U t r i n k i Simona Pajk, razredničarka 4.b Šola v naravi Pastirski dnevi Prva šola v naravi – tako za otroke kot zame. Bo vse v redu? Kaj če se komu kaj zgodi, kaj če bo dež, kaj če bo otrokom pretežko zdržati ... (sploh tistim, ki gredo od doma prvič brez staršev), kaj če ... ? Na srečo me v trenutku, ko sprejmem otroke, zajame vrtinec dogajanja in ni več časa za razne 'kaj, če-je ?'. Pozdrav v slovo staršem, (ki tudi gledajo nekam zbegano) ... in gremo! Proti Gorenjski, čez Vršič v Trento. Naš cilj: turistična kmetija 'Jelinčič' v vasi Soča. Na strehi domačije se ob toplih jesenskih žarkih sonči množica mačk. Same lepotice. Namestitev po sobah, transport kovčkov, ki so za večino otrok pretežki, da bi jih sami nesli po stopnicah ... (oh mame, mame!). Deklice skrbno zlagajo oblačila v omare, dečki ne komplicirajo – parkirajo kovčke ob posteljah. Kosilo – potem pa takoj na delo. V sirarno. Razlaga gospodarja kmetije, gospoda Jelinčiča, o izdelavi sira in skute, degustacija in samostojno delo: oblikovanje sirovih hlebčkov za domov. Prosti čas deklice izkoristijo za sklepanje prijateljstev z mucami, fantje pa za metanje na koš. Sprehod po posestvu in srečanje z Murijem – ponosnim oslom, ki ljubi sladkorčke. Nekaj iz škatle jih res dobi on, nekaj pa jih 'pomotoma' zaide v usta. Gradnja bivakov: razdelimo se v skupine. Poiščejo si lokacije, kjer bodo gradili, in si pripravijo material. Nekateri si hitro najdejo prostor in začnejo z delom, drugi pa nikakor ne najdejo mesta, ki bi ustrezal njihovi predstavi. Prva medsebojna trenja, mali prepiri, predlogi, da bi gradil kar vsak sam ... Pa ne dovolim! Delamo skupaj in 'team building' steče. Najdejo skupno rešitev in začnejo nabirati material: veje take in drugačne, kamenje, mah ... Kar odveč jim je, ko jih pokličem za večerjo. Šele ko jim povem, da bodo naslednji dan lahko začeli z delom že po zajtrku, privolijo v odhod. Zgodnje bujenje – hlev, čiščenje gnoja ... zelo dobro opravljeno! Ponosna sem na svoje pastirčke. Po zajtrku pa spet k bivakom. Počasi mala bivališča začnejo dobivati obliko. Otroci delajo z veliko vnemo. Popoldne je vse nared – za obiske. Vsi gremo na obisk k vsem. Vsaka skupina predstavi svoj 'dom' ... nenavadni vhodi, ognjišče, peščena potka pred vhodom, vrv za obešanje perila, pravljična streha, postelja iz mahu ... Kakšni arhitekti! S pastirjem (pravim) gremo na pašnik po ovce. Po poti se pasemo po robidah. Pastir odpre ogrado, izreče nekaj, kar je težko ponoviti, in ovce se usujejo proti domu, otroci pa za njimi. Prosim bogove, naj se nihče ne razbije na kamnih ... Molitev uslišana. Ovce v hlevu, otroci, celi, veseli, zadihani, lačni! Zvečer spet ogenj in pastirska romantika s pečenim krompirjem. Danes je lažje zaspati. Zjutraj – pred zajtrkom molža ovac, pa spet na pašo. Jutranje sonce na vrhovih, radost na obrazih vseh otrok, ena od podob nebes! Še slovo od vseh muc, pujskov, krav, ovac, osla ... Zahvala gostiteljem – družini Jelinčič. in že je tu 4. a, ki ga pastirska pustolovščina šele čaka. Pot domov, veselje na avtobusu, prošnje naj povem še katero od zgodb, in kdaj bomo spet kam šli ... in hop v objem mamice in očka. V nahrbtnikih, poleg umazanih oblek, lepi spomini, neprecenljive življenjske izkušnje in nevidne vrvi, ki so nas še tesneje povezale. Za večerjo je 'nekaj, kar diši po kokicah' ( koruzni žganci in mleko) – tekne! Veselica po sobah. Najprej malo igranja, potem branje, pa spat! Nekateri takoj utonejo v spanec, nekateri potrebujejo mojo družbo. Noč hitro mine. 18 <strong>Waldorfske</strong> <strong>novice</strong> jesen <strong>2012</strong>
U t r i n k i <strong>Waldorfske</strong> <strong>novice</strong>, jesen <strong>2012</strong> 19