Waldorfske novice - Zima 2006

Časopis Waldorfske šole Ljubljana 

zima 2006 

uvodnik Sreča 

Pomen gledališke igre 

v waldorfski šoli 

Waldorfska šola Maribor 

Utrinki iz 

Waldorfske šole Maribor 

Božični semenj 

Ob koncu leta

K A Z A L O 

Waldorfske novice 

Časopis Waldorfske šole Ljubljana 

zima 2006, zaporedna št. 52 

Waldorfska šola Ljubljana 

Streliška 12, 1000 Ljubljana 

Tel: (01) 28 222 40 

Fax: (01) 28 222 41 

DŠ: 65714415 

ŽR: 50100-603-43421 

E-pošta: tajnistvo@waldorf.si 

Splet: www.waldorf.si 

Uredniški odbor: 

Igor Velepič, Marina Nuvak, Breda Pavlovič, 

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš 

Sodelavci: 

Antonija H. Križaj, Darja Zagorc, 

Danica Rotar Pavlič, Godi Keller, 

Maja Maletin Kolarič, Stanka Žabkar, 

Tinka Pelhan, Jana Dagarin, 

Lucija Florjanc Lukan 

Lektoriranje: Tatjana Kamenšek 

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk 

Časopis izhaja štirikrat letno 

skupaj z revijo Svitanje. 

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov in 

knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa 

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem 

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja. 

ISSN 1854-0430 

Kazalo 2 

Uvodnik 3 

Sreča 3 

Naš gost 4 

Pismo dijakom 4 

Vzgoja 6 

Dvanajsto leto življenja 5. del 6 

Pomen gledališke igre v šoli 10 

Ljudska božična igra 12 

O šoli 14 

Ob koncu leta 14 

Tekmovanje iz znanja logike 15 

Tačaj teka na smučeh 15 

Za mlade 16 

Božič očka Martina 16 

Utrinki 18 

Božični semenj na WšL 18 

11. Ljubljanski maraton 

Peti razred na obisku v bolnici 20 

Iskrice 21 

Waldorfska šola Maribor 22 

Utrinki iz Waldorfske šole Maribor 22 

Božični bazar na WšM 23 

Pesem o Babuški 24 

2 WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2006

U V O D N I K 

Sreča 

Danica Rotar Pavlič 

"Enega reši sreča pred nesrečo, drugega nesreča 

pred srečo" je le eden izmed pregovorov, ki jih lahko 

preberemo o sreči. 

Pred nekaj meseci se je v mnogih evropskih časopisih 

razvila razprava o zmanjševanju zadovoljstva med 

vedno bolje preskrbljenimi Evropejci. Glede na osebne 

izpovedi so bili ljudje pred štirimi desetletji veliko bolj 

srečni kot danes. Tudi znanstveniki se sprašujejo, kako 

sta povezana sreča in denar. V povprečju so prebivalci 

revnejših držav res bolj nesrečni od bogatejših, vendar 

so tudi tu razlike. Pri nekaterih afriških ljudstvih, ki 

niso izpostavljena vplivu medijev (radio, TV), so kljub 

revščini odkrili, da so ljudje srečni in da se razveselijo 

ob uresničitvi skromnih želja. 

Nekateri pisci navajajo škodljive (toksične) učinke 

bogastva in skušajo postaviti mejo bogastva, pri kateri 

se sreča spet začne zmanjševati. Na voljo imamo tudi 

številne vprašalnike, ki nam pomagajo, da svojo srečo 

ocenimo kar sami. "Čutim, da je moje življenje na pravi 

poti", "Ponosen sem na to, kar sem", "V vsakodnevnem 

življenju se uresničujem", "Tudi v težjih situacijah 

najdem razloge za smeh", "Vem, kdo sem in kaj lahko 

ponudim svetu" je le nekaj trditev, s katerimi se lahko 

bolj ali manj strinjamo. Seštevek točk nam omogoča, 

da vrednotimo srečo ter – če je le mogoče – kupimo 

knjigo ali CD z navodili, kako postati srečnejši. 

Pri svojem delu z ljudmi sem se srečala s številnimi 

srečneži in nesrečneži. Čeprav nekaterim usoda res 

ni naklonjena, je občutek sreče največkrat povezan s 

sposobnostjo dajanja in sprejemanja; s sposobnostjo 

poslušanja ter ubeseditve čustev in občutkov; s 

trdnostjo varnosti in opojem tveganja, z zaupanjem in 

pogumom. Gre za neke vrste dolgotrajnejše ravnovesje. 

Nekateri manj srečni ljudje preprosto ne morejo 

sprejemati, kar jim poklanjajo drugi. Svojo moč in 

varnost lahko ohranijo le, če so vrata njihove intimne 

notranjosti popolnoma zaprta. Drugi zelo hitro menjajo 

svoje "razpoloženje" in so kot nekakšna ujma, ki divja 

v naravi. Že Thomas Mann je zapisal: Kar imenujemo 

"sreča", so skladnost in vedrina, zavedanje cilja, 

pozitivna usmeritev, prepričanje in odločnost duha, 

skratka duševni mir. 

Zato vam ob prazničnih dneh želim predvsem 

ravnovesja in umirjene skladnosti, ki bo ne le okrepila 

vaše zdravje, pač pa vas bo iz dneva v dan bolj 

osrečevala. 

■ Antonio Canova, Kupidov poljub 

WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2006 3

NA Š G O S T 

Godi Keller 

Pismo dijakom 

Dragi dijaki waldorfske gimnazije v Ljubljani, 

najprej bi se vam rad zahvalil za dneve, ki sem jih v 

začetku oktobra smel preživeti z vami. 

Obisk v Ljubljani je bil že zdavnaj načrtovan. Po 

večletnih znanstvih z mnogimi izmed vaših učiteljev ter 

po poročanju o vaši šoli s strani Astrid Bjonnes sem bil 

prav radoveden, kakšno bo moje srečanje z dijaki na 

Streliški 12. 

Seveda sem se na ta teden tudi pripravil. Mi učitelji 

to zmeraj počnemo: napravimo načrte, domislimo 

vnaprej učne ure, mogoče celo vprašanja, za katera 

domnevamo, da jih bodo učenci postavili – potem pa se 

vse razplete čisto drugače. 

Tako se je zgodilo tudi meni. Že v prvih dneh srečevanja 

z devetim razredom in z nekaterimi višjimi sem uvidel, 

da je tukaj pogovor važnejši kot moje predavanje. 

Pogovore sem sicer smel uglasiti in nakazati tematiko, 

poučni pa so nato bili odkriti in premišljeni prispevki 

dijakov samih. 

V 10. razredu sem npr. vprašal, kaj so, v očeh učencev, 

važne lastnosti dobrega učitelja. Neki dijak je odgovoril: 

"Dober učitelj me nauči nekaj, kar lahko uporabljam." 

Med drugim sem govoril tudi o novodobnih možnostih 

zabave, nakar so nekateri učenci nedvoumno 

spregovorili o tem, da so osamljeni, ter o izkušnji, da 

jih nihče ne razume. 

Takšne odkrite, jasne in neposredne refleksije so 

mi dale pogum, da dijakom spregovorim veliko bolj 

neposredno o bistvu waldorfske pedagogike, kot sem 

jim to upal povedati do sedaj. 

Sedaj bi želel na kratko pisno podati glavne misli iz 

mojega predavanja, ki sem ga imel za vas v četrtek, 5. 

oktobra. 

Waldorfski pedagogi razlikujejo pri obravnavi in 

opazovanju človeka med dušo in duhom. To seveda 

deluje nekoliko čudno in "far out", kajti razen nas 

tega skoraj nihče več ne počne in zato se seveda lahko 

vprašamo, zakaj neki je to dobro. No ja, mogoče bi res 

morali poiskati druge besede. Ampak konec koncev je 

vsebina vendarle pomembnejša. Z duševnim mislimo 

vse to, kar je v našem nevidnem bitju v zvezi in povezavi 

s čustvi, emocijami in kar ima tipične poteze časa, 

ki ga živimo. To je vse veselje in trpljenje, ljubezen in 

sovraštvo, hrepenenje in razočaranje. Sem spadajo tudi 

vsi nagoni in notranje potrebe, povezane s telesom. 

Nasploh stoji duševno telesnemu zelo blizu. 

V naši notranjosti pa prihaja tudi do situacij, v katerih 

nam ne vladajo čustva. Pogosto so to takšne situacije, 

ki v nas budijo močnejša čustva, ki jih doživljamo v 

paničnih situacijah, pri šokantnih doživetjih raznih 

nesreč ali pa ob zavesti o bližnji smrti. V takšnih 

primerih se dogaja, da ta ali oni nepričakovano ostane 

popolnoma miren, objektivno dojame in oceni nastalo 

situacijo ter nato pravilno ukrepa. Takšno stanje 

imenujemo "PRISEBNOST", zelo precizen pojem in 

ravno za to mi gre. 

Tukaj se namreč ne nahajamo več v našem notranjem 

življenju, povezanem s čustvi, temveč na nekem višjem 

nivoju v nas samih. Nismo več v duševnem, temveč v 

duhovnem. Tudi nismo več tako zelo vezani na čas, 

kajti v duhovnem je vedno tudi nekaj brezčasnega. 

Ko sem pred nekaj leti našel svojo sliko, ki me 

kaže kot prvošolca (sliko sem nazadnje videl pred 

tridesetimi leti), sem začudeno gledal na majhnega 

fanta in se čudil, kaj na njem še sploh spominja na 

mojo sedanjo eksistenco. Zunanjost zagotovo ne, pa 

tudi duševnost te mlajše izdaje mene samega se je od 

starejše razlikovala, kot je le mogoče. A vendarle gre 

za istega človeka, ki ga lahko tako takrat kot danes 

označim z "jaz". Ta "jaz", to duhovno jedro v človeku, je 

v tem smislu brezčasno. 


Seveda pa se še zmeraj poraja vprašanje, čemu je 

potrebno to razlikovanje. Pomen le-tega leži v polarnosti 

dveh fenomenov, ki sta povezana z dušo oz. duhom. To 

sta strah in zaupanje. Oba spadata od vsega začetka 

k življenju, vendar imata različen izvor. Strah spada 

k telesu in k večjemu polju čustev, ki smo jih uvrstili 

k duši. Predstavljajte si vse možne vrste strahov, od 

strahu pred zaprtim prostorom do strahu pred psi oz. 

pajki. Pri vseh se počutimo telesno ogroženi in v duši 

prestrašeni. In pogosto se počutimo ujeti v časovnem. 

Strah se tako rekoč hrani s tem, da ne (z)moremo videti 

preko tega trenutka. 

Ko pa nekomu uspe, da se lahko v svoji notranjosti 

dvigne nad ta trenutek, drugače rečeno, zlomi moč 

trenutka, potem strah izgubi svojo moč. Ko to storimo, 

se podamo v duhovno. V duhovnem pa ni strahu, zato 

sem kot primer navedel panično situacijo, ki prisebnega 

ne more vreči iz tira. Duh se namreč za razliko od duše 

ne pusti ujeti v čas. Je brezčasen in blizu je predstava, 

da je celo večen, kar pomeni, da prehaja preko meje 

smrti (in rojstva). 

Vprašanje neke učenke iz 9. razreda, ali verjamem v 

življenje po smrti, je zame manj zanimivo kot vprašanje 

vere, temveč bolj kot možen rezultat takšnih opazovanj, 

če gre sedaj – kot tukaj – za brezčasnost v duhovnem 

ali za dejstvo, da smrt v naravi ni nekaj definitivnega, 

temveč zmeraj le prehod iz enega v drugo stanje. 

Duhovnemu se ne približujemo samo takrat, ko 

gledamo izven časovnega, temveč tudi takrat, ko čisto 

preprosto iščemo povezave ter s tem smisel, ki se 

skriva za določenimi stvarmi. Nesmiselno je vse, kar 

je nepovezano, kar deli in razbija naš doživljajski svet. 

Brezsmiselnost nas dela bolne in tega se skušamo 

instinktivno ubraniti. 

V devetem razredu sem dijakom dal nalogo, da si 

ogledajo televizijska poročila, ugasnejo televizor ter 

skušajo po spominu pisno obnoviti vsebino in zaporedje 

dogodkov. To je zelo težko, kajti poročila se predvajajo 

večinoma nepovezano. Sicer dajejo pomen posameznim 

dogodkom, ne pa celoti. Pri gledanju televizije seveda 

lahko aparat preprosto izključimo. Pri mnogih drugih 

čutnih dojemanjih pa to ni tako enostavno. Moderni 

mestni ljudje živijo v nenehnem viharju čutnih vtisov. 

In ko množica takšnih fragmentov prevzame vodstvo, 

nastane strah. Ravno nasprotno pa ustvarja v človeku 

doživljanje smiselnih povezav mir in zaupanje. 

V tej polarnosti med zaupanjem in strahom se nahaja 

vsak človek in vsak od vas se lahko odloči, kako bo 

izgledal vaš vsakdanjik. 

Razgovor z devetošolci je vsekakor pokazal, da se 

tudi slovenski šolarji v prostem času obdajajo z glasbo 

in drugimi šumi. Tišino in mir občutijo kot nekaj 

nelagodnega, saj je takrat strah takoj za vogalom. 

Waldorfska šola se do tega vprašanja obnaša zelo 

aktivno. Ne zanima je učenje gromozanskih količin 

dejstev, temveč da učenci iščejo raznovrstne povezave. 

Zanima jo, kako življenju dajati smisel. To velja za 

povezavo med učno snovjo in učenci (saj se spomniš 

izjave v desetem razredu: Dober učitelj je tisti, ki me uči 

nekaj, kar bom lahko uporabil!) kot tudi za povezavo med 

človekom in svetom. Če se svet pojavlja kot brezsmiseln, 

tudi moje življenje nima velikega smisla. Moje življenje 

pa ima smisel, če svet doživljam kot nekaj smiselnega. 

To je važno, ne v prvi vrsti za vaše izpite, temveč za vaše 

celo življenje. 

Dobro bi bilo, če bi se o tem večkrat pogovarjali z vašimi 

učitelji in sami med seboj. 

Želim vam vse lepo v vašem življenju. 


V ZG O J A 

Hermann Koepke 

Dvanajsto leto 

življenja, vstop v 

puberteto 5.del 

Sprememba v dvanajstem letu 

"Če si pogledamo otroke pred in po dvanajstem letu, 

opazimo neko zelo jasno spremembo." Henriette se je 

lotila povsem nove teme: "Kakšni so bili otroci pred 

dvanajstim letom?" Susanne je pomislila: "Vsa njihova 

ljubezen je bila namenjena staršem, učiteljem in naravi; 

z vsem, kar sem v šoli pripravila zanje, so bili povezani. 

Zelo so potrebovali prijetno varnost. Njihova sreča ali 

nesreča je bila odvisna od tega, ali so se lahko obrnili, 

oz. se oklenili svoje oklice." 

"Tako je in ta ljubezen živi v otroku kot upravičena, 

včasih tudi egoistična potreba; ljubezen zaobjema 

ves njegov svet občutkov, s pomočjo katerega se je do 

prehoda doživljal. In kam se sedaj obračata otrokova 

duševnost in volja?" 

"Posebno jasno je, da je izginila usmeritev k 

vzgojiteljem," je spontano odgovorila Susanne. "Že rahel 

dotik na ramo lahko prikliče silovito obrambo. Pojavijo 

se tudi povsem nova nagnjenja, ki se prej niso nikoli 

pojavila, npr. pri prijateljstvu, ki se lahko oblikujejo 

povsem na novo, nenadno in spontano. Po drugi strani 

pa otroci na določen način izgubijo zanimanje za pouk." 

Za trenutek je postala. "To ne drži popolnoma. Prebudi 

se tako imenovana lakota po doživetjih, po čutnih vtisih, 

na katera gledajo bodisi z odporom bodisi z veliko slo. 

Zdi se, da otroke premetava med tema dvema poloma. 

V primeru ugajanja ali neugajanja vse razpade. Da bi 

to lahko preživeli, se vržejo v svet čutnih vtisov." 

"Na kaj mislite?" 

Plima vtisov 

"Ta trenutek mislim samo na sluh in vid. Koliko 

hrupa je kar naenkrat in ta je življenjskega pomena. 

Neka mama mi je pripovedovala, da je njen sin navezal 

na vrv prazno konzervo in tekal z njo naokoli. Nato 

sta jih s prijateljem navezala še več na avto in skrito 

opazovala, kdaj se bo lastnik odpeljal. Ta hrup! Človek 

si mora zatisniti ušesa! Ali pa efekt razbitega stekla ali 

pa tuljenje, ki ob tem nastaja, pa glasnost glasbe, ki jo 

poslušajo in ropot motorjev! Vse to postane nenadoma 

tako pomembno! 

Enako je na vizualni ravni, pojavi se lakota po 

zaznavanju. Na vrsto pridejo fotografije in posterji, 

revije, kino, televizija, video in izpodrinejo vse ostalo. 

Pa svetlobni efekti v diskotekah! Tudi draženja drugih 

čutov: med neko uro so učitelju nastavili pod mizo 

tlečo vezalko. Kako grozno je smrdelo! Pogoltno vohajo 

salmiak, bencin, katran, izpušne pline in o njih naglas 

govorijo. Dekleta so bolj občutljiva. S parfumi, rdečili, 

senčili, pudrom in kremami skušajo povečati čutne 

dražljaje. In okus! Pokvarijo ga z ekstremno kislimi, 

pekočimi ali sladkimi stvarmi. Zdi se, da se je zbudila 

požrešnost po doživljajih." 

Susanne je naredila premor. Na misel so ji prišle 

neke sanje. Truma učencev je na rolerjih drsela čez 

plakate za kino, spremljala jih je pridušena pop glasba, 

po kateri so plesali. Zamišljena je rekla: "Mar ne vodi 

vzbujanje čutov v pijančevanje in to v odvisnost?" 

Dobiček pri izgubi 

"Dvojnost je prava," jo je pomirila Henriette. 

"Nevarnosti, ki je povezana s to starostjo in se 

mnogokrat res konča pri drogah, nikakor ne smemo 

prezreti. Toda to je le ena stran. Pomislite pa tudi na to: 

medtem ko so vaši učenci prej doživljali pojave sveta 

veliko bolj notranje, jih sedaj naenkrat opazujejo le še 

od zunaj. Večina otrok – razen zgodaj zrelih – vam, če 

želite naslikati mirno zbranost iglastega gozda modro 

ali pa orlu naslikate rumeno perje, še sledi. Pomislite, 

nek fant mi je nekoč, ko smo govorili o nevarnem biku, 

ki ga kar razganja od moči rekel, da ve, da bik ne daje 

mleka, če pa bi ga lahko dajal, bi bilo rdeče! Tako pa je 

mleko peneče belo, orel pa nima zlatega perja in le hojo 

smemo naslikati modro. Duša se ne tke le okoli stvari, 

vsa občutja se potegnejo v učence, v njihova telesa 

in oko vidi le na površje. V notranjosti se razplamtijo 

občutki kot močna želja povezati se s svetom, ki pa je 

od zunaj ni mogoče povsem zaznati. Nekako hrepenijo 

po izgubljenem raju. Radi bi se splazili vanj in če ne gre 

lahko, pa na silo, ali pa se – to tudi spada v to starost 


– izpraznijo z napadom smeha. Za tem se skriva na 

zunaj nazaj potisnjena želja po povezovanju, a hkrati 

nezmožnost povezovanja, ki se mnogokrat kaže kot 

nagon¸ sla. Povsem prav imate: s pojavom nagonov in 

sle mladostnike na določen način vrže nazaj in to jih 

ogroža. Kot otrok, čeprav njegov svet čutnih vtisov še ni 

bil tako razvit, je bil duševno bogatejši, sedaj, z začetkom 

duševne zrelosti, pa je postal duševno revnejši. Toda 

pojav spremembe, s katerim ni enostavno ravnati, ima 

globlji pomen. Tudi izvirni greh ima globlji pomen. Kje 

je izvirni greh? O tem spregovorite s starši. Opozorite 

jih na spremenjeno hojo, spremenjen govor, mišljenje 

in drugačna občutenja na socialnem področju." 

Susanne je z velikimi očmi gledala Henriette: "Toda 

morajo mi pomagati in govoriti o svojih izkušnjah. 

Sama tega ne zmorem." 

"Seveda, zato pa sodelujemo! Na starševski večer se 

bova dobro pripravili. Čutne vtise sva tako živo opisali, 

zato bova začeli pri čutih." 

Prebujenje čutov 

"Na prvo mesto ste postavili slušne in vidne vtise. Z 

našim učnim načrtom ne delamo nič drugega, kot da 

šolamo čutne vtise. To začnemo s poukom fizike v šestem 

razredu - z akustiko in optiko. K pouku prinesemo bele 

in črne plakate, s pomočjo katerih opazujemo prizmo, 

učence vodimo iz nasprotja svetlo-temno k opažanjem 

barvnih robov. Nagovorimo čutno sfero, toda ne ostro 

in nasilno, ampak s pomočjo uganke: Kako nastanejo 

barvni robovi? Tako prebudimo notranjo aktivnost. 

Namesto da čutne vtise razmnožimo, jih popeljemo 

v tiho globino duše. Ko najdejo učenci odgovor na to 

vprašanje, da namreč prizma premakne svetlo čez 

temno in temno čez svetlo, se s tem že odpre nova 

uganka: Kdaj nastane rdeča in kdaj modra? 

Vzemite baterijsko svetilko in podržite pred svetlobo 

celofan papir. Več papirja držite pred svetlobo, lepša 

bo rdeča. Nekateri učenci bodo morda vzeli baterijsko 

svetilko s seboj v posteljo in jo dali pod laneno rjuho, 

kjer bodo ugotovili isto. V šoli napolnite kozarec z vodo 

in usmerite skozenj svetlobo. Počasi meglite vodo z 

milnico. Na številnih mestih nastajajo modri oblaki 

milnice, če pa pogledamo direktno skozi svetlobo, 

vidimo oranžno. Kako nastanejo večerne rdeče in 

jutranje modre? Vprašanje za vprašanjem spodbuja 

mlade, tako jih vodimo k doživljaju v tišini in čutečnosti, 

da je modra osvetljena tema in rdeča motna svetloba. 

Otrok rdečo doživi kot nekaj aktivnega, ki je v svetlobi, 

modro pa kot nekaj pasivnega, kar je tudi ena stran 

svetlobe. V rdeči živi pogum, v modri pa zadržanost, 

tišina, pobožnost. Začetni čutni vtis se je spremenil. 

Sprememba se je zgodila v procesu spoznanja, v 

katerega se je učenec potopil. Bistveno dojemanje 

čutnega ustvari etiko." 

Susanne je Henriettin opis aktivno sodoživela. Zdaj 

je občutila to kot srečno osvoboditev: Ja, to je pot, po 

kateri želim peljati učence. Tu imam nekaj v roki, iz 

česar iz golega vtisa nastane resnična moč. Sprostijo se 

impulzi, in življenje barv, ki nastane na tej poti, lahko 

odpira nove razsežnosti v slikanju. Le telesno vezana 

občutja se sprostijo v občutja, v katerih lahko ponovno 

zaživi bitje barve. 

"Tudi v akustiki se boste na enak način približali 

sluhu - bistvu zvoka. Ko skrajšate struno, da ujamete 

tonsko lestvico in jo primerjate z dolžino osnovnega 

tona, ugotovite matematične potrditve slišanega: 

pri intervalih, ki so skladni z osnovnim tonom, je 

krajšanje strune tako, da nastane razmerje med dolgo 

in skrajšano struno in nastane npr. osnovni ton/ 

oktava; cela dolžina strune, polovična dolžina strune. 

Disonantni intervali dajejo prelome, ki jih učenci 

ne morejo izračunati do konca, ker se ne pokažejo. 

Duše učencev preveva začudenje, češ kako "zmerna" 

ušesa imajo. Za omamljanjem s pomočjo brezmejnega 

hrupa se skriva le odvisnost, da bi zaznali tisto, kar 

se v zvoku razodeva. Čudenje nad lastnim, izvrstno 

izdelanim organom je zdravilno. Slutijo, da je v tonu 

slišna zakonitost, ki je v sorodu z izgradnjo njihovega 

telesa. 

Kaj gradi moje uho, moje oko? Lahko govorite o 

okvarah zaradi čutnih vtisov in jim preberete poročila 

zdravnikov. Kako delujejo rock, beat in pop, kako 

delujejo televizija, video ali osvetlitev v diskoteki? 

Ves pouk poteka kot direktno šolanje vtisov in 

to šolanje ni omejeno le na oko in uho. Izhodišče je 

čutni vtis, ki se ponuja v svoji skrivnostnosti. Skrbno 

premislite vprašanja, s pomočjo katerih boste pri pouku 

razširjali čutne vtise, jih spreminjali v začudenje. 

Skrivnostnost slikovitega čutnega vtisa in spoznanje 

z ozaveščanjem vodita vedno več subjektivnega v 

objektivno. To sta dve lastnosti pouka, ki morata 

zveneti skupaj. Tako ustvarite mir v pojavu čutnih 

dražljajev in v pouk pripeljete vedno več ravnovesja, 

ki lahko nastane iz zaupanja vase. In učitelj se tako 

iz avtoritete spreminja v pomočnika, ki vedno manj 

ukazuje in vedno bolj nakazuje na uganke, ki se v 

čutnem svetu skrivajo." 


Prebujenje brez orientacije 

Susanne si je poskusila ves postopek še enkrat 

predstaviti. Po premisleku je vzela svinčnik in napisala 

naslednje: 

"Ste si ta proces tako predstavljali? Na levi še ne 

dvanajstleten otrok, obdan z vzgojitelji, ki mu posvečajo 

vsa svoja občutja in izraze volje? Na desni pa učenec v 

sredini, v katero se skrije, kar je prej dotekalo, tako se 

loči od okolice in se zaveda čutne sfere." 

"Pojav lahko primerjamo z vzhajanjem sonca. Otrok 

je do dvanajstega leta obdan z oblaki, skozi te ovoje 

pa svet doživlja domišljijsko. Z vstopom v puberteto 

doživi proces prebujenja, v katerem se vse, kar je bilo 

prej v oblakih, vseli v njegov organizem. Ko je s tem 

prežet, doseže spolno zrelost. Vse vidi zelo jasno in 

hkrati še ne ve, kaj vidi. Podobno kot da bi se zbudili v 

tujem kraju: vse bi videli, a ne bi vedeli, kje smo. Toda 

otrok bo izvedel, kje je. Ta želja je dobra in pravilna. 

Iz nje lahko nastane pravo zanimanje za svet. Tako 

kot pogosto smatramo spanec za brata smrti, lahko 

tudi to prebujenje označimo kot sestro rojstva. Rojstvo 

lahko veliko bolje razumemo, če ga kot odrasli v sprva 

neznanem okolju skušamo dojeti." 

Pospeševanje individualnosti 

"Nekaj pa mi še ni jasno. Kje je pri vsem tem 

individualnost, kje je učenec sam?" je raziskovala 

Susanne. 

Henriette se je obotavljala. "Na to vprašanje bi 

poskusila odgovoriti z dvema popolnoma nasprotnima 

primeroma iz pouka. So učitelji, ki se, kot rečemo pri 

nauku o barvah, zelo trudijo in dajo posebno veliko 

na lepe zvezke. Komajda zastavijo kakšno vprašanje, 

tako da otroci komaj kdaj pomislijo na čutne vtise. 

Nekaj manjka. In potem imamo učitelje, ki dajo manj 

na lepe slike in zvezke. Prepričani so, da mora biti snov 

predelana in zanje je pri pouku pomembnejši pogovor. 

Tudi tu nekaj manjka. V obeh primerih manjka pot, ki 

se končuje. Toda najprej so zares sprejeti čutni vtisi. To 

lahko s pomočjo slik, opisov poskusov, torej s pomočjo 

natančnega vodenja zvezkov, zelo dobro nadzorujemo. 

V drugem koraku pa spremenimo vtise v objektivna, 

višja področja naše spoznavne zmožnosti, kjer izvemo 

nekaj o stvareh, medtem ko vtis vodi k čistemu odzivu 

in nam ne da informacije o sami stvari. Če ostanemo 

pri tem, je tako otrok sam tisti, ki ustvarja odnose, ki 

se iz omejenih vtisov spreminjajo v razširjene oblike 

bolj objektivnih izjav in to deluje prebujajoče. Take oči 

zrejo budno in veselo v svet in zato je tudi zvezek lep, 

saj učenci vložijo vanj nekaj individualnega." 

■ Lisippo, Eros z lokom 

"Jasno mi je postalo, zakaj mladi tako pogosto 

primerjajo ladjo v valovih z viharjem. Vtisi jih butajo, 

toda…" 

"…zato moramo mlade pravzaprav drugače nagovoriti," 

jo je podprla Henriette. "Če nagovarjamo učence take, 

kot so, je vse še slabše. Če jih nagovarjamo nasprotno, 

take kot bi radi bili, jih pošiljamo na pravo pot. V tem 

smislu spadajo v področje, v katerem je učenec, zraven 

tudi učitelji in vzgojitelji. Le da učitelj v tem svetem 

okraju ne sme več nastopiti kot dana avtoriteta." 

Fantje in dekleta 

"Vam je shematski prikaz razumljiv?" 


■ Julia Margaret Cameron, I wait (1860) 

"Vsaka shema, ki kot vaša kaže nekaj čisto pravega, 

ni najbolj točna. Jasno nam mora biti, da fantje 

in dekleta ta proces prebujenja doživljajo povsem 

različno. Spominjam se, da mi je nekoč kolega rekel: 

Fantje iščejo čutne dražljaje, dekleta pa se jih zavedajo. 

Imajo rdečila, kreme, puder, pritisk na solzne mešičke 

in koketiranje. Vse se lahko stopnjuje, tudi odkrito 

postavljanje, zato doživijo vihar protestov. Dekleta se 

postavljajo, se pokažejo! Predpišejo si oblačila. Zato je 

doma toča zmerljivk. Postavijo se ravno kot sveča in 

se šopirijo. Učitelju bodo že pokazale. To je moj obraz, 

moje telo in lahko ga oblečem, kakor ga hočem. Ob 

takih čustvih vidimo, kako jim kipi kri. In prav krvni 

sistem je pri dekletih v puberteti močneje angažiran 

kot pri fantih." 

"In kaj naj storijo starši?" 

"V takem primeru je najbolje, da eden od roditeljev 

pokaže neke vrste zanimanje, jim prisluhne, postavi 

kakšno vmesno vprašanje, s taktnim občutkom 

postane del teatra, ne da bi sam prevzel vlogo. Nato 

nenadoma npr. išče ključ od avta, se odpravi po svojih 

opravkih in pusti dekleta, da se same nanorijo. To 

je pravo ravnanje, tako bodo porabili vso municijo 

in hčere bodo same opazile, da vse skupaj ni vredno 

tolikega teatra." 

"Fantje so sramežljivi. Sami ste govorili o dveh fantih, 

ki sta svoje norčije opazovala iz varnega skrivališča in 

se smejala osuplim voznikom. Fantje se ne postavijo 

ravno kot sveča. Če vprašamo fante, ki so priredili dirko 

s kolesi, kaj počnejo, se zna zgoditi, da bodo v zadregi, 

da jih bo sram, da ste jih opazovali in bodo zardeli. 

Če nimate za to kakšnega pomembnega razloga, jih 

raje ne vprašajte: "Kaj delaš tu in kaj delaš tam? Tako 

kot pri dekletih ne vdiramo v duševno sfero, ampak 

se zanjo raje ne zmenimo. Če so fantje npr. nekaj 

pokvarili, moramo vedeti, da se šele po dejanju zavejo, 

kaj so storili. Sicer bi bila to njihova zlobna volja. V 

večini primerov se v svoji koži ne počutijo ravno dobro, 

zato jih ne smemo vzeti preveč resno, raje se poslužimo 

malo humorja. Na ta način bodo fantje sami opazili, 

da so izpadli neumno, učitelj pa ne izgubi avtoritete, 

medtem ko strah in odpor do učiteljev, ki prekomerno 

reagirajo, narašča. 

Ne smemo pozabiti, da fantje zaradi preštevilnih vtisov 

ali zahtev šole ali doma zlahka postanejo razdraženi. 

So bolj razdražljivi od deklet. Pojavi se tudi zahteva, 

da se ozrejo nazaj. In nujno se je treba ukvarjati s tem, 

tako da jim pokažemo, da jih razumemo in se nam zdi 

pravilno. Tako se jim je kasneje veliko lažje potopiti v 

svoje notranje življenje. Sicer bodo, če bo le mogoče, 

površni, materialistični ali celo brutalni." 

"In kako vidite notranje življenje deklet?" 

"V tej nagli sposobnosti vstopa lahko pri dekletih 

opazimo premočna čustva. To so lahko: ogorčenje, 

jeza, bes in celo sovraštvo in po drugi strani predanost 

in nežnost. To se pojavi samo po sebi, je kot izbruh sil 

narave. Nasprotno se lahko uniči ali pa dvigne v nebo. 

Njihovo lastno središče, bistvo njihove biti, posrka 

občutja kot suha goba in zato je tako težko navezati 

nov odnos. 

Pri fantih je to čisto drugače. Svojega središča še 

niso našli in zato se lahko tako vehementno skrijejo 

v občutja. Zato vidim zadrego v fantih, ker sploh ne 

vedo, kam bi sami s seboj. Samo poglejte si njihovo 

nemoč, ko zarivajo roki v hlačne žepe. Najraje sebe ne 

bi pokazali. Obstaja nevarnost, da bodo postali reve. 

Če skušamo najti skupni imenovalec, bi lahko rekli: 

punce nas skušajo odpraviti s trdo lupino, fantje pa so 

kot surova jajca. Zato moramo, kot sem že rekla, vsako 

besedo močno pretehtati, kar pa sploh ni lahko." 

Pogovor je v Susanne še dolgo odzvanjal. 

. 

(se nadaljuje) 

prevod: Nadja Lazar 

"In kako naj ravnajo pri fantih?" je vprašala Susanne 

z nasmeškom. 


V ZG O J A 

Maja Maletin Kolarič 

Pomen gledališke 

igre v waldorfski šoli 

V 

waldorfski šoli se otroci že zelo zgodaj pobliže 

seznanijo z igranjem in gledališčem. Že v nižjih 

razredih zaigrajo prav vsi učenci v gledališki 

igrici, ki je tesno povezana s pripovedno ali učno snovjo, 

napiše pa jo pogosto razrednik sam. 

Tako igrajo skozi vsa leta šolanja, uprizarjajo tudi 

tekste v tujih jezikih. 

Ko se naučijo besedilo in zaigrajo določeno osebo, 

vključijo učenci lastno voljo, da nadzirajo svoje telo in 

gibanje.Tudi čustva obvladujejo, tista resnična, osebna, 

ki jih doživljajo, ko so del skupine na odru, in tista, ki jih 

vloga zahteva in si jih 'nadenejo' ter nekoliko preizkusijo. 

Počutijo se varne in se lahko eden do drugega obnašajo 

na nove načine, ki jih vloge od njih zahtevajo (so jezni, 

hudobni, zaljubljeni …). Učitelj ali režiser v srednji šoli 

jih vodi skozi delikatne, odrasle situacije. Abstraktne 

ideje, principe in ideale iz dramskega dela doživljajo 

indirektno, niso njihova intimna vsebina in resnica, so 

pa za te mlade igralce konkretna izkušnja. Njihovi udi 

in njihova čustva, čeprav zaigrana, podpirajo njihovo 

razumevanje in mišljenje. Otrok ali mladostnik tako 

skozi lastno izkušnjo poveže roke, srce in glavo. Tako je 

dosežen eden pomembnih ciljev waldorfske pedagogike 

– povežemo voljo, čutenje in mišljenje. 

Pri gledališki igri se razred tudi socialno močno poveže. 

Eden je odvisen od drugega. Soigralec se mora potruditi 

tudi zate, besedilo se bo naučil tudi za sošolca. Še tako 

majhna vloga je za prelepo 'iluzijo', ki jo na odru skupaj 

ustvarjajo, zelo pomembna. 

Razred stoji kot eden, veže ga tesna vez in odgovornost 

ter skupna izkušnja ponosa ob uspešno zaključenem 

delu. 

Gledališka predstava je običajno nekaj, kar si ogledamo, 

da se bomo zabavali in razveselili. Celo tragična zgodba 

v gledališču ob koncu tedna ali med prazničnimi dnevi 

nas nekako razvedri. Vemo, da je v davnih začetkih 

dramatika imela posvečen namen, njena moč pa je 

bila v sposobnosti preobrazbe in očiščenja. Kako pa 

je danes? Ko pravimo, da nas je dramska oseba ali 

zgodba ganila, si lahko tako čustvovanje predstavljamo 

tudi kakor gibanje naše notranjosti. Na primer: "Zgani 

se, duša!" ali "Ganilo je njeno dušo." 

Če ima gledališka igra takšen vpliv na odrasle, ima 

še toliko večjo moč na notranji svet pri mladini in 

otrocih. 

V današnjem času, ko otroci odraščajo v svetu 

virtualnih puščav, ko elektronika in simulacija 

nadomeščata resnično in pravo izkušnjo, ki je za 

mlade, za njihovo notranje življenje srečanje usodnega 

pomena, je dramatika, igranje na odru, lahko nekakšna 

rešitev – ali rešiteljica. 

Pri gledanju televizije in risank se otrokom vtisnejo 

slike in podobe karakterjev, ki so 'zapovedane' od zunaj 

(od drugih), niso jih sami ustvarili. Še desetletja nosijo 

te slike s seboj; njihove lastne sposobnosti ustvarjanja 

notranjih podob pa ob tem krnijo. 

Tudi srečanje z drugo osebo ali vrstniki je veliko 

napornejše kakor osamljeno sedenje pred strojem, ki 

ti sledi in se odziva na pritisk na gumb. Pri srečanju z 

vrstniki pa je potrebno ali popustiti v neizogibni razpravi 

ali uveljaviti svoje predloge s pravimi argumenti. 

Računalnik te uboga, konflikt je rešen, ne – saj sploh 

ne obstaja – vse je pod kontrolo! 


Ko se ozremo h gledališki igri, je to prav tako iluzija, 

ponarejen, ustvarjen svet …, pa vendar morajo vsi 

sodelujoči pri ustvarjanju vključiti svojo imaginacijo, 

zmožnost predstavljanja in tvorjenja lastnih notranjih 

slik. 

Televizijska slika, na primer Kekca, je v naši 

notranjosti dokončna in taka za vedno ostane. Notranja 

slika, ki smo jo ob dramskem delu sami ustvarili, pa 

se lahko razvija dalje skozi naše mišljenje. Zavedamo 

se, da je to le iluzija, ki pa smo jo sami soustvarjali. 

Mlademu človeku je takšna izkušnja dobra popotnica 

pri prepoznavanju realnosti v življenju. 

Ob simuliranih igrah in filmih ter oddajah, ki jih 

imenujejo 'resničnostni show', mladina vse bolj izgublja 

občutek za resničnost. Vprašajo se nekako takole: 

"Komedije so izmišljene, filmi z vohuni in policijo pa 

kažejo resnične dogodke, ali ne?" Ko gledajo v novicah 

vojaško streljanje in bombardiranje, pa eksplozije (celih 

hišnih ……) velikih nebotičnikov, se sprašujejo: Je to 

res ali ne? 

Dokumentarne drame o pomembnih ljudeh – so 

resnične ali so jih 'začinili', da so bolj gledljive? 

Kakor so projekti, ki jih dvanajstošolci pripravljajo 

dolgo leto in pred zbranim občinstvom predstavijo, 

osebni preizkus ob koncu šolanja na waldorfski šoli, 

tako je gledališka igra, ki jo skupaj izsanjajo, nato 

pa ustvarijo in uprizorijo, tak preizkus umetniških, 

kreativnih sposobnosti in razredni izpit socialne 

zrelosti. 

Učitelji verjamemo, da vsaka dramska uprizoritev 

pomaga učencu k večjemu zavedanju samega sebe, 

k obvladovanju lastnega življenja. Želimo, da bi 

naši dijaki spoznali skriti pomen, prisoten v mnogih 

dramskih delih. 

Usoda je nepredvidljiva in vendar smo mi ljudje sami 

njeni mojstri. 

Mladi ljudje se tako potapljajo v motne vode simulirane 

negotovosti, kjer ni več mogoče zaupati lastnim čutom. 

Izplavajo pa velikokrat z vprašljivo moralno držo in 

predstavo o svetu, ki jo le-ta sam ponuja, ko pravi: 

"Res je to, kar se tebi zdi resnično!" 


V ZG O J A 

Ljudska 

božična igra 

Kristusovo rojstvo 

Darja Zagorc 

Nemški kolonisti so konec 16. stoletja to igro 

prinesli v Oberufer, vasico vzhodno od 

Donave v severozahodni Madžarski (današnja 

Slovaška). Poleg Madžarov je bil tu naseljen tudi slovanski 

živelj. Korenine te igre segajo v 12. stoletje. Dragi učitelj 

in prijatelj Rudolfa Steinerja, Karl Julius Schröer, je odkril, 

zapisal in leta 1862 na Dunaju objavil poleg zgoraj omenjene 

igre "Kristusovo rojstvo" še dve: "Rajska igra" in "Sveti trije 

kralji". 

Rudolfu Steinerju je zbiralec in izdajatelj bistvo 

teh iger živo predstavil, saj je bil prisoten, ko so jih 

vaščani vadili in igrali. Steiner je bil dober poznavalec 

srednjeveških iger. Ko jih je primerjal s temi, je ugotovil, 

da prav igre iz Oberuferja nosijo posebno vrednost, 

ker so uspele ohraniti praizvornost. V njih so vtkane 

velike zakonitosti misterijskega načina prikazovanja. 

Nenehno pojavljanje in ponavljanje trojnosti (npr.: 

pastirji, gostilničarji), kar lahko srečamo tudi v vsaki 

pravi bajki, je na različne načine vtkano v tok cele 

igre. Prav zaradi teh prvinskih sil si te igre zaslužijo, 

da se jih ponovno oživi. V tem prepoznanju smisla in 

vrednosti teh iger smo tako zbiralcu kot R. Steinerju 

lahko hvaležni. 

Igralci so se pri igranju morali držati določenih pravil, 

zaradi katerih so se igre uspele avtentično prenašati 

z generacije na generacijo. Neka družina je te igre 

podedovala, jih čuvala kot sveto blago in jih predala 

naslednji generaciji. Najstarejši član je bil vodja 

– mojster igre. Po jesenski trgatvi je okoli sebe zbral 

mladeniče (igrali so tudi ženske vloge) iz vasi, ki so se 

mu zdeli za igro primerni. V času priprav na igro so se 

morali držati sledečih pravil: 

- niso se smeli družiti z dekleti, 

- niso smeli pohajkovati naokoli in uživati 

alkohola, 

- niso smeli peti neprimernih pesmi, 

- pozorno so morali slediti vsem navodilom učitelja 

– mojstra igre, 

- plačati bi morali kazen, če bi kaj od teh navodil 

pozabili. 

Za temi pravili lahko zaslutimo veliko resnost. Igro 

so igrali od začetka adventa do svetih treh kraljev. Ob 

nedeljah in praznikih so bile predstave v gostilnah, 

ena predstava med tednom pa je bila namenjena vaji. 

Od vasi do vasi je igralska kompanija potovala na 

enostaven, skromen način, igro pa je prikazovala živo 

in prisrčno. 

Danes so te igre prevedene v številne jezike in 

se po svetu igrajo po waldorfskih šolah in drugih 

ustanovah. 

Kot odgovor na vprašanje, zakaj vsako leto ista 

igra, je najbolje navesti razmišljanje priče, ki je 13 let 

obiskovala waldorfsko šolo: 

"Za mene je bilo doživetje igre primerljivo s svetim 

obredom. V njej je nekaj meditativnega. Skozi 

ponavljanje igra postaja vedno bolj del človeka, njegove 

notranjosti in čedalje bolj jo razumeš. Odrasli pričakujejo 

vedno kaj novega, željni so sprememb, za tem hrepeni 

naš intelekt. Otroci pa so željni ponavljanja, ob tem 

se počutijo varne. Tako kot se iz leta v leto ponavlja 

praznik božiča in njegovo zgodovinsko izročilo, tako je 

prav, da se ponavlja tudi igra, skozi katero lahko božič 

vedno na novo doživimo. V siromašnosti zunanjega 

sveta te igre pripomorejo k notranjemu bogatenju." 

Po tem, ko Gallus reče Krispusu: "Če hočeš čudež videti, 

moraš jutri zgodaj vstati, se z nami v Betlehem podati", 

ga Krispus vpraša: "Je dolga pot do tja?". Odgovor je 

nekaterim že poznan, slišali ga bomo lahko tudi letos. 

A kako daleč je Betlehem za nas, lahko odgovori vsakdo 

sebi in se trudi, da mu postaja vedno bližji. Angelius 

Silezius pravi: "In četudi se Jezus v Betlehemu rodi 

tisočkrat, ne pa v tebi, ostajaš izgubljen." 

Vprašajmo se, ali in kako v nemirnem vsakdanjem 

življenju ohranjamo in obnavljamo držo pastirja, 

katerega največje bogastvo je srce, ki sliši. Sliši, kaj 

je človeku ob meni potrebno, sliši, kaj tisti višji Jaz v 

meni hoče. Ob takšnem prisluškovanju postajajo naša 

srca jaslice, iz katerih se rojevajo svetle misli, prave 

besede in toplina dobrih del. 

Iskrica iz šolskih klopi 

Učiteljica ponosno pravi učencem: »Test je praznik znanja!" 

"Ah, teh praznikov je pa nekam veliko," se zasliši iz šolskih klopi. 


Božična igra živo nastaja, skozi delo 

počasi odpira vrata nebeškega raja … 

Mislimo na tisto božično igro, ki jo učitelji, starši, 

sodelavci waldorfskih šol po svetu darujejo v 

božičnem času vsako leto znova učencem, dijakom, 

staršem, gostom, sebi … 

Gospod Samo Simčič je na prošnjo Waldorfske 

šole Ljubljana prevedel že dve od treh božičnih iger, 

ohranjenih v Oberuferju – vasici na Madžarskem ter 

na novo zbranih in izdanih leta 1862 po dr. Karlu 

Juliusu Schröerju. Letos si boste lahko ogledali igro: 

KRISTUSOVO ROJSTVO 

Prevod je preprost, jezik v njem pa pojoč in 

umetniški. Igra je polna glasbe in petja, hudomušne 

iskrivosti pastirjev pa tudi lepot, skrivnosti in 

modrosti božičnega dogodka. Luč igre iz tedna v 

teden močneje sveti. Naša igralska kompanija komaj 

čaka čas, ko bo smela sadove dela darovati tistim, ki 

si igro želijo ogledati, jo doživeti, ji iz sebe in v sebi 

prisluhniti. 

VABILO 

V sredo in četrtek 

20. in 21.decembra, ob 19. uri, 

bo 10. razred Waldorfske šole Ljubljana, 

predstavil igro ameriškega avtorja 

Thorntona Wilderja 

z naslovom 

Za las smo jo odnesli. 

Igro bodo zaigrali v angleškem jeziku, 

vendar bomo vsebino pred igro razložili. 

Prisrčno vabljeni! 

Naj bogat bo, naj bo ubog, 

veseli tega se dne … 

petka dopoldne, 22. decembra ob 10. uri: 

brezplačna predstava za učence, 

dijake in vse delavce na Waldorfski šoli Ljubljana; 

sobote dopoldne, 23. decembra ob 11.uri: 

predstava za starše in zunanje goste; 

sobote popoldne, 23. decembra ob 19.uri: 

predstava za tiste, ki jo želijo videti drugič ali morda že tretjič; 

pa za tiste duše, ki v božičnem času hrepenijo po bogatem 

notranjem življenju in poglabljanju v svetovni praznik otroka. 

Vsakokrat bo predstava na 

Waldorfski šoli Ljubljana, Streliška 12, 

v večnamenski dvorani v pritličju. 

Vstopnina: 700 SIT 

Izkupiček od dopoldanske sobotne predstave bo namenjen 

nadaljnji gradnji Waldorfske šole Ljubljana, 

izkupiček od večerne predstave pa iniciativi Sončna pot. 

Vabljeni! 

■ Alma Zupančič 


O Š O L I 

Iztok Kordiš 

Ob koncu leta 

Šola je vedno vpeta v dva sistema. Prvi je pedagoški 

sistem, kjer se vse načrtuje in ocenjuje ob začetku 

in koncu šolskega leta, drugi pa je gospodarskodružbeni, 

ki je vpet v koledarsko leto. Kot šola moramo 

slediti obema, zato je primerno, da se tudi sedaj ozremo na 

dogodke in dejavnosti skoraj minulega leta. 

Če bi pogledali na hitro, morda ne bi opazili veliko 

bistvenih sprememb od lani – delo je utečeno, načini 

poznani, razredi polni. Podroben pogled pa nam 

pokaže, da je bilo lani začetih veliko stvari. Zastavljeni 

so bili načrti, začeti novi ciklusi. Tako smo začeli z 

izdelavo novih projektov za dokončanje adaptacije 

prizidka in izgradnjo telovadnice. Začel se je nov ciklus 

izobraževanja za waldorfske učitelje, v katerega je 

vključeno preko 30 udeležencev iz vse Slovenije. Pojavile 

so se nove iniciative, poleg Bleda tudi Primorska, kjer 

je interes za waldorfski vrtec in šolo, v tem tednu pa še 

iniciativa v Prekmurju. Prav iniciativa Bled je povzročila 

veliko medijsko pojavnost v prvi polovici leta. 

Leto je zaznamovala tudi prava bitka za Zvonarsko in 

ohranitev vrtca, ki smo jo z veliko truda, s pomočjo in 

močnim angažiranjem nekaterih staršev ter ugodnega 

spleta okoliščin uspeli dobiti. Kljub zastavljeni 

viziji – ustvarjalen posameznik v harmonični celoti 

– preživljamo zelo težke trenutke notranjih nasprotij 

in iskanj pravih medsebojnih razmerij za učinkovito in 

profesionalno delo. Veliko dela smo vložili v izdelavo 

učnih načrtov programa z nižjim izobrazbenim 

standardom in programa waldorfske glasbene šole. 

Medtem ko je bil prvi program že potrjen na strokovnem 

svetu, drugi na potrditev še čaka in upamo, da se bo to 

zgodilo še pred zaključkom tega leta. 

Delo in izobraževanje z vrhunskimi waldorfskimi 

strokovnjaki iz tujine je naša stalnica. Georga Locherja 

in Christopherja Clouderja (predsednika Evropskega 

sveta waldorfskih šol) pri tem verjetno ni potrebno 

posebej omenjati. Letos pa smo obnovili sodelovanje 

z Janom in Ingrid Thiessen, ki sta sicer povezana s 

šolo že od vsega začetka, sedaj, ko sta zaključila svoje 

delo v šoli v Fredericiji in imata več prostega časa, 

pa smo imeli možnost za dogovor o bolj intenzivnem 

sodelovanju. Obiskovala bosta tako osnovno kot 

srednjo šolo ter sodelovala pri izobraževanju učiteljev. 

Močan vtis tako pri srednješolcih kot učiteljih in starših 

je pustil norveški strokovnjak Godi Keller, s katerim 

smo se prav tako dogovorili za tesnejše sodelovanje pri 

delu in izobraževanju. Ponovno bomo z njim preživeli 

teden dni v februarju, Jan in Ingrid pa nas obiščeta 

že januarja. Vzgojiteljice v vrtcu so se povezale z 

izkušeno waldorfsko vzgojiteljico Jill Taplin iz Anglije. 

Jeseni se je začelo izobraževanje za učitelje gimnastike 

Bothmer pod vodstvom Martina Bakerja, zadnjih sedem 

tednov pa naši desetošolci pod vodstvom igralke 

in režiserke Sarah Kane intenzivno pripravljajo igro 

Thorntona Wilderja – Komaj smo jo odnesli. 

Pri pregledu ne smemo pozabiti tudi na poletni 

enotedenski seminar IAO v Ljubljani, kjer smo se 

srečal predstavniki izobraževanja iz enajstih, pretežno 

vzhodnoevropskih držav in si izmenjali pedagoške in 

organizacijske izkušnje ter poglabljali svoje znanje iz 

antropozofije. 

Vse to so samo dodatne dejavnosti poleg rednega 

pedagoškega dela, ekskurzij, izletov, tekmovanj, 

praznovanj. Torej res veliko dogajanja za eno samo 

šolo. In prav na koncu leta nas je, kot darilo za vse to 

opravljeno delo, na božičnem semnju razveselila obljuba 

novega ljubljanskega župana, ki pomeni, da bomo 

lahko s pomočjo mestne občine Ljubljana v kratkem 

dogradili našo Učilno židano, preselili na Streliško tudi 

vrtec in en razred osnovne šole ter tako dokončno rešili 

našo prostorsko in olajšali finančno situacijo. 

Tako bi lahko to leto ocenili kot leto iniciativ, iskanj, 

kvalitetnega strokovnega dela, kakor tudi borbe za 

prostor, boljše pogoje in načine dela. Jasno je, da 

moramo veliko stvari še narediti in izboljšati, mogoče 

tudi spremeniti, zato so dobrodošli vsi predlogi, ki 

ponujajo rešitve in izboljšave, vendar je vedno nujno 

pogledati predvsem stvari, ki so bile narejene dobro, 

kajti ob takem pogledu dobiš zagon in ustvarjalno moč 

za novo delo in nove izzive. Zadnji božični semenj nam 

je lahko slika in potrdilo, da res delamo dobro, da kljub 

nesoglasjem in drugačnim mišljenjem lahko delujemo 

skupno in da le s skupnim delom lahko dosežemo 

zastavljeno vizijo. 


O Š O L I 

Tekmovanje iz znanja logike 

Šolsko leto 2006/2007 

Lucija Florjanc Lukan 

Zveza za tehnično kulturo Slovenije je tudi v letošnjem šolskem letu, tako kot že leta poprej, izvedla tekmovanje iz 

znanja logike. Najprej so na osnovnih šolah konec meseca septembra potekala šolska (izbirna) tekmovanja. Šolsko 

tekmovanje smo letos prvič izvedli tudi na Waldorfski šoli Ljubljana. Udeležilo se ga je 7 učencev, in sicer štirje 

učenci 7. razreda in trije učenci 8. razreda (program 8. in 9. razreda devetletke) . 

Na podlagi rezultatov so se na 21. državno tekmovanje iz znanja logike med približno 600 osnovnošolcev vsake 

generacije uvrstili tudi štirje učenci Waldorfske šole Ljubljana, in sicer ena učenka 7. razreda in trije učenci 8. 

razreda. 

Učenci so se na tekmovanjih izredno izkazali in osvojili naslednja priznanja: 

Srebrno priznanje 

Jakob PETERLIN, 8. razred 

Bronasto priznanje 

Teodora ŠVET KOMEL, 7. razred 

Ajda NOVAK, 7. razred 

Nino ŠAJN, 7. razred 

David PETEK, 8. razred 

Oton KOROŠEC, 8. razred 

Pri svojem delu so pokazali veliko interesa in dobre volje za reševanje tovrstnih preizkušenj. 

Za njihovo delo in dosežene rezultate jim iskreno čestitamo. 

TAČAJ TEKA NA SMUČEH 

Pokljuka 22. – 24.12.2006 

Gibanju v naravi, sproščenem druženju različnih generacij in aktivnosti v vseh letnih 

časih na naši šoli posvečamo veliko pozornosti. In ker upamo, da bo zima, kljub letošnji 

zamudi počasi le prišla, vas vabimo da tradicionalni vikend tečaj teka na smučeh na 

Pokljuki, ki se ga že vrsto let udeležujejo tudi waldorfske družine. Tečaj je primeren za 

vse, od popolnih začetnikov, do tistih, ki se že vrsto let ukvarjate s tem športom, od tistih, 

ki bi se radi naučili tekmovalne tehnike, do pohodnikov. Bivali bomo v Šport hotelu na 

Pokljuki, poskrbljeno pa bo tudi za tiste, ki še nimate svoje opreme, saj si jo boste lahko 

izposodili v hotelu. 

Za prijave in dodatne informacije pokličite na 

številko 041 456 895, Iztok Kordiš 


Z A M L A D E 

Lev Nikolajevič Tolstoj 

Božič očka Martina 

Pred davnimi časi, skoraj tako davnimi, da se jih 

komaj kdo spomni, je živel neki čevljar. Doma je bil 

daleč proč od tod, skoraj tako daleč, da si to težko 

predstavljamo – v neki ruski vasici. 

Ime mu je bilo Martin. Čeprav je bil že star, so ga 

povsod, kamorkoli je prišel, klicali OČKA MARTIN, ker 

so ga vsi imeli zelo radi. 

Živel in spal je v majhni sobi z oknom na vaško cesto. 

V njej je tudi izdeloval in popravljal čevlje. K njemu je 

prihajalo veliko ljudi, zato je imel očka Martin vedno 

toliko, da si je lahko kupil kruha pa kave in zelja, da si 

je lahko skuhal zeljnato juho, ki jo je imel najrajši. 

Tako je živel popolnoma zadovoljno. Oči so mu skoraj 

vedno sijale skozi majhne okrogle naočnike. Rad je pel, 

si požvižgaval, popravljal ali izdeloval čevlje in prijazno 

pozdravljal ljudi, ki so šli samo mimo. 

Toda na ta posebni dan je bilo drugače. Mislil je 

na svojo ženo, ki mu je umrla pred mnogimi leti ter 

na sinove in hčere, ki so zrasli in šli po svetu. Bil je 

popolnoma sam na sveti večer. Vsi drugi ljudje so bili s 

svojimi družinami. Očka Martin je žalostno zavzdihnil, 

vzel v roke staro rjavo knjigo, prižgal petrolejko in začel 

brati: ker nikoli ni hodil v šolo, je s prstom šel od vrstice 

do vrstice in besede izgovarjal na glas. Bral je zgodbo o 

Jezusu, ki se je rodil v božični noči. 

"Če bi Jezus prišel k meni, kaj bi mu daroval?" se 

je vprašal. Vstal je in vzel z visoke police zaprašeno 

škatlo: odprl jo je in vzel iz nje par ljubkih čeveljčkov. 

"Tele čeveljčke bi mu podaril, najlepši so, kar sem jih 

kdaj naredil." Škatlo je položil na mizo, svoje stare kosti 

pa nazaj na pleteni stol, da bi znova bral. A koščeni 

prst očka Martina je kmalu zdrsnil s knjige; okrogli 

naočniki so mu spolzeli z nosu in potopil se je v blažen 

spanec. 

"Očka, očka Martin," se je nenadoma oglasilo v temni 

sobi. "Kdo je?" je zamomljal očka Martin in dremal 

dalje. "Očka Martin, jutri te obiščem. Gotovo me boš 

prepoznal, četudi ne bom povedal, kdo sem." Potem je 

bilo vse tiho. 

Očka Martin je bil v hipu buden. Luč je ugasnila, 

oglje v peči je komaj še tlelo. Zunaj so se začeli oglašati 

polnočni zvonovi. Božič je prišel. 

"On je bil," je dejal starček sam sebi. "Jezus je bil." 

Zamišljeno si je pogladil brke. "Mogoče se mi je samo 

sanjalo." Čez čas pa upajoče: "Mogoče me bo pa res 

obiskal." Nič več ni bil dremáv. "Pozoren bom moral biti, 

da ga bom spoznal." 

Nič več ni zaspal. Zjutraj si je skuhal velik vrč kave, z 

enim očesom pa je ves čas gledal skozi okno. 

Končno se je nekdo približal: tam izza ovinka na vaški 

poti je zagledal človeško postavo. Morda pa prihaja k 

njemu Jezus! Potem pa je razočaran stopil korak nazaj. 

Bil je samo stari cestni pometač, premražen in topotajoč 

z nogami ob svoji samokolnici. Nezaslišano: na sam Božič 

mora delati. Očka Martin je odprl vrata svoje sobice: "Bi 

se vam prilegla skodelica tople kave?" 

"Mislim, da ne bi bilo napačno," je ta dejal in rad vstopil. 

"Zelo ste prijazni, zares zelo prijazni." 

"To je najmanj, kar lahko storim za vas," mu je rekel 

očka Martin, "saj je navsezadnje božič." 

"To bo vse, kar bom dobil za božič," je rekel in vzel 

skodelico kave. 

Ko si je stari pometač ob peči pogrel še roke, mu je očka 

Martin povedal svoje sanje, da ga bo Jezus obiskal. 

"Želim vam torej vse najboljše in hvala za kavo," se je 

pometač prvič nasmehnil in okrepljen odšel. 

Očka Martin je gledal gor in dol po cesti. Mimo so hodili 

ljudje, ki jih je poznal; o njegovem obisku pa ni bilo ne 

duha ne sluha. 

Nazadnje pa je le nekaj pritegnilo njegovo pozornost. 

V senci ob zidu je opotekaje hodila mlada žena, ki je v 

naročju stiskala dete. Njen obraz je bil utrujen in njena 

obleka vsa ponošena. 

"Ej, stopite noter, da se malo pogrejete," jo je ljubeznivo 

povabil. Prestrašeno je pogledala in hotela zbežati. A 

videla je, da starčku žarijo oči za očali. 

"Zelo ste prijazni". "Smilite se mi, ker ste tako premraženi 

in utrujeni. Ali greste kam daleč?" 

"Do naslednje vasi," je odgovorila potrto. "Še kar nekaj 

kilometrov. Stanovala sem v mlinu, a nimam denarja za 

najemnino. Morala sem iditi. Moža nimam, kot vidite." 

Čevljar ji je ponudil kruha in juhe, otroku pa pogrel 

mleka. Otročiček se je razživel in se smehljal. "Pa brez 

čevljev je," je zmajal očka Martin z glavo. "Nisem mu jih 

obula, ker jih nimam," je z grenkobo v glasu rekla mlada 

žena. Očku Martinu je šinila v glavo neka misel. Odgnal 

jo je, a je prišla nazaj. In tako je odprl škatlo s čeveljčki. 

Natanko so se prilegali otrokovim nogicam. "Kar tele 

obdržite," je dejal mladi materi nežno. "Le kako naj se 

vam zahvalim?" je presrečna vzkliknila. 


Očka Martin pa je ni slišal. Spet je gledal skozi okno. 

"Ste slišali za Jezusa, ki se je rodil na božič?" Mlada 

žena je prikimala. "Obljubil mi je, da danes pride," je 

dejal očka Martin in ji povedal za svoje sanje. 

"Upam, da se vam bodo sanje uresničile. To si 

tudi zaslužite," je dejala mlada mati, se zahvalila za 

prijaznost in odšla po svoji poti. 

Očka Martin si je skuhal svojo priljubljeno zeljnato 

juho. Ves čas do večera je zrl skozi okno in opazoval 

vse, ki so šli mimo. Toda Jezus ni prišel. 

■ Paul Cézanne, Starec (1866) 

Začelo ga je biti strah. Mogoče ga pa ni prepoznal. 

Mogoče pa je šel mimo, ko je on kuhal juho? Mimo so 

hodili stari, mladi, otroci, berači, babice. Nekaterim je 

pokimal, drugim se je nasmehnil, beračem je dal novčič 

ali kos kruha. 

Toda Jezus ni prišel. 

Stari čevljar je ves žalosten prižgal petrolejko, zanetil 

ogenj in si pripravil skromno večerjo. 

"Navsezadnje so bile res samo prazne sanje," je 

žalostno dejal sam pri sebi in se namestil v pleteni 

naslonjač. Dve debeli solzi razočaranja sta mu privreli 

izza njegovih naočnikov. 

Od žalosti, utrujenosti in razočaranja skoraj ni več 

videl in zrušil se je sam vase. 

Nenadoma se mu je zazdelo, da v sobi ni sam. Kot da 

mimo njega hodijo ljudje in šepetajo: 

"Kaj me nisi videl?" 

"Očka Martin, kaj me nisi spoznal?" 

"Me nisi videl...?" 

Nato je zaslišal isti glas, kot tisto noč prej, vendar si 

ni mogel priti na jasno, od kod prihaja. 

Lačen sem bil in si mi dal jesti. 

Zeblo me je in si me pogrel. 

Žejen sem bil in si mi dal piti. 

Nag sem bil in si me oblekel. 

Žalostem si bil in si me potolažil. 

Ko si pomagal ubogim, si pomagal meni. 

Potem je bilo vse tiho. 

V očeh starega moža so se posušile vse solze. Očka 

Martin je počasi pogladil dolge sive brke. "PA JE JEZUS 

LE PRIŠEL...", se je srečno nasmehnil očka Martin in za 

njegovimi majhnimi naočniki je spet zažarel svetli sij. 

Za Waldorfske novice priredila Antonija H. Križaj 

Svetovno znani ruski pisatelj Lev Nikolajevič 

Tolstoj je umetniško preoblikoval francosko 

otroško pripoved izpod peresa Rubensa 

Saillensa in jo uvrstil v svoja ZBRANA DELA. 

Ognjišče jo je leta 1988 objavilo v slikanici. 


UT R I N K I 

Organizacijski odbor za pripravo semnja 

Božični semenj 

na Waldorfski šoli 

Ljubljana 

Spoštovani vsi! 

Petnajsti Božični semenj je za nami, ponovno smo 

združili moči starši, učitelji, učenci ter naši zunanji 

prijatelji in lahko rečemo: uspelo nam je in bilo je 

lepo! 

Iskrena hvala vsem, ki ste na semnju sodelovali, na 

delavnicah ustvarjali čudovite izdelke, pletli adventne 

venčke, spekli najboljše sladice in pripravili nešteto 

drugih dobrot, okrasili šolo, da je zažarela v prazničnem 

vzdušju, jo čudežno obrnili navzven in jo v soboto 

zvečer z občutkom pospravili navznoter. Še posebej 

hvala razrednim predstavnikom in učiteljem, ki ste 

letos prevzeli nase nosilne organizacijske naloge. 

Ob taki zagnanosti je bil uspeh licitacije 

venčkov zagotovljen. 

Na odprtju semnja nas je prijetno presenetil 

novi ljubljanski župan Zoran Janković, z 

obljubo o sodelovanju mesta pri rešitvi naše 

prostorske situacije. 


S svojim nastopom so odprtje popestrili tudi naši dijaki. 

Renesančnimi plesi in šolski orkester. 

Hvala za dobro izpeljano delavnico pletenja venčkov 

z medijsko znanimi starši, njihovimi prijatelji in 

sorodniki ter uspešno izpeljano dražbo, ki je lepo 

popestrila dogajanje na semnu. 

Včasih je bilo tudi naporno in zahtevno, vendar so 

vezi, spletene skozi sodelovanje in reševanje težav, 

močnejše in globlje! 

Lepo nam je učiteljem srečati nekdanje učence in 

dijake, ki se radi vračajo na šolo, prav tako pa moramo 

pohvaliti vse sedanje razrede, ki so se potrudili s 

kavarnami, otroško stojnico, delavnicami, srečolovom, 

socialnimi dejavnostmi, pomočjo pri organizaciji, z 

umetniškimi nastopi. 

Razredne ekipe so povečini vzorno sodelovale, koncerti 

so bili pravi balzam za utrujene obiskovalce, prav tako 

raznolika predavanja. Razstava o delu šole je bila dobro 

obiskana in s strani obiskovalcev pohvaljena, prodaja je 

šla dobro, gostujoči ponudniki so se smiselno vključili 

v ponudbo šole, delavnice so bile lepo obiskane, ekipa, 

ki je skrbela za gostilno »Pri Božičku« je pričarala 

neusahljiv vir dobrot. Vsekakor se moramo zahvaliti 

tudi kuharskim mojstrom slovenske vojske, ki so letos 

poskrbeli za tople obroke. 

Iz letošnjega semnja se oziramo že na prihodnjega, 

naučili smo se marsikaj novega in potrudili se bomo, 

da nam bo tudi takrat lepo. 

HVALA VSEM ZA OBISK, SODELOVANJE, DOBRO 

VOLJO IN RAZUMEVANJE! 

Naših delavnic so se udeležili 

tudi najmlajši obiskovalci. 

Na bogato obloženih stojnicah smo prodajali 

izdelke, ki so jih izdelali naši pridni starši in 

učitelji. Zanimanje zanje je bilo veliko! 


UT R I N K I 

Tinka Pelhan 

11. Ljubljanski 

maraton 

28. – 29. oktober 2006 

Tudi letos so se v okviru Waldorfske šole 

Ljubljana naši učenci, dijaki, učitelji, starši in 

prijatelji udeležili teka po ulicah Ljubljane v 

okviru Ljubljanskega maratona, ki se je odvijal v soboto in 

nedeljo, 28. - 29. oktobra 2006. 

Vreme nam je bilo izredno naklonjeno, saj je bilo toplo, 

popoldan pa celo sončno, torej skoraj nič jesensko! 

V soboto se je prireditev začela popoldne s šolskimi 

teki: celih 2.400 metrov je preteklo 20 učencev in 

učenk, 9 dijakov in dijakinj pa se je spopadlo s še 

enkrat daljšo progo. 

V nedeljo so prišli na vrsto učitelji, starši in prijatelji 

Waldorfske šole Ljubljana ter, pohvalno, tudi en 

učenec in štirje dijaki na 10 kilometrov, en dijak na 

polmaraton in celo en dijak na maraton. Skupaj se je 

tekaške prireditve udeležilo 50 "waldorfcev", kar je zelo 

izjemno pohvalno! Reka tekačev, ki te kar nese s seboj 

in utripa od energije, veter v laseh in nasmeški na 

ustnicah, zadovoljni očki in mamice z vozički, mlado 

in staro, atleti in amaterji, glasni in spodbudni navijači 

ob progi, zadnji pekoči metri do cilja … vse to izgine v 

trenutku, ko z nasmehom na ustnicah pritečeš skozi 

cilj, kjer se za sekundo ustavi čas in ti srce preplavi 

toplota – uspel sem. 

In to je najlepši rezultat, po katerem si rečeš: Komaj 

čakam, da grem drugo leto spet! 

Pridružite se nam tudi vi. 

Jana Dagarin 

Martinovo: Peti razred 

na obisku v bolnici 

Spomnite se na konjenika, ki se je ustavil pred 

mestnimi vrati, zamahnil z mečem, presekal svoj 

plašč in ga pol podal beraču, ki se je ves prezebel 

stiskal k zidu. Sveti Martin nam je odprl oči za ostarele, 

bolne, siromašne, žalostne. Njegova zgodba nas je pretresla 

in segla globoko v naša srca. Nas mora nekdo poklicati, 

da ga slišimo in mu pomagamo, ali pa je naš čuteč pogled 

odprt, da prepoznamo, koga lahko osrečimo? Čas naše 

notranje luči se je približal. 

Poklicali smo glavno sestro na Pediatrični kliniki na 

Vrazovem trgu v Ljubljani in jo vprašali, če si otroci 

v bolnici želijo, da jih obiščemo. Razveselili so se in 

sklenili smo, da jim bomo popestrili popoldan. Med 

ročnimi deli so nastale lepe svetilke, ki smo jih želeli 

pokloniti vsem v bolnici. Upali smo, da jih bodo ogrele 

in razveselile. 

Učiteljici iz bolnišnične šole sta nas prijazno 

sprejeli. Pričakovali smo mlajše otroke, mislili smo 

jim pripovedovati pravljice, v dvorano pa so vstopali 

fantje in dekleta iz višjih razredov osnovne šole ter 

srednješolci, le za ščepec mlajših je bilo. Pogumni 

petošolci so predstavili legendo o svetniku. Gospa 

Cehner je poskrbela, da so njihovi glasovi lepo 

dvoglasno zazveneli ob pesmicah. Pesnik Anton Aškerc 

v Baladi o sv. Martinu, ki so jo povedali naši učenci, 

takole opisuje stisko berača: 

... Vsak pes oblaja me na cesti. 

Glej, od mrazu se moram tresti. 

A ti se zime ne bojiš, 

vsak dan obleko tu deliš. 

Še mene s plaščem zdaj ogrni, 

če treba, Bog ti ga povrni! ... 

Slovenski narodni pesmici, zaigrani s flavtami, sta 

razvedrili prisotne. Spomnili smo se tudi na pesnika 

Simona Gregorčiča in stote obletnice njegove smrti. 

Naše živo občutenje reke Soče in pesem Z zakrivljeno 

palico v roki sta prinesla k nam njegovo čutenje. Z 

delitvijo svetilk smo zaključili srečanje. Bolnikom smo 

zaželeli, da hitro ozdravijo, oni pa so nas potolažili, da 

z njimi ni tako zelo hudo. Razmišljali smo o njih; se z 

nekaterimi rokovali. K Jakobu je pristopil njegov bolni 

prijatelj. Hitro sta se zapletla v pogovor. Lepše nam je 

bilo, da smo bili obiskovalci. 


I S K R I C E 

VABILO 

Laibach, den 20. Oktober 

Draga gospoda, povabljeni ste na geburctag, ki 

bo izvolil se dogajati na dvajsetega vinotoka dan. 

Pa ne bodite pražnje napravljeni, da se ne 

bodete količkaj umazati, saj bomo za svinjskim 

mehom skakali, videvši tudi kak filmski trak, 

ako bo vreme kej ubogalo. 

Priporoča se "copate za ne za k maš". 

S seboj prinesite kupon za nove fijakajoče 

avtobuse mestnega prometa, prišedši na 

geburctag. 

Spletna stran šole 

www.waldorf.si 

Ponovno aktivna! 

- Najnovejša obvestila 

- Fotoutrinki 

- Forum za pogovore 

z namenom in kar tako 

V kolikor mislite svoje udeležbe odpovedati, 

vam želim srečne dni še v prihodnje. Naj vam 

solnce sije na firtah in naj vam hlapci nosijo 

štamprle. 

Ako nove informacije potrebujete, naslovite klic 

na 653-35-85, sklepajoč na delujoče govorilnike. 

Veseli bomo tudi kakih tlačenk za gramofon ino 

drugih pogruntavščin des Teufels. 

Zabava se ima za končevati po deveti uri. 

Gut Gvant ist verboten. 

Herr Zottmann 

Vabilo na rojstni dan 

(praznovanje, nihče se ne bo rodil) 

Dragi/a ti, imel bom rojstni dan, 

tja vabljen si naspan, 

ker rok žura se izteče, 

ko 10 bo ura. 

K men gremo z mašino – 

tisto staro mestno mrcino, 

tko da mej žeton s seboj, 

če hočeš prit v brlog ta moj. 

Živim v tistem hrbtnem krožcu, 

rdečem srednjem ubožcu. 

Tko, če to zgoraj všeč ti ni, poglej preč (navzdol). 

Dragi sošolec, draga sošolka, vabljen si na moj rojstni 

dan, ki bo v petek, 10.11., in bo trajal do 10. ure, pa tudi 

ko vas starši pridejo iskat, se jim nikamor ne mudi. Do 

mene se bomo peljali z avtobusom (14 ali 6 – kdor prvi 

pride, prej melje), zato s seboj prinesi žeton. 

Če te zanima še kaj, me pokliči na: 01 25 64 916, ali pa 

še raje, kar vprašaj. (Živim na Predjamski 13 – rumena 

hiša; zemljevid pa je na hrbtni strani.) 

Jaka 


WA L D O R F S K A Š O L A M A R I B O R 

Utrinki iz Waldorfske 

šole Maribor 

1. razred je gibljiv razred. Pouk v njem se začenja s 

klopcami v krogu. Klopce v ritmičnem delu služijo kot 

pripomoček za lovljenje ravnotežja, plezanje, gibanje, 

gradnjo labirinta … in seveda tudi za sedenje. Blazinice 

pa se lahko spremenijo v vzglavnike, orodje za zidanje 

in v mnogo drugega. Ko se umirimo, pa se te naše 

klopce spremenijo v mizice, blazinice pa v stolčke za 

sedenje. 

Učiteljica 1. razreda: Ana Lonec 

V 2. razredu smo spoznali, kako je, če palček 

Računalček pošlje svoje štiri pomočnike v gozd k 

veverici, ki si pripravlja zimsko zalogo. Veverici je bila 

pomoč zelo dobrodošla, saj sama ne zna ravno najbolje 

s številkami, kaj šele z računi. 

Palčjim pomočnikom je bila pomoč Veverici v pravo 

zadovoljstvo, saj zanje ni bil pretrd noben veveričji 

oreh. 

Učiteljica 2. razreda: Mojca Budja 

Pri spoznavanju okolja so učenci 3. razreda uredili 

svoje vrtičke v atriju naše šole. Naučili smo se 

prekopavati, grabljati, saditi, presajati in sejati. 

Obiskala nas je ga. Milka Koren z biodinamične 

kmetije in nas poučila o setvenem koledarju ter kaj 

pomeni cvet, list in korenina. Oktober, sicer z mrzlimi 

jutri, nam je omogočil, da smo v sončnih dopoldnevih 

končali vse delo na naših gredicah. Vse rastline so se 

odzvale naši negi in tudi seme je že vzkalilo. Prihodnje 

leto bomo želi svojo pšenico. 

Učiteljica 3. razreda: Iča Marušič 

Učenci pridejo po pouku v popoldansko bivanje. Da 

se po kosilu otroci malo odpočijejo, jim prebiramo 

pravljice. Ob lepem vremenu gremo na dvorišče, kjer 

se otroci prosto igrajo. Kadar je zunaj deževno, pa v 

razredu filcamo, rišemo, šivamo in še kaj. 

V času pred bazarjem smo izdelovali okraske, s 

katerimi smo krasili šolo. 

Učiteljica podaljšanega bivanja: Tinka Vogrinec 


WA L D O R F S K A Š O L A M A R I B O R 

Andrej Rakovič 

Božični bazar na 

Waldorfski šoli 

Maribor 

Božični bazar je eden od osrednjih dogodkov 

vsake waldorfske šole in vrtca in tako je v 

soboto, 2. decembra 2006, tudi v prostorih 

Waldorfske šole Maribor potekal tradicionalni Božični 

bazar. Organizirali smo ga skupaj z Waldorfskim vrtcem in 

društvom prijateljev waldorfske pedagogike "MAJ". 

Pri pripravi in izvedbi Božičnega bazarja so sodelovali 

in pomagali učitelji, vzgojiteljice, starši, člani društva, 

študentje, veliko prijateljev oziroma vsi, katerim 

vrednote waldorfske pedagogike krepijo srce in duha. 

Program na Božičnem bazarju je bil pester. 

Obiskovalcem smo na info točki ponudili obilo 

informacij o waldorfski pedagogiki, vrtcu in šoli, prav 

tako so jim bili na ogled waldorfski zvezki učencev vseh 

treh razredov naše šole. Otrokom in tudi odraslim smo 

pripravili lutkovno pravljico "Gospa Snežna" ter igro 

"Božič očka Martina", v kateri je duhovno zavedanje 

vsebine zgodbe presvetlil pripetljaj, ko so med predstavo 

očku Martinu odpadli košati sivi brki. Navkljub temu 

se mu je želja uresničila tudi brez brkov. 

Sestavni del bazarja so bile zelo lepo obiskane 

delavnice, na katerih so izdelovali adventne venčke, 

izdelke iz volne, zvezdice iz slame ter zvijali sveče iz 

čebeljega voska. Božični bazar je prav tako ponudil 

možnost nakupa waldorfskih in drugih izdelkov, 

izdelanih iz naravnih, otrokom in okolju prijaznih 

materialov. 

Tudi na srečolov nismo pozabili. S pomočjo otrok, 

ki so srečke ponujali obiskovalcem bazarja, so prav 

vse pričakale svojo preobrazbo iz srečke v zanimivo 

nagrado. 

Nepogrešljiv del našega Božičnega bazarja je prav 

tako kavarnica z novim imenom "Trič kafič", kjer je 

izkušena ekipa Trič kafič osebja ob zvokih kljunaste 

flavte in klasične kitare obiskovalcem bazarja ponujala 

slastne, doma pripravljene dobrote oziroma prigrizke. 

Well done, Trič kafič boys! 

V večernih urah Božičnega bazarja pa smo lahko ob 

pogašenih lučeh na hodnikih v atriju šole spremljali še 

čarobne ognjene čarovnije. 

Božični bazar je ponovno uspel. Merilo za to trditev 

ni samo največje število obiskovalcev doslej, merilo 

ni izkupiček iz bazarja, merilo ni veliko prijetnih uric 

druženja pri pripravi na bazar in merilo prav tako niso 

številne pohvale posameznih segmentov bazarja. Merilo 

za to, da je Božični bazar uspel, je predvsem neizmerna 

količina prijetnih občutkov v naših srcih in dušah, ki 

so se pretakali med udeleženci. 

Vsem, ki ste kakorkoli doprinesli k tem občutkom, 

izrekam v imenu Waldorfske šole Maribor iskrena 

HVALA in Vam želim vse lepo. 


Ruska ljudska pripovedka 

Pesem o Babuški 

Vstopite, dragi kralji in prenočite tu! 

Smem zvedet', kaj vas kliče na táko dolgo pot? 

Zakaj od rodnih krajev v daljave jezdite? 

O, kralji le povejte, zakaj na tako pot? 

Oj Babuška, oj Babuška, za zvezdo hodimo, 

Oj Babuška, oj Babuška, za zvezdo hodimo. 

Res čudežna ta zvezda, prelep je njen sijaj. 

Ker tukaj ostanite, si odpočijte zdaj! 

Le kam tako hitite, zaupajte mi vsaj, 

darove te bogate, za koga nosite? 

Oj Babuška, oj Babuška, za kralja novega, 

Oj Babuška, oj Babuška, za kralja novega. 

Rodil se nam je kralj sveta, to zvezda kaže, 

zato ga vi častite, darove nosite. 

Saj vendar je le dete in nebogljen otrok. 

O, kralji jaz ne morem zdaj njega obiskat. 

Oj Babuška, oj Babuška, le pridi in poglej, 

Oj Babuška, oj Babuška, le pridi in poglej. 

Saj pridem, dragi kralji, a zdaj ne utegnem še, 

Svoj dom lepo počistim, pospravim, 

okrasim, pripravim mu darila, da ga razveselim. 

Že jutri grem za vami, vas kmalu dohitim. 

Oj Babuška, oj Babuška, zelo se nam mudi, 

Oj Babuška, oj Babuška, zelo se nam mudi. 

Ko se na pot odpravim, več zvezde ni nikjer, 

ljudje morda vi veste treh kraljev modrih smer? 

Že štalica je prazna, otrok v Egipt beži, 

zdaj vse je zapuščeno in angelov več ni. 

Oj Babuška, oj Babuška, mi vemo, kje živi, 

Oj Babuška, oj Babuška, mi vemo, kje živi. 

Predolgo sem čakala, prepozno šla na pot. 

Po svetu sem hodila, iskala ga povsod. 

Vsa leta ga že iščem, po njem le hrepenim, 

ljudje morda vi veste, kje ga lahko dobim? 

Oj Babuška, oj Babuška, smo v srcu našli ga, 

Oj Babuška, oj Babuška, smo v srcu našli ga.

Waldorfske novice - Zima 2006

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?