Waldorfske novice - Pomlad 2008

K A Z A L O 

Waldorfske novice 

Časopis Waldorfske šole Ljubljana 

pomlad 2008, zaporedna št. 57 

Waldorfska šola Ljubljana 

Streliška 12, 1000 Ljubljana 

Tel: (01) 28 222 40 

Fax: (01) 28 222 41 

DŠ: 65714415 

TR: 04302-0001018775 

E-pošta: tajnistvo@waldorf.si 

Splet: www.waldorf.si 

Uredniški odbor: 

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič, 

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš 

Sodelavci: 

Godi Keller, Staša Petrovič, 

Danaja Koren (10.r), Estera Pirnat (12.r), 

Jana Dagarin, učenci 6.razreda, 

Ajda Novak (8.r), Maša Vilar Stupica (10.r), 

Marko Udovč (11.r) 

OE Maribor: 

Andreja Pliberšek, Sebastijan Piberl, 

Mojca Marija in Tomas 

Fotografije: 

Alja Venturini, Igor Velepič 

Lektoriranje: 

Klemen Lah, Betka Jamnik, 

Tatjana Kamenšek Klopčič 

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk 

Časopis izhaja štirikrat letno 

skupaj z revijo Svitanje. 

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov in 

knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa 

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem 

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja. 

ISSN 1854-0430 

Kazalo 2 

Uvodnik 3 

WTC 3 

Gostujoče pero 3 

Vprašanja staršev 3 

Poročilo 5 

Poročilo o finančnem poslovanju WšL 5 

Vzgoja 6 

Dvanajsto leto življenja 9. del 6 

Ročna dela in razvoj možganov 9 

Dogodki 12 

Igra 12 

Projekti 12. razreda 13 

Iz šolskih klopi 14 

Utrinki iz 6. razreda 14 

Mein Traumwochenende 15 

Utrinki 16 

AKTIVA – spodbuda 16 

Sedem naglavnih grehov 17 

S poti po svetu 18 

Pozdrav z Danske 18 

Pozdrav iz Avstralije 19 

PPS - po planotah Slovenije 20 

OE Maribor 21 

Razrednik v Dornachu, starš v razredu 21 

Kocka je padla 22 

Obisk v četrtem razredu WšM 23 

2 WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2008

U V O D N I K 

WTC 

Iztok Kordiš 

Godi Keller 

Vprašanja staršev 

Kratice so čudna reč. Na kaj pomislite, ko vidite 

kratico WTC? Verjetno na World Trade Center, 

pa gre slika naprej na New York in 11.9., pa na 

Ameriko in njeno večno samoumevno prepričanost o pravici 

urejanja in podrejanja sveta, pa naprej na svetovno ekonomsko 

krizo, pa ... 

Ampak ne pri nas! Ne pozabite, da smo na šoli in to 

waldorfski šoli in da je bila velika noč letos zelo zgodaj. 

WTC pri nas pomeni World Teachers Conference in to 

konferenco organizira pedagoška sekcija vsake štiri 

leta, v tednu po veliki noči, v Dornachu, v Švici. Letos 

se je tam zbralo preko 1.100 učiteljev waldorfskih šol 

iz celega sveta, osnovna tema pa je bila razvoj volje in 

mišljenja pri otrocih v posameznem obdobju razvoja. WCC 

je druga kratica, ki smo jo skovali ta teden – Wonder, 

Compassion, Consiousness – to pa so tri osnovne stvari, 

ki jih mora pri otroku razvijati šola v posameznem 

obdobju, če želi skrbeti za zdrav otrokov razvoj in so 

predvsem v današnjem hitečem storilnostnem svetu še 

kako pomembne tudi za zdrav razvoj družbe. Čudenje je 

seveda prva in osnovna kvaliteta, ki jo moramo pri otroku 

razvijati že v predšolskem obdobju in pred rubikonom pri 

devetem letu ter jo potem ohranjati vse šolanje. Temu v 

osnovnošolskem obdobju sledi sočutje, razvoj občutka 

za sošolce, prijatelje, soljudi, na koncu pa pride še skrb 

za razvoj zavesti, zavesti o svetu, pojavih in gibanjih v 

njem. Eno seveda ne izključuje drugega, le poudarek se v 

posameznih obdobjih spreminja. 

Waldorfske šole v zadnjem času v prizadevanju za 

drugačno pedagogiko niso osamljene in ljudje po vsem 

svetu, predvsem pa v Evropi, poleg pomena znanja vedno 

bolj spoznavajo tudi pomen razvoja drugih človeških 

kvalitet. Ta prizadevanja niso niti tako nova, v zadnjem 

času so dobila le nov zagon. Že pred petnajstimi leti 

je Jacques Delors zapisal znane štiri stebre vzgoje in 

izobraževanja: learn to know, learn to do, learn to live 

together, learn to be, lani pa je celo tako konzervativna 

organizacija, kot je OECD, ki je neformalna kreatorka 

politike razvoja izobraževanja v Evropi, v svoji letni 

publikaciji o izobraževanju (Understanding the Social 

Outcomes of learning, 2007) poudarila pomen razvijanja 

socialne in čustvene inteligence v šolah. 

Odprtost, sodelovanje z okolico, z drugimi, tudi drugače 

mislečimi, ohranjanje in razvoj lastne identitete ter stalna 

skrb za kvalitetno delo so danes naloge vseh, tako držav, 

narodov, skupnosti, kot šol in posameznikov. Za to pa je 

seveda potrebno zavedanje, da smo sami kreatorji tega 

sveta, potreben je interes in volja kaj narediti in seveda 

znanje, da to lahko naredimo. Največji strup današnjega 

časa je malodušje, občutek nemoči in vdanost v usodo. 

Pa smo spet pri začetku, pri liku in osnovni vlogi šole v 

današnji družbi. Bodimo in ostanimo taka šola. 

Konec prejšnjega leta je 

na WŠL potekal tečaj za 

starše, ki se je odvijal v 

šestih zaporednih sredinih večerih. 

Vodil ga je Godi Keller, vseboval 

pa je v glavnem predavanja, ki naj bi 

staršem (po)kazala pot do lažjega 

razumevanj svojih otrok. Med 

tečajem smo delali vaje 

opazovanja, nato pa so sledili 

razgovori. Vedno znova so se 

pojavljala vprašanja, ki so v 

vsesplošnem interesu. Nekaj 

teh in odgovore nanje bomo 

objavili v reviji Svitanje v rubriki Vprašanja staršev, na katera 

bo odgovarjal eden ali več strokovnjakov. Na vsesplošno 

pedagoška vprašanja bo odgovarjal Godi Keller. Glede na 

naravo vprašanj pa bomo k sodelovanju povabili tudi druge 

strokovnjake. 

Koliko časa bo rubrika obstajala, je odvisno tudi 

od vašega sodelovnja, dragi bralci, zato bi vas 

želela vzpodbuditi, da vaša morebitna vprašanja 

pošljete v pisemski ovojnici na naslov Svitanje, 

Kašeljska cesta 150 C, 1260 Lj.-Polje ali pa po e-pošti 

revija.svitanje@gmail.com. 

Glavna tema šole za starše je bila intelektualen 

razvoj otroka. Med predavanji se je pojavilo naslednje 

vprašanje: 

Nadarjeni učenci in dolgočas 

Imam otroka, ki se zlahka uči ter si zelo hitro 

zapomni učno snov. Drugi učenci potrebujejo pri 

usvajanju snovi mnogo več časa in moj otrok se začne 

dolgočasiti. Preprosto ne dobi dovolj izzivov, ki bi 

odgovarjali njegovi intelektualni nadarjenosti. Kaj 

naredi v takšnem primeru šola? 

Godi Keller 

Najprej si bom dovolil vprašanje razširiti: Kaj napravi ne 

samo šola, temveč vsi vzgojitelji? Kajti vzgoja je stvar, ki 

v enaki meri zadeva tako šolo kot starše. Vzgojni problem 

vedno zahteva sodelovanje čimveč odraslih, ki so zbrani 

okoli otroka. 

Prva zapoved vzgojitelja je, da otroka ne zanika. To 

pomeni, da ga sprejme v njegovi svojskosti in to svojskost 

kot del otroka tudi pozdravlja. Nasprotno pa se pogosto 

dogaja, da vzgoja izhaja iz tega, da je z otrokom nekaj 

narobe in da je potrebno na njem nekaj spremeniti. 

WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2008 3

G O S T U J O Č E P E R O 

Seveda obstaja pri vzgoji tudi element korekture, ampak 

le-ta ostane brezploden, če ga otrok doživlja kot temeljni 

napad na njegovo svojskost. 

To se dogaja pogosto, vendar pa se starši in učitelji tega 

ne zavedajo. 

Zgoraj omenjena zapoved stoji v ospredju tudi pri zelo 

nadarjenem otroku. 

Sedaj bi želel pozornost usmeriti predvsem na dolgočas. 

Neverjetno pogosto starši opazijo, da se dolgčas v šoli 

pojavi predvsem pri nadarjenih otrocih. To je očitno tudi 

v našem vprašanju. 

Zato se splača, da si najprej podrobneje ogledamo 

fenomen "dolgčasa". Kaj je dolgčas? Kdaj se pojavi in kdaj 

ne? 

Tudi v slovenščini beseda dolgčas kaže na to, da stanje 

temelji na določenem doživljanju časa. Čas doživljamo kot 

dolg, predolg, da bi se lahko še prijetno počutili. Nasprotje 

je nekaj takega kot kratkočasje, stanje, v katerem smo 

tako zelo napolnjeni z vsebino časa, z dejavnostjo ali z 

dogajanjem, da pri tem na čas popolnom pozabimo. 

Kasneje presenečeni ugotovimo, da je minilo kar nekaj 

časa, ki se je izmuznil naši pozornosti. 

Dolgčas ima torej nekaj skupnega z življenjsko 

intenzivnostjo oz. bolje rečeno z intenzivnostjo doživljanja. 

Na čas pozabimo, če stojimo polno v življenju. To pa se 

dogaja predvsem takrat, ko smo telesno aktivni ali pa se 

ukvarjamo z umetniško dejavnostjo. Pri razmišljanju se 

namreč distanciramo od življenja, da lahko stvari jasneje 

vidimo. Pri tem nismo tako zelo v življenju, temveč ga 

takorekoč postavimo pred nas same (kot nam že sam 

pojem predstava, nemško Vorstellung, tako odlično opiše), 

tako da ga lahko z mišljenjem dojamemo/razumemo. V 

zgolj pojmovnem, predstavljajočem mišljenju smo, tako 

gledano, manj živi. Takšno mišljenje je hladnejša dejavnost. 

Ta znižana intenzivnost doživljanja je predpostavka 

(predpogoj) za dolgčas. 

Seveda je lahko tudi mišljenje kratkočasno. To se zgodi 

takrat, ko pride življenje v predstave, ko postane mišljenje 

gibljivo in kreativno. To gibljivo mišljenje imenujemo 

fantazija. V mišljenju, polnem fantazije, je malo prostora 

za dolgčas. Zato so tudi umetniški procesi poživljajoči. 

V waldorfski pedagogiki je umetniško delo vse kaj več kot 

le slikanje, risanje, muziciranje, ročna dela, ples. Vsaka 

učna ura bi morala biti umetniško zasnovana. To pomeni: 

pouk mora biti blizu življenju. V enaki meri se mora 

dotikati in inspirirati tako dejanja (početje) kot čutenje in 

mišljenje. 

Mnenje, da lahko pri zelo nadarjenem otroku njegov 

dolgčas preženemo s tem, da mu damo še več intelektualne 

hrane, še več dejstev in informacij, je seveda v večini 

primerov napačno. 

Vzgojitelj naj prej razmisli o tem, kako bo takšnemu 

otroku pomagal priti do barv, veselja, svežine in gibanja, 

skratka do večje intenzivnosti v doživljanju. 

Zelo velik je nesporazum, da so učni procesi čisto 

intelektualna zadeva. Pri učenju ne gre samo za to, da 

sprejemamo znanje, temveč in predvsem za to, da to 

znanje prebavimo. Naša najgloblja znanja si nikakor ne 

pridobimo z zavestno intelektualnimi procesi. 

Ko ste bili stari še ne dobra tri leta, ste že obvladali 

eno od najbolj kompliciranih struktur, kar se jih še sploh 

boste učili: materni jezik. Poskušajte se malo spomniti na 

tisto učenje. Zaman! Prav tako se prav malo spomnimo, 

kako smo takrat zavestno usvajali učne vsebine. To se 

sploh ni dogajalo na intelektualnem nivoju. Maternega 

jezika smo se učili tako, da so se naši govorni organi 

do neke mere vraščali v jezik. Celo zelo težke strukture, 

kot recimo uporaba dvojine ali pa instrumentala (6. 

sklon op.p.), ki pri meni osebno zahtevata veliko napora, 

( delata velike težave) vam v otroštvu skorajda nista 

povzročala težav. Te strukture znate prej zaradi čutenja 

kot pa zaradi intelektualnega razumevanja. Tudi učenci, 

ki pri pouku slabo obvladajo slovensko slovnico, bodo 

svoj materni jezik večinoma pravilno izgovarjali in pisali. 

Mali otrok se ne uči samo jezika, temveč se uči preprosto 

tako, da se vživi v stvari oz. situacije. 

Otroški govorni orgnizem se takorekoč vrašča v jezik. 

To nima skoraj nobene zveze z intelektualnim učenjem. 

Zaradi tega je naučeno tudi globlje zasidrano. 

Otrok mora ob učenju tudi doživljati. Zaradi tega je 

tako zelo pomembno vzdušje, emocionalno ozadje, tako 

pri pouku, kot tudi doma. Če mora otrok pri nekem 

predmetu kar naprej doživljati poraze ali pa občuti 

vzdušje iz bilokakšnih razlogov neprijetno, potem tega 

predmeta verjetno ne bo maral in temu primerni bodo 

tudi njegovi dosežki. Nasprotno pa se otrok rad poveže 

z učnimi vsebinami, ki jih učitelj podaja v prijetni in 

prijateljski klimi. 

Nazaj k vprašanju. Intelektualno nadarjenemu otroku 

moramo po eni strani dati priznanje in ga hvaliti. S tem 

ustvarimo pozitivno vzdušje, ki je pomembno pri vsakem 

učenju. 

Po drugi strani pa moramo spoznati, da je dolgčas 

povezan s tem, da otrok učno snov sicer hitro razume, 

ne more pa se tako zlahka v njo vživeti. Zato je naša 

druga naloga ta, da otroku pomagamo k intenzivnejšemu 

doživljanju. To pa naredimo najboljše tako, da poživljamo 

in oživljamo naš lasten odnos do učne snovi, ja, do 

življenja in do sveta nasploh. Kajti, tako se namreč glasi 

mogoče najpomembnejše pedagoško načelo – vzgoja je v 

prvi liniji samovzgoja. 

prevod: Staša Petrovič 


PO R O Č I L O 

Iztok Kordiš 

Poročilo o 

finančnem poslovanju 

Waldorfske šole Ljubljana v letu 2007 

Zavod Waldorfska šola Ljubljana sestavljajo 

naslednje enote: vrtec, osnovna šola, srednja šola, 

enota otrok s posebnimi potrebami, glasbena 

šola in organizacijska enota Maribor. Sredstva za delo 

pridobivamo iz sredstev državnega proračuna, proračuna 

lokalnih skupnosti, iz šolnin, prispevkov staršev otrok, 

učencev in dijakov, prispevkov ustanovitelja, s prodajo 

storitev ali blaga, z donacijami, zapuščinami, prispevkov 

sponzorjev in iz drugih virov. Medtem, ko je financiranje 

vrtca in osnovne šole (tako matične kot OE Maribor) dokaj 

dobro urejeno, imamo že vrsto let težave pri financiranju 

drugih enot. 

lanskega leta ni več potrebno plačevati najemnine za 

prostore srednje šole, februarja letos smo zaključili z 

vpisom glasbene šole v razvid, vpis programa z nižjim 

izobrazbenim standardom pa je v zaključni fazi. 

Letošnji marec je bil tudi zelo radodaren, saj smo za 

izgradnjo nove telovadnice prejeli kar 210.000 Eurov 

donacij (Supernova 200.000 in 10.000), za kar se obema 

donatorjema lepo zahvaljujemo. Pogovori z mestno 

občino tudi lepo napredujejo in vse kaže, da bomo 

lahko z adaptacijo prizidka Streliške 12a (telovadnica 

in 8 učilnic) ter ureditvijo podstrešja na Streliški 12 in 

12a začeli že letos. Držite pesti. 

Prihodki 

Prihodki iz sredstev javnih financ 1.579.774 

Prihodki staršev za šolnine in prehrano 596.840 

Prihodki staršev za ŠVN, šp.d. in eksk. 55.800 

Drugi prihodki 148.725 

Skupaj 2.381.139 

Tako je bilo tudi lansko leto veliko sil usmerjenih v 

izboljšanje tega stanja. Predvsem je kritičen položaj 

glasbene šole in programa otrok s posebnimi potrebami 

z nižjim izobrazbenim standardom, kjer si že nekaj let 

prizadevamo pridobiti sredstva za sofinanciranje teh 

programov s strani Ministrstva za šolstvo in šport. Oba 

programa smo lani verificirali, postopki za vpis v razvid 

izvajalcev vzgojno izobraževalnih programov, pa so se 

zavlekli, tako da pogodb o financiranju lani še nismo 

mogli podpisati. 

Nekaj let se že ukvarjamo tudi s problemom izboljšanja 

financiranja srednje šole. Tu smo razvrščeni v program 

splošnih gimnazij, vendar se po organizacijsko 

izvedbeni plati naš program razlikuje od tega programa 

in je zaradi tega tudi dražji, tako da dodeljenih 85% 

povprečnih stroškov za nas pomeni le pokrivanje cca 

60% dejanskih stroškov. Zato smo si prizadevali, da 

bi se uvrstili v drugo kategorijo. Po stroških so nam 

najbližje športne gimnazije, trajna rešitev pa bi bila 

seveda uvedba nove kategorije - šole s posebnimi 

pedagoškimi načeli. To je trenutno tudi najbolj verjetna 

rešitev in upamo, da bo čim prej tudi uresničena. Od 

drugih aktivnosti je treba omeniti tradicionalni božični 

semenj in jesenski koncert, ki sta bila tudi lani dobro 

obiskana in uspešna. Z izkupičkom semnja smo 

kupili rabljen koncertni klavir. Poleg tega smo uredili 

naravoslovno učilnico in adaptirali šest razredov, kjer 

je bilo treba zamenjati električno napeljavo in zaščititi 

parket. 

Kljub temu, da nam v lanskem letu še vedno ni uspelo 

izboljšati sistemskega vira financiranja vseh enot, ki je 

pogoj za dokončno zagotovitev polnih plač učiteljev, pa 

se večletno delo počasi obrestuje in tako nam od konca 

Odhodki 

Stroški dela in povr. str. v zvezi z delom 1.634.453 

Mat.str. in str. storitev 623.886 

ŠVN, ekskurzije in šp.d. 55.733 

Amortizacija in drugi odhodki 66.647 

Skupaj 2.380.719 

Podrobno finančno poročilo je sprejel 

svet zavoda na svoji seji 26.2.2008 


V ZG O J A 

Hermann Koepke 

Dvanajsto leto 

življenja, vstop v 

puberteto 9. del 

Nenavaden pogled 

"Gottfried, kje je tvoja naloga?" Stal je pred učiteljico. 

"Ne vem, nisem znal, včeraj sem bil cel dan v šoli." 

"Gottfried!" Susanne je njegovo ime izgovorila z vsem 

poudarkom. 

Gottfried je pokimal. Z vsem se je strinjal, če bi le 

smel na svoje mesto. Zgornji in spodnji deli črk so 

bili napisani tako skupaj, da se je pisava razmazala. 

Pokimal je. 

"Jutri, na vsak način, Gottfried!" 

"Ja, jutri!" Obljubil je vse. Razumel je, kaj mora 

narediti. Končno je smel na svoje mesto. 

"Gottfried, kje so naloge?" Kdor ga je tako nagovoril, 

je gotovo njegova učiteljica. Tretjega jutra je bilo isto. 

"Ne vem, imeli smo pouk…ne, včeraj ne…jaz, jaz…" 

Videl je učiteljičin razočarani obraz. Bilo mu je 

žal. Želel si je, da bi lahko kaj spremenil. Susanne 

si je zapisala. Svoj dnevnik je vedno nosila s seboj. 

Tokrat mu je bilo posebej nerodno, saj je stal ob 

njem in videl, kako si zapisuje. Sošolcem se je moral 

zdeti smešen: njegov bledi obraz, pogled, usmerjen 

v tla, tanka postava v preširokih hlačah in k temu 

petelinova frizura. Ko je učiteljica vse zapisala, mu je 

rekla, da mora nujno govoriti z njegovimi starši. Vrnil 

se je na svoje mesto. Pogledal je k prijateljici, ki se je 

živahno pogovarjala s sošolko. Vesel je bil. Najbrž ga 

sploh ni opazila, da je stal spredaj pri učiteljici. 

Susanne je mučilo vprašanje, kako naj najde pot 

do tega fanta. Nemalo skrbi ji je povzročal, saj se je 

tako malo učil. Vedno, ko je z njim govorila, ji je ostal 

vtis, kako neartikulirano fant govori. Kljub številnim 

govornim vajam je govoril skoraj brez soglasnikov; 

po drugi strani je bil najglasnejši, kadar je bilo kje 

kakšno tuljenje. 

Nič manj nesrečna ni bila mama, ko je se je 

pogovarjala s Susanne. Komaj kaj si je pustil reči, 

umikal se je v svojo sobo in poslušal glasbo. Najbolj 

jo je skrbelo, da toliko pokadi. 

Tudi drugi učitelji so se pritožili, predvsem učitelji 

tujih jezikov. Težko ga je pripraviti, da bi govoril, 

njegovo branje je jecljanje. Nareki so prepolni napak 

in njegov besedni zaklad je minimalen. Njegov spomin 

naj bi bil kot sito. 

Susanne je iskala nekaj, v čemer je Gottfried dober 

in kjer bi si zaslužil priznanje. Naletela je na njegovo 

prikrito melanholijo, četudi je imel sangviničen 

temperament. V tem fantu mora biti želja po tem, da 

se prilagodi razredni skupnosti in najde priznanje za 

svoje delo … Odločila se je za obisk na domu in se 

nekega večera odpravila na pot. 

Težak pogovor 

Oče je zložil časopis in ji ponudil stol, medtem ko se 

je mama še prepričala, da otroci zares spijo. Vprašal 

jo je, kaj bo pila, predal njeno željo mami in ob 

cigareti prisluhnil njenemu zaskrbljenemu poročilu 

o delu v šoli. 

"Vem, da mu ne kaže dobro. Doma uboga le mene, 

žena mu ne sme nič reči. Toda sprašujem se, če 

ni to le prehodna faza, ki s seboj prinaša določene 

spremembe, na katere ste pokazali na zadnjem 

starševskem večeru." 

Susanne je odlašala. Če bi odgovorila pritrdilno, še 

ne bi rešila problema. Gottfried je bil najstarejši v 

razredu, star je že trinajst let in se je s svojo držo 

ločil od razreda. 

"Del težav spada k puberteti, toda jasno moramo 

videti, da je v neuravnoteženem položaju, da s svojimi 

močmi ne pride daleč. V mojih očeh je resnično 

ogrožen." 

Očetu ta odgovor ni bil po volji, žena ga je zaskrbljeno 

gledala. 


"Ne vem, kaj naj bi storili, poslali smo ga v drugačno 

šolo in zdaj smo v zavoženi situaciji, kjer se mi zdi, 

da tudi vi ne veste, kako naprej." 

"Jasno nam mora biti, kaj hočemo," je poudaril oče. 

"Težave so zaradi tega, ker oba z ženo delava, žena le 

polovično, nobeden od naju ne more sedeti z njim." 

"Zakaj mu gre pravzaprav tako težko?" je medtem 

vprašala Susanne. 

"To bi tudi midva rada vedela, zato pa sedimo 

skupaj. To bi rada slišala od vas in tudi to, kaj naj 

storimo!" 

"Imate globok odnos s svojim sinom?" je poizvedovala 

Susanne, ko se je najprej obrnila k očetu. 

"Seveda, imam odnos z njim. Sem edini, ki ga 

uboga, ampak ne vedno. Kaj pomeni odnos? Prej je 

bilo bolje, zdaj tudi mene noče poslušati. Ne vpraša 

me, nikoli mi ne govori o svojih težavah, razen če 

potrebuje denar, pride k meni, in to kar pogosto." 

"Vam zaupa, se kdaj pogovarjata?" je vrtala naprej 

Susanne. 

"Na to lahko odgovoriš ti," se je obrnil oče k ženi, 

ki je nesrečna sedela za mizo. "Kot rečeno, od mene 

noče nič slišati." 

"Temu, kar se tu in tam zgodi, ne moremo reči 

pogovori. Ko pride, pojé in gre v svojo sobo. Mami, kje 

je to in ono? Če česa ne najde, preklinja in v zadnjem 

času vzame vse brez vprašanja, tudi cigarete mojega 

moža." 

"Se vam zdi to grozno, da kadi? Tudi drugi fantje v 

njegovih letih kadijo. Jaz sem strasten kadilec, odkar 

sem poročen; tudi moja žena kadi, a veliko manj od 

mene." 

Susanne ni hotela obrzdati konja pri repu. 

"Kajenje je v prvi vrsti simptom, ni pa vzrok, zaradi 

česar je Gottfried pristal v slepi ulici." 

"In kaj je razlog? Kaj je potem razlog?" Oče je 

pričakujoče gledal Susanne. 

"Kako vi to vidite?" se je Susanne obrnila k ženi. 

Mama je zmajala z glavo. "Ne vem, ampak vidim, da 

Gottfried v tem trenutku nima izhoda. Ne vem, kam to 

pelje. Zaprl se je vase. Pride le kadar kaj potrebuje." 

Starša sta molčala. Kajenje, glasba in klovnovstvo, 

to je bilo za Susanne beg iz realnosti, imela je vtis, da 

Gottfried čaka, da bi ga kdo poiskal. 

"Imate vi odnos z najinim sinom?" se je pozanimala 

mama. Susanne je opazila, da ne sme sedeti na 

preveč vzvišenem konju. 

"Borim se za odnos, toda ne morem reči, da ga 

imam," je bil njen odgovor. 

"Ima v razredu prijatelje?" Oče je želel dobiti oporno 

točko. Susanne je odkimala. V razredu ga dobro 

prenašajo, posebnih prijateljev pa nima. Pozanimala 

se je, kako se razume z brati in sestrami. 

"Ko je bil še majhen, se je želel le igrati z brati 

in sestrami. Tudi to je bila pomoč, saj sem poleg 

gospodinjstva hodila še v službo. Ko pa je moral 

pospraviti kuhinjsko mizo, se je umaknil. Sama sem 

hitreje naredila in bolje. Pogosto mi je bil pri delu 

pod nogami. In danes nič več ne pomaga. Za delo je 

tu mama! Tako ali tako je raztresen." 

"Vendarle je bilo včasih lažje. Od mene jih je dobil 

nekaj okoli ušes, če ni bil v redu." 

"Toda tega sedaj ne potrebuje!" ga je prekinila 

mama. 

"Zdaj ne, prej pa je!" je vztrajal oče pri svojem. 

Potem je priznal, da je sin postal prav neznosen, ko 

mu drsi iz rok. 

Starša sta veliko pripovedovala o preteklosti in 

sta bila osorna. Susanne je dobila živo sliko o 

Gottfriedovem domu. Kako bi bil Gottfried sprejet, če 

je mamo, ko se je vrnila z dela, čakalo še gospodinjstvo. 

Če je potem Gottfried, ki je nepotrebno postopal 

okoli, igral le vlogo strelovoda? 

Susanne je dobro videla, da v tem večeru ne more 

nič doseči. Želela si je govoriti s Henriette in slišati 

njen nasvet. Ko je povedala, da odhaja, sta bila starša 

mogoče celo malo razočarana. Da tudi sama nista 

poznala poti, temu nista oporekala. 

"Gotovo je pomembno, da nadzirate njegovo domače 

delo," je rekla Susanne, "jaz pa se bom potrudila, da 

bom sproti pisala v zvezek, da boste razumeli, kaj 

mora narediti. Toda to še ne bo dovolj. Poiskala bom 

še druge možnosti, da bi mu pomagala. Potem se 

bomo spet srečali." 

Oče se je ob slovesu potegnil nazaj. Nekaj se je 

dogajalo v njem in Susanne ni bilo težko uganiti, da 

ni bil zadovoljen s šolo. 

Svoboda Susanne je morala Henrietti o starševskem 

večeru in o obisku na domu podrobno poročati. Če je 

skrajšala besede in izrekla le sodbo, ji je Henriette je 

vsakič postavila dodatno vprašanje. "Kakšna je bila 

pravzaprav situacija?" Vprašanje, ki ga mora vsakič 

vzeti v zakup. 


ji je sedela nasproti, je bila podobna v tem trenutku 

le še borba za svobodo stare učiteljice. 

"Nima smisla, da od fanta zahtevamo nekaj, česar 

ni. Saj od pese tudi ne zahtevamo, da zraste v nekaj, 

kar ni bilo posejano kot pesa." 

Ko je končno končala, je napeto pričakovala, kaj 

bo rekla kolegica. Toda molčala je. Nato je končno 

prekinila molk. 

"Opisali ste težave fanta in njegovo situacijo, 

kakršno v tej starosti pogosto srečam." Spominjala 

jo je na očetovo reakcijo na poročilo o delu v šoli. 

Čeprav v izjavah podobne, so imele Henriettine 

besede drugačen zven. 

Henriette je poiskala svinčnik in papir, toda preden 

se je odločila, da ga bo uporabila, je nadaljevala: "V 

razredu imate pravo revo. Izogiba se vsemu in najraje 

bi bil skrit v svetu: Pobeg! Ne more se povezati z 

ničemer. In to se le še stopnjuje – kar v šoli in doma 

doživljamo kot reakcije. Po drugi strani pa sledi svoji 

številnim željam. Med tema dvema ekstremoma mu 

ostaja le malo bede, zato mu moramo pomagati. Vašo 

skico bi rada nadaljevala." 

Narisala je dva obrisa človeške postave. Prvo je 

obdala z ovojem, drugo pa je napolnila s tistim, kar 

je prejšnji nakazala pod ovojem. 

"Take skice so le zunanji pomočniki," se je omejila, 

"in hitro se jih moramo znebiti. Tako je mogoče lažje 

videti, kaj mislim: oče ga je udaril, če česa ni naredil 

prav. Volja otroka tako ni bila povezana z nalogo, 

ampak razdvojena. Mama je delo hitreje in bolje 

opravila sama, ker je bil nespreten. Tako je v njem 

nastal vtis, da ničesar ne zna. Dvignil je roke. To je 

vse le zunanje dogajanje. Narisala sem ga v ovoju: 

nazaj obrnjen občutek, pretrgana volja. Z dvanajstim 

letom otrok ne živi več v oblakih, ki ga obdajajo, 

ampak čuti njihovo vsebino. Vse, kar se je nabiralo 

v njih, zdaj sestavlja notranje življenje. Če zdaj nima 

volje do dela, se ne more in noče zares povezati. Je 

kot časovno zamaknjeno ogledalo, v katerem se danes 

kaže tisto, kar se je prej dogajalo okoli njega." 

"Potem je vsaka pomoč zaman …" 

"Ne! Nikoli! Tudi če pride prava pomoč prepozno, ni 

nikoli prepozno!" Susanne je bila vsa žareča, saj je iz 

Henriettinih oči švigal plamen. Taki pokončnosti, kot 

Ne brez razloga je Susanne spremljala otroke 

skozi različne dobe, v katerih se dogajajo procesi, ki 

usklajujejo rast, cvetenje in zorenje. Prav zato v tem 

letu ni dobro menjavati učitelja. Kaj lahko se zgodi, 

da ima poznejši vrtnar nejasno sliko, kaj je delal 

vrtnar pred njim, razen če ni rasel z vrtom oz. kot 

učitelj pozna starše in temu primerno to upošteva." 

"Potem moram z Gottfriedom nadoknaditi in ojačati 

njegovo voljo in občutke, da se bo lahko učil." 

"In kako boste to naredili?" je Henriette napeto 

pričakovala odgovor. 

Susanne je dobro vedela, da ima njena kolegica 

zakladnico bogatih izkušenj in od tam je želela dobiti 

kakšno. Raje je vprašala, kako bi v takem primeru 

reagirala ona. 

Henriette je že pričela kazati konkretno vajo. Na 

prt je položila svinčnik in z mirno odločnostjo rekla: 

"Svinčnik sem položila na mizo. S konico kaže 

proti meni, z radirko proti steni. Stranske ploskve 

svinčnika so rdeče in oranžne, miza je svetlo rjava 

in svinčnik tvori s prtom pravokotni, približno 

enakokraki trikotnik. 

In zdaj nazaj k Gottfriedu. Kaj ima to skupnega z 

izgovorjenim stavkom, ki se začenja z jaz?" 

"On zmore, nič ne more biti lažje, toda vprašuje se, 

zakaj bi moral. Ne najde smisla, mogoče se mu zdi 

absurdno." 

"Povedali mu boste, da lahko s takimi vajami 

izuri spomin, da si bo lahko lažje zapomnil, kam 

je odložil svinčnik, ko ga bo naslednjič iskal. Sicer 

je dejanje brez pomena. Bilo bi še bolj smotrno, 

če bi svinčnik vedno odložil v lonček, pa se sploh 

ne bi bilo treba spominjati, kam ga je odložil. Je 

dejanje brez pomena, toda ima smisel: oblikuje ga. 

In še več: ne zadovolji nobene želje, nobene zahteve. 

Nastopajoči ne bo ocenjen ali omejen. To dela zaradi 

svobodne volje: sam izbere predmet in kraj, kamor 

ga bo odložil in si naredi slikovni vtis. Gottfried se 

mora naučiti uporabiti to svobodo, ki je nima! Večina 

njegovih dejanj ne prihaja iz zrele sredine, ampak iz 

iztrganega jaza, ki je priklenjen na želje in poželenja 

s spoznanjem: Tega ne znam." 

"Ne morem si predstavljati, da bi ta pomoč 

zadostovala," je dvomila Susanne. 


V ZG O J A 

"Prej ste rekli, da ni nič lažjega od te vaje. Delala sem 

jo v svojem razredu. Take vaje je bilo težko delati dalj 

časa. Pri tem sem izkusila, kakšen sunek potrebuješ, 

da počneš nekaj tako nesmiselnega. Tako se zelo 

močno srečaš s samim seboj. 

In lahko se navežeš še na druge vaje, ki jih je na nekem 

predavanju opisal Rudolf Steiner. Preberite si poglavje 

Nervoza in jastvo. Vedno, kadar sem učila otroke v tej 

starosti, sem ga skrbno prebrala in z razredom vadila 

v njem opisane vaje. Na pogled majhne vaje imajo velik 

učinek, če jih delamo dalj časa." 

Videla je Susannin dvom in je dodala: "Sprva tudi 

jaz nisem tako zlahka verjela v pozitivni učinek. Toda 

ta dvom je v toku dogajanja povsem zbledel. Učinki 

so in o tem se boste prepričali. Pri tem potrebujete 

potrpljenje in ljubezen vrtnarja. Komaj čakam, da 

slišim vaše izkušnje." 

Z umirjenostjo je pogledala svinčnik na mizi. Preden 

je uzrla svinčnik kot tak, je zaznala barvo in obliko kot 

v svoji spominski sliki. Susanne pravzaprav še nikoli 

ni tako močno doživela človeka, ki je tako povezan s 

tem, kar počne. 

"Še nekaj. Pomembno je, kako se obnašate do 

Gottfrieda. Če npr. stoji pred razredom in spet nima 

naloge, lahko velikodušno in tako, da bo začutil humor, 

toda ne ironično, rečete: "Dobro jutro, Gottfried, danes 

pa ne bomo preverili naloge, kaj pa, če bi me ti jutri 

presenetil s svojim zvezkom?" Biti moramo sproščeni, 

fanta moramo razvedriti. Vsak nasmeh, ki ga dobite od 

njega, je vreden tisočkrat več kot osramotitev, ki ga je 

doletela. To je nujno za njegovo izredno šibko stanje. 

Kasneje, ko se bo okrepil, ga lahko trdneje primete. 

Tudi zaradi sramu, ker nam v življenju nekaj ne gre, 

lahko dobimo nove vpoglede." 

"Naj staršem svetujem take vaje?" je Susanne 

premišljala napol naglas. 

"Najprej jih delajte vi, dve vaji z razredom, in potem 

opazujte razred, še posebej pa Gottfrieda. Izkušnje, ki 

jih boste dobili z Gottfriedom, naj vam bodo osnova za 

vaš naslednji obisk. 

Ne začnite z napakami, ki jih delajo doma. To bi 

bilo narobe. Lahko bi se pojavili občutki krivde ali 

pa agresija; oboje bi škodovalo Gottfriedu. Kot smo 

se naučili poiskati in razumeti ozadje za Gottfriedove 

težave, prav tako lahko poiščemo mnogo, kar bo zbližalo 

družino, če se le potopimo v njihovo življenjsko zgodbo 

in domačo vzgojo. Starše moramo sprejeti, takšne, kot 

so, to pogosto ni lahko, je pa dobro. Vendar pa so tu 

nazorne situacije, izjeme obstajajo." 

(se nadaljuje) 

prevod: Nadja Lazar 

Inteligenca rok 

Ernst-Michael Kranich 

Ročna dela in 

razvoj možganov 

Svobodna gibljivost rok in dlani 

V 

nekem znanem ortopedskem učbeniku je 

človeška roka poimenovana kot "najbolj 

diferenciran premičen organ, kar jih sploh 

obstaja" (Debrunner 1983, str. 365). Roka je, kot lahko 

preberemo na nekem drugem mestu, "biomehanično 

gledano, gotovo najbolj zapleten del telesa" (Reill 1999, 

str. 62). Dejansko ni nobenega drugega organa, s katerim 

bi lahko kakšno živo bitje opravljalo toliko različnih gibov, 

kot jih lahko izvaja človek s svojimi rokami. Pri velikem 

številu teh različnih gibanj so udeležene tudi celotne roke 

(ne le dlani). Tedaj so gibi rok in dlani razširjena celota. 

(Jeannerod 1994, str. 535). 

Za roke in dlani je značilno popolnoma svobodno 

gibanje, ki izvira iz notranjosti. To se lahko vidi v 

zgradbi rok in v veliko drugih podrobnostih. Roke 

se začnejo z ramenskim sklepom, to je na lopatici 

na trupu. Ta je brez direktne povezave s preostalim 

okostjem. Zelo premično leži v mišicah. Le preko 

ključnice ima povezavo z grodnico prsnega koša in 

s tem tudi z dihanjem. Na lopatici se glavica sklepa 

dotika nadlahtne kosti na tak način, da ima sklep čim 

več manevrskega prostora za gibanje. Tako prihaja 

gibanje nadlahti v celoti iz mišičevja oz. iz impulza za 

gibanje, ki deluje v njem. Gibljivost se v komolčnem 

sklepu še poveča z možnostjo raztezanja in upogibanja 

podlahti ter sukanja, pri katerem lahko človek obrača 

svoje dlani navzgor (supinacija), na sredino in navzdol 

(pronacija). Nato sledijo še gibanja v zapestju in različni 

gibi prstov. Gibi rok so od nadlahti do dlani in prstov 

vedno bolj diferencirani. 

Človeška dlan se loči od vseh podobnih tvorb iz 

živalskega kraljestva po legi palca glede na ostale 

prste in po njegovi veliki gibljivosti. Zaradi tega lahko 

človek palec in ostale prste premika neodvisno drug od 

drugega. Manjše in večje predmete lahko tako prime na 

popolnoma drugačen način in z njimi, zaradi gibljivosti 

rok in dlani, rokuje na najbolj raznovrstne načine. 

Ko držimo v rokah nek predmet, kot je npr. svinčnik 

ali pletilka, s palcem pritiskamo na ostale prste in s 

temi spet nazaj na palec. Dejavnost volje v palcu in 

prstih pri tem medsebojno deluje ena na drugo. 


Otrok ima predstavo o gibanju, vendar se mora pri 

izvajanju na začetku precej truditi, saj je volja najprej 

nerodna. Zato potek gibanja najprej spremlja z očmi, 

od zunaj. Z vajo si po določenem času gibanje vedno 

manj predstavlja. Volja je prestala proces razvoja. Ko 

se otrok nauči določene spretnosti, postane zakonitost 

gibanja, ki je bila najprej v predstavi, lastnost volje. 

Volja se je organizirala po tej zakonitosti in leta je 

popolnoma prešla v področje volje. 

Ramenski sklep (kot se vidi na rentgenskem 

posnetku): nadlahtnica daje z glavico svojega sklepa 

glede na majhnem sklepnem področju lopatice zelo 

veliko prostora za gibanje komolca 

Lahko rečemo da, ko nek predmet primemo, doživimo 

samega sebe, to sprejmemo v svoje osebno življenje in 

se povežemo s predmeti in z okoljem, v katerem delo 

opravljamo. Vidimo torej, da so roke člen človekovega 

jaza. Ta pa prihaja najbolj do izraza v pokončni drži 

človeka. Svobodna gibljivost rok in dlani je v najgloblji 

povezavi s pokončno držo in si je brez nje ne moremo 

predstavljati. 

Inteligenca rok 

Ko si za nekaj prizadevamo, npr. pri kvačkanju 

in pletenju narediti določeno pletenino, pri tem 

vidimo, kako inteligenten je ta postopek. Za to, da je 

ta pletenina nastala, smo morali uskladiti skrajno 

zapletene natančne motorične procese gibov desne 

roke z delom leve roke, da smo na dosedanje petlje 

dodali nove. Če se otrok uči kvačkati ali plesti, postaja 

pri tem inteligenca, ki je lastna tej dejavnosti, lastnost 

volje. Tako otrok postaja inteligenten v svoji volji. Ne 

poznamo le inteligence glave, ampak tudi inteligenco 

rok in prstov. Najbolj subtilno področje praktične oz. 

"telesno-gibalne inteligence" je za Howarda Gardnerja 

kontrola telesa igralca, plesalca, pantomimika ali 

športnika. Med to prišteva tudi takšne finomotorične 

spretnosti, kot je igranje klavirja pianista in pisanje na 

pisalni stroj (Gardner 1994, str. 191). 

Roka – organ občutkov in volje 

Z gibi rok in dlani se človek na različne načine izraža. 

V gibih in kretnjah se vedno kažejo notranja doživetja. 

Neposredno izražanje čustev in občutkov smo sposobni 

zaznati, lahko pa zaznamo tudi zamišljenost, privolitev 

ali zanikanje. To so spontani izrazi duševnega življenja 

in v tem pogledu so tudi roke ter dlani organ duše. 

Drug način izražanja z rokami pa so spretnosti, ki se jih 

človek nauči v življenju. S tem mislimo na to, da nekaj 

namenoma primemo pa vse do virtuozne klavirske igre 

pianista. Od običajne hoje, do umetniškega gibanja 

plesalca ali evritmistke. O takšnih gibanjih bomo 

govorili v nadaljevanju našega teksta, poudarek pa bo 

na tistih procesih, ki se odvijajo pri učenju določenih 

spretnosti pri pouku ročnih del. 

Učenje ročne spretnosti, kot je npr. pisanje ali 

pletenje, se dogaja na določen način. Najprej moramo 

s tipom zaznati, da imamo svinčnik ali pletilko v 

rokah. Potrebujemo zelo senzibilno zavest v rokah in 

gibih prstov, v "čutih za gibanje" (kinestetični občutek, 

občutek za globino). Če ne bi imeli v rokah in prstih 

nikakršne zaznave o položaju in gibanju naših rok, 

potem gibov ne bi mogli zavestno voditi. Pogoj za 

učenje ročnih spretnosti je kontrola gibanja s čutom 

za gibanje in njegovim natančnim organom v mišicah 

(mišično vreteno) ter tetivah, ki so med mišicami in 

kostmi (golgijev tetivni organ). Prva stvar, ki jo otrok 

izve, je, kako naj bi se pisalo črke ali, pri pletenju, kako 

se naredi nova petlja. 

Ramenski obroč z rokami in dlanmi od zgoraj 

(Rohen 1973) 


Hkrati gibanje vpliva na možgane. Pokazali smo že, 

da igrata tip in predvsem občutek za gibanje pri gibih 

pomembno vlogo. To velja še posebej za natančne in 

zelo subtilne gibe rok in prstov. Ustrezno temu sta 

tudi čut za tip in za gibanje zelo dobro izoblikovana. V 

mišici roke, s katero upogibamo prst, imamo izjemno 

veliko mišičnih vreten, ki so organi za občutenje 

gibanja. Tipne in gibalne zaznave gredo po določenih 

živčnih poteh v možgane, in sicer najprej v tiste vijuge, 

ki ležijo za centralno brazdo (postcentralni girus oz. 

postcentralno polje). Tudi tu obstaja medsebojna zveza 

z raznimi področji tipnih in gibalnih čutov celega telesa. 

Tista področja, ki so pod vplivom višjih gibanj in tipnih 

občutkov, kot so npr. gibanja rok in prstov, so posebej 

velika. 

Možgani in "ročna dela" 

Ko se otrok pri pouku ročnih del uči nekatere od 

omenjenih spretnosti, se dogajajo prav posebni procesi 

med možgani in njegovimi rokami. Takšni procesi pa 

se izvršujejo tudi med gibi rok in možgani. Obravnavali 

bomo le tiste, ki se dogajajo v sprednjem možganskem 

režnju in rokami. Ugotovili so, da so določena področja 

sprednje možganske poloble (premotorično področje 

in suplementarno motorično področje) takrat, ko si 

predstavljamo določeno gibanje, močneje prekrvavljena. 

To je fiziološki izraz te predstavne dejavnosti. Ta 

predstava tedaj, ko se otrok odloči izvesti določeno 

namero, prodira v voljo rok in prstov. 1 

Kanadski nevrokirurg Wilder Penfield je v štiridesetih 

letih prejšnjega stoletja odkril, da obstaja natančna 

povezava med gibalnim mišičjem celotnega telesa in 

med tistimi možganskimi vijugami, ki ležijo ob centralni 

brazdi. Razni deli te vijuge (Gyrus praecentralis 

– precentralni girus) so v odnosu s točno določenimi 

mišicami oz. mišičnimi skupinamim ki so povezana 

s človeško voljo. Ležijo drug poleg drugega kot razna 

telesna področja s svojim mišičevjem. V tem pogledu 

je ta vijuga kot nekakšna podoba človeškega življenja. 

Tista področja, ki so povezana z organi, ki izvajajo 

določene diferencirane gibe, so opazno večja. H tem 

spadajo ročna in prstna področja. Ko se sedaj otrok 

odloči za izvajane neke dejavnosti s svojimi rokami 

in prsti, prodira gibalna predstava od suplementarno 

motoričnega področja preko ročnih in prstnih področij 

precentralne možganske vijuge po kortikospinalni progi 

v ustrezen del hrbtenjače in od tam po nadaljnji živčni 

poti v mišice rok in prstov. Tukaj se sproži dejavnost 

volje, s katero potem otrok premika roko in prste. Po 

tej poti prodirajo iz otrokove glave misli in predstave v 

organizacijo volje rok in prstov ter določajo zakonitost 

tej aktivnosti volje. 

V zadnjih desetletjih je prišlo do odkritij, da je vpliv 

rok in prstov na možgane zelo dinamičen. Prvi namigi 

izhajajo iz poskusov z opico. Opica je več tednov po 

eno uro na dan uporabljala dva prsta ene roke. Po 

tem času so ugotovili, da sta področji obeh prstov v 

postcentralnem polju razločno večji kot na začetku 

eksperimenta (Merzenich 1987). Podobna dejstva so 

znana tudi pri ljudeh. Odkrili so, da sta pri violinistih 

področji obeh rok različno veliki. Področje desne roke 

je zaradi njene skrajno natančne gibljivosti precej večje 

od področja leve roke. Izvajanje kompleksnih gibov že 

po pol ure pripelje do velikega povečanja aktiviranega 

področja, ki ustreza rokam, a ob neuporabi to področje 

po enem tednu nazaj zakrni (Altenmüller 1999, str. 

102). Posebej prepričljivo je naslednje opazovanje: 

opazovan je otrok, ki ima skupaj zraščene posamezne 

prste. Pri tej "zraščenosti" (imenuje se sindaktilija) je 

področje povezano z rokami v postcentralnem polju 

občutno manjše kot pri ljudeh z običajnimi rokami. 

S kirurškim posegom lahko prste ločijo in "izdelajo" 

anatomsko pravilno roko. Sedaj se v možganih zgodi 

nekaj presenetljivega. V enem tednu se področje prstov 

razširi in zavzame svoj običajni prostor" (Weinmann 

1999, str. 37). Ob pregledu teh in nadaljnjih rezultatov 

poskusov lahko sklenemo, da se tudi pri kvačkanju, 

pletenju in drugih finomotoričnih ročnih spretnostih 

področja v možganih, ki so povezana z rokami, širijo. 

Sklenemo lahko tudi, da s tem inteligenca rok in prstov 

vpliva na možgane kot nekakšen organ mišljenja. 

1 

Mišice, odgovorne za gibanje rok in prstov, 

ležijo v podlahti in v dlani. 

(se nadaljuje) 

prevod: Eva Zupan 

O avtorju: Dr. Ernest-Michael Kranich je rojen leta 

1929. Študiral je biologijo, paleontologijo, geologijo in 

kemijo v Tübingenu. Doktoriral je iz botanike. Več let je 

bil učitelj v srednji waldorfski šoli. Od leta 1962 do leta 

1999 je bil predstojnik Freie Hochschule v Stuttgartu in 

predstojnik seminarja za waldorfsko pedagogiko. Veliko 

je objavljal o botaniki, zoologiji in antropologiji. 


D O G O D K I 

Igra 

Danaja Koren, 10.r 

Uf, pa je za nami! Občutki so nepopisni; veselje, 

zadovoljstvo ob uspehu mislim pa,da med sošolci 

čutimo tudi trdnejšo povezanost. 

Pa pojdimo od začetka! Januarja smo dobili novo režiserko (go. 

Snježano Martinović) in besedilo (B. Nušić: Gospa ministrica). 

Ko smo se ozrli na predviden datum premiere ter debelino 

scenarija, smo se mnogi vprašali, ali nam bo uspelo. Sama sem 

bila optimistična, saj nam je tudi v osnovni šoli uspelo izpeljati 

kar precej zahtevne igre v še krajšem času. Vedela sem, da je za 

vse najbolj potrebno potrpljenje (posebej med vajo drugih na 

sceni),zbranost ter delovna vnema. Na vajah smo se velikokrat 

imeli zelo lepo.Veliko smo se smejali, jaz sem bila navdušena nad 

nastopom nekaterih že od vsega začetka, tudi režiserka,zelo 

temperamentna ženska, se mi je zdela čudovita! Velikokrat 

me je jezila neprisotnost sošolcev na vajah. Posebej tistih 

celodnevnih med vikendom. Takrat smo ugotovili, da je vsaka, 

še tako majhna vloga, zelo pomembna in nenadomestljiva. 

Škoda, ker se nekateri niso zavedali, da jih kljub njihovi majhni 

količini teksta močno potrebujemo. Najbrž se niso zavedali niti 

tega, da jih lahko zato tudi z lahkoto zamenjamo s kakšnimi bolj 

željnimi njihove vloge. 

Ko sem bila sama na "odru" se mi je zdelo krasno. Igrati z 

Ano in Kati je pravljica. Zakaj? Prvič: obe sta znali besedilo in 

posledično sta lahko zelo mislili le na igro. Drugič: na odru sem 

se počutila, kot bi bil že nastop. VEDNO, tudi če je bila le vaja. 

Pa to ne pomeni, da sem imela vedno tremo, sploh ne. Ampak 

čutila sem nekakšno "povezanost". Zelo dobro sta reagirali na 

moje besede in dejanja in mi tako zelo olajšali situacijo. Takoj 

sem vedela, v kakšnem tonu odgovarjati Živki, ne da bi sploh 

mislila na to. 

Moram povedati, da sem bila zadovoljna tudi s svojim 

kostumom.Obleka je bila lepa in v njej sem se počutila kot prava 

bivša ministrica. Smešen mi je bil edinole občutek spetih las. 

Danes (zdi se mi tako) punce nismo tako navajene spetih in 

urejenih frizur. Jaz pa še posebej ne. To me je malce spravljalo 

ob živce. Tudi maska (make-up) mi je bila všeč. 

In tako so se priprave zelo hitro iztekle. Zadnji dan se je 

pokazala resnost zelo velike večine razreda. Nekateri so se 

odrezali tako dobro, da tega od njih ne bi pričakovala. Pa ne 

zato, ker bi menila, da so nesposobni, ampak ker so pogosto 

kazali hladen odnos do igre. Na odru pa so vseeno zablesteli. 

Zelo mi je bilo žal, da nisem mogla iz publike spremljati celotne 

predstave. 

In končno ... nastopil je dan premiere. Tega dne sem se veselila 

in upala,da nam bo uspelo tako, kot zmoremo.V zakulisju je bilo 

napeto in hkrati sproščeno, smejali smo se in z ušesi spremljali 

dogajanje na odru.Veseli smo bili vsakega odziva publike. 

Režiserka je ves čas "dajala tempo"s tleskanjem, kar nam je tudi 

pomagalo pri boljši predstavitvi. 

Igra je tekla, nekateri so se na mestih, kjer so naredili napako, 

odlično znašli. Ko je bilo konec, smo bili zadovoljni. Bili smo 

ponosni, vsi smo kar žareli. Dobili smo še rožice, starši so 

pripravili prigrizke ... 

Vesela sem bila, a sta na predstavo prišli tudi moji zelo dobri 

prijateljici in da jima je bilo všeč. Ena mi je rekla, da se ji zdi 

neverjetno,da se je cel razred tako združil in odlično izpeljal tak 

projekt. Da njihovemu razredu ne bi nikoli uspelo kaj takega. 

Dala mi je misliti. Res se mi zdi,da smo si postali zelo blizu, 

saj smo do nekega zastavljenega cilja prišli skupaj, vsak je bil 

pomemben. Hvala vsem, ki so/ste nas podpirali, saj so na koncu 

dosegli rezultat in iz vsakega izmed nas izvlekli na plan velike 

potenciale, ki jih še sami nismo poznali. 

Živele igre in vsa skupinska dela, ki dajo vsakemu posamezniku 

pomembnost v svetu in projektu ter na koncu zadovoljstvo vseh, 

ki se nas je uspelo povezati v neuničljivo vez stkano iz veselja, 

obupa, jeze, sreče, humorja in na koncu velikega skupnega 

uspeha! 


D O G O D K I 

Projekti 

12. razreda 

Estera Pirnat, 12.r 

Dober mesec je že minil, odkar smo dijaki 12. 

razreda končali svoje projektne naloge in naše 

rezultate našega dela pokazali tudi na praktičnih 

predstavitvah. 

■ Estera Pirnat - Trebušni ples tribal 

S projektom se je vsak izmed nas spopadal drugače. Nekateri 

so imeli težave z iskanjem literature, drugim ni šlo pisanje, 

tretji niso vedeli, kaj naj vsebuje njihova predstavitev … Vse 

pa nas je družil isti cilj: premagati težave, izpeljati to, kar smo 

si zadali, in uspešno dokončati svojo nalogo. Mislim, da nam 

je to na koncu precej dobro uspelo, še celo bolje, kot smo 

sprva pričakovali. Praktične predstavitve so bile za nas pravo 

presenečenje. Spominjam se, kako smo med predstavitvami 

med seboj navdušeno govorili: "Kako dobro nam gre! Sploh 

si nismo mislili, da bodo predstavitve tako pestro in zanimivo 

izpeljane." Presenečeni smo bili drug nad drugim in občudovali 

sposobnosti in talente svojih sošolcev, ki so v teh dneh tako 

blesteče prišle na dan. 

Kot pozitivni točki letošnjih predstavitev projektov bi omenila 

točnost in praktičnost. Kolikor nam je znano, smo se letos prvič 

uspeli precej dobro držati programa, zato do večjih časovnih 

zamud ni prišlo. S "praktičnostjo" pa merim predvsem na 

vsebino naših predstavitev. Tu smo se s sošolci poskušali držati 

zlatega pravila: Čim manj teorije, tem bolje. Namesto te pa smo 

svoji publiki poskušali pokazati čim več praktičnega in jih tako 

čim bolj živo seznaniti z našim ustvarjanjem. 

Nekaj dijakov bo svoje projektno delo predstavilo še na 

umetniški predstavitvi srednje šole, kamor ste vsi lepo 

povabljeni. S tem se naša generacija počasi poslavlja in prepušča 

pot zanamcem. Kaj je tisto, kar bi jim svetovali, ko si izbirajo temo 

vsak svoje projektne naloge? Naj izberejo temo, ki jih veseli. Naj 

bo čimbolj praktična in čim manj teoretična, saj jim bo to olajšalo 

prestavitev. Pri vsem pa naj sledijo sebi in svojim notranjim 

vzgibom. Tako njihova projektna naloga ne bo le nekaj, kar 

morajo izpeljati, temveč bo tudi priložnost za odkrivanje globin 

in potencialov, ki se skrivajo v vsakem izmed njih. 

■ Gašper Habjanič - Stand-up komedija 

■ Sara Kern - Pravljica 

■ Sara Lavtižar - Koktejli 


I Z Š O L S K I H K L O P I 

Učenci 6. razreda 

Utrinki iz 6. razreda 

Športnik na obisku 

V torek, 14. 1. 2008, je na obisk prišel slovenski olimpijec 

Miroslav Cerar. Rodil se je leta 1939. Na osnovni šoli začel trenirati 

gimnastiko. Od leta 1958 do leta 1970 je bil eden najuspešnejših 

telovadcev na svetu. 

Začel je pripovedovati: "Vedno smo po šoli šli v telovadnico in 

trenirali včasih smo delali atletske vaje. Drug drugemu smo si 

vedno pomagali. Če je kdo padel, ga je drugi ujel." 

Najraje je telovadil na drogu. Spremljala ga je prijateljica 

– športnica, ki nam je povedala zanimivo zgodbo: "Bilo je 

svetovno prvenstvo v Pragi in Cerarju so krivično sodili. Rekli so, 

da je zmagal Sahalin iz Rusije. Vsi so začeli vpiti: "Cerar! Cerar! 

Cerar!" Zraven mene je sedel Italijan in je potem tudi on začel 

vpiti. 

Tako smo vsi kričali in žvižgali pol ure. Miro pa je stopil 

k tekmovalcu Borisu Sahalinu, mu dal roko in mu čestital: 

"Čestitam. Premagal si me!" Ko so to videli sodniki, so (prvič 

in verjetno zadnjič) spremenili oceno. Miro je postal svetovni 

prvak v gimnastiki. Zmagoval je največkrat na konju z ročaji. Ima 

veliko zlatih medalj." S Sahalinom sta še zmeraj dobra prijatelja. 

Sedaj ima tri otroke, ženo in je vključen v Evropsko društvo za 

fairplay. Je častni član in prvi predsednik Olimpijskega komiteja 

Slovenije. 

Kdo pride na obisk? 

Katarina Novak 

Pred kratkim smo med uro ponavljanja dobili obisk. To sta bili 

dve gospe iz Rusije. 

Rusija je znana po lutki deklice. Ko jo odpreš, je v njej še ena 

deklica, a ta je manjša. Zadnja lutkica je najmanjša in nerazstavljiva. 

Mi ji rečemo BABUŠKA, po rusko pa je МАТРЁШКА. To je rusko 

žensko ime. 

Predstavila nam je tudi САМОВАР- samovar. To je naprava za 

gretje vode, ki jo uporabljajo za čaj. Reče se:"Rad bi pravi ruski 

čaj, tak, da se bi videlo skozenj do Moskve!" pravi ruski čaj je 

zelo malo čaja z veliko vode. Rusi pijejo čaj petkrat na dan. 

Na koncu smo se od njiju poslovili in se jima zahvalili za 

predstavitev Rusije. 

Maruša Cizl 

Dih Rusije 

V torek, 15. 1. 2008, sta prišli k nam dve gospe iz Rusije. Ga. 

Marina, vodja ruske jezikovne šole Linguarus in njena prijateljica 

sta nam želeli predstaviti Rusijo. 

Pred njunim prihodom smo imeli veliko čistilno akcijo in 

pospravljali smo šolo. Ko smo jo uredili, smo se odpravili v 

razred, kjer nas je čakalo prijetno presenečenje. Vsak je na mizi 

dobil svojo babuško in svojo leseno žlico, Ga. Marina nam je 

povedala, da jo zelo čudi, da tej "figuri" pravimo babuška, saj je 

to mlada deklica, vesela in lepa. Babuška – МАТРЁШКА (kot jo 

imenujejo v Rusiji) je simbol plodnosti. Dobila je ime po najbolj 

priljubljenem imenu v Rusiji. МАТРЁШКА je tudi najbolj pogosto 

rusko ime. 

Gospe sta prinesli tudi samovar. To je posoda na elektriko, kjer 

voda sama zavre. Rusi pravijo, da imajo tako redek čaj, da bi 

lahko videli skozenj do Moskve. 

Občudovali smo še leseni pribor, ki ga izdelujejo ročno. 

Čudovito je bilo, ko smo imeli obisk. Potrudili se bomo in 

pripomogli na predstavitve Rusije v naši šoli. Upam, da bom 

Rusijo kdaj lahko obiskala. 

Košarkarska tekma 

med učenci in njihovimi očeti 

■ Maruša Cizl, 6.r 

Urša Šega 

Ko smo prišli na tekmo, smo bili začudeni, ko smo videli očeta, 

saj smo mislili, da bomo igrali z otroki. Sprva smo mislili, da bomo 

zmagali, toda proti koncu smo le upali. Očetje so nas premagali 

za pet točk, vendar je bila tekma vsem zelo zabavna. Nato smo 

pojedli še pico velikanko in počasi veseli odšli domov. 

Upamo, da se bo ta tekma ponovila. 

Eva Vrhunc in Krištof Modic 


Jeza 

HOČEM ČOKOLADO! 

Nihče mi je ne da, 

čeprav jih poln žep ima. 

ČE PA HOČEM BONBON, 

MI PRAVIJO, 

KJE JE TVOJ BONTON! 

VZAMEM POMARANČO! 

Vržem jo ob tla, 

zdaj umazana je cela kuhinja. 

Alja Bernik 

Družina 

V naši družini smo štirje tipi, 

pred "parimi"meseci prišel je še Riki, 

papagaj je, da mu ni para, 

vsa čast mu in slava. 

Doma je lepo in veselo, 

pa tudi "zateženo". 

A naloga včasih je nadloga, 

to me neprestano gloda. 

Kaj naj napravim? 

V sobo grem in se zaprem, 

knjigo vzamem in brati začnem. 

Kličejo me, naj pridem na plan, 

a takrat sem že zaspan. 

Pa saj je jutri še en dan! 

Urban Širca 

Jeza 

Vrata na vso moč zaprem 

in okno si odprem. 

Na ves glas bi zakričala 

Ter nalogo počečkala. 

Nato posteljo razmečem, 

blazine pa na tla pomečem. 

Takrat pa pride v sobo pes … 

In vse to ni bilo res! 

Katarina Novak 

Jeza 

Jezna sem zelo, 

ker vse mi je narobe šlo. 

Ko pa pomislim na lepe dni, 

se kar jeza razkadi. 

Tara Dewa 

Ne bom!!! 

Ne bom več poslušal staršev! 

Ne bom več delal nalog! 

Ne bom pospravljal sobe! 

Ne bom več delal nič! 

A ... 

Matevž Mramor 

Ajda Novak 8.r 

Mein 

Traumwochenende 

Am Freitag nachmittag nach der Schule werden 

ich und meine Freundin Zala mit dem Bus nach 

Dobrunje fahren. Dort werden wir eine Knorr 

Suppe und Spagetti zum Mittagessen kochen und im meinem 

Baumhaus essen. Dann werden wir Bogen schießen und im 

Nachbars Mais spazieren. 

Im Baumhaus werden wir uns zum Schlafen vorbereiten 

und zum Abendessen auf dem Feuer Wursthen braten. Um 

halb elf werden wir in das Baumhaus gehen und reden bis wir 

einschlafen. 

Am nachsten Tag werden wir mit dem Skateboard zum 

Schwimmbecken gehen. Dort werden wir den ganzen Tag 

schwimmen und wenn wir zuruck zum Baumhaus fahren, halten 

wir bei Market Dobrunje und kaufen ein Eis. Am Abend werden 

wir bei meinen Tanten Pizza backen. Wir werden im Baumhaus 

schlafen. 

Am nachsten Tag, am Sonntag werden wir sehr spat 

aufstehen und in den Wald gehen und Heidelbeeren sammeln. 

Auf unserem Feld werden wir etwas Mais pflucken und zum 

Mittagessen braten. Fur den Nachtisch werden wir uns Apfel 

auf dem Holzstock braten. Dann werden wir auf das Baumhaus 

hochklettern und auf dem Balkon im Baumschatten Limonade 

trinken. 


UT R I N K I 

Jana Dagarin 

AKTIVA – spodbuda 

TI, JAZ, MI, VI – vsi skupaj lahko ustvarjamo 

prijetne urice, se veselimo in dopolnjujemo. Ga. 

Tetyana Smirnovska je spodbudila mene in druge 

učitelje ter nagovorila otroke. Aktivnosti so začele cveteti. 

Učenci našega razreda so urejali razred, hodnik, pričakali so 

goste in postajali gostitelji. 

Povabili smo športnika, ki je zmagoval na velikih 

tekmovanjih. G. Miroslav Cerar je postal naš častni 

gost. ugotovili smo, da ga ne zanima samo gimnastika, 

zanimajo ga še drugi športi. Rad spodbudi prijetne 

medsebojne odnose. 

Ali mu je bilo hudo, ko ni bil prvi? Vedno je čestital 

boljšemu in se veselil uspehov drugih. Včasih pa ni bil 

zadovoljen s svojim rezultatom, ker je vedel, da bi lahko 

vajo opravil bolj pravilno. 

Vrata razreda so se spet odprla. Geografija nas je 

vodila po Evropi do Rusije in sprejeli smo skrivnostno 

gostjo Marino Bilash. Medtem ko so učenci urejali 

šolske hodnike, je s prijateljico pričarala v razredu 

rusko razpoloženje. Vse mize so bile obložene z ruskimi 

Matrjoškami in ročno okrašenimi pribori. Skrivnostni 

samovar je oživel ob pripovedovanju prijazne gostje 

Marine. Z opazovanjem smo prisluhnili pripovedi 

molčeče Matrjoške. 

In naenkrat smo barvali, risali, strigli - nastajale so 

Matrjoške – no, po naše babuške. Pisali in umetniško smo 

oblikovali vabila. Obiskali smo Rusko veleposlaništvo, 

se pogovarjali z veleposlanikom in povabili otroke drugih 

narodov na prireditev Aktive. Domišljija aktivnega 

junaka Čeburaške je želela popeljati naše učence in 

otroke iz drugih držav v skupne aktivnosti in prijetno 

popoldansko srečanje. 

Uredili smo Viteško dvorano. Učenke so se izredno 

potrudile z urejanjem garderobe. Ga. Nuvak in 

srednješolci so izvrstno poskrbeli za pogostitev. Pri 

sprejemu smo imeli krasno zasedbo. Tudi nekatere 

sedmošolke so se pridružile aktivnostim. 

Učenci so se porazdelili po skupinah in želeli s svojim 

znanjem razveseliti druge. Četrtošolci so obnovili prizor 

iz ruske igre Mucin dom. Sabljači so bili pripravljeni v 

svoje vrste sprejeti nove navdušence. Dekleta so sprejele 

izzive, da se spoprimejo v šahu z neznanimi tekmovalci. 

Košarkarji so bili, seveda, navdušeni, da lahko v tem 

času igrajo košarko. Harmonija, atletika – tudi to so bile 

prijetne dejavnosti. In risanje na balone, pa ustvarjanje 

Matrjošk … in risanje s peresi ter učenje kaligrafije … 

Prijetno nas je presenetil s svojim obiskom naš častni 

gost g. Miroslav Cerar. Starejši se spominjamo njegovih 

prekrasnih nastopov in naših napetih stiskanj pesti ob 

njegovih umetnijah na konju, bradlji in drogu. Punce iz 

našega razreda so se razveselile, da je videl lepo urejeno 

garderobo. Povedal nam je mnoge spodbudne besede in 

nam razkrival, kaj je res vredno v življenju. 

■ Miro Cerar 

Ga. Marina Bilash je z diapozitivi vstopila v svet 

ogromne Rusije. Izdelki otrok so bili svetel odsev našega 

veselja. Navdušili so našo gostjo. 

Na koncu je zazvenela želja, da se dobimo in pripravimo 

še kdaj podoben "aktivni dan". Iskrena hvala vsem 

sodelujočim; mladini, gostom in gostiteljem. Hvala vsem 

učiteljem, ki ste z veseljem poprijeli za delo in pomagali, 

da je prireditev uspela. 

Skupaj smo pripravljali, se igrali in pospravljali. Da bi 

še mnogokrat v nas vzklila želja po druženju in skupnem 

sodelovanju! 


UT R I N K I 

Igor Velepič 

Sedem naglavnih 

grehov Ljubljane 

in Budimpešte 

Na naši šoli gre vsako generacijo kar nekaj 

dijakov/inj na izmenjavo v tujino, redkeje 

pa prakticiramo vzajemne delovne obiske 

vrstniških razredov iz drugih waldorfskih šol. Tokrat smo 

prijavili projekt sodelovanja s šolo PEŠTI iz Budimpešte 

in ga (obsežna in podrobna vloga, ki smo jo po predlogi 

g. Balinta Balaša, razrednika madžarskega 11. razreda) 

skrbno pripravili v slovenščini in angleščini (prisrčna hvala 

ge. Marini Nuvak za prevajalski trud in dosežek). 

Zavod MOVIT NA MLADINA nam je pomagal pripraviti 

projekt za razpis "Mladi v akciji", ki je bil tudi sprejet in 

tako so nam omogočili praktično sodelovanje. V marcu 

so prišli v Slovenijo razrednik in štirje dijaki in smo 

se že marsikaj domenili o osnovnih potezah vsebine 

projekta. Odločili smo se, da bodo "Madžari" prišli k 

nam v petek, 28. marca, in odšli v soboto, 5. aprila. 

Z dijaki smo se predvsem potrudili, da so vsi gosti 

(njihov razred je precej večji od našega) lahko bivali pri 

družinah. Seveda je s tem del dela in skrbi padel tudi 

na starše, ki pa so to zvečine zelo dobro in s polno mero 

razumevajočnosti prenesli. Ampak izkušnja sobivanja 

pri družinah je preveč dragocena, da bi njihovo 

namestitev reševali kako drugače. Dijaki so se sami 

odločili za temo njihovega gledališkega raziskovanja, in 

sicer za sedem naglavnih grehov ali - kot jim pravilneje 

rečemo - sedem grešnih nagnjenj: pohlep, napuh, 

zavist, jeza, požrešnost, razuzdanost in lenoba. 

V petek zvečer smo jih sprejeli na železniški postaji, 

razporedili po družinah in v soboto so jih naši dijaki 

peljali na ogled Ljubljane. 

■ Izlet v Piran 

■ Priprave na igro 

V nedeljo smo obiskali Škocijanske jame, šli na kosilo 

v Bertoke ter si ogledali Piran in Portorož. Proti večeru 

smo si ogledali še sečoveljske soline, sončni zahod pa 

smo počakali v Izoli. Čez teden smo dan vsakič začeli 

z jutranjim izrekom skupaj (najprej v enem, potem pa 

v drugem jeziku), potem pa smo imeli glavno uro, in 

sicer geografijo: Madžare g. Bela Feher, naše dijake 

pa gdč. Pelhan. Po malici se je resno delalo, najprej z 

ogrevanjem in gledališkimi improvizacijami, potem pa 

s strukturiranjem predstave. 

Ta, gledališki del, sta izvrstno vodila g. Peter Kiss 

in g. Balint, vseskozi pa jima je pomagala še druga 

razredničarka, ga. Erika Wetzer. Bilo je res delovno in 

živahno, vse skupaj pa se je sklenilo z odlično gledališko 

predstavo NO JUDGEMENT (ki smo jo tudi posneli in jo 

boste lahko še videli). Tudi operativna angleščina, ki se 

je sprva zdela problem, je postajala pri vseh čedalje bolj 

tekoča in jasna. Predstavo so izvedli dvakrat: v petek 

ob enajstih dopoldan za srednješolce (in učence, ki 

bodo jeseni postali dijaki) ter zvečer za starše in druge 

obiskovalce. Predstava je bila res dobro odigrana in 

nas je vseskozi držala v napetosti; bila je tudi zabavna, 

a hkrati zelo resna in domišljena. Tudi recitativni zbor 

je vse navdušil! Med gosti in našimi dijaki so se spletle 

zelo lepe vezi, ki najžlahtneje izrastejo iz skupnega 

poglobljenega dela in iz skupnega premagovanja 

problemov! 

Hvala staršem za potrpljenje in dobro voljo, našim 

učiteljem za razumevanje in podporo, enajstošolcem 

za izvrstno delo, g. Kordišu za vzpostavitev stikov 

in WŠ PEŠTI za spodbudo k sodelovanju, pa Stanki 

in kuharicam za skrb za prehrano in nazadnje še 

enkrat zavodu Movit na mladina, ki nam je vse to 

omogočil. 


S P O T I P O S V E T U 

Maša Vilar Stupica, 10.r 

Pozdrav z Danske 

24. februar – 3. maj 2008 

Vidar Skolen 

Brogårdsvej 61 

DK-2820 Gentofte 

Kopenhagen je lepo mesto. Staro, opečnato, stavbe 

nimajo vogalov. Mesto preletavajo galebi, po 

tleh skačejo golobi in ulice dišijo po hitri hrani, 

od klobasic, najrazličnejših oblik in velikosti, do indijskih, 

mongolskih in pakistanskih specialitet. Na vsakem koraku 

obstaja nevarnost, da te povozi bicikel, pokaka golob ali pa da 

sam stopiš v kupček pasjega iztrebka. Mesto šteje približno 

toliko ljudi kot cela Slovenija in je zgrajeno na otoku. Najbolj 

pogost avto je Suzuki Swift in taksiji so večinoma znamke 

Mercedes Benz. Denarna valuta je danska krona. 

Dansko obkroža ne preveč slano morje, ki je običajno jekleno 

sive barve in ima trenutno okoli 3 stopinje Celzija, ob lepih 

dnevih pa je lepe temno modre barve. Pogosto pada dež v 

najrazličnejših oblikah, zmrznjen, moker, drobcen ali zelo velik 

... Veter je stalni spremljevalec, včasih celo tako močan, da 

prepovedo zapuščati domove, saj se je že zgodilo, da je človeka 

preprosto odpihnilo v morje. 

Javni prevoz sestavlja mreža rumeno-oranžnih avtobusov, 

rdečih vlakov in belega metroja. Avobusi so pogosto netočni, 

vlaki večinoma vozijo ob pravem času, izjema so zelo mrzli 

dnevi, ko zaradi zmrzali prevoz začasno ne obratuje, ali močno 

pihajoči dnevi, ko itak ne smeš ven. Za sončne dneve pa je vredno 

potrpeti pikanje drobcenega dežja ali naporno hojo domov proti 

hudobnemu ledenemu vetru. Takrat se splača sprehoditi do 

plaže, kjer se odpira pogled na vetrnice – elektrarne, včasih se 

vidi celo do Švedske. 

Vreme se zelo hitro spreminja, vendar pa temperature zaradi 

vpliva morja ne nihajo preveč drastično, vedno je namreč 

razmeroma mraz. 

Waldorfska šola, ki jo obiskujem, se imenuje Vidar Skolen in 

se nahaja v predelu mesta, imenovanem Gentofte, po domače 

se temu predelu reče Whiskey belt, saj Gentofte poseljujejo 

večinoma zelo zelo premožni ljudje. Šolo sestavlja skupina 

ljubkih majhnih stavb različnih barv in oblik, na sredini je igrišče 

za otroke in trije zveneči kovinski tulci, na katere dežurni učitelj 

z lesenim kladivcem odigra prijazno melodijo, ki pomeni, da je 

odmora konec. 

Pouk se začne ob osmih, takrat se vsi učenci zberejo v 

telovadnici, eden od razredov recitira kratko poezijo, potem pa 

vsi skupaj ob spremljavi violine zapojejo jutranjo pesem. Potem 

se odpravijo vsak v svoj razred, sledi jutranji verz in pouk se 

lahko prične. 

■ Šola Vidar Skoelen 

Vzdušje v razredu je zelo sproščeno. Če želiš na stranišče ali je 

tvoja plastenka za vodo prazna, preprosto vstaneš, tiho odideš 

iz razreda, opravis tisto, kar si se odpravil postorit in se vrneš 

nazaj. Glavna ura uradno traja od osmih do desetih, vmes se 

običajno pojavi odmor in skoraj vedno se konča 15 minut prej. 

Sledi odmor, ki traja do 10.15, takrat se razred večinoma izprazni, 

ljudje se posedejo na balkon in lovijo sončne žarke ali pa grejo v 

sosednjo sobo, kjer se zgnetejo na štiri usnjene kavče, grizljajo 

korenje, sadje ali oreščke in se zabavajo. Naslednja ura traja 

do enajstih, po tej uri pa je odmor za hrano in traja 45 minut. 

Nekateri gredo v bližnjo eko trgovino, nekateri v Zen Out, kjer 

ti po izbiri sestavijo bombastični sendvič, podobno kot pri nas 

Subway, le da je tukaj sendvič veliko bolj zdrav in boljsi. Preostali 

pa odprejo paketke doma pripravljene hrane, razne solate, 

sendviče, testenine, riž in podobno. Po dolgem odmoru pouk 

teče dalje, med urami so odmori dolgi 10 minut, pouk pa vsak 

dan traja do 3.15. 

Vsak petek cela srednja šola skupaj muzicira v orkestru, tisti, ki 

ne igrajo instrumentov, pa izvajajo evritmijo in izdelujejo scenarij 

za film oziroma močno stremijo k temu, da bi to počeli. Na 

žalost jim to ne uspeva najbolje, saj jih zamoti glasba BB Kinga in 

bobnanje na različne predmete, ki jih najdejo po učilnici. 

Med urami ročnih del, v četrtek in petek popoldne, vezejo 

knjige ali izdelujejo doprsne kipe iz gline. Evritmija je precej 

nenavadna in poteka v rožnato pobarvani dvorani z zelo visokim 

stropom, velikim oknom in majhnimi nizkimi vijoličnimi radiatorji 

ob spremljavi glasbe iz filma Gospodar prstanov. 

Odnos med učenci in učitelji je zelo domač, kličejo se po 

imenih in se veliko smejejo. Razred je zelo povezan, med seboj 

se zelo dobro razumejo in hitro organizirajo. Najbolj priljubljena 

majcena elektronska naprava je prav gotovo iPod, takoj za njim 

se pojavijo laptopi in sledijo mobiteli. V razredu imajo tudi velike 

zvočnike, zato je vsak odmor eden izmed iPodov priključen na 

veliko napravo in predvaja muziko. Prav tako ni nič nenavadnega, 

da kar sredi pouka začnejo glasno peti, eden zamrmra melodijo 

in ostali jo povzamejo, trenutno je aktualen High school musical. 

Skratka, razred, v katerem sem, je zelo dobrovoljna, nasmejana 

in pogosto pojoča celota. 



Pozdrav iz 

Avstralije 

Marko Udovč, 11.r 

Pozdravljeni! 

Kot mnogi že veste, sem konec januarja za dva 

meseca in pol odpotoval v Avstralijo, natančneje v Sydney, na 

šolsko izmenjavo. Ko sem po dolgem poletu s postankom v 

Frankfurtu in Kuala Lumpurju prišel v Sydney, so me zelo toplo 

sprejeli. Dogovorjen sem bil, da prve dni prenočim pri družini, ki 

sem jo našel preko šole in znancev, dokler si ne najdem drugega 

prenočišča (zelo prijazna družina, stanujejo sredi mesta). Vendar 

že naslednji dan me je v šoli eden od sošolcev vprašal, če rabim 

prenočišče ... in tako zdaj živim v predmestju Narrabeen. 

Družina je zelo v redu, so me zelo vzljubili, sem kot eden 

od sinov. Mama od tega sošolca mi je rekla, da je zdaj moja 

avstralska mama. Poleg matere sta v družini še dva sinova, stara 

16 ter 20 let. Najstarejši, ki je star 22 let, se je ravnokar odselil. 

Z vsemi tremi brati se zelo dobro razumem. Šole sem se kar 

privadil, imajo manj testov, vendar več samostojnega dela, npr. 

referatov. Napisal sem ji že nekaj in mi gredo kar dobro od rok. 

Verjetno vas zanima, kako izgleda moj vsakdanjik. Zbudim se 

okrog 7.00. Če vstanem dovolj zgodaj, grem ponavadi plavat. 

Potem grem v kuhinjo, si pripravim zajtrk ter malico in kosilo za v 

šolo. Ponavadi si pripravim kakšen sendvič ali pa vzamem hrano, 

ki je ostala od večerje prejšnji dan. Potem ob 7.45 z Mikkijem 

(sošolec, pri katerem stanujem) odideva do avtobusne postaje. 

Med potjo ponavadi srečava prijatelje. Na postaji naju pobere 

šolski avtobus, na katerem je največ 10 ljudi. Mestni avtobus bi 

vzel preveč časa, saj je jutranji promet v mesto kar velik. 

Avtobus me pripelje do šole, ki je sestavljena iz več manjših 

objektov in je gosto obdana z drevesi.Pouk začnem s petjem, 

razrednik in pomočnica prideta v razred vsako jutro ob 8.45. 

Ponavadi razrednik igra na kitaro, vse skupaj traja priblizno 15 

minut. Nato začnemo z glavno uro, ki traja do 10.15 in nato takoj 

z angleščino, ki traja do 10.55, nato imamo 20 minutni odmor 

za malico. Potem imamo dve šolski uri (ena šolska ura traja 40 

minut) in nato 45 minutni odmor za kosilo. 

Če kdo nima poravnanih vseh obveznosti za šolo, mora iti v 

knjižnico in delati za šolo. Drugače pa gre med odmori v knjižnico 

lahko kdorkoli, lahko uporablja računalnik ali pa dela kaj drugega. 

Potem imamo še tri ure brez odmora in tako končamo ob 15.20. 

Urnik je vsak dan zelo podoben, v razredu ni veliko dijakov, ker 

lahko za vsako uro izbiraš med tremi predmeti (na začezku leta 

izbereš in potem hodiš na te ure). Jaz imam angleščino, ki je 

obvezna, potem pa sem izbral še matematiko - višji nivo, D&T 

(design and technology), antično zgodovino, nemščino (smo le 

štirje) in kemijo. 

Po šoli naju z Mikkijem avtobus zopet odpelje domov, vožnja 

traja približno pol ure. Popoldan ponavadi preživim s prijatelji, 

ki jih je vedno polna hiša. Skoraj vsak dan grem plavat, saj je 

morje oddaljeno le nekaj korakov. Popldan je tudi čas za šolske 

obveznosti, če jih je kaj. Zvečer imamo večerjo. 

Po večerji ponavadi kaj preberem, gledam televizijo ali pa 

pregledujem e-pošto. Okrog desetih, enajstih grem spat. 

Med vikendi ponavdi "počivam", se družim s prijatelji, se lotim 

športnih aktivnosti ali pa grem na kakšen izlet. Prejšnji vikend sem 

si uspel bolje ogledati Sydney. Osupljivo. Tako ogromno mesto, 

vendar še vedno prelepo. Mesto je zelo multi-kulturno, kar ga še 

bolj popestri. Ljudje so zelo prijazni in gostoljubni. Vreme je bilo 

zadnje čase zelo spremenljivo, po dolgem deževnem obdobju je 

končno posijalo sonce. 

V svojem življenju sem doživel že veliko lepih stvari, vendar 

mislim, da mi bo Avstralija vedno ostala v globokem spominu, 

kot nekaj več. Izmenjava je definitivno ena najboljših stvari, ki 

sem jih naredil v svojem življenju, saj mi je prinesla ogromno 

novih izkušenj, s katerimi bom veliko lažje hodil skozi življenje! 

Lep pozdrav iz tople Avstralije, 

Marko 



Iztok Kordiš 

PPS - po planotah 

Slovenije 

Naša šola je znana kot odprta šola. Ne le po tem, da 

aktivno sodelujemo z drugimi šolami, z okolico, 

mestom, državo, se udeležujemo nastopov 

in tekmovanj, ampak tudi po tem, da nudimo prostor 

različnim aktivnostim, ki se v popoldanskem času dogajajo 

v šoli. Od baletne šole, Fičo baleta, flamenka, pevskega 

zbora, glasbenih in plesnih vaj, do šole geomantije. Znani 

pa smo tudi po tem, da vedno začenjamo kaj novega. In to 

ne le na pedagoškem področju. Tako se je prvi dan letošnjih 

počitnic pri nas zbrala čisto posebna pisana druščina. Zbrali 

so se tekači na smučeh iz raznih koncev sveta in se podali na 

prvi PPS – tek na tekaških smučeh po planotah Slovenije. 

PPS – po planotah Slovenije je nastala po vzoru finskih 

popotovanj na tekaških smučeh Rajalta Rajalle Hiihto, 

od ruske do švedske meje, kjer v enem tednu udeleženci 

pretečejo 444 km (že deset let se ga udeležujejo tudi 

učitelji, dijaki in starši naše šole) in HHS Hiihtan 

Halkan Suomen, 1800 km od juga do severa Finske 

v enem mesecu. Seveda so pri nas razmere drugačne. 

V dolinah na žalost na sneg, predvsem pozimi, ne 

moremo več računati, zato pa imamo nekaj, kar Finci 

nimajo - visoke planote, neizmerna prostranstva skoraj 

pozabljenega sveta, ki smo ga letos skupaj odkrivali in 

je pravi raj za tekače - popotnike, tekače, ki bolj kot 

tekmovanje cenijo in uživajo v prvobitnosti narave, 

teku v lastnem ritmu, druženju in odkrivanju nečesa 

novega. 

Zaradi snežnih razmer smo morali prvotno načrtovano 

traso spremeniti, saj na Snežniku, Trnovskem gozdu 

in Menini planini ni bilo dovolj snega, pa še tistega, 

kar je bilo so zvozili dirkači z motornimi sanmi in 

štirikolesniki, ki zadnja leta osvajajo in uničujejo naše 

gozdove. Tako je bila pot sestavljena iz šestih pohodov 

dolgih 26 do 50 km, ki smo jih izvedli v šestih dneh. 

Start je bil na Pohorju, sledili pa so teki po Veliki 

planini, Jelovici, dva dni po Pokljuki in zadnji dan iz 

Rateč v Tamar, nato v Italijo in nazaj v Rateče. Najava 

prireditve je imela velik odmev, tako da se je teka 

že prvo leto udeležilo 74 tekačev iz 11 držav, poleg 

Slovencev še tekači iz Finske, Danske, Grenlandije, 

Norveške, Nemčije, Italije, Avstrije, Švice, Grčije in 

Nove Zelandije. Seveda spet niso manjkali predstavniki 

naše šole Anja in Bojana Bošnjak, Katja Kordiš, ki so 

tekle, Blaž Habjanič in Teo Mozetič, ki sta pomagala 

pri logistiki in moja malenkost v vlogi organizatorja 

in tekača. Čeprav je letošnja zima, pa tudi pomlad 

do sedaj precej muhasta, so bile razmere izvrstne 

in vsi udeleženci zadovoljni, predvsem Skandinavci 

in Nemci, tako da lahko naslednje leto upravičeno 

pričakujemo pravo invazijo s severa, vabljeni pa ste 

seveda tudi vi. 

■ Javorniška planina 

■ Pokljuka 

20 WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2008 


O E M A R I B O R 

Andreja Pliberšek 

Razrednik v 

Dornachu ali starš v 

razredu 

Sredi januarja smo se v Mariboru v precejšnjem 

številu zbrali na skupnem starševskem večeru, 

kjer nam je gospod Jan Thiesen, eden od 

mentorjev naše šole, pripovedoval o možnostih in smislu 

vključevanja staršev v življenje na Waldorfskih šolah. 

Ker je naša šola res še zelo zelo mlada, smo takšni, 

seveda, tudi starši – vsaj kar se tiče razumevanja in 

delovanja na tem področju. V večini primerov se naš 

prispevek začne in konča s pomočjo pri pripravah na 

Božični semenj: z udeležbo na kakšni delavnici, pa tudi 

domača peka nam ne dela večjih težav. Res je, da je 

med nami kar nekaj "starih waldorfskih mačkov", ki pa 

so večinoma tako ali tako že del učiteljskega zbora ali 

pa vsaj njihovi ožji družinski člani ... Z vso resnostjo 

in pripravljenostjo smo poslušali o množici drobnih in 

malo manj drobnih, vendar nujnih hišniških opravil 

v veliki hiši brez hišnika ... kdo od staršev zna in je 

pripravljen kaj organizirati, prijeti, narediti? 

Gospod Thiesen je zelo prizanesljivo omenil, da 

je skoraj padel čez šolski prag, na katerem se prav 

zanikrno viha in grbanči tekstilna obloga. Vsi, ki smo 

že nekaj mesecev vsako jutro previdno in visoko stopali 

čez to oviro, je seveda nismo več opazili ali pa nas vsaj 

ni tako zelo motila ... In naslednje jutro smo morali 

prag prestopiti še bolj previdno in z dooolgim korakom, 

ker se sveže položena keramika še ni posušila ... Bravo 

Miha (ožji družinski član ...), res si mojster! In HVALA! 

Pa nova šola ... Vsi že dolgo vemo, da bo obstoječa 

zgradba dokončno pretesna že septembra. Druga 

zgradba? Nova lokacija - gradnja? Obstoječa lokacija – 

gradnja? Denar? Kredit? Kodo koga pozna, kdo kaj zna, 

kdo kaj ve? Kdo želi, kdo hoče, kdo zmore prispevati 

svoj kamenček v mozaik čudovite zgodbe naše šole? 

Čudovite in dragocene za naše otroke, za nas starše, za 

naše družine ... 

In po tej težki temi smo predlog gospoda Thiesna, 

da je ena od možnosti delovanja staršev tudi ta, da 

kdaj pri pouku nadomestijo učitelje v razredih svojih 

otrok, razumeli kot simpatično šalo. In da imamo 

prvo priložnost po velikonočnih praznikih, ko je v 

Dornachu svetovno srečanje waldorfskih učiteljev. 

Če smo pripravljeni priskočiti na pomoč, bodo naši 

razredniki lahko odšli v Dornach in od tam prinesli ... 

vsekakor mnogo več, kot bomo mi v tem času lahko 

"pustili" v njihovih razredih ... In kar naenkrat to ni 

bila več šala, pač pa resno povabilo, ki sem ga nosila v 

sebi, ko sem tisti večer zapuščala šolsko zgradbo. Do 

takrat se mi je zdelo nekako samoumevno, da učiteljica 

vsako jutro spočita, zdrava, nasmejana sprejme otroke. 

In natančno ve, kaj bo z njimi počela vsako minuto 

tistega dne, kako jih bo v vsakem trenutku navdušila 

za delo, kako bo znova in znova iz njih izluščila tisto 

najlepše, kar nosijo v sebi. In vsako jutro znova se zdi, 

kot da je tukaj le za naše otroke, da svojih problemov 

nima in da je najsrečnejši človek na svetu … En dan 

bi morda zmogla tudi sama, si mislim ... Pravzaprav 

bi si kar želela. Vsak popoldan z veseljem pridem v 

šolo po Mojko. Tam se moj čas za trenutek ustavi: na 

kratko pokramljam z učiteljico, se pošalim z otroki, ki 

se naberejo okrog mene, predvsem pa ulovim iskrico 

radosti iz slehernega para oči, ki ga tam srečam. Ja, 

en dan bo šlo ... 

Na zadnjem roditeljskem sestanku smo se hitro 

dogovorili – trije prostovoljci za tri šolske dni. Gospa 

Marušič, razredničarka 4. razreda nas je potolažila, da 

se otroci že zelo veselijo, da že komaj čakajo, da nam 

bodo pokazali vse, kar znajo ... In res so me četrtošolci 

v dneh pred velikonočnimi prazniki na hodniku v 

pričakovanju pozdravljali z: " ... v sredo se vidimo!" 



Na ta dan sva z Mojko prišli v šolo bolj zgodaj, kot 

običajno. V miru sem stopila v razred, se sprehodila 

po njem in si ga natančno ogledala. Skoraj vsak dan 

sem vsaj za trenutek v tem razredu. Pravzaprav ga kar 

dobro poznam. Pa vendar je bil to jutro rahlo drugačen, 

poseben ... to jutro je bil tudi malo moj ... Pričeli so 

prihajati otroci – stisk roke, pogled v oči, prijazen 

pozdrav. V teh trenutkih sem začutila pomen besed dr. 

Andreja Fištravca, ki sem jih do takrat le razumela: 

"Učitelju mora BITI MAR za otroke!" In krepko mi je 

bilo mar! Pred tem bi si težko predstavljala, kako zelo 

drugačen je občutek ob istem času tako rekoč na istem 

mestu – le na drugi strani vrat: na zunanji, ko kot starš 

pospremiš svojega otroka ali na notranji, ko ga kot 

učitelj sprejmeš ... svojega ... vsakega-svojega! 

Sledil je jutranji verz, prižiganje svečke, izrek - 

stvarjenje sveta, izrek vsakega od otrok, ki se je rodil na 

sredo. In potem ritmični krog – vaja z žogicami, igranje 

na pentatonično flavto, petje pesmic, nekaj deklamacij 

v določenih ritmih. Kot mi je rekla učiteljica: "Bodi brez 

skrbi, saj vse znajo. Ti bodo samo pokazali ... " In res 

je bilo na meni "le" to, da sem jih zlasti na prehodu iz 

ene dejavnosti v drugo "držala" v ritmu in primernem 

tempu. Sledil je osrednji del glavne ure – matematika, 

ko smo v glavnem ponavljali in vadili že osvojeno snov, 

kar se sliši zelo enostavno. 

Toda otroci so sposobni vsak svojega tempa, vsak 

svoje dojemljivosti, vsak svojega časa koncentracije, 

vsak svoje pripravljenosti za delo, vsak svoje 

pripravljenosti za "neumnosti" (ki to pravzaprav niso) v 

vsakem trenutku tvoje nepozornosti ... In vsakemu od 

njih moraš dati to, kar potrebuje: počasnemu dodatno 

pomoč, hitremu novo in dovolj zahtevno nalogo, 

navihanemu pa zraven še kakšno nematematično 

domislico ... Kolesje matematike je bilo v polnem teku 

in 10 minut pred koncem glavne ure smo ga komaj 

ustavili, da smo imeli čas še za zgodbo o Mojzesu. 

Prav fascinantno je, v kakšni zbranosti in tišini so jo 

otroci spremljali do zadnje besede.Ne vem, kdo se je 

bolj razveselil malice – jaz ali otroci. Zaslužili smo si jo 

vsekakor vsi! 

Hvaležna sem za to izkušnjo, ki jo doživljam kot 

najdragocenejšo izkušnjo waldorfskega starša. Kot 

priložnost bolje spoznati otroke, s katerimi moj otrok 

preživlja veliko svojega časa – čudoviti in enkratni 

so, vsak od njih in vsi skupaj kot razred, kot celota. 

Priložnost spoznati "učiteljevo plat medalje", videti in 

občutiti tisti del procesa, ki je staršem sicer skrit in 

nepoznan. Pa vendar tako radi o njem razpravljamo, 

modrujemo, sodimo, včasih celo obsojamo ... 

Prepričana sem, da bi s tovrstno izkušnjo starši 

zmogli bolj kakovostno in konstruktivno komunikacijo 

z učiteljem. Kritično, a z večjo mero razumevanja in 

potrebne tolerance. 

Sebastijan Piberl 

očka male (ups, velike) Pie iz 2. razreda WšM 

Kocka je padla 

V 

življenju pride tudi dan, ko te otrok nagovori 

z iskrivimi očmi "Oči, ti nas boš pa učil! Cel 

razred! JA!". "Lepa gesta in potegavščina malega 

čmrlja," sem si mislil, a kaj kmalu sem ugotovil, da tokrat 

ni bilo tako. 

Nekaj učiteljev mariborske Waldorfske šole je odšlo 

na izobraževanje v tujino in tudi nam, staršem, je bila 

ponujena možnost sodelovanja v pedagoškem procesu. 

No, otroci so to nekako vedeli že prej, ampak so taktično 

izpeljali zadevo … 

Vsak dan znova starši opazujemo, kako so učitelji z 

vso bitjo predani vzgoji in oblikovanju naših "malčkov" 

za polet v nadaljnje življenje, zato je bila ponudba zame 

toliko resnejša in odgovornejša. 

Vendar, kako nadomestiti ljubečo gospo Lonec, 

učiteljico našega 2. razreda, ki vsako jutro toplosrčno, 

iskreno in ljubeče pospremi v nov dan naše otroke? 

Kako naj sprejeti izziv izpeljem in ne prekinem rdeče 

niti prefinjene harmonije, ki veje med njimi. Nepoučen 

lahko hitro nastopiš kot robat, kot nekdo, ki uči po 

vzorcih, ki jih je bil deležen med šolanjem. Kako naj 

najdeš pravo pot, ka pa ne poznaš razsežnosti ljudskih 

dušic, še posebej teh malih, nežnih spužvic, ki posrkajo 

prav vse. Ne bi hotel poškodovati tega odnosa, ki 

ga gradijo na drugačnih, vendar veliko bolj zdravih 

osnovah, kot smo jih bili med šolanjem deležni mi. 

Ampak kocka je padla! 

"Pia, sprejmem izziv," sem hrabro pogledal v iskrive in 

upanja polne oči hčerke. 

Sledil je dan z učiteljico, gospo Lonec, ki mi je dovolila 

vstopiti v njihov svet. Sedel sem in s stola v kotu 

opazoval in srkal in srkal … Energija med njimi se je 

pa tako elegantno pretakala, otroci ji sledijo skozi črke 

in pravljice, račune in se učijo, gibajo in učijo in in … 

se razvijajo in sploh ne opazijo časa, ki je bežal … 

Moram priznati, da sem se nekajkrat zalotil, da bi 

na njenem mestu vzrojil, kadar kateri izmed njih ni 

odreagiral po njenih/mojih predstavah. Ampak kako je 

to izpeljala ona, naša ljuba gospa Lonec … briljantno 

… še sam sem se počutil majhen, ker sem v mislih 

reagiral neučinkovito. Brez negativne energije, eno 

samo kanliziranje energije in dogodkov in kot bi trenil, 

smo bili na koncu glavne ure. 



Mojca Marija in Tomas 

Obisk v četrtem 

razredu waldorfske 

OŠ Maribor 

Starši 4. razreda smo bili povabljeni, da sodelujemo 

pri pouku matematike. Mojca Marija in Tomas 

sva tako v četrtek in petek zjutraj smela vstopiti 

v svet waldorfske pedagogike. 

Četrtek 

Razredu sem se pridružila v ritmičnem delu. Pripravili 

smo prostor in se v krogu razgibavali. Vsak je pokazal 

vajo, drugi smo jo, kar se da natančno, ponovili. Seveda 

smo imeli mnogo idej, kako in kaj, kadar je kdo drug 

izbiral vajo, ko pa smo sami prišli na vrsto, smo tuhtali 

kaj bi ... Poskušali smo se preprijemati križem kražem 

in se z nogami v objemu ene ali druge roke dotikali 

raznih delov telesa. Čutila sem, kako mi to dobro dene, 

zato sem vsako vajo hitro ponovila še z drugo roko in 

nogo in tako imela pravo jutranjo telovadbo! Na koncu 

smo še nekaj krogov poskakovali in si porazdelili 

energijo po telesu. 

Hm … in kako sem se v razredu "odrezal" jaz? Nekaj 

dni sem v glavi premleval in vadil zaporedje dogodkov 

ter nato v razredu kar dobro nadomeščal gospo Lonec. 

Na začetku smo potrebovali nekaj trenutkov, da smo 

se obrazi navadili eden na drugega, potem pa je tudi 

ob njihovi nesebični pomoči steklo … Moram priznati, 

da so me v nekaterih trenutkih vodili oni, nato spet 

jaz njih, ko pa je prišla pravljica, se je svet spremenil. 

15 otrok z menoj vred je pozabilo na vso realnost in 

skupaj smo iskali prijatelje medvedka Godrnjavčka in 

jih spremljali skozi njihove dogodivščine v pravljičnem 

svetu. 

Skoraj bi pozabil neopaznega in na pomoč 

pripravljenega gospoda Ornika (če bi mi kje zaškripalo), 

ki je bil ves čas prisoten v razredu in me prijazno 

vzpodbujal s svojo navzočnostjo. 

Kaj naj rečem ob koncu? 

Prijetna in bogata izkušnja v mojem življenju. 

Ni kaj! 

Sledilo je petje. "Mica mi je lonec dala" nas je pošteno 

razvnela. Peli smo jo izmenjaje. Deklice na eni strani, 

dečki na drugi in to vse hitreje in vse glasneje ... Kako 

zabavno in to pri pouku, sem si mislila. 

Sledila je TARČA. No, kaj pa bo to, sem se spraševala 

in že sem lahko opazovala kako so hiteli pripravljati 

tarčo, v katero so metali žogico z ježkom. Na njim 

zanimiv način so seštevali števila, katerih se je dotikala 

žogica! Malo neučakani, bi najraje seštevali še za druge, 

da bi lahko bili čim hitreje na vrsti, a kako je to moteče, 

ko prideš sam na vrsto - razen če seveda ne vržeš ravno 

tistih številk, kjer desetice preidejo čez stotice - takrat 

pa ... pride kakšen namig zelo prav … 

Ko smo postavili mize na svoja mesta, smo se posedli 

in začeli z vajami. Malo smo ugotavljali kaj se je že 

delalo in kaj ne...in kmalu bi ugotovili, da so že vse 

rešili...a tista debela mapa...tista je govorila drugače ... 

tam je bilo še mnogo, mnogo tega! 

Prijetno je bilo sodelovati pri njihovih operacijah in 

videti na kakšne načine so se lotevali nalog! Včasih se 

mi je zdelo, da je moč slišati njihove misli, ki v glavi 

meljejo in seštevajo, odštevajo, delijo, množijo. In kako 

so šilili te in one barvice! Morda se z neko barvo bolje 

računa kot z drugo - vredno je poskusiti! 


Seveda se včasih poškili naokrog in kaj prepiše, a kaj, 

ko je potrebno razložiti, kaj je napisano! Pa se še enkrat 

potopiva skupaj v nalogo in, glej no glej, najdeva pot 

in rešitev. Prav lep občutek je, ko jih gledaš s kakšno 

resnostjo spremljajo nekaj, kar se jim zdi strašno težko, 

dokler korak po korak ne stopajo rezultatu naproti in 

na koncu izrečejo: "aaa, jaaaa" 

Glavno uro smo končali z prebiranjem Kekčevih 

dogodivščin. To nas je zopet usmerilo vase in umirilo. 

Obisk sem končala s skupno malico in pripravo 

razreda. Z nekaj godrnjanja zaradi fizičnega napora, 

potrebnega za prenašanje miz in stolov iz razreda, so 

z nekim posebnim spoštovanjem razred spremenili v 

čudovit prostor za uro evritmije. 

Na koncu sem si zaželela, da bi lahko še kdaj prišla, 

da bi doživela še več ... 

Hvala za povabilo in pogumno naprej, ljubi 4. razred. 

Petek 

Pouk se je začel z jutranjim rokovanjem. Nekaterim 

je bilo nerodno, drugim smešno, tretji so bili spoštljivi. 

Meni pa je predvsem bilo zanimivo opazovati, kako 

zaupljivi in sproščeni znajo biti otroci. 

Po rokovanju sva skupaj z Metko še enkrat pozdravila 

vse učence in prav tako so učenci sozvočno pozdravili 

naju. Nato je Gabriel prižgal svečko in vsi smo se 

v mislih preselili v bližnjo preteklost, tako da je 

vsak povedal utrinek iz prejšnjega dne. S tem smo 

vzpodbujali sposobnost vživljanja v druge. Tudi sam 

sem lahko povedal novico, a se mi zdi, da sem izbral 

preveč resno, moralno novico. Sledilo je Istokovo in 

Mojkino recitiranje. Ob tem sem se spomnil na sebe 

in na razna predpisana besedila, katera sem se moral 

učiti na pamet. Primerjava se mi je v hipu zazdela 

odvečna, saj pri meni ob recitiranju ni bilo niti kančka 

iskrice v očeh, kaj šele veselja. Za Mojko je Gabriel 

ugasni svečo. 

Sledil je gibalno-ritmični del. Malo smo se razmigali in 

zapeli. Nekaj časa je trajalo, da smo si uspeli složno v 

krogu in po ritmu podajati žogice. Ta vaja me je izredno 

prizemljila in umirila, telo in duh sta se uskladila. 

Klopi smo spet premaknili na svoja mesta in otroci so 

pripravili zvezke za matematiko. 

Matematični del glavne ure sem začel s pripovedovanjem 

o mlinih na Muri, kako izgleda sprejem žita, ki ga 

pripelje kmet v mlin. Želel sem podati čim boljšo sliko 

o dogajanju v mlinu. Vživeli smo se v vlogo mlinarja in 

opravili nekaj "zapletenih" izračunov, da smo ugotovili, 

koliko moke dobi kmet za svojo pšenico in kako je tudi 

mlinar dobil poplačan svoj trud za mletje moke. 

Presenetila me je izvirnost pristopa k problemu, ki jo 

imajo otroci. Tako preprosto – enostavno genialno. 

Ob koncu glavne ure smo se še enkrat pozdravili in 

šli vsak svojo pot. 

V odmoru sem še nekaj trenutkov postal v učilnici 

in želel z učenci deliti svoj pozitivni vtis, vendar so 

že bili povsem v drugih vodah. Za njih me ni bilo 

več. Presenetilo me je kako hitro so odklopili in se 

preusmerili na druge stvari. Zamislil sem se nad tem, 

kako nam odraslim manjkata nenavezanost in bivanje 

v trenutku. 

Odšel sem nasmejan in z veselim srcem, v pust svet 

odraslih, ki nam ga otroci polepšajo.

Waldorfske novice - Pomlad 2008

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?