Waldorfske novice - Zima 2006

V ZG O J A
Maja Maletin Kolarič
Pomen gledališke
igre v waldorfski šoli
V
waldorfski šoli se otroci že zelo zgodaj pobliže
seznanijo z igranjem in gledališčem. Že v nižjih
razredih zaigrajo prav vsi učenci v gledališki
igrici, ki je tesno povezana s pripovedno ali učno snovjo,
napiše pa jo pogosto razrednik sam.
Tako igrajo skozi vsa leta šolanja, uprizarjajo tudi
tekste v tujih jezikih.
Ko se naučijo besedilo in zaigrajo določeno osebo,
vključijo učenci lastno voljo, da nadzirajo svoje telo in
gibanje.Tudi čustva obvladujejo, tista resnična, osebna,
ki jih doživljajo, ko so del skupine na odru, in tista, ki jih
vloga zahteva in si jih 'nadenejo' ter nekoliko preizkusijo.
Počutijo se varne in se lahko eden do drugega obnašajo
na nove načine, ki jih vloge od njih zahtevajo (so jezni,
hudobni, zaljubljeni …). Učitelj ali režiser v srednji šoli
jih vodi skozi delikatne, odrasle situacije. Abstraktne
ideje, principe in ideale iz dramskega dela doživljajo
indirektno, niso njihova intimna vsebina in resnica, so
pa za te mlade igralce konkretna izkušnja. Njihovi udi
in njihova čustva, čeprav zaigrana, podpirajo njihovo
razumevanje in mišljenje. Otrok ali mladostnik tako
skozi lastno izkušnjo poveže roke, srce in glavo. Tako je
dosežen eden pomembnih ciljev waldorfske pedagogike
– povežemo voljo, čutenje in mišljenje.
Pri gledališki igri se razred tudi socialno močno poveže.
Eden je odvisen od drugega. Soigralec se mora potruditi
tudi zate, besedilo se bo naučil tudi za sošolca. Še tako
majhna vloga je za prelepo 'iluzijo', ki jo na odru skupaj
ustvarjajo, zelo pomembna.
Razred stoji kot eden, veže ga tesna vez in odgovornost
ter skupna izkušnja ponosa ob uspešno zaključenem
delu.
Gledališka predstava je običajno nekaj, kar si ogledamo,
da se bomo zabavali in razveselili. Celo tragična zgodba
v gledališču ob koncu tedna ali med prazničnimi dnevi
nas nekako razvedri. Vemo, da je v davnih začetkih
dramatika imela posvečen namen, njena moč pa je
bila v sposobnosti preobrazbe in očiščenja. Kako pa
je danes? Ko pravimo, da nas je dramska oseba ali
zgodba ganila, si lahko tako čustvovanje predstavljamo
tudi kakor gibanje naše notranjosti. Na primer: "Zgani
se, duša!" ali "Ganilo je njeno dušo."
Če ima gledališka igra takšen vpliv na odrasle, ima
še toliko večjo moč na notranji svet pri mladini in
otrocih.
V današnjem času, ko otroci odraščajo v svetu
virtualnih puščav, ko elektronika in simulacija
nadomeščata resnično in pravo izkušnjo, ki je za
mlade, za njihovo notranje življenje srečanje usodnega
pomena, je dramatika, igranje na odru, lahko nekakšna
rešitev – ali rešiteljica.
Pri gledanju televizije in risank se otrokom vtisnejo
slike in podobe karakterjev, ki so 'zapovedane' od zunaj
(od drugih), niso jih sami ustvarili. Še desetletja nosijo
te slike s seboj; njihove lastne sposobnosti ustvarjanja
notranjih podob pa ob tem krnijo.
Tudi srečanje z drugo osebo ali vrstniki je veliko
napornejše kakor osamljeno sedenje pred strojem, ki
ti sledi in se odziva na pritisk na gumb. Pri srečanju z
vrstniki pa je potrebno ali popustiti v neizogibni razpravi
ali uveljaviti svoje predloge s pravimi argumenti.
Računalnik te uboga, konflikt je rešen, ne – saj sploh
ne obstaja – vse je pod kontrolo!
10 WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2006