Waldorfske novice - Jesen 2012

K a z a l o 

Waldorfske novice 

Časopis Waldorfske šole Ljubljana 

jesen 2012, zaporedna št. 75 

Waldorfska šola Ljubljana 

Streliška 12, 1000 Ljubljana 

Tel: 01 28 222 40, fax: 01 28 222 41 

DŠ: 65714415, TR: 04302-0001018775 

Splet: www.waldorf.si, tajnistvo@waldorf.si 

Izdajatelj: 

PARSIVAL, zavod, Ljubljana 

Kašeljska cesta 150 C, 1260 Ljubljana-Polje 

Tel: 01 549 01 55, mobi: 031 725 909 

DŠ: 94313008, TR: 02031-0254286474 

Splet: www.svitanje.si, revija@svitanje.si 

Uredniški odbor: 

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič, 

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš, 

Mario Čuletić 

OE MB Mateja Jobstl 

OE Celje Boštjan Štrajhar 

Sodelavci: 

Ira Zorko, Simona Pajk, David L. Brierley, 

Vera Grobelšek, Tadeja Faganelj, 

Simona Tomažič Blatnik, Mateja Korošec, 

Elena Bergant, Vida in Mario Čuletić 

OE Maribor: 

Metka Wherry, Andreja Pliberšek, 

Elena Begant 

Fotografije: 

Damjan Brajnik, Boštjan Štrajhar, 

Tadeja Faganelj, arhiv WŠL, OE Celje, 

OE Gorenjska, OE Primorska 

Naslovnica: 

Miran Kambič 

Lektoriranje: 

Klemen Lah 

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk, zzigc.net 

Časopis izhaja štirikrat letno 

skupaj z revijo Svitanje. 

Kazalo 2 

Uvodnik 3 

20 let in danes 3 

Ob 20. obletnici WŠL 4 

Nov prizidek k WšL 4 

Mednarodna konferenca 5 

Ob 20. obletnici WŠL 7 

Waldorfska triglavska transverzala 7 

Vzgoja otroka 9 

Oksitocin in naša potreba po dotiku 9 

Vpliv zaslonske tehnologije na otroke 11 

Od zrna do kruha 14 

Poklon velikanu 16 

Poklon Charlesu Dickensu 16 

Utrinki 17 

Jadranje na Šolti 17 

Pastirski dnevi 18 

Vabilo na Božični semenj WŠL 19 

Primorski waldorfski vrtec 20 

OE Celje 20 

Prvi šolski dan 20 

OE Gorenjska 22 

Waldorfska šola na Gorenjskem 22 

OE Maribor 23 

WOW-Day 2012 23 

Vabilo 24 

Evritmijski tečaj 24 

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov 

in knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa 

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem 

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem 

avtorja. 

ISSN 1854-0430 

2 Waldorfske novice jesen 2012 

Revijo sofinancira Ministrstvo za šolstvo in šport

U v o d n i k 

20 let in danes 

Iztok Kordiš 

Spet praznujemo. In to na veliko. In to upravičeno. In to s ponosom. 

Že tako se na naši šoli poleg rednega pouka toliko dogaja, da je vsem dogodkom težko 

slediti, letošnji september pa je bil sploh izjemen. Vsi dogodki, ki so si sledili, so presegli 

dosedanje okvire in bili dobro opaženi tudi v širši javnosti. Število ljudi na odprtju nove 

telovadnice in prizidka šole s šestimi razredi in umetniškima paviljonoma, odzivi učencev, 

staršev, sorodnikov, pa tudi širše in strokovne javnosti na arhitekturno zasnovo 

in izvedbo objekta, število (preko 300) in predvsem zadovoljstvo udeležencev dvodnevne 

mednarodne konference Skrivnost ustvarjalnosti so pokazali, da znamo in zmoremo pripraviti 

precej več kot le proslavo ob dvajsetletnici. Tudi udeleženci sicer manj opaženega 

srečanja Evropskega sveta waldorfskih šol, predstavniki 26 evropskih držav, so bili navdušeni 

nad razvojem in delom ne samo šole v Ljubljani, ampak waldorfskega gibanja v 

Sloveniji nasploh. 

Na prehojeno pot smo res lahko ponosni. Vse, kar smo ustvarili, smo lahko ustvarili s 

sodelovanjem in skupnim delom. Pri tem ne mislim le skupnega dela učiteljev ali učiteljev, 

staršev, učencev in dijakov, bivših in sedanjih, ki so prispevali, da je šola vsebinsko 

dozorela in zrasla v to kar je, ampak tudi širše. Naša šola je ves čas aktivno vpeta v prostor 

in čas, v katerem deluje in vedno znova se moramo zavedati in poudarjati, da brez 

skupnega dela z ministrstvom za šolstvo in Mestno občino Ljubljana tega, kar smo, ne bi 

mogli doseči, oziroma nas sploh ne bi bilo. 

Seveda namen vseh dogodkov ob dvajsetletnici ni šopirjenje in razkazovanje navzven 

kako dobri in uspešni smo, ampak so ti dogodki predvsem priložnost, da se zazremo vase 

in v svoje delo, da se preko takih združevanj in aktivnosti še bolj povežemo in začutimo, 

da le skupaj lahko ustvarimo čudeže, predvsem tiste drobne male, ki jih na zunaj morda 

sploh ne opazimo, so pa za ustvarjalno, zadovoljno in uspešno življenje tako posameznika 

kot družbe nujno potrebni. Želim in verjamem, da jih bomo ustvarili še veliko. 

Waldorfske novice, jesen 2012 3

O b 2 0 . o b l e t n i c i W Š L 

Ira Zorko 

Nov prizidek k 

Waldorfski šoli 

Ljubljana 

Nov prizidek k Waldorfski šoli Ljubljana, 

dokončan v letu 2012, dodaja na jugovzhodu 

k obstoječima historičnima objektoma iz 17. in 

19. stoletja novo plast časa in vsebine, kar se odraža tako 

v obliki stavbe kot v izboru gradiv in njeni konstrukciji. 

Nadzemni del stavbe je v celoti iz lesa. Kljub zaobljenim 

volumnom je kompozicija celote zasnovana klasično in 

spoštljivo do obstoječe arhitekture. 

Vsak element ima jasno izraženo simetrijo, stik med 

novim in starim pročeljem je izražen s predahom, ki iz 

zgornje ulice in iz hodnikov stavbe omogoča kvalitetne 

poglede na zeleno grajsko pobočje na jugu, mogočno 

platano pred novim vhodom in zvonik sv. Jožefa v 

ozadju. Organska oblika nove arhitekture je posledica 

oblikovalskega napora, da se odprt prostor dvorišča 

(piazetta) izvije iz ozke ujetosti med prometno cesto 

in grajskim hribom. To mu omogoča konkavna oblika 

stavbe, skrbna zunanja ureditev in valovni zavihek 

dvorišča vzdolž ceste. Zavihek omogoča naravno osvetlitev 

in zračenje pod njem ležeče dvorane. Glavnina 

nove pridobitve je na prvi pogled skrita, ker je popolnoma 

vkopana. Šola je pod zemljo dobila eno manjšo ter 

eno veliko, sodobno telovadnico oz. gledališko dvorano; 

poleg šestih dodatnih učilnic v pritličju in nadstropju, 

ter paviljona za likovni in glasbeni pouk čisto na vrhu 

zgradbe. 

Zahvala arhitekta 

Arhitektovo znanje in delo je podobno siru vrste 

ementaler, polno je velikih in malo manjših lukenj, ki 

jih morajo zapolniti številni sodelavci s svojim specialističnim 

znanjem in izkušnjami. Skrb arhitekta je v 

procesu nastajanja stavbe kljub načrtom v veliki meri 

nevidna in uspeh reševanja problemov in harmonizacija 

rešitev teh problemov se pokaže šele skozi celoto 

končnega rezultata. Zato je pri takšnem kompleksnem, 

ustvarjalnem in skupinskem delu izrednega 

pomena zaupanje, potrpežljivost in čas, ki si ga morajo 

naročnik, arhitekt in izvajalci vzeti za to, da preverijo 

in sprejmejo določene zamisli in rešitve. Zaradi vsega 

tega, bi se ob priložnosti uspešnega dokončanja in 

otvoritve novih prostorov waldorfske šole rad zahvalil 

vsem, ki so sodelovali in omogočili gradnjo. Še posebej 

bi se rad zahvalil dvema najtesnejšima sodelavcema 

v vlogi predstavnikov naročnika in skrbnika gradnje, 

direktorju Iztoku Kordišu in krajinskemu arhitektu Izidorju 

Habjaniču za skrb, zaupanje in predanost, ki 

sta jo izkazovala v mnogih letih dela na tem projektu. 

Otrokom, učiteljem in staršem želim obilo dobrega 

počutja, uspeha in veselja v novih prostorih šole, oni 

bodo merilo njene in naše uspešnosti in upam, da bo z 

njimi zorela in dolgo, dolgo trajala. 

New annex to Ljubljana Waldorf School 

The new annex to the Ljubljana Waldorf School was completed in 2012. To the existing historic buildings from 

the 17th and 19th centuries, it adds a new layer of time and function, which is reflected both in its form and 

construction, as in the choice of materials. The building above the ground is entirely made of wood. Despite 

its round-shaped volumes, the composition of the whole is conceived in a classical manner, respectful of the existing 

buildings. 

Each element displays a clearly expressed symmetry. 

The seam between the old and the new is designed with 

an interruption, and enables quality views on the green 

slopes of the Castle Hill in the south, the magnificent 

sycamore tree in front of the new entrance, and the St. 

Joseph church bell-tower in the background. The organic 

shape of the new architecture is derived from an effort 

to free the precious school yard (the piazzetta) of its confinement 

between the busy road on the one hand and 

the Castle Hill on the other. This is achieved by means of 

4 Waldorfske concave shape novice of jesen the building 2012 which frees the piazzetta 

of the pressure of the hill, and is further supported by 

a carefully designed external layout and the wave-like 

curve of the yard along the street. The curve also solves 

the problem of natural light and aeration for the underground 

hall. The major part of the new construction is 

not immediately apparent, for it is placed entirely under 

the ground. With it, however, the school has gained one 

small and one large contemporary gymnasium/theatre 

hall, plus six additional classrooms on the ground floor 

and on the first floor, completed with two pavilions for 

fine arts and music on the top


Mednarodna 

konferenca 

Simona Pajk 

Organizacija mednarodne konference – z 

naslovom: 'Skrivnost ustvarjalnosti' je bilo 

eno od 'daril' naši šoli za dvajseti rojstni dan. 

Potekala je 13. in 14. septembra v prostorih Pravne 

fakultete v Ljubljani. Udeležilo se je je preko 300 slušateljev: 

člani Evropskega združenja waldorfskih šol, 

waldorfski učitelji iz vse Slovenije, slušatelji seminarja 

za bodoče waldorfske učitelje, prijatelji waldorfske pedagogike, 

starši otrok, ki obiskujejo našo šolo pa tudi 

učitelji iz javnih šol in drugi, ki jih je privabil naslov 

konference. Glavni organizator konference je bila Waldorfska 

šola Ljubljana, s podporo 'Jean Monnet programme 

of the European Union' z Zavoda Republike 

Slovenije za šolstvo. 

Nekatera darila nas razveselijo, ko jih dobimo – pa jih 

hitro pozabimo, druga pa so taka, da nas razveselijo 

in obogatijo za celo življenje ... Prej omenjeno darilo 

sodi med slednje. Kaj je za šolo boljšega kot ustvarjalni, 

optimistični, etični, moralni učitelji? In k temu so 

bile usmerjene vse teme na konferenci! 

Po uvodnem nagovoru direktorja Iztoka Kordiša nas 

je prvi nagovoril gospod David Brierley, soustanovitelj 

Rudolf Steiner University Collega v Oslu, Šole za življenje 

v Sloveniji, Škole za sutra v Zagrebu, član platforme 

za inovacije in izobraževanje fundacije Botin iz Španije 

in predvsem dragi prijatelj Waldorfske šole Ljubljana, 

ki tudi sicer nas učitelje s svojimi predavanji spodbuja 

k ustvarjalnosti, neti v nas revolucionarni duh, nam 

širi obzorja ... V svojem predavanju z naslovom Napredni 

in cvetoči družbi naproti - ustvarjalnost v razredu 

nas je večkrat opomnil, da je prihodnost naših otrok 

neznana in negotova ... Niso (le) specifična znanja tista, 

ki jim bodo koristila, pač pa bodo morali biti predvsem 

ustvarjalni, da se bodo znašli v vsakih razmerah. 

Ker na waldorfskih šolah ne gre, da bi le sedeli in 

poslušali, je predavanju sledilo slikanje z gostujočo 

predavateljico, docentko na Rudolf Steiner University 

Colege v Oslu - Mali Roald iz Norveške. Udeleženci, 

razdeljeni v dve skupini, smo skupaj naslikali dve 

ogromni sliki. 'Umetnini' najbrž ne bosta našli mesta v 

kateri izmed slavnih galerij, sta pa prispevali k razpoloženju 

ustvarjalcev. 

Sploh pa ni dobro, da se oziramo le k izjemnim dosežkom 

posameznikov. Treba je ceniti ustvarjalnost vsakega 

izmed nas, nas je nagovoril prof. dr. Miro Cerar, 

redni profesor na pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, 

predstojnik katedre za teorijo in sociologijo prava, ki 

nam je pripravil odlično predavanje o etiki. Naj vam 

nadrobim le nekaj poudarkov: 

Spoštovati sočloveka in stvarstvo!, Pohvala in spodbuda!, 

Biti spoštljiv pomeni biti tudi kritičen!, Ustvarjalnost 

mora služiti nekomu drugemu – sicer je prazna, 

ustvarjalnost mora plemenititi, povzdigovati!, 

Odličnost potrebujemo na vseh nivojih – zunanjih in 

osebnih, notranjih ... kdor si ne prizadeva zanjo je na 

poti navzdol!, V vesolju je dovolj prostora za vsakršno 

odličnost!, Etika se splača ... dobre vibracije se vrnejo 

nazaj!' 

Večer so zaključili naši kolegi iz glasbene šole, ki so 

nam pripravili vrhunski koncert. Marko Brdnik in 

Uroš Rakovec - harmonika in kitara, Aljaž Beguš klarinet 

in duet Malunca z našo učiteljico violine in odlično 

pevko Lauro Zafred. 

V petek zjutraj nas je pozdravil rektor univerze v Ljubljani 

prof. dr. Stane Pejovnik. Vse navzoče je navdušil 

s sicer kratkim, a modrim govorom, ki ga lahko 

strnem takole: ' Glejte in poslušajte s srcem! Družba 

nujno potrebuje spremembe - začnite z delom! ' 

Christopher Clouder iz Velike Britanije. univerzitetni 

in srednješolski učitelj, gostujoči predavatelj, predsednik 

Združenja waldorfskih, Steinerjevih šol Velike Britanije 

in severne Irske, ustanovitelj in direktor ECSWE 

(evropskega združenja waldorfskih šol), predsednik 

mednarodne konference 'Zavezništvo za otroštvo' , 

neutruden zagovornik pravice otrok do kvalitetnega 

ustvarjalnega otroštva , se je med drugim navezal na 


– našim dijakom, ki so se nam za kratek čas pridružili 

na konferenci: družbe in stanja v njej ne smemo sprejemati 

kot nekaj danega, pač pa kot nekaj, kar lahko in 

moramo – sami sooblikovati in spreminjati! 

O ustvarjalni etiki je govorila dr. Manca Košir, dolgoletna 

predstojnica katedre za novinarstvo in ustanoviteljica 

ter do upokojitve predavateljica predmeta socialna 

in novinarska etika na Fakulteti za družbene vede 

Univerze v Ljubljani. Med drugim tudi prostovoljka 

Hospica in waldorfska babica. 'Pozitivna naravnanost!, 

Delati in deliti dobro! Do zadnje sekunde svojega življenja 

lahko delamo dobro!' je njeno temeljno sporočilo. 

besede Davida Brierleya, da otroke pripravljamo na neznano 

prihodnost ... Uporabil je prispodobo, da učitelji 

stojimo na ramenih velikanov in gledamo v prihodnost 

– ves čas pa, seveda, moramo loviti ravnotežje! 

Dober nasvet! 

Že tako pozitivno razgreto ozračje v dvorani je do viška 

pripeljala okrogla miza z voditeljico Manco Košir 

in gosti: umetnici Vita Mavrič in Mojca Fatur (obe 

tudi 'waldorfski mami'), arhitekt našega novega prizidka 

Ira Zorko, že prej omenjeni Miro Cerar, Janez 

Penca, profesor angleškega jezika in primerjalne književnosti 

ter prevajalec, bivši državni prvak v atletiki, in 

dr. Mitja Peruš, znanstvenik. 

Nizale so se iskrive misli in modrosti udeležencev ... : 

'Vse je zataknjeno ob vse v vesolju!, 

Le na gozdnem robu lahko drevesa poženejo veje do 

tal!, Če izgubimo sposobnost, da se igramo – izgubimo 

človečnost!, Veličastna brezkoristnost amaterskega 

športa!, Korak nazaj – korak na boljše!, Zelo ustvarjalna 

panoga za prihodnost: manjšanje potrošnje!' ... to 

je le nekaj iskric, ki so se mi vtisnile v spomin. Zelo jasno 

pa je bilo sporočilo vseh udeležencev okrogle mize 

Bolje je živeti v utopiji kot utopiti se – pa nam je, malo 

za šalo, malo zares, položil na srce zadnji izmed predavateljev 

dr. Leon Lojk –psihoterapevt s slovensko 

in evropsko diplomo, senior inštruktor Inštituta Williama 

Glasserja, ustanovitelj in dolgoletni predsednik 

evropske zveze za realitetno terapijo. Največji problem 

slovenskega šolstva je, po njegovem mnenju- v tem, da 

so odstranili velik del ur 'nekonkurenčnih predmetov', 

umetniških in ustvarjalnih, ki ne prinašajo točk na 

maturi. Dejanje pa je posledica velike zmote o naravi 

človekove motivacije! Celo 'veliki motivator – Tom Sawyer' 

se je naslonil na umetnost, ko je svoje prijatelje 

pripravil do tega, da so namesto njega pleskali ograjo. 

Za zaključek smo z Mary Barrat Due, docentko glasbe 

in giba na Rudolf Steiner University College v Oslu 

in med drugim tudi predavateljico na našem seminarju 

za bodoče waldorfske učitelje – vsi skupaj zapeli! In odšli 

domov – napolnjeni, ohrabreni z besedami, da delamo 

dobro in da gremo v pravo smer, in z zavedanjem, 

kako velika odgovornost je naših ramenih. 

Poimensko omenjeni so seveda le predavatelji. Omembo 

in krepki tisk bi si zaslužili tudi mnogi izmed naših 

kolegov na Waldorfski šoli Ljubljana z direktorjem na 

čelu, ki so več mesecev pred konferenco trdo delali, da 

je bil dogodek lahko tako zelo uspešen. Verjamem, da 

je zadovoljstvo ob dobro opravljenem delu poplačalo 

trud. In vse, kar mi preostane, je, da napišem HVALA v 

imenu vseh udeležencev konference. 

Otroci (zaradi katerih pravzaprav vse skupaj obstaja) 

pa bodo, upam, občutili hvaležnost kdaj pozneje, 

v prihodnosti, ki jim pripada in ki jo bodo oblikovali 

odgovorno, ustvarjalno, etično in moralno. Če jih bomo 

tako vzgojili s svojim delom in zgledom. 

6 Waldorfske novice jesen 2012


Iztok Kordiš 

WTT 

Waldorfska triglavska transverzala 

Kdo je prvi dal idejo, se ne spomnim več 

in pravzaprav to niti ni tako pomembno. 

Pomembno je, da smo idejo udejanjili. Bilo 

je pred desetimi leti, ob desetletnici delovanja naše šole, 

ko smo izpred šole prvič krenili peš na Triglav. Pot je bila 

takrat prvi dan nekoliko krajša, saj smo imeli prostore še 

na Rodičevi, ves ostali del poti pa je bil enak kot letos, ko 

smo ob dvajsetletnici delovanja ponovno izvedli ta pohod in 

v petih dneh prehodili našo WTT ali waldorfsko triglavsko 

transverzalo, kot smo jo letos poimenovali. 

Zaradi aktivnega začetka letošnjega šolskega leta (otvoritev 

novega dela šole, mednarodna konferenca Skrivnost 

ustvarjalnosti, srečanje Evropskega sveta waldorfskih 

šol) pravih priprav za pohod ni bilo. Mogoče se je to 

poznalo tudi na udeležbi, saj se je za celo pot prijavilo le 

osem neustrašnih. Bili pa smo enakomerno razporejeni, 

trije starši (Rok, Robert, Mojca), trije učenci (Fia, Lan, 

Manca) in midva s Tinko kot predstavnika učiteljev in 

organizatorja. Na naju je bila tudi odločitev, ali so razmere 

dovolj dobre za izvedbo pohoda. 

''Vreme bo'', sva se odločila in izbrala edino sončno napoved, 

ki je bila za naših pet dni na voljo na internetu. 

Vse ostale so obetale dež, ne samo v sredo, ampak tudi v 

soboto. Izkazalo se je, da smo imeli pogumni tudi tokrat 

srečo in da je bila izbira pravilna. 

Na poti pa nas nikoli ni bilo le osem. Prvi dan se nas 

je pred šolo zbralo kar 32, poleg nekaj srednješolk, ki 

so skušale nadoknaditi neudeležbo na zimski šoli v naravi, 

še velik del učencev in staršev četrtega b razreda z 

razredničarko Simono Pajk na čelu ter nekaj staršev iz 

drugih razredov, tako da je čez center mesta krenila kar 

velika odprava. Velika odprava pa zahteva veliko prilagajanja; 

vedno je nekdo lačen, nekoga tiščijo čevlji ali pa 

mora kdo na stranišče, tako da brzina ni bila ravno naša 

posebna vrlina, zato pa tem bolj smeh in dobra volja. Po 

nekaj urah hoje, malo pred Katarino, se je naša odprava 

razdelila. Medtem, ko smo WTT-jevci nadaljevali pot in 

si na Gontah privoščili obaro ali kislo mleko z žganci, 

so se četrtarji (razen Mance in Mojce, ki sta šli z nami) 

odločili predati izbiri in užitkom, ki jih ponuja gostišče 

na Katarini. Vreme je držalo do Gontarske planine, nato 

pa je počasi začelo deževati in čez kako uro se je droban 

dežek, ko nisi vedel ali bi odprl dežnik ali ne in so rahle 

meglice pričarale prav čarobno vzdušje, spremenil v dokaj 

močan dež, ki nas je spremljal vse od Osovnika do 

Škofje Loke. Srednješolke so, posebno pri spustu v dolino, 

lahko občutile, da ''allstarke'' in torba čez rame res 

niso najprimernejše obuvalo in oprema za take pohode. 

Velikokrat sem se že odločil, da ne bom sodil ljudi vnaprej, 

na podlagi nekih predstav in slik, ampak držati se 

tega je zelo težko. Prvi dan smo spali v Hiši kruha, obnovljenem 

samostanu v Svetemu duhu pri Škofji Loki. Ko 

smo premočeni čakali na loški železniški postaji, nam je 

redovnica, ki je v samostanu skrbela za nas, po telefonu 

povedala, da je do njih še kakih 20 minut hoje. 20 minut 

za redovnico, torej za nas, izkušene hribovce, kakih 

10 minut. In potem smo hodili - 20 minut. V samostanu 

sem potem v pogovoru omenil, da smo res hodili 20 

minut. ''Saj jaz prehodim to pot v 17 minutah, ampak 

sem vedela, da boste vi potrebovali več'', je bil odgovor 

redovnice. 

Naslednje jutro je bilo sončno, jasno, umito, kakor je 

lahko umito le jutro po močnem deževju. Rok bi ta dan 

gotovo bankrotiral, če bi bilo še vedno potrebno kupovati 

filme za fotoaparate. Naša odprava je zgubila srednješolski 

del, zato pa so se nam priključile Alenka, Urška in 

Urša. Že kmalu po Crngrobu, na Planici, se nam je pokazal 

naš cilj Triglav, blizu, da bi kar skočil tja, hkrati pa 

tudi sveže zasnežen, kar nam je zbujalo pomisleke, saj 

deset let star spomin, ko smo morali pohod zaključiti na 

Planiki, ker je bilo na vrhu meter in pol svežega snega, še 

ni povsem zbledel. Enotna odločitev je bila, da se zaradi 

tega ne bomo obremenjevali. ''Gremo, če pridemo na vrh, 

v redu, če ne, pa tudi v redu''. Do Dražgoš smo prišli hitreje, 

kot smo načrtovali. Lan in Fia sta bila neverjetna, 

noben tempo za njiju ni bil prehud. 


Vedno je dobro poznati domačine. Njihove drobne 

skrivnosti, poznavanje razmer in neoznačenih poti, ti 

lahko prihranijo precej truda pa še kakšno zanimivo 

zgodbo slišiš ob tem. Tako smo se s pomočjo Marjana 

Kavčiča, domačina iz Dražgoš, izognili dolgemu spustu 

in ponovnemu vzponu iz Dražgoš proti Ratitovcu. Kljub 

temu smo na vrh prišli šele v mraku, počitek v brunarici 

se je predolgo zavlekel pa tudi pice niso ravno hrana 

za kosilo na dolgih pohodih. 

Koča na Ratitovcu je prav gotovo koča, kakršne bi si 

želeli povsod po hribih. Pravo planinsko vzdušje, prijazna, 

gostoljubna oskrbnika, dobra hrana in neverjetno 

nizke cene. Dnevu je piko na i postavil Robert s 

svojim neverjetnim darom za pripovedovanje zgodb, ko 

nas je pred spanjem prestavil za nekaj stoletij nazaj na 

Škotsko. 

Rad hodim v hribe in rad imam izzive, vendar so mi 

večna uganka ljudje, ki lahko leta in leta hodijo vsak 

dan na isti hrib, naj bo to Šmarna gora, Ratitovec ali pa 

Triglav. Po svoje jih občudujem, težko pa si zamišljam, 

da bi me kaj takega veselilo. Vsekakor spoštujem njihovo 

vztrajnost in voljo. Tako sem zjutraj komaj še ujel 

domačinki, ki sta ob sončnem vzhodu že bili na vrhu in 

se po obveznem čaju in kratkem postanku v koči vrnili 

v dolino, še preden smo mi pojedli zajtrk. Na Ratitovcu 

se nam je priključila še Lenka, na poti proti Soriški 

planini pa še Iztok, Fiin oče, ki nam je pritekel nasproti 

iz Bohinjske Bistrice in hodil z nami vse do Voj, nato 

pa spet stekel nazaj do avta v Bistrici. Pot iz Ratitovca 

do Bohinja je čudovita, ne preveč naporna, s prelepimi 

razgledi. Triglav je bil spet čisto blizu, kot na dlani in 

nekako ni bilo logično, zakaj zavijamo v levo, stran od 

cilja. Ampak izkušnje so nas že naučile, da najkrajša 

pot ni vedno tudi najlažja, predvsem pa ne najhitrejša. 

Na Soriški planini smo se iz težke spet prelevili v lahko 

konjenico in večino prtljage pustili Miranu, ki nas je 

celo pot razvajal in, kjer se je le dalo, vozil našo dodatno 

opremo. 

Soška fronta je šola v naravi, ki se je waldorfski srednješolci 

najbolj spominjajo, saj naj bi bila to zelo naporna 

izkušnja. Za Žana, Tima, Maraya in njihovega 

razrednika Klemna pač ne, saj so nas po zaključku te 

poti počakali ob Bohinjskem jezeru in nadaljevali pot z 

nami do vrha Triglava. Tako smo poleg WTT v tem tednu 

trasirali še eno pot, WSTT waldorfsko soško triglavsko 

transverzalo. Pridružili pa so se nam tudi drugi, 

starši Vojko, Polona, Veronika in Mihael, učenci oziroma 

dijaki Zvezdan, Fedja, Zalan, ter Magda kot častna 

predstavnica učiteljev in soglasno izvoljena predsednica 

bodočega waldorfskega planinskega društva Waldi. 

Pot do Voj je lepa, koča v Vojah pa nekaj povsem drugega 

kot na Ratitovcu. No, nismo se pustili preveč motiti 

in smo ustvarili svoje vzdušje. Miranu smo oddali 

odvečno prtljago, nato pa se po rešenih zapletih glede 

večerje spet prepustili čarobnemu toku Robertovih besed. 

Pripovedovanje zgodb res ne sme izumreti in prav 

vesel sem, da sem srečal človeka kot je Robert. Vesel 

sem tudi, da je z veseljem pripravljen priti med naše 

srednješolce in z nami deliti svoj dar. 

Vreme je bilo še naprej čudovito, s čemer so se sprijaznili 

tudi vremenarji in spremenili napoved za soboto. 

Obetal se je jasen, sončen dan, zato je vedno bolj zorela 

odločitev, da gremo že ta dan na vrh. Glavni problem je 

bila logistika, saj je bila Planika zasedena in smo lahko 

rezervirali prostor za tako številčno skupino le na Vodnikovi 

koči, kasneje pa na Kredarici. Vendar se je spet 

izkazalo, da imajo pogumni srečo in ponovni telefonski 

klic na Planiko, že čisto pred Vodnikovo kočo, je bil 

uspešen. 30 članska skupina, ki je imela rezervirano 

spanje, je odpovedala. In nas je bilo 27, hura! Ja skupina 

se je spet povečala, saj so iz Rudnega polja prišli še 

Lev, Maj in Gorazd ter Julija, Barbara in Jani. 


V z g o j a o t r o k a 

Ko imaš zalet, se ne smeš preveč ustavljati in tako 

smo pot po kratkem počitku na Planiki nadaljevali do 

vrha Triglava in ga tudi dosegli, prav vsi, najmlajši Lev 

že četrtič, presenetljiva večina pa prvič. Ob vrnitvi smo 

srečali še našo bivšo dijakinjo Marušo s fantom, ki sta 

šla na vrh naslednji dan, že doma pa smo izvedeli, da 

so bili isto soboto pred nami na vrhu še Jana, 

Matevž, Martin in Aleš ter Anja in Andrej. Začelo nas 

je torej 32, na vrh pa nas je prišlo 35. Čestitke vsem, ki 

so sodelovali, posebno pa seveda vsem, ki so prehodili 

celo pot. 

Navdušeni smo bili vsi in mislim, da lahko v imenu 

vseh rečem - gremo še. In drugo leto bo naša šola 

praznovala pravo polnoletnost, 21 letnico, torej spet 

priložnost, da imamo še zunanji razlog za to. Ampak 

naslednje leto imamo v načrtu razširjeno WTT – preko 

bohinjskih hribov na Komno in nato po dolini Sedmerih 

jezer, mimo Doliča na vrh. Vabljeni že zdaj. 

Thea Blair 

waldorfska učiteljica in otroška terapevtka 

Oksitocin in naša 

potreba po dotiku 

Prvič sem opazila, kako učinkovit je dotik, ko 

sem štirinajst let delala z mešano skupino 

predšolskih otrok na svojem domu in razreševala 

konflikte ter čustvene težave pri otrocih. Začelo se je kot 

raziskovanje, kako obvladati obnašanje malčkov, ki se 

preprosto niso mogli povezati s svojimi vrstniki. Držala 

sem jih v objemu, kot bi bili dojenčki, in odkrila, da je bilo 

to zdaleč bolj učinkovito, kot katera koli oblika sprostitve. 

Kasneje sem čudežne učinke drugih oblik nežnega dotika 

odkrila tudi pri starejših otrocih. Začela sem preizkušati 

učinke dotika. Včasih sem roki položila na rami otrok, ki 

sta bila v konfliktu, drugič sem pri sebi držala otroka, ki je 

bil žalosten ali jezen. Včasih sem jim povedala izmišljene 

zgodbe s skritim sporočilom ali jih hopsala na svojih 

kolenih. Takrat sem začela oblikovati pesmice s sporočili. 

Bila sem presenečena nad učinki: moj dotik je mnogo hitreje 

in lahkotneje razreševal težke situacije kot zgolj verbalna 

komunikacija. 

Nekega dogodka se še posebno dobro spominjam: šlo 

je za dečka, katerega mama se je odselila. V času žalovanja 

za svojo mamo je ves čas izražal jezo. V njegovih 

očeh je bilo videti nezaupanje in kljubovanje. Nikoli ni 

zamudil priložnosti, da spodkopava moje delo v razredu. 

Bil je bister in spreminjal je besedila pesmi ali na 

ves glas zanikal tisto, kar sem rekla. Dolge mesece sem 

poskušala s tem otrokom vzpostaviti stik. Zelo sem 

razumela njegovo bolečino, toda nisem vedela, kako 

vzpostaviti zaupljiv odnos. Potem pa je nekega dne, ko 

smo sedeli v krogu na tleh, spet izvedel svoj običajen 

nasproten manever. Ne da bi razmišljala, sem naredila 

nekaj, kar bi običajno naredila pri manjših otrocih. 

Pograbila sem ga in ga položila v svoje naročje. Njegov 

odziv me je presenetil. Njegova sprostitev je bila tako 

otipljiva, da sem začutila, kot da se kar staplja z mano! 

Po tem dogodku je bil do mene prisrčno spoštljiv. Priložnostno 

ga je še popadlo kljubovanje; ob mojem igrivem 

dotiku pa je vsako njegovo kljubovanje zbledelo. 

Zakaj je bil dotik ključ, ki je odklenil vrata? Ko sem 

o tem razmislila, sem našla dva razloga. Prvi je, da dotik 

stimulira hormon, ki mu pravimo oxytocin. Sama 

ga rada imenujem 'Ahhh ... . oksitocin.' Napolni nas 

z občutkom ugodja in varnosti. To je meglen občutek 

topline, občutek zaljubljenosti. Z oksitocinom je vsakdo 

možen prijatelj. To je hormon, ki pomiri naš živčni 

sistem. Raziskave so pokazale, da zmanjšuje stres in 

strah. Da bi pravilno razumeli njegovo vlogo, mislim, 

da moramo poznati osnove stresa in z njim povezanega 

hormona kortizola. 

Pa poglejmo, kaj se dogaja ob stresu. Najprej nekaj 

ogroža naše preživetje. To je lahko bolečina, hrup, prepir, 

ali pomemben test v šoli. Kako odreagira naše telo? 

Nadledvična žleza izloči hormon kortizol. Ta spodbudi 

reakcijo v obliki boja, bega, otrplosti. Kri preneha 

normalno delovati na področju prebave in imunskega 

sistema; umakne se iz frontalnih predelov možganov, 

kjer je center naše razsodnosti in kreativnega mišljenja. 

Preplavi mišice rok in nog ter jih pripravlja na boj 


ali beg. Kortizol spodbuja ločenost in tekmovalnost 

– vsakogar vidimo kot možnega sovražnika. To naj bi 

bil kratkotrajen, takojšen odziv za preživetje. Če postane 

to stanje kronično, smo dobesedno divji, bolni 

in otopeli. Zaradi motenj pri presnovi je povezan tudi 

z debelostjo. 

Narava pa je modra in poskrbi za zdravilo, ki preprečuje 

delovanja kortizola. To je hormon oksitocin. Oksitocin 

in kortizol delujeta nasprotno drug drugemu: kadar 

je enega veliko, je drugega malo. Sama ju vidim 

kot jin in jang preživetja. Preživetje je možno s tekmovalnostjo 

(kortizol) in sodelovanjem (oksitocin). Ali to 

pomeni, da sta kortizol in tekmovanje slaba? Mislim, 

da ne. So trenutki, ko si moramo sami zastaviti nalogo, 

ko želimo preizkusiti naš pogum, ko čutimo, da se 

moramo postaviti za nekaj, kar mislimo, da je prav, ne 

glede na to, kaj misli skupina. Mislim pa, da postane 

nezdravo, kadar se izgubi ravnotežje, kadar je edino 

merilo za uspeh 'več', 'bolje' in 'hitreje'. Ideja, da je'moč 

močnejša od pravice', je kortizolna reakcija, ki vodi k 

vse več orožja in uničevanja. 'Pričakovanje najboljšega' 

je prav tako vzrok za neravnovesje kortizola. Končno pa 

je največji pokazatelj neravnovesja kortizola strah, ki 

tiči v vseh naših mislih, čustvih in dejanjih. 

Zakaj je negovanje dotika tako učinkovito pri obnavljanju 

ravnotežja med oksitocinom in kortizolom? 

Zdaj smo prišli do drugega razloga, zakaj je dotik 

ključ, ki odpira vsa vrata: dotik je naš prvi čut, ki se 

razvija, in naš prvobitni jezik sporočanja povezanosti 

in pripadnosti, varnosti in zaščite. Ljudje smo družabna 

bitja in pripadnost družini ali skupini nam je zelo 

pomembna – je del v našega preživetja. Zbiramo se za 

razvedrilo, sodelujemo za obojestransko dobro. Kakšna 

je najhujša oblika kazni? Izgon, osamitev. Če ljudje ne 

čutijo, da so v družini ali skupini sprejeti, doživljajo neverjeten 

stres. In ker je dotik jezik pripadnosti, je daljše 

obdobje brez dotika samo po sebi naporno. In tako 

lahko vidimo, kako lahko kortizol prav kmalu pade iz 

ravnovesja: ločitev prinese stres, ki sproži kortizol, ta 

povzroči še nadaljnjo ločitev in še več stresa. Kako naj 

prekinemo ta krog? Kako stimulirati tvorbo oksitocina? 

S katero koli govorico povezovanja. Zapomnite si, 

dotik je naš primaren jezik povezovanja in pripadnosti. 

Stimulira tvorbo oksitocina, ki nato povzroči več 

povezovanja. 

Ko so Kerstin Uvas-Moberg, avtoriteto na področju 

poznavanja delovanja oksitocina vprašali, ali obstajajo 

načini, kako bi ljudje v vsakdanjem življenu povečali 

nivo oksitocina, je odgovorila, da je dotik na vrhu seznama. 

Čeprav nekateri razmišljajo o tem, da bi razvili 

tablete oksitocina, verjame, da je absolutno najbolje, 

da aktiviramo lastni oksitocin. S tem oksitocinom naše 

telo zna ravnati. Dotik je tukaj zelo pomemben. Zelo 

pomaga, če nas nekdo masira. Dotik z ljudmi je najboljši, 

vendar ni potrebno, da je omejen le na ljudi. Je 

tudi med ljudmi in njihovimi domačimi ljubljenčki. 'To 

nam lahko pomaga razložiti, zakaj so terapevtski obiski 

s psom v bolnišnici tako učinkoviti. Mar ne povezujemo 

dotika s psi? Pogosto se sprašujem, kakšna bi bila 

naša družba, če bi se naših otrok in ljubljenih bitij dotikali 

prav toliko, kot se naših psov. 

Ne vem, kakšno razmerje med oxytocinom in kortizolom 

ustvari zdravo ravnotežje. Toda predstavljam si, da 

višek oxytocina za izravnavo stresa modernega življenja 

ne more škodovati, zato naredim vse, kar morem, 

da vzdržujem visok nivo oksitocina pri sebi in mojih 

otrocih. Prakticiram jezikovne in komunikacijske načine, 

ki povezujejo. Načrtujem aktivnosti, ki vključujejo 

družino in prijatelje, kot so izleti, ročna dela, ali 

družabna srečanja. In še posebno poskrbim za to, da 

svoje otroke masiram. Moj sin ima rad masažo stopal 

in ramen. Moja hči ima rada masažo preko zgodb in se 

rada ruva. Vem, da s tem izvajam preventivno medicino. 

In deluje! Še vedno pa so trenutki, ko kljubujejo, 



se prepirajo, so nespoštljivi, sitni, čemerni ali, v primeru 

moje hčerke, cmeravi. Naučila sem se na to gledati 

kot na pokazatelja potreb po dotiku, ki pomirja. Kakor 

hitro je mogoče, jih zmasiram. Vedno znova sem presenečena 

in hvaležna, ko vidim, kako se njihov odnos 

in obnašanje iz konfliktnega spremeni v sodelovalnega. 

Masaža je koristno sredstvo prve pomoči. 

Zdaj nimam več vrtca doma. To odkritje me je tako 

navdušilo, da sem postala terapevtka. Ukvarjam se z 

masažo otrok. Delam s starši in učitelji, ko ozaveščam 

zdrav dotik prek masaže v družini in med vrstniki v 

razredu. Sem tudi nadomestna učiteljica v razredih od 

prvega do osmega, in vsi učitelji, za katere delam, me 

prosijo, da uvedem masažo med vrstniki. Učencem je 

všeč. Podobno kot moji otroci se umirijo, osredotočijo in 

postanejo prijazni, zaradi česar je moje delo enostavno 

in zabavno. Spoznanje o oksitocinu in naših potrebah 

po dotiku je pravzaprav spremenilo moje življenje. 

Članek je bil objavljen na spletni strani liliblog. 

prevod: Marina Nuvak 

Oxytocin and Our Need For Touch 

I 

first 

noticed how effective touch was in resolving 

children’s conflicts and emotional issues during 

the 14 years I taught a mixed age pre-school in 

my home. It began as a way to manage the behavior of 

toddlers who just could not get along with their peers or 

were having a ‘melt-down.’ 

My intuition told me that they were out of their skill 

range: they were overwhelmed or over-stimulated. I 

would hold them over my heart as if they were infants 

and discovered this was much more effective than any 

form of ‘time out.’ Later, I saw miraculous results using 

other forms of gentle touch with older children, too. 

I began experimenting with either comforting or playful 

touch. Sometimes I would put a hand on the shoulders 

of two children having a conflict, sometimes I would hold 

a child who was sad or angry. Sometimes I would offer 

them imaginative back massage stories or bounce them 

on my knee. It was during this time that I began to adapt 

verses and songs into massage routines. I was amazed 

at the results: my caring touch was resolving difficult 

situations much faster and easier than verbal communication 

alone. 

One situation stands out as miraculous: it involved a 

5-year-old boy whose mother had moved away. Even 

as he grieved for his mother, he showed his anger to 

me. His eyes carried a glint of distrust and challenge. 

dr. Aric Sigman 

Vpliv zaslonske 

tehnologije na 

otroke 

Predstavitev v evropskem 

parlamentu 

Evropsko združenje razpravlja o mnogih vidikih 

življenja državljanov. Pa vendar nihče nikoli 

ni mislil, da bo o glavni dejavnosti Evropejcev, 

ki je v porastu – gledanje zaslonskih medijev, potrebna 

parlamentarna razprava. V času otroštva preživijo otroci 

danes več časa pred televizijo kot pa v šoli. Povprečni 

sedemletnik preživi pred zaslonom že celo leto dni po 24 

ur, povprečen mladostnik v Evropi pa do 18. leta pred 

zaslonom preživi že štiri leta po 24 ur. 

Toda to danes ni več le kulturno vprašanje o tem, 

kako otroci preživljajo svoj prosti čas. Zaslon je zdaj 

postal zdravstveno vprašanje. Raziskava, ki je bila objavljena 

v najbolj ugledni medicinski in znanstveni reviji 

kaže, da je sama količina časa, ki ga otroci preživijo 

pred TV, DVD, računalniškimi zasloni in na internetu, 

povezana s pomembnimi, merljivimi biološkimi spremembami 

v njihovih telesih in možganih, ki bi lahko 

imele pomembne zdravstvene posledice. 

Glede na to, da preživijo otroci v ključnih razvojnih 

obdobjih vedno večji del svojega življenja ob gledanju 

zaslonske tehnologije, se mora EU odzvati in glede tega 

sprejeti svoje stališče. 

Ta članek je osnovan na predavanju, ki ga je imel dr. 

Aric Sigman avgusta 2010 za skupino, ki v evropskem 

parlamentu deluje za kakovost otroštva. 

'Nobenega dokaza ni, ki bi podprl trditev, da se morajo 

otroci, zato da bi jim bila zaslonska tehnologija blizu, 

z njo zgodaj seznaniti.' (Linn Et Poussaint 1999) 

Kvaliteta nasproti količini 

Zagovorniki tega, da je potrebno že majhne otroke 

uvesti v svet zaslonske tehnologije trdijo, da je vprašljiva 

le 'kvaliteta', to je vsebina, ki jo otroci na zaslonu 

gledajo. Trdijo, da je pod pogojem, da je tisto, kar otrok 

gleda 'izobraževalno' in 'letom primerno', zaslonska 

tehnologija v najslabšem primeru neškodljiva. Ne le to, 

trdijo, da je otrok razvojno in vzgojno prikrajšan, če 

nima dostopa do tega materiala. Prav tako velja prepričanje, 

da mora otrok to tehnologijo začeti uporabljati 

zgodaj, sicer se jih bo kasneje v življenju bal uporabljati 


ali bo manj sposoben delati z njimi. Pomembno je, da 

se čim hitreje naučijo z njimi delati, ker bo v njihovem 

življenju to njihov način dela. Vendar pa raziskave kažejo, 

da so to isto tehnologijo sposobne upravljati celo 

opice. Da bi to napačno razumevanje odpravili, so raziskovalci 

na Harvard Medical School dali izjavo: 'Nobenega 

dokaza ni, da se morajo otroci zgodaj seznaniti 

z zaslonsko tehnologijo, da bi jim bila blizu. Dejstvo, 

da otroci nekaj hočejo ali starši mislijo, da hočejo, še 

ne pomeni, da je to vzgojno ali celo dobro zanje. Radi 

imajo tudi bombone.' 

Samo zato, ker otroke nekaj zanima, še ne pomeni, da 

je to zanje tudi najbolj primerno. Tak argument se zdi 

bolj komercialne narave, saj se lahko tako otroci, kot 

odrasli računalniških veščin naučijo še veliko pozneje. 

Medtem ko je trend uvajanja zaslonske tehnologije v 

zgodnjem otroštvu vse bolj močan, pa vedno več empiričnih 

dokazov, večina izven področja medijskih študij, 

vzgoje in psihologije, prinaša čisto drugačno sliko. 

Zdi se, da obstaja direkten konflikt med zagovorniki 

uporabe zaslonske tehnologije v zgodnjem otroštvu na 

eni strani in opozorili, ki jih prinašajo študije v pediatrični 

medicini in biologiji na drugi. Posebno pomembno 

je vprašanje starosti, ko lahko otrok začne gledati 

zaslonsko tehnologijo, in časa, ki ga lahko v zgodnjih 

letih otroštva preživi pred zaslonom. Skrbeti pa bi nas 

morala tehnologija sama in ne le količina otrokovih izkušenj 

ob njej. 

Ta skrb ni osnovana na antitehnološki ali antitelevizijski 

filozofiji, temveč izključno na prezgodnji ali pretirani 

uporabi zaslonske tehnologije pri otrocih, katerih 

možgani in telesa še niso popolnoma oblikovani. 

Leta 1999 je ameriška pediatrična akademija izdala 

navodila, v katerih so priporočali, da otrok, mlajših od 

dveh let, ne izpostavimo televizijskemu razvedrilu, ker 

lahko škodljivo vpliva na zgodnji razvoj možganov. Leta 

2006 so dali novo izjavo o televiziji in majhnih otrocih: 

'Morda vas bo mikalo, da dojenčka posadite pred televizijo, 

še posebej pred zanj ustvarjene oddaje, toda 

ameriška pediatrična akademija pravi: Nikar ne naredite 

tega! Ta zgodnja leta so odločilna za njegov razvoj. 

Akademijo skrbi kako lahko televizijski program, namenjen 

otrokom mlajšim od dveh let, vpliva na razvoj 

vašega otroka.' 

Leta 2011 so šli še dalje: 'Tehnologija ima potencialno 

negativne učinke in nikakršnih znanih pozitivnih učinkov 

na otroke, mlajše od dveh let.' 

Avstralska vlada pa ravno razmišlja o podobnih nacionalnih 

političnih napotilih. Zelo pomenljivo je tudi, 

da je francoska vlada pred nedavnim francoskim TV 

postajam prepovedala, da oddajajo kakršne koli TV oddaje 

– vzgojne ali drugačne, ki so namenjene otrokom, 

mlajšim od treh let. Izjavili so: 

'Gledanje televizije škoduje razvoju otrok, mlajših od 

treh let, in povzroča določene nevarnosti, spodbuja pasivnost, 

slabo usvajanje jezika, preveliko razburjenje, 

težave s spanjem in koncentracijo kakor tudi odvisnost 

od zaslonov – tudi če gledajo le programe, ki so namenjeni 

njim.' 

Razprave o zaslonski tehnologiji in otrocih vodijo večinoma 

strokovnjaki s področja tehnoloških študij in 

elektronike. Njihova strokovnost pa nima nič opraviti 

z zdravjem otrok, temveč s tehnologijo in tem, kako se 

otroci z njo povezujejo. Kako bi se počutili, če bi razprave 

o otroškem diabetesu, zvišanju holesterola, debelosti 

vodili vladni strokovnjaki, ki bi govorili o tem, 

kakšen imajo otroci odnos do hamburgerja ali pomfrija, 

namesto znanstvenikov, ki proučujejo vpliv te hrane 

na otrokov krvni obtok. Raziskavo morajo voditi strokovnjaki 

za zdravje otrok in ne tisti, ki se ukvarjajo 

s tehnologijo in tem, kako se otroci z njo povezujejo. 

Raziskave pogosto finančno podprejo velike korporacije 

tehnološke industrije. 

Drugo področje zmede je poudarek moderne dobe na 

razlikovanju med različnimi tehnološkimi pripomočki 

in z njimi povezanimi dejavnostmi: gledanje TV, igranje 

računalniških iger, surfanje po internetu, pisanje kratkih 

sporočil, pametnih telefonov ali katero koli izpostavljanje 

zaslonu. Pa vendar so to le različna področja 

trženja, in medtem ko odrasli vidijo razliko med temi 

dejavnostmi, telo in možgani mladostnika ponavadi ne. 

Mnoge od teh stvari se dogajajo, če otrok sedi pred računalnikom 

ali TV, ne glede na to, kaj gleda. 

Tukaj so samo nekateri rezultati znanstvenih raziskav 

o možnih negativnih učinkih zaslonske tehnologije, ki 

pa jih tisti, ki o tem odločajo, po navadi ne poznajo. 

Po trenutnih podatkih bo povprečni 80-letnik preživel 

pred televizorjem 13,3 leta po 24 ur. Dnevni čas za 

medosebne družabne odnose se krajša hkrati s tem, 

ko se trajanje uporabe elektronske tehnologije daljša. 

V zadnjih 20 letih so družabni stiki upadali, medtem 

ko so kontakti z zaslonom naraščali. Ravno pred letom 

2000 je življenje postalo dobesedno virtualno: ljudje 

so več časa preživeli pred zaslonom kot pa v odnosu z 

drugimi ljudmi. Otroci v Veliki Britaniji v starosti med 

11 in 15.letom, preživijo pred zaslonom 55 % svojega 

budnega časa, 7,5 ur dnevno, sedem dni v tednu, kar 

pomeni 40 % povečanje v enem desetletju. 

Znanstveniki pa zdaj pri mladih, ki vedno več časa 

preživijo ob novi tehnologiji, kot so računalnik, internet, 

ipod in video igrice, opažajo sestavljene učinke, s 

tem da se čas, ki ga preživijo pred staro tehnologijo – 

televizijo, ni zmanjšal. 

Evropsko povprečje časa, preživetega pred zasloni, je 

nekje med štirimi in osmimi urami na dan. Severne države 

težijo k večjemu številu ur, južne pa k manjšemu. 


Toda eno je jasno: danes imajo otroci na razpolago več 

zaslonov in preživijo več časa pred televizijo, računalniki, 

na internetu. 

Učinki 

Starost, ko otroci začnejo gledati televizijo, in čas, ki 

ga pred njo preživijo, pa je vse bolj povezan z negativnimi 

psihološkimi spremembami in zdravstvenimi 

posledicami. 

V neki študiji, ki je raziskovala izpostavljenost televiziji 

pri 29 mesecih in 53 mesecih in kasnejše posledice 

pri otrocih, ko dosežejo starost 10 let, so prišli do zaključka: 

pričakovali smo, da bo vpliv zgodnjega gledanja 

televizije do otrokovega sedmega leta starosti izginil, 

zato je dejstvo, da negativni učinki ostajajo, precej 

zastrašujoče. Predvsem pa so prišli do ugotovitve, da 

je posledica vsake nadaljnje izpostavljenosti televiziji 

pri otrocih do drugega leta starosti, kasneje v življenju 

slabši uspeh pri matematiki, statični življenjski stil in 

uživanje nezdrave hrane ter končno večji indeks telesne 

mase. Med drugim in četrtim letom povečana izpostavljenost 

televiziji celo zavira razvoj. 

Hormoni 

Melatonin je spalni hormon, ki nastaja v možganih. 

Ko se zunaj mrači, se nivo melatonina poveča in omogoča 

spanje. Raziskovalci so nedavno poročali, da se je 

pri otrocih med 6. In 12 letom, ki so jim vzeli televizijo, 

računalnike in video igrice, stopnja melatonina povečala 

za povprečno 30 %. Izpostavljenost so povezovali z 

nižjim nivojem urinskega melatonina, ki je posebno deloval 

na mlajše otroke v obdobju pubertete, ko se dogajajo 

pomembne spremembe vloge melatonina. Ugotovili 

so, da pri dekletih dosti hitreje nastopi obdobje pubertete 

kot v letu 1950. Eden razlogov je povečana teža, 

drugi pa bi lahko bil znižan nivo melatonina. Raziskave 

na živalih so pokazale, da bi nizke količine melatonina 

lahko igrale pomembno vlogo pri nastopu zgodnjega 

pojava pubertete. 

Druga raziskava je pokazala povezavo med dnevno 

izpostavljenostjo zaslonom v srednjem obdobju adolescence 

in rizičnimi faktorji za kardiovaskularne bolezni 

in diabetes tip2. Krvne analize pri fantih v adolescenci 

so pokazale, da imajo tisti fantje, ki med tednom pred 

zasloni preživijo dve uri ali več na dan, dvakrat večje 

tveganje za abnormalni nivo inzulina kot tisti pod dvema 

urama, ter tako kažejo večje tveganje za kardiovaskularne 

bolezni ali diabetes. 

Metabolizem in debelost 

Ni presenetljivo, da otroci zaradi dolgih ur sedenja, 

namesto tekanja naokoli, nimajo kondicije. Raziskave 

vse bolj kažejo, da je sedenje pred zasloni neodvisni in 

pomembni povzročitelj debelosti pri otrocih. Odkrili so, 

da je vsaka dodatna ura gledanja televizije povezana 

z dodatnim kilogramom telesne maščobe. Predšolski 

otroci, ki gledajo televizijo, so debelejši in manj aktivni. 

Toda kako lahko pravzaprav televizija poveča telesno 

težo? Poleg tega, da zmanjša fizično aktivnost, upočasni 

metabolizem in porabi manj kalorij v primerjavi z 

drugimi sedečimi dejavnosti, kot je šivanje, branje, pisanje 

ali vožnja avtomobila. 

Gledanje televizije nas tudi privede do tega, da občutno 

več jemo, tudi če fizično nismo lačni. To pa ni zgolj 

zaradi vseh vabljivih reklam, ki so med premori tako 

pretkano umeščene, eden od razlogov je, da naši možgani 

zaznavajo zunanje, ne-prehranske impulze (televizijski 

ekran) bolj kot notranje, prehranske impulze, ki 

nam govorijo, da smo dovolj pojedli. 

Raziskave so pokazale, da takrat, ko se na ta način 

odvrača našo pozornost, še naprej proizvajamo slino. 

Študija je zaključila, da lahko gledanje televizije pokvari 

našo naravno povezavo med apetitom in hranjenjem. 

Ta vpliv na povečan apetit pa se lahko nadaljuje še dolgo 

potem, ko smo ugasnili TV. 

Naredili so poskus, ko so skupino študentk posadili 

pred zaslon in jih prosili, da preberejo nek dokument 

in napišejo povzetek v 350 besedah, medtem ko so drugo 

skupino prosili, da se 45 minut preprosto sprošča. 



Tiste, ki so imele nalogo, so pokurile le tri kalorije 

več kot one, ki so počivale, so pa kasneje, ko 

so dobile hrano, pojedle veliko več – dodatnih 230 

kalorij. Raziskovalci trdijo, da povzroča zaslonska 

tehnologija tolstost. 

Te ugotovitve so se pojavile v času, ko 75 % ljudi 

v Veliki Britaniji večerja pred televizijo. 

Na srečo pa imajo strokovnjaki z medicinske fakultete 

Stanford v New Yorku tudi dobre novice. 

Proučevali so vpliv zaslonske tehnologije na težo 

pri 25 procentih najdebelejše populacije od 7 do 

70 leta starosti. Po dveh in pol letih se je pri tistih, 

ki so za polovico zmanjšali čas pred televizorjem 

ali računalnikom zmanjšal indeks telesne mase. 

Znanstveniki so zaključili, da ima lahko zmanjšanje 

časa pred zaslonom pomembno vlogo pri preprečevanju 

otroške debelosti in nižanju BMI pri 

majhnih otrocih, pri tem pa dodali, da lahko postavitev 

televizije v otroško sobo tveganje debelosti 

poveča bolj kot televizija v skupnih družinskih 

prostorih. 

Se nadaljuje. 


The Impact Of Screen Media On 

Children 

A Eurovision For Parliament 

The EU discusses many aspects of its citizens’ 

lives. Yet the main waking activity of Europeans 

– watching screen media – has never been thought 

of as an issue requiring parliamentary consideration. Over the 

course of childhood, children spend more time watching TV 

than they do in school (Zimmerman et al 2007a). The average 

seven-year-old will have already watched screen media for 

more than one full year of 24-hour days. 

By age 18 the average European young person will have 

spent a full 4 years of 24-hour days in front of a screen. 

But screen time is no longer merely a cultural issue about 

how children spend their leisure time. Screen time has now 

become a medical issue. Research published in the world’s 

most reputable medical and scientific journals shows that 

the sheer amount of time children spend watching TV, DVDs, 

computers and the internet is linked with significant measurable 

biological changes in their bodies and brains that 

may have significant medical consequences. Given that children 

undergoing key stages of development are spending increasingly 

large parts of their lives watching screen media, 

the EU must take a serious interest and establish a view on 

the matter. The following will provide the reasons why. 

There is no data to substantiate the claim that young children 

need to learn to become comfortable with screen technology. 

(Linn & Poussaint 1999). 

mag. Boštjan Štrajhar 

Od zrna do kruha 

Če želimo biti odgovorni do zemlje in jo ohraniti 

za zanamce, moramo mlade, na katerih stoji 

svet, vzgojiti v duhu odgovornosti. Pri tem 

nam vsa moderna informacijska tehnologija ne more 

veliko pomagati, prav nasprotno – zaradi prenasičenosti z 

informacijami te zgolj bežno spremljamo. Danes ni nobena 

težava priti do informacij, dosti težje pa je z znanjem, ki 

ga dobimo, ravnati odgovorno. Odgovornost namreč 

nima nobene povezave s tem, koliko in kaj vemo, z našo 

izobrazbo, z našim družbenim položajem, odgovornost 

je globoko povezana z našo moralo. V današnjem času, 

v katerem ima širitev prednost pred ohranitvijo in kjer je 

glavna gonilna sila ekonomski dobiček, etika nima visoke 

družbene vrednosti, pri vsem tem pa pozabljamo, kako 

pomembna je zemlja za preživljanje; v imenu napredka 

(beri kapitala) zastrupljamo zemljo in vse, kar na njen živi. 

S tem, ko veliko govorimo okoljskih vrednotah, se rojeva 

tudi upanje, da bodo naši otroci, za razliko od nas, 

razvili vrednote, ki bodo v prihodnosti služile Zemlji in 

ohranjanju njene raznolikosti. 

Ljudje se vse bolj zavedajo, da kapitalu, ki vrti naš 

svet, ni v interesu ohranjanje zemlje, temveč nenehno 

spodbujanje želja, ki vodi v nakupovanje in kopičenje, 

posledično pa to vodi do uničenja. Kapitalizem dolgoročno 

zagotovo ne bo preživel. V tem nenehnem hrepenenju 

pozabljamo na tisto, kar že imamo. Se sploh zavedamo, 

da živimo standard, ki je višji, kot so ga imeli 

kralji in cesarji pred nekaj sto leti? Če bomo dopustili, 

da nas kapital zaslepi in bomo pozabili na tisto, kar je 

res pomembno, bodo naši zanamci pili le še ustekleničeno 

vodo, paradižniki bodo imeli popolno obliko, vse 

skupaj pa bo prihajalo iz laboratorijev in ne iz domače 

njive. In če menite, da bo takšen model pridelave hrane 

rešil svetovno lahkoto, se motite. Čeprav je že danes 

na svetu dovolj hrane za vse ljudi, vsako uro zaradi 

podhranjenosti umre 300 otrok. Da ne govorimo o prehranjevalni 

vrednosti laboratorijske hrane ter njenih 

stranskih učinkih na naše zdravje. 

Razloge za aktualno družbeno krizo vrednot je iskati 

v preteklih vzgojnih metodah doma in v šoli. Slovenci 

se na tem mestu res ne moremo pohvaliti z naprednim 

pedagoškim mišljenjem. Tako smo še 18 let za tem, ko 

je Avstrija prepovedala tepež otrok, še vedno govorili, 

da brez pretepanja v šoli ne gre. Vse, kar je bilo novo, 

smo zavračali, humaniste pa smo imeli za mevže. In 

tako je večinoma še danes. Mnogo staršev in učiteljev 

je prepričanih, da se otroci učijo s ponavljanjem faktografskih 

podatkov. Posledično otroke vzgajajo zelo enostransko 

in zanemarjajo pomembnost lastne izkušnje, 

iz katere otroci črpajo resnično znanje. Šola, ki naj bi 


pripravlja za življenje, pač ne more biti stavba, v kateri 

otroci osem ur dnevno devet let v sedečem položaju poslušajo, 

kaj je prav in kaj narobe. Dosti bolj učinkovito 

je, da otrokom ponudimo aktivnosti, ki ne bodo zaposlile 

le glave, temveč tudi njihove roke in srce. 

Ko je pogovor nekega dne v prvem razredu naključno 

nanesel na kruh, je šestletnik rekel, da le tega kupimo 

v trgovini. Misel, da kruh pride iz zemlje, mu je bila 

popolnoma tuja. Navadno ob takšnih situacijah želimo 

otroke hitro podučiti, da je treba za zemljo skrbeti, 

jo ne onesnaževati ipd., saj nam daje vsakdanji kruh. 

Peljemo ga na njivo in pokažemo rumene rastline, iz 

katerih pride moka ... Takšno poučevanje pa je popolnoma 

zgrešeno. To je ravno tako, kot da bi 'otrokom 

odrezali noge in roke, potem pa jih pustili prosto tekati 

naokrog' Antoine de Saint-Exupéry. 

Okoljske in vsakršne druge vrednote lahko vzgojimo 

le tako, da so otroci aktivno vključeni v življenje, to pa 

pomeni, da ni pomembno samo intelektualno znanje, 

temveč tudi dejavnosti volje (rok) in čutenja (srca). Zavedanje, 

da kruh pride iz zemlje, bi lahko npr. vzpostavili 

skozi konkretne aktivnosti, ki jih mora človek opraviti, 

da pride do kruha. Tako smo nekega jesenskega 

dne s tretjim razredom odšli na njivo. Z motikami smo 

prekopavali zemljo in odstranjevali kamenje in travne 

grude. V pomoč je kmet pripeljal konja, ki je za seboj 

vlekel plug. Po nekajurnem delu je bila njiva pripravljena 

za sejanje ozimnega žita. Vsak je vrgel nekaj zrn v 

zemljo. Čez nekaj mesecev, bilo je pozimi, smo se odpravili 

na športni dan. Šli smo mimo naše njive in videli, 

da nekaj kuka izpod snega. Spomnili smo se, kaj vse 

smo tistega jesenskega dne počeli na njivi. Spomladi 

smo na športnem dnevu ponovno zavili mimo njive in 

opazili veliko spremembo in v juliju, ko je žito dozorelo, 

smo se s srpi odpravili na žetev. Žito nas je prek poletja 

čakalo v shrambi, jeseni, v četrtem razredu, pa smo 

žito omlatili, se odpravili k mlinarju,da nam je zmel 

moko, šli do kmetije, kjer so imeli krušno peč, zamesili 

vsak svoj hlebček in ga spekli. Preden smo okusili svoj 

kruh, smo se spomnili tistega jesenskega dne, ko smo 

z motikami okopavali zemljo ter vseh procesov, ki so 

vodili do kruha. 

Preteklo je celo leto, preden je vsak otrok prišel do 

svojega hlebčka. Ob takšni izkušnji otroci ponotranjijo 

celoten proces, izgradijo si konkretno znanje ter vzpostavijo 

odnos do zemlje. Naučijo se tudi potrpljenja, 

ki ga danes otrokom zelo primanjkuje. Do resničnega 

znanja in morale pač ne moremo priti po bližnjicah. 

Odrasle je velikokrat strah, da bodo otroke prikrajšali, 

če jih ne bodo začeli poučevati čim bolj zgodaj in po 

vrhu še s pomočjo računalnika, ki ponuja rigidno, logično 

algoritmično mišljenje, oropano moralne, etične 

in duhovne vsebine. 

Dokler bo prevladovalo 'mišljenje, ki prešteva, in ne 

mišljenje, ki misli' (Umbert Galimberti), do takrat bomo 

iskali finančni dobiček in ideja, da bi prebivalci neke 

vasi ali mesta vložili svoj denar v 'delnice' ekoloških 

kmetij in za svoj denar dobili zdravo okolje in ekološko 

hrano, se bo zdela smešna. Vendar kdo, če ne prav vi, 

in kdaj, če ne prav zdaj, je pravi čas za novo mišljenje, 

za novo moralo? 


P o k l o n v e l i k a n u 

David L. Brierley 

Poklon Charlesu 

Dickensu 

Ob 200. obletnici rojstva Charlesa Dickensa je prav, 

da se spomnimo njegovega velikega prispevka 

k svetovnemu nazoru mnogih generacij mladih 

in starih. Še posebno prav je to za waldorfsko šolo, saj so 

za nas njegova dela zelo pomembna, ne le pri proučevanju 

literature, ampak tudi za razumevanje človeške družbe in 

sociologije. S svojim opisovanjem industrijske revolucije 

je postal neprecenljivi del učnega načrta za 14-letnike, v 

četrtem letniku pa obravnavajo njegovo veliko delo David 

Copperfield. 

Kako začne človek praznovati obletnico avtorja, ki je 

bil s svojim delom začetnik pomembnega literarnega 

obdobja? 

'Bili so najboljši dnevi, bili so najslabši dnevi', kot pravi 

v 'Povesti o dveh mestih' ali z le eno besedo v 'Pusti hiši': 

London. Dickens nas popelje v meglo, ki obdaja prav vse, 

ki zapolni vsako vdolbino, vsak prehod, vsako nosnico v 

mestu. Vodi nas tudi v razred, h grozovito materialistični 

pedagoški metodi: 'Samo dejstva hočem!' 

Rodil se je leta 1812 blizu Portsmoutha, umrl pa leta 

1870 v domu Gads Hill v Kentu. Kot desetletnik je odšel v 

London. Njegov oče je bil zaradi prezadolženosti odveden 

v zapor. Tako je bil Charles izključen iz šole in prisiljen 

delati v tovarni čevljev, kjer so podhranjeni otroci izdelovali 

kremo za čevlje (Prosim gospod, ali lahko dobim še 

malo hrane?). Kasneje je delal v pisarni kot novinar in 

poročevalec iz parlamenta. Svoje prvo delo Kratka pripoved 

o Bozu je izdal pod psevdonimom, njegovo delo 

Pickwickovci pa je poželo uspeh. Koliko štirinajstletnikov 

se je zabavalo ob karakterjih Pickwickovcev! Takrat je 

imel 25 let in je čez noč postal zvezda. 

Izdal je petnajst večjih del, nekaj potopisov, serijo zgodb 

o božiču, štiri zbirke kratkih zgodb in dvanajst zbirk pisem. 

Vse skupaj neverjetna produkcija. Poleg tega je 

Dickens oboževal gledališki ansambel, bil je nadarjen 

igralec. Rad se je sprehajal po londonskih ulicah in je 

bil pomembnen socialni reformator. S svojo ženo Catherine 

je imel 10 otrok, po dvajsetih letih zakona pa se je 

zapletel v skrivno razmerje z mlado igralko. V svoji karieri 

je naredil tudi nekaj predstavitvenih potovanj, kjer 

je publiki prebiral svoja dela. To so bili neke vrste rock 

koncerti tistega časa. Umrl je star 58 let, sredi svojega 

dela 'Skrivnost Edwarda Drooda'. 

Seveda je bil Anglež, natančneje 'cockneyčan', Londončan 

z vzhodnega dela mesta. Vse svoj življenje je kritiziral 

razmere naroda ter zagovarjal revne in neprivilegirane, 

vedno je bil na strani premaganega. Zato je v angleški in 

evropski literaturi Dickens ustanova, spomenik. Živi v 

mnogih verzijah filmov, na televiziji, v komičnih stripih. 

Bil je vir navdiha mnogim, vključno Charliju Chaplinu 

in Waltu Disneyu. Še vedno je obče prisoten. Oblikoval 

je naš pogled na angleškost 19.stoletja, na London, na 

božič, na zapore, na kapitalizem, na materializem in ne 

nazadnje na otroštvo. Kajti vsi njegovi glavni liki so se 

borili, da bi kljub malo upanja na uspeh uresničili sami 

sebe. 

Kot je Franz Kafka nekoč pripomnil, Dickens osvetljuje 

vse, kar je temno in svetovljansko, njegovi teksti 

niso skriti v globoki filozofiji, so na površju, so na voljo 

družbi. Vsakogar ganejo. V svojem zadnjem dokončanem 

delu 'Our Mutual Friend' je Jenny Wren, hčerka alkoholika, 

svoje življenje zasnovala visoko na neki strehi v 

Londonu. Od tam lahko z vprašljivo varne razdalje gleda 

na prebivalce in njihove probleme. Vidi, kako bo, ko 

bo sama umrla. In ko gostje odhajajo po stopnicah, vpije 

za njimi: 'Pridite nazaj in bodite mrtvi, pridite nazaj 

in bodite mrtvi!' Horde zapuščenih otrok tvorijo osnovo 

Dickensove produkcije. Vidi jih kot simptom sveta, ki mu 

manjka človečnost. To je bila nedvomno 

Dickensova velika misija, za 

katero mu moramo biti večno 

hvaležni: poskus najti smisel 

v moderni družbi. Iz tega je 

vznikel njegov pogled na 

vzgojo. 

Ostalo prepušča bralcu. 

Zato njegova dela živijo 

dalje. Kot je sam izjavil v 

svojem, verjetno največjem 

delu, o svojem najdražjem 

otroku 'Davidu 

Copperfieldu': 'Potrebno 

ga je brati celo življenje'. 

 


A Tribute to Charles Dickens 

On the 200 th anniversary of the birth of Charles Dickens it is appropriate to remember his great contribution 

to the world-views of generations of youths and adults. It is particularly fitting in the context of a Waldorf 

school where Dickens’ works are central not only in studying literature but also in understanding a humane 

society in social studies. He has become an invaluable part of the curriculum for 14 year olds in describing the Industrial 

16 Waldorfske Revolution novice and his jesen greatest 2012 work ‘David Copperfield’ which is a theme for reading and discussion in the 12th class.

U t r i n k i 

Vera Grobelšek 

Jadranje na Šolti 

Na našem prvem srečanju, pred nekaj več kot 

osmimi leti, so otroci prejeli majhno barčico 

iz orehove lupinice. Vsa ta leta smo uspešno 

krmarili v sončnem in mirnem kot tudi v deževnem in 

viharnem obdobju. Pred koncem letošnjih počitnic smo 

pristali na čudovitem otoku Šolta v bližini Splita. 

Čakala nas je prava mala angleška lepotica Sashenka 

s svojim lastnikom Chrisom Wherryem, ki nam je podaril 

svoj prosti čas in delil z nami svoje bogate jadralske 

izkušnje. Njeni čari so nas tako prevzeli, da smo jo 

vsi doživeli kot iz sna prebujeno princeso, zato ni bilo 

težko pisati o njej. 

'Sashenka je res posebna jadrnica. Vidi se, da ima zgodovino. 

Chris jo je našel že razpadlo in na videz neuporabno, toda s trdim 

delom ji je vdahnil življenje. Ko smo pluli, je ubogala kakor dobro 

streniran pes. Z razpetimi jadri je bila videti kakor galeb, ki jadra 

nad morjem. Z njo smo lahko prišli kamorkoli. Plula je v mirnem 

vetru, kjer je pokazala svojo ubogljivost in dobre lastnosti, ter v 

močnem vetru, kjer je pokazala svojo notranjo moč.' 

Christian Kunstič 

'Majhna lupinica sredi morja, valovi jo zibljejo in igrajo uspavanko. 

Njeno pozibavanje in igranje z valovi me je vedno razveselilo. 

Kako dober občutek je bil, ko sem gledal, kako se veter upira v 

prelepa rdeča jadra. Kako dober je bil človek, ki jo je rešil pred 

njenim propadom. Lepo je bilo v tišini jadrati, slišal se je le zvok 

morskega valovanja. Njena modra barva me je pomirjala in me 

spominjala na stare mornarje z brki in modro belo čepico.' 

Matija Jesenko 

Zbirali smo toploto poznega poletnega sonca, grela 

nas je odprtost in bližina vsakega izmed nas, mehčali 

so se običajni šolski odnosi, s posebno čarobnostjo nas 

je ovijala tudi neokrnjena narava, ki je obdajala naše 

bivališče sredi gozda na vrhu vzpetine. 

Smo v obdobju, ko se sprašujemo: 'Kdo pravzaprav 

smo?' Tu je bilo toliko priložnosti, da si 'bil', ko si se 

učil skozi dejavnost, zabaval ob delu, predvsem pa s 

svojo sproščenostjo in prisotnostjo ustvarjal skupnost. 

'To je bil najboljši začetek novega šolskega leta,' je 

bila na koncu naša skupna ugotovitev. Naša barka sedaj 

pluje v oceanu devetega razreda. Vemo, da znamo 

stopiti skupaj, ko nastopi neurje, znamo se potopiti v 

morske globine in si priskrbeti živeža za slastno večerjo. 

Znamo utihniti in si prisluhniti. Upamo si povedati 

in slišati tudi tisto, kar ni ravno prijetno. Kar naenkrat 

vsi radi poslušamo in razumemo tudi angleško govorico. 

Chris in Ante, vodji jadranja, deskanja in podvodnega 

ribolova, sta kot jambora na naši jadrnici, kajti 

združujeta srčnost, spretnost in znanje, roke, srce in 

glavo, kar je končni cilj naše plovbe. 

■ Den, 9.b 


U t r i n k i 

Simona Pajk, razredničarka 4.b 

Šola v naravi 

Pastirski dnevi 

Prva šola v naravi – tako za otroke kot zame. Bo 

vse v redu? Kaj če se komu kaj zgodi, kaj če bo 

dež, kaj če bo otrokom pretežko zdržati ... (sploh 

tistim, ki gredo od doma prvič brez staršev), kaj če ... ? 

Na srečo me v trenutku, ko sprejmem otroke, zajame 

vrtinec dogajanja in ni več časa za razne 'kaj, če-je ?'. 

Pozdrav v slovo staršem, (ki tudi gledajo nekam zbegano) 

... in gremo! 

Proti Gorenjski, čez Vršič v Trento. Naš cilj: turistična 

kmetija 'Jelinčič' v vasi Soča. Na strehi domačije se 

ob toplih jesenskih žarkih sonči množica mačk. Same 

lepotice. 

Namestitev po sobah, transport kovčkov, ki so za večino 

otrok pretežki, da bi jih sami nesli po stopnicah 

... (oh mame, mame!). Deklice skrbno zlagajo oblačila 

v omare, dečki ne komplicirajo – parkirajo kovčke ob 

posteljah. 

Kosilo – potem pa takoj na delo. V sirarno. Razlaga 

gospodarja kmetije, gospoda Jelinčiča, o izdelavi sira 

in skute, degustacija in samostojno delo: oblikovanje 

sirovih hlebčkov za domov. 

Prosti čas deklice izkoristijo za sklepanje prijateljstev 

z mucami, fantje pa za metanje na koš. Sprehod po 

posestvu in srečanje z Murijem – ponosnim oslom, ki 

ljubi sladkorčke. Nekaj iz škatle jih res dobi on, nekaj 

pa jih 'pomotoma' zaide v usta. 

Gradnja bivakov: razdelimo se v skupine. Poiščejo 

si lokacije, kjer bodo gradili, in si pripravijo material. 

Nekateri si hitro najdejo prostor in začnejo z delom, 

drugi pa nikakor ne najdejo mesta, ki bi ustrezal njihovi 

predstavi. Prva medsebojna trenja, mali prepiri, 

predlogi, da bi gradil kar vsak sam ... Pa ne dovolim! 

Delamo skupaj in 'team building' steče. Najdejo skupno 

rešitev in začnejo nabirati material: veje take in 

drugačne, kamenje, mah ... Kar odveč jim je, ko jih 

pokličem za večerjo. Šele ko jim povem, da bodo naslednji 

dan lahko začeli z delom že po zajtrku, privolijo v 

odhod. 

Zgodnje bujenje – hlev, čiščenje gnoja ... zelo dobro 

opravljeno! Ponosna sem na svoje pastirčke. Po zajtrku 

pa spet k bivakom. Počasi mala bivališča začnejo dobivati 

obliko. Otroci delajo z veliko vnemo. Popoldne je 

vse nared – za obiske. Vsi gremo na obisk k vsem. Vsaka 

skupina predstavi svoj 'dom' ... nenavadni vhodi, 

ognjišče, peščena potka pred vhodom, vrv za obešanje 

perila, pravljična streha, postelja iz mahu ... Kakšni 

arhitekti! 

S pastirjem (pravim) gremo na pašnik po ovce. Po 

poti se pasemo po robidah. Pastir odpre ogrado, izreče 

nekaj, kar je težko ponoviti, in ovce se usujejo proti 

domu, otroci pa za njimi. Prosim bogove, naj se nihče 

ne razbije na kamnih ... Molitev uslišana. Ovce v hlevu, 

otroci, celi, veseli, zadihani, lačni! 

Zvečer spet ogenj in pastirska romantika s pečenim 

krompirjem. Danes je lažje zaspati. 

Zjutraj – pred zajtrkom molža ovac, pa spet na pašo. 

Jutranje sonce na vrhovih, radost na obrazih vseh 

otrok, ena od podob nebes! Še slovo od vseh muc, pujskov, 

krav, ovac, osla ... Zahvala gostiteljem – družini 

Jelinčič. in že je tu 4. a, ki ga pastirska pustolovščina 

šele čaka. 

Pot domov, veselje na avtobusu, prošnje naj povem še 

katero od zgodb, in kdaj bomo spet kam šli ... in hop v 

objem mamice in očka. V nahrbtnikih, poleg umazanih 

oblek, lepi spomini, neprecenljive življenjske izkušnje 

in nevidne vrvi, ki so nas še tesneje povezale. 

Za večerjo je 'nekaj, kar diši po kokicah' ( koruzni 

žganci in mleko) – tekne! Veselica po sobah. Najprej 

malo igranja, potem branje, pa spat! Nekateri takoj 

utonejo v spanec, nekateri potrebujejo mojo družbo. 

Noč hitro mine. 


U t r i n k i 


U t r i n k i 

Tadeja Faganelj 

Primorski 

waldorfski vrtec 

Letošnja jesen je v Bukovici odprla vrata novega 

waldorfskega vrtca Kresnica, ki je že deveti 

tovrstni vrtec v Sloveniji, vendar prvi na 

Primorskem. V prenovljenih prostorih stare šole se od 

začetka septembra igra trenutno šest zadovoljnih malčkov, 

za katere po načelih waldorfske pedagogike skrbiva dve 

vzgojiteljici, Tadeja Faganelj in Martina Pahor Stanič (nekaj 

že vpisanih otrok se nam bo pridružilo v prihajajočih 

mesecih). Smo Organizacijska enota Primorska, ki deluje 

kot podružnica Waldorfske šole Ljubljana. 

5.oktobra smo tako imeli uradno odprtje vrtca, ki sta 

nam ga popestrili Ljoba Jenče z ljudskim izročilom ter 

Veronika Žorž z zvoki citer. Vsi prisotni so ustvarili pozitivno 

navdušenje nad rojstvom te svetle Kresnice. 

Vrtec Kresnica ima dovolj prostora za dve skupini po 

15 otrok, v prihodnosti pa nameravamo v prvem nadstropju 

stavbe urediti tudi učilnice za prvo waldorfsko 

osnovno šolo na Primorskem, da bodo naši nadobudneži 

lahko še naprej odraščali pod ljubečim okriljem 

waldorfske pedagogike. 

Suzana Tomažič Blatnik, razredničarka 1.r 

Prvi šolski dan 

Šolsko leto 2012/13 je čisto posebno leto. 

Uresničila se mi je tiha želja in skupaj s trinajstimi 

prvošolčki sem tudi sama prvič prestopila prag 

Waldorfske šole v Celju. Pa nismo bili sami. Skupaj z nami 

je bil tudi travniški palček Pin. 

Na travniku ob robu gozda vse hiti. 

V jutranji zarji se je svetlo sonce zbudilo, 

prav vse živalce na ta travnik zvabilo. 

Metulji rumeni sušijo si krila. 

Na pisanih cvetovih se čebele pridno gostijo, 

da do jeseni sladki zlati med naredijo. 

Po nebu se puhast oblak pripodi. 

Gleda in čaka, se naokoli vrti. 

Le kje se njegov prijatelj 

travniški palček Pin mudi? 

Takrat ga zagleda in, glej, kako 

poseben dan za palčka Pina je to. 

Prav rad z oblakom po nebu odpeljal bi se, 

vendar še ne ve, 

ali njegova brada 

šest palcev meri že. 


O E C e l j e 

Šest palcev dolgo brado ima 

travniški palček, 

da lahko v svet se poda. 

Jo merita z očkom – počasi bolj gre. 

Daj očka pohiti! Širni svet Pina čaka že. 

In očka odmeri, 

bradi šest palcev nameri. 

Juhu in juhej! Pin kar poskoči 

in se za vožnjo 

s prijateljem oblakom 

odloči. 

Pin na najvišjo travnato bilko je splezal 

in bel smetanast oblak podrezal. 

Zaklical mu je: 

'Zdaj greva, 

prijatelj, 

druge dežele odkrivat! 

Vse skrivnosti razkriti, 

se novih reči naučiti!' 

Učitelji, učenci, starši in prijatelji 

Waldorfske šole Celje 

vabijo na 

Božični semenj 

v soboto, 8.12.2012 

v prostorih 

Waldorfske šole Celje 

na Ljubljanski 97 v Celju 

Od 10. do 14. ure. 

Vabljeni! 

www.waldorf-celje.si 

Je švignil oblak visoko v nebo, 

s palčkom Pinom v naročju zajadral lepo. 

In jadral in jadral ... 

Prav vsem nam želim, da bi v tem šolskem letu veliko 

jadrali, odkrivali nove dežele in drobne skrivnosti ter se 

seveda veliko veliko novega naučili. 


O E G o r e n j s k a 

Mateja Korošec 

Waldorfska šola na 

Gorenjskem 

3. septembra je v Waldorfsko šolo na Gorenjskem 

vstopilo enajst prvošolčkov. Ob petju pesmi 

Široka pot so jih v razred pospremili njihovi 

starši. Otroci so ponosno prehodili zlato–rumene poti do 

svojih prostorčkov, ki so jih za njih pripravili škratje. Starši 

pa so si ganjeni brisali solze sreče. 

Lahko rečem, da je bil dan prežet z vsemi dobrimi 

mislimi ljudi, ki so bili v vseh teh letih kakorkoli povezani 

z načrtovanjem waldorfske šole na Gorenjskem. 

Zaenkrat smo še majhni, a le po številu. Po srčnosti 

ljudi, ki so z nami in ob nas, smo veliki. In ta krog ljudi 

se vztrajno širi. Lep občutek je, da so z nami še vedno 

močno povezana dekleta, ki so bile od samega začetka 

v Iniciativi za ustanovitev waldorfske šole na Gorenjskem: 

Jasna Soršak, Polona Rob, Lili Benič – Drobac, 

Tadeja Štular, Andreja Palčič, Neli Štular in Sabina 

Lavtižar. Tri od njih pa smo trenutno vpete v organizacijo 

in izvedbo šolskega vsakdana 1. razreda – Simona 

Pajk , Katarina Jensterle – Nečimer in Mateja Korošec. 

Našim prvošolčkom dvakrat tedensko svet nemščine 

odpira vila Francesca, ki jo v razred prinese gospa Ana 

Fon. Otroci pa bodo spoznali tudi gospo Nevo Zupan, 

ki jih bo popeljala v svet evritmije. Pri vsakdanji organizaciji 

nam močno pomagajo potrpežljive tete iz vrtca, 

ki so na srečo vajene malih otrok in tako razumejo in 

potrpežljivo spodbujajo začetniške korake naše šole. 

In ker vemo, da zgledi vlečejo – prisrčna hvala waldorfskim 

šolam v Ljubljani, Mariboru in Celju, ki nam 

s svojim pogumom, voljo in vztrajnostjo kažejo pot. 

Vas vabi na 

Božični semenj 

v soboto, 8.12.2012 

v prostorih 

vrtca Čebelica in 1. razreda 

Waldorfske šole 

na Kranjski 4 v Radovljici 

Sejem bomo odprli s 

kulturnim programom ob 10. uri. 

Sledila bo prodaja ročno izdelanih igrač, 

ekoloških pridelkov in še mnogo več. 

Pripravili bomo predavanja za starše in 

delavnice za otroke. 

Vabljeni! 

Več informacij na www.waldorf-gorenjska.si 


O E M a r i b o r 

Elena Begant, ravnateljica 

WOW-Day 2012 

na WŠ Maribor 

■ Metalec diska 

Kolegij OE Waldorfska šola Maribor se je odločil, 

da se bomo 27. septembra prvič v kratki 

zgodovini naše šole priključili Svetovnemu 

dnevu Waldorfa - dobrodelni akciji zbiranja sredstev, ki jo 

koordinira Freunde der Erziehungskunst Rudolf Steiner's 

iz Nemčije (www.freunde-waldorf.de/en/wow-day.html 

). Letos je sodelovalo v akciji 180 šol iz devetiindvajsetih 

držav, njihov seznam je objavljen na www.freunde-waldorf. 

de/en/wow-day/has-your-school-joined-yet.html. 

Namen WOW dneva je zbrati sredstva za pomoč socialno 

ogroženim učencem, ki drugače ne bi imeli možnosti 

obiskovanja neodvisne šole, in pomagati waldorfskim 

šolam, ki delujejo v neugodnih razmerah. 

V lanskem letu so učenci in učitelji dvestodvajsetih 

waldorfskih šol iz vsega sveta v enem dnevu zbrali dobrih 

378,000 €. S svojo predanostjo in zanesenjaštvom 

so organizirali številne izvirne aktivnosti na svojih šolah 

in skozi globalno povezanost pripeljali svet v svoje šole. 

Lanskoletna nabirka je bila nato razdeljena za pomoč 

ogroženim otrokom iz šestiinšestdesetih organizacij v 

tridesetih državah. In tako lahko danes otroci v Keniji 

obiskujejo šolo, v Braziliji je izobraževanje alternativa 

kriminalu v favelah in v Gruziji lahko ljudje z hendikepom 

živijo bolj dostojno življenje. Še ena potrditev, da 

tudi majhna gesta solidarnosti lahko obrodi velik sad: 

waldorfski učenci so v letih, odkar se organizira WOW- 

Day, zbrali že dobra dva milijona evrov! 

Na naši šoli smo se odločili za organizacijo spletne 

avkcije podarjenih umetniških del, izdelkov učencev in 

barvnih printov tabelskih slik naših učiteljic. Reklama 

je bila našim finančnim razmeram primerno skromna 

in vezana predvsem na posredovanje e-pošte ter objavo 

na waldorfu naklonjenih portalih (hvala Sončnim pozitivkam!) 

Za avkcijo smo sami izdelali spletno stran 

WOW-DAY SLOVENIJA 2012! (www.waldorf-mb.si/index.php?page=10) 

in nato ves dan spremljali ponudbe 

dražiteljev preko šolske e-pošte. 

Odziv na našo akcijo letos še ni bil velik – prodali smo 

samo osem tabelskih slik in tri umetniška dela; žal 

nihče od nagovorjenih ni želel kupiti slik naših učencev 

in učenk. Polovico zbranih sredstev bomo po dogovoru 

z organizatorji namenili skladu svetovnega WOW-Day 

2012, kajti zavedamo se pomena globalne solidarnosti 

- tudi če se nam včasih zdi, da smo sami v nerešljivih 

škripcih, je zagotovo nekje waldorfska šola, ki pomoč 

potrebuje še bolj nujno od nas. Mi pa bomo WOW-Day 

2013 izvedli bogatejši za nekaj novih izkušenj. 

Učitelji in sodelavci Waldorfske šole Maribor 

vas prisrčno vabimo na 

Božični bazar 

v soboto, 24.11.2012, 

od 12. do 18. ure 

v naših prostorih 

na Cankarjevi ulici 5 v Mariboru. 

V prijetnem predprazničnem vzdušju se 

bodo dogajali: Delavnice za majhne in velike, 

čarobna votlina, lutkovni predstavi, srečelov, 

predavanje, druženje ob prazničnih dobrotah v 

kavarni in čajnici ter še kaj ... 

Prisrčno vabljeni! 

www.waldorf-mb.si 


Va b i l o 

WALDORFSKA ŠOLA LJUBLJANA IN 

WALDORFSKA ŠOLA MARIBOR 

vas vabita k sodelovanju pri 

EVRITMIJSKEM TEČAJU 

Vrtnica neskončnosti 

Evritmija je umetnost gibanja, ki jo je v začetku dvajsetega 

stoletja utemeljil avstrijski znanstvenik, umetnik 

in filozof, dr. Rudolf Steiner (1861–1925). S svojim 

celostnim pristopom evritmija enakovredno zajema 

telesne, duševne in duhovne vidike človeškega bitja. 

Z evritmijskimi vajami spodbujamo lahkotnost in fleksibilnost 

gibanja, izboljšujemo koordinacijo gibov 

in razvijamo sposobnost neposrednega umetniškega 

doživljanja. 

Čeprav je evritmija predvsem uprizoritvena umetnost, 

jo uporabljamo tudi na povsem praktičnih življenjskih 

področjih: pri vzgoji otrok in mladostnikov (pedagoška 

evritmija), pri zdravstveni terapiji (zdravstvena evritmija) 

in na delovnem mestu (socialna evritmija). V vseh 

svojih oblikah se že skoraj stoletje kaže kot zelo koristna 

podpora za doseganje ciljev na strokovnih oziroma 

delovnih področjih, kjer jo uporabljamo. 

Na urah evritmije je mogoče doživeti naravne zakonitosti 

(ritme, elemente, geometrijske oblike ipd.) in jezikovne 

ter glasbene strukture, ki predstavljajo začetno 

točko evritmijskega giba. Glasovi (samoglasniki, soglasniki), 

ritmi, toni, intervali, harmonije in duševne geste 

v evritmijski umetnosti sočasno ustvarjajo vidne in 

slušne zaznave. Ker evritmija izraža duševno-duhovne 

značilnosti govora in petja (glasbe) skozi gib, govorimo 

o njej kot o 'vidnem govoru' in 'vidnem petju'. 

Starši, učitelji, seminaristi in ostali, ki bi se želeli 

prepustiti čarom evritmije, ste vabljeni, da se udeležite 

začetnega in nadaljevalnega tečaja 'Vrtnica neskončnosti' 

(Rose of Infinity), ki bo potekal na Waldorfski šoli 

Ljubljana in Waldorfski šoli Maribor. 

Vabimo vas, da se nam pridružite 

vsako sredo od 19.00 do 20.30 na Waldorfski 

šoli Ljubljana (Streliška 12, Ljubljana) 

in 

vsak četrtek od 19.00 do 20.30 na Waldorfski 

šoli Maribor (Cankarjeva 5, Maribor) 

Prijavite se lahko na e-naslov: 

mario.culetic@gmail.com 

Začeli bomo oktobra. 

Ta tečaj bo veljal tudi kot priprava na štiriletni študij 

evritmije, ki bo v letu 2013 začel teči v Sloveniji, če bo 

dovolj udeležencev. 

Vodji tečaja sta Vida Talajić Čuletić in Mario Čuletić. 

Vida Talajić Čuletić je leta 1994 diplomirala iz evritmije 

na angleškem Peredur Centre of Arts. V sodelovanju 

z evritmijsko visoko šolo Eurythmeum – Stuttgart 

je poučevala študente na štiriletnem študiju evritmije 

v Zagrebu (2001-2005). Od leta 2004 je vodja Zagrebškega 

evritmijskega ansambla Iona, s katerim uprizarja 

raznovrstne predstave za otroke in odrasle. Predava 

pedagoško evritmijo na waldorfskih šolah v Ljubljani, 

Mariboru in Celju ter izvaja evritmijske delavnice na 

waldorfskih seminarjih. 

Mario Čuletić je leta 2005 diplomiral iz evritmije na 

Eurythmeum – Stuttgart. Kot član Zagrebškega evritmijskega 

ansambla Iona se ukvarja z umetniško evritmijo. 

Od leta 2011 je predsednik Društva za promocijo 

in razvoj evritmije Stoimena iz Zagreba. Predava pedagoško 

evritmijo na waldorfskih šolah v Ljubljani in Mariboru 

in izvaja evritmijske delavnice na waldorfskih 

seminarjih. 

Cena tečaja bo odvisna od števila udeležencev (vendar 

ne več kot 40 € na mesec). 

To see a world in a grain of sand, 

And a heaven in a wild flower, 

Hold infinity in the palm of your hand, 

And eternity in an hour. 

William Blake

Waldorfske novice - Jesen 2012

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?