Revija Svitanje - Poletje 2008

Kazalo 

S V I T A N J E 

Revija za negovanje kulture zavedanja 

Kašeljska cesta 150 C 

1260 LJUBLJANA-POLJE 

Tel, fax: 01 549 01 55, mobi: 031 725 909 

GLAVNA IN ODGOVORNA UREDNICA: 

Marina Nuvak 

STROKOVNI SODELAVCI: 

Aci Urbajs, Fanči Perdih, 

Eva Zupan, Breda Medvešček, 

Marko Pogačnik, Terezija Nikolčič 

SLIKOVNI MATERIAL: 

Fanči Perdih, Aci Urbajs, 

Petra Melik, Skupina VITAAA 

PRELOM IN OBLIKOVANJE: 

Žiga Vuk, zzigc.net 

NASLOVNICA: 

Joca Jamšek 

JEZIKOVNI PREGLED: 

Betka Jamnik, 

Tatjana Kamenšek Klopčič 

Kazalo 2 

Uvodnik 3 

Vinogradniška praksa - živali na kmetiji 3 

Skrb za naravo 4 

Nasvet za boljši pridelek - fižol 4 

Dobrih energij ni nikoli preveč 6 

Zdravilne rastline 7 

Širjenje obzorij 9 

Primer b/d raziskovalne kmetije v Järni 9 

Hologram Evrope 13 

Zemlja izgublja svoj oklep 16 

Stvarjenje in evolucija 19 

TISK: 

Tiskarna knjigoveznica Radovljica d.o.o. 

Ljubljanska cesta 56 

4240 Radovljica 

IZDAJATELJ IN ZALOŽNIK: 

PARSIVAL, zavod, Ljubljana 

Kašeljska cesta 150 C 

1260 Ljubljana-Polje 

Davčna št. 94313008 

TR: 02031-0254286474 

Tel: 01 549 01 55 

revija.svitanje@gmail.com 

LETNA NAROČNINA: 15 EUR 

NAKLADA: 850 izvodov 

PRILOGA: 

Waldorfske novice 

časopis Waldorfske šole Ljubljana 

Vse pravice zadržane. Ponatis celote ali 

posameznih delov je dovoljen le s pisnim 

dovoljenjem uredništva. 

ISSN 1854-1739 

Zelo bomo veseli vsake vaše 

dodatne finančne podpore! 

Naš transakcijski račun: 

02031- 0254286474 

pripis: DONACIJA 

Revijo SVITANJE lahko naročite: 

• na elektronskem naslovu 

revija.svitanje@gmail.com 

• ali z naročilnico, ki je objavljena v reviji. 

Letna naročnina je 15 EUR. 

POZOR! 

Iščemo nove sodelavce, ki nam bodo pomagali 

pridobivati sredstva iz evropskih skladov.

3 

Uvodnik 

Marina Nuvak 

glavna in odgovorna urednica 

Dragi bralci! 

No, pa nam je uspelo. Žal je 

včasih pač tako, da ne gre in ne 

gre. In potrebna je velika mera potrpežljivosti, da zmore 

človek v miru počakati. Ko je čas pravi, se stvari začno 

postavljati na svoja mesta in revija je tukaj! 

Žal nekateri naši sodelavci tokrat niso utegnili pripraviti 

svojih prispevkov, saj jih je delo na njihovih kmetijah - zaradi 

preobilice dežja v prvi polovici junija - preveč zaposlilo. Smo 

pa veseli, da je kljub vsemu med nami spet naš vinogradnik 

Aci. S svojo ljubeznijo do vinograda in do dela v njem nam 

prinese svežega vetra in nam da misliti. 

Zelo lepo je videti tudi val navdušenja, s katerim se v društvu 

Ajda Goriška lotevajo novih projektov, ki bodo gotovo 

zanimivi tudi za druga društva po Sloveniji. Prispevek 

naše stalne sodelavke Fanči, ki se je pogumno lotila zelo 

pomembnega dela - semenarstva, je tokrat sicer bolj kratek, a 

nam prinaša pomembne nasvete za delo na zemlji. 

In potem so tukaj še nasveti gospe Nikolčič. Tudi njeno delo je 

zelo pomembno, saj skrbi, da prihajajo zelišča, ki jih prodaja 

na Ljubljanski tržnici, z ekološko neoporečnih površin. 

Ljudem pomaga, da si marsikatero zdravstveno težavo 

lajšajo z naravnimi zdravili, hkrati pa med nami ozavešča, 

kako pomemben del našega žitja so travniki, polni rožic. Leti 

imajo še eno, za človeštvo zelo pomembno vlogo: na njih 

se pasejo čebele. O teh pa smo v zadnjem času lahko prebrali 

mnogo zelo alarmantnih in strah zbujajočih vesti. 

Besedo vest smo žal iz našega besednjaka že skoraj povsem 

izločili. Pa bi morali ob marsikateri vesti, ki ji danes tako 

lagodno rečemo novica, morda le potrkati na svojo vest. 

Potem morda čebele ne bi doživele takšnega množičnega 

umiranja. In kaj to dejstvo pomeni za preživetje človeka na 

tem čudovitem planetu Zemlja? O tem bomo v naši reviji še 

pisali. 

Vinogradniška praksa 

- živali na kmetiji 

Aci Urbajs 

Težko se spravljam k pisanju tegale članka. 

Razbolel hrbet in utrujene noge povedo vse. 

Preveč dežja v juniju. Peronospora ogroža moj 

pridelek že dober mesec. Ritem škropljenja je na 

teden. Poleg tega je treba urediti trto, ki se bujno 

šopiri. In trava kar kipi iz razmočene zemlje. 

Še ponoči me preganjajo sanje o beli plesni na 

grozdih. In gospa urednica pravi,da naj še pišem 

o tem. "Hvala Bogu, da obstaja svobodna volja!" 

Zato današnjo temo malo spreminjam in pišem o 

živalih. Konec aprila smo na naše pašnike in tudi v 

vinograd spustili par konjičkov. S tem dogodkom 

smo postali "pravi" biodinamični kmetje, 

vinogradniki in sadjarji. Seveda smo bili tudi prej 

pravi, saj smo delali po smernicah 

Demeter. Toda misel, da nam manjkajo živali, je bila 

vsako leto večja. Začetek zgodbe sem nekako uvrstil 

s predavanjem Dr. Seelbacha na biodinamični 

kmetiji na Koroškem. Tema Individualnost kmetije 

in pomen živali pri tem me nikakor ni pustila 

hladnega. Saj pri živalih ne gre samo za njihovo 

uporabno vrednost, da nam popasejo travinje, 

dajo mleko, nam pomagajo pri opravilih, oskrbijo 

z gnojem… Njegova misel se je pletla v zgodbo, da 

nam živali dajejo neke prikrite spodbude, da skupaj 

urejamo kulturno krajino, saj živali razumejo 

spodbude etrov. Kot primer je navedel ptiča - šojo. 

Jeseni so te ptice na severu Nemčije zakopavale 

želod v zemljo, in to po urejenem konceptu. Biologi, 

ki so opazovali ta pojav, so mislili, da si ptice delajo 

zalogo hrane za dolge zime. Toda šoje se pozimi 

umaknejo v toplejše kraje in ne rabijo zalog, torej 

so pogozdovale. Določene dežele v Nemčiji imajo 

pogoj, da brez živali ni biološko-dinamične 

prakse. 

K tej zgodbi bi dodal še eksperiment, ki so ga 

opravili s konjem The clever Hans (pametni 

Hans). Ta konj je z udarci nog reševal seštevke 

enostavnih števil. Ko je komisija izločila iz prostora 

njegovega trenerja, je še naprej računal. Ko pa so 

izločili publiko, konj ni več računal. Poslanstvo 

konja - živali je, da razveseljuje ljudi.

Skrb z 

Skrb za narav 

Konjička sta na našo kmetijo prinesla vidne 

spremembe. Več vrst ptičev na pašniku je 

spodbudilo ujedo, da bolj skrbno opazuje, kaj se 

dogaja. Raste tudi gnojni kup, ki se spreminja 

v kompost. Rman, ki sem ga imel izbranega za 

poletno žetev za izdelavo kompostnega pripravka, 

sta konja popasla. Ko sem pripravljal koprive za 

kompostni pripravek, je radovedni konjiček popasel 

še te. Seveda, dodal sem še kamilice; drevesno lubje 

kar sama jesta … Skrbno sem zbral konjske fige in 

jih umešal v gnoj. Hej, pomagala sta mi pri izdelavi 

kompostnih pripravkov. 

Prinesla sta tudi prikrite spremembe. S svojo igro 

in veselim hrzanjem sta prinesla dinamiko na 

kmetijo. Ljudje se ustavljajo in opazujejo njuno igro 

in neizmerno radovednost. Toda tudi žalost in jezo, 

ko sta polomila hruško in jo z vejami vred predelala 

v gnoj. Tragi-komika. 

Nekega jutra je sedemletna Tina opazila,da je 

travnik čisto drugačen brez konj. Takrat me je 

prešla misel g.Seelbacha, da le skupaj z živalmi 

oblikujemo svojo individualno kmetijo. 

Nasvet za boljši 

pridelek - fižol 

Fanči Perdih, dipl.ing.agr 

Ena izmed zelo priljubljenih vrtnin na naših 

vrtovih je tudi fižol. Lahko izbiramo med nizko, 

srednje in visoko rastočimi sortami, med sortami, 

ki so samo za stročje, za stročje in zrnje ter samo 

za zrnje. 

Fižol prepeličar 

4 

Ko sem bral misel priznanega vinogradnika in 

vinarja s Štajerske, da si vinogradnik ne sme 

privoščiti, da mu na kmetiji smrdi po živalih in 

gnoju, češ da stranke prihajajo iz mesta in jih to 

moti, so me pomirile misli na vinogradnike iz 

Provanse, ki prav tako pasejo svoje krave in ovce po 

vinogradih in pašnikih in tako združujemo kmečko 

tradicijo z vinogradništvom. Naša vina pa dišijo 

malo drugače, po pravih rožah, medu, bezgu, senu 

... 

V manjših vrtovih ponavadi sadimo nizko rastoče 

sorte, ker manj senčijo ostale površine. Na vrtovih 

oz. njivah, kjer imamo probleme z divjadjo, pa 

posadimo k vsaki prekli poleg navadnega fižola 

še zrno laškega fižola (nekateri ga imenujejo tudi 

turški fižol). To je fižol, ki ima grobe poganjke in 

liste, zato jih srne ne marajo. 

Fižol lahko sadimo tudi v kombinaciji s koruzo, 

saj se tako dopolnjujeta (fižol veže v zemlji dušik 

in preskrbi hrano za koruzo, ki je "požrešna" glede 

hranil, koruza pa daje fižolu oporo.

5 

oa nar 

Če želimo imeti stročji fižol skozi celo poletje, 

priporočam sledečo obdelavo (predvsem 

pomembno pri nizkem fižolu, ki naenkrat 

nastavi stroke): Fižol sejemo na dan za plod, nato 

obdelujemo (okopavanje, obiranje) na dan za cvet. 

Tako bodo naše rastline zelo bogato cvetele in 

formirale stroke, po obiranju pa ponovno formirajo 

nastavek za cvetenje. 

Če stroke oberemo na dan za cvet, bodo ostali več 

dni sveži tudi v hladilniku /če jih oberemo na dan 

za plod, bodo tudi po obiranju zoreli in po 2-3 dneh 

v hladilniku ali shrambi postanejo žilavi in nitkasti. 

Ravno tako rastline, ki jih oberemo na plod, težijo k 

zorenju preostalih strokov in semen in ponavadi ne 

razvijejo novih zasnov za cvetenje, zato moramo za 

kasnejši pridelek na novo sejati rastline. 

Fižol v kombinaciji s koruzo 

Če kombiniramo, je potrebno izbirati visoko 

rastoče sorte koruze, ki imajo močna stebla za setev 

v kombinaciji z visoko rastočim fižolom, ali pa se 

odločamo za nižje sorte koruze (1,8-2m) in srednje 

rastoče oz. pol visoke sorte fižola (cca 1-1,5m višine), 

na manjših vrtovih pa lahko kombiniramo tudi z 

nizkim fižolom . 

Fižola ne obdelujemo na dan za list, ker s tem 

spodbudimo razvoj bolezni. 

V postopku vpisa v sortno listo imamo novo sorto – 

prepeličar tomačevski, saj ga kmetice iz Tomačevega 

gojijo že več kot 40 let za lastno uporabo in prodajo 

na Ljubljanski tržnici. 

To je nizka sorta, ki ima ploščate zelene stroke ter 

rjavo pisano zrnje. Uporaben je za stročje in zrnje. 

Je bujno rastoč in naredi močne grmičke, zato ga 

sejemo v vrsto na 10-15 cm 1 zrno. 

Koristna informacija: 

Predstavitev (razstava in predavanje) sort iz naše 

pridelave bo v okviru prireditev EKOTEDNA 

v Ljubljani (8.-12.9.08), 13.9.08 pa se bodo na 

EKOPRAZNIKU predstavili tudi naši pridelovalci 

semen, kot tudi kompletna ponudba dobavitelja 

AMARANT. 

Vabljeni!

6 

skrb za 

Dobrih energij ni 

nikoli preveč 

Breda Medvešček 

Eno od najpomembnejših opravil biodinamika 

je škropljenje z različnimi biološko-dinamičnimi 

pripravki, ki vplivajo na krepko ukoreninjanje, v 

ostalih fazah rasti pa rastlino okrepijo, uravnajo 

njene življenjske procese. Z načrtno uporabo 

teh pripravkov pa ne prispevamo le k zdravju 

rastline, ampak lahko dosežemo kontrolirano rast 

njenega posameznega dela - korenine, listov, cveta 

ali plodu, odvisno pač od tega, za kakšen namen 

rastlino gojimo. Biološko-dinamično gojene rastline 

vsebujejo vse potrebno za zdravo življenje ljudi 

in živali, ki se z njimi prehranjujejo, so pa tudi 

bolj odporne na bolezni in škodljivce od drugače 

gojenih. S škropljenjem pripravkov ohranjamo tudi 

rodovitnost zemlje in zmanjšujemo škodljive vplive 

različnih onesnaženj. 

Pripravka gnoj iz roga in kremen iz roga sta v 

biodinamiki najbolj cenjena in ju najpogosteje 

uporabljamo za škropljenje. Priprava škropiva 

seveda zahteva nekaj znanja, predvsem pa časa, 

saj je potrebno vsako od teh dveh škropiv pred 

uporabo celo uro po posebnem postopku mešati – 

dinamizirati. Dinamizirajo se tudi nekateri drugi 

pripravki za škropljenje, na primer t.i. pripravek 

po Mariji Thun, vendar v teh primerih priprava 

škropiva terja nekaj manj časa. Čas priprave škropiv 

pa ni edini težje obvladljiv dejavnik. Pri velikih 

pridelovalcih gre tudi za velike količine škropiva, 

kar pomeni, da je ročni način mešanja tudi fizično 

zahteven. 

Znano je, da je biološko-dinamični način obdelave 

zemlje in gojenja rastlin izmed vseh načinov 

kmetovanja naravi najbolj prijazen, tako pridelana 

hrana pa ni samo prehranski artikel, ampak hkrati 

tudi zdravilo za telo in duha sodobnega človeka. 

Tisti, ki se ukvarjamo z biološko-dinamično 

pridelavo, vemo, da zahteva ta veliko truda 

in brezkompromisnega upoštevanja naravnih 

zakonitosti, kar pa v kombinaciji z vremenskimi 

razmerami in ostalimi pogoji kmetovanja lahko 

zelo oteži potrebna opravila. 

Biodinamiki iz Društva Ajda Goriška so zaradi 

neugodnih vremenskih razmer v zadnjih letih, 

predvsem zaradi sušnih poletij in zelo močnega 

vpliva ozona, v letošnji pomladi pa zaradi dolgega 

deževnega obdobja, morali škropiti še večkrat 

kot običajno. Ideja o tem, da bi si olajšali mešanje 

škropiv, je dozorevala kar nekaj let, kresala so se 

mnenja in pomisleki o "strojnem mešanju", saj se 

je v Sloveniji biološko-dinamične pripravke doslej 

mešalo ročno s preprostimi mešalnimi pripomočki. 

Ogled mešalne naprave za biološko-dinamične 

pripravke pri avstrijski semenarski strokovnjakinji 

Emmelmannovi in obiski pri italijanskih 

biodinamikih pa so vzpodbudili nekaj članov 

v društvu, ki so skupaj z zunanjimi sodelavci 

projektirali in izdelali posebno napravo, kar je 

trajalo kar nekaj časa. Poskusno obratovanje t.i. 

"naprave za avtomatsko ritmično mešanje biološkodinamičnih 

pripravkov" se je začelo v letošnjem 

aprilu na vrtnariji Olge Železnik na Vogrskem.

naravo 

7 

V tej napravi je mogoče naenkrat zamešati 160 

litrov pripravka. Izvedba mešalnika omogoča 

časovno nastavljiv avtomatski vklop in izklop, 

kar je zelo dobrodošlo predvsem pri mešanju 

pripravka kremena iz roga, ki ga je treba obvezno 

škropiti že pred sončnim vzhodom in zato seveda 

začeti z mešanjem že v ranih jutranjih urah. Vedeti 

moramo, da je uporabnost biološko-dinamičnih 

škropiv časovno omejena na zgolj nekaj ur, zato jih 

nikakor ni mogoče zamešati "na zalogo" takrat, ko 

nam to v vseh pogledih najbolj ustreza. 

Zdravilne rastline 

Jabolčna meta 

Mentha suaveolens 

Terezija Nikolčič 

S skupno pripravo škropiv je po mnenju predsednice 

društva Franke Ozbič delo goriških biodinamikov 

postalo še bolj kvalitetno, saj zgledi vlečejo, skupnih 

moči in dobrih energij pa tudi ni nikoli preveč. 

Gospa Ozbičeva pove: "Uspelo nam je zagotoviti 

strokovno natančno in redno škropljenje 

pripravkov. Škropljenje je opravljeno v 

predpisanih časovnih presledkih, seveda v skladu 

z vsakokratnimi vremenskimi razmerami. Takšen 

način organiziranja med člane prinaša več delovne 

discipline, ta pa je pri izvajanju biološko-dinamične 

metode nujna. V vodstvu goriške Ajde načrtujemo, 

da bomo po poskusni obratovalni dobi sedanjega 

centra vzpostavili še druge podobne centre za 

pripravo biodinamičnih škropiv na našem območju. 

Naše društvo namreč združuje biodinamike z 

geografsko dokaj obširnega območja Goriške, 

Vipavske in Krasa. 

Veseli me, da je naša mešalna naprava vedno 

bolj tudi nekakšen združevalni pripomoček za 

prijateljske energije v društvu, saj se zaradi mešanja 

in prevzema pripravkov srečujemo 

člani pogosteje, kot smo se doslej. Tako si lahko tudi 

sprotno izmenjujemo delovne izkušnje in skupno 

razrešimo ali vsaj omilimo marsikatero od težav, 

ki jih v letošnjih skorajda ekstremnih vremenskih 

pogojih pri kmetovanju in vrtičkarstvu ni tako 

malo," z zanosom in hkrati iskrico hudomušnosti 

zaključi pogovor gospa Ozbičeva. 

Več informacij o poskusnem mešanju pripravkov in 

mešalni napravi dobite na tel. št.: 

- 041 987 146 Franka Ozbič, univ. dipl. ing. 

agronomije, predsednica Društva Ajda Goriška 

- 041 200 502 Majda Železnik, Vrtnarija 

Majdin gaj, Solkan 

Eno od mnogih različic met najdemo na pustih 

krajih, kjer ima rada polsenco. Zraste do 80 cm. Njen 

vijolični cvet je klasast. Steblo je štirirobno in vsa 

rastlina je posejana s sivimi dlačicami. Nabiramo 

celo rastlino brez korenin pred cvetenjem. Jabolčno 

meto mešamo z drugimi čaji za boj proti prehladu 

in pomirjanje želodca. 

Priprava: 1 žlička mešanice za 3 dl vrele vode. 

V pokriti posodi naj stoji poparek 10 do 15 

minut. 

Jabolčno meto uprabljamo tudi v kulinariki kot 

začimbo za krvavice. Dobite jo lahko na ljubljanski 

osrednji tržnici. 

Kraški šatraj 

Sature montana 

Raste na Primorskem, na višje ležečih krajih. Rad 

ima puste kraje s kamnito podlago. Obstaja pa tudi 

gojen v vrtu. Kraški šatraj je trajnica. Kot grmiček 

zraste do višine 30 cm. Cvetovi so beli in lepo dišijo. 

celo rastlino brez korenin nabiramo v času cvetenja. 

Odganja črevesne vetrove. Deluje proti driski, 

žene na vodo, krepi živce, blaži suh kašelj in krepi 

spolno moč pri moških, ker naj bi bil v ljudskem 

zdravilstvu afrodiziak. 

Priprava: 1 žlička mešanice kraškega šatraja na 

skodelico vrele vode. V pokriti posodi naj 

poparek stoji 10 do 15 minut. 

Kraški šatraj je poznan tudi kot začimba za mesne 

jedi.

8 

skrb za 

Mačja meta 

Mepeta cataria 

Čaj z okusom limone pomirja in sprošča živce. 

Zvečer prinese mirno spanje. Preprečuje napade 

migrene in glavobola. Nosečnicam preprečuje 

slabost in bruhanje. Uporablja pa se tudi za kopeli. 

Je gojena rastlina, redkeje jo najdemo podivjano ob 

grobljah in krajih, ki jih je človek zapustil. Zraste do 

60 cm, je enoletnica, redkeje trajnica. Nabiramo celo 

rastlino brez korenin, in sicer julija. Nekoč je bila 

mnogo bolj cenjena kot zdravilno zelišče. Danes je 

manj znana. Deluje proti krčem, odganja črevesne 

vetrove, ugodno deluje na želodec. Pospešuje 

znojenje, izzove menstruacijo. Preprečuje beli tok 

in vnetje rodil. Pri kopanju jo lahko uporabimo za 

sprostitveno kopel. 

Priprava: za čaj vzamemo 2 mali žlički mešanice 

na skodelico vrele vode. V pokriti posodi naj 

stoji poparek 10 do15 minut. 

V kulinariki jo uporabljamo kot sestavino melisinega 

kruha, potice, bovle. 

Oslad 

Filipendula ulmaria 

Priprava: za čaj uporabimo 1 žličko na skodelico 

vrele vode. V pokriti posodi naj stoji 10 do 

15 minut. 

V kulinariki jo uporabljamo kot začimbo in za 

aperitive. Uporablja pa se tudi kot dišavnica za 

izdelavo parfumov. 

Melisa 

Melissa officinalis 

Raste le gojena na naših vrtovih. Nabiramo celo 

raslino brez korenin pred cvetenjem. To je zelnata 

trajnica, doma iz Sredozemlja in Prednje Azije. 

Ima rad vlažna tla. Raste po vsej Sloveniji. Zraste 

do metra in pol visoko z rumenimi cvetovi. V času 

cvetenja - junija meseca - nabiramo cvetove posebej 

ali skupaj z zelenim delom rastline. Odlično se 

obnese pri revmi in putiki. Pri želodčnem vrenju 

izloča kislino. Odvaja vodo iz ledvic in mehurja. 

Znižuje telesno temperaturo, preprečuje napade 

migrene in glavobola. Pomaga pri vodenici in 

celulitu, tudi pri čiru na želodcu in dvanajsterniku. 

Čisti kri. Primeren je za okrepčilne kopeli. 

Priprava: 1 žlička na 3 dl vrele vode. V pokriti 

posodi naj stoji 10 do 15 minut.

Širjenje Obzo 

Primer biodinamične 

raziskovalne kmetije v 

Järni 

Artur Granstedt 

Umestitev in zemljevid biodinamične 

raziskovalne kmetije v Järni 

Celotno organsko snov zemlje (SOM = soil organic 

matter) lahko, če pogledamo graf B, razdelimo v 

1. korenine, 

2. žive organizme, 

3. surova mešana snov (v glavnem je mrtva, 

sestavljena iz bolj ali manj razgrajenega 

rastlinstva) in 

4. humusna snov (preobražena in stabilizirana 

organska snov). 

Živi organizmi, glej graf C, se delijo v 

1. makro favna, 

2. bakterije, aktinomicete, 

3. glive in alge. 

Zgodovina narave 

Biodinamični raziskovalni inštitut v Järni na 

Švedskem leži znotraj porečja reke Mälaren, samo 

malce južneje od mesta, kjer se Mälaren izlije v 

Baltsko morje. Na tem inštitutu raziskujejo, 

kako se razvijajo tla, izvajajo pa se tudi raziskave 

biodinamičnega, ekološkega in reciklirajočega 

kmetijstva. 

V glinasto ilovnati zemlji skillebylske 

eksperimentalne kmetije v Järni je vsebnost humusa 

v vrhnji plasti zemlje posameznih njiv 2,5-3 %. To 

pomeni, da je celotna zaloga humusa približno 

70-80 ton na hektar v vrhnji plasti zemlje. Celotna 

zaloga ogljika je 40 000-50 000 kg na hektar. Ta 

ogljik je nastal približno v 5000 letih iz rastlinja in je 

shranjen kot humus v zemlji (graf A). 

Graf A-C: Izračun količine organske snovi zemlje 

(SOM), žive in mrtve organske snovi in skupin 

živih organizmov v 1 ha trdne suhe vrhnje plasti 

zemlje (0-20 cm) na kmetiji v Skillebyju 

9

10 

širjenje 

Ob ogljiku, ki je v SOM, imamo tu tudi približno 

5000 kg dušika in približno 2000 kg fosforja na 

hektar ter vodik, kisik in žveplo; glavne osnovne 

sestavine, ki so tudi pred kratkim prišle iz rastlin in 

so izvor organske snovi. 

Oris, ki prikazuje tipe vrhnjih plasti zemlje na 

področjih osrednje Švedske in usedlin, ki jih puščajo 

vode ledeniških rek. Topografija, vsebnost ilovice in 

izvor osnovnega skalovja so pomembni za vsebnost 

ogljika v zemlji ter za vsebnost humusa in rodovitne 

lastnosti zemlje 

Zemljevid poenostavljene črte visoke obale (HK), 

področij nad HK in pod HK; črna barva označuje 

lokalna ledeniška jezera 

Zemlja ima naravno predzgodovino in tudi neko 

zgodbo, povezano z zadnjim obdelovanjem. Na 

humus in sestavo tal vplivajo vegetacija, prodiranje 

korenin, dejavnost živih organizmov nad in v tleh 

in vzajemno delovanje le-teh z mineralnimi solmi 

ali hladnim kamenjem v različnih vremenskih 

pogojih. V severni Evropi je bila zadnja ledena doba 

pred 10 000 leti, po tem pa so bila ta velikanska 

področja pokrita z morjem. Zemlja na severu je 

mlada in lastnosti, ki jih ima za obdelovanje, so 

posledica geoloških (velikost delcev in mineralna 

sestava), topografskih in vremenskih (temperatura 

in padavine) pogojev in biološke aktivnosti. Vsi ti 

dejavniki pa se v času spreminjajo. Naravna tvorba 

zemlje se je tukaj začela pred 3000 do 6000 leti, ko 

se je iz morja dvignilo kopno. Tedanje najvišje točke 

sedaj ležijo 20-40 metrov nad vodno površino. Na 

Švedskem je večina plodne zemlje tam, kjer lahko 

najdemo usedlinske tipe prsti iz usedlin pod 

nivojem visoke obale. Najbolj naravno rodovitna 

je prst, kjer osnovne kisle predele prsti uravnoveša 

apnenec. 

Zemlja se še naprej dviguje po 3 mm letno, kar je 

posledica velikega pritiska s strani ledu med ledeno 

dobo. Kot rezultat tega je lepo vidno dogajanje 

razvoja zemlje na bližnji morski obali, ki je valovi 

ne morejo več doseči. Na teh mestih se dogaja prva 

tvorba humusa v tesni povezavi z mineralnimi in 

vremenskimi procesi, razvijanje različnih rastlinskih 

vegetacij in povečevanje življenja v zemlji. Povečana 

vegetacija nad obalno črto postopoma tvori humus. 

Tukaj lahko najdemo prve pionirske rastline. Lee 

imajo sposobnost, da osvobajajo minerale iz 

peska in raztresenih delčkov ilovice, ki so včasih 

ležali na dnu morja. Naša zemlja je v velikem delu 

sestavljena iz teh delčkov ilovice iz ledenega morja, 

ki prihaja iz višjih predelov hribov. Ostanki rastlin 

zagotavljajo osnovo za tvorbo humusa. 

Danes se v tem delu Švedske zemlja še vedno 

dviguje približno 3 mm na leto in je mogoče 

opazovati tvorbo zemlje na robu morja, kamor 

valovi ne sežejo več

obzorij 

11 

Razkroj organske biomase in tvorbo humusa v 

zemlji lahko prikažemo v naslednjih korakih: 

- razkroj odpadlih vlažnih listov in rastlinskih 

ostankov s pomočjo alg, gliv in bakterij; 

- razdrobitev razkrojenih listov in ostankov 

rastlin s pomočjo ličink insektov, skakačev in 

črvov; 

- delno razkrojeni listi in ostanki rastlin, ki so 

jih pojedli črvi, se zmešajo s prstjo in izločijo 

kot zdrobljena združena snov; 

- intenziven razkroj snovi na osnovne 

komponente, kot so aminokisline, ogljikovi 

hidrati, maščobe in kemični elementi, s 

pomočjo aktivnosti mikroorganizmov; 

- mineralizacija prsti je posebej intenzivna 

v področju rizosfere, ker je spodbujena z 

izločki korenin (sodelovanje z bakterijami in 

protozoji); 

- huminska sinteza z vključitvijo prostih 

razkrojenih komponent k novim utrjenim 

ogljikovim strukturam; 

- tvorba mineralno (ilovnato) humusne snovi. 

V kapilarni prsti se dogaja zelo pomemben tok 

hranilnih snovi navzgor, ko se v prsti voda dviguje. 

Spodnja slika (Humus) kaže, kje se je izoblikovala 

najboljša rjava prst, ki ima zelo dobre hranilne 

lastnosti. Rjava prst je ponavadi na boljših pašnikih 

in v listnatih gozdovih. Zaradi vpliva bakterij 

in živalskega življenja v zemlji se razkroj pod 

rastlinsko preprogo dogaja tako hitro, da se ne 

tvori plast nerazkrojenega humusa. Namesto tega 

se razvije črna humuzna prst, ki se počasi združi 

s plastmi mineralne prsti. Od teh vrst prsti se 

ponavadi za obdelovanje uporablja rjava prst. Čista 

humuzna prst se ponavadi razvije v močvirjih in je, 

kar se tiče prsti, nekakšna vmesna stopnja. Če se jih 

obdeluje, s časom izginejo. Kvaliteta humuzne prsti 

je odvisna od tega, kakšna je osnovna mineralna 

prst, na kateri leži in to ali izvira iz hranilno bogate 

ali hranilno revne šotne prsti. 

Humus - železo v podzolu (prikaz iz arhiva prsti) 

Opazovanje tega, kje je bila morska meja pred 

5000 leti, in razprava o zemeljskih tvorbah, ki so 

posledica le-tega, kmetija Skilleby, 2006 

Na Švedskem prevladujeta dve vrsti prsti, rjava 

prst in podzol, odvisno od predpogojev v naravi. 

Lastnosti obeh so posledica vlažne klime, kjer je 

padavin več kot izhlapevanja. To pomeni, da se 

iz vrhnjih delov zemlje ves čas izpirajo in lužijo 

hranljive soli. Vegetacija pa poskrbi za obraten 

proces, ker prenaša hranljive snovi navzgor iz 

globljih plasti zemlje in jih vrača na površino 

v obliki stelje. Zaradi tega so rastline, ki imajo 

globoke korenine, kot npr. rdeča detelja in lucerna, 

tako pomembne in jih je dobro vključiti v kolobar. 

Slike kažejo tipe prerezov na Švedskem. Najvišja 

organska plast zemlje (O horizont) je sestavljena 

v glavnem iz stelje iz listov in iz humusa. Plast 

A horizonta se imenuje vrhnja plast zemlje in 

jo najdemo pod O horizontom. Eluvialna plast 

E horizonta je svetlejše barve, v glavnem jo 

sestavljata pesek in mulj. B horizont je sloj zemlje 

tik pod površjem in vsebuje ilovico ter usedline 

mineralov (kot so npr. železo, aluminijevi oksidi in 

kalcijev karbonat), ki jih dobi iz zgornjih plasti, ko 

vodne kaplje, polne mineralov, oblikujejo zgornje 

plasti prsti. Plast pod B horizontom se imenuje 

C horizont in je sestavljena iz razpadle trdne 

podlage. Rastlinske korenine ne prodrejo v to plast, 

zelo malo organske snovi lahko najdemo tukaj. 

Nadaljujoča se poroznost v podzolu pripelje do

12 

širjenje 

značilne plasti, E horizonta, ki je pobeljena. Rjava 

prst je posledica močnejšega obratnega procesa 

s povečevanjem osnovnih hranilnih elementov, 

ki pridejo iz vegetacije in hitrega razkroja le-te na 

površju zemlje. 

Če oskrba z organsko snovjo ni dovolj velika, 

potem plodnost zemlje še naprej upada. Zmožnost 

zemlje, da zadržuje vodo in hranilne snovi, upade 

in zemlja ne učinkuje več kot živ biološki sistem. 

V obdobju, ko zemlja ni zaščitena z vegetacijo, je 

izpostavljena vetru in vodni eroziji. Na občutljivih 

mestih tako odnese opazno količino zemeljskega 

humusa. Poleg tega pa se na poljih, ki jih namakajo, 

v primeru premajhne količine namakalne vode 

nabira sol. Na suhih travnatih površinah sveta se 

pojavi prevelika popasenost, posledica te pa je še 

nadaljnja degradacija že tako nizko produktivne 

zemlje. 

Človeške kmetijske aktivnosti so v zgodovini 

spremenile obdelovalno zemljo. Načini, ki še 

danes najbolj uničujejo naravne danosti, so tisti, 

ki požgejo rastlinstvo in potem ne nadomestijo 

upada humusa. To se je zgodilo na kmetijah v 

Evropi. Polja, ki so jih uporabljali za prehrambene 

pridelke poleg kmetijskega centra in so stoletja 

dobivala živalska gnojila, so v glavnem v boljšem 

stanju, kar se tiče hranilnih snovi, kot tradicionalni 

travniki, namenjeni za seno, ki so jih kosili, ne da bi 

jih gnojili. Na koncu 17. stoletja (in v drugih delih 

Evrope še prej) je bil propad prsti takšen, da je 

postala pridelava zadostnih količin hrane, da bi se 

prehranilo prebivalstvo, težavna. 

Zemljevid pogostosti rjave prsti na Švedskem 

Obdelovana zemlja 

Osiromašenje humusnih rezerv in plodnosti v 

obdelovani zemlji 

Obdelovanja in izboljševanja kakovosti prsti 

se pogosto ne smatra za medsebojno združljivi 

dejavnosti. Pogosto obdelava pomeni zmanjšanje 

humusa in plodnosti, ki so jo zgradili naravni 

procesi. Z oranjem in obdelovanjem se ogljik in 

zemeljski humus razporejata po vsej zgornji plasti 

zemlje, se pa tudi hitreje razkrojita. 

Kjer sekajo drevesa in jih zažigajo ter so tla zorana, 

se pri tem ogljik, ki je spravljen v gozdovih in v 

zemlji, sprosti v atmosfero. Ocenjujejo, da je količina 

tega sproščenega ogljika približno 1,6 Gt C/leto, kar 

je približno 20-25% vseh letnih emisij CO2-ja, ki 

jih povzroči človek. Prehod od travniških površin 

k področjem, obdelanim z žiti ali na področja, kjer 

obdelujejo v vrstah, kmalu povzroči upad količine 

humusa. Pri poljih, ki jih obdelujejo v vrstah, je ta 

upad celo večji. 

Pomen vpeljave stročnic, ki prinašajo dušik 

v Evropo in nordijske dežele za naraščanje 

Raziskave kažejo, da vsebnost humusa vidno upada 

že po prvih desetih letih obdelave (Schlesinger, 

1986). Zaradi manjše tvorbe proda in višje ravni 

razkroja lahko obdelovanje zmanjša organski ogljik 

v prvih parih desetletjih za 20-30%

obzorij 

13 

kmetijskega pridelka med 18. in 19. stoletjem, je 

dobro dokumentiran (Kjaergaard, 1994; Granstedt, 

1998). Na vsaki kmetiji je bilo nujno uravnovesiti 

število živali in količino krme, ki je bila na razpolago. 

Še posebej pomembno je bilo uravnovesiti količino 

tiste krme, ki je bila pridelana in shranjena za zimo. 

Hranilne snovi, kot sta fosfor in apno, sta najbolj 

omejujoča dejavnika za produktivnost. Zaradi tega 

razloga je prihajalo do velike količine recikliranja 

tako znotraj kmetijskega sistema kot tudi znotraj 

družbe (človeška poraba). Velik delež travnikov 

v kolobarju in tvorba velike količine biomase, ki 

temelji na dušikovih stročnicah, je bil tako zelo 

pomemben ukrep za ohranitev visoke vsebnosti 

humusa in s tem za fizično organsko plodnost 

zemlje. 

Naraščanje prebivalstva na Švedskem z 2 na 7 

milijonov od leta 1800 do 1950 v glavnem temelji 

na mednarodni pridelavi hrane z uporabo švedskih 

naravnih virov. To naraščanje se je zgodilo še pred 

vpeljavo umetnih gnojil in uvoženih krmilnih 

koncentratov. Krmljenje konjev (približno 300 000 

konjev) se je izvajalo s pomočjo mednarodnih virov. 

Enak razvoj so dokumentirali tudi na Finskem 

(Granstedt, 1999) in v drugih nordijskih deželah. 

Hologram Evrope 

Geopunkturni krog 

Marko Pogačnik 

predsednik Društva za sožitje človeka, 

narave in prostora VITAAA Ljubljana 

Mestna občina Ljubljana se je odločila, da sprejme 

in podpre realizacijo projekta HOLOGRAM 

EVROPE, ki smo uresničili v času slovenskega 

predsedovanja Svetu Evropske unije v prvi 

polovici leta 2008. 

HOLOGRAM EVROPE je kompozicija 27 kamnitih 

stebrov predstavljajočih 27 članic Evropske unije 

in 7 dodatnih stebrov posvečenih deželam in 

pokrajinam zunaj Unije, ki pa so pomembne za 

evropsko celoto. (Norveška, Islandija, Švica, Turčija, 

Severna Afrika, Balkan, Ruska planota). 

Namen holograma je ustvariti arhetipski vzorec 

Evrope in odkriti vlogo, ki jo posamezne dežele 

Evrope igrajo v njeni celoti. 

To povezovanje poljedelstva in živinoreje je danes 

prekinjeno zaradi pomoči, povečane uporabe 

umetnih gnojil na specializiranih obdelovalnih 

površinah in zaradi uvožene krme na živalskih 

kmetijah. 

Štiriplastni krog bo ostal na svojem mestu v Ljubljani 

tudi po tem, ko bo slovensko predsedovanje Uniji 

zaključeno. Nas Evropejce bo spominjal na naše 

globlje korenine in na namen našega skupnega 

doma. 

Pri konvencionalnem obdelovanju zemlje se 

je upad rodovitnosti zemlje v nekem obdobju 

nadomeščal s povečevanjem dodajanja kemijskih 

sredstev. Toda ko se tudi zemeljske fizične lastnosti 

izrodijo, in ko se zmanjša humus ter zmožnost 

prsti, da zadržuje vodo, potem tudi te kratkoročne 

rešitve ne pomagajo več. Osiromašenje zemlje, ki je 

posledica nepravilnih obdelovalnih metod, se vidi 

tudi v naših severnih predelih, četudi se ta proces 

ne dogaja tako hitro kot v področjih s toplejšo 

klimo. Na kmetijah v osrednji Švedski, kjer nimajo 

živinoreje in pašnikov, so se obdelovalne lastnosti 

prsti zelo poslabšale. To se še posebej dogaja v 

primeru muljaste zemlje, kjer zmanjšanje vsebnosti 

humusa povzroči uničenje zemeljske strukture in 

zemeljske skorje. Seveda iz drugih koncev sveta 

prihajajo še bolj zaskrbljujoča poročila, še posebej 

od tam, kjer so klimatski pogoji bolj suhi. 

prevedla Eva Zupan

širjenje 

Verjamemo, da je proces stvarjenja združene in med 

seboj povezane Evrope potrebno voditi na različnih 

ravneh bivanja. Umetniško delo kot je HOLOGRAM 

EVROPE je sposobno delovanja na globljih plasteh 

bivanja in zavesti. S tem lahko politiki pomaga 

pri naporih povezanih s stvarjenjem celovite 

skupnosti evropskih dežel in narodov. Ekološko 

in geomantično naravnano umetniško ustvarjanje, 

kakršnega razvija Skupina VITAAA, ve, kako se 

dotakniti nevidnih procesov integracije, delujočih 

na vitalno-energijskih, čustvenih in duhovnih 

ravneh, kar lahko bistveno pomaga pri ozemljitvi 

in uspešnosti integracijskih procesov v Evropi. 

Pri tem je potrebno poudariti, da Sloveniji njena 

lega v celoti evropske celine omogoča, da razvije 

povezovalno vlogo v evropski celoti. Prvič, 

Slovenija je edina dežela v Evropi, kjer se stikajo 

tri velike evropske jezikovne skupine, germanska, 

romanska in slovanska. Drugič, Slovenija leži na 

vitalno-energijski hrbtenici Evrope, ki poteka med 

Kreto in Islandijo. Njena lega znotraj energijskega 

tkiva Evrope Sloveniji omogoča, da lahko deluje 

kot navzkrižni povezovalni člen tudi potem, ko je 

svojo nalogo predsedovanja Uniji že zaključila. 

Orodje, ki ga uporabljamo pri našem ekološkem in 

umetniškem delovanju imenujemo "litopunktura". 

Gre za metodo akupunkture Zemlje, ki jo je v 

zadnjih 25 letih razvil Marko Pogačnik, ustvarjalec 

koncepta za HOLOGRAM EVROPE. Na osnovi 

sodelovanja z vitalnimi silami in inteligenco danega 

kraja (v tem primeru organizma Evrope), se da 

sprostiti pozitivne in ustvarjalne impulze, v svojem 

delovanju natanko usmerjene s pomočjo tako 

imenovanih "kozmogramov", neke vrste znamenj, 

vklesanih na kamnitih stebrih. 

Delovno skupino HOLOGRAMA EVROPE sestavlja 

26 članic in članov Skupine VITAAA, ki so zaključili 

dve letno šolanje iz geomantije in litopunkture 

in 8 gostov iz različnih evropskih dežel (iz Italije, 

Hrvaške, Avstrije, Češke in Nemčije), delujočih na 

istem področju. Vsak od udeleženk/udeležencev je 

oblikoval in izklesal kozmogram za določeno deželo 

in še dodatne kozmograme, posvečene geološkim 

in geomantičnim kvalitetam Evrope kot celote. 

Ustvarjalni proces HOLOGRAMA EVROPE se je 

začel pozimi 2008 s srečanji Skupine VITAAA, na 

katerih je bil pripravljen načrt za realizacijo dela, 

zaključil pa se je 30.6. z odprtjem "razstavnega 

prostora" v parku Tivoli, kjer so potekale tudi 

delavnice klesanja litopunkturnih stebrov. 

Tri vprašanja Marku Pogačniku 

Navadno govorimo le o odnosu med človekom 

in Kristusovim impulzom. Vi pa poudarjate tudi 

pomen Kristusovega impulza za Zemljo? 

Res je, da je Kristus deloval skozi človeško telo, 

ampak ne smete pozabiti, da je človeško telo 

nerazdružljivi del Zemlje. Potem, ko se človek 

utelesi, postane del večdimenzionalnega vesolja 

Zemlje. Duhovne, inteligenčne, čustvene, vitalnoenergijske 

in materialne razsežnosti, značilne za 

človeka, so hkrati tudi razsežnosti Zemlje. 

Tako se je zgodilo, da se Kristusov impulz svobode 

in ljubezni ni ustavil pri človeku, temveč je zazvenel 

tudi znotraj Zemlje. Zemlja pa je ogromno telo in 

široka zavest. Trajalo je dve tisočletji, preden je 

impulz dosegel srčiko Zemlje. Ampak pri človeku 

stvar ni dosti drugačna: tudi pri nas je trajalo skoraj 

dve tisočletji, da smo Kristusovo sporočilo začeli 

14

obzorij 

dojemati kot to, kar ono v resnici je: kot vzgojo 

našega srca in odnosa do vsega bivajočega. Začeli 

smo razumeti, da nas njegov impulz uči, kako 

se odreči dominantni vlogi razumske zavesti in 

kako živeti in ustvarjati na osnovi srčne (celostne) 

zavesti. 

Pri Zemlji pa se reakcija na Kristusov impulz med 

drugim kaže v obliki transformacij elementarnega 

sveta, kot jo doživljamo v zadnjih desetih letih. 

Elementarna bitja, ki utelešajo zavest Zemlje, niso 

več zaprta v svoj lastni svet. Postajajo ljubeča bitja, 

se obračajo navzven, postajajo nosilci sporočil 

Zemljine duše. Želijo komunicirati z nami ljudmi. 

Pogosto govorite o "modelu Noetove barke"? 

O modelu "Noetove barke" govorim v povezavi s 

tako imenovanimi Zemeljskimi spremembami in 

pregrevanjem Zemlje. Biblijsko zgodbo o Noetovi 

barki razumem kot pripoved o tem, kako zna Zemlja 

rešiti probleme, kakršne ji povzroča naša odtujena 

civilizacija. Zemlja v takem trenutku krize začne 

razvijati novo eterično telo in postopoma preseli 

vse oblike življenja na to novo osnovo bivanja. Na 

ta način jih reši pogube. Novo eterično telo razvija 

tako, da razgrajuje starega. Zato smo dandanes 

pogosto priča nenavadnim katastrofam. Staro telo 

Zemlje zgublja svojo trdnost. Čas je, da se uglasimo 

z novim. V mitu o vesoljnem potopu je Noetova 

barka simbol novega eteričnega telesa Zemlje. 

Vendar prehod od starega sveta k novemu ni tako 

preprost za ljudi, ker smo bitja svobodne volje. Le če 

je v človeku dovolj želje po preobrazbi in ponovni 

vrnitvi k bistvu bivanja, si odpre dostop do Noetove 

barke. Mesto v Noetovi barki ni noben privilegij, 

a se moramo zanj odločiti sami in ga izoblikovati 

znotraj sebe, svoje zavesti in svojega ustvarjanja. 

Kako naj človek deluje pri svoji osebni preobrazbi 

v času velikih sprememb? 

Najprej je pomembno ohranjati avtonomnost 

svojega bitja. Ne prepuščajmo se fascinaciji nad 

modernim svetom. Ampak tudi zapirati se v svoj 

"boljši" svet ni smiselno, ker potem ne sodelujemo 

pri preobrazbi odtujenih plasti resničnosti. Vedno 

znova je treba najti trenutke, ko se lahko povežemo 

z bistvom bivajočega. 

w 

Nadalje bi bilo nujno razvijati svojo osebno 

občutljivost. Vsak človek je sposoben dojemanja 

nevidnih svetov, le prebuditi moramo naše 

sposobnosti. Znajti se v tkivu eteričnih razsežnosti 

prostora je kvaliteta, odločilna za naše preživetje 

v bodočnosti. Le če znamo življenje začutiti na 

nevidnih ravneh, mu lahko sledimo na poti 

njegovih preobrazb. Na tretjem mestu bi rad omenil 

skupinsko kreativnost za dobro drugih, narave, 

Zemlje. Skozi skupinsko kreativnost te vrste se tke 

nova civilizacija na Zemlji. 

iz intervjuja za Žabec, 

glasilo Waldorfske šole v Trstu, marec 2008

širjenje 

Zemlja izgublja svoj 

oklep – mi izgubljamo 

svoje zdravje 

V zadnjih 70 letih je bila raven sončevega 

delovanja izjemno visoka – podobno intenzivnost 

je bilo mogoče zaznati pred 6000 leti. Hkrati je 

zemeljsko magnetno polje, naš edini oklep pred 

ostrino sončevega sevanja, svojo moč zmanjšalo 

za petino. 

Stoletne statistike so zaznale negativne učinke 

sončevega sevanja in pokazale, da solarni ekstremi 

zaradi posledičnega znižanja imunskega sistema 

pri ljudeh vedno sovpadajo s povečanjem števila 

samomorov, živčnih zlomov, usodnih nesreč, 

virusnih epidemij ter v novejšem času, rakavih 

obolenj. 

Sončevo energijo proizvajajo jedrske reakcije, ki se 

pojavljajo globoko pod skorjo sonca pri temperaturi 

15 milijonov °C. V osnovi je moč sončevega 

magnetnega polja le dvakrat večja od zemljinega, 

vendar se le-ta na manjših področjih lahko do 

3000-krat poveča. To lahko povzroči spektakularne 

erupcije, ki jih imenujemo sončevi izbruhi in 

protuberance. Sončevi izbruhi so najbolj siloviti 

izbruhi sevanja v sončevem sistemu. Protuberance 

pa, čeprav manj silovite, vsebujejo ogromne količine 

materije; samo en izstrelek lahko izbljuva v vesolje 

18 miliard ton snovi. 

Povprečna količina elektromagnetnega sevanja s 

sonca, ki doseže rob zemeljske atmosfere – poznana 

kot solarna konstanta – je približno 1,270 W/m2 

(vatov na kvadratni meter). Spekter sončnega 

sevanja vključuje številne frekvence in tokove: UV 

(ultravijolične), radijske valove, rentgenske žarke, 

ostre Y žarke, prosto nabite atomske delce itd. Večino 

teh žarkov ustavi zemeljska atmosfera, vendar pa 

imajo prosto nabiti atomski delci, posebno protoni, 

dovolj hitrosti in energije, da lahko prodrejo skozi 

atmosfero, dosežejo našo biosfero in pretrgajo 

določene kemične vezi, vključno s tistimi v našem 

telesnem tkivu. To trganje kemičnih vezi se imenuje 

'ionizacija'. Najbolj običajen vzrok za zemeljsko 

ionizacijsko sevanje so atomske eksplozije, katerih 

sevanje povzroči globoke opekline in uniči krvne 

in kostne celice. Na srečo nas zemeljsko magnetno 

polje še vedno ščiti pred večino sončevih škodljivih 

nuklearnih vplivov.

obzorij 

17 

Ugotovljeno je bilo, da so astronavti med daljšim 

bivanjem v vesolju, izven zemeljske zaščite, kljub s 

titanijem zaščiteni vesoljski ladji zaradi sončevega 

sevanja izgubili do 80% kostne mase. (Pomislimo na 

povečanje števila osteoporoze v zadnjem času, za 

katero še nimamo ustreznega pojasnila). Obstajajo 

tudi nizke sončne spekterske frekvence – na primer 

spekter vidne luči. Tukaj je energija fotona pod 

nivojem motnje in ne ionizira. Pa vendar tudi 

tista elektromagnetna sredstva, ki ne ionizirajo, 

povzročajo biološke efekte. 

Geofiziki so zadnjih 10 let napovedovali 'skakanje' 

zemeljskega elektromagnetnega polja, ki je 

po mnenju nekaterih že v zamudi in ga lahko 

pričakujemo vsak čas. Ne skrbi jih samo to 

spreminjanje smeri polja. Njihova glavna skrb je, 

da zemeljsko magnetno polje izgublja svojo moč. V 

eri dinozavrov je bilo polje ocenjeno na 2,5 Gaussa 

– petkrat močnejše kot sedaj. To kaže, da se je 

človeštvo razvijalo v času dosti višjega zaščitnega 

magnetnega okolja. 

Kako je človek povezan z magnetizmom? 

Znanstvenica Mary-Sue Hailburton je v Pure 

Energy Systems News pripomnila, da so: »pred več 

tisoč leti Kitajci s svojim odkritjem bio-električnih 

energijskih tokov, poznanih kot 'meridiani', 

spoznali, da magnetizem pospešuje živahnost v 

biološkem življenju. Pri zdravljenju so uporabljali 

magnetne kamne. 

Danes je že splošno sprejeto dejstvo, da je izginotje 

gigantskih reptilov povzročila katastrofa. Niso 

se ponovno razvili v bolj znosnih dimenzijah. 

Drugi ogromni sesalci so v novejših časih prav 

tako skrivnostno izginili; mastodonti in mamuti, 

na primer, bi se visoko vzpenjali nad modernimi 

sloni. Ni ostalo mnogo velikih živali. Ali bi lahko 

bile manjše povprečne dimenzije modernih živali 

posledica postopnega upadanja zemeljskega 

magnetizma? Dr. Dean Bonlie, ki na Capital 

University v Washingtonu poučuje magnetne 

postopke, je zaključil, da ta elektromagnetni pojav 

s sonca povzroča slabljenje 'zaščitne energije' okoli 

naših teles in povzroča 'sindrom magnetnega 

pomanjkanja', kar povzroča biološki stres. 

Alarmantno, toda nadaljnje raziskave NASE so 

pokazale, da je zemljino elektromagnetno polje v 

zadnjem stoletju zelo hitro upadalo (za 0,5 Gaussa), 

medtem ko je sonce sedaj doseglo največjo moč 

v zadnjih 8000 letih! Za nas je to tako, kot bi med 

tajfunom hodili naokoli, naš dežnik pa bi polomil 

prvi sunek vetra. 

Sedaj vemo, da so mnoge organske spremembe 

v delovanju tako mikro kot makro zemeljskih 

bioloških sistemov odvisne od kompleksnega 

vpliva zemeljskega fizičnega in kemičnega okolja. 

Danes vsak sončev izbruh zaradi elektromagnetnih 

vplivov povzroči povprečno 4000 smrtnih 

primerov.

18 

širjenje 

Sonce je najbolj vpliven mediator zemeljskega 

življenja, vključno z epidemijami, virusi in 

bakterijami, ki hitro mutirajo, ko se prilagajajo 

novim frekvencam radiacije. Žal pa izgleda, da 

ljudje nimamo dovolj časa, da bi razvili imunost 

proti novim navalom epidemij. Zato je posebno 

pomembno, da izboljšamo svoj imunsaki sistem, na 

katerega deluje sončna radiacija. Zmožni moramo 

biti spreminjati našo osebno biološko energijo, 

da bo odgovarjala novemu elektromagnetnemu 

okolju. 

so pri površini kože in reagirajo na stanje glavnih 

organov – drugačne lastnosti kot preostali del 

telesa. Nadaljnje študije so pokazale, da rahle 

električne meritve teh točk pokažejo energetski 

nivo (elektromagnetno stanje) vsakega meridiana 

na človekovem telesu in s tem v trenutku dajo 

diagnozo. Naše trenutno razumevanje meridianov 

je, da je to v osnovi periferni živčni sistem, ki deluje 

kot neke vrste refleksologija. 

Elektromagnetno testiranje je ključ do podatkov, ki 

se zadržujejo znotraj tipičnih točk. Na primer, kadar 

so jetra 'preobremenjena' ali je preobremenjena 

in v neravnovesju veriga med seboj povezanih 

organov, lahko to odkrijemo z merjenjem elektičnih 

parametrov odgovarjajočih točk. Ta metoda nam 

lahko sporoči in nas opozori na resne težave, 

preden je prepozno (na primer rak ali srčni napad). 

Z merjenjem fizičnih lastnosti teh točk lahko hitro 

izdelamo bioenergetski graf, z analizo katerega 

lahko ugotovimo, zakaj se pojavlja bolečina ali 

slabo počutje, zakaj se je začelo zdravje slabšati. 

Pravočasna elektropunktura je bolj preventivna kot 

kurativna medicina. 

Eden načinov, kako to doseči, je moderna oblika 

elektropunkture, ki je osnovana na pradavni kitajski 

akupunkturi, in ki nam omogoča, da natančno 

izmerimo energijo vseh meridianov glavnih telesnih 

organov: pljuča, krvnega sistema, srca, tankega 

črevesa, limfnih in nadledvičnih žlez, debelega 

črevesa, pankreasa, vranice, jeter, ledvic, mehurja 

in reprodukcijskih organov, žolčnika in želodca. 

S pomočjo takega zdravljenja lahko organom, ki 

imajo pomankanje, dodamo potrebno energijo. 

Ko telo uravnotežimo z osebnim pristopom, lahko 

na varen način dosežemo prenovo imunskega 

sistema. 

V preteklosti je bilo testiranih izredno veliko število 

akupukturnih točk, pri čemer je bila uporabljena 

vrsta teorij merjenja. V poznih štiridesetih letih 

prejšnjega stoletja so odkrili, da imajo 'tipične 

točke' – majhna skupina simetričnih parov točk, ki 

Elektropunkturno zdravljenje je elektromagnetno 

stimuliranje aktivnih točk na telesu pri zelo 

nizkih frekvencah, brez igel. Seveda se je razvilo 

iz tradicionalne akupunkture in jo, prav tako kot 

akupunkturo, izvajajo specialisti. Stimuliranje 

aktivnih točk povzroči reakcijo ciljanega organa ali 

sistema v telesu preko delovanja simpatičnega in 

parasimpatičnega živčnega sistema, s čimer priskrbi 

potrebno energijo za uravnoteženje organov. Ko 

vsi organi ponovno dosežejo elektromagnetno 

ravnovesje, se telo in imunski sistem okrepita in 

laže prenašata bolezen. 

Naslednji vrhunec znotraj trenutnega maksimalno 

nevarnega obdobja pričakujemo proti koncu leta 

2011, ko bi lahko prišlo do novih nepričakovanih 

izbruhov virusnih infekcij in ko lahko pričakujemo 

nove obilke mutacij virusov AIDS, SARS, ptičje 

gripe, virusnega meningitisa itd. Očitno moramo 

prepoznati šibke točke v svojem imunskem sistemu 

in ga okrepiti. Če bomo to naredili, ptičja gripa ali 

drugi virusi morda ne bodo prerasli v epidemijo in 

še naprej bomo lahko hvaležni, da nas sonce ogreva, 

nam daje vitamin D in nam omogoča udobno 

življenje. 

prevedla in povzela Marina Nuvak

obzorij 

19 

Stvarjenje in evolucija 

Paul Carline 

Je to morda tisto, kar nakazuje stavek v Genezi: 

"In bog je videl, da je bilo to dobro." Stvarjenje nikoli 

ni mogoče ex nihilo – iz ničesar. Le trdovraten 

materializem se trudi (nepošteno) oblatiti idejo 

stvarjenja tako, da vztraja, da ta pomeni 'iz ničesar'. 

Izkušnje pa nam, 'kot iz neznanega' (vsaj ne iz česa 

vidnega ali oprijemljivega), vedno znova prinašajo 

popolnoma nove ideje in spoznanja, vključno s 

tistimi Nobelovih nagrajencev, ki vse spodbijajo 

materializem. 

S pomočjo iznajdb smo ljudje precejšen del fizičnega 

sveta preoblikovali. Ali proces iznajditeljstva – 

bodisi umetniškega bodisi mehanskega - ni prav 

tako model stvarjenja in evolucije? Preden se 

rodi kreativna ideja, vedno obstaja nevidno in 

pogosto nezavedno obdobje nosečnosti, ki se lahko 

potem 'razvije', pravilneje 'jo razvije' njen kreator; 

mnoge znane iznajdbe in spoznanja so avtorji 

dobili v svojih sanjah in videnja so se pojavila iz 

območja nezavednega. Samo v tem pomenu lahko 

resnično govorimo o iznajdbi in kasnejši 'evoluciji' 

avtomobila ali računalnika. 

Zaradi zlorabe izrazov, o čemer sem govoril 

v svojem članku v reviji New View spomladi 

2006 in pa zaradi razkola med zagovorniki dveh 

nasprotujočih si tez o nastanku sveta - stvarjenja in 

evolucije – med pristaši dobesednega, bibličnega 

stvarjenja ('Bog je ustvaril vse v šestih dneh') 

in pristaši darwinizma ('vse se je zgodilo skozi 

obdobje milijadr let, skozi naključne mutacije 

genov in tako imenovano 'naravno selekcijo', se 

je razvilo (oziroma je bilo namenoma vsiljeno) 

prepričanje, da se 'stvarjenje' in 'evolucija' 

medsebojno izključujeta, nista združljivi, ampak 

sta si nasprotni. 

To nasprotje je v celoti napačno in onemogoča 

prepoznanje pravih dejstev o izvoru in razvoju. 

Stvarjenje je oblikovanje nečesa, kar je bilo pred 

tem 'latentno' – kakor je, kot trdi kvantna fizika, vsa 

realnost, preden se nematerialni potencial, izražen 

v konceptu 'funkcije valovanja', zruši v fizično 

pojavno obliko s pomočjo zavesti – z opazovanjem'. 

Še vedno pa ostaja izziv, kako razložiti genezo 

in evolucijo življenja – in posebno človeškega 

življenja na ne-darvinistični in ne-dobeseden 

biblični način, po katerem je vse že kar nenadoma 

tukaj. Skoraj 150 let po objavi Darwinovega dela 

'Izvor vrst' se vsakdo, ki se želi spopasti z novo 

znanstveno ortodoksnostjo (postavljeno ob rob 

stari verski ortodoksnosti iz sredine 19. stoletja), 

sreča s podobnimi dilemami, s kakršno so se 

srečevali naturalisti 19. stoletja, kot je T.H. Huxley, 

ki so, kot je leta 1887 sam napisal, iskali "hipotezo 

z ozirom na izvor znanih organskih oblik, ki so vzeli v 

obzir le delovanje tistih vzrokov, za katere je bilo mogoče 

dokazati, da so bili dejansko na delu. Nismo hoteli pripeti 

svojo vero kateri koli drugi predpostavki, ampak zajeti 

jasno določene koncepte, ki bi jih bilo mogoče soočili z 

dejstvi in testirati njihovo verodostojnost. 'Izvor' nam je 

dal delovno hipotezo, ki smo jo iskali. Še več, naredil nam 

je veliko uslugo, saj nam je pomagal, da smo se za vedno 

znebili dileme – če ne sprejmeš hipoteze o stvarjenju, kaj 

lahko ponudiš mislečemu človeku?" 

Želja po tem, da prepričanje in razumevanje ne 

bi baziralo na predpostavkah, temveč na 'jasno 

določenih predstavah', skupaj z dejstvi, je znak 

kakovosti prave znanosti – tako naravoslovne, 

kot duhovne znanosti. Največja nevarnost je, da 

dokaze obarva osebno prepričanje ali nagnjenje 

ali da se uvede selektivne filtre – ko uporabimo le

20 

širjenje 

tista dejstva, za katera se zdi, da pomagajo dokazati 

neko apriorno mnenje, zanemarimo pa nasprotne 

dokaze. Darwin je sam priznal, da je to naredil, zato 

morda ni presenetljivo, da so njegovemu (slabemu) 

zgledu sledili tudi drugi, ki so prav tako kot on - 

iz ne povsem znanstvenih razlogov - nadaljevali 

delo na hipotezi o naravni selekciji. V svojem 

uvodu k Izvoru vrst je Darwin napisal: "Kajti dobro 

se zavedam, da le o redkokateri trditvi v knjigi ne bi 

bilo mogoče navesti dejstva, ki pogosto očitno vodijo do 

naravnost nasprotnih zaključkov od tistih, do katerih 

sem prišel sam. Zadovoljiv rezultat lahko dosežemo le, če 

dejstva in dokaze na vsako vprašanje v celoti doženemo 

in uravnotežimo; in to je tukaj nemogoče." Seveda to ni 

bilo nemogoče, zgolj nezaželeno je bilo, če je hotel 

ljudi prepričati, da je njegova teorija pravilna. 

Vsak posamezni znanstveni dokaz, vsak poskus je 

potrebno gledati ločeno; pa vendar se človekova zmožnost 

razmišljanja močno trudi združiti vsa njej znana zunanja 

dejstva. Zlahka je mogoče videti nevarnost, v katero se 

podamo, ko poskušamo en sam dokaz povezati z že prej 

oblikovano idejo ali uporabiti posamezne eksperimente, da 

dokažemo neko zvezo, ki je ne morejo v polnosti zaznati 

s čuti, ampak jo je izrazila kreativna moč mišljenja ... 

Takšni napori po navadi privedejo do teorij in metod, 

ki so poklon avtorjevemu intelektu. Ob neprimernem 

odobravanju ali nadaljnji podpori pa začno kaj kmalu 

ovirati in škoditi napredku človekovega mišljenja, ki so 

ga pred tem podpirali. 

Mnogokrat se pokaže, da bolj ko je podatek omejen, bolj 

spreten in nadarjen postane mislec. Kakor da bi v želji, 

da zagotovi svojo neodvisnost, med omejenim številom 

dejstev izbral nekaj najljubših, ki mu ustrezajo, preostale 

pa spretno uredil tako, da direktno ne spodbijajo njegove 

trditve. Končno lahko zmede, spravi v zadrego ali 

odstrani nasprotna dejstva ter vse skupaj skrči na nekaj 

bolj podobnega dvoru despota kakor svobodni republiki. 

(Esej: "Eksperiment kot posrednik med objektom in 

subjektom", 1792) 

70 let preden je Darwin objavil to, kar je bilo, kot je 

sam priznal, 'nepošten' rezultat njegovih raziskav, 

je Goethe v svojih spisih opisal možno zablodo 

raznih teoretikov, ki jo je očitno bilo mogoče zaznati 

že v njegovem času in ki je žal postala veljavna v 

kozmoloških in evolucijskih teorijah zadnjega pol 

stoletja, ki se je soočilo z 'velikim pokom' in 'sebičnim 

genom' ter dugimi podobnimi špekulacijami, ki so 

se v znanosti pojavile. Z jasnim namigovanjem na 

francosko revolucijo - samo tri leta prej - je Goethe 

opozarjal: 

Darwin je dal svoj močan osebni pečat 

materialističnemu pogledu znanosti, ki je do leta 

1859 že prevladoval. Leta 1918 je Rudolf Steiner 

govoril o razcvetu "zgolj ateističnega znanstvenega 

razmišljanja ... in zgolj utilitarnega razmišljanja 

na področju praktičnega življenja ... v 19. stoletju 

– natančneje v petdesetih letih tega stoletja, ki sem ga 

pogosto označil kot pomembno točko preobrata." (To je 

natanko tedaj, ko je Darwin delal na svoji teoriji o 

izvoru vrst.) Teorijo o božji stvaritvi sveta je Darwin 

opisal kot "ogrodje, ki je odkrito neznanstveno in 

nezdružljivo z osnovnim ciljem znanosti, da - kjer je le 

mogoče - vse predmete zaznavanja skrči na zgolj naravne 

razlage." Temu je dodal še svojo preobčutljivost na 

resnično ali namišljeno trpljenje, ki ga je prisililo, da 

je opustil svoj študij medicine v Edinburghu, in mu 

onemogočilo zaznati delo dobrohotne božanske 

inteligence v naravi. Leto dni po objavi Izvora je 

napisal pismo Asi Gray: "Nisem imel namena pisati 

ateistično. Toda priznam, da ne morem videti tako 

jasno, kot vidijo drugi in kot bi si želel vse naokoli videt 

-, prisotnost načrta in dobrotljivosti. Zdi se mi, da je 

na svetu vse preveč trpljenja. Ne morem verjeti, da bi 

dobronameren in vsemogočni Bog lahko načrtno ustvaril 

ichneumonido z izrecnim namenom, da se hrani z živim 

telesom gosenice ali da se mačka poigrava z miško."

obzorij 

Ichneumonida je očarljiva skupina insektov – os 

in muh –katerih nekatere se zajejo v gosenice in 

jih uporabijo kot hrano za svoja jajčeca. Njihovo 

kompleksno obnašanje ni mogoče razložiti skozi 

darvinistični pogled. Svoj pogled na Naravo, poln 

predsodkov, je Darwin razkril v skrivnostnem 

pismu Josephu Hookerju, ki ga je napisal leta 1856, 

takrat ko svojih idej še ni nameraval objaviti v 

knjigi. "Kaj bi lahko knjiga Devila Chaplaina povedala 

o nebogljenem, uničujočem, neumnem, primitivnem in 

neusmiljenem delu Narave". Ta čisto človeški pogled 

na naravo, poln predsodkov, ga je očitno pripeljal 

do tega, da je zanikal obstoj dobrotljivega duha v 

svetu. 

Da je bil takšen načrt – uporaba Darwinove teorije 

kot orožja proti kateri koli obliki teizma –prisoten 

že vse od začetka in da je ostal na področju 

razvojne biologije prisoten vse do danes, se je 

dosti jasneje pokazalo v primeru Darwinovih 

odkritih privržencev, posebno v 20. stoletju. To je 

mogoče sklepati iz Huxleyevih besed. Jasen je tudi 

v Tyndallovem nagovoru leta 1874: "Kozmološka 

teorija je naše področje in z vso silo ga bomo 

iztrgali iz rok teologije." Leta 1959, ob stoti obletnici 

objave Izvora, si Huxleyev vnuk Julian ni mogel 

kaj, da se ne bi obregnil ob 'starega sovražnika': "V 

evolucijskem vzorcu misli ni več ne potrebe ne prostora 

za nadnaravno. Zemlja ni bila ustvarjena, ampak se je 

razvila. In prav tako vse rastline in živali, ki na njej 

živijo, vključno s človekom, razumom in dušo, kakor tudi 

možgani in telesom. Prav tako religija... človek evolucije 

se ne more več iz svoje samote zatekati v naročje za boga 

razglašenega očeta – podobe, ki jo je ustvaril sam." 

sistem raziskovanja in niz pojmov, ki pripeljejo do 

materialnih razlag, ne glede koliko nasprotno spoznavne 

so ... Še več, ta materializem je dokončen, kajti ne moremo 

dovoliti da božanska noga prestopi prag." 

Kako torej zastaviti vse skupaj bolje, kot je to 

zmožna evolucijska znanost, ki iz psiholoških 

in 'imperialističnih' razlogov rada sprejme 

neznanstven, na predpostavkah sloneč pogled na ta 

fenomen. Vprašanje torej je: Je mogoče odkriti 'jasno 

določene koncepte', ki ne bodo sloneli ne na veri, 

ne na predpostavkah, ki bodo generacijo 'previdnih 

razumnikov' lahko osvobodili današnje dileme? 

Zavrnimo Darwinovo hipotezo in kaj lahko na 

njeno mesto postavimo. Ni dovolj, da z razkritjem 

negotovosti v Darwinovih argumentih Darvinizem 

zavrnemo – čeprav pri zagotavljanju Huxleyevega 

kriterija, da mora biti veljavna hipoteza zmožna 

dokazati delovanje dejavnikov, ki naj bi delovali, v 

celoti zataji. Razumljivo je, da hočejo ljudje vedeti: 

Če ni odgovor niti trenutno stvarjenje niti evolucijski 

razvoj z naravno selekcijo skozi milijarde let - katera 

alternativa potem obstaja? 

Prav bi bilo začeti s potrditvijo vsega, kar je v 

našem odnosu do stvarjenja očitno resnično. Biolog 

Wolfgang Schad to podrobno in pregledno razloži 

v svojem delu Človek in sesalci, biologija oblike: 

Vsi organizmi, vključno s človeškim, si delijo skupen 

evolucijski razvoj in so torej med sabo v različno bližnjih 

povezavah. (...) Da vsi izhajajo iz skupnega prednika ni 

več mogoče zanikati. 

Darvinizem je bil takrat že splošno sprejet in videti 

je bilo, da so se Tyndallove besede uresničile, pa 

vendar se je 20 let kasneje E.O.Wilson v svojem delu 

O naravi človeka še vedno ukvarjal z dejstvom, da 

religija noče zamreti: "Čas je prišel, da se vprašamo: 

Ali obstaja način, kako odvrniti moč religije v služenje 

velikega novega podjetja, ki razgalja vir te moči? Moč 

znanstvenega materializma je velika. Človeškemu umu 

ponuja alternativno mitologijo, ki je do sedaj ... vedno 

premagala religijo. (...) Pravi prometejski duh znanosti 

... oblikuje mitologijo znanstvenega materializma ... ki 

natančno in premišljeno emocionalnim apelom nagovarja 

najgloblje potrebe človekove narave ... " 

Pa vendar se še vedno moramo vprašati, kako se je ta 

evolucijski razvoj dogajal. So se živali resnično razvile 

iz rastlin, vretenčarji iz nevretenčarjev, sesalci iz 

plazilcev in človek iz opice? Naša vprašanja so včasih 

tako poenostavljena. 

Harvardski genetik R. Lewontin je verjetno najbolj 

natančno pokazal načrt vse do danes: " ... naša 

apriorna privrženost materializmu nas sili, da ustvarimo

širjenje 

Pa vendar ni nič tako gotovo kot dejstvo, da noben 

novodobni nevretenčar ni prednik kateremu koli 

vretenčarju, in prav tako je očitno, da se noben danes 

živeči sesalec ni razvil iz sodobne nižje vrste vretenčarja, 

niti človek iz katere koli opice današnjega časa.Tti dokazi 

so sami po sebi očitni; pa vendar se moramo še vedno 

truditi razumeti osnovni princip, na katerem temeljijo. 

Človek, opica, sesalci in tako dalje so se razvili iz skupnih, 

izumrlih prednikov. Na tem skupnem izvoru temelji 

zveza, ki med njimi očitno obstaja. 

Pa vendar tudi tako otipljiv dokaz, kot je ta, ne dokazuje, 

da so se ti organizmi dejansko razvili drug iz drugega 

preko spolnih stikov. Kajti v glavnem predstavlja vsaka 

žival svojo dokončno obliko znotraj evolucije, prav tako 

kot je vsak list sam zaključen znotraj metamorfoze cele 

rastline. Prav tako kot vsako novo odkritje na geološkem 

področju zemlje prinaša pomembne dokaze o poteku 

evolucije, smo tudi mi veseli, ko najdemo v cvetu lokvanja 

mnoge mnoge vmesne stopnje med listi cvetnega venca 

in prašniki. Pa vendar se noben list ni preobrazil v 

drugega! In v tej metamorfozi rastline je potrebno iskati 

uganko evolucije. 

Vsi fosilni in sodobni organizmi, ki jih danes lahko 

proučujemo, so med seboj povezani preko prednikov, ki 

so dejansko obstajali. Predstavljamo pa si lahko, da te 

ranolike oblike, kot na primer vegetativni češarek rastline, 

ki ostane v embrionalnem stanj zaradi pomanjkanja 

trdnih snovi v sebi, ne bi mogle obstati kot fosili. Pa vendar 

so morale obstajati, sicer ne bi bilo očitnih povezav, ki jih 

danes lahko vidimo v njihovih naslednikih. Ta ideja ni 

brez precedenčnega primera. Schrammen je namreč že 

dokazal, da so morale biti določene prehodne stopnje v 

razvoju 'siliceous sponges' iz obdobja krede takšne vrste, 

da niso mogle okameneti, ker potem ne bi bile zmožne 

izpeljati potrebnih evolucijskih korakov. 

Zaporedje razvojnih oblik je mnogokrat prikazano kot 

'genealoški rodovnik', v katerem živali današnjega dne 

predstavljajo zunanje veje, medtem ko fosilne oblike 

iz zgodnjih geoloških obdobij tvorijo osrednje veje in 

deblo. Resnici pa pridemo bliže, če kot sliko evolucije ne 

vzamemo drevo, ki vsako leto požene enako obliko lista, 

ampak enoletno rastlino, katere vsak list je drugačen. 

Listom kalčka (kalce) le-te sledijo začetni in ostali listi, 

ovršni listi pripeljejo v čašne liste in cvetni venec in 

celo prašniki in pestiči so preobraženi listi. Zaporedje 

teh stranskih oblik se lahko dogaja postopno ali v nekaj 

dramatičnih skokih. Pa vendar, kolikor so listi raznoliki 

v svojem zaporednem razvoju, skupaj oblikujejo celoto, 

tako kot vsak organizem v normalnem teku svojega 

življenja. 

Slika 'genealoškega drevesa' je torej komaj primerna... 

isto velja za fosilizirane organizme zgodnjih geoloških 

obdobij. Paleontologi so odkrili mnoge živalske vrste; in 

večja kot je podobnost med posameznimi oblikami, bolj 

očitno je, da imajo skupnega prednika. 

Toda kaj se iz centrov oblikovanja razvije, kar je danes 

našim očem vidno? Ko rastlina preneha poganjati liste, 

se pojavi tkivo oblikovanja samo in zaključi rast v sadežu. 

Bi lahko ta proces vzeli kot nekaj, kar je cilj evolucije? 

Gobel je leta 1968 dognal, da v sadežu in nikjer drugje v 

metamorfozi rastline, list in steblo postaneta eno. Doslej 

skrit center oblikovanja se skupaj z vsemi organizmi, ki 

so se iz njega pred tem razvili, končno pojavi v evoluciji 

živega sveta. Sad celotnega evolucijskega procesa je 

fosil, ki ga najdemo zadnjega: to je človek. Človekovi 

predniki, ki jih - tako kot vegetativnega območja rastline 

- ni bilo mogoče ohraniti v vseh njihovih nepretrganih 

preobrazbah, so originalna oblika vseh živih bitij, ki 

so sledila (Tittmann). Iz neprestano razvijajočih se 

prednikov se je obilje kraljestvo narave razcepilo; njihove 

fosilne in današnje oblike posredno pričajo o poteku 

njegovega razvoje. Vsak novorojeni sesalec z relativno 

zaobljenim čelom in še ne razvitim gobcem nakazuje na 

človeški izvor. Čeprav ta teorija o evolucijski povezavi 

med živalmi in človekom prehaja mejo konvencionalnega 

načina razmišljanja, pa vendar temelji zgolj na razvojnih 

fenomenih, ki jih je v živi naravi mogoče videti. 

Schad doda naslednji citat prej omenjenega biologa 

Antona Schrammena:

obzorij 

23 

Potemtakem lahko razvoj vseh živali z anorganskimi 

ali kako drugače ohranljivimi trdimi deli delimo na dve 

glavni obdobji: na starejše obdobje, ki se kaže le logični 

misli, ga nikoli ni mogoče direktno opazovati in med 

katerim še ni bilo prisotnih delov telesa, ki bi se lahko 

fosilizirali ( kosti, zobje, školjke itd.), in bolj nedavno 

obdobje, iz katerega so živali dejansko vidne v obliki 

fosilnih ostankov. 

Ta ugotovitev je zelo pomembna; kaže namreč, zakaj 

morajo vse prehodne stopnje v razvoju živali za vedno 

ostati neznane. Nadalje kaže, zakaj globok in dalekosežen 

procesa cepitve in ločevanja, ki se je lahko dogajal le v 

zgodnjih obdobjih razvoja, našim čutom nikoli ne more 

biti dostopen. 

Zanimivo, ameriški paleontolog Stephen J. Gould 

v svoji knjigi o izrednem povečanju živalskih vrst v 

času Čudovitega življenja razloži, kakšen problem 

to za teorijo evolucije predstavlja: 

Kambrijska eksplozija je bila prevelika, preveč različna in 

preveč eksplozivna. Preprosto ne morem sprejeti, da se, 

če imajo organizmi vedno potencial takšne diversifikacije, 

... od takrat nikoli več , niti enkrat samkrat, ni pojavila 

nova vrsta. Moram verjeti, da so bili organizmi, kakor 

tudi okolje v obdobju kambrija drugačni, da je eksplozija 

in kasnejše mirovanje povzročilo tako spremembe v 

organskem potencialu, kakor tudi spremembe pogojev 

bivanja. V tradicionalnem darvinističnem pogledu ... se 

genetska snov ne 'stara' v smislu'manjšega dopuščanja 

večjih ponovnih gradenj' (če citiram J.W.Valentina). 

Morda moderni organizmi, ne glede na pogoje bivanja, 

niso mogli proizvesti hitre množice v temelju drugačnih 

oblik. 

Darwin se je prav tako zavedal tega, da so bile oblike 

v preteklosti bolj prilagodljive. V Zgodovinskem 

orisu razvoja misli pred prvo izdajo svojega dela 

Izvor vrst pripomni, da "Spoštovani W. Herbert, 

kasneje župan Manchestra ... verjame, da so 

posamezni primerki vsake vrste nastali v prvotnih, 

visoko plastičnih pogojih in da so te obrodile ... vse 

danes obstoječe vrste". 

Steiner je večkrat omenjal te zgodnje stopnje 

zemeljske evolucije. V uvodnem predavanju v študij 

Apokalipse po Janezu, ki ga je imel junija, leta 1908, 

v Nurenbergu (kjer je Hitler približno 20 let kasneje 

imel svoja nejvečja zborovanja), je Steiner povedal 

naslednje: 

Danes je na mnogih področjih razmišljanja o svetu beseda 

evolucija postala magična, vendar se z njo znanost obrača 

zgolj na zunanja čutno zaznavna dejstva. Nekomu, ki na 

svet gleda s stališča duhovne znanosti, je absolutno vse v 

procesu razvoja, še najbolj pa človekova zavest... (Naša) 

čista dnevna zavest se je razvila iz starodavnega stanja, 

ki ga imenujemo medla zavest predstave človeštva. 

Tukaj pa vendar sežemo nazaj v zgodnje razvojne pogoje 

človeštva, o katerih antropologija nima kaj povedati, saj 

uporablja le orodja čutov in metode intelekta. 

Človek ni bil nikoli takšen, kot so današnje živali, niti iz 

takih bitij ne izhaja. Če bi morali opisati oblike, iz katerih 

se je človek razvil, bi se pokazalo, da so zelo drugačne 

od oblik današnjih živali. To so bitja, ki so v zgodnejših 

razvojnih stopnjah evolucije ostala na teh razvojnih 

stopnjah in jih utrdila. (...) Zgodnje razvojne stopnje so 

se dogajale takrat, ko so bili pogoji bivanja drugačni, ko 

elementi niso bili razporejeni tako, kot so danes, ko človek 

ni bil obremenjen s takšnim telesom, kot je danes, pa je 

bil kljub temu človek. 

V zadnjem iz niza teh predavanj je Steiner govoril o 

"času, ko je bilo naše srce iz veliko mehkejšega materiala, 

kot je danes, ko kamen in skala nista bila trdna, ko so bile 

oblike rastlin čisto drugačne, ko je bilo vse, kot bi bilo 

vstavljeno v vodne jame, kot v praoceanu, ko zrak in voda 

nista bila ločena, ko so vsa bitja, ki danes bivajo na zemlji 

- živali in rastline - svojo obliko dobivale v vodi. Ko so 

mineralna bitja začela dobivati svojo sedanjo obliko, se je 

iz nevidnega prikazal človek ... Obdan z nekakšno lupin, 

se je spustil iz področja, ki ga sedaj poznamo kot ozračje. 

Ni še bil fizično zgoščen, ko so živali že bile utelešene." 

O tem je Steiner ponovno govoril v četrtem 

predavanju, ko je opozoril na zgodnejše obdobje, 

potem ko se je Zemlja "znova pojavila iz kozmične 

teme" (kasneje so zgodnejše 'inkarnacije' v 

ezoterični literaturi opisane kot starodavni Saturn, 

starodavno Sonce, starodavna Luna – ki pa jih ne 

smemo zamenjati s sedanjimi manifestacijami 

teh planetov sončnega sistema): "Takrat ... poleg 

človeka na zemlji ni bilo nobenih drugih bitij. On 

je prvorojeni. Bil je popolnoma duhovno bitje – 

kajti utelešenje se zgodi z zgostitvijo. (...) človek je 

čakal do konca; zadnji je zapustil svojo duhovno, 

božansko materino substanco in se spustil kot gosta 

substanca v telesno obliko. Živali so se spustile prej 

in na tej stopnji tudi ostale". 

Človek 'prvorojeni'! Belgijski avtor Jos Verhulst je 

ta izraz uporabil za naslov svoje knjige O človeku 

in višje razvitih živalih v evoluciji, izdani leta 1999,

24 

obzorij 

ki je leta 2003 izšla v angleškem prevodu pod 

naslovom: Discovering Evolutionary Principles 

Through Comparative Methodology. Verhulst citira 

Wilhelma Heinricha Preussa, ki je ta izraz prav tako 

uporabil v svoji knjigi Geist und Stoff (Spirit and 

Matter), ki je izšla leta 1882. Preuss je napisal: 

Človek je med vsemi bitji prvorojeni; nastanek živalskih 

vrst je sekundaren nastanku človeške vrste (...) nedvomno 

se je človek skozi evolucijo dvignil iz prvotngae živalskega 

stanja – vendar ni bil nikoli žival, torej ne bomo v 

njegovem rodovniku našli nobene opice ali štirinožca. 

Človek je cilj zemeljskih procesov in vsaka druga 

oblika, ki se je pojavila ob boku človeške vrste, si je 

lastnosti sposodila od njega. Človek je prvorojeni 

v celotnem kozmosu. Domnevno ne v svoji sedanji 

obliki, ampak v obliki, ki jo zarodek v maternici 

doseže v 273 dneh. Od ovulacije in oploditve je 

človeška rasa izkusila vse preobrazbe, ki vodijo 

od najbolj preprostih oblik življenja do današnje, 

izpopolnjene oblike... 

Vso anorgansko materijo, ne glede na njeno ogromno 

maso, moramo gledati kot odpadni produkt, o zlomu 

organske snovi kot posledici življenjskih procesov... 

Velika anorganska masa Zemlje je metaboličen stranski 

produkt tako organizmov, ki danes naseljujejo njeno 

površje, in njihovih prednikov. 

Zagnan Darwinov zagovornik je bil Ernst Haeckel. 

Bil je nadarjen umetnik, kakor tudi priznan biolog 

in zoolog. Njegova knjiga Umtniške oblike v 

naravi (1903) je polna odličnih ilustracij. Haeckel 

je bil prepričan, da sosledje oblik, kot jih vidimo v 

razvoju zarodka, odsevajo korake v evoluciji vrst. 

Oblikoval je 'teorijo rekapitulacije', znano tudi 

kot 'biogenetski zakon'. Da podpre svojo teorijo, 

je izdelal vrsto risb zarodkov, vendar so kasneje 

odkrili, da je v prikazovanju podobnosti pretiraval 

in teorijo so posledično uradno opustili. Kljub temu 

pa elementi ideje rekapitulacije v moderni teoriji 

evolucije še vedno ostajajo – kot na primer 'škržna 

raža' in 'rep' pri človeškem zarodku, za katera 

trdijo, da sta dokaz, da izviramo iz nekdanjih rib 

in plazilcev. 

V prvem poglavju v knjigi Wolfganga Schada Die 

Vorgeburtlichkeit des Menschen (prevedena v 

angleški jezik pd naslovom The Life Before), ki je 

posvečena: 'Zgodovini in pomenu biogenetskega 

zakona', Schad pravi: 

Vsi nosimo v svoji konstituciji znake celotne evolucije. 

Človekov embriološki razvoj, ki je bil osvetljen šele v 

današnjem času, je dolgo zapečatena prapodoba evolucije 

vseh živih stvari - rastlin in žival - ki se rekapitulira v 

konstitucijskih stopnjah našega razvoja zarodka. 

Osnovni biogenetski zakon se brez izjeme nanaša 

izključno na človeško embriologijo, ki je vidna in čitljiva 

'oblika tukaj zdaj' za vso evolucijo. 

Zdi se mi, da so to tisti 'jasno določeni pojmi', ki jih je 

terjal Huxley. Darvinizem se opira na nedokazljive 

mehanizme naravne selekcije, gena, ki ga podelijo 

nadnaravne sile in pa seveda dejansko neomejena 

količina časa, katerih alternativa ne potrebuje. Je v 

sozvočju z dejstvi – tako fizičnimi kot duhovnimi. 

In ker materija sama po sebi ne zadošča, ampak je 

v celoti odvisna od obstoja višje duhovne narave, 

je vsakršna delitev realnosti na 'naravno' in 

'nadnaravno' umetna in prav zares nepomembna. 

Koncept 'naravnega zakona' je potrebno preprosto 

razširiti in zunanji pojavi dodati duhovne zakone 

in bitja, ki v ozadju delujejo; lahko bi ga imenovali 

'Zakon narave fizičnega in duhovnega obstoja'. 

Raziskovanje tega zakona bi bilo prava znanost. 

prevedla in priredila Marina Nuvak

Revija Svitanje - Poletje 2008

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?