Waldorfske novice - Jesen 2012

ali bo manj sposoben delati z njimi. Pomembno je, da
se čim hitreje naučijo z njimi delati, ker bo v njihovem
življenju to njihov način dela. Vendar pa raziskave kažejo,
da so to isto tehnologijo sposobne upravljati celo
opice. Da bi to napačno razumevanje odpravili, so raziskovalci
na Harvard Medical School dali izjavo: 'Nobenega
dokaza ni, da se morajo otroci zgodaj seznaniti
z zaslonsko tehnologijo, da bi jim bila blizu. Dejstvo,
da otroci nekaj hočejo ali starši mislijo, da hočejo, še
ne pomeni, da je to vzgojno ali celo dobro zanje. Radi
imajo tudi bombone.'
Samo zato, ker otroke nekaj zanima, še ne pomeni, da
je to zanje tudi najbolj primerno. Tak argument se zdi
bolj komercialne narave, saj se lahko tako otroci, kot
odrasli računalniških veščin naučijo še veliko pozneje.
Medtem ko je trend uvajanja zaslonske tehnologije v
zgodnjem otroštvu vse bolj močan, pa vedno več empiričnih
dokazov, večina izven področja medijskih študij,
vzgoje in psihologije, prinaša čisto drugačno sliko.
Zdi se, da obstaja direkten konflikt med zagovorniki
uporabe zaslonske tehnologije v zgodnjem otroštvu na
eni strani in opozorili, ki jih prinašajo študije v pediatrični
medicini in biologiji na drugi. Posebno pomembno
je vprašanje starosti, ko lahko otrok začne gledati
zaslonsko tehnologijo, in časa, ki ga lahko v zgodnjih
letih otroštva preživi pred zaslonom. Skrbeti pa bi nas
morala tehnologija sama in ne le količina otrokovih izkušenj
ob njej.
Ta skrb ni osnovana na antitehnološki ali antitelevizijski
filozofiji, temveč izključno na prezgodnji ali pretirani
uporabi zaslonske tehnologije pri otrocih, katerih
možgani in telesa še niso popolnoma oblikovani.
Leta 1999 je ameriška pediatrična akademija izdala
navodila, v katerih so priporočali, da otrok, mlajših od
dveh let, ne izpostavimo televizijskemu razvedrilu, ker
lahko škodljivo vpliva na zgodnji razvoj možganov. Leta
2006 so dali novo izjavo o televiziji in majhnih otrocih:
'Morda vas bo mikalo, da dojenčka posadite pred televizijo,
še posebej pred zanj ustvarjene oddaje, toda
ameriška pediatrična akademija pravi: Nikar ne naredite
tega! Ta zgodnja leta so odločilna za njegov razvoj.
Akademijo skrbi kako lahko televizijski program, namenjen
otrokom mlajšim od dveh let, vpliva na razvoj
vašega otroka.'
Leta 2011 so šli še dalje: 'Tehnologija ima potencialno
negativne učinke in nikakršnih znanih pozitivnih učinkov
na otroke, mlajše od dveh let.'
Avstralska vlada pa ravno razmišlja o podobnih nacionalnih
političnih napotilih. Zelo pomenljivo je tudi,
da je francoska vlada pred nedavnim francoskim TV
postajam prepovedala, da oddajajo kakršne koli TV oddaje
– vzgojne ali drugačne, ki so namenjene otrokom,
mlajšim od treh let. Izjavili so:
'Gledanje televizije škoduje razvoju otrok, mlajših od
treh let, in povzroča določene nevarnosti, spodbuja pasivnost,
slabo usvajanje jezika, preveliko razburjenje,
težave s spanjem in koncentracijo kakor tudi odvisnost
od zaslonov – tudi če gledajo le programe, ki so namenjeni
njim.'
Razprave o zaslonski tehnologiji in otrocih vodijo večinoma
strokovnjaki s področja tehnoloških študij in
elektronike. Njihova strokovnost pa nima nič opraviti
z zdravjem otrok, temveč s tehnologijo in tem, kako se
otroci z njo povezujejo. Kako bi se počutili, če bi razprave
o otroškem diabetesu, zvišanju holesterola, debelosti
vodili vladni strokovnjaki, ki bi govorili o tem,
kakšen imajo otroci odnos do hamburgerja ali pomfrija,
namesto znanstvenikov, ki proučujejo vpliv te hrane
na otrokov krvni obtok. Raziskavo morajo voditi strokovnjaki
za zdravje otrok in ne tisti, ki se ukvarjajo
s tehnologijo in tem, kako se otroci z njo povezujejo.
Raziskave pogosto finančno podprejo velike korporacije
tehnološke industrije.
Drugo področje zmede je poudarek moderne dobe na
razlikovanju med različnimi tehnološkimi pripomočki
in z njimi povezanimi dejavnostmi: gledanje TV, igranje
računalniških iger, surfanje po internetu, pisanje kratkih
sporočil, pametnih telefonov ali katero koli izpostavljanje
zaslonu. Pa vendar so to le različna področja
trženja, in medtem ko odrasli vidijo razliko med temi
dejavnostmi, telo in možgani mladostnika ponavadi ne.
Mnoge od teh stvari se dogajajo, če otrok sedi pred računalnikom
ali TV, ne glede na to, kaj gleda.
Tukaj so samo nekateri rezultati znanstvenih raziskav
o možnih negativnih učinkih zaslonske tehnologije, ki
pa jih tisti, ki o tem odločajo, po navadi ne poznajo.
Po trenutnih podatkih bo povprečni 80-letnik preživel
pred televizorjem 13,3 leta po 24 ur. Dnevni čas za
medosebne družabne odnose se krajša hkrati s tem,
ko se trajanje uporabe elektronske tehnologije daljša.
V zadnjih 20 letih so družabni stiki upadali, medtem
ko so kontakti z zaslonom naraščali. Ravno pred letom
2000 je življenje postalo dobesedno virtualno: ljudje
so več časa preživeli pred zaslonom kot pa v odnosu z
drugimi ljudmi. Otroci v Veliki Britaniji v starosti med
11 in 15.letom, preživijo pred zaslonom 55 % svojega
budnega časa, 7,5 ur dnevno, sedem dni v tednu, kar
pomeni 40 % povečanje v enem desetletju.
Znanstveniki pa zdaj pri mladih, ki vedno več časa
preživijo ob novi tehnologiji, kot so računalnik, internet,
ipod in video igrice, opažajo sestavljene učinke, s
tem da se čas, ki ga preživijo pred staro tehnologijo –
televizijo, ni zmanjšal.
Evropsko povprečje časa, preživetega pred zasloni, je
nekje med štirimi in osmimi urami na dan. Severne države
težijo k večjemu številu ur, južne pa k manjšemu.
12 Waldorfske novice jesen 2012