Waldorfske novice - Jesen 2013
Letnik IX, številka 3 Časopis Waldorfske šole Ljubljana
Letnik IX, številka 3
Časopis Waldorfske šole Ljubljana
Create successful ePaper yourself
Turn your PDF publications into a flip-book with our unique Google optimized e-Paper software.
K a z a l o<br />
<strong>Waldorfske</strong> <strong>novice</strong><br />
Časopis <strong>Waldorfske</strong> šole Ljubljana<br />
jesen <strong>2013</strong>, zaporedna št. 79<br />
Waldorfska šola Ljubljana<br />
Streliška 12, 1000 Ljubljana<br />
Tel: 01 28 222 40, fax: 01 28 222 41<br />
DŠ: 65714415, TR: 04302-0001018775<br />
Splet: www.waldorf.si, tajnistvo@waldorf.si<br />
Izdajatelj:<br />
PARSIVAL, zavod, Ljubljana<br />
Kašeljska cesta 150 C, 1260 Ljubljana-Polje<br />
Tel: 01 549 01 55, mobi: 031 725 909<br />
DŠ: 94313008, TR: 02031-0254286474<br />
Splet: www.svitanje.si, revija@svitanje.si<br />
Uredniški odbor:<br />
Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič,<br />
Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš,<br />
Mario Čuletić, Simona Pajk, Hariom Jobstl<br />
Sodelavci:<br />
Jill Taplin, David Brierley, Petra Kuhne,<br />
Magda Mlekuž, Katja koželj, Marta Ivanušič,<br />
Edita Šelih, Mojca Bregar Pikalo,<br />
Ajda Trobentar, Mateja Petan,<br />
Klemen Lah, Darja Žunič Lojen,<br />
učenci WŠ Maribor, Anita Ivačič,<br />
Tatjana Maguša, Tadeja Faganelj<br />
Fotografije:<br />
Damjan Brajnik, arhiv WŠL,<br />
arhiv OE Maribor, arhiv OE Savinja,<br />
arhiv OE Primorska<br />
Naslovnica:<br />
Domen Gostiša<br />
Lektoriranje:<br />
Klemen Lah<br />
Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk, zzigc.net<br />
Uvodnik 3<br />
Sopotja 3<br />
Vzgoja otroka 4<br />
Kako naj pomagamo otrokom 4<br />
Kako naj pravilno hranim otroka? 6<br />
Širimo obzorja 8<br />
Prožnost in kreativnost v izobraževanju 8<br />
Utrinki 12<br />
Učenje kreativnega pisanja 12<br />
Prvi šolski dan 14<br />
Geološka transverzala 7. razreda 15<br />
Po čudovitih poteh Slovenije 16<br />
Žetev 17<br />
Učna njiva 18<br />
Kolesarjenje ob 21-letnici WšL 19<br />
OE Savinja 20<br />
Otvoritev OE Savinja 20<br />
OE Maribor 21<br />
7. razred v Ogleju 21<br />
OE Maribor 23<br />
Kjer je volja, tam je pot 23<br />
OE Primorska in Gorenjska 24<br />
Waldorfski vrtec Primorska 24<br />
Časopis izhaja štirikrat letno<br />
skupaj z revijo Svitanje.<br />
Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov in<br />
knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa<br />
ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem<br />
<strong>Waldorfske</strong> šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja.<br />
ISSN 1854-0430<br />
2 <strong>Waldorfske</strong> <strong>novice</strong> jesen <strong>2013</strong><br />
Revijo sofinancira Ministrstvo za šolstvo in šport
U v o d n i k<br />
Sopotja<br />
Iztok Kordiš<br />
S prvim oktobrom je v Ajdovščini, bolj natančno na Ustju, začela delovati nova<br />
enota waldorfskega vrtca, tako da sedaj OE Primorsko sestavljata dva vrtca,<br />
vrtec Kresnica na Bukovici in vrtec Zlata ptica v Ajdovščini. Vrtca sta eden od<br />
drugega oddaljena le dobrih dvajset kilometrov in vse od začetka iniciative na<br />
Goriškem sem se spraševal, zakaj tam, na tako majhnem področju in ob ne preveliki<br />
številčnosti prebivalstva, potrebujemo dva vrtca. Potem se je letos Klemnu<br />
porodila ideja, da bi ob 21 letnici, ob resnični polnoletnosti šole, v enem tednu<br />
s kolesom obiskali in tako simbolično povezali vse enote naše šole. In smo kolesarili,<br />
od Murske Sobote preko Maribora, Celja, Žalca, Ljubljane, Radovljice, <strong>Jesen</strong>ic,<br />
Bukovice, vse do Ajdovščine. Bilo nas je malo, ampak bilo je čudovito. In<br />
prav na zadnjem delu, na zadnjih kilometrih med Bukovico in Ajdovščino, mi je<br />
postalo jasno, zakaj morata na tem področju biti dva vrtca pa tudi zakaj morata<br />
biti povezana in delovati skupaj. Samo dvajset kilometrov pa tako velika razlika,<br />
tako rekoč drug svet, druge navade, drugačni ljudje. Ko se pelješ z avtom,<br />
tega ne opaziš, in kot nedomačin seveda ne moreš vedeti, na kolesu, ob stiku z<br />
naravo, ko lahko začutiš energijo prostora, pa stvar postane popolnoma jasna.<br />
Barje imam rad, saj so moji najlepši spomini na otroška leta, predvsem počitnice,<br />
ki sem jih preživel pri stari mami, vezani nanj. Potem sem ga nekaj časa bolj<br />
poredko obiskoval, zdaj pa se je naenkrat spet pojavilo in zadnje čase grem večkrat<br />
tja teč. Uživam v sproščujočem teku po ravnini, ki te odpre in ti da občutek<br />
širine in hrepenenja. Nekaj pa me moti. Poti, po katerih tečem, v glavnem niso<br />
povezane. Začneš po lepi makadamski poti, ki preide v kolovoz, nato v komaj<br />
zaznavno pot in na koncu izgine, tako da je težko narediti krog, ne da bi vmes<br />
tekel po polju, kjer nato spet najdeš poljsko pot, ki preide v kolovoz in potem v<br />
makadamsko cesto. Med eno in drugo sicer ne manjka veliko, včasih samo sto<br />
ali dvesto metrov, ampak povezave ni.<br />
Enako je tudi marsikje drugje po Sloveniji. S tem se zadnja leta srečujem, ko pripravljamo<br />
tek Po planotah Slovenije. Odkrivamo čudovite, večini precej neznane<br />
predele, ki pa jih je težko povezati med seboj. Med dvema gozdnima cestama, ki<br />
vsaka iz svoje strani peljeta na hrib je vedno tistih nekaj deset ali sto metrov, ki<br />
vso stvar otežijo. Ko pa povezavo uspemo najti, so ljudje navdušeni in naenkrat<br />
majhna Slovenija postane prostrana in velika in še veliko, veliko lepša.<br />
Kaj je prava lepota? Kaj je prava skupnost, prava družba? Med seboj povezana<br />
raznolikost in pestrost. <br />
■ ljubljanskobarje.si<br />
<strong>Waldorfske</strong> <strong>novice</strong>, jesen <strong>2013</strong> 3
V z g o j a o t r o k a<br />
Jill Taplin<br />
Kako naj pomagamo<br />
otrokom, da se bodo<br />
znašli v tem svetu<br />
Urbanizacija<br />
Kaj mesto otroku nudi? Kalejdoskop čutnih vtisov –<br />
hrup, barve in vonjave. Promet jih omejuje – varnostni<br />
pasovi, navodila, opozorila. Če te obdajajo ljudje, ki jih ne<br />
poznaš, te to še bolj omejuje in zmede. Urbano okolje je za<br />
majhne otroke lahko prostor, kjer ni časa, da bi odkrivali<br />
smisel stvari ali da bi navezovali stike z ljudmi. Svet je za<br />
njih poln opravkov in ljudi, ki z njimi nimajo nobenega<br />
stika.<br />
Komputerizacija in elektronsko predvajanje<br />
Vsi vemo, kako zapleten je postal svet in kako zelo<br />
hitro se stvari spreminjajo. Zelo hitro nas preplavi<br />
občutek odgovornosti, kako bomo vzgojili naše<br />
otroke. Vendar si moramo zaupati! Obstaja nekaj preprostih,<br />
razumnih vodil, ki nam lahko pomagajo najti pravo pot.<br />
Kako je prišlo do tega?<br />
Kaj je tisto najbolj pomembno, kar je privedlo do tega, da<br />
je postal svet tako zapleten?<br />
1. Mehanizacija – ne le da v vsakodnevnem življenju<br />
ves čas uporabljamo stroje, tudi večino stvari, ki jih<br />
uporabljamo, so izdelali stroji.<br />
2. Urbanizacija –v mestih bodisi živimo ali jih redno<br />
obiskujemo.<br />
3. Komputerizacija in elektronska reprodukcija – prav<br />
tako del vsakdanjega življenja, posebno za komunikacijo<br />
in razvedrilo.<br />
Kaj vse to za naše otroke pomeni?<br />
Otroci si stalno poskušajo izoblikovati predstavo o tem,<br />
kako svet deluje in kako se ljudje v njem obnašajo. Postopno<br />
ga spoznavajo, najprej prek dotika, potem tako,<br />
da nanj osredotočijo svoj pogled in se ga učijo razumeti;<br />
kako se v njem gibati, kako z njim komunicirati in tako<br />
dalje. Ko iz lastnih izkušenj gradijo to predstavo, polagajo<br />
temelje svojih navad in obnašanja skozi življenje.<br />
Mehanizacija<br />
Nekateri stroji so zelo preprosti. Otrok lahko vidi, kako<br />
deluje stepalnik za jajca, čeprav morda tega z besedami<br />
še ne more razložiti. Tako je z mnogimi ročnimi stroji.<br />
Ročne mlinčke, sekljalnike, lupilnike, uporabljamo na<br />
primer kot specializirane podaljške našega telesa, ki nam<br />
omogočajo, da naredimo stvari, katerih naši prsti sami ne<br />
bi mogli. Takšni strojčki globoko zadovoljijo otroke, posebno<br />
v času okoli petega in šestega leta, ko radi vidijo,<br />
kako se stvari zgodijo.<br />
Večina strojev, ki jih uporabljamo danes, pa je dosti bolj<br />
zapletenih. Takšne kompleksne stroje se lahko zelo hitro<br />
naučijo uporabljati tudi zelo majhni otroci. Uporabljajo<br />
jih, ne da bi razumeli, zakaj. Ko to delajo, se jim vsiljuje<br />
predstava, da je svet poln stvari, ki delujejo, ne da bi vedeli,<br />
zakaj ali kako.<br />
S svojim dodatnim elementom, ki otroku posreduje navidezne<br />
podobe resničnega sveta, gre onstran mehanizacije.<br />
Resnični svet je bogatejši, bolj dovršen in zahteva od<br />
otroka več sodelovanja. Kadar poslušajo nekoga, ki bere<br />
zgodbo, si ustvarjajo lastne predstave in pri tem vadijo<br />
svojo 'domišljijsko mišico', ki gradi moč kreativnega razmišljanja<br />
za v prihodnje. Elektronsko povedana in animirana<br />
zgodba pa daje vtis, da je izkušnja lahko dvodimenzionalno<br />
površna in da razvedrilo ponuja le elektronska<br />
industrija.<br />
Kako lahko torej otrokom pomagamo?<br />
Otroci v svojem zgodnjem otroštvu hitijo svoje izkušnje<br />
pretvarjati v temelje za bodočnost. Kot starši in vzgojitelji<br />
moramo, kolikor se da najbolje glede na okoliščine, poskrbeti<br />
za kvaliteto teh izkušenj.<br />
Zaščita<br />
To pomeni, da otroke zaščitimo ter jih počasi uvajamo v<br />
svet, tako da začnemo pri izkušnjah, ki jih lahko razumejo<br />
in ki pri njih gradijo zdravo predstavo o tem, kako svet<br />
deluje. Pomeni, da dobijo čim več izkušenj iz resničnega<br />
sveta, neposredno iz njihovega okolja – družina, dom in<br />
bližnja soseska.<br />
Če jim omogočimo, da se vedno srečujejo z istimi ljudmi,<br />
da gredo vedno na iste sprehode, se igrajo z istimi igračami,<br />
poslušajo iste zgodbe in ponavljajo iste rutine in obrede<br />
ob jutranjem vstajanju, hranjenju in večerni pripravi<br />
na spanje, jim omogočimo, da poglobijo svoje izkušnje in<br />
utrdijo svojo predstavo o svetu kot o varnem mestu. To<br />
življenje poenostavi in je manj stresno za celo družino.<br />
Meje in svoboda<br />
Kadar odrasli, ki jim otroci zaupajo, postavljajo meje,<br />
jim to daje občutek, da nekdo skrbi zanje in začno vaditi<br />
samonadzor. Veliko se naučijo preko posnemanja<br />
in odrasli okrog njih jim morajo biti vzor pri tem, kaj je<br />
primerno in sprejemljivo in tudi vzor glede jasnosti, ko s<br />
toplino, doslednostjo in dobro voljo postavljajo pravila ter<br />
z zavedanjem, da je edini način, da bodo otroci vedeli, da<br />
so meje še vedno prisotne ta, da jih vedno znova branijo.<br />
V varno omejenem okolju lahko otroci uživajo svobodo,<br />
najpomembneje, svobodo da se igrajo igre, za katere<br />
se odločajo sami. Za dojenčka je lahko svoboda to, da<br />
v samoti leži na hrbtu in odkriva svoje prste na nogah,<br />
za starejše otroke, da vgradijo pohištvo v ladjo, ki lahko<br />
pluje kamorkoli. Prepričani smo lahko, da se bodo preko<br />
takšne igre, ki prihaja iz njih samih, naučili vse tisto, kar<br />
4 <strong>Waldorfske</strong> <strong>novice</strong> jesen <strong>2013</strong>
se morajo, in to na najbolj prijeten in naraven način prek<br />
gibanja, komunikacije in domišljije.<br />
Vodila – kako naj otrok raste v svet<br />
Otroci počasi prehajajo v svoja odrasla telesa, čustva in<br />
razumevanje. Do približno sedmega leta je ves svet živ in<br />
več se naučijo s tem, da ga doživljajo, kot da jim o<br />
njem razlagamo. Ne razumejo abstraktnih pojmov,<br />
vendar so navdušeni, ko odkrijejo izkušnje,<br />
ki so resnične, smiselne in obvladljive.<br />
Pomembno<br />
Katera so torej tista vodila, ki bi morala biti zaposlenim<br />
staršem in vzgojiteljem najbolj pomembna?<br />
Delajte z ritmom, ponavljanjem, obredjem in skrbjo<br />
S primernim ritmom, da se otroci ne utrudijo preveč ali<br />
niso preveč željni narediti tisto, kar od njih pričakujemo,<br />
bo življenje družine srečnejše. Ponavljanje jim daje občutek,<br />
da je svet varen. Obredi jim kažejo, da je svet in ljudje<br />
v njem dragocen in je potrebno zanj skrbeti. To so lahko<br />
najbolj enostavne, najbolj praktične aktivnosti, kot je, da<br />
si pred umivanjem rok vedno zavihamo rokave.<br />
Dajte jim čas in prostor, da se igrajo s preprostimi stvarmi<br />
in v naravi.<br />
Igra naravno vznikne iz otrok in to, kar se odločijo delati,<br />
je dragoceno za njihov razvoj. Če je igra varna in socialno<br />
zdrava, potem ne potrebuje vodenja in idej odraslih.<br />
Komplicirane igrače, ki temeljijo na zapletenem mišljenju<br />
odraslih, jih lahko zelo omejujejo. Igra na vrtu, v parku,<br />
gozdu ali na obali spodbuja kreativnost, vztrajnost in naredi<br />
otroke srečne in zadovoljne.<br />
O praktičnih stvareh se za otroka odločajte vi<br />
Vi ste poznavalec z mnogoletnimi izkušnjami, kako skrbeti<br />
za svoje telo, otroci pa so dokaj neizkušeni. Vi veste,<br />
kaj naj bi oblekli ali jedli in koliko spanja potrebujejo.<br />
Vključite otroka v vsakdanje življenje<br />
Priprava obrokov in pospravljanje po obrokih ter skrb za<br />
dom je del resničnega sveta, ki daje otroku občutek smisla,<br />
zato mu dovolite, da sodeluje. To jim pomaga pozneje,<br />
ko kot najstniki in odrasli vedo, vsaj podzavestno, da se<br />
obroki ne pojavijo kar sami od sebe, in da dom potrebuje<br />
nego in skrb.<br />
Opazujte svojega otroka in 'prespite' vprašanja, ki se<br />
vam porajajo<br />
DAJ ČAS IN PROSTOR<br />
ZA IGRO S PREPROSTIMI<br />
STVARMI IN V NARAVI<br />
VKLJUČI OTROKA<br />
V VSAKODNEVNO<br />
ŽIVLJENJE<br />
DELAJ Z RITMOM,<br />
PONAVLJANJEM,<br />
OBREDJEM, SKRBJO<br />
SVET JE DOBER<br />
Na kratko – na kaj se<br />
morajo starši in vzgojitelji<br />
osredotočiti?<br />
O PRAKTIČNIH<br />
STVAREH SE ZA OTROKA<br />
ODLOČAJ SAM<br />
OPAZUJ SVOJEGA<br />
OTROKA IN VZEMI SVOJA<br />
VPRAŠANJA V SPANEC<br />
Ko otroke opazujemo pri igri, ko nam pomagajo, spoznavamo,<br />
kako se morajo, ob tem ko rastejo in se spreminjajo<br />
okoliščine, razvijati tudi meje in družinska pravila.<br />
Razumevanje, kako se morajo meje in družinska pravila<br />
razvijati, ko otroci rastejo in se okoliščine spreminjajo,<br />
dobimo, ko jih opazujemo, ko nam pomagajo ali se igrajo.<br />
Če glede neke odločitve, ki jo morate prinesti, niste gotovi,<br />
si poskusite, preden pridete do rešitve, vzeti nekaj časa.<br />
Vprašanje si postavite zvečer pred spanjem, in ko se zbudite,<br />
vam bo odgovor marsikdaj jasen.<br />
Svet je dober<br />
To je morda zelo težko reči otrokom, ko vendar vidimo,<br />
koliko grdih stvari se v svetu dogaja. Toda za majhne<br />
otroke svet mora biti dober. Ta občutek jim daje varnost,<br />
ki jim omogoča, da se učijo, raziskujejo in ustvarjajo do<br />
meja svojih zmožnosti. Ko bodo zrasli, bodo odkrili, da<br />
svet ni vedno dober, toda varnost v njihovih temeljih jim<br />
bo dala prožnost in vztrajnost, da ga poskušajo narediti<br />
boljšega. Katero je večje darilo, ki jim ga lahko damo kot<br />
popotnico? <br />
prevod: Marina Nuvak<br />
How can we help our children to cope with the real world?<br />
Everyone appreciates how complicated the modern world has become and how fast things are changing. It is easy to feel<br />
overwhelmed by the responsibility of deciding how to introduce your children to the world in which they are growing<br />
up. But, have confidence! There are a few simple, common sense guidelines that can help you find the right path.<br />
How did it get to be like this?<br />
What are the most significant things that have made the<br />
world we now live in such a complicated place?<br />
1. Mechanisation - not only do we use machines all the<br />
time in daily life, most of the things that we use are<br />
produced by machines.<br />
2. Urbanisation - we either live in towns or cities, or we<br />
visit them regularly.<br />
3. Computerisation & electronic reproduction - also part of<br />
our daily lives, especially for communication and entertainment.<br />
<strong>Waldorfske</strong> <strong>novice</strong>, jesen <strong>2013</strong> 5
V z g o j a o t r o k a<br />
Petra Kuhne<br />
Kako naj pravilno<br />
hranim otroka?<br />
Danes velja, da naj otrok ne bi le hranili pravilno,<br />
ampak naj bi pri nabavi hrane upoštevali tudi<br />
ekološke, regionalne in družbene dejavnike. Kako<br />
zahtevna naloga za starše, ki navsezadnje niso strokovnjaki<br />
za prehrano in ki jih prehranska industrija ves čas prepričuje,<br />
kako dobri in po meri so pripravljeni njeni izdelki! Zato bi bilo<br />
prav, da bi v tem članku pojasnili, katera hrana je primerna<br />
za otroka. Toda verjetno ste že uganili: 'pravega načina', ki<br />
bi odgovarjal vsem, ni. Vendar je mogoče določiti osnovna<br />
vodila.<br />
Hranjenje nas povezuje z življenjem<br />
Hrana nam omogoča, da živimo. Če ne jemo, umremo.<br />
Odpovedovanje hrani pomeni, da se človek umika iz življenja.<br />
Če želimo našim otrokom omogočiti srečno življenje,<br />
mora biti tudi hrana povezana z zabavo in ne s<br />
siljenjem. V preteklosti so otroke dostikrat silili, da so<br />
jedli določeno hrano, ker je to bilo nujno. Veliko odraslih<br />
še danes odklanja to hrano. Prehranjevanje prodira<br />
globoko v dušo in nikakor ni le fizični proces. Siljenje s<br />
hrano naj ne bi bilo del hranjenja. Noben zdrav otrok<br />
ne bo trpel nikakršnega pomanjkanja, če izpusti kakšen<br />
obrok. Tudi pomanjkanja vitaminov ne, če ne bo jedel<br />
določenih sadežev ali zelenjave.<br />
Bodite pozorni na nekatere mite o prehrani<br />
V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja so<br />
se strokovnjaki za prehrano osredotočali predvsem na<br />
minerale in vitamine. Tako je postala glavna tema skrb,<br />
da dobijo otroci dovolj železa. Zato so jih redno hranili<br />
s špinačo, ki pa so jo nekateri odklanjali. Potem se je<br />
pokazalo, da je bil izračun količine železa v špinači zaradi<br />
laboratorijske napake previsok. Številnim otrokom<br />
bi lahko prihranili neprijetne prehranske izkušnje, ki so<br />
dostikrat oblikovale prehranske navade za vse življenje.<br />
Takšne primere imenujemo prehranski miti. Tudi danes<br />
jih imamo veliko. Prav tako moramo biti previdni, ko<br />
nam priporočajo natančne količine tekočine, ki bi jo morali<br />
popiti, ali števila sadnih in zelenjavnih obrokov, ki<br />
naj bi jih dnevno pojedli. Mnoge starše skrbi, ali njihovi<br />
otroci pijejo dovolj ali pojedo dovolj zelenjave. V takem<br />
primeru moramo ostati mirni. Tekočine ne dobimo le s<br />
pijačami, je tudi v juhah, sadju in zelenjavi. Nadalje je<br />
pomembno, da razlikujemo med aktivnim otrokom, ki se<br />
morda veliko poti in torej potrebuje večjo količino tekočine,<br />
ter mirnim otrokom, ki raje čepi doma. In tu smo zdaj<br />
pri osrednji doktrini prehrane po antropozofskih načelih:<br />
priporočila so, da so potrebe vedno individualne.<br />
Potrebe so odvisne od posameznika<br />
Prehrana služi človeku, da vzdržuje telo, dušo in duha.<br />
Vsaka oseba je posebna, zato je količina hrane, kakor<br />
tudi nagnjenja in odpori, individualna. Prehranske navada<br />
nam kažejo uravnoteženost otrokove konstitucije in<br />
kateri temperamenti v njem delujejo. Zato bi morali otroke<br />
opazovati: kažejo nam, kaj potrebujejo in česa ne marajo.<br />
Naš mali kolerik rad žveči in s tem preizkuša svojo<br />
voljo, medtem ko mali flegmatik natančno to odklanja in<br />
ima, nasprotno, rad mehko hrano. Zato flegmatični otroci<br />
radi jejo sadje, če je narezano in ponujeno na način,<br />
da zbuja apetit. Ne bodo hoteli ugrizniti v celo jabolko,<br />
kar pa bo kolerik rad naredil. Zato posebna prehrana<br />
ne pomeni, da za vsakega člana družine kuhamo posebej,<br />
ampak budno zaznavanje in sprejemanje, da različni<br />
otroci jedo več ene in manj druge hrane.<br />
Potrebujemo pravila<br />
Bilo pa bi preveč enostavno, če bi zaključili, da naj otrok<br />
jé tisto, kar hoče. Kajti prav to je danes postalo problem.<br />
Že v zgodnjem otroštvu postajajo obroki v družini boj za<br />
premoč. Otrok toliko časa zavrača 'dobro' hrano, da obvelja<br />
njegova volja, razvije enostranske prehranske navade,<br />
kot je 'samo rezanci z omako' ali predvsem sladke<br />
stvari. Toda to, da otroka ne silimo s hrano, ne pomeni,<br />
da mu dovolimo vse. To lahko vodi tudi v neuravnoteženo<br />
prehranjevanje. Pomembno je, da imamo glede hrane<br />
določena pravila, ki obstajajo v družbi in mnogih družinah.<br />
Obstajajo generalna vodila glede tega, kaj in kakšno<br />
kakovost naj kupujemo, česa na splošno naj ne bi kupovali<br />
in kaj naj kupujemo le občasno. Takšnih pravil naj<br />
bi se potem držali, ker dajejo otroku občutek varnosti. To<br />
ne pomeni, da ne sme biti upravičenih izjem.<br />
Učinek 'samo ponujene' prehrane<br />
Naš odnos do hrane je dosti bolj instinktiven, kot si<br />
mislimo. Psihologija oglaševanja je to že zdavnaj spoznala.<br />
Zato se preference razvijejo le po večkratnem zaužitju<br />
hrane. Če nek obrok pojemo enkrat, to pri nas ne<br />
bo sprožilo nekega navdušenja (zavračanje pa tudi ne!).<br />
Pomembno je, da določeno hrano ponudimo pogosteje.<br />
6 <strong>Waldorfske</strong> <strong>novice</strong> jesen <strong>2013</strong>
Temu rečemo učinek 'samo ponujanja'. To lahko vidimo<br />
pri mnogih prevladujočih živilih, kot je kruh ali druga<br />
običajna živila. Toda če hrano ponudimo prepogosto, to<br />
se nanaša tudi na čokolado, pride do prenajedanja. Tudi<br />
če bomo pogosto dobivali našo najljubšo hrano, je v nekem<br />
trenutku dalj časa ne bomo več marali. Pomeni, da<br />
hrana ne sme postati preveč enolična in da je potrebno<br />
sprejemati novo hrano. Do podobnega odpora do neke<br />
hrane lahko pride tudi v povezavi z dogodkom, ki sledi<br />
potem, ko smo pojedli neko hrano, na primer, ko po<br />
obroku bruhamo. Ni nujno, da je to povezano s hrano,<br />
vendar lahko taka izkušnja privede do tega, da to hrano<br />
več let odklanjamo. Odpor se lahko pojavi tudi zaradi fizične<br />
preobčutljivosti, ki ostaja neodkrita. Slaba presnova<br />
fruktoze lahko privede do instinktivnega zavračanja<br />
sadja. To je mogoče odkriti šele v zadnjem času. Redke<br />
motnje krvi lahko privede do tega, da se nekdo izogiba<br />
mesu, ne da bi tukaj videli povezavo. Ti primeri kažejo,<br />
da se je potrebno odločiti glede na situacijo in ne splošna<br />
priporočila.<br />
Kako naj se pravilno hranim!<br />
Hrana vsebuje tri glavne prehranske snovi: ogljikove<br />
hidrate, proteine in maščobe. Najbolj potrebni so<br />
ogljikovi hidrati. Pomembni so za delovanje živčevja in<br />
možganov, kakor tudi za mišice in presnovo. Vključujejo<br />
sladkor, škrob (bela moka) in kompleksne ogljikove<br />
hidrate (polnozrnata moka), ki vsebujejo še balastne in<br />
druge snovi. Sladkor pride zelo hitro v kri, kar daje naval<br />
energije, toda pomeni tudi, da je kri preobložena s sladkorjem<br />
in omogoča le kratkotrajno prenasičenost. Zato<br />
je priporočljivo, da večino ogljikovih hidratov dobimo iz<br />
kompleksnih. To pomeni polnozrnat kruh, žitarice, kot<br />
je bulgar, polnozrnate testenine, proso ali riž. Bele moke<br />
vsebujejo malo vitaminov in mineralov in bi jih zato morali<br />
jesti manj: tj. ne vsak dan belo pecivo!<br />
Proteini so pomembni za rast in vzdrževanje telesa. Vsebuje<br />
jih rastlinska in živalska hrana. Žitarice in polnozrnat<br />
kruh nam dajo osnovne količine proteinov, ki jih dopolni<br />
mleko, mlečni izdelki in sir. Mesa in klobas naj ne<br />
bi jedli v prevelikih količinah. S proteini bogate stročnice<br />
so največkrat premalo prisotne, čeprav otroci na splošno<br />
radi jedo lečo, grah in fižol. So tudi lahko prebavljive,<br />
če so dobro pripravljene in sezonske. Dobre maščobe so<br />
prav tako del pravilne otrokove prehrane; dajejo toploto,<br />
energijo in zadovoljstvo. Tukaj je potrebno uporabljati<br />
domača, hladno stiskana, nerafinirana rastlinska olja,<br />
kot je sončnično, repično ali olivno. Katerega uporabljamo,<br />
je odvisno od okusa. Mlečne maščobe v razumnih<br />
količinah, kot na primer v polnomastnem mleku, so dobre<br />
in so ena maščob, ki jo najbolje prenašamo. Nekatere<br />
so zaradi ogrevanja izgubile na svoji vrednosti. Vitamini,<br />
minerali in tako imenovane sekundarne rastlinske snovi<br />
ne dajejo energije, vendar so priporočljive kot aktivne<br />
sestavine in aktivatorji. Prisotne so v sadju, zelenjavi,<br />
vključno s solatami. Zato bi morali zelo paziti, da so vse<br />
te sestavine prisotne v naših vsakdanjih obrokih. Tukaj<br />
so primerni sveži, zreli pridelki.<br />
Danes je izredno pomembna kakovost, ki jo dobimo z<br />
gojenjem, kultiviranjem in procesiranjem. Na tem področju<br />
so nam raziskave dale veliko novih informacij. Tako<br />
se kvaliteta mleka izboljša, če so se živali pasle ali dobile<br />
zeleno krmo. Priporočamo lahko biodinamično kmetovanje,<br />
ki gre še dlje od organskega z uporabo biodinamičnih<br />
preparatov, da rastlinam in zemlji omogočijo sprejemanje<br />
kozmičnih sil, ki prihajajo od sonca in planetov.<br />
Proizvodi se prodajajo pod znamko Demeter. Organsko<br />
hrano od drugih zvez (Bioland, Naturland) lahko prav<br />
tako priporočamo. Dobro je, če otroci izvedo, kje in kako<br />
njihova hrana raste. Zato je pomembno, da obiščemo in<br />
kupujemo pri lokalnih kmetih.<br />
Sezone zorenja sadja in zelenjave bi tudi morali opazovati.<br />
Če upoštevamo dejstvo, da nekateri pridelki naravno,<br />
niso vedno na voljo, ne le zmanjšamo porabo energije<br />
zaradi dolgih prevozov ali shranjevanja, ampak tudi<br />
dobimo občutek, da je na nekaj potrebno počakati. Kot<br />
na primer prve jagode. In kot vemo, je polovica užitka<br />
v pričakovanju. Na ta način lahko oblikujemo primeren<br />
prehranski režim, ki prinaša veselje, nas zadovoljuje in<br />
je dobrega okusa.<br />
Članek je bil objavljen na internetni strain: Erziehungskunst-Waldorfpedagogik<br />
heute. <br />
prevod: Marina Nuvak<br />
How do I feed my child properly<br />
It is held today that children should not just be fed in the right way but that ecological, regional and social conditions<br />
should also be taken into account when buying food. What a task for parents who are not, after all, nutritional experts and<br />
keep being told by the food industry how good and tailor-made its products are! So it would be a good thing if this article<br />
explained the appropriate foods for a child. But you’ve already guessed it: there is no ‘right’ way to feed a child which fits all of<br />
them. It is, however, possible is to set out some basic guidelines.<br />
Eating connects us with life<br />
Eating keeps us alive, not eating means dying of starvation.<br />
Refusing to eat is a withdrawal from life. Meals connect<br />
us with life. If we want to give our children a happy life, then<br />
food should also be connected with fun and not coercion. In<br />
previous ages children were sometimes forced out of necessity<br />
to eat certain foods. Not a few adults still refuse to eat<br />
those dishes to the present day. Nutrition penetrates deep<br />
into the soul and is by no means just a physical process.<br />
Coercion should not be part of eating. No healthy child suffers<br />
any deficiency if it misses an occasional meal. Neither<br />
is there any lack of vitamins if certain fruits or vegetables<br />
are not eaten. <strong>Waldorfske</strong> <strong>novice</strong>, jesen <strong>2013</strong> 7
Š i r i m o o b z o r j a<br />
David L. Brierely<br />
Vzgoja umetnosti življenja<br />
Prožnost in<br />
kreativnost<br />
v sodobnem<br />
izobraževanju<br />
Izredni profesor na Rudolf Steiner univerzi v<br />
Oslu, avtor in gostujoči profesor na mnogih<br />
evropskih univerzah in ustanovah za izobraževanje<br />
waldorfskih učiteljev. Član programa Botin za prenovo v<br />
izobraževanju v Santandru v Španiji. Vodja Šole za jutri<br />
(Škola za sutra), seminarja za demokratične in človeške<br />
vrednote v izobraževanju v državah bivše Jugoslavije<br />
s centrom v Zagrebu, Hrvaška. Dela na metodologiji<br />
prožnosti in trenutno raziskuje učinke šolskih metod na<br />
staranje.<br />
Povzetek<br />
Vsako obdobje ima svoje izzive in naloga našega izobraževalnega<br />
sistema je priprava mladih, da bodo lahko,<br />
ko bodo v prihodnosti prevzemali vodenje družbe,<br />
ta vprašanja reševali. To ne pomeni le, da naj bi bile<br />
prihodnje generacije zmožne položaj obvladovati, temveč<br />
dosti več; biti morajo navdušene nad prihodnostjo<br />
kot posamezniki in kot državljani. V vseh zasebnih in<br />
javnih sferah življenja je videti naraščanje zavedanja,<br />
da je prožno in ustvarjalno izobraževanje na dolgi rok<br />
primaren dejavnik našega preživetja.<br />
V hitro spreminjajoči se družbi je med povprečnimi<br />
ljudmi na cesti mogoče zaznati naraščajoč pesimizem<br />
in malodušje, mnogi med njimi s pomilovanjem govorijo<br />
o prihodnosti, ki – tako verjamejo – čaka njihove<br />
otroke, namesto da bi v njih videli enkratne ljudi, ki<br />
imajo, kot še nikoli doslej, vse možnosti, da dosežejo<br />
visoko izobrazbo in ustvarijo čudovit svet. Blaginja se<br />
vrne le takrat, ko strah in pesimizem nadomesti optimizem<br />
in navdušenje in ko so ljudje polni drznih idej,<br />
ne pa apatije in občutka nemoči.<br />
Naslednji članek, katerega osnova je predavanje v<br />
evropskem parlamentu, postavlja vprašanje, kako oblikovati<br />
nov vzorec izobraževanja, ki upošteva kvalitete,<br />
kot so resnična motivacija, ustvarjalnost, razvoj mišljenja<br />
in kultiviranje čustev.<br />
Prevelik poudarek na terapevtski dimenziji izobraževanja,<br />
za katero je financiranje v zadnjih dveh desetletjih<br />
izredno naraslo, ne bi smel zamegliti pogleda<br />
■ David L. Brierley<br />
na potrebo današnjega časa po metodah, ki bodo pri<br />
vsakem učencu, v skladu z njegovo starostjo, gradile<br />
ključne človeške zmožnosti znotraj posameznih predmetov,<br />
za katere menimo, da so v šolah pomembni.<br />
Za našo skupno evropsko prihodnost moramo ponovno<br />
pogledati, zakaj, kaj in kako učimo, da bi zadostili<br />
potrebam otrok, ki telesno in mentalno odraščajo,<br />
hkrati pa tudi potrebam razvijajoče se družbe.<br />
Vse od renesanse se človeštvo ponaša s svojimi dosežki,<br />
posebno z razumevanjem in obvladovanjem narave.<br />
Razvili smo zaščito pred neposrednimi naravnimi katastrofami<br />
ter tako zagotovili večjo varnost, koristimo<br />
vodne vire, ekstenzivna pridelava hrane je privedla do<br />
manj lakote. Razvoj od mobilnega k motoriziranemu<br />
svetu in sedaj k premičnemu (istočasno nas lahko iz<br />
udobnega domačega fotelja preselijo iz enega mesta<br />
na drugo, iz enega obdobja v drugega), kar pomeni,<br />
da so geografske prepreke znotraj večjega dela Evrope<br />
zdaj izničene. Napredek, ki smo ga dosegli v relativno<br />
kratkem času, daleč presega naše najbolj divje upe in<br />
sanje. Pogoji, ki omogočajo človeštvu zagotoviti materialne<br />
dobrine, potrebne za ustvarjalen obstoj, so v<br />
Evropski uniji v veliki meri zagotovljeni.<br />
Pa vendar smo, paradoksalno, vedno bolj zbegani.<br />
Prizadevamo si in trdo delamo, vendar smo se hkrati<br />
začeli spraševati, kakšen je smisel našega naprezanja.<br />
Naš nadzor nad materialnim dnevno narašča, pa<br />
vendar se vedno večje število ljudi počuti v svojem življenju<br />
nemočnih. Medtem ko vedno na nove načine<br />
8 <strong>Waldorfske</strong> <strong>novice</strong> jesen <strong>2013</strong>
obvladujemo naravo, pa narašča občutek, da smo izgubili<br />
vizijo, potrebno za popolno razumevanje človeške<br />
narave. Mnogi ljudje se na primer vedno bolj zavedajo<br />
svojih nesproščenih in neizrabljenih potencialov. Med<br />
mladimi lahko mnogokrat slišimo izraz to je izguba<br />
časa. Sociolog Zygmunt Bauman je predstavil koncept<br />
izgubljena življenja; z njim opisuje starejšo osebo, ki<br />
bo neizogibno pogledala nazaj na svoje življenje in ga<br />
ocenjevala kot dobrega ali ne. Dobro bo, če bo ta oseba<br />
nekako čutila, tudi če čisto malo, da se je njena enkratna<br />
osebnost umestila v svet. Vse od prehoda tisočletja<br />
se je v družbi v ospredje postavil koncept blaginje in se<br />
vse bolj tiče zdravja in kakovosti življenja.<br />
Ta trend postavlja najbolj temeljna vprašanja človekovega<br />
obstoja: kaj smo, kako bi morali živeti in kako<br />
lahko sprostimo našo ogromno energijo in jo produktivno<br />
uporabimo – tako za dobro posameznika kot celotne<br />
družbe. Naše življenje je najbolj dragocen vir in<br />
najpomembnejše vprašanje, s katerim se danes srečujemo,<br />
je, kako ga živimo. Naši odgovori so odvisni od<br />
tega, kaj cenimo in kje najdemo zadovoljstvo. Kako naj<br />
živim? Kaj mi je najbolj pomembno in zakaj? Kakšen je<br />
smisel mojega življenja? V sodobnem življenju se tem<br />
temeljnim vprašanjem ne moremo izogniti. To so globoko<br />
osebna vprašanja, toda hkrati tudi stvar družbe kot<br />
celote. Uspešna družba je odvisna od celotnega dobrega<br />
počutja njenih članov.<br />
Izobraževanje se začne tisti trenutek, ko imamo predstavo<br />
in voljo, da oblikujemo človeka, kakršen naj bo,<br />
in družbo prihodnosti, kakršno si želimo razviti.<br />
Da bi se v mislih prestavili v prihodnost, da bi izpolnili<br />
svoje ambicije kot posamezniki, kot narodi, moramo<br />
biti napredni. To pomeni, da moramo sprejeti<br />
spremembo in spoznati, da je posledica vztrajanja pri<br />
starem stagniranje. Napredek tako postane nevzdržen.<br />
V našem času je razburljivo to, da moramo zavestno<br />
izbirati, da bi lahko svoje vrednote, sanje in ambicije<br />
projicirali v prihodnost. Mnogi bodo ugovarjali, da je<br />
za naše kolektivno preživetje pomembno zavedanje in<br />
ohranjanje človeških vrednot. Spoznanje, da so v načelih<br />
izobraževanja spremembe potrebne, je vedno bolj<br />
prisotno na dveh ravneh: na političnem in na splošno<br />
med učitelji, starši in delodajalci.<br />
Namen našega obstoja je, da v sebi, kolikor moremo,<br />
razvijemo element človečnosti. Da bi v polnosti razvili<br />
enkratno osebnost, je treba razviti finejše čute, kultivirati<br />
naš čut razsodnosti. Ko se sprašujejo po smislu<br />
življenja, vedno več ljudi odkriva povezavo z izpolnitvijo<br />
individualnih potencialov kot osnove razvijajoče se<br />
družbe.<br />
To predstavlja temelj napredne družbe.<br />
Vprašanja našega časa<br />
Svet se spreminja hitreje kot kdaj koli prej v zgodovini.<br />
Šolski učni načrt naj bi omogočil osnovo za aktivni<br />
angažma v naši zgodovini. V današnji visoko tehnološki<br />
eri tudi predvideti ne moremo, kakšen bo svet takrat,<br />
ko bodo učenci, ki danes stopajo v šolo, leta 2029 to<br />
šolo zapustili, kaj šele leta 2078, ko se bodo upokojili.<br />
Ta nepredvidljivost je za naš šolski sistem problematična.<br />
Vedno več mladih se sprašuje o vrednosti nakopičenega<br />
znanja, ki ga dobijo kot osnovo za bodoče<br />
delovanje v družbi. Vitalna vprašanja, ki se tičejo<br />
razumevanja ustvarjalnosti, inovativnosti in prenove<br />
so globoko povezana z drugimi vprašanji, kot so vseživljenjsko<br />
učenje, samospoštovanje, ugodje, zdravje in<br />
prožnost. Potrebno je razmisliti o vprašanju kvalifikacije<br />
v odnosu do sposobnosti, tj. kako lahko nakopičeno<br />
znanje in veščine preobrazimo v individualizirano<br />
inovativno, kritično mišljenje.<br />
Naše življenje je najbolj dragocen vir in<br />
najpomembnejše vprašanje, s katerim se<br />
danes srečujemo, je, kako ga živimo.<br />
Naši izobraževalni sistemi imajo pomembno vlogo pri<br />
razreševanju navidezno neukrotljivih globalnih vprašanj,<br />
s katerimi se soočamo na mnogih ravneh. Naša<br />
moderna ekološka filozofija rastlinskega in živalskega<br />
sveta šteje šele eno stoletje. Prihajajoče okoljske težave<br />
so še vedno visoko na agendi in še vedno težko najdemo<br />
rešitve. Soglasje pri takih vprašanjih lahko temelji<br />
le na skupnih vrednotah.<br />
Menim, da je zdaj pravi čas za ekologijo, ki temelji na<br />
človeških razmerah enaindvajsetega stoletja, kot nadaljevanja<br />
razvoja tistega, kar se je dogajalo skozi stoletja.<br />
Že v dvajsetih letih 20. stoletja, ko je bila psihologija<br />
še v povojih, je H. G. Wells izdal devet knjig v treh<br />
zvezkih, ki jih je nameraval imenovati Kultura človeške<br />
ekologije. Vendar so mu uporabo tega naslova odsvetovali,<br />
kajti v tistem času je le malo pomenil. Svetovali<br />
so mu, da jih imenuje Znanost življenja. Danes smo<br />
zmožni bolje razumeti njegove ideje o družbi, ki temelji<br />
na čvrstosti in zdravju njenih državljanov. Skrbela<br />
ga je povezava med razvojem človekovega notranjega<br />
življenja in njegov odnos do napredka v svetu zunaj.<br />
Takrat je Wells kot raziskovalec prihodnosti predvidel<br />
epidemijo psihičnih obolenj in posledično neugodje/<br />
bolehnost, do katere bo prišlo zaradi erozije človeških<br />
vrednot. Predvidel je, da bo v bližnji prihodnosti državljan<br />
zaradi globalnih medijev dobro obveščen in da bo<br />
lahko jasno videl, da stanje nekega naroda ni takšno,<br />
kot bi moralo biti. Vendar ta ista oseba ne bo zmožna<br />
spremeniti ničesar. Iz dveh razlogov. Prvič, zaradi obsega<br />
zadev ne bo zmožen videti možne rešitve na bolje.<br />
Drugič, ne bo imel potrebnih lastnosti in sposobnosti,<br />
da bi kaj spremenil. Zame je to fenomenalna izjava in<br />
je odločilna za temo tega predavanja. Wells je verjel, da<br />
se je potrebno primerno odzvati. To vključuje revizijo<br />
šolstva na vseh ravneh ter prenovo zastarelih pogledov<br />
na naravo dela in motivacije, podedovanih iz časa industrijske<br />
revolucije, ko so bili drugačni pogoji in izzivi.<br />
Prav je, da si postavimo primerno vprašanje. Ali<br />
se je v zadnjih dveh stoletjih, ko so naši inženirji in<br />
<strong>Waldorfske</strong> <strong>novice</strong>, jesen <strong>2013</strong> 9
kemiki izumili in dosegli tisto, kar je bilo našim pradedom<br />
nedosegljivo, v naših šolah in univerzah dosegel<br />
enak napredek v izobraževanju ter vežbanju moči misli,<br />
da našim izobražencem priskrbi potrebna orodja<br />
za ustvarjalnost in inovacije, ki jih bomo v prihodnosti<br />
tako zelo potrebovali? Morda je Wells mislil na to,<br />
ko je uporabil besedo čvrstost. Zanimivo je, da govori<br />
o zdravju, o zdravem posamezniku in zdravi družbi<br />
istočasno.<br />
Otrok v razredu preživi tisoč ur na leto, kar predstavlja<br />
eno šestino življenja, pri čemer ni vljučen vrtec in<br />
višje izobraževanje. To je velikanski vložek, tako časa<br />
kot denarja. Še več, je celo obvezno.<br />
V času, ko javne investicije niso več zagotovljene,<br />
ko mnoge evropske države uvajajo strožje varčevalne<br />
ukrepe in se nivo brezposelnosti med 16-24 letniki povečuje,<br />
je vedno več poudarka na človeških vrednotah<br />
in izobraževanju.<br />
Nobena država članice EU ni pri tem trendu izjema.<br />
Na področju izobraževanja se je pojavila dilema in je<br />
prišlo do zmede. Na eni strani je vedno večji pritisk<br />
po kratkoročnih rezultatih, da bi upravičili nadaljnje<br />
stroške v izobraževalnem sektorju, na drugi pa vse<br />
večje spoznanje, da je v življenju izjemno pomembna<br />
perspektiva. Prišli smo do točke, ko je med učitelji in v<br />
družbi kot celoti veliko negotovosti glede tega, kako naj<br />
šole pripravljajo na življenje.<br />
Vedno več mladih se sprašuje glede vrednosti<br />
nakopičenega znanja, ki ga dobijo kot osnovo za<br />
bodoče delovanje v družbi. Vitalna vprašanja,<br />
ki se tičejo razumevanja ustvarjalnosti,<br />
inovativnosti in prenove, so globoko povezana z<br />
drugimi vprašanji, kot so vseživljenjsko učenje,<br />
samospoštovanje, ugodje, zdravje in prožnost.<br />
Obetavna prihodnost?<br />
V tem kontekstu lahko vsaka oblika nezadovoljstva<br />
sproži konfrontacijo med posamezniki in državo. Nedavna<br />
raziskava, ki jo je vodila Fundacija za politično<br />
inovacijo (2011), je raziskovala način življenja in pričakovanja<br />
med 32 700 mladimi v 25 državah. Kaže, da<br />
se je 47 % Evropejcev med 15 in 29 letom pripravljenih<br />
boriti za družbene pravice in neizpolnjene obljube. Stopnja<br />
nezadovoljstva med mladimi vseh slojev družbe<br />
je visoka. V nekaterih družbah, kot je Egipt, je mnogo<br />
mladih, v državah zahodne Evrope, pa jih je premalo.<br />
V deželah, kjer je mlajša generacija številčnejša od starejše,<br />
so mladi pripravljeni protestirati za stabilne obete<br />
na dolgi rok, zaposlitev v izbranem poklicu in varne<br />
razmere za ustanavljanje družine.<br />
Ni dvoma, da živimo v svetu streznitve, kjer iščemo<br />
idejo samostojne osebnosti, ki je zunaj dosega znanstveno-tehnološke<br />
družbe. V Nemčiji so protestniki,<br />
večinoma iz srednjih slojev, ustanovili nov svet jeznih<br />
državljanov. Ni nujno, da to razočaranje izražajo direktno,<br />
pogosto so ta naraščajoč nemir izrazili na mirnih<br />
demonstracijah, ki so se nanašale na druga vprašanja.<br />
Demokracija si bo vedno morala prizadevati, da združi<br />
dva vidika življenja, ki sta ju v Stari Grčiji predstavljala<br />
ecclesia in oikos. Oikos je predstavljal zasebne interese<br />
posameznika in ecclesia skupne interese in javne službe.<br />
Ecclesia dobesedno pomeni 'zbrati skupaj' in v prvih<br />
začetkih naše evropske demokracije se je združevanje<br />
teh dveh vidikov življenja znašlo pred strahom. Ta dvosmerni<br />
prevod med jezikom in potrebami posameznika,<br />
družinskimi interesi in interesi družbe, je v uspešni<br />
družbi pomembna javna zadeva ali pravzaprav zakon.<br />
Uspeh demokracije bo vedno odvisen od tolmačenja potreb.<br />
Če oikos ne deluje, bo to videti na protestni neudeležbi<br />
volivcev ali uličnih protestih, kot smo to v zadnjem<br />
desetletju videli v mnogih državah. Zdrava demokracija<br />
bo odvisna od tega, kako se ti dve strani družbe integrirata<br />
v metode in vrednote naših šol.<br />
Šolska kultura učenja<br />
Šola je inštitucija za prenos kulture. Njen učni načrt<br />
omogoča učencem, da usvojijo intelektualna in<br />
praktična znanja. Na ta način koristi prispevek naših<br />
prednikov. Ta del šolskega dela temelji na zbranem védenju<br />
in praktičnih veščinah iz preteklosti. Toda učni<br />
načrt vsebuje še nekaj. Spodbuja učence, da prispevajo<br />
k prihodnosti kulture, tako da posamezniku daje<br />
možnost, da najde svoje lastne interpretacije tistega,<br />
kar nam je dala preteklost. Ta proces vključuje vajo<br />
oblikovanja novih idej. Prvo pripravi predmete v učnem<br />
načrtu, tako da natančneje določi veščine in predmete<br />
znanja. Zadnje pa so izrazni predmeti. Od učnih predmetov<br />
se občutno razlikujejo v tem, da veščine ali znanje,<br />
ki naj bi ga pridobili, ni natančno določeno. Izrazni<br />
predmet opisuje vzgojno srečanje in definira nalogo, ki<br />
jo učenci dobijo. Tukaj tiči povabilo k raziskovanju. Ti<br />
predmeti bolj spodbujajo kot predpisujejo. Od učencev<br />
ne pričakujemo enotnega odziva. Nasprotno, spodbuja<br />
se raznolikost odzivanja. V izraznem kontekstu te<br />
vrste učitelj upa, da bo omogočil okoliščine, v katerih<br />
postanejo pomeni in mnenja poosebljeni in so osnova<br />
za kultiviranje mišljenja ter oblikovanje idej. Želimo,<br />
da učenci nekaj ustvarijo, teoretično ali umetniško/<br />
praktično. Rezultati so tako raznoliki kot posamezniki,<br />
ki jih ustvarijo. Tukaj pa tiči težava. Ocenjevanje<br />
nikoli ne more temeljiti na skupnih standardih tako<br />
kot pri učnem ogrodju. To delo je ustvarjeno z enim<br />
samim ciljem, da odkrije izvirnost, smisel in ustvarjalno<br />
mišljenje. Trdno sem prepričan, da tak način dela<br />
spodbuja, da se oikos in ecclesia srečata v razredu, ki<br />
je navsezadnje mikrokozmos družbe.<br />
Če upoštevamo to dvojnost, se moramo vprašati, kaj<br />
generacija mladih z 'neizpolnjenimi obljubami' sploh<br />
misli. Vsakdo bi takoj pomislil na politične manifeste<br />
in vladno politiko, ki se niso uresničili. Toda človek,<br />
10 <strong>Waldorfske</strong> <strong>novice</strong> jesen <strong>2013</strong>
ki se kot jaz giblje med mladimi po različnih evropskih<br />
državah, ve, da izvor tega nezadovoljstva in frustracije<br />
tiči globlje. To je vprašanje avtentičnosti posameznika,<br />
usposobljenosti in se nanaša na teoriji neusposobljenosti<br />
H. G. Wellsa in Ericha Fromma. Mnogi študenti<br />
se teh vprašanj zavedajo. Drugi se tega nemira manj<br />
zavedajo in se priključijo nasilnim demonstracijam<br />
skupin, da tako zadovoljijo svojo potrebo po emocionalni<br />
sprostitvi. Da se bomo lahko lotili reševanja teh problemov,<br />
se moramo lotiti kratke simptomatične analize<br />
našega časa.<br />
Šolanje Henrija Adamsa je veliko več kot avtobiografija.<br />
Osnova za knjigo je bil boj Henrija Adamsa, ki se<br />
je na stara leta trudil prilagoditi modernemu življenju,<br />
tako zelo drugačnemu od tistega iz njegove mladosti.<br />
Predstavlja kritiko vzgojne teorije v praksi. Ko je avtor<br />
knjigo napisal, je natiskal nekaj zasebnih kopij in jih<br />
razdelil med prijatelje in svoje somišljenike. Po njegovi<br />
smrti je bila knjiga izdana in je leta 1919 dobila Pulitzerjevo<br />
nagrado. Imeli so jo za eno najpomembnejših<br />
knjig prve četrtine prejšnjega stoletja. Čez deset let pa<br />
je šla v pozabo. Knjiga je razmišljanje o družbenih, tehnoloških,<br />
političnih in intelektualnih potrebah, ki so<br />
se pojavile v času Adamsovega življenja in ki bodo v<br />
enaindvajsetem stoletju združile svoje moči. Adams je<br />
zaključil, da ga je tradicionalni vzgojni sistem odtujil<br />
od modernega sveta. Pomeni, da se nikoli ni sprijaznil s<br />
spremembami, ki jih je doživljal. Kar pa je še pomembneje,<br />
ni bil nagovorjen osnovni cilj sodobne vzgoje, samovzgoja.<br />
Bil je zmeden, toda življenje je teklo dalje,<br />
kot pravi, ga je poganjalo 'dinamo'. Pri uporabi besede<br />
dinamo (iz grške besede sila) se sklicuje na zunanji<br />
impulz, ločen od človekovega notranjega življenja, ki<br />
nas vodi dalje brez premora. Adams nikakor ni bil proti<br />
tehnološkemu napredku, ravno nasprotno. Tehnološki<br />
napredek kot tak je sprejel in je bil v svojem kraju<br />
Bostonu eden tistih ljudi, ki so leta 1902 prvi kupili<br />
avtomobil.<br />
Staro in novo<br />
Kako se je evropska družba od časa Henrija Adamsa<br />
spremenila? In če se je, kaj to pomeni za vzgojo in<br />
izobraževanje?<br />
Da ilustriramo to točko, lahko s ceste vzamemo človeka<br />
v letu 1900 in ga postavimo v leto 1950. Bil bi priča<br />
največjim spremembam v najkrajšem času naše zgodovine.<br />
Presunjen in zbegan bi bil spričo sveta, polnega<br />
tehnoloških čudes. Nič več ne bi videl kočij s konji in<br />
mladeničev, ki prenašajo vedra, v katera zbirajo konjske<br />
fige, ceste bi bile polne avtomobilov, tovornjakov in<br />
avtobusov. Na obzorju bi bilo vse polno nebotičnikov,<br />
letala bi prečkala nebo. Ljudje bi potovali preko oceanov<br />
in prečkali celine v nekaj dnevih in ne več tednih<br />
ali mesecih. Doma bi imel vrsto električnih pripomočkov<br />
in aparatov, kot je radio, televizija, telefon in drugi<br />
komunikacijski čudeži. Lokalno trgovino na vogalu bi<br />
nadomestil supermarket z neverjetno veliko izbiro vrst<br />
blaga.<br />
Če zdaj to osebo iz leta 1950 prestavimo v leto 2000,<br />
bi se zlahka orientirala. Avto, letalo, in vlak bodo verjetno<br />
bolj aerodinamične oblike, potovali bodo hitreje,<br />
toda ne bodo mu popolnoma tuji. Računalnik bo imel<br />
enako tipkovnico kot njegov stari tipkalni stroj. Toda<br />
kmalu bo ugotovil, da so se zgodile ogromne, vendar<br />
bolj subtilne spremembe. Če bi se ozrl stran od tehnologije,<br />
bi opazil, da so spremembe v družbenih vrednotah<br />
vplivale na strukturo naših življenj tako, da živimo<br />
in delamo. Ne bi našel več istih načinov delitve dela in<br />
hierarhije sistema vodenja, niti ne bi delal od osmih<br />
zjutraj do petih zvečer. Ženske bi bile zaposlene zunaj<br />
doma. V velikih združevanjih Evrope, ki so se v tem<br />
obdobju še nadalje širila, se ljudje niso več poročali<br />
mladi, imeli zgodaj otroke in vse življenje napredovali<br />
v isti službi. <br />
Se nadaljuje.<br />
prevod: Marina Nuvak<br />
Educating The Art of Life<br />
Resilience and Creativity in Contemporary Education<br />
Associate Professor Rudolf Steiner University College Oslo, author and guest professor at several European<br />
universities and teacher education institutions. Fellow of the Botin Platform for Innovation in Education in<br />
Santander, Spain. Leader for Sola zu sutra, (‘The School of Tomorrow’) a seminar for democratic and human<br />
values in education in the former Yugoslavian states centered in Zagreb, Croatia. Works with Resilient Methodology<br />
and at present is researching the effects of methods in schools in relation to geriatrics and old age.<br />
Every era has its challenges and it is the task of our<br />
educational system to prepare young people to resolve<br />
these issues in their appointed future roles in society.<br />
This involves not only that the next generations are<br />
able to cope with but, in addition, are excited by future<br />
prospects both as individuals and as citizens. A greater<br />
awareness of a long-term resilient and creative education<br />
as a prime factor in our very survival is growing in<br />
all sections of private and public life. In our fast changing<br />
society it is easy to detect a growing pessimism and<br />
despondency among the average man or woman in the<br />
street, many of whom speak pityingly of the future they<br />
believe their children will have instead of seeing unique<br />
human beings who, as never before, have all the possibilities<br />
to participate in higher education and to create<br />
a beautiful world. Prosperity only returns when pessimism<br />
and fear are replaced by optimism and enthusiasm<br />
and people are filled with audacious ideas rather<br />
than apathy and a sense of helplessness. <br />
<strong>Waldorfske</strong> <strong>novice</strong>, jesen <strong>2013</strong> 11
U t r i n k i<br />
Magda Mlekuž<br />
Učenje<br />
kreativnega pisanja<br />
'/ ... / slovenska beseda je beseda praznika in petja.'<br />
(I. Cankar: Kurent)<br />
Jezik je glasen izraz kretnje, ki ni narejena z<br />
zunanjimi udi, temveč z elegantnim delom<br />
človeškega organizma – z glasilkami. Pri<br />
tvorjenju glasu jim pomaga celotno področje glave z<br />
jezikom v ustni votlini, ki prenaša sporočilo o tem, kaj se<br />
dogaja v notranjosti, v čutenju, naravnost v zunanji svet.<br />
Čut za jezik oziroma jezik sam pove, kako nekdo dojame<br />
in izraža duha skozi govor. Čut za jezik je duhovno-socialni<br />
čut in se razvije najpozneje. Razvoj tega<br />
čuta je povezan s predhodnim razvojem čuta za voh in<br />
dotik.<br />
Druga zmožnost jezika je izražanje resnicoljubnosti<br />
kot ene izmed kvalitet lepote. S tem pridobi beseda tudi<br />
svetost v sporočilu. Z različnimi pristopi in medicino<br />
zdravimo telo, toda ti pristopi se ne dotaknejo duše. Do<br />
tja seže le zdravilnost besede. Če je svet besed bolan, je<br />
potrebno vedeti, da obstajajo tudi besede, ki zdravijo.<br />
Beseda je del logosa univerzuma in vsi smo povabljeni,<br />
da prispevamo v ta logos prek besed. Zelo preprost<br />
način prihaja od znotraj, toda za to je potrebno vložiti<br />
kar nekaj truda in ozavestiti ter spremeniti tok misli,<br />
še posebej nezavedno razmišljanje. Obrniti je potrebno<br />
notranjo sliko in tok.<br />
Ustvarjalno pisanje je ena izmed metod, kjer preko<br />
jezika izražamo sebe in svoj odnos do sveta, preko<br />
slovnice pa učenci gradijo zavest o lastni zavesti. Ritem<br />
in ponavljanje v poeziji; jezik gradijo s svojo posebno<br />
močjo.<br />
Umetnost pisanja je razširjati igro in spoznanje, da<br />
pisanje ni nekaj, kar je zmožna le peščica ljudi. Največkrat<br />
mislimo, da se določene sposobnosti otroka<br />
pojavijo. Potrebno jih je vzgajati. Samo učenje poteka<br />
po stopnjah in pri tem večamo sposobnost veščine pisanja.<br />
Nato postane ustvarjalno pisanje veliko veselje.<br />
Skozi učenčev zapis vidimo, kateri temperament prevladuje<br />
v njem. Štiri skupine povedi so v resnici štirje<br />
načini, poti s katerimi se pogovarjamo in obračamo v<br />
svet. Temperamenti so orodja, s katerimi se v življenju<br />
izražamo. So hkrati naše darilo in omejitev. Flegmatikom<br />
je bliže izražanje skozi pripovedne povedi, sangviniki<br />
so zelo igrivi in pripadajo jim vzklične povedi,<br />
polne navdušenja. Čeprav so melanholiki tihi in resni<br />
ter se preko vprašalnih povedi obračajo v svet, imajo<br />
pripovedni čut za humor. Kolerik je posameznik z močno<br />
voljo in se na svet obrača z velelniki.<br />
Prvotno zgodbo nato nadgradimo naslednji dan, ko<br />
v pisanju sledimo različnim navodilom – npr. napiši<br />
zgodbo v navdušujočem tonu. Tak način zapisa doprinese<br />
k lepoti, občutju srca. Si tisti, ki vodi. S tem doprinesemo<br />
k učinkovitosti sveta. Drugo možno navodilo<br />
je: pripoved zapiši jasno, modro in naj je resnična. Z<br />
vsemi temi pristopi prispevamo, da se razvijajo temperamenti<br />
in imajo za cilj uravnotežene temperamente v<br />
odrasli osebi.<br />
Kreativno pisanje ima najmočnejši učinek na razvoj<br />
te spretnosti pri učencu, če je delo individualno. Delo<br />
v skupini podpira le tiste, ki so že v izhodišču dobri<br />
in s tem načinom učinkoviteje prispeva k njihovemu<br />
razvoju. Tistim, ki tega niso tako vešči, ne doprinese<br />
želenega razvoja v ustvarjalnem pisanju.<br />
Skozi čas šolanja sta jezik in ustvarjalno pisanje<br />
orodji, s katerima učenec izraža sebe in svet, uči se<br />
globalnega gledanja delcev v celoti ter počasi razvija<br />
logično mišljenje. Med puberteto je potrebno združiti<br />
moči notranje imaginacije z logičnim mišljenjem. Le<br />
tako lahko ustvarimo koncepte.<br />
12 <strong>Waldorfske</strong> <strong>novice</strong> jesen <strong>2013</strong>
Pri vajah ustvarjalnega pisanja smo pozorni na<br />
ustvarjalnost in ne pravilnost zapisa. Ustvarjalno pisanje<br />
razvija moč šibkejših posameznikov, ki sčasoma<br />
pridobijo moč, da si upajo svoj zapis prebrati pred razredom.<br />
Ustvarjalno pisanje ponuja paleto pristopov od<br />
zapisov, ugank, idiomov, ki netijo domišljijo, ustvarjalnost,<br />
predvsem pa veselo igrivost z besedami. V glavni<br />
uri jim namenimo deset minut skozi celo epoho določenega<br />
predmeta. Ta metoda je uporabna pri biologiji,<br />
zgodovini, zemljepisu, matematiki ...<br />
Največje zadovoljstvo učitelja so široko odprta usta<br />
učencev in pripomba sošolcev: 'Ti si pa pravi pisatelj.'<br />
Veste koliko pomeni taka pohvala učencu, ki je se težko<br />
zbere in zaradi tega počasen in neorganiziran pri<br />
matematiki? Vem, da beseda tudi celi, daje lepo samopodobo<br />
takemu učencu, dviguje mu lastno vrednost. In<br />
vse učence je potrebno zaceliti. Prispevajmo vsi skupaj<br />
z brezmejnimi besedami v logos univerzuma. Stremimo<br />
k učinkovitosti dejanj z lahkotnim, navdušujočim<br />
pristopom, polnim modrosti in resnosti. Mogoče bomo<br />
zato lahkotneje in bolj zdravo živeli.<br />
Ukrotil sem Bukefala<br />
Sem Aleksander Veliki in stojim pred ogrado za konje.<br />
V njej skače, galopira in divja veličasten vranec, ki ga<br />
nihče ne more ukrotiti, kaj šele zajahati. To je Bukefal.<br />
Opazujem in opazujem. Sčasoma ugotovim, zakaj je<br />
konj tako divji. Ko stojim ob njem, se počutim majhnega<br />
in nemočnega. Prestopim ogrado, obrnem ga stran od<br />
njegove sence. Zajaham ga in ga blago stisnem z nogami.<br />
Uspelo mi je, dobil sem svojega konja Bukefala.<br />
Tala Mencej<br />
Sem Aleksander Veliki in danes mi je uspelo ukrotiti<br />
Bukefala. Konja, najbolj norega in podivjanega konja<br />
vseh časov. Najprej sem ga pozorno opazoval. Opazil<br />
sem, da se boji lastne sence, zato sem ga obrnil stran<br />
od nje. Bukefal se je pomiril, z lahkoto sem ga zajahal.<br />
Jan I. Rozman<br />
Jaz sem Aleksander, Filipov sin. Zelo rad opazujem<br />
stvari, saj potem mogoče lahko pomagam, da bodo stvari<br />
boljše. Nekaj časa sem si ogledoval konja po imenu<br />
Bukefal. Bukefal pomeni bikova glava. Nihče konja ni<br />
mogel pomiriti. Jaz sem opazil, da se boji svoje lastne<br />
sence. Ko sem ga obrnil v drugo stran, se je takoj pomiril.<br />
Ljudje so mislili, da je to čudež, toda konj je zelo<br />
poslušen. Počutil sem se naravnost odlično. Zajahal sem<br />
ga in odjahal skozi vas.<br />
Lina Radilovič<br />
S težkim srcem sem zapustil Trojo in svojo ženo Kreuzo.<br />
Moral sem na pot, da bi izpolnil nalogo, ki so mi jo<br />
zastavili bogovi. S seboj sem vzel sina.<br />
Dospeli smo na Kreto in mislil sem si : ' To je torej Kreta,<br />
dežela mojih prednikov, ustanoviteljev mesta Troje.'<br />
Bogovi so nad zgrajeno mesto poslali sušo.Ta otok sem<br />
moral zapustiti. Težko je bilo gledati, kako ljudje od žeje<br />
umirajo, toda moral sem dalje.<br />
Po dolgem blodenju in velikih nesrečah sem prišel v Kartagino.<br />
Pri kraljici Dido sem ostal leto dni. Zopet sem se<br />
spomnil moje naloge, nekaj v srcu me je gnalo naprej. <br />
Jan I. Rozman<br />
Vas prisrčno vabi na<br />
Božični semenj<br />
v soboto, 30.11.<strong>2013</strong><br />
Prireditev se prične ob 10.00 uri<br />
z glasbenim nastopom ter nato z ogledom<br />
razstavljenih in prodajnih izdelkov.<br />
Od 11. do 18. ure bo potekala prodaja ročno izdelanih<br />
igrač, adventnih venčkov, novoletnih okraskov,<br />
pletenin, izdelkov iz filca, gline in lesa; prodaja Demeter,<br />
biodinamičnih in ekoloških pridelkov in proizvodov ter<br />
mnogih drugih lepih in uporabnih stvari.<br />
Restavracija, ki bo odprta od 12. do 20. ure ure, bo dobro<br />
preskrbljena s hrano in pijačo, delovala pa bo tudi kavarna<br />
KWA in slaščičarna.<br />
Na semnju bo vsakdo lahko našel nekaj zanimivega zase.<br />
Pripravili bomo:<br />
Za otroke: lutkovne igrice, palčkovo pravljično deželo z mini<br />
delavnicami, rajanje, vilinsko hišico, labirint, srečolov<br />
Za odrasle: predstavitev dela waldorfske šole in vrtca, predavanja<br />
Delavnice: izdelovanje angelov iz volnene preje, oblikovanje gline,<br />
izdelovanje zvezdic<br />
Kulturni program:glasbeni nastopi učencev in učiteljev glasbene<br />
šole, Božični koncert Pevskega zbora staršev in učiteljev WŠL<br />
Vljudno vabljeni!<br />
Prireditev bo potekala v prostorih<br />
<strong>Waldorfske</strong> šole Ljubljana, Streliška 12, Ljubljana<br />
<strong>Waldorfske</strong> <strong>novice</strong>, jesen <strong>2013</strong> 13
U t r i n k i<br />
Edita Šelih in Mojca Bregar Pikalo<br />
Prvi šolski dan<br />
S sončnicami ovenčan in z venčki<br />
okronan<br />
Pričakovanje in zvedavost v očeh naših<br />
prvošolčkov sta še posebej bogatila jutro<br />
letošnjega prvega šolskega dne, ko so se mali<br />
junaki s svojimi starši zbrali v avli šole pri akvariju in<br />
ustvarili dve prav prisrčni koloni 1. a in 1. b razreda. Oba<br />
razreda sta malo kasneje zares ponosno odkorakala proti<br />
slovesnosti v Viteški dvorani, ob tem pa ju je spremljala<br />
pesem, ki je mehko prihajala iz flavt petošolcev ... Ganljivo.<br />
Prenekateri izmed staršev naskrivaj potoči solzo, seveda,<br />
vsak na svoj način, starši in njihovi prvošolčki vstopajo v<br />
novo življenjsko obdobje, slednji - s sončnico v roki!<br />
Kmalu po sprejemu v Viteški dvorani so se otroci podali<br />
v svoje razrede, kjer so prvič sedli v šolske klopi in<br />
že vedoželjno spraševali, kaj se bodo ta dan učili. 'Ali<br />
bomo pisali?' in podobna vprašanja so kipela iz njihovih<br />
radostnih obrazov.<br />
Pa smo se res podali na potovanje, dolgo potovanje -<br />
in prispeli v kraljestvo Ravnih in Krivih, kar so prvošolci<br />
'ovekovečili' tudi na tabli, ki je postala pravi mozaik<br />
ravnih in krivih. In koliko krivih in ravnih so našli v<br />
razredu in okoli sebe, ko so polni čudenja odkrivali obe<br />
kraljestvi med nami! Zatem smo se sprostili še ob rajanju<br />
in prepevanju pesmic v ritmičnem krogu, ki smo<br />
mu nemudoma dali ime sončkov krog, ko nas je presenetila<br />
torta! Veliko veselje nekaterih prvošolčkov se je<br />
izrazilo v vprašanju: 'Ali bo jutri v šoli tudi torta?'<br />
V tem času, po dobrih treh tednih pouka, smo skupaj<br />
pogumno in strumno odkrili že mnoge skrivnosti v kraljestvih<br />
Krivih in Ravnih, gospod Ravni in gospa Kriva<br />
sta nam že podala roko v slovo, zdaj pa že radovedno<br />
trkamo na vrata kraljestva prstnih števil in pletemo Mihaelov<br />
pas, saj proti mihaelovem čas beži.<br />
Polni toplega srca in sončnih iskric v očeh,<br />
ko zazreš se v njih, ti zastane dih ...<br />
... to so naši otroci v 1.A in 1.B. <br />
14<br />
14 <strong>Waldorfske</strong> <strong>novice</strong> jesen <strong>2013</strong>
U t r i n k i<br />
Marta Ivanušič<br />
Geološka<br />
transverzala<br />
sedmega razreda<br />
Cilj te šole v naravi je spoznavanje naravnih<br />
geoloških danosti in koriščenja le-teh tekom<br />
zgodovine ter krepitev volje, socialnih veščin in<br />
premagovanje samega sebe.<br />
Sedmi razred je zaključil s tridnevnim pohodom po<br />
geološki transverzali. Po ogledu Dovžanove soteske in<br />
Šentanskega rudnika so začeli svoj pohod iz Ljubelja<br />
proti planini Prevale. Od tam so se povzpeli do Roblekovega<br />
doma na Begunjščici, žal je vrh ostal zaradi goste<br />
megle neosvojen.<br />
■ Zabreška planina pod Stolom<br />
Ker je po prihodu v Valvazorjev dom, ostalo otrokom<br />
še veliko energije in dobre volje, so se povzpeli še na<br />
arheološko najdišče Ajdno.<br />
■ Roblekov dom na 1600 m n.v.<br />
Sledil je sestop do doline Završnice, kjer so prespali,<br />
in naslednji dan začeli s pohodom do Valvazorjevega<br />
doma, vendar le po pobočju Stola, saj je žal tudi vrh<br />
Stola zaradi snega ostal neosvojen. Razočaranje otrok<br />
je nadomestil lep sončen in topel dan, ki so ga preživeli<br />
z veliko pozitivne energije, navihanosti in igrivosti.<br />
■ Ajdna<br />
Tretji dan je sledil pohod oz. sestop čez Jelenkamen<br />
do <strong>Jesen</strong>ic, kjer je otroke pričakala pica in vožnja z<br />
vlakom do Ljubljane.<br />
■ Zaključek šole v naravi pred picerijo na <strong>Jesen</strong>icah<br />
■ Fantje in g. Popovič<br />
Nasmejani in veseli obrazi otrok povejo vse. <br />
<strong>Waldorfske</strong> <strong>novice</strong>, jesen <strong>2013</strong> 15
U t r i n k i<br />
Katja Koželj<br />
Po čudovitih poteh<br />
Slovenije<br />
Kdor misli, da do potankosti pozna našo deželo,<br />
ga narava vedno znova preseneti. Tako<br />
preseneti kot zlepa ne pričakuje.<br />
Ko nas nekdo prosi, naj mu opišemo Slovenijo, večina<br />
najprej pomisli na Bled, Bohinj, Postojnsko jamo, morje,<br />
morda še Triglav … Tiste najbolj značilne, turistično<br />
dobro predstavljene dele Slovenije, ki so brez dvoma<br />
lepi, ampak ... Toliko je še neodkritih, nepoznanih, neokrnjenih<br />
poti. Nekateri so težje dostopni, zato se malokdo<br />
opogumi in jih obišče.<br />
Verjetno vsi Slovenci poznamo Pohorje. Vsaj po imenu,<br />
če ne drugače. Ljubitelji hribov in gora ga poznajo,<br />
a za večino je to smučišče in prizorišče Zlate lisice.<br />
In prostor, kjer v prostranih gozdovih ne pričakuješ<br />
presenečenj.<br />
Letos v začetku septembra smo se z 8. razredom WŠ<br />
Ljubljana odpravili v šolo v naravi, in sicer smo prehodili<br />
Pohorje, od Areha do Josipdola. Pot nas je vodila<br />
čez neskončne gozdove, pokrite z dolgo, poležano travo,<br />
čez jase in travnike … Mir in samota sta samoumevna,<br />
a ko smo prišli do Lovrenških jezer, smo nekateri ostali<br />
brez besed (pri otrocih je to že zaradi njihove narave<br />
precej nemogoč pojav). Tega, kar smo videli, res nismo<br />
pričakovali. Tudi to je Slovenija? sem se vprašala. Barje<br />
na nadmorski višini 1500 m, jezerca, ki dobivajo vodo<br />
s padavinami, vse naokrog pa malo več kot polmetrsko<br />
rušje. Pogled je resnično neverjeten.<br />
Takšna in podobna presenečenja so nas spremljala<br />
celo pot, za katero si marsikdo predstavlja, da je dolgočasna<br />
in se tam nič ne dogaja in zgodi. Ob naravnih<br />
čudežih, obiskih gozdnih živali in zanimivi družbi, kot<br />
so osmošolci, ti sigurno ne more biti dolgčas. <br />
16 <strong>Waldorfske</strong> <strong>novice</strong> jesen <strong>2013</strong>
U t r i n k i<br />
Žetev<br />
Breda Pavlovič<br />
Oktobra 2012 smo na šolski njivi na Barju posejali<br />
žita: ječmen, pšenico, rž in piro. Semena so<br />
padla na zorano ledino, ko so otroci, razvrščeni<br />
v štiri skupine, posejali vsak nekaj pesti semen.<br />
In potem nas nekaj časa ni bilo tja. Sredi novembra<br />
pa smo šli pogledat in nežne bilke žitaric so bile visoke<br />
pol pednja. Pred nami pa je bila dolga zima.<br />
Bil je sneg, veliko snega. In ko je končno prišla pomlad,<br />
je s seboj prinesla mnogo dežja, preveč, da bi ga<br />
mogla zemlja na Barju popiti. Zato so naša žita stala v<br />
vodi ali celo pod njo.<br />
Vendar jih tudi to ni pokončalo. Ko smo prihajali na<br />
njivo in sadili ter sejali vrtnine, smo lahko občudovali,<br />
koliko so žita zrasla. Povodenj jih je le razredčila.<br />
Potem je sonce končno začelo sijati in greti tako močno,<br />
da so začela zoreti. In konec julija so bila zrela za<br />
žetev.<br />
Obvestila sem starše in potem v strahu čakala, koliko<br />
jih bo prišlo, saj smo bili sredi počitnic. Narava je udarila<br />
še s hudo nevihto dva dni prej, tako da je bilo vse<br />
pod vprašajem. A presenečenje!<br />
Ne le, da so prišli starši z otroki, nekateri so prišli celo<br />
brez njih, saj so bili otroci na počitniških taborih!<br />
Delo smo kar hitro opravili, med smehom in dobro<br />
voljo, vmes se nam je pridružila tudi ga. Kozamernik,<br />
ki nam je pokazala, kako povezati snope. Otroci so želi<br />
s srpom, pobirali padla semena ali jih pomagali vezati<br />
v snope. Žetev je bila glede na količino res simbolična,<br />
vendar to ni zmanjšalo veselja.<br />
In na koncu žetve se je treba poveseliti, kar nam je še<br />
posebej dobro uspelo. Mizica pogrni se sta bili dve odeji<br />
na travi, polni domačih dobrot. Za večerno osvežitev pa<br />
smo se nekateri odpravili celo do Podpeškega jezera!<br />
Zdaj se bliža mihaelovo in naši snopi čakajo na šolskem<br />
podstrešju, da jih bomo s cepci zmlatili in zbrali<br />
skupaj ... za kruhek. Pekli smo ga že, skupaj v šoli, pa<br />
na pastirskih dnevih, nekateri doma, vendar še nikoli<br />
iz našega žita.<br />
Ta bo prav poseben. <br />
17<br />
<strong>Waldorfske</strong> <strong>novice</strong>, jesen <strong>2013</strong> 17
U t r i n k i<br />
Učna njiva<br />
NV okviru šolskega biodinamičnega druženja<br />
smo spomladi začeli projekt učna njiva pod<br />
okriljem ge. Štefke Kozamernik v Črni vasi. Pri<br />
projektu je sodelovalo deset družin.<br />
Spomladi smo nabavili ekološka semena AMARANT<br />
pri ge. Predih in se začeli redno dobivati enkrat tedensko<br />
na njivi. Naučili smo se preučiti mikroklimo<br />
njive, pravilno pripraviti zemljo po načelih biodinamike,<br />
ter združevati skupaj 'dobre sosede' - rastline, ki<br />
lepo skupaj sobivajo. Skozi vse poletje smo pripravljali<br />
pripravke proti škodljivcem, pleli, zastirali rastline in<br />
tedensko pobirali pridelke – vse na osnovi setvenega<br />
koledarja Marie Thun. Pred nami so jesenski dnevi, ko<br />
se bomo naučili, kako obogatimo zemljo in kako shranimo<br />
semena za prihodnje leto. Nad uspehom našega<br />
projekta smo navdušeni, zato vse, ki vas zanima biodinamično<br />
kmetovanje ter vrtnarjenje, vabimo, da se<br />
nam pridružite.<br />
Ajda Trobentar<br />
Strnjen opis dela<br />
na naši skupni učni njivi<br />
Naj na kratko povzamem, kaj smo počeli na učni njivi<br />
od aprila do zdaj. Zame je bila to res krasna izkušnja;<br />
ogromno sem se naučila in hkrati spoznala nove ljudi,<br />
drage sovrtičkarje na učni njivi, s katerimi smo preživeli<br />
res lepe popoldneve. Že na začetku moram omeniti,<br />
da je bila glavna 'skala' in opora naše skupne njive<br />
naša mentorica, gospa Štefka, ki je bila s svojim znanjem<br />
in izkušnjami glavna gonilna sila in nam je vsem<br />
dala veliko prijaznih nasvetov in nas tudi ves čas vodila<br />
skozi proces dela na njivi. Brez nje bi bilo stanje na njivi<br />
precej drugačno, saj je s svojim znanjem, izkušnjami,<br />
prijaznostjo in pozitivno energijo res neprecenljivo<br />
vplivala na nas in na njivo. Hvala vam gospa Štefka!<br />
Zdaj pa naj na kratko opišem, kaj smo pravzaprav<br />
sploh počeli. Naše druženje se je začelo šele aprila, saj<br />
je bila letošnja zima zelo dolga in nam kar ni pustila,<br />
da bi začeli delati. V aprilu in tudi še v maju smo torej<br />
na dve zorani njivi posadili in posejali: krompir, korenček,<br />
peteršilj, por, čebulo, česen, rdečo peso, grah,<br />
kumare, bučke in buče, sadike paradižnika in paprike,<br />
fižol ... Posadili smo tudi kar nekaj zelišč in pa jagode.<br />
Seveda smo vse te rastline sadili in sejali na za njih<br />
primerne dneve: na dan za cvet, plod, korenino ali list.<br />
Pri tem nas je vodila gospa Štefka, ki je imela vedno s<br />
seboj setveni koledar po Mariji Thun, po katerem smo<br />
se ravnali. Na primerne časovne razmike smo ves ta<br />
čas njivi škropili z gnojem po Mariji Thun in pa z gnojem<br />
iz roga, ki smo ju pred tem ustrezno dolgo mešali.<br />
Ta dva pripravka sta po biodinamiki zelo pomembna<br />
za odpornost rastlin. Rastlinice so hitro začele rasti in<br />
s tem je začel rasti tudi plevel med njimi, tako da smo<br />
potem skozi vse te mesece imeli dosti dela tudi s pletjem<br />
in okopavanjem rastlin. Vmes so nas prišli obiskat<br />
tudi zajci , srne ter divje svinje. Da nam ne bi preveč<br />
pojedli, je gospa Štefka prinesla poseben pripravek,<br />
s katerim smo poškropili njivo in ki je z vonjem odvrnil<br />
vse te živali od naše njive. Naredili smo tudi mešanico<br />
zdravilnih travniških rastlin za gnojenje, tako da smo<br />
namočili rman, koprivo in preslico; s to mešanico smo<br />
potem po potrebi gnojili naše rastline na njivi. Vsi smo<br />
komaj čakali, da bodo plodovi končno zreli in da jih<br />
bomo lahko dali v lonec. In bili smo lepo poplačani za<br />
naše vztrajno delo, saj je bil pridelek kljub vročemu<br />
poletju res obilen. Tako smo skozi celo poletje pobirali<br />
plodove in avgusta posejali še repo, redkev in kolerabo<br />
ter posadili sadike zelja. Naše delo se bo, kot vidite,<br />
nadaljevalo tudi v jesen. Mislim, da se tega vsi skupaj<br />
veselimo in z zanimanjem čakamo, česa vse se bomo še<br />
lahko naučili. <br />
Mateja Petan<br />
Vse, ki vas sodelovanje pri učni njivi zanima, prisrčno<br />
vabimo, da se nam pridružite! Za dodatne informacije<br />
lahko pokličete na 051 304 406 (Manca) ali pa nam pišete<br />
na permadinamika@gmail.com.<br />
18<br />
18 <strong>Waldorfske</strong> <strong>novice</strong> jesen <strong>2013</strong>
U t r i n k i<br />
Klemen Lah<br />
Od enote do enote<br />
Kolesarjenje ob 21-obletnici<br />
<strong>Waldorfske</strong> šole Ljubljana<br />
Lansko leto smo na waldorfski šoli proslavljali<br />
20-letnico ustanovitve s številnimi kulturnimi in<br />
športnimi dogodki. Med slednjimi je bil najbolj<br />
odmeven pohod od Ljubljane do Triglava (ponovili smo ga<br />
tudi ta september). Letos, ko smo praznovali 21-letnico, so bile<br />
misli prav tako drzne: odločili smo se, da s kolesom povežemo<br />
vse waldorfske enote. Kar je pomenilo prekolesariti celo<br />
Slovenijo, od vzhodnega (Murska Sobota) do zahodnega roba<br />
(Nova Gorica oziroma Ajdovščina).<br />
Na pot smo se z vlakom odpravili v soboto, 24. avgusta,<br />
iz Ljubljane. Vreme nam ni bilo naklonjeno: v Murski Soboto<br />
nas je pričakal dež. A – kot pravijo – vsaka stvar je za<br />
nekaj dobra: dež nas je 'prisilil', da smo dve uri dlje uživali<br />
v izjemnem gostoljubju murskosoboškega waldorfskega<br />
vrtca. Vzgojiteljica Maja Rauch nam je skupaj s sodelavkami<br />
in starši pripravila zelo okusen prigrizek, ob katerem<br />
bi se zamudili, četudi bi sijalo sonce. Ob dveh, ko je<br />
le še rahlo kapljalo z neba, smo se dobro okrepčani odpravili<br />
na pot. Najprej nas je peljala do Gornje Radgone,<br />
proti večeru pa smo prispeli v Maribor. Večerjali in spali<br />
smo v prostorih waldorfske šole. Učiteljica Andreja Pliberšek<br />
nam je pripravila poln lonec okusne enolončnice, ki<br />
je – kljub veliki lakoti – zadostovala še za naslednji dan.<br />
Zjutraj smo hitro vstali in se podali na pot, preden nas<br />
ulovi dež. To mu je uspelo šele, ko smo popili kavo/čaj v<br />
Slovenski Bistrici. Spremljal nas je kakšni dve uri, nato<br />
pa so se nam vremena zjasnila do konca poti. V Celju smo<br />
se za kratek čas ustavili pred waldorfskim vrtcem, nato<br />
pa ponovno uživali v prijaznem sprejemu v novih prostorih<br />
waldorfske šole in vrtca v Žalcu. Ravnatelj Boštjan<br />
Štrajhar nam je pokazal prekrasne učilnice, zbornico in<br />
vrtec. Polni moči smo se odločili, da izkoristimo čas do<br />
večera tako, da podaljšamo svojo pot do Ljubljane, kamor<br />
smo prispeli tik pred mrakom – ob osmih zvečer.<br />
Proti Radovljici smo se odpravili v torek ob osmih zjutraj.<br />
Pozdravili smo malčke v waldorfskih vrtcih v Centru,<br />
Šiški in Šentvidu, ki so z začudenjem opazovali obiskovalce<br />
s čeladami in v perelinah, nato pa krenili do našega<br />
prvega počivališča – Zbiljskega jezera. Tam smo uživali<br />
v sončnih žarkih, dokler niso otroci vse malice razdelili<br />
labodom. Do Kranja, druge večje postojanke, smo uživali<br />
ob prelepi poti, ki se vije ob Savi. V gorenjski prestolnici<br />
smo obiskali center in se slikali pred spomenikoma pesnika<br />
Franceta Prešerena (če ne zaradi drugega, pa zato,<br />
da nam kdo ne bi očital, kako je pot minila brez kulturnih<br />
vsebin), pojedli pico in se zapeljali do končnega cilja – šole<br />
in vrtca v Radovljici. In tam – uganili ste – smo se ponovno<br />
sladkali ob dobrotah. Ponoči sta nam streho nad glavo<br />
prijazno ponudili učiteljici Lili Benič Drobac in Simona<br />
Pajk. Naslednji dan smo ponovno pokrmili labode (tokrat<br />
na Bledu), nato pa vrteli pedala do Bohinjske Bistrice.<br />
Tam smo malce pogoljufali: za nekaj kilometrov smo se<br />
usedli na vlak in se zapeljali do Podbrda, saj bi bila pot<br />
čez hribe za naš kolesarski podmladek le pretežka preizkušnja<br />
(že tako smo občudovali, kako poganjajo za nami,<br />
ne da bi jih bilo potrebno kdaj pa kdaj popeljati z avtom).<br />
Čudovita pot (čudovita tudi zato, ker se je večinoma spuščala)<br />
nas je po severnoprimorskih grapah vodila do sotočja<br />
Bače in Idrijce. Otroci so se vrgli v reko, odrasli pa<br />
smo martinčkali na bregu.<br />
V Mostu na Soči nas je sprejela prijazna ravnateljica in<br />
nam pokazala naravoslovno učilnico (priporočam ogled).<br />
Po večernem sprehodu ob Soči smo zaspali v telovadnici.<br />
V četrtek nas je pričakal zadnji dan. In prometno najbolj<br />
naporen del Slovenije: mimo nas so eden za drugim švigali<br />
tovornjaki, zato smo se do Solkana umikali na stranske<br />
poti. Vse je bilo poplačano, ko smo prispeli v waldorfski<br />
vrtec na najlepši lokaciji – Bukovico pri Novi Gorici. Po<br />
prijetnem počitku ob izvrstni hrani in pijači – vem, ta<br />
zapis postaja že malce enoličen – nas je čakal le še zadnji<br />
podvig. Ajdovščina. Tam smo jim, upam, podarili vso<br />
energijo, ki smo nabrali po enotah, za uspešen začetek<br />
novega vrtca ter se zahvalili kolesarskih bogovom, da smo<br />
pot preživel brez večjih kolesarskih okvar in brez nesreč.<br />
In pa seveda vsem, brez katerih bi bila pot precej težja<br />
ali celo nemogoča: Maji, Andreji, Boštjanu, Simoni, Tadeji<br />
in Darji za vso pecivo, enolončnice, jote, sokove in druge<br />
dobrote, Andreji, Lili in Magdi za spremstvo z avtom in<br />
vodenje po (ne)znanih poteh, Lili in Simoni za prenočišča,<br />
večerje in zajtrke, Urški za angelčka, ki nas je čudežno<br />
vodil med nevihtami, Iztoku, da je prisluhnil in pomagal<br />
realizirati idejo ter se pridružil ... in še bi našteval, pa bi<br />
gotovo kaj pozabil.<br />
Kilometrov nismo merili sproti, a googlov zemljevid je<br />
pokazal, da jih je bilo okrog 370 kilometrov.<br />
Šele ko smo jih prekolesarili, smo se zavedli, kako širok<br />
razpon je v resnici doseglo waldorfsko gibanje v dobrih<br />
dvajsetih letih. In kako velika in raznolika je pravzaprav<br />
Slovenija Zame osebno pa je bilo zelo lepo videti, kako povezano<br />
je waldorfsko gibanje in kako raznoliki so njegovi<br />
obrazi. In kako veliko truda je bilo vloženega, da so nastale<br />
enote, med katerimi smo kolesarili. Prepričan sem,<br />
da na koncu v Ajdovščini nisem samo jaz odhajal z občutkom,<br />
da se je zgodilo mnogo lepega. In da bo celotna pot<br />
kmalu daljša še za kakšno etapo. <br />
<strong>Waldorfske</strong> <strong>novice</strong>, jesen <strong>2013</strong> 19
O E S a v i n j a<br />
Otvoritev OE Savinja<br />
Waldorfska šola in vrtec<br />
Savinja<br />
Vas vabi na<br />
Božični semenj<br />
v soboto, 7.12.<strong>2013</strong>,<br />
ki bo potekal<br />
v naših novih prostorih v Žalcu<br />
20 <strong>Waldorfske</strong> <strong>novice</strong> jesen <strong>2013</strong><br />
od 10. do 18. ure.<br />
Razvajali se boste lahko od ob domačih kulinaričnih<br />
specialitetah, kupili boste lahko božično novoletne<br />
izdelke, pokramrljali ob kavi, soku ali čaju.<br />
Prisrčno vabljeni!<br />
Več informacij na www.waldorf-savinja.si
O E M a r i b o r<br />
Darja Žunič Lojen, razredna učiteljica 7.r<br />
7. razred v Ogleju<br />
Novo šolsko leto je 7. razred pričel drugače kot<br />
običajno, saj so otroci namesto s šolskimi torbami<br />
prišli do šole s potovalkami, nahrbtniki, spalnimi<br />
vrečami. In to že nekaj čez šesto uro zjutraj. Vse to smo naložili<br />
v prikolico, zraven še mizice, stole, košare z zelenjavo in<br />
sadjem, si oprtali nahrbtnike, poslovili od staršev in odpravili<br />
na vlak. Začela se je naša petdnevna šola v naravi. Cilj: Oglej<br />
v Italiji.<br />
Prvo vprašanje – zdaj že običajno, kadar potujemo z vlakom<br />
– je bilo: 'Gospa Žunič, bo imel vlak kupeje?' In potem<br />
vedno zadovoljni obrazi, ko slišijo pritrdilen odgovor.<br />
Čas do Divače, kjer nas je čakal avtobus, je hitro minil,<br />
še hitreje vožnja do Ogleja. Otroci so polni pričakovanja<br />
izstopili pred kamp, kjer sta nas že pričakala ga. in g.<br />
Vogrinec. Zagledali smo šest lepih rdečih šotorov – novo<br />
pridobitev šole. Hitro so se vsi porazdelili po šotorih in<br />
pripravili 'jedilnice', kajti kosilo izpod rok g. Vogrinca in<br />
drugih pomočnikov je bilo kmalu pripravljeno. Vsem je<br />
teknilo kot že dolgo ne. Sledilo je pomivanje posode in<br />
zanimivo je bilo opazovati otroke pri tem opravilu. Zaključek:<br />
Uh, kako so že samostojni!<br />
Potem pa plošče in liste pod roke in že smo hiteli proti<br />
baziliki. Kmalu smo naleteli na prve ostanke rimske arhitekture,<br />
saj nas je pot vodila skozi staro rimsko pristanišče<br />
ob kanalu. To je bil prvi od razlogov, zakaj smo bili<br />
tam; Oglej (Aquileia) je bil v časih starega Rima mogočno<br />
mesto, katerega ostanke še danes odkrivajo. Potem smo<br />
že bili pri baziliki, v kateri se skriva drugi razlog, zakaj<br />
smo bili v Ogleju: prečudoviti mozaik iz začetkov krščanstva,<br />
ki prekriva tla bazilike. Otroci so se počasi pomikali<br />
okrog po označenih poteh in si izbirali vzorce mozaika,<br />
ki jih bodo naslednje dni sami izdelali. Ko smo se vrnili<br />
nazaj v naš tabor, je sledilo še kopanje v bazenu, ki je bil<br />
sicer komajda dovolj velik za vse nas, a kaj bi to, ko pa je<br />
bilo tako čudovito skakati v bazen, se tunkati ter škropiti<br />
drug drugega.<br />
Naslednji dan smo bili že zgodaj pokonci. Otroci so si po<br />
šotorih sami pripravili zajtrk, tako kot so si prejšnji dan<br />
tudi večerjo. Potem smo se spet lotili dela v baziliki. Vsak<br />
je natančno opazoval obliko na mozaiku in jo narisal v<br />
velikosti našega mozaika. Pri tem je bil vsak zatopljen v<br />
svoj vzorec, na listu so postajali vidni še položaji kamenčkov,<br />
ki sestavljajo mozaik in barve, ki jih bodo uporabili.<br />
Umetnine, ki so nastajale izpod rok otrok, so bile deležne<br />
pohval, izrečenih v italijanščini in v drugih jezikih mnogih<br />
obiskovalcev bazilike. In otroci so kar žareli ob njih!<br />
Po vrnitvi v tabor smo se še pred kosilom lotili izdelave<br />
mozaikov; najprej risanja vzorca na les, nato izbire in<br />
usklajevanja barv kamenčkov in, ko je bilo vse pripravljeno,<br />
še lepljenja teser na les. Sprva se je marsikateremu<br />
otroku zdela naloga neizvedljiva, potem pa je steklo. Pred<br />
našimi očmi se je odvijala čarovnija – vzorci so oživeli v<br />
barvah. Pridno smo delali vse do večera, ko nam pomanjkanje<br />
svetlobe ni več dovolilo nadaljevati z delom. Večino<br />
mozaikov smo končali, doma bomo mozaike le še fugirali.<br />
Komaj čakamo, da jih vidimo takrat.<br />
■ Začetek in zaključek dela<br />
■ Mi v Gradežu<br />
V sredo nas je čakal čisto drugačen izziv – kolesarjenje<br />
do izliva reke Soče v morje, skozi naravni park do mesta<br />
Gradež in nazaj v Oglej. Pot smo zmogli vsi! Le malo boleče<br />
zadnjice so pričale, da smo prekolesarili 54 km. V<br />
Gradežu smo zaplavali v morju in se čudili školjkam, ki<br />
smo jih lahko pobirali kar na obali. Potem smo se še posladkali<br />
s sladoledom, si ogledali baziliko ter prevozili še<br />
zadnjih 8 km naše poti nazaj v Oglej.<br />
Četrtek smo posvetili risanju detajlov v baziliki in zunaj<br />
nje. Popolnoma nov izziv! Pa še s svinčnikom ali črno<br />
barvico so lahko risali! Pri risanju so otroci ugotavljali,<br />
kako pomembno je natančno opazovanje. Popoldan smo<br />
<strong>Waldorfske</strong> <strong>novice</strong>, jesen <strong>2013</strong> 21
■ Pri izviru Timave<br />
se povzpeli še na stolp ob baziliki in obiskali arheološki<br />
muzej. Vsi smo se čudili umetelnosti velikih stenskih<br />
mozaikov na dvorišču muzeja. Po vrnitvi v kamp je spet<br />
sledilo kopanje in uresničitev želje otrok: potunkati g.<br />
Ornika.<br />
Petek – zadnji dan šole v naravi. Zdaj nas je čakalo<br />
pospravljanje tabora, zgodnje kosilo, ponovno natovarjanje<br />
prtljage na prikolico in odhod.<br />
Na poti do Kopra smo si še v Italiji ogledali izvir reke<br />
Timave, kjer ponovno pride na dan voda reke Reke.<br />
Sledila je le še vožnja z vlakom proti domu.<br />
Bliže smo bili domu, bolj so se otroci veselili snidenja<br />
z domačimi. Kako dobro so deli objemi dobrodošlice<br />
na železniški postaji! Še zadnji pozdrav vsem in šola v<br />
naravi je bila za nami. <br />
Učitelji in sodelavci šole<br />
bomo tudi letos pripravili<br />
BOŽIČNO IGRO,<br />
ki se tradicionalno uprizarja na waldorfskih šolah po svetu.<br />
Božična igra iz majhne avstrijske vasice ob Donavi<br />
ima korenine v srednjem veku, skozi stoletja pa se je<br />
preprosti kmečki humor mešal s spoštljivim<br />
praznovanjem Jezusovega rojstva.<br />
Vabimo vas<br />
v sredo, 18.12.<strong>2013</strong>, ob 18. uri<br />
v Narodni dom Maribor<br />
PESEM<br />
Nekoč, ko ni bilo se nič,<br />
ne vem, če to je naredil Bog,<br />
zgodil se je VELIKI POK.<br />
V njem je naša mati Zemlja nastala<br />
in še dobro, da se prva bakterija<br />
je v vodo pognala, če ne, bi Zemlja zaspala.<br />
Takoj nato se prva je roža razcvetela<br />
in že čebela je proti nebu letela.<br />
Tako so nenadoma, kar iz zemlje,<br />
pojavili se prvi ljudje.<br />
Saj se še kdaj spomnim na to svobodo,<br />
ko sem jaz, PRVI človek,<br />
zagledal svetlobo.<br />
Istok Cerić<br />
Učitelji in sodelavci <strong>Waldorfske</strong> šole Maribor<br />
vas prisrčno vabimo na<br />
Božični bazar<br />
v soboto, 23.11.<strong>2013</strong>,<br />
od 12. do 18. ure<br />
v naših prostorih<br />
na Cankarjevi ulici 5 v Mariboru.<br />
22 <strong>Waldorfske</strong> <strong>novice</strong> jesen <strong>2013</strong><br />
Prijetno predpraznično vzdušje vam bo<br />
ponudilo delavnice za majhne in velike, obisk<br />
čarobne votline in predavanja, ogled lutkovne<br />
predstave, vznemirljivi srečelov, druženje v<br />
kavarni in čajnici ter veliko glasbenih doživetij.<br />
Prisrčno vabljeni!<br />
www.waldorf-mb.si
O E M a r i b o r<br />
Jaz - bukev<br />
Velik, star gozd, poln košatih bukev, mogočnih hrastov,<br />
nežnih brez in vitkih smrek, skozi katerega je<br />
tekel narasel potok, poln slapov, brzic in tolmunov,<br />
zelenih rastlinic in tihih kamnov, je počasi odprl oči in<br />
si nadel svetlo zeleno obleko. Vse je šuštelo in pokalo:<br />
srne so grizljale mladike sitnih bukev in govorile, da je<br />
to v veliko korist gozda, saj je mati mladih bukev sitna,<br />
tako da so sitne tudi mladike, in da jih morajo pojesti,<br />
drugače bo gozd poln sitnih bukev, začjki so si veselo<br />
postregli z mrtvimi koprivami, sove so, kot vse druge<br />
živali, pričakovale zarod in so se zato kar naprej prerekale,<br />
katere sovice bodo najljubkejše, najpametnejše in<br />
vse naj, naj, kar so se spomnile.<br />
Seveda pa so tudi rastline pričakovale otroke. Breza<br />
je ljubeče pogledovala na svoje brezice, kopriva je<br />
oprezno pogledovala k sosedi, če so njeni že vzklili in<br />
zdelo se je, da celo potok skrbno opazuje kapljice. Vse<br />
rastline so se pogovarjale, šepetale in ščebetale. Le<br />
bukev je tiho molčala in gledala proti zemlji, Iz nje je<br />
pokukal nežen brstič – jaz.<br />
'Pozdravljena,' je dejala bukev, moja mati, 'lepo, da<br />
si prišla.' Začudeno sem se ozrla okoli sebe nakar sem<br />
za sabo zaslišala vsiljiv glas: 'Ti si pa nova, kaj?' Začudeno<br />
sem se obrnila. Za mano je rastla cvetica, takšna<br />
zelo lepa, z vijoličnimi cvetovi. 'Jaa-a-a,' sem zajeclala,<br />
'sem.' 'No, krasno!' je jezno pripomnila rožica zraven<br />
mene in me preračunljivo pogledala. 'Jaz sem Vijolica.'<br />
Vijolica je bila ljubka, sicer nečimrna rožica. Jezno me<br />
je pogledala. 'Pa kako vam drevesom uspe, da imate<br />
tako svetle liste? Ni mi jasno …' Kaj ji ni jasno nisem<br />
izvedela, ker sem jo začudeno pogledala in dejala: 'Kaj<br />
je to drevo?' Sedaj je Vijolica začudeno pogledala in dejala:<br />
'Ti si pa res zelena!' 'Seveda sem, saj sem rastlina!'<br />
Vijolica je onemela. Jaz pa se jo še vedno gledala in rekla:<br />
'KAJ je drevo?'<br />
Vijolica je vzdihnila in odgovorila: 'Ti, tvoja mati, tisti<br />
bradati hrast, breza, macesen …' 'Kdo?' sem jo prekinila.<br />
'Te rastline, ki imajo leseno deblo in veje in zelene<br />
liste.' 'Ti nisi drevo?' sem vprašala. 'NE!' je dejala, 'jaz<br />
sem rožica, tako kot kalužnica, marjetica …' 'Kdo pa<br />
je tisto?' sem vprašala. 'Tisto je hrast.' V tistem hipu je<br />
hrast odprl oči in dejal: 'Kakšna velika čast, mladi dami,<br />
kakšna čast! Najčudovitejše veselje, da vaju srečam!'<br />
Vijolica je zavila z očmi in mi zašepetala: 'Hrast je zelo<br />
vljuden, veš …' 'Vljuden? Kaj je to?' sem zazijala. 'Oh, še<br />
veliko se boš morala naučiti,' mi je rekla Vijolica. Z njo<br />
sva postali najboljši prijateljici.<br />
Anita Ivačič in Tatjana Maguša<br />
Kjer je volja, tam<br />
je pot<br />
Na začetku poletja je na čarobnem Gaju nad<br />
Mariborom med seminaristi waldorfskega<br />
izobraževanja vzniknila ideja o ozelenitvi<br />
dvorišča waldorfske šole v Mariboru. Ideje so kar bruhale,<br />
tako da smo morali določiti koordinatorja, ki je izbiral,<br />
komu bo dal besedo.<br />
Ideja je zorela in ob koncu vročega poletja toliko zrastla<br />
in se oblikovala, da jo je bilo mogoče predstaviti<br />
učiteljem. Ker so bili ti ZA, smo se povezali na vse mogoče<br />
načine, sodobna tehnologija je bila tukaj ključnega<br />
pomena, in se z lesenimi paletami, deskami, vrtalkami,<br />
brusilkami, kladivi, sekirami, žeblji, vijaki,<br />
zemljo in sadikami sestali na dvorišču. Učitelji so se<br />
nas najbrž kar malo ustrašili. Vsak od nas je prinesel<br />
ali pripeljal koga ali kaj uporabnega – od deščic, starih<br />
ograjic, žic, do zelišč, prijateljev, dedijev in otrok.<br />
Načrt dela smo skrbno zapisali in mu, kolikor je bilo<br />
le mogoče, sledili. Dvorišču smo dodali nekaj zaobljenih<br />
poličk, kakšno klopco, ustvarili visoke grede, očistili<br />
peskovnik, zbili štedilnik in poličke za kuhinjico,<br />
zasadili rože, zelišča, pripravili žico za vzpenjajoče rastline,<br />
ki bodo tvorile živo streho za senco, po kateri<br />
otroci in učitelji še najbolj hrepenijo.<br />
Prav posvečen je bil trenutek pred koncem, ko smo<br />
pometali še zadnje smeti in se pogovarjali o bližnji<br />
prihodnosti, ko bodo rastline zaživele in bo dvorišče<br />
zeleno.<br />
Na dvorišču je zdaj nekaj več ljubezni, ki se je s prvim<br />
septembrskim ponedeljkom že razlila na otroke in njihove<br />
učitelje. Tudi nazaj do nas je že pripotovala.<br />
Hvaležni smo za ponujeno priložnost, marsikdo od<br />
nas ni vedel, da zna sam izdelati poličko ali ljubek kuhinjski<br />
element. Hvala sošolcu Jerneju, da nas je nahranil.<br />
Povabilu na delo so se odzvali še nekateri starši,<br />
kladiva je vihtelo nekaj otrok in učiteljev; tudi njim<br />
se srčno zahvaljujemo. <br />
Ženski del ekipe uporablja<br />
tudi zahtevno orodje.<br />
Tako sem odraščala v družbi mame, Vijolice in vljudnega<br />
hrasta. Toda zrastla sem v lepo, vitko bukev in<br />
še danes rastem na robu potoka. In se sprašujete, kaj<br />
počnem vsa ta leta? Razmišljam, kaj pomeni vljuden.<br />
Majna Resinovič, 7.r<br />
23<br />
<strong>Waldorfske</strong> <strong>novice</strong>, jesen <strong>2013</strong> 23
O E P r i m o r s k a i n G o r e n j s k a<br />
Tadeja Faganelj<br />
Waldorfski vrtec<br />
Primorska<br />
Pozno poletje je čas, ko se na njivah in<br />
vrtovih bohotijo zreli plodovi. Za nami<br />
je prvo leto delovanja našega prvega<br />
waldorfskega vrtca na Primorskem, v katerem<br />
smo vložili veliko truda, dobre volje, ljubezni in<br />
zaupanja, da bo to, kar smo sejali, obrodilo sadove.<br />
In tako se je tudi zgodilo – v letošnjem šolskem<br />
letu se je skupinica povečala na 17 otrok in za<br />
eno vzgojiteljico. Nič manj bogato pa ni obrodil<br />
naš prvi zelenjavni vrtiček, kot lahko vidite tudi<br />
na sliki.<br />
Nov začetek z novimi kresničkami nam je prinesel<br />
tudi nove izzive, pričakovanja, dogodivščine<br />
… Da bi lažje zajadrali v prihajajoče šolsko<br />
leto, smo z uvajanji novih otrok pričeli že avgusta;<br />
s tem je bil ta pomemben korak tudi za<br />
nove otročičke lažji. Skupaj se že veselimo vsega<br />
lepega, kar nam bodo prinesli palčki in vile,<br />
ki šepetajo po kotičkih v našem lepem vrtcu. <br />
Učitelji, vzgojitelji, starši in otroci<br />
<strong>Waldorfske</strong> šole na Gorenjskem, vrtca Sončnica in Čebelica<br />
vas prisrčno vabimo na<br />
Božični semenj<br />
v soboto, 7.12.<strong>2013</strong><br />
v Radovljici,<br />
Kranjska cesta 4<br />
od 10. do 18. ure<br />
24 <strong>Waldorfske</strong> <strong>novice</strong> jesen <strong>2013</strong><br />
V prijetnem vzdušju se boste lahko veselili<br />
palčkove deželice in rudnika, predavanj,<br />
lutkovnih predstav, srečelova, delavnic za<br />
otroke in odrasle, predstavitve šole in vrtca,<br />
pevskih nastopov... in se družili ob stojnicah s<br />
prodajo čudovitih izdelkov in v Kavarni<br />
Prisrčno vabljeni!<br />
www.waldorf-gorenjska.si, 041 464 688