Waldorfske novice - Zima 2006

More documents

Recommendations

Info

NA Š G O S T Godi Keller Pismo dijakom Dragi dijaki waldorfske gimnazije v Ljubljani, najprej bi se vam rad zahvalil za dneve, ki sem jih v začetku oktobra smel preživeti z vami. Obisk v Ljubljani je bil že zdavnaj načrtovan. Po večletnih znanstvih z mnogimi izmed vaših učiteljev ter po poročanju o vaši šoli s strani Astrid Bjonnes sem bil prav radoveden, kakšno bo moje srečanje z dijaki na Streliški 12. Seveda sem se na ta teden tudi pripravil. Mi učitelji to zmeraj počnemo: napravimo načrte, domislimo vnaprej učne ure, mogoče celo vprašanja, za katera domnevamo, da jih bodo učenci postavili – potem pa se vse razplete čisto drugače. Tako se je zgodilo tudi meni. Že v prvih dneh srečevanja z devetim razredom in z nekaterimi višjimi sem uvidel, da je tukaj pogovor važnejši kot moje predavanje. Pogovore sem sicer smel uglasiti in nakazati tematiko, poučni pa so nato bili odkriti in premišljeni prispevki dijakov samih. V 10. razredu sem npr. vprašal, kaj so, v očeh učencev, važne lastnosti dobrega učitelja. Neki dijak je odgovoril: "Dober učitelj me nauči nekaj, kar lahko uporabljam." Med drugim sem govoril tudi o novodobnih možnostih zabave, nakar so nekateri učenci nedvoumno spregovorili o tem, da so osamljeni, ter o izkušnji, da jih nihče ne razume. Takšne odkrite, jasne in neposredne refleksije so mi dale pogum, da dijakom spregovorim veliko bolj neposredno o bistvu waldorfske pedagogike, kot sem jim to upal povedati do sedaj. Sedaj bi želel na kratko pisno podati glavne misli iz mojega predavanja, ki sem ga imel za vas v četrtek, 5. oktobra. Waldorfski pedagogi razlikujejo pri obravnavi in opazovanju človeka med dušo in duhom. To seveda deluje nekoliko čudno in "far out", kajti razen nas tega skoraj nihče več ne počne in zato se seveda lahko vprašamo, zakaj neki je to dobro. No ja, mogoče bi res morali poiskati druge besede. Ampak konec koncev je vsebina vendarle pomembnejša. Z duševnim mislimo vse to, kar je v našem nevidnem bitju v zvezi in povezavi s čustvi, emocijami in kar ima tipične poteze časa, ki ga živimo. To je vse veselje in trpljenje, ljubezen in sovraštvo, hrepenenje in razočaranje. Sem spadajo tudi vsi nagoni in notranje potrebe, povezane s telesom. Nasploh stoji duševno telesnemu zelo blizu. V naši notranjosti pa prihaja tudi do situacij, v katerih nam ne vladajo čustva. Pogosto so to takšne situacije, ki v nas budijo močnejša čustva, ki jih doživljamo v paničnih situacijah, pri šokantnih doživetjih raznih nesreč ali pa ob zavesti o bližnji smrti. V takšnih primerih se dogaja, da ta ali oni nepričakovano ostane popolnoma miren, objektivno dojame in oceni nastalo situacijo ter nato pravilno ukrepa. Takšno stanje imenujemo "PRISEBNOST", zelo precizen pojem in ravno za to mi gre. Tukaj se namreč ne nahajamo več v našem notranjem življenju, povezanem s čustvi, temveč na nekem višjem nivoju v nas samih. Nismo več v duševnem, temveč v duhovnem. Tudi nismo več tako zelo vezani na čas, kajti v duhovnem je vedno tudi nekaj brezčasnega. Ko sem pred nekaj leti našel svojo sliko, ki me kaže kot prvošolca (sliko sem nazadnje videl pred tridesetimi leti), sem začudeno gledal na majhnega fanta in se čudil, kaj na njem še sploh spominja na mojo sedanjo eksistenco. Zunanjost zagotovo ne, pa tudi duševnost te mlajše izdaje mene samega se je od starejše razlikovala, kot je le mogoče. A vendarle gre za istega človeka, ki ga lahko tako takrat kot danes označim z "jaz". Ta "jaz", to duhovno jedro v človeku, je v tem smislu brezčasno. 4 WALDORFSKE NOVICE, ZIMA <strong>2006</strong>
Seveda pa se še zmeraj poraja vprašanje, čemu je potrebno to razlikovanje. Pomen le-tega leži v polarnosti dveh fenomenov, ki sta povezana z dušo oz. duhom. To sta strah in zaupanje. Oba spadata od vsega začetka k življenju, vendar imata različen izvor. Strah spada k telesu in k večjemu polju čustev, ki smo jih uvrstili k duši. Predstavljajte si vse možne vrste strahov, od strahu pred zaprtim prostorom do strahu pred psi oz. pajki. Pri vseh se počutimo telesno ogroženi in v duši prestrašeni. In pogosto se počutimo ujeti v časovnem. Strah se tako rekoč hrani s tem, da ne (z)moremo videti preko tega trenutka. Ko pa nekomu uspe, da se lahko v svoji notranjosti dvigne nad ta trenutek, drugače rečeno, zlomi moč trenutka, potem strah izgubi svojo moč. Ko to storimo, se podamo v duhovno. V duhovnem pa ni strahu, zato sem kot primer navedel panično situacijo, ki prisebnega ne more vreči iz tira. Duh se namreč za razliko od duše ne pusti ujeti v čas. Je brezčasen in blizu je predstava, da je celo večen, kar pomeni, da prehaja preko meje smrti (in rojstva). Vprašanje neke učenke iz 9. razreda, ali verjamem v življenje po smrti, je zame manj zanimivo kot vprašanje vere, temveč bolj kot možen rezultat takšnih opazovanj, če gre sedaj – kot tukaj – za brezčasnost v duhovnem ali za dejstvo, da smrt v naravi ni nekaj definitivnega, temveč zmeraj le prehod iz enega v drugo stanje. Duhovnemu se ne približujemo samo takrat, ko gledamo izven časovnega, temveč tudi takrat, ko čisto preprosto iščemo povezave ter s tem smisel, ki se skriva za določenimi stvarmi. Nesmiselno je vse, kar je nepovezano, kar deli in razbija naš doživljajski svet. Brezsmiselnost nas dela bolne in tega se skušamo instinktivno ubraniti. V devetem razredu sem dijakom dal nalogo, da si ogledajo televizijska poročila, ugasnejo televizor ter skušajo po spominu pisno obnoviti vsebino in zaporedje dogodkov. To je zelo težko, kajti poročila se predvajajo večinoma nepovezano. Sicer dajejo pomen posameznim dogodkom, ne pa celoti. Pri gledanju televizije seveda lahko aparat preprosto izključimo. Pri mnogih drugih čutnih dojemanjih pa to ni tako enostavno. Moderni mestni ljudje živijo v nenehnem viharju čutnih vtisov. In ko množica takšnih fragmentov prevzame vodstvo, nastane strah. Ravno nasprotno pa ustvarja v človeku doživljanje smiselnih povezav mir in zaupanje. V tej polarnosti med zaupanjem in strahom se nahaja vsak človek in vsak od vas se lahko odloči, kako bo izgledal vaš vsakdanjik. Razgovor z devetošolci je vsekakor pokazal, da se tudi slovenski šolarji v prostem času obdajajo z glasbo in drugimi šumi. Tišino in mir občutijo kot nekaj nelagodnega, saj je takrat strah takoj za vogalom. Waldorfska šola se do tega vprašanja obnaša zelo aktivno. Ne zanima je učenje gromozanskih količin dejstev, temveč da učenci iščejo raznovrstne povezave. Zanima jo, kako življenju dajati smisel. To velja za povezavo med učno snovjo in učenci (saj se spomniš izjave v desetem razredu: Dober učitelj je tisti, ki me uči nekaj, kar bom lahko uporabil!) kot tudi za povezavo med človekom in svetom. Če se svet pojavlja kot brezsmiseln, tudi moje življenje nima velikega smisla. Moje življenje pa ima smisel, če svet doživljam kot nekaj smiselnega. To je važno, ne v prvi vrsti za vaše izpite, temveč za vaše celo življenje. Dobro bi bilo, če bi se o tem večkrat pogovarjali z vašimi učitelji in sami med seboj. Želim vam vse lepo v vašem življenju. WALDORFSKE NOVICE, ZIMA <strong>2006</strong> 5
Page 1 and 2: Časopis Waldorfske šole Ljubljana
Page 3: U V O D N I K Sreča Danica Rotar P
Page 7 and 8: - izpraznijo z napadom smeha. Za te
Page 9 and 10: ■ Julia Margaret Cameron, I wait
Page 11 and 12: Ko se ozremo h gledališki igri, je
Page 13 and 14: Božična igra živo nastaja, skozi
Page 15 and 16: O Š O L I Tekmovanje iz znanja log
Page 17 and 18: Očka Martin pa je ni slišal. Spet
Page 19 and 20: S svojim nastopom so odprtje popest
Page 21 and 22: I S K R I C E VABILO Laibach, den 2
Page 23 and 24: WA L D O R F S K A Š O L A M A R I

Waldorfske novice - Zima 2006

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?