedaj se v možganih zgodi

nekaj presenetljivega. V enem tednu se področje prstov

razširi in zavzame svoj običajni prostor" (Weinmann

1999, str. 37). Ob pregledu teh in nadaljnjih rezultatov

poskusov lahko sklenemo, da se tudi pri kvačkanju,

pletenju in drugih finomotoričnih ročnih spretnostih

področja v možganih, ki so povezana z rokami, širijo.

Sklenemo lahko tudi, da s tem inteligenca rok in prstov

vpliva na možgane kot nekakšen organ mišljenja.

1

Mišice, odgovorne za gibanje rok in prstov,

ležijo v podlahti in v dlani.

(se nadaljuje)

prevod: Eva Zupan

O avtorju: Dr. Ernest-Michael Kranich je rojen leta

1929. Študiral je biologijo, paleontologijo, geologijo in

kemijo v Tübingenu. Doktoriral je iz botanike. Več let je

bil učitelj v srednji waldorfski šoli. Od leta 1962 do leta

1999 je bil predstojnik Freie Hochschule v Stuttgartu in

predstojnik seminarja za waldorfsko pedagogiko. Veliko

je objavljal o botaniki, zoologiji in antropologiji.

WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2008 11


D O G O D K I

Igra

Danaja Koren, 10.r

Uf, pa je za nami! Občutki so nepopisni; veselje,

zadovoljstvo ob uspehu mislim pa,da med sošolci

čutimo tudi trdnejšo povezanost.

Pa pojdimo od začetka! Januarja smo dobili novo režiserko (go.

Snježano Martinović) in besedilo (B. Nušić: Gospa ministrica).

Ko smo se ozrli na predviden datum premiere ter debelino

scenarija, smo se mnogi vprašali, ali nam bo uspelo. Sama sem

bila optimistična, saj nam je tudi v osnovni šoli uspelo izpeljati

kar precej zahtevne igre v še krajšem času. Vedela sem, da je za

vse najbolj potrebno potrpljenje (posebej med vajo drugih na

sceni),zbranost ter delovna vnema. Na vajah smo se velikokrat

imeli zelo lepo.Veliko smo se smejali, jaz sem bila navdušena nad

nastopom nekaterih že od vsega začetka, tudi režiserka,zelo

temperamentna ženska, se mi je zdela čudovita! Velikokrat

me je jezila neprisotnost sošolcev na vajah. Posebej tistih

celodnevnih med vikendom. Takrat smo ugotovili, da je vsaka,

še tako majhna vloga, zelo pomembna in nenadomestljiva.

Škoda, ker se nekateri niso zavedali, da jih kljub njihovi majhni

količini teksta močno potrebujemo. Najbrž se niso zavedali niti

tega, da jih lahko zato tudi z lahkoto zamenjamo s kakšnimi bolj

željnimi njihove vloge.

Ko sem bila sama na "odru" se mi je zdelo krasno. Igrati z

Ano in Kati je pravljica. Zakaj? Prvič: obe sta znali besedilo in

posledično sta lahko zelo mislili le na igro. Drugič: na odru sem

se počutila, kot bi bil že nastop. VEDNO, tudi če je bila le vaja.

Pa to ne pomeni, da sem imela vedno tremo, sploh ne. Ampak

čutila sem nekakšno "povezanost". Zelo dobro sta reagirali na

moje besede in dejanja in mi tako zelo olajšali situacijo. Takoj

sem vedela, v kakšnem tonu odgovarjati Živki, ne da bi sploh

mislila na to.

Moram povedati, da sem bila zadovoljna tudi s svojim

kostumom.Obleka je bila lepa in v njej sem se počutila kot prava

bivša ministrica. Smešen mi je bil edinole občutek spetih las.

Danes (zdi se mi tako) punce nismo tako navajene spetih in

urejenih frizur. Jaz pa še posebej ne. To me je malce spravljalo

ob živce. Tudi maska (make-up) mi je bila všeč.

In tako so se priprave zelo hitro iztekle. Zadnji dan se je

pokazala resnost zelo velike večine razreda. Nekateri so se

odrezali tako dobro, da tega od njih ne bi pričakovala. Pa ne

zato, ker bi menila, da so nesposobni, ampak ker so pogosto

kazali hladen odnos do igre. Na odru pa so vseeno zablesteli.

Zelo mi je bilo žal, da nisem mogla iz publike spremljati celotne

predstave.

In končno ... nastopil je dan premiere. Tega dne sem se veselila

in upala,da nam bo uspelo tako, kot zmoremo.V zakulisju je bilo

napeto in hkrati sproščeno, smejali smo se in z ušesi spremljali

dogajanje na odru.Veseli smo bili vsakega odziva publike.

Režiserka je ves čas "dajala tempo"s tleskanjem, kar nam je tudi

pomagalo pri boljši predstavitvi.

Igra je tekla, nekateri so se na mestih, kjer so naredili napako,

odlično znašli. Ko je bilo konec, smo bili zadovoljni. Bili smo

ponosni, vsi smo kar žareli. Dobili smo še rožice, starši so

pripravili prigrizke ...

Vesela sem bila, a sta na predstavo prišli tudi moji zelo dobri

prijateljici in da jima je bilo všeč. Ena mi je rekla, da se ji zdi

neverjetno,da se je cel razred tako združil in odlično izpeljal tak

projekt. Da njihovemu razredu ne bi nikoli uspelo kaj takega.

Dala mi je misliti. Res se mi zdi,da smo si postali zelo blizu,

saj smo do nekega zastavljenega cilja prišli skupaj, vsak je bil

pomemben. Hvala vsem, ki so/ste nas podpirali, saj so na koncu

dosegli rezultat in iz vsakega izmed nas izvlekli na plan velike

potenciale, ki jih še sami nismo poznali.

Živele igre in vsa skupinska dela, ki dajo vsakemu posamezniku

pomembnost v svetu in projektu ter na koncu zadovoljstvo vseh,

ki se nas je uspelo povezati v neuničljivo vez stkano iz veselja,

obupa, jeze, sreče, humorja in na koncu velikega skupnega

uspeha!

12 WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2008


D O G O D K I

Projekti

12. razreda

Estera Pirnat, 12.r

Dober mesec je že minil, odkar smo dijaki 12.

razreda končali svoje projektne naloge in naše

rezultate našega dela pokazali tudi na praktičnih

predstavitvah.

■ Estera Pirnat - Trebušni ples tribal

S projektom se je vsak izmed nas spopadal drugače. Nekateri

so imeli težave z iskanjem literature, drugim ni šlo pisanje,

tretji niso vedeli, kaj naj vsebuje njihova predstavitev … Vse

pa nas je družil isti cilj: premagati težave, izpeljati to, kar smo

si zadali, in uspešno dokončati svojo nalogo. Mislim, da nam

je to na koncu precej dobro uspelo, še celo bolje, kot smo

sprva pričakovali. Praktične predstavitve so bile za nas pravo

presenečenje. Spominjam se, kako smo med predstavitvami

med seboj navdušeno govorili: "Kako dobro nam gre! Sploh

si nismo mislili, da bodo predstavitve tako pestro in zanimivo

izpeljane." Presenečeni smo bili drug nad drugim in občudovali

sposobnosti in talente svojih sošolcev, ki so v teh dneh tako

blesteče prišle na dan.

Kot pozitivni točki letošnjih predstavitev projektov bi omenila

točnost in praktičnost. Kolikor nam je znano, smo se letos prvič

uspeli precej dobro držati programa, zato do večjih časovnih

zamud ni prišlo. S "praktičnostjo" pa merim predvsem na

vsebino naših predstavitev. Tu smo se s sošolci poskušali držati

zlatega pravila: Čim manj teorije, tem bolje. Namesto te pa smo

svoji publiki poskušali pokazati čim več praktičnega in jih tako

čim bolj živo seznaniti z našim ustvarjanjem.

Nekaj dijakov bo svoje projektno delo predstavilo še na

umetniški predstavitvi srednje šole, kamor ste vsi lepo

povabljeni. S tem se naša generacija počasi poslavlja in prepušča

pot zanamcem. Kaj je tisto, kar bi jim svetovali, ko si izbirajo temo

vsak svoje projektne naloge? Naj izberejo temo, ki jih veseli. Naj

bo čimbolj praktična in čim manj teoretična, saj jim bo to olajšalo

prestavitev. Pri vsem pa naj sledijo sebi in svojim notranjim

vzgibom. Tako njihova projektna naloga ne bo le nekaj, kar

morajo izpeljati, temveč bo tudi priložnost za odkrivanje globin

in potencialov, ki se skrivajo v vsakem izmed njih.

■ Gašper Habjanič - Stand-up komedija

■ Sara Kern - Pravljica

■ Sara Lavtižar - Koktejli

WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2008 13


I Z Š O L S K I H K L O P I

Učenci 6. razreda

Utrinki iz 6. razreda

Športnik na obisku

V torek, 14. 1. 2008, je na obisk prišel slovenski olimpijec

Miroslav Cerar. Rodil se je leta 1939. Na osnovni šoli začel trenirati

gimnastiko. Od leta 1958 do leta 1970 je bil eden najuspešnejših

telovadcev na svetu.

Začel je pripovedovati: "Vedno smo po šoli šli v telovadnico in

trenirali včasih smo delali atletske vaje. Drug drugemu smo si

vedno pomagali. Če je kdo padel, ga je drugi ujel."

Najraje je telovadil na drogu. Spremljala ga je prijateljica

– športnica, ki nam je povedala zanimivo zgodbo: "Bilo je

svetovno prvenstvo v Pragi in Cerarju so krivično sodili. Rekli so,

da je zmagal Sahalin iz Rusije. Vsi so začeli vpiti: "Cerar! Cerar!

Cerar!" Zraven mene je sedel Italijan in je potem tudi on začel

vpiti.

Tako smo vsi kričali in žvižgali pol ure. Miro pa je stopil

k tekmovalcu Borisu Sahalinu, mu dal roko in mu čestital:

"Čestitam. Premagal si me!" Ko so to videli sodniki, so (prvič

in verjetno zadnjič) spremenili oceno. Miro je postal svetovni

prvak v gimnastiki. Zmagoval je največkrat na konju z ročaji. Ima

veliko zlatih medalj." S Sahalinom sta še zmeraj dobra prijatelja.

Sedaj ima tri otroke, ženo in je vključen v Evropsko društvo za

fairplay. Je častni član in prvi predsednik Olimpijskega komiteja

Slovenije.

Kdo pride na obisk?

Katarina Novak

Pred kratkim smo med uro ponavljanja dobili obisk. To sta bili

dve gospe iz Rusije.

Rusija je znana po lutki deklice. Ko jo odpreš, je v njej še ena

deklica, a ta je manjša. Zadnja lutkica je najmanjša in nerazstavljiva.

Mi ji rečemo BABUŠKA, po rusko pa je МАТРЁШКА. To je rusko

žensko ime.

Predstavila nam je tudi САМОВАР- samovar. To je naprava za

gretje vode, ki jo uporabljajo za čaj. Reče se:"Rad bi pravi ruski

čaj, tak, da se bi videlo skozenj do Moskve!" pravi ruski čaj je

zelo malo čaja z veliko vode. Rusi pijejo čaj petkrat na dan.

Na koncu smo se od njiju poslovili in se jima zahvalili za

predstavitev Rusije.

Maruša Cizl

Dih Rusije

V torek, 15. 1. 2008, sta prišli k nam dve gospe iz Rusije. Ga.

Marina, vodja ruske jezikovne šole Linguarus in njena prijateljica

sta nam želeli predstaviti Rusijo.

Pred njunim prihodom smo imeli veliko čistilno akcijo in

pospravljali smo šolo. Ko smo jo uredili, smo se odpravili v

razred, kjer nas je čakalo prijetno presenečenje. Vsak je na mizi

dobil svojo babuško in svojo leseno žlico, Ga. Marina nam je

povedala, da jo zelo čudi, da tej "figuri" pravimo babuška, saj je

to mlada deklica, vesela in lepa. Babuška – МАТРЁШКА (kot jo

imenujejo v Rusiji) je simbol plodnosti. Dobila je ime po najbolj

priljubljenem imenu v Rusiji. МАТРЁШКА je tudi najbolj pogosto

rusko ime.

Gospe sta prinesli tudi samovar. To je posoda na elektriko, kjer

voda sama zavre. Rusi pravijo, da imajo tako redek čaj, da bi

lahko videli skozenj do Moskve.

Občudovali smo še leseni pribor, ki ga izdelujejo ročno.

Čudovito je bilo, ko smo imeli obisk. Potrudili se bomo in

pripomogli na predstavitve Rusije v naši šoli. Upam, da bom

Rusijo kdaj lahko obiskala.

Košarkarska tekma

med učenci in njihovimi očeti

■ Maruša Cizl, 6.r

Urša Šega

Ko smo prišli na tekmo, smo bili začudeni, ko smo videli očeta,

saj smo mislili, da bomo igrali z otroki. Sprva smo mislili, da bomo

zmagali, toda proti koncu smo le upali. Očetje so nas premagali

za pet točk, vendar je bila tekma vsem zelo zabavna. Nato smo

pojedli še pico velikanko in počasi veseli odšli domov.

Upamo, da se bo ta tekma ponovila.

Eva Vrhunc in Krištof Modic

14 WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2008


Jeza

HOČEM ČOKOLADO!

Nihče mi je ne da,

čeprav jih poln žep ima.

ČE PA HOČEM BONBON,

MI PRAVIJO,

KJE JE TVOJ BONTON!

VZAMEM POMARANČO!

Vržem jo ob tla,

zdaj umazana je cela kuhinja.

Alja Bernik

Družina

V naši družini smo štirje tipi,

pred "parimi"meseci prišel je še Riki,

papagaj je, da mu ni para,

vsa čast mu in slava.

Doma je lepo in veselo,

pa tudi "zateženo".

A naloga včasih je nadloga,

to me neprestano gloda.

Kaj naj napravim?

V sobo grem in se zaprem,

knjigo vzamem in brati začnem.

Kličejo me, naj pridem na plan,

a takrat sem že zaspan.

Pa saj je jutri še en dan!

Urban Širca

Jeza

Vrata na vso moč zaprem

in okno si odprem.

Na ves glas bi zakričala

Ter nalogo počečkala.

Nato posteljo razmečem,

blazine pa na tla pomečem.

Takrat pa pride v sobo pes …

In vse to ni bilo res!

Katarina Novak

Jeza

Jezna sem zelo,

ker vse mi je narobe šlo.

Ko pa pomislim na lepe dni,

se kar jeza razkadi.

Tara Dewa

Ne bom!!!

Ne bom več poslušal staršev!

Ne bom več delal nalog!

Ne bom pospravljal sobe!

Ne bom več delal nič!

A ...

Matevž Mramor

Ajda Novak 8.r

Mein

Traumwochenende

Am Freitag nachmittag nach der Schule werden

ich und meine Freundin Zala mit dem Bus nach

Dobrunje fahren. Dort werden wir eine Knorr

Suppe und Spagetti zum Mittagessen kochen und im meinem

Baumhaus essen. Dann werden wir Bogen schießen und im

Nachbars Mais spazieren.

Im Baumhaus werden wir uns zum Schlafen vorbereiten

und zum Abendessen auf dem Feuer Wursthen braten. Um

halb elf werden wir in das Baumhaus gehen und reden bis wir

einschlafen.

Am nachsten Tag werden wir mit dem Skateboard zum

Schwimmbecken gehen. Dort werden wir den ganzen Tag

schwimmen und wenn wir zuruck zum Baumhaus fahren, halten

wir bei Market Dobrunje und kaufen ein Eis. Am Abend werden

wir bei meinen Tanten Pizza backen. Wir werden im Baumhaus

schlafen.

Am nachsten Tag, am Sonntag werden wir sehr spat

aufstehen und in den Wald gehen und Heidelbeeren sammeln.

Auf unserem Feld werden wir etwas Mais pflucken und zum

Mittagessen braten. Fur den Nachtisch werden wir uns Apfel

auf dem Holzstock braten. Dann werden wir auf das Baumhaus

hochklettern und auf dem Balkon im Baumschatten Limonade

trinken.

WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2008 15


UT R I N K I

Jana Dagarin

AKTIVA – spodbuda

TI, JAZ, MI, VI – vsi skupaj lahko ustvarjamo

prijetne urice, se veselimo in dopolnjujemo. Ga.

Tetyana Smirnovska je spodbudila mene in druge

učitelje ter nagovorila otroke. Aktivnosti so začele cveteti.

Učenci našega razreda so urejali razred, hodnik, pričakali so

goste in postajali gostitelji.

Povabili smo športnika, ki je zmagoval na velikih

tekmovanjih. G. Miroslav Cerar je postal naš častni

gost. ugotovili smo, da ga ne zanima samo gimnastika,

zanimajo ga še drugi športi. Rad spodbudi prijetne

medsebojne odnose.

Ali mu je bilo hudo, ko ni bil prvi? Vedno je čestital

boljšemu in se veselil uspehov drugih. Včasih pa ni bil

zadovoljen s svojim rezultatom, ker je vedel, da bi lahko

vajo opravil bolj pravilno.

Vrata razreda so se spet odprla. Geografija nas je

vodila po Evropi do Rusije in sprejeli smo skrivnostno

gostjo Marino Bilash. Medtem ko so učenci urejali

šolske hodnike, je s prijateljico pričarala v razredu

rusko razpoloženje. Vse mize so bile obložene z ruskimi

Matrjoškami in ročno okrašenimi pribori. Skrivnostni

samovar je oživel ob pripovedovanju prijazne gostje

Marine. Z opazovanjem smo prisluhnili pripovedi

molčeče Matrjoške.

In naenkrat smo barvali, risali, strigli - nastajale so

Matrjoške – no, po naše babuške. Pisali in umetniško smo

oblikovali vabila. Obiskali smo Rusko veleposlaništvo,

se pogovarjali z veleposlanikom in povabili otroke drugih

narodov na prireditev Aktive. Domišljija aktivnega

junaka Čeburaške je želela popeljati naše učence in

otroke iz drugih držav v skupne aktivnosti in prijetno

popoldansko srečanje.

Uredili smo Viteško dvorano. Učenke so se izredno

potrudile z urejanjem garderobe. Ga. Nuvak in

srednješolci so izvrstno poskrbeli za pogostitev. Pri

sprejemu smo imeli krasno zasedbo. Tudi nekatere

sedmošolke so se pridružile aktivnostim.

Učenci so se porazdelili po skupinah in želeli s svojim

znanjem razveseliti druge. Četrtošolci so obnovili prizor

iz ruske igre Mucin dom. Sabljači so bili pripravljeni v

svoje vrste sprejeti nove navdušence. Dekleta so sprejele

izzive, da se spoprimejo v šahu z neznanimi tekmovalci.

Košarkarji so bili, seveda, navdušeni, da lahko v tem

času igrajo košarko. Harmonija, atletika – tudi to so bile

prijetne dejavnosti. In risanje na balone, pa ustvarjanje

Matrjošk … in risanje s peresi ter učenje kaligrafije …

Prijetno nas je presenetil s svojim obiskom naš častni

gost g. Miroslav Cerar. Starejši se spominjamo njegovih

prekrasnih nastopov in naših napetih stiskanj pesti ob

njegovih umetnijah na konju, bradlji in drogu. Punce iz

našega razreda so se razveselile, da je videl lepo urejeno

garderobo. Povedal nam je mnoge spodbudne besede in

nam razkrival, kaj je res vredno v življenju.

■ Miro Cerar

Ga. Marina Bilash je z diapozitivi vstopila v svet

ogromne Rusije. Izdelki otrok so bili svetel odsev našega

veselja. Navdušili so našo gostjo.

Na koncu je zazvenela želja, da se dobimo in pripravimo

še kdaj podoben "aktivni dan". Iskrena hvala vsem

sodelujočim; mladini, gostom in gostiteljem. Hvala vsem

učiteljem, ki ste z veseljem poprijeli za delo in pomagali,

da je prireditev uspela.

Skupaj smo pripravljali, se igrali in pospravljali. Da bi

še mnogokrat v nas vzklila želja po druženju in skupnem

sodelovanju!

16 WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2008


UT R I N K I

Igor Velepič

Sedem naglavnih

grehov Ljubljane

in Budimpešte

Na naši šoli gre vsako generacijo kar nekaj

dijakov/inj na izmenjavo v tujino, redkeje

pa prakticiramo vzajemne delovne obiske

vrstniških razredov iz drugih waldorfskih šol. Tokrat smo

prijavili projekt sodelovanja s šolo PEŠTI iz Budimpešte

in ga (obsežna in podrobna vloga, ki smo jo po predlogi

g. Balinta Balaša, razrednika madžarskega 11. razreda)

skrbno pripravili v slovenščini in angleščini (prisrčna hvala

ge. Marini Nuvak za prevajalski trud in dosežek).

Zavod MOVIT NA MLADINA nam je pomagal pripraviti

projekt za razpis "Mladi v akciji", ki je bil tudi sprejet in

tako so nam omogočili praktično sodelovanje. V marcu

so prišli v Slovenijo razrednik in štirje dijaki in smo

se že marsikaj domenili o osnovnih potezah vsebine

projekta. Odločili smo se, da bodo "Madžari" prišli k

nam v petek, 28. marca, in odšli v soboto, 5. aprila.

Z dijaki smo se predvsem potrudili, da so vsi gosti

(njihov razred je precej večji od našega) lahko bivali pri

družinah. Seveda je s tem del dela in skrbi padel tudi

na starše, ki pa so to zvečine zelo dobro in s polno mero

razumevajočnosti prenesli. Ampak izkušnja sobivanja

pri družinah je preveč dragocena, da bi njihovo

namestitev reševali kako drugače. Dijaki so se sami

odločili za temo njihovega gledališkega raziskovanja, in

sicer za sedem naglavnih grehov ali - kot jim pravilneje

rečemo - sedem grešnih nagnjenj: pohlep, napuh,

zavist, jeza, požrešnost, razuzdanost in lenoba.

V petek zvečer smo jih sprejeli na železniški postaji,

razporedili po družinah in v soboto so jih naši dijaki

peljali na ogled Ljubljane.

■ Izlet v Piran

■ Priprave na igro

V nedeljo smo obiskali Škocijanske jame, šli na kosilo

v Bertoke ter si ogledali Piran in Portorož. Proti večeru

smo si ogledali še sečoveljske soline, sončni zahod pa

smo počakali v Izoli. Čez teden smo dan vsakič začeli

z jutranjim izrekom skupaj (najprej v enem, potem pa

v drugem jeziku), potem pa smo imeli glavno uro, in

sicer geografijo: Madžare g. Bela Feher, naše dijake

pa gdč. Pelhan. Po malici se je resno delalo, najprej z

ogrevanjem in gledališkimi improvizacijami, potem pa

s strukturiranjem predstave.

Ta, gledališki del, sta izvrstno vodila g. Peter Kiss

in g. Balint, vseskozi pa jima je pomagala še druga

razredničarka, ga. Erika Wetzer. Bilo je res delovno in

živahno, vse skupaj pa se je sklenilo z odlično gledališko

predstavo NO JUDGEMENT (ki smo jo tudi posneli in jo

boste lahko še videli). Tudi operativna angleščina, ki se

je sprva zdela problem, je postajala pri vseh čedalje bolj

tekoča in jasna. Predstavo so izvedli dvakrat: v petek

ob enajstih dopoldan za srednješolce (in učence, ki

bodo jeseni postali dijaki) ter zvečer za starše in druge

obiskovalce. Predstava je bila res dobro odigrana in

nas je vseskozi držala v napetosti; bila je tudi zabavna,

a hkrati zelo resna in domišljena. Tudi recitativni zbor

je vse navdušil! Med gosti in našimi dijaki so se spletle

zelo lepe vezi, ki najžlahtneje izrastejo iz skupnega

poglobljenega dela in iz skupnega premagovanja

problemov!

Hvala staršem za potrpljenje in dobro voljo, našim

učiteljem za razumevanje in podporo, enajstošolcem

za izvrstno delo, g. Kordišu za vzpostavitev stikov

in WŠ PEŠTI za spodbudo k sodelovanju, pa Stanki

in kuharicam za skrb za prehrano in nazadnje še

enkrat zavodu Movit na mladina, ki nam je vse to

omogočil.

WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2008 17


S P O T I P O S V E T U

Maša Vilar Stupica, 10.r

Pozdrav z Danske

24. februar – 3. maj 2008

Vidar Skolen

Brogårdsvej 61

DK-2820 Gentofte

Kopenhagen je lepo mesto. Staro, opečnato, stavbe

nimajo vogalov. Mesto preletavajo galebi, po

tleh skačejo golobi in ulice dišijo po hitri hrani,

od klobasic, najrazličnejših oblik in velikosti, do indijskih,

mongolskih in pakistanskih specialitet. Na vsakem koraku

obstaja nevarnost, da te povozi bicikel, pokaka golob ali pa da

sam stopiš v kupček pasjega iztrebka. Mesto šteje približno

toliko ljudi kot cela Slovenija in je zgrajeno na otoku. Najbolj

pogost avto je Suzuki Swift in taksiji so večinoma znamke

Mercedes Benz. Denarna valuta je danska krona.

Dansko obkroža ne preveč slano morje, ki je običajno jekleno

sive barve in ima trenutno okoli 3 stopinje Celzija, ob lepih

dnevih pa je lepe temno modre barve. Pogosto pada dež v

najrazličnejših oblikah, zmrznjen, moker, drobcen ali zelo velik

... Veter je stalni spremljevalec, včasih celo tako močan, da

prepovedo zapuščati domove, saj se je že zgodilo, da je človeka

preprosto odpihnilo v morje.

Javni prevoz sestavlja mreža rumeno-oranžnih avtobusov,

rdečih vlakov in belega metroja. Avobusi so pogosto netočni,

vlaki večinoma vozijo ob pravem času, izjema so zelo mrzli

dnevi, ko zaradi zmrzali prevoz začasno ne obratuje, ali močno

pihajoči dnevi, ko itak ne smeš ven. Za sončne dneve pa je vredno

potrpeti pikanje drobcenega dežja ali naporno hojo domov proti

hudobnemu ledenemu vetru. Takrat se splača sprehoditi do

plaže, kjer se odpira pogled na vetrnice – elektrarne, včasih se

vidi celo do Švedske.

Vreme se zelo hitro spreminja, vendar pa temperature zaradi

vpliva morja ne nihajo preveč drastično, vedno je namreč

razmeroma mraz.

Waldorfska šola, ki jo obiskujem, se imenuje Vidar Skolen in

se nahaja v predelu mesta, imenovanem Gentofte, po domače

se temu predelu reče Whiskey belt, saj Gentofte poseljujejo

večinoma zelo zelo premožni ljudje. Šolo sestavlja skupina

ljubkih majhnih stavb različnih barv in oblik, na sredini je igrišče

za otroke in trije zveneči kovinski tulci, na katere dežurni učitelj

z lesenim kladivcem odigra prijazno melodijo, ki pomeni, da je

odmora konec.

Pouk se začne ob osmih, takrat se vsi učenci zberejo v

telovadnici, eden od razredov recitira kratko poezijo, potem pa

vsi skupaj ob spremljavi violine zapojejo jutranjo pesem. Potem

se odpravijo vsak v svoj razred, sledi jutranji verz in pouk se

lahko prične.

■ Šola Vidar Skoelen

Vzdušje v razredu je zelo sproščeno. Če želiš na stranišče ali je

tvoja plastenka za vodo prazna, preprosto vstaneš, tiho odideš

iz razreda, opravis tisto, kar si se odpravil postorit in se vrneš

nazaj. Glavna ura uradno traja od osmih do desetih, vmes se

običajno pojavi odmor in skoraj vedno se konča 15 minut prej.

Sledi odmor, ki traja do 10.15, takrat se razred večinoma izprazni,

ljudje se posedejo na balkon in lovijo sončne žarke ali pa grejo v

sosednjo sobo, kjer se zgnetejo na štiri usnjene kavče, grizljajo

korenje, sadje ali oreščke in se zabavajo. Naslednja ura traja

do enajstih, po tej uri pa je odmor za hrano in traja 45 minut.

Nekateri gredo v bližnjo eko trgovino, nekateri v Zen Out, kjer

ti po izbiri sestavijo bombastični sendvič, podobno kot pri nas

Subway, le da je tukaj sendvič veliko bolj zdrav in boljsi. Preostali

pa odprejo paketke doma pripravljene hrane, razne solate,

sendviče, testenine, riž in podobno. Po dolgem odmoru pouk

teče dalje, med urami so odmori dolgi 10 minut, pouk pa vsak

dan traja do 3.15.

Vsak petek cela srednja šola skupaj muzicira v orkestru, tisti, ki

ne igrajo instrumentov, pa izvajajo evritmijo in izdelujejo scenarij

za film oziroma močno stremijo k temu, da bi to počeli. Na

žalost jim to ne uspeva najbolje, saj jih zamoti glasba BB Kinga in

bobnanje na različne predmete, ki jih najdejo po učilnici.

Med urami ročnih del, v četrtek in petek popoldne, vezejo

knjige ali izdelujejo doprsne kipe iz gline. Evritmija je precej

nenavadna in poteka v rožnato pobarvani dvorani z zelo visokim

stropom, velikim oknom in majhnimi nizkimi vijoličnimi radiatorji

ob spremljavi glasbe iz filma Gospodar prstanov.

Odnos med učenci in učitelji je zelo domač, kličejo se po

imenih in se veliko smejejo. Razred je zelo povezan, med seboj

se zelo dobro razumejo in hitro organizirajo. Najbolj priljubljena

majcena elektronska naprava je prav gotovo iPod, takoj za njim

se pojavijo laptopi in sledijo mobiteli. V razredu imajo tudi velike

zvočnike, zato je vsak odmor eden izmed iPodov priključen na

veliko napravo in predvaja muziko. Prav tako ni nič nenavadnega,

da kar sredi pouka začnejo glasno peti, eden zamrmra melodijo

in ostali jo povzamejo, trenutno je aktualen High school musical.

Skratka, razred, v katerem sem, je zelo dobrovoljna, nasmejana

in pogosto pojoča celota.

18 WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2008


S P O T I P O S V E T U

Pozdrav iz

Avstralije

Marko Udovč, 11.r

Pozdravljeni!

Kot mnogi že veste, sem konec januarja za dva

meseca in pol odpotoval v Avstralijo, natančneje v Sydney, na

šolsko izmenjavo. Ko sem po dolgem poletu s postankom v

Frankfurtu in Kuala Lumpurju prišel v Sydney, so me zelo toplo

sprejeli. Dogovorjen sem bil, da prve dni prenočim pri družini, ki

sem jo našel preko šole in znancev, dokler si ne najdem drugega

prenočišča (zelo prijazna družina, stanujejo sredi mesta). Vendar

že naslednji dan me je v šoli eden od sošolcev vprašal, če rabim

prenočišče ... in tako zdaj živim v predmestju Narrabeen.

Družina je zelo v redu, so me zelo vzljubili, sem kot eden

od sinov. Mama od tega sošolca mi je rekla, da je zdaj moja

avstralska mama. Poleg matere sta v družini še dva sinova, stara

16 ter 20 let. Najstarejši, ki je star 22 let, se je ravnokar odselil.

Z vsemi tremi brati se zelo dobro razumem. Šole sem se kar

privadil, imajo manj testov, vendar več samostojnega dela, npr.

referatov. Napisal sem ji že nekaj in mi gredo kar dobro od rok.

Verjetno vas zanima, kako izgleda moj vsakdanjik. Zbudim se

okrog 7.00. Če vstanem dovolj zgodaj, grem ponavadi plavat.

Potem grem v kuhinjo, si pripravim zajtrk ter malico in kosilo za v

šolo. Ponavadi si pripravim kakšen sendvič ali pa vzamem hrano,

ki je ostala od večerje prejšnji dan. Potem ob 7.45 z Mikkijem

(sošolec, pri katerem stanujem) odideva do avtobusne postaje.

Med potjo ponavadi srečava prijatelje. Na postaji naju pobere

šolski avtobus, na katerem je največ 10 ljudi. Mestni avtobus bi

vzel preveč časa, saj je jutranji promet v mesto kar velik.

Avtobus me pripelje do šole, ki je sestavljena iz več manjših

objektov in je gosto obdana z drevesi.Pouk začnem s petjem,

razrednik in pomočnica prideta v razred vsako jutro ob 8.45.

Ponavadi razrednik igra na kitaro, vse skupaj traja priblizno 15

minut. Nato začnemo z glavno uro, ki traja do 10.15 in nato takoj

z angleščino, ki traja do 10.55, nato imamo 20 minutni odmor

za malico. Potem imamo dve šolski uri (ena šolska ura traja 40

minut) in nato 45 minutni odmor za kosilo.

Če kdo nima poravnanih vseh obveznosti za šolo, mora iti v

knjižnico in delati za šolo. Drugače pa gre med odmori v knjižnico

lahko kdorkoli, lahko uporablja računalnik ali pa dela kaj drugega.

Potem imamo še tri ure brez odmora in tako končamo ob 15.20.

Urnik je vsak dan zelo podoben, v razredu ni veliko dijakov, ker

lahko za vsako uro izbiraš med tremi predmeti (na začezku leta

izbereš in potem hodiš na te ure). Jaz imam angleščino, ki je

obvezna, potem pa sem izbral še matematiko - višji nivo, D&T

(design and technology), antično zgodovino, nemščino (smo le

štirje) in kemijo.

Po šoli naju z Mikkijem avtobus zopet odpelje domov, vožnja

traja približno pol ure. Popoldan ponavadi preživim s prijatelji,

ki jih je vedno polna hiša. Skoraj vsak dan grem plavat, saj je

morje oddaljeno le nekaj korakov. Popldan je tudi čas za šolske

obveznosti, če jih je kaj. Zvečer imamo večerjo.

Po večerji ponavadi kaj preberem, gledam televizijo ali pa

pregledujem e-pošto. Okrog desetih, enajstih grem spat.

Med vikendi ponavdi "počivam", se družim s prijatelji, se lotim

športnih aktivnosti ali pa grem na kakšen izlet. Prejšnji vikend sem

si uspel bolje ogledati Sydney. Osupljivo. Tako ogromno mesto,

vendar še vedno prelepo. Mesto je zelo multi-kulturno, kar ga še

bolj popestri. Ljudje so zelo prijazni in gostoljubni. Vreme je bilo

zadnje čase zelo spremenljivo, po dolgem deževnem obdobju je

končno posijalo sonce.

V svojem življenju sem doživel že veliko lepih stvari, vendar

mislim, da mi bo Avstralija vedno ostala v globokem spominu,

kot nekaj več. Izmenjava je definitivno ena najboljših stvari, ki

sem jih naredil v svojem življenju, saj mi je prinesla ogromno

novih izkušenj, s katerimi bom veliko lažje hodil skozi življenje!

Lep pozdrav iz tople Avstralije,

Marko

WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2008 19


S P O T I P O S V E T U

Iztok Kordiš

PPS - po planotah

Slovenije

Naša šola je znana kot odprta šola. Ne le po tem, da

aktivno sodelujemo z drugimi šolami, z okolico,

mestom, državo, se udeležujemo nastopov

in tekmovanj, ampak tudi po tem, da nudimo prostor

različnim aktivnostim, ki se v popoldanskem času dogajajo

v šoli. Od baletne šole, Fičo baleta, flamenka, pevskega

zbora, glasbenih in plesnih vaj, do šole geomantije. Znani

pa smo tudi po tem, da vedno začenjamo kaj novega. In to

ne le na pedagoškem področju. Tako se je prvi dan letošnjih

počitnic pri nas zbrala čisto posebna pisana druščina. Zbrali

so se tekači na smučeh iz raznih koncev sveta in se podali na

prvi PPS – tek na tekaških smučeh po planotah Slovenije.

PPS – po planotah Slovenije je nastala po vzoru finskih

popotovanj na tekaških smučeh Rajalta Rajalle Hiihto,

od ruske do švedske meje, kjer v enem tednu udeleženci

pretečejo 444 km (že deset let se ga udeležujejo tudi

učitelji, dijaki in starši naše šole) in HHS Hiihtan

Halkan Suomen, 1800 km od juga do severa Finske

v enem mesecu. Seveda so pri nas razmere drugačne.

V dolinah na žalost na sneg, predvsem pozimi, ne

moremo več računati, zato pa imamo nekaj, kar Finci

nimajo - visoke planote, neizmerna prostranstva skoraj

pozabljenega sveta, ki smo ga letos skupaj odkrivali in

je pravi raj za tekače - popotnike, tekače, ki bolj kot

tekmovanje cenijo in uživajo v prvobitnosti narave,

teku v lastnem ritmu, druženju in odkrivanju nečesa

novega.

Zaradi snežnih razmer smo morali prvotno načrtovano

traso spremeniti, saj na Snežniku, Trnovskem gozdu

in Menini planini ni bilo dovolj snega, pa še tistega,

kar je bilo so zvozili dirkači z motornimi sanmi in

štirikolesniki, ki zadnja leta osvajajo in uničujejo naše

gozdove. Tako je bila pot sestavljena iz šestih pohodov

dolgih 26 do 50 km, ki smo jih izvedli v šestih dneh.

Start je bil na Pohorju, sledili pa so teki po Veliki

planini, Jelovici, dva dni po Pokljuki in zadnji dan iz

Rateč v Tamar, nato v Italijo in nazaj v Rateče. Najava

prireditve je imela velik odmev, tako da se je teka

že prvo leto udeležilo 74 tekačev iz 11 držav, poleg

Slovencev še tekači iz Finske, Danske, Grenlandije,

Norveške, Nemčije, Italije, Avstrije, Švice, Grčije in

Nove Zelandije. Seveda spet niso manjkali predstavniki

naše šole Anja in Bojana Bošnjak, Katja Kordiš, ki so

tekle, Blaž Habjanič in Teo Mozetič, ki sta pomagala

pri logistiki in moja malenkost v vlogi organizatorja

in tekača. Čeprav je letošnja zima, pa tudi pomlad

do sedaj precej muhasta, so bile razmere izvrstne

in vsi udeleženci zadovoljni, predvsem Skandinavci

in Nemci, tako da lahko naslednje leto upravičeno

pričakujemo pravo invazijo s severa, vabljeni pa ste

seveda tudi vi.

■ Javorniška planina

■ Pokljuka

20 WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2008

20 WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2008


O E M A R I B O R

Andreja Pliberšek

Razrednik v

Dornachu ali starš v

razredu

Sredi januarja smo se v Mariboru v precejšnjem

številu zbrali na skupnem starševskem večeru,

kjer nam je gospod Jan Thiesen, eden od

mentorjev naše šole, pripovedoval o možnostih in smislu

vključevanja staršev v življenje na Waldorfskih šolah.

Ker je naša šola res še zelo zelo mlada, smo takšni,

seveda, tudi starši – vsaj kar se tiče razumevanja in

delovanja na tem področju. V večini primerov se naš

prispevek začne in konča s pomočjo pri pripravah na

Božični semenj: z udeležbo na kakšni delavnici, pa tudi

domača peka nam ne dela večjih težav. Res je, da je

med nami kar nekaj "starih waldorfskih mačkov", ki pa

so večinoma tako ali tako že del učiteljskega zbora ali

pa vsaj njihovi ožji družinski člani ... Z vso resnostjo

in pripravljenostjo smo poslušali o množici drobnih in

malo manj drobnih, vendar nujnih hišniških opravil

v veliki hiši brez hišnika ... kdo od staršev zna in je

pripravljen kaj organizirati, prijeti, narediti?

Gospod Thiesen je zelo prizanesljivo omenil, da

je skoraj padel čez šolski prag, na katerem se prav

zanikrno viha in grbanči tekstilna obloga. Vsi, ki smo

že nekaj mesecev vsako jutro previdno in visoko stopali

čez to oviro, je seveda nismo več opazili ali pa nas vsaj

ni tako zelo motila ... In naslednje jutro smo morali

prag prestopiti še bolj previdno in z dooolgim korakom,

ker se sveže položena keramika še ni posušila ... Bravo

Miha (ožji družinski član ...), res si mojster! In HVALA!

Pa nova šola ... Vsi že dolgo vemo, da bo obstoječa

zgradba dokončno pretesna že septembra. Druga

zgradba? Nova lokacija - gradnja? Obstoječa lokacija –

gradnja? Denar? Kredit? Kodo koga pozna, kdo kaj zna,

kdo kaj ve? Kdo želi, kdo hoče, kdo zmore prispevati

svoj kamenček v mozaik čudovite zgodbe naše šole?

Čudovite in dragocene za naše otroke, za nas starše, za

naše družine ...

In po tej težki temi smo predlog gospoda Thiesna,

da je ena od možnosti delovanja staršev tudi ta, da

kdaj pri pouku nadomestijo učitelje v razredih svojih

otrok, razumeli kot simpatično šalo. In da imamo

prvo priložnost po velikonočnih praznikih, ko je v

Dornachu svetovno srečanje waldorfskih učiteljev.

Če smo pripravljeni priskočiti na pomoč, bodo naši

razredniki lahko odšli v Dornach in od tam prinesli ...

vsekakor mnogo več, kot bomo mi v tem času lahko

"pustili" v njihovih razredih ... In kar naenkrat to ni

bila več šala, pač pa resno povabilo, ki sem ga nosila v

sebi, ko sem tisti večer zapuščala šolsko zgradbo. Do

takrat se mi je zdelo nekako samoumevno, da učiteljica

vsako jutro spočita, zdrava, nasmejana sprejme otroke.

In natančno ve, kaj bo z njimi počela vsako minuto

tistega dne, kako jih bo v vsakem trenutku navdušila

za delo, kako bo znova in znova iz njih izluščila tisto

najlepše, kar nosijo v sebi. In vsako jutro znova se zdi,

kot da je tukaj le za naše otroke, da svojih problemov

nima in da je najsrečnejši človek na svetu … En dan

bi morda zmogla tudi sama, si mislim ... Pravzaprav

bi si kar želela. Vsak popoldan z veseljem pridem v

šolo po Mojko. Tam se moj čas za trenutek ustavi: na

kratko pokramljam z učiteljico, se pošalim z otroki, ki

se naberejo okrog mene, predvsem pa ulovim iskrico

radosti iz slehernega para oči, ki ga tam srečam. Ja,

en dan bo šlo ...

Na zadnjem roditeljskem sestanku smo se hitro

dogovorili – trije prostovoljci za tri šolske dni. Gospa

Marušič, razredničarka 4. razreda nas je potolažila, da

se otroci že zelo veselijo, da že komaj čakajo, da nam

bodo pokazali vse, kar znajo ... In res so me četrtošolci

v dneh pred velikonočnimi prazniki na hodniku v

pričakovanju pozdravljali z: " ... v sredo se vidimo!"

WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2008 21


O E M A R I B O R

Na ta dan sva z Mojko prišli v šolo bolj zgodaj, kot

običajno. V miru sem stopila v razred, se sprehodila

po njem in si ga natančno ogledala. Skoraj vsak dan

sem vsaj za trenutek v tem razredu. Pravzaprav ga kar

dobro poznam. Pa vendar je bil to jutro rahlo drugačen,

poseben ... to jutro je bil tudi malo moj ... Pričeli so

prihajati otroci – stisk roke, pogled v oči, prijazen

pozdrav. V teh trenutkih sem začutila pomen besed dr.

Andreja Fištravca, ki sem jih do takrat le razumela:

"Učitelju mora BITI MAR za otroke!" In krepko mi je

bilo mar! Pred tem bi si težko predstavljala, kako zelo

drugačen je občutek ob istem času tako rekoč na istem

mestu – le na drugi strani vrat: na zunanji, ko kot starš

pospremiš svojega otroka ali na notranji, ko ga kot

učitelj sprejmeš ... svojega ... vsakega-svojega!

Sledil je jutranji verz, prižiganje svečke, izrek -

stvarjenje sveta, izrek vsakega od otrok, ki se je rodil na

sredo. In potem ritmični krog – vaja z žogicami, igranje

na pentatonično flavto, petje pesmic, nekaj deklamacij

v določenih ritmih. Kot mi je rekla učiteljica: "Bodi brez

skrbi, saj vse znajo. Ti bodo samo pokazali ... " In res

je bilo na meni "le" to, da sem jih zlasti na prehodu iz

ene dejavnosti v drugo "držala" v ritmu in primernem

tempu. Sledil je osrednji del glavne ure – matematika,

ko smo v glavnem ponavljali in vadili že osvojeno snov,

kar se sliši zelo enostavno.

Toda otroci so sposobni vsak svojega tempa, vsak

svoje dojemljivosti, vsak svojega časa koncentracije,

vsak svoje pripravljenosti za delo, vsak svoje

pripravljenosti za "neumnosti" (ki to pravzaprav niso) v

vsakem trenutku tvoje nepozornosti ... In vsakemu od

njih moraš dati to, kar potrebuje: počasnemu dodatno

pomoč, hitremu novo in dovolj zahtevno nalogo,

navihanemu pa zraven še kakšno nematematično

domislico ... Kolesje matematike je bilo v polnem teku

in 10 minut pred koncem glavne ure smo ga komaj

ustavili, da smo imeli čas še za zgodbo o Mojzesu.

Prav fascinantno je, v kakšni zbranosti in tišini so jo

otroci spremljali do zadnje besede.Ne vem, kdo se je

bolj razveselil malice – jaz ali otroci. Zaslužili smo si jo

vsekakor vsi!

Hvaležna sem za to izkušnjo, ki jo doživljam kot

najdragocenejšo izkušnjo waldorfskega starša. Kot

priložnost bolje spoznati otroke, s katerimi moj otrok

preživlja veliko svojega časa – čudoviti in enkratni

so, vsak od njih in vsi skupaj kot razred, kot celota.

Priložnost spoznati "učiteljevo plat medalje", videti in

občutiti tisti del procesa, ki je staršem sicer skrit in

nepoznan. Pa vendar tako radi o njem razpravljamo,

modrujemo, sodimo, včasih celo obsojamo ...

Prepričana sem, da bi s tovrstno izkušnjo starši

zmogli bolj kakovostno in konstruktivno komunikacijo

z učiteljem. Kritično, a z večjo mero razumevanja in

potrebne tolerance.

Sebastijan Piberl

očka male (ups, velike) Pie iz 2. razreda WšM

Kocka je padla

V

življenju pride tudi dan, ko te otrok nagovori

z iskrivimi očmi "Oči, ti nas boš pa učil! Cel

razred! JA!". "Lepa gesta in potegavščina malega

čmrlja," sem si mislil, a kaj kmalu sem ugotovil, da tokrat

ni bilo tako.

Nekaj učiteljev mariborske Waldorfske šole je odšlo

na izobraževanje v tujino in tudi nam, staršem, je bila

ponujena možnost sodelovanja v pedagoškem procesu.

No, otroci so to nekako vedeli že prej, ampak so taktično

izpeljali zadevo …

Vsak dan znova starši opazujemo, kako so učitelji z

vso bitjo predani vzgoji in oblikovanju naših "malčkov"

za polet v nadaljnje življenje, zato je bila ponudba zame

toliko resnejša in odgovornejša.

Vendar, kako nadomestiti ljubečo gospo Lonec,

učiteljico našega 2. razreda, ki vsako jutro toplosrčno,

iskreno in ljubeče pospremi v nov dan naše otroke?

Kako naj sprejeti izziv izpeljem in ne prekinem rdeče

niti prefinjene harmonije, ki veje med njimi. Nepoučen

lahko hitro nastopiš kot robat, kot nekdo, ki uči po

vzorcih, ki jih je bil deležen med šolanjem. Kako naj

najdeš pravo pot, ka pa ne poznaš razsežnosti ljudskih

dušic, še posebej teh malih, nežnih spužvic, ki posrkajo

prav vse. Ne bi hotel poškodovati tega odnosa, ki

ga gradijo na drugačnih, vendar veliko bolj zdravih

osnovah, kot smo jih bili med šolanjem deležni mi.

Ampak kocka je padla!

"Pia, sprejmem izziv," sem hrabro pogledal v iskrive in

upanja polne oči hčerke.

Sledil je dan z učiteljico, gospo Lonec, ki mi je dovolila

vstopiti v njihov svet. Sedel sem in s stola v kotu

opazoval in srkal in srkal … Energija med njimi se je

pa tako elegantno pretakala, otroci ji sledijo skozi črke

in pravljice, račune in se učijo, gibajo in učijo in in …

se razvijajo in sploh ne opazijo časa, ki je bežal …

Moram priznati, da sem se nekajkrat zalotil, da bi

na njenem mestu vzrojil, kadar kateri izmed njih ni

odreagiral po njenih/mojih predstavah. Ampak kako je

to izpeljala ona, naša ljuba gospa Lonec … briljantno

… še sam sem se počutil majhen, ker sem v mislih

reagiral neučinkovito. Brez negativne energije, eno

samo kanliziranje energije in dogodkov in kot bi trenil,

smo bili na koncu glavne ure.

22 WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2008


O E M A R I B O R

Mojca Marija in Tomas

Obisk v četrtem

razredu waldorfske

OŠ Maribor

Starši 4. razreda smo bili povabljeni, da sodelujemo

pri pouku matematike. Mojca Marija in Tomas

sva tako v četrtek in petek zjutraj smela vstopiti

v svet waldorfske pedagogike.

Četrtek

Razredu sem se pridružila v ritmičnem delu. Pripravili

smo prostor in se v krogu razgibavali. Vsak je pokazal

vajo, drugi smo jo, kar se da natančno, ponovili. Seveda

smo imeli mnogo idej, kako in kaj, kadar je kdo drug

izbiral vajo, ko pa smo sami prišli na vrsto, smo tuhtali

kaj bi ... Poskušali smo se preprijemati križem kražem

in se z nogami v objemu ene ali druge roke dotikali

raznih delov telesa. Čutila sem, kako mi to dobro dene,

zato sem vsako vajo hitro ponovila še z drugo roko in

nogo in tako imela pravo jutranjo telovadbo! Na koncu

smo še nekaj krogov poskakovali in si porazdelili

energijo po telesu.

Hm … in kako sem se v razredu "odrezal" jaz? Nekaj

dni sem v glavi premleval in vadil zaporedje dogodkov

ter nato v razredu kar dobro nadomeščal gospo Lonec.

Na začetku smo potrebovali nekaj trenutkov, da smo

se obrazi navadili eden na drugega, potem pa je tudi

ob njihovi nesebični pomoči steklo … Moram priznati,

da so me v nekaterih trenutkih vodili oni, nato spet

jaz njih, ko pa je prišla pravljica, se je svet spremenil.

15 otrok z menoj vred je pozabilo na vso realnost in

skupaj smo iskali prijatelje medvedka Godrnjavčka in

jih spremljali skozi njihove dogodivščine v pravljičnem

svetu.

Skoraj bi pozabil neopaznega in na pomoč

pripravljenega gospoda Ornika (če bi mi kje zaškripalo),

ki je bil ves čas prisoten v razredu in me prijazno

vzpodbujal s svojo navzočnostjo.

Kaj naj rečem ob koncu?

Prijetna in bogata izkušnja v mojem življenju.

Ni kaj!

Sledilo je petje. "Mica mi je lonec dala" nas je pošteno

razvnela. Peli smo jo izmenjaje. Deklice na eni strani,

dečki na drugi in to vse hitreje in vse glasneje ... Kako

zabavno in to pri pouku, sem si mislila.

Sledila je TARČA. No, kaj pa bo to, sem se spraševala

in že sem lahko opazovala kako so hiteli pripravljati

tarčo, v katero so metali žogico z ježkom. Na njim

zanimiv način so seštevali števila, katerih se je dotikala

žogica! Malo neučakani, bi najraje seštevali še za druge,

da bi lahko bili čim hitreje na vrsti, a kako je to moteče,

ko prideš sam na vrsto - razen če seveda ne vržeš ravno

tistih številk, kjer desetice preidejo čez stotice - takrat

pa ... pride kakšen namig zelo prav …

Ko smo postavili mize na svoja mesta, smo se posedli

in začeli z vajami. Malo smo ugotavljali kaj se je že

delalo in kaj ne...in kmalu bi ugotovili, da so že vse

rešili...a tista debela mapa...tista je govorila drugače ...

tam je bilo še mnogo, mnogo tega!

Prijetno je bilo sodelovati pri njihovih operacijah in

videti na kakšne načine so se lotevali nalog! Včasih se

mi je zdelo, da je moč slišati njihove misli, ki v glavi

meljejo in seštevajo, odštevajo, delijo, množijo. In kako

so šilili te in one barvice! Morda se z neko barvo bolje

računa kot z drugo - vredno je poskusiti!

WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2008 23


Seveda se včasih poškili naokrog in kaj prepiše, a kaj,

ko je potrebno razložiti, kaj je napisano! Pa se še enkrat

potopiva skupaj v nalogo in, glej no glej, najdeva pot

in rešitev. Prav lep občutek je, ko jih gledaš s kakšno

resnostjo spremljajo nekaj, kar se jim zdi strašno težko,

dokler korak po korak ne stopajo rezultatu naproti in

na koncu izrečejo: "aaa, jaaaa"

Glavno uro smo končali z prebiranjem Kekčevih

dogodivščin. To nas je zopet usmerilo vase in umirilo.

Obisk sem končala s skupno malico in pripravo

razreda. Z nekaj godrnjanja zaradi fizičnega napora,

potrebnega za prenašanje miz in stolov iz razreda, so

z nekim posebnim spoštovanjem razred spremenili v

čudovit prostor za uro evritmije.

Na koncu sem si zaželela, da bi lahko še kdaj prišla,

da bi doživela še več ...

Hvala za povabilo in pogumno naprej, ljubi 4. razred.

Petek

Pouk se je začel z jutranjim rokovanjem. Nekaterim

je bilo nerodno, drugim smešno, tretji so bili spoštljivi.

Meni pa je predvsem bilo zanimivo opazovati, kako

zaupljivi in sproščeni znajo biti otroci.

Po rokovanju sva skupaj z Metko še enkrat pozdravila

vse učence in prav tako so učenci sozvočno pozdravili

naju. Nato je Gabriel prižgal svečko in vsi smo se

v mislih preselili v bližnjo preteklost, tako da je

vsak povedal utrinek iz prejšnjega dne. S tem smo

vzpodbujali sposobnost vživljanja v druge. Tudi sam

sem lahko povedal novico, a se mi zdi, da sem izbral

preveč resno, moralno novico. Sledilo je Istokovo in

Mojkino recitiranje. Ob tem sem se spomnil na sebe

in na razna predpisana besedila, katera sem se moral

učiti na pamet. Primerjava se mi je v hipu zazdela

odvečna, saj pri meni ob recitiranju ni bilo niti kančka

iskrice v očeh, kaj šele veselja. Za Mojko je Gabriel

ugasni svečo.

Sledil je gibalno-ritmični del. Malo smo se razmigali in

zapeli. Nekaj časa je trajalo, da smo si uspeli složno v

krogu in po ritmu podajati žogice. Ta vaja me je izredno

prizemljila in umirila, telo in duh sta se uskladila.

Klopi smo spet premaknili na svoja mesta in otroci so

pripravili zvezke za matematiko.

Matematični del glavne ure sem začel s pripovedovanjem

o mlinih na Muri, kako izgleda sprejem žita, ki ga

pripelje kmet v mlin. Želel sem podati čim boljšo sliko

o dogajanju v mlinu. Vživeli smo se v vlogo mlinarja in

opravili nekaj "zapletenih" izračunov, da smo ugotovili,

koliko moke dobi kmet za svojo pšenico in kako je tudi

mlinar dobil poplačan svoj trud za mletje moke.

Presenetila me je izvirnost pristopa k problemu, ki jo

imajo otroci. Tako preprosto – enostavno genialno.

Ob koncu glavne ure smo se še enkrat pozdravili in

šli vsak svojo pot.

V odmoru sem še nekaj trenutkov postal v učilnici

in želel z učenci deliti svoj pozitivni vtis, vendar so

že bili povsem v drugih vodah. Za njih me ni bilo

več. Presenetilo me je kako hitro so odklopili in se

preusmerili na druge stvari. Zamislil sem se nad tem,

kako nam odraslim manjkata nenavezanost in bivanje

v trenutku.

Odšel sem nasmejan in z veselim srcem, v pust svet

odraslih, ki nam ga otroci polepšajo.

24 WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2008

More magazines by this user
Similar magazines