Waldorfske novice - Poletje 2011

K a z a l o 

Waldorfske novice 

Časopis Waldorfske šole Ljubljana 

poletje 2011, zaporedna št. 70 

Waldorfska šola Ljubljana 

Streliška 12, 1000 Ljubljana 

Tel: 01 28 222 40, fax: 01 28 222 41 

DŠ: 65714415, TR: 04302-0001018775 

Splet: www.waldorf.si, tajnistvo@waldorf.si 

Izdajatelj: 

PARSIVAL, zavod, Ljubljana 

Kašeljska cesta 150 C, 1260 Ljubljana-Polje 

Tel: 01 549 01 55, mobi: 031 725 909 

DŠ: 94313008, TR: 02031-0254286474 

Splet: www.svitanje.si, revija@svitanje.si 

Uredniški odbor: 

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič, 

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš, 

OE MB Mateja Jobstl 

Sodelavci: 

Alec Templeton, Sven Saar, 

Mario Čuletić, Stanislav Žunić, 

Boštjan Strajhar, Jana Dagarin, 

Nadja Lazar, Karmen Melocco, 

Simona Pajk, učenci 9.r., učenec 7.b 

OE Maribor: 

Metka Kramberger Wherry, 

Viktorija Kovačič, Tomaž Porš, 

Monika Oštir, učenci 4.r 

OE Radovljica: 

Andreja Palčič 

Fotografije: 

Boštjan Štrajhar, Jana Dagarin, 

Metka Kramberger Wherry, 

arhiv WŠL, OE MB in OE Radovljica 

Lektoriranje: 

Klemen Lah 

Kazalo 2 

Uvodnik 3 

Gostujoče pero 4 

Poučevanje tujih jezikov na WŠ 4 

Širimo obzorja 5 

Harry Potter in svetišča otroštva 5 

Kaj je evritmija 7 

Rezultati waldorfskega izobraževanja 8 

Novim dogodivščinam naproti 11 

V slovo dragemu petemu razredu 11 

Spomini 12 

Utrinki 14 

Dvanajst nasvetov za počitniške dni 14 

Izobraževanje za waldorfske učitelje 15 

Nova šola v Celju 16 

Waldorfska šola Celje 16 

Vrtec Radovljica 17 

O Gorenjski iniciativi za odprtje šole 17 

OE Maribor 18 

Jaslična pravljica 18 

Gradnja peči 19 

Od Kraškega roba do Strunjana 20 

Bela Krajina – Adlešiči 21 

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk, zzigc.net 

Časopis izhaja štirikrat letno 

skupaj z revijo Svitanje. 

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov 

in knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa 

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem 

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem 

avtorja. 

ISSN 1854-0430 

Revijo sofinancira Ministrstvo za šolstvo in šport 

2 Waldorfske novice, poletje 2011

U v o d n i k 

Iztok Kordiš 

Poznate občutek, ko kar naenkrat v množici ljudi, ki jih vsak dan srečujete, začnete srečevati 

posebno vrsto ljudi, ki jih do tedaj še niste opazili. Meni se je to prvič zgodilo pred 

davnimi leti, ko sem se po enoletnem služenju vojaškega roka vrnil domov. Naenkrat je bilo 

v mestu vse polno oficirjev, za katere bi prisegel, da jih prej ni bilo. Potem so se začele pojavljati 

nosečnice, nato otroci ... Prav tako je s temami, ki nas okupirajo in polnijo stolpce 

časopisov, predavanj, govorov. Kar naenkrat vsi začnejo govoriti o tem, kako je pomembno 

razviti lastno identiteto, hkrati pa občutek za družbo in empatijo do soljudi. 

Verjetno je več ljudi, ki ne marajo proslav in ceremonij, kot tistih, ki v tem uživajo. Morda 

se motim in je drugih več, ampak tudi v tem primeru glavni vzrok večine, ki hodijo na 

razne proslave in vse vrste procesij verjetno ni želja po poslušanju bolj ali manj vznesenih 

govorov in govoranc, ampak želja po druženju in pripadnosti. Konec koncev smo ljudje le 

socialna bitja, ki delujemo in se razvijamo v skupnosti. Kakorkoli, proslav in drugih uradnih 

združevanj ob takih ali drugačnih prilikah ne maram preveč, čeprav vem, da so tudi 

v šoli nujni, saj nam poleg občutka za skupnost in pripadnost pomagajo pri razvijanju 

zavesti o pomembnosti posameznih dogodkov ali obdobij v naravi ali družbi, ki tako ali drugače 

vplivajo na nas, naj gre to za praznovanje pomladi, dneva državnosti ali pa samo za 

konec šolskega leta. Seveda je pri tem treba ločiti praznovanja, vezana na ritme narave in 

vesolja od tistih, vezanih na dejavnosti ljudi. Mogoče teh zadnjih ne maram zato, ker so vse 

prevečkrat sredstvo za manipulacije in poneumljanje množic ter samopromocija govorcev. 

Vsekakor sem konec prejšnjega tedna poleg kresovanja v enem dnevu doživel kar dva 

dogodka, na katerih sem resnično užival in ki mi sta pokazala, da so tudi ta druga praznovanja 

lahko drugačna. Najprej nas je v svojem slogu tihega dirigenta dogodkov na šoli 

presenetil gospod Velepič, ki je na srečanje srednješolcev ob koncu leta povabil igralca in 

pesnika ter velikega domoljuba Toneta Kuntnerja in običajen pogled na dogodke preteklega 

šolskega leta obogatil s sliko in resničnim doživetjem pomembnosti zavedanja lastne identitete, 

tako identitete posameznika, kot identitete naroda. Šele ko to razvijemo in ozavestimo, 

pridejo na vrsto drugi ljudje, drugi narodi in mirno sožitje med njimi. 

Zvečer je sledilo drugo presenečenje. Na proslavi ob dnevu državnosti na kongresnem 

trgu, je najprej navdušil predsednik Danilo Turk, ki je strpno, spoštljivo, odkrito, a hkrati 

optimistično opisal prehojeno pot in analiziral stanje v današnji Sloveniji ter tudi on 

poudaril pomembnost zavedanja odgovornosti vsakega od nas za prihodnost, ki jo bomo 

ustvarili. Potrebujemo stanje duha, ki bo vzpodbudilo naša dejanja, ki bodo pomenila prelom 

s slabimi navadami in dejanji. Izbor izvrstnih izvajalcev, glasbe ter tekstov Kosovela, 

Kocbeka, Zaplotnika in drugih je postavil piko na i in preko gibov, plesa, pesmi in glasbe 

dopolnil besede glavnega govorca. 

Marco Polo, je opisoval kamne, ki nosijo most. ''Kateri kamen nosi most?'' ga je vprašal 

Kublaj kan. ''Nobeden. Lok, ki ga tvorijo kamni nosi most.''. '' Zakaj mi torej pripoveduješ o 

kamnih?'' je spet vprašal Kublaj kan. '' Brez kamnov ni oboka.'' 

Vsako leto, konec šolskega leta četrti letnik naše šole pripravi zaključno igro. Letos so po 

dolgem času spet uprizorili na naši šoli zelo popularnega Shakespearja, tokrat njegovega 

Hamleta. Kljub številčno skromni zasedbi, samo devet igralcev, so nam pripravili izvrstno 

igro, v kateri je poleg ostalih v glavni vlogi blestel Nils Rošker. Nils si tudi sicer zasluži 

posebno priznanje za svoje delovanje na šoli. Zame je primer dijaka, kakršnih si lahko le 

želimo, angažiran, kritičen, razmišljujoč, borec proti vsem vrstam krivic, včasih seveda tudi 

samosvoj, ne ravno poslušen, ampak v vsakem primeru mladenič, ki se oblikuje v zrelo in 

pokončno osebnost. Taki kamni bodo nosili trden most in vesel sem, da ni sam in da imamo 

takih kamnov na naši šoli še veliko. 

Waldorfske novice, poletje 2011 3

G o s t u j o č e p e r o 

Alec Templeton 

Poučevanje 

tujih jezikov na 

waldorfskih šolah 

Ali je v načinu poučevanja in učenja tujega jezika 

na waldorfskih šolah kaj posebnega? Če uspe 

učiteljem otroke in mladostnike pripraviti do 

tega, da so zainteresirani za učenje (česarkoli), potem je to 

nekaj posebnega! Ključ do vsakega učenja je navdušenje in 

pri tujih jezikih rado privede do tega, da si otrok resnično 

želi tuj jezik razumeti in govoriti. 

Poučevanje tujega jezika morda sploh ni prav tako 

težko. Saj ima vsak tuj jezik svoj čar, je na svoj način 

očarljiv, kar pomeni, da se večina otrok ta jezik želi 

učiti. Toda ali mi učitelji in starši otrokom vedno dovolimo, 

da resnično uživajo prave glasove, ritme in intonacije 

določenega jezika? Ali si vzamemo dovolj časa 

za to? Da otrokom resnično dovolimo okusiti, slišati 

in čutiti glasbo in poezijo jezika, ne sme biti v prvih 

treh letih waldorfske šole nobene zavestne slovnice, 

nobenega učenja besed, nobenega pisanja ali branja! 

Otroci se igrajo, pojejo in recitirajo, ob tem pa srkajo 

vase stavčne zveze in celotno gibanje. Najprej začno jezik 

govoriti preko svoje zmožnosti imitacije, kmalu nato 

začnejo dele besedila razumeti in od drugega razreda 

dalje jih poskušamo pripraviti do tega, da sami povedo 

nekatere stvari v tujem jeziku – aktivno, ne le stvari, ki 

so se jih naučili na pamet! 

Do tega, da človek obvlada tuj jezik, je potrebnega veliko 

časa, vedno pa je to proces, ki se začne z veseljem 

in zanimanjem. Ena glavnih motivacij za kateri koli 

učni proces je, da človek v tem, kar se mora naučiti, 

uživa, saj mora biti v učni proces vključeno tudi srce, 

ne le glava. 

Pa za trenutek poglejmo, kako je ob koncu šolanja. 

Ste že slišali, da prihajajo z univerz vedno glasnejše 

zahteve po tistem, kar imenujejo 'avtonomija učenca'? 

S tem mislijo, da učitelji na srednjih šolah ne bi smeli 

proizvajati le dijakov, ki so komaj kaj več kot 'použili 

in izbruhali' znanje, potrebno za to, da opravijo izpit. 

Želijo študente, ki so zmožni prevzeti odgovornost za 

lasten proces učenja! To pomeni, da naj bi se naučili 

kaj več kot delati le iz strahu pred kaznijo ali slabimi 

ocenami. Zahtevajo študente, ki vedo, zakaj se želijo 

učiti, in ki radi delajo! 

To zveni zelo lepo in dobro, čisto tako, kot je prav. A 

ko to slišimo, nekaj nikoli ni čisto jasno; to je, kako 

kaj takega doseči. Je tako kot 'zaupanje' in 'ljubezen': 

rečeš, da pač morata biti prisotna; začeti se morata 

kot seme, ki mu nato mora biti dovoljeno, da raste. 

Vprašanje je torej: kako lahko mi, učitelji in starši, poskušamo 

doseči, da bi bili naši otroci in mladostniki s 

svojimi srci pri teh stvareh? 

Začne se z 'zanimanjem' (ali, kot bi rekli, 'ljubeznijo'). 

Seveda so v nižjih razredih skoraj vsi otroci zainteresirani 

za to, kar želijo učitelji, videti je, da 'jim je všeč' to, 

kar jim povedo učitelji. Toda le v prvih štirih ali petih 

razredih ... Ko se enkrat približa puberteta ... Saj dobro 

veste, kako je; gotovo se boste spomnili svojih lastnih 

težav z odraslimi, s svetom, z vsemi in vsem! Zakaj, 

le zakaj se zanimanje mladostnikov usmeri stran od 

šolskih zadev k računalniškim igricam, k zabavam in 

tako dalje? Njihovo zanimanje je odvrnjeno, nekako 

preusmerjeno drugam. Vprašanje je: kako obdržati zanimanje, 

navdušenje, pripravljenost za učenje iz nižjih 

razredov še nekoliko dlje, kolikor se da dolgo? 

Tukaj bi rad navedel nekaj misli, ki lahko učitelju ali 

staršu pomagajo, da spodbuja zanimanje (in ki lahko 

na koncu vodijo do učenčeve avtonomije, ki jo univerze 

tako glasno zahtevajo): 


Š i r i m o o b z o r j a 

1) Kot sem rekel: vsi procesi učenja se začno z otrokovim 

interesom. Ali lahko njegovo vedoželjnost 

kako dvignemo? So mu všeč zgodbe, ki jih pripovedujemo, 

vaje, ki jih želimo z njim delati? Samo 

v tem primeru je možnost, da bo sodeloval, da bo 

hotel doživeti izkušnjo, da bo poskušal nekaj razumeti 

in se tako učiti. 

2) To pomeni, da se otroku ne vsiljujemo. Stopimo 

nazaj, umaknemo se njegovemu procesu učenja, 

dovolimo mu, da uporabi svoje lastne vire (kar je 

navsezadnje počel vse od svojega rojstva). 

3) Vsak otrok potrebuje za svoj proces učenja različno 

veliko časa in počakati moramo, da se zgodi 

njegov 'aha!'. To pa pomeni potrpežljivost s strani 

staršev in učiteljev. 

4) Ko se je naučil nekaj novega, je to po navadi prišlo 

nepričakovano ali kot nepredviden rezultat neke 

izkušnje. Učitelji ne moremo nikoli vedeti, ali se 

bo otrok neko stvar naučil ali ne. Tukaj obstaja 

element svobode. O tem govori pregovor: 'Lahko 

privedeš konja do vode, ne moreš pa ga prisiliti, 

da bo pil!' 

5) Vse, kar lahko naredimo, je, da smo pri vsem, 

kar se dogaja z otroki, ki jih poučujemo, kolikor 

je mogoče 'prisotni'. To pomeni, da imajo vsi naši 

materiali opraviti nekaj z otrokom 'tukaj in zdaj'. 

[Če povemo nekaj o preteklosti, bo otrok to izkusil 

kot nekaj, kar se dogaja v tistem trenutku). 

6) Ko učimo slovnico, jo 'vtkemo' ali skrijemo v nek 

dialog, prizor, ki ga zaigrajo, ali v kateri koli drug 

kontekst, s katerim se otrok lahko takoj poveže. 

Na začetnih stopnjah poučevanja gramatike ali 

struktur vemo, da to ni nekaj, za kar bi se takoj 

zanimal, slovnice se uči 'mimogrede', prihaja naključno, 

kot stranski produkt. 

7) Isto velja za besede. Beseda je del celote in 'celota' 

[na primer zgodba) je tista, ki otroka zanima. Zato 

si besed, naučenih iz seznama brez konteksta, 

verjetno ne bo za dolgo zapomnil (seveda pa vse 

besede lahko izhajajo iz iste zgodbe). 

Po več kot štiridesetih letih poučevanja sem odkril, da 

otrokom daje smisel pri učenju (tj. daje jim občutek 'nekaj 

sem se naučil') to, da je njihovo učenje pravzaprav 

sestavljeno iz serije 'aha' izkušenj. Vsak otrok mora odkriti, 

kaj pomeni učenje, imeti mora lastno izkušnjo (to 

pomeni, da vsak otrok najde svoj lasten kriterij glede 

tega, kaj je pri pisanju, branju, pripovedovanju stvari 

prav in kaj ni; splošno pravilo, ki velja za vse otroke, je 

za večino še dolgo pretežko, da bi ga razumeli). Nadalje, 

bi se morali čim bolj izogibati popravljanju, kadar je 

otrok takšen, da zlahka izgubi voljo. Vsi otroci si želijo 

spodbudo, občutek uspeha, zato bi morali šolski 

testi iskati bolj tisto, kar otrok zna, namesto da iščejo 

neznanje. In kot zadnje, praktična izkušnja (v našem 

primeru to pomeni obisk dežele, kjer dejansko govorijo 

jezik, ki se ga učijo) je osnova in inspiracija za navdušenje 

nad učenjem. 

Sven Saar 

Harry Potter in 

svetišča otroštva 

Prva knjiga o Harry Potterju se je pojavila leta 

1997. Ostale knjige zbirke so sprva nastajale 

počasi, potem pa vedno hitreje, kar je že mejilo 

na čudežno skrivnost. Zbirka je na koncu postala prava 

senzacija stoletja v mladinski literaturi, pravzaprav velika 

senzacija v zgodovini literature nasploh. Osem let dolgo 

je avtorica J. K. Rowling ustvarjala dogodivščine mladega 

čarodeja, ki se je z leti spreminjal in razvijal. 

Najhvaležnejši bralci zbirke so danes stari okrog štiriindvajset 

let. Bili so enajst, ko je izšla prva knjiga, 

in potem so vsako leto rasli skupaj s Harryjem. V tem 

je namreč skrivnost upeha zbirke. Avtorici se je povsem 

posrečilo,ne samo ustrezno spreminjati karakterje 

glede na starost, pač pa tudi prilagoditi stil, vsebino 

in zahtevnost vsake posamezne knjige interesom svoje 

ciljne publike, tj. rastočim bralcem, ki so bili vedno 

enake starosti kot Harry. Tako so npr. v prvi knjigi slaščice 

zelo važna stvar, potem pa počasi izgubljajo pomembnost. 

Ali pa šport, prvenstvo in turnir v quidditchu, 

ki v četrti knjigi igra glavno vlogo. Harry se prvič 

resno zaljubi kot petnajstletnik, kot osemnajstletnik 

pa mora končno odrasti in se osamosvojiti. 

Knjige so v dolgem časovnem obdobju nastajanja 

doživele veliko kritik, tako od učiteljev kot od drugih 

intelektualcev, ki so v široki popularizaciji mladinske 

literature videli predvsem nevaren padec njene kakovosti. 

Meni kot razrednemu in predmetnemu učitelju 

pa se je godilo povsem drugače. Zelo sem se veselil, da 

fenomen z branjem obsedenega otroka ni izginil, kot 

smo že mislili. Kaj nisem skupaj s kolegi tarnal, kako 

težko je otroke pripraviti k branju? Zdaj so brali in to 

kako! Šesto strani so pogoltnili v enem tednu, potem 

knjigo še enkrat pazljiveje prebrali in vedno znova vročično 

čakali na nadaljevanje, kot bi Harry in njegovi 

prijatelji resnično obstajali. Preveliko premlevanje tega 

fenomena ni bilo upravičeno. Otroci so bili navdušeni, 

jaz pa tudi. 

Tudi moja generacija je v otroških letih požirala knjige 

Karla Maya. Tudi v njih se najde mnogo kiča in vsebina 

ne ustreza duhu in vrednotam 21. stoletja. A pri 

Old Shatterhandu smo se potopili v svet knjige in se z 

njim naučili prijateljstva, zvestobe in poštenosti. Kako 

pomembno darilo je vendar to: kdor se zmore pri branju 

ves vživeti v dobro zgodbo, ta se nikoli v življenju 

ne bo dolgočasil. In če pomislimo, koliko slabega lahko 

človek sebi in drugim stori iz golega dolgočasja in notranje 

praznine, potem smo kot bralci samo še strašno 

hvaležni za to. 


Življenjsko in arhetipsko 

Branje samo pa v širšem smislu kljub temu ni glavna 

atrakcija knjig o Harry Potterju. Kdor jih pazljivo 

prebere, sčasoma dobi globoko spoštovanje do razumevanja 

in dobrega poznavanja mlade duše, ki veje iz 

zbirke. Knjige mladega bralca vzgajajo na zelo prefinjen 

in nevsiljiv način. 

Tako je bilo tudi z velikanom 'TurTur' iz zgodbe 'Jim 

Knopf', ki je krasna prispodoba domnevne grožnje, 

kajti ko ga pobliže spoznaš,uvidiš ,kako neškodljiv je. 

In to učinkuje na osem- ali devetletnika čudovito terapevtsko. 

Starejši bralci pa ne vedo več, kaj bi s tem. 

Pomembno je torej, da imamo vedno pred očmi starost 

ciljne skupine bralcev, preden si ustvarimo o otroški 

knjigi neko sodbo. 

Odločilen je način spoznavanja vsebin zbirke Harry 

Potter, predvsem torej KAKO! 

Poglejmo si svet 'Bradavičarke' kot domišljije polno 

zrcalno sliko otroškega doživljanja. Najprej nas prevzame 

najboljši prijatelj Ron, ki je pač lahko skoraj za vse 

otroke realna izkušnja. Tukaj je tudi 'štreberka' Hermiona, 

ki vedno vse najbolje ve in zna, a zaradi svoje samokritičnosti 

in lojalnosti ostaja vseskozi simpatična 

figura. Vsi simpatični liki v zbirki nasploh imajo neke 

značajske slabosti, ki jih tekom dogajanja spoznavajo 

in jih morajo tudi premagati. Pravih 'nebodijihtreba' 

v knjigah ni. Neville Velerit, ki je v celoti, od pojave 

do imena, klasična žrtev mobinga, se vedno znova v 

stiski izkaže kot skromen, a zanesljiv junak. Učitelje 

kot arhetipe lahko najdemo na vsaki šoli: dobrodušnega, 

modrega, a malce odtujenega mentorja; vzorno 

učiteljico,ki je neizprosno stroga, pa vedno pravična; 

energično učiteljico športa; samosvojo, čustveno sanjačico; 

celo bledoličnika z mastnimi lasmi; prav vsi so del 

naših spominov iz šolskih klopi. 

Ko enkrat mlademu bralcu ta sicer znani svet, ki pa 

je vendarle zaradi čarovnij in zvijač malce tuj, postane 

ljub, ga hkrati tudi vzgaja. Kako je to s hudobijo 

na svetu? Tu knjige sežejo globoko: le malo je tistih, 

ki si upajo poosebljeno zlo' Mrlakensteina' poklicati 

po imenu. Ne samo zaradi Goethejevega Fausta vemo, 

da zlo pridobi na moči, ko ga enkrat prepoznamo in 

imenujemo. Mrlakenstein je na začetku zgodbe pravzaprav 

ubožec, soočenje s Harryjevo materjo ga je oropalo 

skoraj vseh moči. Le človeški strah mu jih spet lahko 

povrne. Strah je snov njegove duše, je njegova hrana. 

Eden najzanimivejših likov knjig je profesor Snape 

(Raws). Mladi bralci, ki se poistovetijo s Harryjem, Ronom 

in Hermiono, se tega profesorja bojijo in ga omalovažujejo. 

Pa vendar avtorica v vsaki knjigi pusti nekaj 

dvomov in nejasnosti glede njega. Na koncu šeste knjige 

se ciniki čutijo zelo pomirjene, ko Raws pred Harryjevimi 

očmi ubije velikega čarodeja Dumbledora, ki je drugi 

glavni lik v zbirki. Pa vendar se šele v zadnji knjigi pokaže 

prava narava tega profesorja čarobnih napojev, zelo čudne 

samozanikujoče osebnosti, katere uganka se skrbno 

razvozlava in na koncu omogoči zmago dobrega nad zlim. 

Kakšno junaško žrtev je izkazal ta mož! Klobuk dol pred 

njim. Stotine in milijone bralcev ga je osem let zaničevalo, 

da bi v zadnjem trenutku pokazal svojo prefinjenost. To je 

veličina, to je vzor za odraščajočega človeka. 

S tem izletom v podrobnosti šele prihajam k bistvu: odločilen 

je predvsem način spoznavanja vsebin zbirke, torej 

kako. Pri Harryju ne gre samo za lik iz knjige, gre za 

marketinški fenomen. Na začetku sem napisal, kako so 

najbolj zavzeti bralci knjig vsakokrat enake starosti kot 

Harry. Če knjig ne berejo sami, temveč jih poslušajo na 

CD-jih med vožnjo v avtu, ali jim jih kdo sicer dobronamerno 

bere, ali pa seveda gledajo filme je namen avtorice 

knjig uničen. Učinek notranjih slik postane žrtev zabave. 

Kako lahko je danes dobiti želeno takoj, prezgodaj in 

brez lastnega truda. Kako pogosto sem v kinu ob filmih o 

Harry Potterju sedel za otroki, ki teh knjig nikoli ne bodo 

prebrali. Vse, kar nam zmore razodeti knjiga, vsa mnogoplastnost, 

ki nam jih posredujejo zgodbe, se izgubi, če 

je ne prejmemo ob pravem času in preko pravega medija. 

Koliko bi pridobil otrok, če bi mu starši dovolili odkrivati 

svet Bradavičarke, in bi bral sam , knjigo za knjigo? Ali 

bi ne bila to tudi izkušnja otroštva, ki mi kaže pot? Svet 

knjig mi je meni samemu dostopen, brez očeta in mame, 

brez CD-playerja, brez filmov, ki uničujejo notranje slike 

moje domišljije. Kar bi s tem omogočili 10- do12-letnemu 

otroku, bi prineslo sadove njegovemu celemu življenju. 

Avtor Sven Saar je razredni učitelj na Freie Waldorfschule 

Wahlwies v Stockach-u, Nemčija. 

Članek je bil objavljen v reviji erziehungsKUNST, 06/2011. 

Na koncu je premagan, podleže moči Harryjeve ljubezni. 

Tema odpuščanja v vsaki knjigi igra pomembno 

vlogo: Harryjev pogum, da se ne vda in ne popusti željam 

po maščevanju, šele omogoča razvoj dogodkov v 

zbirki. 

Kako se seznanimo s Harryjem: v knjigah, na CD-jih 

ali v filmu? Gre za medij. 

■ © Werner Bros & Hito76 



dr. Stanislav Žunić 

Kaj je evritmija 

V 

letu 2008 je hrvaško združenje 'Stoimena' 

načrtovalo objavo eseja Stanislava Žunića o 

evritmiji. Esej je eden redkih poskusov, da 

se evritmija literarno predstavi kot holistična umetnost 

gibanja, ki jo uporabljajo na področju umetnosti, pedagogike 

in medicine. To je prvi opis evritmije širšemu krogu 

bralcev v hrvaškem jeziku, predvsem plesnim umetnikom, 

ljubiteljem gibanja, pedagogom, zdravnikom in ostalim. 

Dr. Stanislav Žunić s pripovedno jasnostjo kaže tako na 

pomembne pokazatelje evritmijske umetnosti kakor tudi 

na potenciale, ki jih ta nosi v sebi. Sledi odlomek uvodnega 

dela eseja z naslovom Bitje evritmije. 

Ko so vprašali najbolj učenega in najbolj modrega 

moža nove dobe (glede na obsežnost njegovega znanja 

so mu priznavali prvenstvo tudi nasprotniki, po globini 

odkritega pa vsi, ki so resno proučevali njegova dela), 

velikega filozofa, umetnika in ezoterika, doktorja Rudolfa 

Steinerja, kakšne skrivnosti so skrite v človekovem 

gibanju, je izumil novo umetnost. Samo ta lahko 

resnično razloži eno najbolj skrivnostnih mest v Svetem 

pismu. 

Nikjer v vidnem svetu ni na tako malem prostoru 

zbranih toliko in tako globokih skrivnosti kot v človeku. 

Nikoli ni težje najti odgovor na zapletena vprašanja: 

kakšen je smisel celote in kakšen neštetih podrobnosti, 

ko pogledamo vase? Tako oblika našega telesa, kakor 

tudi močna sila izražanja naše notranjosti (bodisi z govorom, 

z gibom, ali z znanstveno umetniškim delom), 

vse to je takšen čudež, da so nasproti njemu neznatni 

tudi največji čudeži moderne tehnike, kot je nekoč to 

občutil Maksim Gorki. 

Vsaka oblika je posledica nekih kretenj/gibov. To je 

neka skrivna oblika. Vsaka umetniška oblika posebej 

je posledica, sled, zgodovina nekih bogatih kretenj. Če 

pomislimo na kiparje, se pred nami pojavljajo kretnje, 

ki so se razigrale zunaj, okoli kipa; če pa pomislimo 

na živega človeka, žive oblike sploh, potem kiparja ne 

najdemo zunaj. Je nekje v kipu, v človeku. V tej nekoliko 

neobičajni misli je velika človeška uganka. Saj stene 

maternice niso oblikovale novorojenčka! Prav tako 

ne vidimo nikjer v zunanjem svetu razlogov za razliko 

med plastično obliko otroškega obraza in obraza odrasle 

osebe, ali razliko med oblikama obrazov dveh odraslih 

oseb. V enkrat temni, drugič skrbno negovani 

koži, v razbitem nosu nekoga se pravzaprav razbere 

zunanji svet, nikoli pa v tem, kakšen je nos, orlovski 

ali navzgor zafrknjen. Vendar mora biti v vsakem človeku 

neviden kipar. V vsakem človeku so delovale močne 

notranje kretnje, katerih zgodovina je včarana v več ali 

manj zategnjenih oblikah njegovega telesa. 

In kakšne so te kretnje? Jih je mogoče odčarati? 

Te se razlikujejo od zunanjih kretenj kiparja v tem, 

da ta notranji umetnik nima orodja, s katerim se kleše. 

Vedno se mora sam pretvoriti v gibljivo obliko, v umetniško 

kretnjo. Je neviden in nematerialen. Vendar je 

tudi magnetizem neviden in nematerialen, pa vendar 

lahko tvori oblike. V bogastvu in raznolikosti kretenj 

tega umetnika je potrebno iskati skrivne poti njegovega 

ustvarjalnega dela, njegovega izražanja. To kiparsko 

delo v človeku je odčaral Steiner in tako je nastala 

evritmija, najgloblja, najbolj naravna, najbolj bogata 

umetnost gibanja. 

priredba: Mario Čuletić 



Rezultati 

waldorfskega 

izobraževanja 

Kaj so resnični učinki waldorfskega (po 

Rudolfu Steinerju) izobraževanja? Najprej 

je človek lahko očaran nad navdušenjem in 

predanostjo waldorfskih učiteljev, občuduje lahko trud 

učencev na umetniškem, okoljevarstvenem, znanstvenem 

in akademskem področju. Na waldorfski šoli je moč opaziti 

veselje do učenja, pozornost, posvečeno čustveni inteligenci 

in dinamičnemu družabnemu delovanju. Razredi so 

estetsko urejeni, na stenah so umetniška dela učencev in 

opaziti je živahno dogajanje. A kaj se zgodi s temi dijaki, 

ko zapustijo idilično okolje waldorfske šole? Kako so 

pripravljeni na življenje? Na katere univerze se vpišejo? 

Kaj delajo, če se ne odločijo takoj za študij? Kako na njih 

gledajo njihovi delodajalci, njihovi profesorji? In morda 

najpomembneje – kako vidijo sami sebe? Ta vprašanja so 

bila postavljena v dveh študijah, ki ju je objavil Raziskovalni 

inštitut za waldorfsko izobraževanje v Ameriki. Tukaj 

je nekaj njihovih ugotovitev. Prijazno pa vabljeni, da v 

celoti preberete originalno raziskavo na Survey of Waldorf 

Graduates in North America. 

V drugi fazi študije so na raziskovalnem inštitutu v 

letih od 1943 do 2005 vodili osebne razgovore s 526 

bivšimi waldorfskimi dijaki iz 27 waldorfskih gimnazij. 

Osredotočili so se na njihovo nadaljnjo pot po končani 

srednji šoli, za kakšno obliko šolanja so se odločili in 

kje so se šolali. Vprašali so jih po njihovem nadaljnjem 

šolanju, zaposlitvi, po vrednotah in življenjskih ciljih, 

kakor tudi po kakovosti njihovih osebnih zvez ter njihovem 

zdravju. Intervjuvali so tudi univerzitetne profesorje. 

Več kot polovica študentov je waldorfsko šolo 

obiskovala 12 let ali celo več (če so bili tudi v waldorfskem 

vrtcu). V tem sestavku vam predstavljamo osebni 

pogled profesorjev na njihove študente, bivše waldorfske 

dijake. 

Bivši waldrofski dijak – osebna refleksija 

Dr. W.Warren B.Eickelberg, 

profesor biologije, univerza Adelphi, New York 

Ko sem začel v petdesetih letih poučevati na univerzi 

Adelphi, biologi še niti vedeli niso, kaj je gen, zdaj pa jih 

proizvajamo. Takrat je bilo kakšnih ducat antibiotikov, 

danes pa jih je na tisoče. Mnoge discipline s področja 

biologije še niso obstajale in mnogo tega, kar smo takrat 

učili, danes ne velja več. Človeški razum nam je odprl 

nove vidike; človekove roke so nam dale nove tehnologije, 

toda človekova duša ostaja v večji meri enaka, vedno 

išče odgovore na to, kdo smo, zakaj smo tukaj in kakšna 

je naša usoda. 

Tako kot so se dogajale spremembe v akademskih vsebinah 

in v tehnologiji, se je spremenil tudi tipični študent. 

Spoznal sem veterana iz druge svetovne vojne, ki 

mu je bila pomembna služba. Dobro se spomnim mirovnih 

akcij za Južno Korejo. Spominjam se dogodkov iz 

obdobja vietnamske vojne. Preživel sem pojav mini krila, 

obdobje džinsa, zahteve študentov, da sami oblikujejo 

svoj učni načrt, preusmeritev učenja učiteljev in administracije, 

nastop očitno nemoralnih seksualnih vzgibov, 

nižanje vpisnih standardov in enkratnega ter morebiti 

uničujočega učinka, ki ga ima medij televizija na mlade. 

Brez dvoma so vse te stalne spremembe vplivale na 

moje učne izkušnje. 

V vsej tej dinamiki sprememb, ko so bile ogrožene vrednote 

in izpodbijani standardi obnašanja, se je vsake 

toliko časa na mojih predavanjih pojavil poseben stabilizacijski 

vpliv: bivši dijak waldorfske šole. Razlikovali so 

se od drugih. Vsi brez izjeme so bili hkrati skrbni ljudje, 

ustvarjalni študentje, ljudje z razpoznavnimi vrednotami 

.Iin ki so vsakič, ko so spregovorili, so povedali nekaj 

pametnega. 

Naj vam prikažem nekaj dogodkov, da boste tudi vi 

videli razliko. Vsi bivši waldorfski dijaki, skoraj brez izjeme, 

so pokazali skrb za balzamirane živali, ki jih pri 

primerjalni anatomiji uporabljamo za seciranje. Vedno 

so me vprašali, ali je žival umrla brez bolečin in jih je 

zanimalo tudi kako. Bivši dijaki waldorfskih šol iz petdesetih 

let in današnji še vedno kažejo posebno spoštovanje 

do življenja in na poseben način obravnavajo 

žival, namenjeno eksperimentom, živo ali mrtvo, ne kot 

le še en reagent ali del opreme pri laboratorijskih eksperimentih. 

Medtem ko je večina študentov presenečena 


ob pogledu na ogromna jetra morskega psa, bivši waldorfski 

dijak na ta masiven organ poln olj, vedno gleda 

kot na rezultat posebnega načrta, ki omogoča živali plavanje/vzgon. 

Ko sem razlagal geološka obdobja, sem mnogokrat 

povedal resnično zgodbo o možu, katerega kalkulator 

je lahko registriral številko 9.9 x 1099. Odkril je, da se 

celo predvideno število atomov v volumnu nam znanega 

univerzuma v kubičnih milimetrih ne bi moglo približati 

temu zaporedju veličine. Bivši waldorfski dijak je bil 

tisti, ki je našel članek, ki je navajal, da so možnosti, 

da sta si dve osebi, ki nista dvojčka, gensko enaki, ena 

proti 1 x 106.270 in torej zaključil, da je vsaka oseba 

resnično edinstven in posebno ustvarjen posameznik. 

Vemo, da je atome, ki so v vsaki celici vsakega živega 

bitja, mogoče najti v zvezdah in v medgalaktičnih plinih 

ter da vsi skupaj tvorimo občestvo materije. Kakor 

v znanosti gledamo na vesolje od njegovega nastanka 

do predvidenega konca, se lahko z vidika astronomije 

zdi človek dokaj nepomemben, vendar nas bo vsak bivši 

waldrofski dijak vedno spomnil, da je človek še vedno 

edini astronom. Ko sem nekoč govoril o vedno manj pogostem 

genu krvne skupine B na področju od Sibirije 

preko zahodne Evrope, je bil bivši waldorfski dijak tisti, 

ki je to dejstvo povezal z invazijami Džingis Kana in Tamerlana. 

Pravijo, da vidijo zgodovinarji civilizacijo kot reko skozi 

čas in ta reka je pogosto napolnjena s krvjo, kriki, ubijanjem 

in odkritji. Bivši waldorfski dijak to reko na nek 

način vidi, vendar se tudi osredotoča na njene bregove, 

kjer so ljudje, ki ljubijo, vzgajajo otroke, gradijo domove, 

pišejo pesmi, častijo in klešejo kipe. Ti študentje vidijo 

v ozadje dejstev, ki jih je potrebno ponavljati zgolj za 

opravljanje izpitov. 

Zelo jih zanima makrokozmos vesolja in mikrokozmos 

celične strukture, toda vedo, da jim kemija, biologija in 

fizika ne morejo dosti povedati o ljubezni. Pri embriologiji 

vidijo, kako fetus razvija zmes, imenovano prostaglandin, 

da poveča materin odziv na oxyticin, tako da 

se lahko začne rojstvo, in to vidijo kot odsev vesolja, ki 

je vodeno. Prepričan sem, da vsi bivši waldorfski dijaki 

verjamejo v vesoljni red, verjamejo, da lahko človeški 

um zazna ta red in spoštuje njegovo lepoto. 

Katero univerzo obiskujejo bivši waldorfski 

dijaki? 

Bivši waldorfski dijaki so obiskovali mnoge visoke 

šole in univerze po svetu. Pravzaprav je opaziti, da zelo 

malo dijakov neke šole po zaključku gimnazije obiskuje 

isto univerzo kot sošolci. V letu 2004 je 438 dijakov 

obiskovalo 201 različnih univerz. 

Zelo veliko število ustanov sprejme bivše waldorfske 

dijake: leta 2004 je 438 maturantov sprejelo 342 različnih 

univerz. V prvi fazi raziskave so ugotovili, da je 

waldorfske maturante sprejelo 717 akreditiranih univerz, 

med katerimi je 18 do 20 tipov ustanov po sistemu 

klasifikacije Carnegie. 

Navdušujoča večina bivših waldorfskih dijakov nadaljuje 

in dokonča šolanje na univerzah, 94 % tistih, ki 

jih zajema poročilo, je obiskovalo univerzo in 88 % jih 

je tudi zaključilo študij ali so ga ravno zaključevali. Od 

preostalih 12 % jih je približno polovica (5,4 %) začela, 

a ne dokončala študija, medtem ko druga polovica 

(6,3%) bodisi s študijem ni začela bodisi se je posvetila 

poklicnemu ali umetniškemu ustvarjanju, ki ni povezano 

s stopnjo akademske izobrazbe. 

Vzorčni primeri navedkov univerzitetnih profesorjev 

o bivših waldorfskih dijakih 

Profesorje smo prosili, da waldorfske študente, ki so 

jih učili, primerjajo z drugimi študenti. Tukaj je nekaj 

njihovih pripomb: 

Široko zanimanje, pripravljenost za raziskovanje novih 

področij in za povezovanje z znanimi področji, umetniški 

čut in zmožnost uporabe le-tega pri znanstvenih problemih. 

Ima močan, izredno individualistični (nesektaški) 

duhovni čut za lastno delo – njen svet je bil obsežnejši in 

zanimivejši od nje same. 

Stan Rachootin, profesor bioloških znanosti, 

Mount Holyoke College 

Močna intelektualna vedoželjnost, pripravljenost za 

poglabljanje in preizkušanje novih stvari, sposobnost 

empatije do študentov, ki se mučijo in samozavest pri 

izražanju samega sebe. 

Margaret Pobywajlo, 

Univewrsity of New Hampshire, Manchester 

Razumela je, da je početje 'množice' nesmiselna avantura 

in je kategorično odklonila sodelovanje. To je naredila 

brez domišljavosti, glasnosti in nastopaštva. 

Paula K.Clarke, Columbia College 

Ustvarjalen, odgovoren, inovativen, domiseln, odličen 

pripovedovalec zgodb 

Iris Cahn, 

Purchase College/ SUNY Film Program 

Nikoli ni izgledala kot običajna študentka in je bila 

nadpovprečno inteligentna. Svojih nalog nikoli ni izvršila 

površno; vedno je naredila nekaj, kar je njeno nalogo 

naredilo posebno. Vendar ne z namenom, da zakrije 

kvaliteto dela, ki je bila vedno zelo dobra – nekaj vidnega. 

Carol Symes, University of Illinois 

Nekaj enkratnega je njihova neverjetna predanost in 

resnost do akademskega življenja, njegovih zahtev in 

radosti, kar je tako redko videti pri tako mladih študentih. 

Joseph Lauinger, Sarah Lawrence College 


Zmes inteligence, sočutja, organiziranosti in miru ob 

stresnih situacijah. 

Nelson E.Bingham, Earlham College 

Intenzivnost pri intelektualnem delu; pripravljenost, iskati 

nenavadne priložnosti za učenje; jasnost misli ob 

združevanju vrste predavanj in izkušenj kot zasnove 

svojega diplomskega dela. 

Leslie Offutt, Vassar College 

Njegova domišljija, njegove niansirane govorne spretnosti 

in njegove vodstvene sposobnosti. 

Bruce Bromley, NYU 

Statistične ocene od 1 do 5 (ocena pet je odlično), 

ki so jih bivšim waldorfskim dijakom dali univerzitetni 

profesorji 

lastnost 

povprečna ocena 

Iniciativnost 4,8 

Socialna zavest / Skrb za druge 4,8 

Komunikativnost 4,7 

Resnicoljubnost 4,7 

Etični standardi 4,6 

Sposobnost reševanja problemov 4,6 

Preudarnost 4,4 

Vodstvene sposobnosti in učinkovitost 4,4 

Primerjava waldorfskih dijakov z drugimi 

ameriškimi študenti 

V primerjavi s splošno ameriško študentsko populacijo: 

• Skoraj trikrat toliko bivših waldorfskih dijakov 

študira socialne in behavioristične študije 

• Približno 50 % več bivših waldorfskih dijakov študira 

naravoslovje in matematiko 

• Skoraj trikrat več bivših waldorfskih dijakov diplomira 

na področju umetnosti in humanističnih 

ved. 

94 % profesorjev je izjavilo, da so iniciativnost in etični 

standardi med najmočnejšimi lastnostmi bivših waldorfskih 

dijakov. Prav tako jih je kar 80 % profesorjev 

opisalo kot mlade ljudi z močnimi vodstvenimi sposobnostmi. 

Pri njih je opaziti fleksibilno razmišljanje, pogosto 

'izven okvirov' in sposobnost jasnega in pogumnega 

povezovanja na videz nepovezanih predmetov. Mnogi 

profesorji so pohvalili njihovo sposobnost fleksibilnega 

razmišljanja skupaj z ustvarjalnostjo, posebno pa so 

pohvalili njihovo pripravljenost za intelektualno tveganje. 

V času vedno pogostejših pojavov plagiatov na univerzitetnem 

področju (ki so mu botrovale vse vrste internetnih 

storitev in pisateljev, ki pišejo v imenu drugega), 

je bilo presenetljivo slišati profesorja, da za bivše 

waldorfske dijake reče, da 'je njihovo socialna zavest 

neverjetno visoka, odlične vodstvene sposobnosti in vodilni 

etični in moralni standardi. Stike imam z mnogimi 

študenti. Njihovo obnašanje, njihove sposobnosti in 

socialni standardi pa so najboljši, kar sem jih srečal.' 

Neka druga profesorica je waldorfskega dijaka, ki mu 

je predavala, opisala kot 'renesančnega človeka, ki je 

bil sposoben najti ravnotežje med svojimi intelektualnimi 

darovi, svojim zanimanjem za atletiko in svojimi 

visokimi etičnimi in moralnimi standardi.' 

Prosto leto pred vpisom na univerzo 

V prvi fazi raziskave je bilo navedeno, da se je 22,8 

% waldorfskih maturantov, ki so se odločili za vpis na 

univerzo, odločilo, da si vzamejo najprej leto dni, da 

razširijo svoje življenjske izkušnje. Ta številka je visoka, 

saj sta bili dve tretjini dijakov v Kanadi vpisani v 

trinajstletni program. 

Nekaj dejavnosti, ki so si jih za to leto izbrali, je: 

• Potovanje z motorjem po ZDA. 

• Potovanje in štopanje po Evropi. 

• Postal je poklicni gozdar. 

• Odšel je v Čile na študij rokodelstva. 

• Študij baleta v Londonu. 

• Bil je prostovoljec v ITESCO v Gaudalajari, Mehiki. 

• Živel je eno leto v Italiji, da se nauči tekoče govoriti 

italijansko. 

• S pomočjo sponzorja Rotary International je odpotoval 

na Japonsko. 

• Obiskoval je kulinarični tečaj. 

• Bil je v uku pri modnem oblikovalcu. 

• Igral je glavno vlogo v TV-seriji na Novi Zelandiji. 

• Bil v uku pri svetovno znanem slikarju na Dunaju. 

• Se poklicno ukvarjal z lovom na rake na Aljaski. 

• Delal je eno leto, da si zasluži denar za študij. 

• Pridružil se je cirkusu. 

• Bil je kamnosek in delal pri gradnji St. John's 

Cathedral v New Yorku. 

• Leto dni študiral budizem v Zen centru. 

• Delal v sirotišnici v Afriki. 

Vtisi delodajalcev o waldorfskih dijakih 

Waldorfske dijake, ki so začeli delati in se niso vpisali 

ali niso zaključili fakultete, so naprosili, da dajo 

podatke o svojih delodajalcih, ki so jih potem prosili, 

da navedejo anekdote ali statistične opise waldorfskih 

dijakov, ki so jih zaposlili. Ti opisi priznavajo waldorfskim 

dijakom 'neverjetno kreativnost, njihovo zanesljivost, 

njihove vodstvene sposobnosti in socialno zavest,' 

kakor tudi kot ljudi, ki 'stojijo za svojimi etičnimi in 

moralnimi standardi.' 

Navedki delodajalcev o waldorfskih dijakih, ki niso 

obiskovali univerze: 


N o v i m d o g o d i v š č i n a m n a p r o t i 

• Pripravljen, da naredi 'dodatni kilometer', spravljiv, 

sočuten in navdušen. 

• Če reče, da bo nekaj naredila, to tudi naredi, in 

to pravočasno. Z veseljem vskoči namesto drugih, 

če ne morejo izvesti svojih nalog. 

• Zelo fleksibilen, hitro se je učil. 

• Ves čas se trudi razviti globlje razumevanje in 

je odprt za nove ideje, različne aspekte in širše 

vidike. 

• Dela z avtističnimi otroki, pri katerih je potrebno 

začutiti potrebe in želje, neverbalne namige. Je 

pozorna in skrbna do sodelavcev. 

Poklici, v katere so se podali 

(Tisti, bivši dijaki, ki niso nadaljevali ali zaključili 

študija) 

Posel 21,3 % 

Umetniški izvajalec 19,1 % 

Drugo (vključno z vojsko) 14,9 % 

Upodabljajoča umetnost 10,6 % 

Trgovska in gradbeniška uprava 8,5 % 

Šolstvo 8,5 % 

Kritika bivših waldorfskih dijakov 

Večina profesorjev, ki so napisali anekdote o bivših 

waldorfskih dijakih, je trdila, da nimajo glede identitete 

in slabosti waldorfskih študentov, ki so jih poučevali, 

v primerjavi z drugimi študenti nobene kritike. 

Nekaj jih je opazilo manjše slabosti pri pisanju 

in računanju, nekaj pa jih je govorilo o prisotnosti 

neke vrste emocionalne naivnosti in mladostnosti pri 

svojih waldorfskih študentih. Ko je povzemal nekatere 

manjše težave, ki jih je opazil pri nekaterih od mnogih 

waldorfskih študentov, je neki profesor zaključil: 'Če 

bi lahko izbiral, bi z veseljem kadarkoli spet predaval 

waldorfskim študentom.' 

Neka bivša waldorfska dijakinja je kritizirala waldorfsko 

šolo, da 'odpre preveč področij zanimanja'. Pri 

28. letih sta imeli s prijateljico težave skoncentrirati 

se na poklic, saj ju je toliko stvari v življenju zanimalo. 

Boštjan Štrajhar 

V slovo dragemu 

petemu razredu 

"Dobro jutro, dragi prvi razred!" se je glasil moj prvi 

pozdrav nadebudnežem, ki so pred skoraj šestimi 

leti sedli v šolske klopi. Nekateri malce prestrašeni, 

drugi pogumni, tretji kar bojeviti, vsi pa odločeni, da bi 

se v šoli radi naučili veščin in znanj, ki so jih pred njimi 

tisočletja spoznavali predniki. 

Z vsemi skupaj in z vsakim posebej smo jadrali pet 

let. Vsako leto smo odpluli malce dlje, a se na koncu 

dneva vedno vrnili v domač pristan. Na ladji sem imel 

dobro posadko: zanesljivost, navdušenje, veselje in odločnost 

so bili njihovi glavni atributi. S takšno posadko 

bi si upal z odprtimi jadri prepluti svet in se spopasti 

z najhujšimi orkani. Na poti se je moje raziskovanje 

nanašalo tudi na razumevanje in odkrivanje lastnih 

razsežnosti, pa tudi omejitev in zmot, ki sem jih kot 

kapitan naredil. 

Čar našega potovanja je bilo potovanje samo; vsako 

leto smo pluli drugje in ko smo se že skoraj udomačili 

v nekem kraju, smo s polnimi jadri odpluli naprej novim 

dogodivščinam naproti. Ob opazovanju sveta, ki 

je drvel mimo nas, sem bil vedno navdušen nad dogajanjem, 

ki nikoli ni bilo pusto in dolgočasno. Pogosto 

spreminjanje vremena me je naučilo, da je treba 

za dobro plovbo prisluhniti trenutnim razmeram, jih 

prepoznati in biti popolnoma zbran. Čakanje na lepše 

vreme te lahko stane brodoloma. Edina rešitev je bila 

spoprijateljiti se z nevihto in izkoristiti njeno moč. 

Prisrčni drobni dogodki, ki so se mi vtisnili ne samo 

v spomin, ampak tudi v dušo, so trenutki, ko so otroci 

kapitana naslovili kar z atijem ali očijem, naj je bilo to 

v prvem ali petem razredu. 

Waldorfski dijaki razvoj svoje družbene zavesti močno 

vežejo na življenje na waldorfski šoli, še posebno če 

jih je skozi prvih osem let spremljal isti učitelj. Čeprav 

se jih je nekaj počutilo 'utesnjenih' zaradi majhnosti 

svojega razreda, so mnogi omenjali, kako zelo so se 

zbližali s svojimi sošolci in učitelji, ostali so z njimi 

povezani še dolgo po tem, ko so zaključili srednjo šolo. 

Bližina dijakov je po besedah nekega dijaka 'vse nas 

prisilila, da smo prebrodili medsebojne razlike in nezadovoljstva 

kakor hitro so se pojavila in nas naučila 

prebroditi nepomembno dramo ter ceniti drug drugega.' 

 

prevod: Marina Nuvak 


N o v i m d o g o d i v š č i n a m n a p r o t i 

9. razred Waldorfske šole Ljubljana 

Spomini 

■ popotovanje po Dunaju 

Posadka mi je kmalu po izplutju zlezla pod kožo. V 

teh nekaj za odrasle kratkih, za otroke pa dolgih letih, 

smo se dodobra spoznali, med nami je zraslo zaupanje 

in sočutje. Naučili smo se sprejemati drug drugega. 

Letos, ko sem na tablo narisal nekaj, kar naj bi bila 

stopničasta piramida - zigurat, sem se ob njihovem odkritosrčnem 

komentarju: 'Gospod Štrajhar, kaj pa naj 

bi bilo to?', nasmejal. 

Na povabilo staršev sem otroke obiskal tudi na domu. 

Ob teh večerih ali popoldnevih so se ob neformalnem 

druženju stkale še posebej trdne vezi, ki so mi omogočale 

še boljše delo v razredu. Na enem izmed teh obiskov 

si je po skupni večerji otrok šel umit zobe in se 

pripravil na spanje. Pred spanjem mi je hotel pokazati 

še svojo sobo. Stopil sem z njim, on se je ulegel na posteljo 

in čakal, da mu povem zgodbo za lahko noč. 

Po petih letih zapuščam položaj kapitana. Odlično 

posadko, starše in otroke, zaupam nasledniku. Jeseni 

bom stopil na krov druge, večje ladje in upam, da me 

je enajstletna plovba v varnem domačem morju dovolj 

utrdila in naučila, da bom preudarno upravljal z njo 

tudi v nepoznanih morjih, tako v brezvetrju kot tudi 

med orkani. 

Vsem otrokom želim, da ohranijo vse tiste vrline, ki 

so mi jih pokazali med plovbo: neustrašnost, navdušenje, 

voljo, usmerjenost k cilju in potrpežljivost. Še naprej 

naj širijo sočutje in naj nikar ne pozabijo na svoje 

sanje. Le tako bodo resnično živeli. Da pa bodo lahko 

svoje sanje lažje uresničili, jim moramo z vso svojo ljubeznijo 

dopustiti jadranje ob brezvetrju, ko bodo dolge 

mesece mislili, da jih bo žgoče sonce opeklo, pa tudi 

jadranje v viharju. Ob tem odrasli ne smemo pozabiti, 

da po dežju vedno posije sonce. Vzpodbujati jih moramo 

vedno znova in naučiti, da ni pomembno, kolikokrat 

nam neka stvar ni uspela, temveč kolikokrat se ob 

neuspehih poberemo in z dvignjeno glavo nadaljujemo 

pot. Do takrat, ko se bodo naše poti zopet križale, pa 

nasvidenje dragi, ljubi peti razred! 

Na Krn 

Bila je šola v naravi. Z g. Brajnikom smo skupaj utrujeni 

prispeli na vrh Batognice. Zasopihani smo se razgledovali 

po vrhovih gorovij in po zvitih meglicah v dolinah. S Krna 

je pihal hladen veter in začeli smo vleči vrečke z malicami 

iz svojih nahrbtnikov. Ko je nekaj časa vladala tišina, smo 

si v miru lahko ogledali celo površje Batognice. Začudeni 

smo ugotovili, d a vrha sploh ni in da je čisto ravna, razrvana 

površina, prepolna ostankov vojaških bunkerjev. V 

hipu med nami ni bilo več moškega dela skupine in začelo 

se je vpitje kot: 'Pridi sem!' , 'Lej, kaj je tukaj!', 'Uvau!!!', 

'Kul!', ali: 'Pridi pomagat, ne morem dvignit!' 

Po nekaj časa poslušanja žvenketanja kovine, vpitja in 

tekanja sem ter tja se je tudi 'ženski del' odločil, da pogleda, 

kaj je tako zanimivega. Čeprav so nas noge neznosno 

bolele. Skupaj z g. Brajnikom smo se odločili za ogled rova 

iz 1. svetovne vojne, ki so ga 'odkrili' naši fantje. Ko smo 

vstopili v rov, nas je zajel hladen, vlažen zrak. Zavohali 

smo strohnele stebre in se potikali po kamenju. Ker nismo 

skoraj nič videli, smo se premikali bolj po sluhu, zato smo 

na pol hodili na pol se prerivali. Hodili smo že kar nekaj 

časa in prišli do kupa rdečih kosti. 

Kmalu smo odkrili še nekaj smrdečih predmetov in dekleta 

smo se odločile, da nam je dosti tega, zato bomo šle 

nazaj. G. Brajnik nas je malo vprašujoče gledal in dejal, da 

gredo oni naprej, mi pa – kakor hočemo. Vztrajale smo, 

da gremo nazaj. Nismo pa vedele, ali se spomnimo vseh 

odcepov in rovov, po katerih smo prej hodile. Počasi smo 

se napotile nazaj. Po nekaj vprašanjih: 'Smo res prišli s te 

smeri?' in 'Upam, da smo prav!?!' si nobena ni upala več 

reči ničesar. Kiselkast vonj se nam je še vedno zažiral v 

pljuča. 


Videle smo le tri metre pred seboj. Luč je bila samo ena 

in slišati ni bilo ničesar razen nas. Vedno bolj nas je zeblo. 

Pospešile smo korak. Ko smo čez nekaj časa zagledale 

belkasto svetlobo, smo dobesedno stekle na plan. Zajel 

nas je topel veter in spet smo bile na svetlobi. 

Po vprašanju ga. Ivanušič, ali je bilo zanimivo, pa smo 

samo prikimale. Še vedno nismo dobro vedele, kako nam 

je uspelo priti ven. 

Leja Placer 

In ob koncu devetega razreda 

Ura je bila osem in pouk se je začenjal. Vsi smo se počasi, 

leni in grozno zaspani, 'vlekli' do svojih klopi. Naenkrat je 

učiteljica rekla, da lahko Ira, moja sošolka, nekaj zaigra na 

svojo kitaro, ki jo je prinesla v šolo. Med poukom glasbe 

smo se namreč zmenile, da s Kajo vadimo našo pesem za 

valeto. 

Iz zbornice 

Ura je bila 7.15 in stopila sem v zbornico, kjer 

je že bil kolega Poljšak. Ker sem želela spustiti 

jutranjo pomladno svežino v prostor, sem odprla 

okno. Na žlebu, ki je takoj pod oknom, opazim 

prevrnjen lonček. Zlezem na polico, da ga 

lahko dosežem, obrnem – a to ni bil samo lonček, 

temveč kaktus, ki je bil posajen v lonček! 

'O, poglej, kaj smo spregledali ... ' rečem. 

Kolega pa: 'Ja, tako je to, če si kaktus; nihče 

ne opazi, če te ni ... .' 

Ira je res zaigrala melodijo, potem pa me je prepričala, 

da naj zapojem. Nisem hotela sama peti, ker še nisem bila 

popolnoma prepričana v svoj glas, zato sem navdušila še 

Kajo za petje. In ja, bil je grozen občutek treme, ko sem 

bila pred tablo. Še nikoli nisem imela take treme, niti ne 

pred najtežjim projektom. Poleg tega pa še red enim mesecem 

nisem hotela peti niti pred sestrico doma, kaj šele 

pred celim razredom. 

Učiteljica je odšla iz razreda, saj je bila to 'naša razredna 

točka' za valeto. Začeli sva peti. Čutila sem, kako se mi 

glas trese. Bil je odličen občutek, ko smo s pesmijo končale. 

Edino konec pesmi smo premalo povadile ... Odločile 

smo se,da jo zaigramo in zapojemo še enkrat. Sedaj pa 

se mi glas popolnoma nič ni tresel ... Bil je dober občutek, 

ker sem premagala to grozno tremo. Me pa prav zanima, 

kako bo na valeti pred vsemi učitelji, starši in razredom. 

Upam na najboljše. 

Anja Zaletel 


U t r i n k i 

Dvanajst nasvetov 

za počitniške dni 

Panika! Še malo in začele se bodo počitnice. Očitno 

je, da marsikaterim staršem ta misel zbuja strah in 

neugodne občutke. Napisala sem nekaj namigov, 

ki vam lahko pomagajo (ali pa tudi ne). 

1. Sprostite se! 

Otroci so v redu, tudi več kot tri ure na dan. Ja, tudi 

vaši lastni! Saj ne boste ostali doma zaradi resne bolezni, 

ostajate doma s svojim otrokom. Kdo ve, mogoče bo 

pa vaš otrok razmišljal podobno: 'Juhu, celo poletje bom 

s svojo mamo/očetom!' 

2. Pustite otroke na miru 

Otroci imajo tudi svoje načrte. Vsi vemo, da dolgčas 

spodbuja ustvarjalnost. Dovolite otrokom, da sami iščejo 

in najdejo rešitve in ne vmešavajte se v spore, ki jih 

lahko otroci rešijo med seboj. Ne bodite otroku ves čas 

za petami in naj vas ne moti nered, ki ga ustvarjajo. 

Zvečer otroku pomagajte pospraviti, ne pospravljajte 

šestkrat na dan. Počnite tudi svoje stvari. Nihče ne pričakuje, 

da se boste neprestano ukvarjali z vašim otrokom. 

Otrok je lahko popolnoma zadovoljen, če vas vidi 

s knjigo v rokah. 

3. Ostanite doma in odprite vrata na vrt 

Nasvet številka 2 vas uči, da ni treba načrtovati vseh 

dni, nabitih z aktivnostmi. Mivka, voda, veje, blato ... 

so vedno super igra. Na vrt postavite vedro vode in kup 

mivke in vaš otrok se ne bo čez pol ure vrnil v hišo ves 

zdolgočasen. Še boljša ideja je kup črne mivke, če ste že 

pripravljeni nanjo. Vas razumem! 

4. Pomagajte si med seboj 

Odkolesarite do babice in z babico do parka (vi tam 

izvajate nasvet št. 12 in babica se ukvarja z vnukom). 

Obiščite prijatelje z otroki. 

5. Opustite pričakovanja 

Otroci ne sedijo za mizo po štiri ure in se pogovarjajo 

o dnevu, ampak se prepirajo, kdo ima večji kos torte in 

čigav kozarec je najbolj poln. 

Ne pecite tort, če nimate slaščičarskih sposobnosti, 

ampak raje kupite pecivo. Ne kuhajte marmelad, če nimate 

predpasnika, saj ne želite, da vam v z vrelo marmelado 

popackano naročje skoči otrok. 

6. Ko vidiš priložnost, jo zagrabi in uživaj! 

Počnite stvari, za katere nikoli nimate dovolj časa. Odkolesarite 

na trg po jagode (a ne kupite več kot 2 kg jagod 

naenkrat – glej nasvet št. 5), posončite se na ležalniku. 

Zdaj imate čas in užijte ga! 

7. 'Izkoristite' vašega otroka 

Otroci niso kot labradorci, ki jim daste nalogo in vas 

prosijo za še več nalog. Toda gorje, če jim je dolgčas. Naj 

pomivajo posodo, naj pomivajo po tleh z že umazano krpo 

(glej nasvet št. 3) 

8. Povabite še kakšnega otroka k vam domov 

Saj ne želite, da bi vaš otrok cel dan hodil za vami. Prijatelji 

so zanimiva alternative. 1 in 1 ni nikoli samo 2, prijatelji 

se vedno zaposlijo. Ni večjega darila od obiska sovrstnika. 

Če imate doma dojenčka ali malčka, povabite v 

hišo deklice, zanje ni boljše igre! In izkoristite 'dvosmerni 

promet': otrok se danes pride igrat, jutri se bo pa šel igrat. 

9. Recite ne! 

Ne počnite stvari, ki jih zares ne marate. Jaz ne hodim 

na otroška igrišča, ker zares ne maram potiskati gugalnic. 

Gugalnice so stvari, ki jih zares ne maram. 

10. Recite vendar ja! 

Naredite tudi kaj takega kar vam ni najbolj všeč. 

Otroku se bo zmešalo od dolgčasa, če boste po cele dneve 

za računalnikom in se boste samo bali, da vam bo kaj 

predlagal. Sprejmite predlog! 

11. Jejte 

Vedno imejte kaj za jesti, pa četudi torto. Če imate več 

otrok, pazite, komu daste največji kos. Naj otroci sami 

delijo narezano torto ali pa naj jih sami izberejo. 

In načrtujte, kaj boste kuhali čez teden. Imejte doma vse 

sestavine. Kuhajte, kot da imate doma majhne otroke – 

ko bo prišla lakota, samo še pogrejete jed in postrežete. 

Lačen otrok je siten otrok. 

12. Pijte 

Nalijte si kozarček vina. Zaslužili ste si. Pa samo še bolje 

vam bo šlo! 

zbrala in uredila: Nadja Lazar 


U t r i n k i 

Karmen Melocco 

Izobraževanje 

za waldorfske 

učitelje/vzgojitelje 

Verjetno kot bralci Waldorfskih novic veste, da 

na šoli poteka izobraževanje za waldorfske 

učitelje/ice in vzgojitelje/ice. Predavanja so 

izredno zanimiva, profesorji, ki prihajajo predvsem iz 

tujine nam posredujejo svoje obširno znanje in bogate 

izkušnje. 

Seveda, dobimo tudi naloge, ki jih moramo opraviti. 

Naše delo predstavimo na skupinskih diskusijah, ki 

so običajno zelo živahne ter zrcalijo enakost in raznolikost 

dojemanja, mišljenja in doživljanja sodelujočih. 

Nekatere naloge so tudi »nenavadne«, na primer vsakodnevno 

petminutno opazovanje neba. Ta proces mi 

je dal navdih za pesem, ki sledi. 

Iz šolskih klopi 

Nebo 

Nebo tam zgoraj 

kot glava pri cloveku, 

tam zgoraj. 

Nebeška modrina v neskončnost odprta, 

misel v daljavo zazrta. 

Vodne hlape, sončne žarke, 

vremenar preučuje. 

Iz te zmesi nam vreme napoveduje. 

A sanjač ob oknu se ne zmeni, 

zanj oblaki so podobe. 

Na konja belega se zavihti, 

v trenutku konj se v žabo spremeni. 

Moje misli pa, kot da so odsev neba. 

V sončnem jutru mi srce zapleše. 

pade tlak, pojavi se oblak, 

misel temna se utrne, 

Vreme in razpoloženje se obrne. 

Iz modrine neba 

modrost vstopa v vsakega. 

Tam se v srcu zlije 

v zlato sveta. 

■ Den Radilovič, 7.b 


N o v a š o l a v C e l j u 

mag. Boštjan Štrajhar 

Waldorfska šola 

Celje 

Če ni občutenja neugodja, 

ni napredka 

Če pogledamo na otrokov razvoj zgodovinsko, 

vidimo, da ti še nikoli niso imeli tako dobrih 

materialnih pogojev za življenje, kot jih imajo 

danes. Druga plat današnjega življenja je soočanje z 

nekaterimi največjimi izzivi vzgoje in izobraževanja vseh 

časov. Včasih se zdi, da tudi pedagogom niso poznani niti 

najpreprostejši odgovori na pedagoško-vzgojna vprašanja. 

Odgovor, zakaj je temu tako, leži v nesorazmernem 

razvoju; duhovni razvoj družbe ne dohiteva tehnološkogospodarskega 

napredka. 

Mnogo staršev je prepričanih, da je zdravo, optimalno 

otroštvo pogojeno samo z ugodjem. Otroci se posledično 

neradi soočajo z izzivi, saj jim ti pomenijo napor in odmik 

od ugodja. Če otrok v šoli nekaj ne želi narediti, potem je 

danes vse preveč staršev, ki to otrokovo idejo podprejo. 

Če pomislimo na svoje življenje, lahko hitro ugotovimo, da 

tudi odrasli osebnostno in duhovno najbolj napredujemo 

takrat, ko smo soočeni z izzivi. Dobra vzgoja temelji na optimalnih 

frustracijah. Ker pa je danes intelekt orodje gonov 

jaza oziroma Arimana, kot bi rekli stari Perzijci, ta ne 

prepozna v izzivu nekaj, s čimer se je treba soočiti, temveč 

nekaj, kar je potrebno odstraniti iz naše duševnosti in po 

liniji najmanjšega napora ponovno priti do ugodja. 

Pregovor 'Na mladih svet stoji' poznamo. Da bo svet za 

naše otroke jutri prijaznejši, pa potrebujemo tudi šolo, ki 

pozna odgovore na današnja učno-vzgojna vprašanja. Potrebujemo 

šolo, ki bo mlade z ljubečo avtoriteto vzgojila 

v svobodno misleče ljudi, ki se ne bodo ustrašili izzivov, 

bodo imeli navdušenje nad svetom, trdo voljo in sočutje 

do soljudi. 

Porast narcisizma, ki vodi v nezanimanje za drugega, 

lakomnost ter posledično brezposelnost in brezvoljnost, 

so redni spremljevalci vsakdanjega življenja. Tudi ideja, 

da je treba s čim manj truda in predvsem čez noč doseči 

veliko, ne vodi v razvoj volje, ki pa jo otroci potrebujejo za 

uresničevanje svojih ambicij. Šola, ki ne vzgaja celovito in 

ne vidi vsakega posameznika z vsemi svojimi potenciali, ki 

je široko udeležen v skupnosti in je v njej pomemben člen, 

ne more optimalno prispevati k razvoju družbene zavesti 

in skupnosti, ki vodi v lepše, socialnejše, pravičnejše in 

notranje bogato življenje. 

V Sloveniji se je vzporedno z odločitvijo o samostojni državi 

razvijala tudi želja po drugačni šoli: Ta je leto po osamosvojitvi 

odprla svoja vrata v Ljubljani. Nekaj let kasneje 

še v Mariboru, v tem letu pa tudi v Celju. Celje bo tako 

od septembra dalje bogatejše za prvo waldorfsko osnovno 

šolo v Savinjski dolini, tretjo waldorfsko šolo v Sloveniji. 

Gostovali bomo v prostorih SŠ za hortikulturo in vizualne 

umetnosti. S tem je širši celjski okoliš pridobil možnost 

izbire na področju osnovnega šolstva ter se pridružil več 

kot 1300 waldorfskim šolam, ki delujejo po svetu in so 

bile ustanovljeno na pobudo staršev. 

Tudi starši otrok, ki so obiskovali ali še obiskujejo waldorfsko 

šolo v Ljubljani in Mariboru, nekdanji dijaki in 

naši učitelji so pripomogli kaliti idejo za šolo v Celju. Ti 

so na okrogli mizi, ki jo je vodila Manca Košir, predstavili 

svoj pogled in izkušnje z waldorfsko šolo in odgovarjali na 

vprašanja drugih staršev. 

Da bo šola sploh odprla svoja vrata, so najbolj zaslužni 

starši sedemnajstih vpisanih otrok. Ti so v zadnjem letu 

pokazali močno željo in voljo, da šola dejansko zaživi. In 

kjer je volja, tam je pot, tam so nova doživetja. V teh negotovih 

časih ostaja gotovo to, da so pred nami izzivi. Z njimi 

pa rastemo, spreminjamo sebe in svet okoli nas. Pred 

nami je torej rast, ki se nikoli ne ustavi, pa čeprav je temu 

kdaj tako videti. Nas, učitelje, zagotovo čaka trdo delo. Iz 

udobnega zavetja matične šole se odpravljamo na pot. Ta 

bo včasih prašna, neudobna, pa tudi čudovita in navdihujoča. 

Prav lokacija naše nove šole z vsemi vrtovi, potmi, 

paviljoni in čarobnimi kotički za najmlajše nam daje zagon, 

da skupaj ustvarimo tisto najboljše, kar znamo. 


Vr t e c R a d o v l j i c a 

Simona Pajk 

O Gorenjski 

iniciativi za odprtje 

šole v Radovljici in o 

solati 

Ljubljančani ste razvajeni; ne vem, koliko je med 

vami takih, ki se zavedate, kakšna sreča je, da imate 

waldorfsko šolo – in s tem možnost, da svojim 

otrokom ponudite izobraževanje po meri njihovemu razvoju! 

Na Gorenjskem je waldorfska šola želja in cilj, za katerega si 

prizadevamo mnogi posamezniki. In tu ne gre le za zidove, 

ki jih taka ustanova potrebuje (čeprav seveda tudi to ni 

zanemarljivo): gre za delanje premikov v glavah ljudi, ki za 

'waldorfsko' do pred kratkim še niso slišali in imajo zato – 

razumljivo – pomisleke, vprašanja in dvome. 

A počasi se daleč pride. S potrpežljivostjo in malce gorenjske 

trme se premika. Še pred par leti nas je nekaj posameznikov 

trepetalo, če bo vrtec, ki smo ga odprli, sploh preživel. Zdaj 

imamo dva. Po številu vpisanih otrok bomo jeseni že presegli 

ljubljanskega! 

V sklopu vseh prizadevanj za odprtje šole v šolskem letu 

2012/2013 smo v letošnjem šolskem letu organizirali serijo 

predavanj. Ob tem bi se rada zahvalila vsem predavateljem, ki 

se vedno prijazno odzovejo našim vabilom in nam pridejo pomagat. 

Eden od teh je tudi gospod David Brierley, ki je malo 

pred velikonočnimi prazniki imel na Bledu čudovito predavanje. 

Bilo je res lepo, toplo, sončno popoldne. Idealno za zgodnja 

opravila na vrtu. Pred predavanjem sem gospodu Brierleyu 

omenila, da me malce skrbi za udeležbo. Gorenjci pač radi 

delamo na vrtovih. Kljub vsemu se nas je v dvorani Poslovne 

šole Bled IEDC nabralo lepo število. Počasi, a vztrajno izginjajo 

predsodki; in vse več je takih, ki pridejo pogledat, 'kaj se gremo', 

potem pa se z veseljem vračajo na naša predavanja. Razveseljivo! 

'Drugače je seveda na naših vrtovih. Zemljo pripravimo počasi, 

ljubeče. Ko solato posejemo, traja kar nekaj časa, preden jo 

lahko porežemo. Treba je zalivati, rahljati, paziti pred slano ... 

in traja in traja. A solata je drugačna. Bolj je čvrsta, ne uvene 

tako hitro. 

Predvsem pa je bolj zdrava!'.je gospod David Brierley nadaljeval 

in razložil prispodobo: 

'In tako je tudi z našimi otroki. Preveč vsega, na hitro, jih za 

nekaj časa zares naredi izjemne – v ponos staršem, a uspeh 

je ponavadi kratkotrajen. Tudi znanje je treba podajati počasi 

in ljubeče. Še pa prej je treba pripraviti dobro 'podlago'. Kaj je 

'dobra podlaga' pri otroku? Otroštvo polno igre, igrač, ki vzpodbujajo 

domišljijo in kreativnost , veliko gibanja na prostem, ki 

pomaga razvoju možganov, veliko pravljic in zgodb, primernih 

njihovi starosti. To je prava priprava otroka na šolo. Če ga že v 

najnežnejši dobi posadimo pred računalnik, se sicer res lahko 

hvalimo pred sorodniki, kako zelo pameten je, mu pa naredimo 

veliko škodo. To je tako, kot da bi dodali zemlji vse mogoče 

pesticide – ne glede na stranske učinke. Enako kot za solato 

velja za leta šolanja. Počasi, s pravo mero – toliko, da se vzdržuje 

in krepi radovednost, zanimanje za svet. Pa veliko sonca 

za povrhu ! Če dobiš vse odgovore, še preden si znal postaviti 

vprašanje, boš kmalu izgubil interes.' 

Modrost gospoda Brierleya sploh ni samo njegova in nova. 

Starejši bralci mi bodo gotovo pritrdili. Včasih je veljalo, da se 

otrokom ne pove vsega. 'To boš pa že še izvedel, ko boš večji!' 

so rekli. Bili so pogovori, pri katerih otroci niso imeli kaj iskati. 

Pa se otroci zato niso čutili zapostavljene. Bili so varni v svojem 

malem svetu. Niso bili tako zdolgočaseni in pasivni, kot je današnja 

mladež. 

Danes mislimo, da moramo otrokom vse razložiti, jim pojasniti 

– ne glede na to, kako majhni so. Velikokrat pojasnjujemo 

stvari dosti prezgodaj in tako – žal, dosežemo ravno nasprotni 

učinek od želenega. Otroci vse prehitro postanejo naveličani, 

brez pravega zanimanja za svet okoli sebe. Če pa jih že slučajno 

kaj zanima, so pripravljeni poslušati le hitro, enostavno in 

površno razlago. 

Naslednjič, ko boste mislili, da mora vaš malček že pri šestih 

izvedeti vse modrosti, se spomnite na obe vrsti zgoraj opisanih 

solat! 

No, ker je bilo popoldne bolj primerno za vrtnarjenje kot sedenje 

v predavalnici, je tudi gospod Brierley začel s solato: 'Kljub 

nizkim temperaturam in neugodnim razmeram, je na Norveškem 

(pa ne samo tam) moč v vsakem trenutku kupiti solato. 

V supermarketih se ponuja lepa, sveža, zelena solata. Ko jo prinesemo 

domov, svežina izgine, prej napeti listi, hitro izgubijo 

prožnost. Tovrstna solata je vzgojena v rastlinjakih, kjer je poskrbljeno 

za posebne, ugodne razmere. Vse je podrejeno hitri 

rasti in lepoti pridelka. V kratkem času dobi zelo veliko vsega in 

doseže se hiter, velik uspeh. Solata za prodajo!' je z nasmehom 

na obrazu predavatelj razložil malce zmedeni publiki. 


O E M a r i b o r 

mag. Metka Kramberger Wherry 

Jaslična pravljica 

Pred dvema letoma, ko se je porodniški stalež 

iztekal, sem stala pred veliko dilemo. Ostati 

doma, poiskati varuško za otroka ali dati otroka 

v vrtec. Starejša hči je že obiskovala waldorfski vrtec in za 

mano je bila večletna izkušnja z njim. Vrtcu sem popolnoma 

zaupala in vedela sem, da je najboljša rešitev za otroka. 

Ja, rešitev za otroka, ne pa malčka. Otrok do svojega 

tretjega leta z mamo deli etersko telo in zaradi njune 

močne nevidne povezave se naj ne bi ločeval od matere. 

Sodobni tempo življenja ženski dodeljuje drugačno, 

aktivnejšo družbeno vlogo in tudi mamice z majhnimi 

otroci se praviloma vračajo nazaj na delovna mesta. 

Naša zakonodaja je dokaj milostna z mamicami dojenčkov, 

porodniški dopust traja 12 mesecev in je polno 

plačan. V drugih državah so ta obdobja bistveno krajša 

in praviloma slabše plačana. Po enajstih idealnih skupnih 

mesecih se tako skoraj vsaka mamica sreča s problemom 

varstva nadobudneža. In tudi sama sem stala 

pred temi vrati. Waldorfski vrtec v Mariboru se je pripravljal 

odpreti jaslično skupino za najmanjše otroke 

od 11. mesec dalje in z zanimanjem sem spremljala njihove 

priprave. Hkrati pa mrzlično iskala varuško, da bi 

dete vendarle lahko ostalo v varnem domačem okolju. 

Z varuško ni bilo sreče, z vzgojiteljico Natašo pa sem 

začutila izredno močno povezanost. V močnem spominu 

mi je ostal najin prvi razgovor ob vpisu, ko sva ob 

domači potici, ki sem jo prvič spekla prav zanjo, klepetali 

o otročku, naši družini in našem življenju. S tega 

razgovora sem domov odšla v srcu pomirjena, vedoč, 

da varuške nisem našla z razlogom – da bo otrok prišel 

v varstvo čudovitih waldorfskih jasli. Prvi september je 

bil prelomni dan, ko je majhna Emma komaj napolnila 

leto dni in z majavimi koraki odšla v vrtec. Teta Nataša 

je ljubeče razširila roke v objem in začela se je čudovita 

pravljična zgodba. Prvo jaslično leto smo skupaj z vzgojiteljicami 

ocenili, da je tri dni tedenskega vrtčevskega 

varstva dovolj za drobno dušico in v takšnem ritmu je 

prvo leto Emma hodila v vrtec. Ko je prišlo drugo leto 

in že drugič veliki prvi september, je zdaj že dvoletna 

Emma trdno zakorakala v igralnico tete Nataše in tete 

Sabine. Z veseljem hodi v vrtec (čeprav Emma pravzaprav 

v njenem majhnem čarobnem miselnem svetu misli, da 

hodi k teti Nataši domov). V vrtcu teta Nataša samo malo 

odpre vrata in Emma smukne skoznje v pravljično deželo. 

Včasih še na poljubček pozabi. In tam se igra s palčki 

in vilami, tete Nataša, Sabina in Alenka pa poskrbijo, da 

je varna in ljubljena, da dobi dobro ekološko hrano ter da 

je vzdušje domače in prijetno. 

Ena težjih odločitev v mojem življenju, vpisati majhnega 

otroka v organizirano varstvo, na videz popolnoma 

nesprejemljiva in za otroka škodljiva, se je izkazala kot 

odlična rešitev. Emma je kljub zaposleni mamici skozi 

rano mladost stopala z ljubečimi tetami, ki so ji bile bližje 

kot prave sorodnice in so družini pomagale graditi trden 

temelj pod Emminimi nogami. Za to sem waldorfskemu 

vrtcu v Mariboru iz vsega srca globoko hvaležna. 



Viktorija Kovačič 

Gradnja peči 

Skupen projekt 4.razreda WŠ 

Maribor in Waldorfskega vrtca 

Studenček 

Nebo so prekrivali grozeči oblak. S hčerko 

Dominiko sva skočili iz avta na parkirišču pred 

vrtcem. Majhen tovornjak je ravnokar pripeljal 

še zadnji pomemben gradbeni material – opeko. Odprli 

smo vrata in pustolovščina se je pričela. 

'Dobro jutro, ga. Žunič, kak’ je? Dobro jutro dragi 

otroci 4.razreda in dobro jutro spoštovani mojster 

Beno in pomočnik. Kak’ ste?' 'Super!' 

Naredili smo dolgo kačo, opeka je romala od rok do 

rok, iz tovornjaka na kup blizu gradbišča. Sredi našega 

prečudovitega vrta so že stali temelji, ki so jih prejšnji 

teden zazidali očetje. Tudi mojster Beno je na veliko 

srečo oče Izaka, fanta, ki obiskuje 4.razred. Tako da 

smo v ekipi sami domači: otroci, starši in učiteljica. 

Naši vrtičkarji so ravno prihajali, nekateri so še zajtrkovali, 

drugi pa so že bili zatopljeni v svojo igro na drugem 

vrtu, ki je za stavbo in je ločen od vrta, kjer je potekala 

gradnja. Tu in tam se je kakšen radoveden nosek 

prikazal čez ograjo in potem spet izginil. Naš vrtec je 

sicer precej oddaljen od WŠ, vendar imamo prekrasen 

vrt in primeren prostor za takšen projekt. Otroci iz WŠ 

so pri nas vedno dobrodošli in naš vrt, in s tem tudi 

peč, bodo lahko uporabili za svoja praznovanja. WŠ 

Maribor namreč nima ustreznega prostora za takšen 

projekt, ker ima zelo majhno dvorišče. 

Nekateri so še zlagali opeko, drugi so pričeli z mešanjem 

malte v dveh samokolnicah. Potrebne so bile 

natančne količine peska, cementa in vode. Recepti so 

pomembni, podobno kot pri peki torte ... Otroci so sodelovali, 

sedaj so prihajali na obisk tudi vrtičkarji, lepo 

po skupinicah v spremstvu tete. Obsedeli so na varni 

razdalji in z odprtimi usti opazovali, kako so pridne 

roke večjih otrok gradile zid iz opeke in malte. 'Ja. Tudi 

vi boste to dela, ko boste v šoli, 'jim je povedala teta 

Petra. 

In tako cel dopoldan do druge ure. Iskreče oči, navdušenje, 

gibanje, smeh, slastna malica, resno delo, pa 

spet igra, neprestano prepletanje. Vsak otrok v svojem 

lastnem ritmu dela in igre, povezanosti in odmika, 

zbranosti in sprostitve ... Glasna razmišljanja o merah, 

pogovor o izrazih in besedah, ki označujejo zidarsko 

orodje in so v naših krajih nemškega izvora. Ja pri 

nemščini bo treba to vse še preveriti. Potrpežljivost in 

zgled predanosti, premišljenosti in umirjenosti - vse to 

so otroci občutili, ko so opazovali mojstra Benota pri 

delu. Kdo se je učil? Ja, mi odrasli vendar. Vse nas je 

zanimalo, kako se to dela, bili smo zelo angažirani. In 

otroci? Ja, tudi oni so bili zelo angažirani, motivirani 

... A če se sami učimo in imamo iskren interes za stvari, 

lahko to deluje na otroke; seveda, prek celotnega 

vzdušja lahko otroci to posnemajo.Zidana osnova za 

peč je bila končana. V soboto se zopet zberemo. Utrujeni, 

vendar zadovoljni učenci se s svojo učiteljico odpravijo 

peš nazaj v šolo na kosilo. 

Sobota zjutraj. Krasen dan kljub slabi napovedi. Nekateri 

so že od jutra pridno rezali pšenično slamo s 

škarjami na drobne koščke; zgodili sta se dve ranici, 

toda nič hudega, delo je šlo pogumno naprej. Toda ta 

dan je bil še bolj poseben, sledilo je delo z ilovico. Mešanje 

ilovnate zmesi z drobno narezano slamo in vodo, 

potem pa izdelovanje glinenih kep in ... Nadaljevanje 

prihodnjič! 



Šola v naravi 

Tomaž Pörš 

Od Kraškega roba 

do Strunjana 

5. razred WŠ Maribor 

Ob 7.30 v Mariboru, pred šolo. Začelo se je. Natovorili 

smo nahrbtnike in gromozanske količine dobrot 

naših skrbnih mamic in babic na avtobus. Odpeljali 

smo se dogodivščinam naproti. 

Najprej je bila na vrsti bela Ljubljana oziroma tokrat njen 

bolj močvirnat del. 10-kilometrski 'sprehod' po Barju je 

pod vodstvom vodičke Maruše prinesel mnoga nova spoznanja 

in vedenja o samem Barju in njegovi vegetaciji – 

otrokom se je odpiral nov svet, odrasli pa smo morali priznati, 

da smo veliko povedanega že pozabili. 

Z avtobusom smo pot nadaljevali do Kraškega roba. Prispeli 

smo, si oprtali nahrbtnike in odhiteli do prostora za 

postavljanje tabora. Ko so šotori že stali, smo se preizkusili 

v plezanju v kraški steni. Varno privezani so steno preplezali 

vsi, tudi tisti, ki so na začetku omahovali. Polni 

navdušenja smo pohrustali okusno večerjo naše Marinke. 

Slastno. Potem pa samo še želja po počitku, a samo pri 

starših in učiteljih. Naši nadebudneži so pred spanjem še 

nekajkrat odigrali 'med dvema ognjema', a jim jeziki niso 

dali miru, tudi ko so se že poskrili v spalnih vrečah. Vse 

do 22.00. 

Naslednji dan je prinesel nove izzive. Podali smo se do 

Hrastovelj. Seveda peš. V sproščenem vzdušju, pogumnih 

korakov, s kakšnim žuljem, smo se ustavili pred zname- 

nito cerkvico in si jo ogledali. Po kosilu in počitku pa spet 

pot pod noge. Ulil se je dež. V Gračišče smo prišli premočeni, 

utrujeni, lačni ... 

Tretji dan je bil dan 'D'. Pohod po strugi Dragonje. Moč 

vode in neokrnjene narave je naredila svoje – nihče se ni 

pritoževal nad utrjenimi nogami, kar vleklo nas je naprej. 

Seveda smo vmes namerno in nenamerno padali v vodo, 

ponosno kazali najdene stare fosile in prekrasne kamenčke, 

se malce zresnili ob srečanju s kačo, ... in kar naenkrat 

zagledali Marinko. To je pomenilo, da nam je uspelo, da 

smo na cilju – ja, verjemite, prehodili smo 21 kilometrov. 

Neverjeten, otroci bi rekli, carski občutek. In deležni smo 

ga bili prav vsi, brez izjeme, ki smo to dolgo pot premagali 

v 10 urah. In kako je šele godilo sezuti čevlje. Lačni. Izmučeni. 

Po dobri večerji so se oči kar same zaprle. 

Naslednji dan nas je čakala le še pot do solin. Hodili smo 

po ravnini, rabutali češnje in prišli do solin. Tam je sledil 

ogled solinarskega muzeja in naša pot se je končala. Pred 

odhodom domov smo se še posladkali s sladoledom. Pot 

je minila v prijetnem vzdušju, kjer smeha ni manjkalo. In 

prav je tako. 

Torej, petošolci – BRAVO! Hvala za štiri prijetne dni, ki so 

prispevali nove poglede nase in na vas. 

Hvala Anici, Bibi, Marinki, Mihi, Tatjani, Marjani, Barbari, 

Nataši in vsem staršem, ki ste nam zaupali svoje otroke, 

da smo se lahko imeli izjemno. 



Monika Oštir 

Bela Krajina – 

Adlešiči 

Šola v naravi 4. razreda 

V 

soboto, 4. 6. 2011 popoldne, zazvoni telefon, 

ga. Vogrinec. 'Monika, pomagaj mi, ga. 

Žunič je zbolela. A lahko najdeš zamenjavo v 

podaljšanem bivanju in greš z nami v šolo naravi ?' sem 

slišala na drugi strani telefona. Ja, seveda grem, odgovorim 

brez kakršnega koli razmišljanja. 

Lotim se sestavljanja urnika za podaljšano bivanje 

za naslednji teden, kajti kar trije varstveni učitelji smo 

odsotni, to pa ni mačji kašelj. Res ne. Vendar se sestavi, 

po štirih urah klicanja mojih dragih sodelavcev 

kot sestavljenka. Bog jih blagoslovi, saj so vedno srčno 

pripravljeni pomagati in predvsem razumejo nastali 

položaj. Mir v duši in hvaležnost me objame kot pisana 

barva mavrice. 

Končno lahko obvestim go. Vogrinec, da je urejeno, 

sledi priprava na šolo v naravi in naslednji dan še 

obisk ge. Žunič na domu, ki mi je predala podrobna 

navodila in napotke. Meni, mladi učiteljici, sta 'modri 

gospe' vedno znova navdih in vzor waldorfskega učitelja. 

Slika predanosti ... srčnosti ... modrosti ... ljubezni. 

Dragocena popotnica za življenje. Na koncu je sledilo le 

še pakiranje in otroško veselje pred novo dogodivščino. 

Ga. Vogrinec, g. Vindiš in jaz smo v ponedeljek, 6. 

6. 2011, zjutraj učence 4. razreda pod varnim okriljem 

peruti in budnim očesom popeljali dogodivščini 

naproti. Pot nas je iz Maribora popeljala v blagodejno 

vzdušje slovenske narave proti Beli Krajini, v Adlešiče, 

na veslanje po Kolpi. Po štiriurni vožnji smo končno 

prispeli na cilj. Pot smo si krajšali z branjem, klepetanjem, 

kartanjem, potapljanjem ladjic, nekateri pa smo 

enostavno sanjavo opazovali lepote na poti in te delili 

z drugimi. 

Okoli poldneva smo prispeli na Turistično kmetijo 

Grabrianovih v Adlešičah, kjer nas je že čakalo slastno 

kosilo, sledila je razporeditev po sobah, pakiranje, kratek 

počitek in neučakani odhod do reke Kolpe na veslanje. 

Vreme kot naročeno. 

Ko smo se spuščali po vznožju hriba proti Kolpi, nas 

je ta s svojo žuborečo glasbo pozdravila, njena svežina 

nas je blagodejno odela v poletni vročini, zelena barva 

pa začarala. Mir. Diši po miru, ki si ga za sekundo privoščiš 

ob idiličnem sprehodu do Kolpe. 

Hitro smo se preoblekli in g. Vindiš nas je popeljal 

v radosti veslanja. Tako smo lahko vsi prvič poskusili 

veslati. Medtem ko so drugi veslali, smo se ostali na 

obali kopali, veliko klepetali, se smejali in seveda veliko 

igrali. V bližini je bilo igrišče za odbojko, kjer je kraljevala 

naša žoga; močno je hrepenela po Kolpi in ta bi jo 


lahko odnesla s sabo, če ne bi imeli 'Rešilkota', ki jo je 

vedno znova rešil pred vodnim tokom. Dolgčas nam ni 

bilo in vsi smo prišli na vrsto za veslanje. Počasi smo 

odrinili proti vasi, kjer nas je čakala večerja in izdelovanje 

pisanic. Prvi dan je za nami, iskre v otroških očeh 

in nasmeh na ustih, da ti poje srce. Pred počitkom še 

umivanje, branje zgodbe in spanje. Še zadnji obiski po 

sobicah in lahko noč. Obišče nas prvo domotožje, pa 

nič ne de, smo pogumni. Z go. Vogrinec sva spali enkrat 

z enim očesom, drugič z drugim očesom, vse tako 

do jutra. Spomnim se, ko sem zjutraj prišla pozdravit 

fante v sobo in jim zaželet dobro jutro, je priletelo, 

'podočnjake maš, vijolične', pa se začnemo smejat in že 

prileti, 'pa skuštrana si'. Grem do ogledala in res imam 

podočnjake in tudi malo sem skuštrana. Ja, humor in 

smeh na vsakem vogalu. Tako smo se prebudili v prvo 

jutro in naslednje. Zajtrk in naša prva učna ura Gradnja 

je za nami. 

Tretji dan je ponoči deževalo. Kolpa nas je zjutraj presenetila 

s svojim tokom, a mi smo vseeno veslali. Vsi 

smo izkusili njeno mogočnost in modrost, ko veslaš 

proti toku. Ko pa se je nad reko spustila še meglica, 

so otroške oči v daljavi ugledale 'elihatorja' (beri: aligatorja), 

nas je ta še bolj začarala in prepustila fantaziji. 

Seveda, brez dvobojev škropljenja zadnji dan ni šlo. 

Tako, da tisti, ki niso bili prejšnje dni mokri, so bili 

tedaj zagotovo. Resnično. 

Otroci so zadnji dan za go. Žunič izdelali kartico in 

strnili vtise na papir. 

Draga ga. Žunič: 

'Prvi dan sem prišel k avtobusu in dal prtljago. Nato 

je sledilo štiri ure vožnja. Ko smo končno prispeli, smo 

imeli kosilo. Po počitku smo šli veslat. In zdaj ti pošiljam 

risbo.' 

Jure 

'Mi smo se imeli na Kolpi zelo lepo. Kaja, g. Vindiš in 

jaz smo enkrat morali reševati žogo v vodi. Tudi dvakrat 

smo si privoščili sladoled. Delali smo pirhe, košare in 

vezli.' 

Jakob U. 

'Rdeči kanu se je imenoval Rešilko, ker je reševal Žogo.' 

Kaja 

'Mi se imamo zelo lepo. Ko smo prišli v Adlešiče na Kolpo, 

je bilo tam tudi igrišče za odbojko na mivki, kjer smo 

se igrali. A najlepše mi je veslanje.' 

Enej 

' V šoli v naravi sem se imela dobro. Prvi in drugi dan 

sem imela domotožje, a tretji in četrti dan sem bila že v 

redu. Prvi dan smo delali pisanice, drugi dan smo delali 

košare in tretji dan smo vezli.' 

Mojca 

'Imela sem se lepo. Igrala sem se odbojko, lovila sem 

se, skakala gumitvist, štiri v vrsto in zelo fajn je bilo 

veslati.' 

Adriana 


■ Albert Begant 

■ Jaka Vogrinc 

■ Napotki g. Vindiša 

'Imeli smo se zelo lepo. Veslali smo in se igrali odbojko, 

rokomet in ujetnike. Dvakrat nam je žoga padla v Kolpo. 

Naučili smo se veslati. Zdaj nam gre že zelo dobro.' 

Lan 

'Na veslanju na Kolpi smo se imeli zelo lepo. Veslati je 

zelo lepo in tudi zelo zanimivo. Ko smo veslali drugi dan 

in zvečer izčrpani prišli domov, se je vlilo. Ko pa smo 

drugi dan prišli k reki, smo ugotovili, da je voda zelo narasla. 

Ko smo igrali odbojko, pa je žoga padla vanjo in 

šli smo jo iskat. Na koncu smo jo končno ulovili. Upam, 

da ti je bolje in te lepo pozdravljam.' 

Jakob I. 

'Mi smo se imeli zelo lepo. Tam smo se igrali odbojko, 

ujetnike, rokomet. Tudi veslanje mi je šlo dobro, enkrat 

smo se lahko tudi kopali, juhuhuuuu.' 

Ališka 

'Mi smo se imeli zelo fajn. Igrali smo se odbojko, ujetnike, 

rokomet. Bilo je zanimivo. Šli smo do brzic in smo se 

spustili po njih.' 

Dominika 

'Imeli smo se zelo dobro, veslali smo in se igrali različne 

igre. Na plaži smo se igrali odbojko. Eden gospod 

je Lanu, ker ima take lase, dal žetone za namizni nogomet.' 

Aneta 

'Imeli smo se zelo fajn, Igrali smo se veliko iger. Tudi 

veslanje mi je šlo. Imeli smo zelo veliko sobo. 8. 6. je bil 

zelo močen tok.' 

Julija 

'Imela sem se fajn. Igrali smo se različne igre. Najbolj 

mi je bilo všeč veslanje.' 

Sara 

'Draga ga. Žunič, na Kolpi smo dosti veslali, igrali odbojko 

in se kopali. Žal mi je, da te ni bilo zraven.' 

Ališka 

'Zelo sem se imela lepo. Z g. Vindišem in Katarino smo 

škropili go. Oštir, Mojco in Julijo. Katarina je med vožnjo 

škropila g. Vindiša. Jaz, Albert in g. Vindiš smo skoraj 

prišli so brzic.' 

Pozdrav od Ajde 

'Mi se imamo zelo lepo, a kaj ko tako hitro mine. Včeraj 

je bil zelo močen tok, a mi smo vseeno veslali. Igrali smo 

se odbojko, rokomet in ujetnike. Dvakrat smo si privoščili 

sladoled. Veliko smo se igrali. Na primer: ledene 

babe, roparje in policaje, lovljenje. Delali smo košare, 

pirhe in vezli.' 

Jaka 

Tako smo doživeli šolo v naravi, polno dogodivščin in 

lepih spominov za zvrhan koš. 

Hvala, ljubi otroci. 



Mesec 

Mesec za oblakom, 

daj povej mi, kje si bil, 

kaj je za obzorjem, 

za planoto in za morjem. 

Rada bi videla z neba višav, 

kako je sonce žarek na nebo poslalo 

in kako se zvezda utrne, 

kako se komet čez nebo zvrne. 

Ti imaš pač srečo – a opotečo; 

nimaš ti mame, da se ji zjočeš na rame ... 

Ne ustaviš se nikoli, 

včasih ti zavidam, 

včasih se mi smiliš, 

ko dol 'z neba škiliš. 

A prav hudo ne more biti, 

imaš zvezdice sestrične, luno sestrico, 

pa zemljo in morje in celo vesolje ... 

Jaz imam sestri in mamo, očeta. 

Če ti jih imaš, jaz ne vem, 

ampak to ni moj problem. 

Mesec, daj, povej – ali si sirota? 

Ali domišlija, sanje, čarovnija 

te spremljajo na poti? 

Te kdaj mavrica zamoti? 

Ti je kdaj dolgčas ali ti ni? 

Misliš, da si sam 

ali, da s tabo smo mi vsi? 

Ni ti treba govoriti, kje si bil ... 

ker vem, kaj je za tem obzorjem 

in kaj je za tem morjem: 

Za tem obzorjem je novo obzorje, 

za tem morjem novo morje ... 

A preveč dobri ni biti v zraku, 

kakor si ti, mesec, v mraku. 

Domišlija je vredu – kot žlica v medu ... 

A ko oblak te prekrije, 

se tvoja čarovnija skrije. 

Raje sem varno na tleh 

in od tukaj gledam tvoj nasmeh! 

šestošolka

Waldorfske novice - Poletje 2011

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?