Waldorfske novice - Jesen 2013

K a z a l o 

Waldorfske novice 

Časopis Waldorfske šole Ljubljana 

jesen 2013, zaporedna št. 79 

Waldorfska šola Ljubljana 

Streliška 12, 1000 Ljubljana 

Tel: 01 28 222 40, fax: 01 28 222 41 

DŠ: 65714415, TR: 04302-0001018775 

Splet: www.waldorf.si, tajnistvo@waldorf.si 

Izdajatelj: 

PARSIVAL, zavod, Ljubljana 

Kašeljska cesta 150 C, 1260 Ljubljana-Polje 

Tel: 01 549 01 55, mobi: 031 725 909 

DŠ: 94313008, TR: 02031-0254286474 

Splet: www.svitanje.si, revija@svitanje.si 

Uredniški odbor: 

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič, 

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš, 

Mario Čuletić, Simona Pajk, Hariom Jobstl 

Sodelavci: 

Jill Taplin, David Brierley, Petra Kuhne, 

Magda Mlekuž, Katja koželj, Marta Ivanušič, 

Edita Šelih, Mojca Bregar Pikalo, 

Ajda Trobentar, Mateja Petan, 

Klemen Lah, Darja Žunič Lojen, 

učenci WŠ Maribor, Anita Ivačič, 

Tatjana Maguša, Tadeja Faganelj 

Fotografije: 

Damjan Brajnik, arhiv WŠL, 

arhiv OE Maribor, arhiv OE Savinja, 

arhiv OE Primorska 

Naslovnica: 

Domen Gostiša 

Lektoriranje: 

Klemen Lah 

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk, zzigc.net 

Uvodnik 3 

Sopotja 3 

Vzgoja otroka 4 

Kako naj pomagamo otrokom 4 

Kako naj pravilno hranim otroka? 6 

Širimo obzorja 8 

Prožnost in kreativnost v izobraževanju 8 

Utrinki 12 

Učenje kreativnega pisanja 12 

Prvi šolski dan 14 

Geološka transverzala 7. razreda 15 

Po čudovitih poteh Slovenije 16 

Žetev 17 

Učna njiva 18 

Kolesarjenje ob 21-letnici WšL 19 

OE Savinja 20 

Otvoritev OE Savinja 20 

OE Maribor 21 

7. razred v Ogleju 21 

OE Maribor 23 

Kjer je volja, tam je pot 23 

OE Primorska in Gorenjska 24 

Waldorfski vrtec Primorska 24 

Časopis izhaja štirikrat letno 

skupaj z revijo Svitanje. 

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov in 

knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa 

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem 

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja. 

ISSN 1854-0430 

2 Waldorfske novice jesen 2013 

Revijo sofinancira Ministrstvo za šolstvo in šport

U v o d n i k 

Sopotja 

Iztok Kordiš 

S prvim oktobrom je v Ajdovščini, bolj natančno na Ustju, začela delovati nova 

enota waldorfskega vrtca, tako da sedaj OE Primorsko sestavljata dva vrtca, 

vrtec Kresnica na Bukovici in vrtec Zlata ptica v Ajdovščini. Vrtca sta eden od 

drugega oddaljena le dobrih dvajset kilometrov in vse od začetka iniciative na 

Goriškem sem se spraševal, zakaj tam, na tako majhnem področju in ob ne preveliki 

številčnosti prebivalstva, potrebujemo dva vrtca. Potem se je letos Klemnu 

porodila ideja, da bi ob 21 letnici, ob resnični polnoletnosti šole, v enem tednu 

s kolesom obiskali in tako simbolično povezali vse enote naše šole. In smo kolesarili, 

od Murske Sobote preko Maribora, Celja, Žalca, Ljubljane, Radovljice, Jesenic, 

Bukovice, vse do Ajdovščine. Bilo nas je malo, ampak bilo je čudovito. In 

prav na zadnjem delu, na zadnjih kilometrih med Bukovico in Ajdovščino, mi je 

postalo jasno, zakaj morata na tem področju biti dva vrtca pa tudi zakaj morata 

biti povezana in delovati skupaj. Samo dvajset kilometrov pa tako velika razlika, 

tako rekoč drug svet, druge navade, drugačni ljudje. Ko se pelješ z avtom, 

tega ne opaziš, in kot nedomačin seveda ne moreš vedeti, na kolesu, ob stiku z 

naravo, ko lahko začutiš energijo prostora, pa stvar postane popolnoma jasna. 

Barje imam rad, saj so moji najlepši spomini na otroška leta, predvsem počitnice, 

ki sem jih preživel pri stari mami, vezani nanj. Potem sem ga nekaj časa bolj 

poredko obiskoval, zdaj pa se je naenkrat spet pojavilo in zadnje čase grem večkrat 

tja teč. Uživam v sproščujočem teku po ravnini, ki te odpre in ti da občutek 

širine in hrepenenja. Nekaj pa me moti. Poti, po katerih tečem, v glavnem niso 

povezane. Začneš po lepi makadamski poti, ki preide v kolovoz, nato v komaj 

zaznavno pot in na koncu izgine, tako da je težko narediti krog, ne da bi vmes 

tekel po polju, kjer nato spet najdeš poljsko pot, ki preide v kolovoz in potem v 

makadamsko cesto. Med eno in drugo sicer ne manjka veliko, včasih samo sto 

ali dvesto metrov, ampak povezave ni. 

Enako je tudi marsikje drugje po Sloveniji. S tem se zadnja leta srečujem, ko pripravljamo 

tek Po planotah Slovenije. Odkrivamo čudovite, večini precej neznane 

predele, ki pa jih je težko povezati med seboj. Med dvema gozdnima cestama, ki 

vsaka iz svoje strani peljeta na hrib je vedno tistih nekaj deset ali sto metrov, ki 

vso stvar otežijo. Ko pa povezavo uspemo najti, so ljudje navdušeni in naenkrat 

majhna Slovenija postane prostrana in velika in še veliko, veliko lepša. 

Kaj je prava lepota? Kaj je prava skupnost, prava družba? Med seboj povezana 

raznolikost in pestrost. 

■ ljubljanskobarje.si 

Waldorfske novice, jesen 2013 3

V z g o j a o t r o k a 

Jill Taplin 

Kako naj pomagamo 

otrokom, da se bodo 

znašli v tem svetu 

Urbanizacija 

Kaj mesto otroku nudi? Kalejdoskop čutnih vtisov – 

hrup, barve in vonjave. Promet jih omejuje – varnostni 

pasovi, navodila, opozorila. Če te obdajajo ljudje, ki jih ne 

poznaš, te to še bolj omejuje in zmede. Urbano okolje je za 

majhne otroke lahko prostor, kjer ni časa, da bi odkrivali 

smisel stvari ali da bi navezovali stike z ljudmi. Svet je za 

njih poln opravkov in ljudi, ki z njimi nimajo nobenega 

stika. 

Komputerizacija in elektronsko predvajanje 

Vsi vemo, kako zapleten je postal svet in kako zelo 

hitro se stvari spreminjajo. Zelo hitro nas preplavi 

občutek odgovornosti, kako bomo vzgojili naše 

otroke. Vendar si moramo zaupati! Obstaja nekaj preprostih, 

razumnih vodil, ki nam lahko pomagajo najti pravo pot. 

Kako je prišlo do tega? 

Kaj je tisto najbolj pomembno, kar je privedlo do tega, da 

je postal svet tako zapleten? 

1. Mehanizacija – ne le da v vsakodnevnem življenju 

ves čas uporabljamo stroje, tudi večino stvari, ki jih 

uporabljamo, so izdelali stroji. 

2. Urbanizacija –v mestih bodisi živimo ali jih redno 

obiskujemo. 

3. Komputerizacija in elektronska reprodukcija – prav 

tako del vsakdanjega življenja, posebno za komunikacijo 

in razvedrilo. 

Kaj vse to za naše otroke pomeni? 

Otroci si stalno poskušajo izoblikovati predstavo o tem, 

kako svet deluje in kako se ljudje v njem obnašajo. Postopno 

ga spoznavajo, najprej prek dotika, potem tako, 

da nanj osredotočijo svoj pogled in se ga učijo razumeti; 

kako se v njem gibati, kako z njim komunicirati in tako 

dalje. Ko iz lastnih izkušenj gradijo to predstavo, polagajo 

temelje svojih navad in obnašanja skozi življenje. 

Mehanizacija 

Nekateri stroji so zelo preprosti. Otrok lahko vidi, kako 

deluje stepalnik za jajca, čeprav morda tega z besedami 

še ne more razložiti. Tako je z mnogimi ročnimi stroji. 

Ročne mlinčke, sekljalnike, lupilnike, uporabljamo na 

primer kot specializirane podaljške našega telesa, ki nam 

omogočajo, da naredimo stvari, katerih naši prsti sami ne 

bi mogli. Takšni strojčki globoko zadovoljijo otroke, posebno 

v času okoli petega in šestega leta, ko radi vidijo, 

kako se stvari zgodijo. 

Večina strojev, ki jih uporabljamo danes, pa je dosti bolj 

zapletenih. Takšne kompleksne stroje se lahko zelo hitro 

naučijo uporabljati tudi zelo majhni otroci. Uporabljajo 

jih, ne da bi razumeli, zakaj. Ko to delajo, se jim vsiljuje 

predstava, da je svet poln stvari, ki delujejo, ne da bi vedeli, 

zakaj ali kako. 

S svojim dodatnim elementom, ki otroku posreduje navidezne 

podobe resničnega sveta, gre onstran mehanizacije. 

Resnični svet je bogatejši, bolj dovršen in zahteva od 

otroka več sodelovanja. Kadar poslušajo nekoga, ki bere 

zgodbo, si ustvarjajo lastne predstave in pri tem vadijo 

svojo 'domišljijsko mišico', ki gradi moč kreativnega razmišljanja 

za v prihodnje. Elektronsko povedana in animirana 

zgodba pa daje vtis, da je izkušnja lahko dvodimenzionalno 

površna in da razvedrilo ponuja le elektronska 

industrija. 

Kako lahko torej otrokom pomagamo? 

Otroci v svojem zgodnjem otroštvu hitijo svoje izkušnje 

pretvarjati v temelje za bodočnost. Kot starši in vzgojitelji 

moramo, kolikor se da najbolje glede na okoliščine, poskrbeti 

za kvaliteto teh izkušenj. 

Zaščita 

To pomeni, da otroke zaščitimo ter jih počasi uvajamo v 

svet, tako da začnemo pri izkušnjah, ki jih lahko razumejo 

in ki pri njih gradijo zdravo predstavo o tem, kako svet 

deluje. Pomeni, da dobijo čim več izkušenj iz resničnega 

sveta, neposredno iz njihovega okolja – družina, dom in 

bližnja soseska. 

Če jim omogočimo, da se vedno srečujejo z istimi ljudmi, 

da gredo vedno na iste sprehode, se igrajo z istimi igračami, 

poslušajo iste zgodbe in ponavljajo iste rutine in obrede 

ob jutranjem vstajanju, hranjenju in večerni pripravi 

na spanje, jim omogočimo, da poglobijo svoje izkušnje in 

utrdijo svojo predstavo o svetu kot o varnem mestu. To 

življenje poenostavi in je manj stresno za celo družino. 

Meje in svoboda 

Kadar odrasli, ki jim otroci zaupajo, postavljajo meje, 

jim to daje občutek, da nekdo skrbi zanje in začno vaditi 

samonadzor. Veliko se naučijo preko posnemanja 

in odrasli okrog njih jim morajo biti vzor pri tem, kaj je 

primerno in sprejemljivo in tudi vzor glede jasnosti, ko s 

toplino, doslednostjo in dobro voljo postavljajo pravila ter 

z zavedanjem, da je edini način, da bodo otroci vedeli, da 

so meje še vedno prisotne ta, da jih vedno znova branijo. 

V varno omejenem okolju lahko otroci uživajo svobodo, 

najpomembneje, svobodo da se igrajo igre, za katere 

se odločajo sami. Za dojenčka je lahko svoboda to, da 

v samoti leži na hrbtu in odkriva svoje prste na nogah, 

za starejše otroke, da vgradijo pohištvo v ladjo, ki lahko 

pluje kamorkoli. Prepričani smo lahko, da se bodo preko 

takšne igre, ki prihaja iz njih samih, naučili vse tisto, kar 

4 Waldorfske novice jesen 2013

se morajo, in to na najbolj prijeten in naraven način prek 

gibanja, komunikacije in domišljije. 

Vodila – kako naj otrok raste v svet 

Otroci počasi prehajajo v svoja odrasla telesa, čustva in 

razumevanje. Do približno sedmega leta je ves svet živ in 

več se naučijo s tem, da ga doživljajo, kot da jim o 

njem razlagamo. Ne razumejo abstraktnih pojmov, 

vendar so navdušeni, ko odkrijejo izkušnje, 

ki so resnične, smiselne in obvladljive. 

Pomembno 

Katera so torej tista vodila, ki bi morala biti zaposlenim 

staršem in vzgojiteljem najbolj pomembna? 

Delajte z ritmom, ponavljanjem, obredjem in skrbjo 

S primernim ritmom, da se otroci ne utrudijo preveč ali 

niso preveč željni narediti tisto, kar od njih pričakujemo, 

bo življenje družine srečnejše. Ponavljanje jim daje občutek, 

da je svet varen. Obredi jim kažejo, da je svet in ljudje 

v njem dragocen in je potrebno zanj skrbeti. To so lahko 

najbolj enostavne, najbolj praktične aktivnosti, kot je, da 

si pred umivanjem rok vedno zavihamo rokave. 

Dajte jim čas in prostor, da se igrajo s preprostimi stvarmi 

in v naravi. 

Igra naravno vznikne iz otrok in to, kar se odločijo delati, 

je dragoceno za njihov razvoj. Če je igra varna in socialno 

zdrava, potem ne potrebuje vodenja in idej odraslih. 

Komplicirane igrače, ki temeljijo na zapletenem mišljenju 

odraslih, jih lahko zelo omejujejo. Igra na vrtu, v parku, 

gozdu ali na obali spodbuja kreativnost, vztrajnost in naredi 

otroke srečne in zadovoljne. 

O praktičnih stvareh se za otroka odločajte vi 

Vi ste poznavalec z mnogoletnimi izkušnjami, kako skrbeti 

za svoje telo, otroci pa so dokaj neizkušeni. Vi veste, 

kaj naj bi oblekli ali jedli in koliko spanja potrebujejo. 

Vključite otroka v vsakdanje življenje 

Priprava obrokov in pospravljanje po obrokih ter skrb za 

dom je del resničnega sveta, ki daje otroku občutek smisla, 

zato mu dovolite, da sodeluje. To jim pomaga pozneje, 

ko kot najstniki in odrasli vedo, vsaj podzavestno, da se 

obroki ne pojavijo kar sami od sebe, in da dom potrebuje 

nego in skrb. 

Opazujte svojega otroka in 'prespite' vprašanja, ki se 

vam porajajo 

DAJ ČAS IN PROSTOR 

ZA IGRO S PREPROSTIMI 

STVARMI IN V NARAVI 

VKLJUČI OTROKA 

V VSAKODNEVNO 

ŽIVLJENJE 

DELAJ Z RITMOM, 

PONAVLJANJEM, 

OBREDJEM, SKRBJO 

SVET JE DOBER 

Na kratko – na kaj se 

morajo starši in vzgojitelji 

osredotočiti? 

O PRAKTIČNIH 

STVAREH SE ZA OTROKA 

ODLOČAJ SAM 

OPAZUJ SVOJEGA 

OTROKA IN VZEMI SVOJA 

VPRAŠANJA V SPANEC 

Ko otroke opazujemo pri igri, ko nam pomagajo, spoznavamo, 

kako se morajo, ob tem ko rastejo in se spreminjajo 

okoliščine, razvijati tudi meje in družinska pravila. 

Razumevanje, kako se morajo meje in družinska pravila 

razvijati, ko otroci rastejo in se okoliščine spreminjajo, 

dobimo, ko jih opazujemo, ko nam pomagajo ali se igrajo. 

Če glede neke odločitve, ki jo morate prinesti, niste gotovi, 

si poskusite, preden pridete do rešitve, vzeti nekaj časa. 

Vprašanje si postavite zvečer pred spanjem, in ko se zbudite, 

vam bo odgovor marsikdaj jasen. 

Svet je dober 

To je morda zelo težko reči otrokom, ko vendar vidimo, 

koliko grdih stvari se v svetu dogaja. Toda za majhne 

otroke svet mora biti dober. Ta občutek jim daje varnost, 

ki jim omogoča, da se učijo, raziskujejo in ustvarjajo do 

meja svojih zmožnosti. Ko bodo zrasli, bodo odkrili, da 

svet ni vedno dober, toda varnost v njihovih temeljih jim 

bo dala prožnost in vztrajnost, da ga poskušajo narediti 

boljšega. Katero je večje darilo, ki jim ga lahko damo kot 

popotnico? 

prevod: Marina Nuvak 

How can we help our children to cope with the real world? 

Everyone appreciates how complicated the modern world has become and how fast things are changing. It is easy to feel 

overwhelmed by the responsibility of deciding how to introduce your children to the world in which they are growing 

up. But, have confidence! There are a few simple, common sense guidelines that can help you find the right path. 

How did it get to be like this? 

What are the most significant things that have made the 

world we now live in such a complicated place? 

1. Mechanisation - not only do we use machines all the 

time in daily life, most of the things that we use are 

produced by machines. 

2. Urbanisation - we either live in towns or cities, or we 

visit them regularly. 

3. Computerisation & electronic reproduction - also part of 

our daily lives, especially for communication and entertainment. 


V z g o j a o t r o k a 

Petra Kuhne 

Kako naj pravilno 

hranim otroka? 

Danes velja, da naj otrok ne bi le hranili pravilno, 

ampak naj bi pri nabavi hrane upoštevali tudi 

ekološke, regionalne in družbene dejavnike. Kako 

zahtevna naloga za starše, ki navsezadnje niso strokovnjaki 

za prehrano in ki jih prehranska industrija ves čas prepričuje, 

kako dobri in po meri so pripravljeni njeni izdelki! Zato bi bilo 

prav, da bi v tem članku pojasnili, katera hrana je primerna 

za otroka. Toda verjetno ste že uganili: 'pravega načina', ki 

bi odgovarjal vsem, ni. Vendar je mogoče določiti osnovna 

vodila. 

Hranjenje nas povezuje z življenjem 

Hrana nam omogoča, da živimo. Če ne jemo, umremo. 

Odpovedovanje hrani pomeni, da se človek umika iz življenja. 

Če želimo našim otrokom omogočiti srečno življenje, 

mora biti tudi hrana povezana z zabavo in ne s 

siljenjem. V preteklosti so otroke dostikrat silili, da so 

jedli določeno hrano, ker je to bilo nujno. Veliko odraslih 

še danes odklanja to hrano. Prehranjevanje prodira 

globoko v dušo in nikakor ni le fizični proces. Siljenje s 

hrano naj ne bi bilo del hranjenja. Noben zdrav otrok 

ne bo trpel nikakršnega pomanjkanja, če izpusti kakšen 

obrok. Tudi pomanjkanja vitaminov ne, če ne bo jedel 

določenih sadežev ali zelenjave. 

Bodite pozorni na nekatere mite o prehrani 

V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja so 

se strokovnjaki za prehrano osredotočali predvsem na 

minerale in vitamine. Tako je postala glavna tema skrb, 

da dobijo otroci dovolj železa. Zato so jih redno hranili 

s špinačo, ki pa so jo nekateri odklanjali. Potem se je 

pokazalo, da je bil izračun količine železa v špinači zaradi 

laboratorijske napake previsok. Številnim otrokom 

bi lahko prihranili neprijetne prehranske izkušnje, ki so 

dostikrat oblikovale prehranske navade za vse življenje. 

Takšne primere imenujemo prehranski miti. Tudi danes 

jih imamo veliko. Prav tako moramo biti previdni, ko 

nam priporočajo natančne količine tekočine, ki bi jo morali 

popiti, ali števila sadnih in zelenjavnih obrokov, ki 

naj bi jih dnevno pojedli. Mnoge starše skrbi, ali njihovi 

otroci pijejo dovolj ali pojedo dovolj zelenjave. V takem 

primeru moramo ostati mirni. Tekočine ne dobimo le s 

pijačami, je tudi v juhah, sadju in zelenjavi. Nadalje je 

pomembno, da razlikujemo med aktivnim otrokom, ki se 

morda veliko poti in torej potrebuje večjo količino tekočine, 

ter mirnim otrokom, ki raje čepi doma. In tu smo zdaj 

pri osrednji doktrini prehrane po antropozofskih načelih: 

priporočila so, da so potrebe vedno individualne. 

Potrebe so odvisne od posameznika 

Prehrana služi človeku, da vzdržuje telo, dušo in duha. 

Vsaka oseba je posebna, zato je količina hrane, kakor 

tudi nagnjenja in odpori, individualna. Prehranske navada 

nam kažejo uravnoteženost otrokove konstitucije in 

kateri temperamenti v njem delujejo. Zato bi morali otroke 

opazovati: kažejo nam, kaj potrebujejo in česa ne marajo. 

Naš mali kolerik rad žveči in s tem preizkuša svojo 

voljo, medtem ko mali flegmatik natančno to odklanja in 

ima, nasprotno, rad mehko hrano. Zato flegmatični otroci 

radi jejo sadje, če je narezano in ponujeno na način, 

da zbuja apetit. Ne bodo hoteli ugrizniti v celo jabolko, 

kar pa bo kolerik rad naredil. Zato posebna prehrana 

ne pomeni, da za vsakega člana družine kuhamo posebej, 

ampak budno zaznavanje in sprejemanje, da različni 

otroci jedo več ene in manj druge hrane. 

Potrebujemo pravila 

Bilo pa bi preveč enostavno, če bi zaključili, da naj otrok 

jé tisto, kar hoče. Kajti prav to je danes postalo problem. 

Že v zgodnjem otroštvu postajajo obroki v družini boj za 

premoč. Otrok toliko časa zavrača 'dobro' hrano, da obvelja 

njegova volja, razvije enostranske prehranske navade, 

kot je 'samo rezanci z omako' ali predvsem sladke 

stvari. Toda to, da otroka ne silimo s hrano, ne pomeni, 

da mu dovolimo vse. To lahko vodi tudi v neuravnoteženo 

prehranjevanje. Pomembno je, da imamo glede hrane 

določena pravila, ki obstajajo v družbi in mnogih družinah. 

Obstajajo generalna vodila glede tega, kaj in kakšno 

kakovost naj kupujemo, česa na splošno naj ne bi kupovali 

in kaj naj kupujemo le občasno. Takšnih pravil naj 

bi se potem držali, ker dajejo otroku občutek varnosti. To 

ne pomeni, da ne sme biti upravičenih izjem. 

Učinek 'samo ponujene' prehrane 

Naš odnos do hrane je dosti bolj instinktiven, kot si 

mislimo. Psihologija oglaševanja je to že zdavnaj spoznala. 

Zato se preference razvijejo le po večkratnem zaužitju 

hrane. Če nek obrok pojemo enkrat, to pri nas ne 

bo sprožilo nekega navdušenja (zavračanje pa tudi ne!). 

Pomembno je, da določeno hrano ponudimo pogosteje. 


Temu rečemo učinek 'samo ponujanja'. To lahko vidimo 

pri mnogih prevladujočih živilih, kot je kruh ali druga 

običajna živila. Toda če hrano ponudimo prepogosto, to 

se nanaša tudi na čokolado, pride do prenajedanja. Tudi 

če bomo pogosto dobivali našo najljubšo hrano, je v nekem 

trenutku dalj časa ne bomo več marali. Pomeni, da 

hrana ne sme postati preveč enolična in da je potrebno 

sprejemati novo hrano. Do podobnega odpora do neke 

hrane lahko pride tudi v povezavi z dogodkom, ki sledi 

potem, ko smo pojedli neko hrano, na primer, ko po 

obroku bruhamo. Ni nujno, da je to povezano s hrano, 

vendar lahko taka izkušnja privede do tega, da to hrano 

več let odklanjamo. Odpor se lahko pojavi tudi zaradi fizične 

preobčutljivosti, ki ostaja neodkrita. Slaba presnova 

fruktoze lahko privede do instinktivnega zavračanja 

sadja. To je mogoče odkriti šele v zadnjem času. Redke 

motnje krvi lahko privede do tega, da se nekdo izogiba 

mesu, ne da bi tukaj videli povezavo. Ti primeri kažejo, 

da se je potrebno odločiti glede na situacijo in ne splošna 

priporočila. 

Kako naj se pravilno hranim! 

Hrana vsebuje tri glavne prehranske snovi: ogljikove 

hidrate, proteine in maščobe. Najbolj potrebni so 

ogljikovi hidrati. Pomembni so za delovanje živčevja in 

možganov, kakor tudi za mišice in presnovo. Vključujejo 

sladkor, škrob (bela moka) in kompleksne ogljikove 

hidrate (polnozrnata moka), ki vsebujejo še balastne in 

druge snovi. Sladkor pride zelo hitro v kri, kar daje naval 

energije, toda pomeni tudi, da je kri preobložena s sladkorjem 

in omogoča le kratkotrajno prenasičenost. Zato 

je priporočljivo, da večino ogljikovih hidratov dobimo iz 

kompleksnih. To pomeni polnozrnat kruh, žitarice, kot 

je bulgar, polnozrnate testenine, proso ali riž. Bele moke 

vsebujejo malo vitaminov in mineralov in bi jih zato morali 

jesti manj: tj. ne vsak dan belo pecivo! 

Proteini so pomembni za rast in vzdrževanje telesa. Vsebuje 

jih rastlinska in živalska hrana. Žitarice in polnozrnat 

kruh nam dajo osnovne količine proteinov, ki jih dopolni 

mleko, mlečni izdelki in sir. Mesa in klobas naj ne 

bi jedli v prevelikih količinah. S proteini bogate stročnice 

so največkrat premalo prisotne, čeprav otroci na splošno 

radi jedo lečo, grah in fižol. So tudi lahko prebavljive, 

če so dobro pripravljene in sezonske. Dobre maščobe so 

prav tako del pravilne otrokove prehrane; dajejo toploto, 

energijo in zadovoljstvo. Tukaj je potrebno uporabljati 

domača, hladno stiskana, nerafinirana rastlinska olja, 

kot je sončnično, repično ali olivno. Katerega uporabljamo, 

je odvisno od okusa. Mlečne maščobe v razumnih 

količinah, kot na primer v polnomastnem mleku, so dobre 

in so ena maščob, ki jo najbolje prenašamo. Nekatere 

so zaradi ogrevanja izgubile na svoji vrednosti. Vitamini, 

minerali in tako imenovane sekundarne rastlinske snovi 

ne dajejo energije, vendar so priporočljive kot aktivne 

sestavine in aktivatorji. Prisotne so v sadju, zelenjavi, 

vključno s solatami. Zato bi morali zelo paziti, da so vse 

te sestavine prisotne v naših vsakdanjih obrokih. Tukaj 

so primerni sveži, zreli pridelki. 

Danes je izredno pomembna kakovost, ki jo dobimo z 

gojenjem, kultiviranjem in procesiranjem. Na tem področju 

so nam raziskave dale veliko novih informacij. Tako 

se kvaliteta mleka izboljša, če so se živali pasle ali dobile 

zeleno krmo. Priporočamo lahko biodinamično kmetovanje, 

ki gre še dlje od organskega z uporabo biodinamičnih 

preparatov, da rastlinam in zemlji omogočijo sprejemanje 

kozmičnih sil, ki prihajajo od sonca in planetov. 

Proizvodi se prodajajo pod znamko Demeter. Organsko 

hrano od drugih zvez (Bioland, Naturland) lahko prav 

tako priporočamo. Dobro je, če otroci izvedo, kje in kako 

njihova hrana raste. Zato je pomembno, da obiščemo in 

kupujemo pri lokalnih kmetih. 

Sezone zorenja sadja in zelenjave bi tudi morali opazovati. 

Če upoštevamo dejstvo, da nekateri pridelki naravno, 

niso vedno na voljo, ne le zmanjšamo porabo energije 

zaradi dolgih prevozov ali shranjevanja, ampak tudi 

dobimo občutek, da je na nekaj potrebno počakati. Kot 

na primer prve jagode. In kot vemo, je polovica užitka 

v pričakovanju. Na ta način lahko oblikujemo primeren 

prehranski režim, ki prinaša veselje, nas zadovoljuje in 

je dobrega okusa. 

Članek je bil objavljen na internetni strain: Erziehungskunst-Waldorfpedagogik 

heute. 


How do I feed my child properly 

It is held today that children should not just be fed in the right way but that ecological, regional and social conditions 

should also be taken into account when buying food. What a task for parents who are not, after all, nutritional experts and 

keep being told by the food industry how good and tailor-made its products are! So it would be a good thing if this article 

explained the appropriate foods for a child. But you’ve already guessed it: there is no ‘right’ way to feed a child which fits all of 

them. It is, however, possible is to set out some basic guidelines. 

Eating connects us with life 

Eating keeps us alive, not eating means dying of starvation. 

Refusing to eat is a withdrawal from life. Meals connect 

us with life. If we want to give our children a happy life, then 

food should also be connected with fun and not coercion. In 

previous ages children were sometimes forced out of necessity 

to eat certain foods. Not a few adults still refuse to eat 

those dishes to the present day. Nutrition penetrates deep 

into the soul and is by no means just a physical process. 

Coercion should not be part of eating. No healthy child suffers 

any deficiency if it misses an occasional meal. Neither 

is there any lack of vitamins if certain fruits or vegetables 

are not eaten. Waldorfske novice, jesen 2013 7

Š i r i m o o b z o r j a 

David L. Brierely 

Vzgoja umetnosti življenja 

Prožnost in 

kreativnost 

v sodobnem 

izobraževanju 

Izredni profesor na Rudolf Steiner univerzi v 

Oslu, avtor in gostujoči profesor na mnogih 

evropskih univerzah in ustanovah za izobraževanje 

waldorfskih učiteljev. Član programa Botin za prenovo v 

izobraževanju v Santandru v Španiji. Vodja Šole za jutri 

(Škola za sutra), seminarja za demokratične in človeške 

vrednote v izobraževanju v državah bivše Jugoslavije 

s centrom v Zagrebu, Hrvaška. Dela na metodologiji 

prožnosti in trenutno raziskuje učinke šolskih metod na 

staranje. 

Povzetek 

Vsako obdobje ima svoje izzive in naloga našega izobraževalnega 

sistema je priprava mladih, da bodo lahko, 

ko bodo v prihodnosti prevzemali vodenje družbe, 

ta vprašanja reševali. To ne pomeni le, da naj bi bile 

prihodnje generacije zmožne položaj obvladovati, temveč 

dosti več; biti morajo navdušene nad prihodnostjo 

kot posamezniki in kot državljani. V vseh zasebnih in 

javnih sferah življenja je videti naraščanje zavedanja, 

da je prožno in ustvarjalno izobraževanje na dolgi rok 

primaren dejavnik našega preživetja. 

V hitro spreminjajoči se družbi je med povprečnimi 

ljudmi na cesti mogoče zaznati naraščajoč pesimizem 

in malodušje, mnogi med njimi s pomilovanjem govorijo 

o prihodnosti, ki – tako verjamejo – čaka njihove 

otroke, namesto da bi v njih videli enkratne ljudi, ki 

imajo, kot še nikoli doslej, vse možnosti, da dosežejo 

visoko izobrazbo in ustvarijo čudovit svet. Blaginja se 

vrne le takrat, ko strah in pesimizem nadomesti optimizem 

in navdušenje in ko so ljudje polni drznih idej, 

ne pa apatije in občutka nemoči. 

Naslednji članek, katerega osnova je predavanje v 

evropskem parlamentu, postavlja vprašanje, kako oblikovati 

nov vzorec izobraževanja, ki upošteva kvalitete, 

kot so resnična motivacija, ustvarjalnost, razvoj mišljenja 

in kultiviranje čustev. 

Prevelik poudarek na terapevtski dimenziji izobraževanja, 

za katero je financiranje v zadnjih dveh desetletjih 

izredno naraslo, ne bi smel zamegliti pogleda 

■ David L. Brierley 

na potrebo današnjega časa po metodah, ki bodo pri 

vsakem učencu, v skladu z njegovo starostjo, gradile 

ključne človeške zmožnosti znotraj posameznih predmetov, 

za katere menimo, da so v šolah pomembni. 

Za našo skupno evropsko prihodnost moramo ponovno 

pogledati, zakaj, kaj in kako učimo, da bi zadostili 

potrebam otrok, ki telesno in mentalno odraščajo, 

hkrati pa tudi potrebam razvijajoče se družbe. 

Vse od renesanse se človeštvo ponaša s svojimi dosežki, 

posebno z razumevanjem in obvladovanjem narave. 

Razvili smo zaščito pred neposrednimi naravnimi katastrofami 

ter tako zagotovili večjo varnost, koristimo 

vodne vire, ekstenzivna pridelava hrane je privedla do 

manj lakote. Razvoj od mobilnega k motoriziranemu 

svetu in sedaj k premičnemu (istočasno nas lahko iz 

udobnega domačega fotelja preselijo iz enega mesta 

na drugo, iz enega obdobja v drugega), kar pomeni, 

da so geografske prepreke znotraj večjega dela Evrope 

zdaj izničene. Napredek, ki smo ga dosegli v relativno 

kratkem času, daleč presega naše najbolj divje upe in 

sanje. Pogoji, ki omogočajo človeštvu zagotoviti materialne 

dobrine, potrebne za ustvarjalen obstoj, so v 

Evropski uniji v veliki meri zagotovljeni. 

Pa vendar smo, paradoksalno, vedno bolj zbegani. 

Prizadevamo si in trdo delamo, vendar smo se hkrati 

začeli spraševati, kakšen je smisel našega naprezanja. 

Naš nadzor nad materialnim dnevno narašča, pa 

vendar se vedno večje število ljudi počuti v svojem življenju 

nemočnih. Medtem ko vedno na nove načine 


obvladujemo naravo, pa narašča občutek, da smo izgubili 

vizijo, potrebno za popolno razumevanje človeške 

narave. Mnogi ljudje se na primer vedno bolj zavedajo 

svojih nesproščenih in neizrabljenih potencialov. Med 

mladimi lahko mnogokrat slišimo izraz to je izguba 

časa. Sociolog Zygmunt Bauman je predstavil koncept 

izgubljena življenja; z njim opisuje starejšo osebo, ki 

bo neizogibno pogledala nazaj na svoje življenje in ga 

ocenjevala kot dobrega ali ne. Dobro bo, če bo ta oseba 

nekako čutila, tudi če čisto malo, da se je njena enkratna 

osebnost umestila v svet. Vse od prehoda tisočletja 

se je v družbi v ospredje postavil koncept blaginje in se 

vse bolj tiče zdravja in kakovosti življenja. 

Ta trend postavlja najbolj temeljna vprašanja človekovega 

obstoja: kaj smo, kako bi morali živeti in kako 

lahko sprostimo našo ogromno energijo in jo produktivno 

uporabimo – tako za dobro posameznika kot celotne 

družbe. Naše življenje je najbolj dragocen vir in 

najpomembnejše vprašanje, s katerim se danes srečujemo, 

je, kako ga živimo. Naši odgovori so odvisni od 

tega, kaj cenimo in kje najdemo zadovoljstvo. Kako naj 

živim? Kaj mi je najbolj pomembno in zakaj? Kakšen je 

smisel mojega življenja? V sodobnem življenju se tem 

temeljnim vprašanjem ne moremo izogniti. To so globoko 

osebna vprašanja, toda hkrati tudi stvar družbe kot 

celote. Uspešna družba je odvisna od celotnega dobrega 

počutja njenih članov. 

Izobraževanje se začne tisti trenutek, ko imamo predstavo 

in voljo, da oblikujemo človeka, kakršen naj bo, 

in družbo prihodnosti, kakršno si želimo razviti. 

Da bi se v mislih prestavili v prihodnost, da bi izpolnili 

svoje ambicije kot posamezniki, kot narodi, moramo 

biti napredni. To pomeni, da moramo sprejeti 

spremembo in spoznati, da je posledica vztrajanja pri 

starem stagniranje. Napredek tako postane nevzdržen. 

V našem času je razburljivo to, da moramo zavestno 

izbirati, da bi lahko svoje vrednote, sanje in ambicije 

projicirali v prihodnost. Mnogi bodo ugovarjali, da je 

za naše kolektivno preživetje pomembno zavedanje in 

ohranjanje človeških vrednot. Spoznanje, da so v načelih 

izobraževanja spremembe potrebne, je vedno bolj 

prisotno na dveh ravneh: na političnem in na splošno 

med učitelji, starši in delodajalci. 

Namen našega obstoja je, da v sebi, kolikor moremo, 

razvijemo element človečnosti. Da bi v polnosti razvili 

enkratno osebnost, je treba razviti finejše čute, kultivirati 

naš čut razsodnosti. Ko se sprašujejo po smislu 

življenja, vedno več ljudi odkriva povezavo z izpolnitvijo 

individualnih potencialov kot osnove razvijajoče se 

družbe. 

To predstavlja temelj napredne družbe. 

Vprašanja našega časa 

Svet se spreminja hitreje kot kdaj koli prej v zgodovini. 

Šolski učni načrt naj bi omogočil osnovo za aktivni 

angažma v naši zgodovini. V današnji visoko tehnološki 

eri tudi predvideti ne moremo, kakšen bo svet takrat, 

ko bodo učenci, ki danes stopajo v šolo, leta 2029 to 

šolo zapustili, kaj šele leta 2078, ko se bodo upokojili. 

Ta nepredvidljivost je za naš šolski sistem problematična. 

Vedno več mladih se sprašuje o vrednosti nakopičenega 

znanja, ki ga dobijo kot osnovo za bodoče 

delovanje v družbi. Vitalna vprašanja, ki se tičejo 

razumevanja ustvarjalnosti, inovativnosti in prenove 

so globoko povezana z drugimi vprašanji, kot so vseživljenjsko 

učenje, samospoštovanje, ugodje, zdravje in 

prožnost. Potrebno je razmisliti o vprašanju kvalifikacije 

v odnosu do sposobnosti, tj. kako lahko nakopičeno 

znanje in veščine preobrazimo v individualizirano 

inovativno, kritično mišljenje. 

Naše življenje je najbolj dragocen vir in 

najpomembnejše vprašanje, s katerim se 

danes srečujemo, je, kako ga živimo. 

Naši izobraževalni sistemi imajo pomembno vlogo pri 

razreševanju navidezno neukrotljivih globalnih vprašanj, 

s katerimi se soočamo na mnogih ravneh. Naša 

moderna ekološka filozofija rastlinskega in živalskega 

sveta šteje šele eno stoletje. Prihajajoče okoljske težave 

so še vedno visoko na agendi in še vedno težko najdemo 

rešitve. Soglasje pri takih vprašanjih lahko temelji 

le na skupnih vrednotah. 

Menim, da je zdaj pravi čas za ekologijo, ki temelji na 

človeških razmerah enaindvajsetega stoletja, kot nadaljevanja 

razvoja tistega, kar se je dogajalo skozi stoletja. 

Že v dvajsetih letih 20. stoletja, ko je bila psihologija 

še v povojih, je H. G. Wells izdal devet knjig v treh 

zvezkih, ki jih je nameraval imenovati Kultura človeške 

ekologije. Vendar so mu uporabo tega naslova odsvetovali, 

kajti v tistem času je le malo pomenil. Svetovali 

so mu, da jih imenuje Znanost življenja. Danes smo 

zmožni bolje razumeti njegove ideje o družbi, ki temelji 

na čvrstosti in zdravju njenih državljanov. Skrbela 

ga je povezava med razvojem človekovega notranjega 

življenja in njegov odnos do napredka v svetu zunaj. 

Takrat je Wells kot raziskovalec prihodnosti predvidel 

epidemijo psihičnih obolenj in posledično neugodje/ 

bolehnost, do katere bo prišlo zaradi erozije človeških 

vrednot. Predvidel je, da bo v bližnji prihodnosti državljan 

zaradi globalnih medijev dobro obveščen in da bo 

lahko jasno videl, da stanje nekega naroda ni takšno, 

kot bi moralo biti. Vendar ta ista oseba ne bo zmožna 

spremeniti ničesar. Iz dveh razlogov. Prvič, zaradi obsega 

zadev ne bo zmožen videti možne rešitve na bolje. 

Drugič, ne bo imel potrebnih lastnosti in sposobnosti, 

da bi kaj spremenil. Zame je to fenomenalna izjava in 

je odločilna za temo tega predavanja. Wells je verjel, da 

se je potrebno primerno odzvati. To vključuje revizijo 

šolstva na vseh ravneh ter prenovo zastarelih pogledov 

na naravo dela in motivacije, podedovanih iz časa industrijske 

revolucije, ko so bili drugačni pogoji in izzivi. 

Prav je, da si postavimo primerno vprašanje. Ali 

se je v zadnjih dveh stoletjih, ko so naši inženirji in 


kemiki izumili in dosegli tisto, kar je bilo našim pradedom 

nedosegljivo, v naših šolah in univerzah dosegel 

enak napredek v izobraževanju ter vežbanju moči misli, 

da našim izobražencem priskrbi potrebna orodja 

za ustvarjalnost in inovacije, ki jih bomo v prihodnosti 

tako zelo potrebovali? Morda je Wells mislil na to, 

ko je uporabil besedo čvrstost. Zanimivo je, da govori 

o zdravju, o zdravem posamezniku in zdravi družbi 

istočasno. 

Otrok v razredu preživi tisoč ur na leto, kar predstavlja 

eno šestino življenja, pri čemer ni vljučen vrtec in 

višje izobraževanje. To je velikanski vložek, tako časa 

kot denarja. Še več, je celo obvezno. 

V času, ko javne investicije niso več zagotovljene, 

ko mnoge evropske države uvajajo strožje varčevalne 

ukrepe in se nivo brezposelnosti med 16-24 letniki povečuje, 

je vedno več poudarka na človeških vrednotah 

in izobraževanju. 

Nobena država članice EU ni pri tem trendu izjema. 

Na področju izobraževanja se je pojavila dilema in je 

prišlo do zmede. Na eni strani je vedno večji pritisk 

po kratkoročnih rezultatih, da bi upravičili nadaljnje 

stroške v izobraževalnem sektorju, na drugi pa vse 

večje spoznanje, da je v življenju izjemno pomembna 

perspektiva. Prišli smo do točke, ko je med učitelji in v 

družbi kot celoti veliko negotovosti glede tega, kako naj 

šole pripravljajo na življenje. 

Vedno več mladih se sprašuje glede vrednosti 

nakopičenega znanja, ki ga dobijo kot osnovo za 

bodoče delovanje v družbi. Vitalna vprašanja, 

ki se tičejo razumevanja ustvarjalnosti, 

inovativnosti in prenove, so globoko povezana z 

drugimi vprašanji, kot so vseživljenjsko učenje, 

samospoštovanje, ugodje, zdravje in prožnost. 

Obetavna prihodnost? 

V tem kontekstu lahko vsaka oblika nezadovoljstva 

sproži konfrontacijo med posamezniki in državo. Nedavna 

raziskava, ki jo je vodila Fundacija za politično 

inovacijo (2011), je raziskovala način življenja in pričakovanja 

med 32 700 mladimi v 25 državah. Kaže, da 

se je 47 % Evropejcev med 15 in 29 letom pripravljenih 

boriti za družbene pravice in neizpolnjene obljube. Stopnja 

nezadovoljstva med mladimi vseh slojev družbe 

je visoka. V nekaterih družbah, kot je Egipt, je mnogo 

mladih, v državah zahodne Evrope, pa jih je premalo. 

V deželah, kjer je mlajša generacija številčnejša od starejše, 

so mladi pripravljeni protestirati za stabilne obete 

na dolgi rok, zaposlitev v izbranem poklicu in varne 

razmere za ustanavljanje družine. 

Ni dvoma, da živimo v svetu streznitve, kjer iščemo 

idejo samostojne osebnosti, ki je zunaj dosega znanstveno-tehnološke 

družbe. V Nemčiji so protestniki, 

večinoma iz srednjih slojev, ustanovili nov svet jeznih 

državljanov. Ni nujno, da to razočaranje izražajo direktno, 

pogosto so ta naraščajoč nemir izrazili na mirnih 

demonstracijah, ki so se nanašale na druga vprašanja. 

Demokracija si bo vedno morala prizadevati, da združi 

dva vidika življenja, ki sta ju v Stari Grčiji predstavljala 

ecclesia in oikos. Oikos je predstavljal zasebne interese 

posameznika in ecclesia skupne interese in javne službe. 

Ecclesia dobesedno pomeni 'zbrati skupaj' in v prvih 

začetkih naše evropske demokracije se je združevanje 

teh dveh vidikov življenja znašlo pred strahom. Ta dvosmerni 

prevod med jezikom in potrebami posameznika, 

družinskimi interesi in interesi družbe, je v uspešni 

družbi pomembna javna zadeva ali pravzaprav zakon. 

Uspeh demokracije bo vedno odvisen od tolmačenja potreb. 

Če oikos ne deluje, bo to videti na protestni neudeležbi 

volivcev ali uličnih protestih, kot smo to v zadnjem 

desetletju videli v mnogih državah. Zdrava demokracija 

bo odvisna od tega, kako se ti dve strani družbe integrirata 

v metode in vrednote naših šol. 

Šolska kultura učenja 

Šola je inštitucija za prenos kulture. Njen učni načrt 

omogoča učencem, da usvojijo intelektualna in 

praktična znanja. Na ta način koristi prispevek naših 

prednikov. Ta del šolskega dela temelji na zbranem védenju 

in praktičnih veščinah iz preteklosti. Toda učni 

načrt vsebuje še nekaj. Spodbuja učence, da prispevajo 

k prihodnosti kulture, tako da posamezniku daje 

možnost, da najde svoje lastne interpretacije tistega, 

kar nam je dala preteklost. Ta proces vključuje vajo 

oblikovanja novih idej. Prvo pripravi predmete v učnem 

načrtu, tako da natančneje določi veščine in predmete 

znanja. Zadnje pa so izrazni predmeti. Od učnih predmetov 

se občutno razlikujejo v tem, da veščine ali znanje, 

ki naj bi ga pridobili, ni natančno določeno. Izrazni 

predmet opisuje vzgojno srečanje in definira nalogo, ki 

jo učenci dobijo. Tukaj tiči povabilo k raziskovanju. Ti 

predmeti bolj spodbujajo kot predpisujejo. Od učencev 

ne pričakujemo enotnega odziva. Nasprotno, spodbuja 

se raznolikost odzivanja. V izraznem kontekstu te 

vrste učitelj upa, da bo omogočil okoliščine, v katerih 

postanejo pomeni in mnenja poosebljeni in so osnova 

za kultiviranje mišljenja ter oblikovanje idej. Želimo, 

da učenci nekaj ustvarijo, teoretično ali umetniško/ 

praktično. Rezultati so tako raznoliki kot posamezniki, 

ki jih ustvarijo. Tukaj pa tiči težava. Ocenjevanje 

nikoli ne more temeljiti na skupnih standardih tako 

kot pri učnem ogrodju. To delo je ustvarjeno z enim 

samim ciljem, da odkrije izvirnost, smisel in ustvarjalno 

mišljenje. Trdno sem prepričan, da tak način dela 

spodbuja, da se oikos in ecclesia srečata v razredu, ki 

je navsezadnje mikrokozmos družbe. 

Če upoštevamo to dvojnost, se moramo vprašati, kaj 

generacija mladih z 'neizpolnjenimi obljubami' sploh 

misli. Vsakdo bi takoj pomislil na politične manifeste 

in vladno politiko, ki se niso uresničili. Toda človek, 


ki se kot jaz giblje med mladimi po različnih evropskih 

državah, ve, da izvor tega nezadovoljstva in frustracije 

tiči globlje. To je vprašanje avtentičnosti posameznika, 

usposobljenosti in se nanaša na teoriji neusposobljenosti 

H. G. Wellsa in Ericha Fromma. Mnogi študenti 

se teh vprašanj zavedajo. Drugi se tega nemira manj 

zavedajo in se priključijo nasilnim demonstracijam 

skupin, da tako zadovoljijo svojo potrebo po emocionalni 

sprostitvi. Da se bomo lahko lotili reševanja teh problemov, 

se moramo lotiti kratke simptomatične analize 

našega časa. 

Šolanje Henrija Adamsa je veliko več kot avtobiografija. 

Osnova za knjigo je bil boj Henrija Adamsa, ki se 

je na stara leta trudil prilagoditi modernemu življenju, 

tako zelo drugačnemu od tistega iz njegove mladosti. 

Predstavlja kritiko vzgojne teorije v praksi. Ko je avtor 

knjigo napisal, je natiskal nekaj zasebnih kopij in jih 

razdelil med prijatelje in svoje somišljenike. Po njegovi 

smrti je bila knjiga izdana in je leta 1919 dobila Pulitzerjevo 

nagrado. Imeli so jo za eno najpomembnejših 

knjig prve četrtine prejšnjega stoletja. Čez deset let pa 

je šla v pozabo. Knjiga je razmišljanje o družbenih, tehnoloških, 

političnih in intelektualnih potrebah, ki so 

se pojavile v času Adamsovega življenja in ki bodo v 

enaindvajsetem stoletju združile svoje moči. Adams je 

zaključil, da ga je tradicionalni vzgojni sistem odtujil 

od modernega sveta. Pomeni, da se nikoli ni sprijaznil s 

spremembami, ki jih je doživljal. Kar pa je še pomembneje, 

ni bil nagovorjen osnovni cilj sodobne vzgoje, samovzgoja. 

Bil je zmeden, toda življenje je teklo dalje, 

kot pravi, ga je poganjalo 'dinamo'. Pri uporabi besede 

dinamo (iz grške besede sila) se sklicuje na zunanji 

impulz, ločen od človekovega notranjega življenja, ki 

nas vodi dalje brez premora. Adams nikakor ni bil proti 

tehnološkemu napredku, ravno nasprotno. Tehnološki 

napredek kot tak je sprejel in je bil v svojem kraju 

Bostonu eden tistih ljudi, ki so leta 1902 prvi kupili 

avtomobil. 

Staro in novo 

Kako se je evropska družba od časa Henrija Adamsa 

spremenila? In če se je, kaj to pomeni za vzgojo in 

izobraževanje? 

Da ilustriramo to točko, lahko s ceste vzamemo človeka 

v letu 1900 in ga postavimo v leto 1950. Bil bi priča 

največjim spremembam v najkrajšem času naše zgodovine. 

Presunjen in zbegan bi bil spričo sveta, polnega 

tehnoloških čudes. Nič več ne bi videl kočij s konji in 

mladeničev, ki prenašajo vedra, v katera zbirajo konjske 

fige, ceste bi bile polne avtomobilov, tovornjakov in 

avtobusov. Na obzorju bi bilo vse polno nebotičnikov, 

letala bi prečkala nebo. Ljudje bi potovali preko oceanov 

in prečkali celine v nekaj dnevih in ne več tednih 

ali mesecih. Doma bi imel vrsto električnih pripomočkov 

in aparatov, kot je radio, televizija, telefon in drugi 

komunikacijski čudeži. Lokalno trgovino na vogalu bi 

nadomestil supermarket z neverjetno veliko izbiro vrst 

blaga. 

Če zdaj to osebo iz leta 1950 prestavimo v leto 2000, 

bi se zlahka orientirala. Avto, letalo, in vlak bodo verjetno 

bolj aerodinamične oblike, potovali bodo hitreje, 

toda ne bodo mu popolnoma tuji. Računalnik bo imel 

enako tipkovnico kot njegov stari tipkalni stroj. Toda 

kmalu bo ugotovil, da so se zgodile ogromne, vendar 

bolj subtilne spremembe. Če bi se ozrl stran od tehnologije, 

bi opazil, da so spremembe v družbenih vrednotah 

vplivale na strukturo naših življenj tako, da živimo 

in delamo. Ne bi našel več istih načinov delitve dela in 

hierarhije sistema vodenja, niti ne bi delal od osmih 

zjutraj do petih zvečer. Ženske bi bile zaposlene zunaj 

doma. V velikih združevanjih Evrope, ki so se v tem 

obdobju še nadalje širila, se ljudje niso več poročali 

mladi, imeli zgodaj otroke in vse življenje napredovali 

v isti službi. 

Se nadaljuje. 


Educating The Art of Life 

Resilience and Creativity in Contemporary Education 

Associate Professor Rudolf Steiner University College Oslo, author and guest professor at several European 

universities and teacher education institutions. Fellow of the Botin Platform for Innovation in Education in 

Santander, Spain. Leader for Sola zu sutra, (‘The School of Tomorrow’) a seminar for democratic and human 

values in education in the former Yugoslavian states centered in Zagreb, Croatia. Works with Resilient Methodology 

and at present is researching the effects of methods in schools in relation to geriatrics and old age. 

Every era has its challenges and it is the task of our 

educational system to prepare young people to resolve 

these issues in their appointed future roles in society. 

This involves not only that the next generations are 

able to cope with but, in addition, are excited by future 

prospects both as individuals and as citizens. A greater 

awareness of a long-term resilient and creative education 

as a prime factor in our very survival is growing in 

all sections of private and public life. In our fast changing 

society it is easy to detect a growing pessimism and 

despondency among the average man or woman in the 

street, many of whom speak pityingly of the future they 

believe their children will have instead of seeing unique 

human beings who, as never before, have all the possibilities 

to participate in higher education and to create 

a beautiful world. Prosperity only returns when pessimism 

and fear are replaced by optimism and enthusiasm 

and people are filled with audacious ideas rather 

than apathy and a sense of helplessness. 


U t r i n k i 

Magda Mlekuž 

Učenje 

kreativnega pisanja 

'/ ... / slovenska beseda je beseda praznika in petja.' 

(I. Cankar: Kurent) 

Jezik je glasen izraz kretnje, ki ni narejena z 

zunanjimi udi, temveč z elegantnim delom 

človeškega organizma – z glasilkami. Pri 

tvorjenju glasu jim pomaga celotno področje glave z 

jezikom v ustni votlini, ki prenaša sporočilo o tem, kaj se 

dogaja v notranjosti, v čutenju, naravnost v zunanji svet. 

Čut za jezik oziroma jezik sam pove, kako nekdo dojame 

in izraža duha skozi govor. Čut za jezik je duhovno-socialni 

čut in se razvije najpozneje. Razvoj tega 

čuta je povezan s predhodnim razvojem čuta za voh in 

dotik. 

Druga zmožnost jezika je izražanje resnicoljubnosti 

kot ene izmed kvalitet lepote. S tem pridobi beseda tudi 

svetost v sporočilu. Z različnimi pristopi in medicino 

zdravimo telo, toda ti pristopi se ne dotaknejo duše. Do 

tja seže le zdravilnost besede. Če je svet besed bolan, je 

potrebno vedeti, da obstajajo tudi besede, ki zdravijo. 

Beseda je del logosa univerzuma in vsi smo povabljeni, 

da prispevamo v ta logos prek besed. Zelo preprost 

način prihaja od znotraj, toda za to je potrebno vložiti 

kar nekaj truda in ozavestiti ter spremeniti tok misli, 

še posebej nezavedno razmišljanje. Obrniti je potrebno 

notranjo sliko in tok. 

Ustvarjalno pisanje je ena izmed metod, kjer preko 

jezika izražamo sebe in svoj odnos do sveta, preko 

slovnice pa učenci gradijo zavest o lastni zavesti. Ritem 

in ponavljanje v poeziji; jezik gradijo s svojo posebno 

močjo. 

Umetnost pisanja je razširjati igro in spoznanje, da 

pisanje ni nekaj, kar je zmožna le peščica ljudi. Največkrat 

mislimo, da se določene sposobnosti otroka 

pojavijo. Potrebno jih je vzgajati. Samo učenje poteka 

po stopnjah in pri tem večamo sposobnost veščine pisanja. 

Nato postane ustvarjalno pisanje veliko veselje. 

Skozi učenčev zapis vidimo, kateri temperament prevladuje 

v njem. Štiri skupine povedi so v resnici štirje 

načini, poti s katerimi se pogovarjamo in obračamo v 

svet. Temperamenti so orodja, s katerimi se v življenju 

izražamo. So hkrati naše darilo in omejitev. Flegmatikom 

je bliže izražanje skozi pripovedne povedi, sangviniki 

so zelo igrivi in pripadajo jim vzklične povedi, 

polne navdušenja. Čeprav so melanholiki tihi in resni 

ter se preko vprašalnih povedi obračajo v svet, imajo 

pripovedni čut za humor. Kolerik je posameznik z močno 

voljo in se na svet obrača z velelniki. 

Prvotno zgodbo nato nadgradimo naslednji dan, ko 

v pisanju sledimo različnim navodilom – npr. napiši 

zgodbo v navdušujočem tonu. Tak način zapisa doprinese 

k lepoti, občutju srca. Si tisti, ki vodi. S tem doprinesemo 

k učinkovitosti sveta. Drugo možno navodilo 

je: pripoved zapiši jasno, modro in naj je resnična. Z 

vsemi temi pristopi prispevamo, da se razvijajo temperamenti 

in imajo za cilj uravnotežene temperamente v 

odrasli osebi. 

Kreativno pisanje ima najmočnejši učinek na razvoj 

te spretnosti pri učencu, če je delo individualno. Delo 

v skupini podpira le tiste, ki so že v izhodišču dobri 

in s tem načinom učinkoviteje prispeva k njihovemu 

razvoju. Tistim, ki tega niso tako vešči, ne doprinese 

želenega razvoja v ustvarjalnem pisanju. 

Skozi čas šolanja sta jezik in ustvarjalno pisanje 

orodji, s katerima učenec izraža sebe in svet, uči se 

globalnega gledanja delcev v celoti ter počasi razvija 

logično mišljenje. Med puberteto je potrebno združiti 

moči notranje imaginacije z logičnim mišljenjem. Le 

tako lahko ustvarimo koncepte. 


Pri vajah ustvarjalnega pisanja smo pozorni na 

ustvarjalnost in ne pravilnost zapisa. Ustvarjalno pisanje 

razvija moč šibkejših posameznikov, ki sčasoma 

pridobijo moč, da si upajo svoj zapis prebrati pred razredom. 

Ustvarjalno pisanje ponuja paleto pristopov od 

zapisov, ugank, idiomov, ki netijo domišljijo, ustvarjalnost, 

predvsem pa veselo igrivost z besedami. V glavni 

uri jim namenimo deset minut skozi celo epoho določenega 

predmeta. Ta metoda je uporabna pri biologiji, 

zgodovini, zemljepisu, matematiki ... 

Največje zadovoljstvo učitelja so široko odprta usta 

učencev in pripomba sošolcev: 'Ti si pa pravi pisatelj.' 

Veste koliko pomeni taka pohvala učencu, ki je se težko 

zbere in zaradi tega počasen in neorganiziran pri 

matematiki? Vem, da beseda tudi celi, daje lepo samopodobo 

takemu učencu, dviguje mu lastno vrednost. In 

vse učence je potrebno zaceliti. Prispevajmo vsi skupaj 

z brezmejnimi besedami v logos univerzuma. Stremimo 

k učinkovitosti dejanj z lahkotnim, navdušujočim 

pristopom, polnim modrosti in resnosti. Mogoče bomo 

zato lahkotneje in bolj zdravo živeli. 

Ukrotil sem Bukefala 

Sem Aleksander Veliki in stojim pred ogrado za konje. 

V njej skače, galopira in divja veličasten vranec, ki ga 

nihče ne more ukrotiti, kaj šele zajahati. To je Bukefal. 

Opazujem in opazujem. Sčasoma ugotovim, zakaj je 

konj tako divji. Ko stojim ob njem, se počutim majhnega 

in nemočnega. Prestopim ogrado, obrnem ga stran od 

njegove sence. Zajaham ga in ga blago stisnem z nogami. 

Uspelo mi je, dobil sem svojega konja Bukefala. 

Tala Mencej 

Sem Aleksander Veliki in danes mi je uspelo ukrotiti 

Bukefala. Konja, najbolj norega in podivjanega konja 

vseh časov. Najprej sem ga pozorno opazoval. Opazil 

sem, da se boji lastne sence, zato sem ga obrnil stran 

od nje. Bukefal se je pomiril, z lahkoto sem ga zajahal. 

Jan I. Rozman 

Jaz sem Aleksander, Filipov sin. Zelo rad opazujem 

stvari, saj potem mogoče lahko pomagam, da bodo stvari 

boljše. Nekaj časa sem si ogledoval konja po imenu 

Bukefal. Bukefal pomeni bikova glava. Nihče konja ni 

mogel pomiriti. Jaz sem opazil, da se boji svoje lastne 

sence. Ko sem ga obrnil v drugo stran, se je takoj pomiril. 

Ljudje so mislili, da je to čudež, toda konj je zelo 

poslušen. Počutil sem se naravnost odlično. Zajahal sem 

ga in odjahal skozi vas. 

Lina Radilovič 

S težkim srcem sem zapustil Trojo in svojo ženo Kreuzo. 

Moral sem na pot, da bi izpolnil nalogo, ki so mi jo 

zastavili bogovi. S seboj sem vzel sina. 

Dospeli smo na Kreto in mislil sem si : ' To je torej Kreta, 

dežela mojih prednikov, ustanoviteljev mesta Troje.' 

Bogovi so nad zgrajeno mesto poslali sušo.Ta otok sem 

moral zapustiti. Težko je bilo gledati, kako ljudje od žeje 

umirajo, toda moral sem dalje. 

Po dolgem blodenju in velikih nesrečah sem prišel v Kartagino. 

Pri kraljici Dido sem ostal leto dni. Zopet sem se 

spomnil moje naloge, nekaj v srcu me je gnalo naprej. 

Jan I. Rozman 

Vas prisrčno vabi na 

Božični semenj 

v soboto, 30.11.2013 

Prireditev se prične ob 10.00 uri 

z glasbenim nastopom ter nato z ogledom 

razstavljenih in prodajnih izdelkov. 

Od 11. do 18. ure bo potekala prodaja ročno izdelanih 

igrač, adventnih venčkov, novoletnih okraskov, 

pletenin, izdelkov iz filca, gline in lesa; prodaja Demeter, 

biodinamičnih in ekoloških pridelkov in proizvodov ter 

mnogih drugih lepih in uporabnih stvari. 

Restavracija, ki bo odprta od 12. do 20. ure ure, bo dobro 

preskrbljena s hrano in pijačo, delovala pa bo tudi kavarna 

KWA in slaščičarna. 

Na semnju bo vsakdo lahko našel nekaj zanimivega zase. 

Pripravili bomo: 

Za otroke: lutkovne igrice, palčkovo pravljično deželo z mini 

delavnicami, rajanje, vilinsko hišico, labirint, srečolov 

Za odrasle: predstavitev dela waldorfske šole in vrtca, predavanja 

Delavnice: izdelovanje angelov iz volnene preje, oblikovanje gline, 

izdelovanje zvezdic 

Kulturni program:glasbeni nastopi učencev in učiteljev glasbene 

šole, Božični koncert Pevskega zbora staršev in učiteljev WŠL 

Vljudno vabljeni! 

Prireditev bo potekala v prostorih 

Waldorfske šole Ljubljana, Streliška 12, Ljubljana 


U t r i n k i 

Edita Šelih in Mojca Bregar Pikalo 

Prvi šolski dan 

S sončnicami ovenčan in z venčki 

okronan 

Pričakovanje in zvedavost v očeh naših 

prvošolčkov sta še posebej bogatila jutro 

letošnjega prvega šolskega dne, ko so se mali 

junaki s svojimi starši zbrali v avli šole pri akvariju in 

ustvarili dve prav prisrčni koloni 1. a in 1. b razreda. Oba 

razreda sta malo kasneje zares ponosno odkorakala proti 

slovesnosti v Viteški dvorani, ob tem pa ju je spremljala 

pesem, ki je mehko prihajala iz flavt petošolcev ... Ganljivo. 

Prenekateri izmed staršev naskrivaj potoči solzo, seveda, 

vsak na svoj način, starši in njihovi prvošolčki vstopajo v 

novo življenjsko obdobje, slednji - s sončnico v roki! 

Kmalu po sprejemu v Viteški dvorani so se otroci podali 

v svoje razrede, kjer so prvič sedli v šolske klopi in 

že vedoželjno spraševali, kaj se bodo ta dan učili. 'Ali 

bomo pisali?' in podobna vprašanja so kipela iz njihovih 

radostnih obrazov. 

Pa smo se res podali na potovanje, dolgo potovanje - 

in prispeli v kraljestvo Ravnih in Krivih, kar so prvošolci 

'ovekovečili' tudi na tabli, ki je postala pravi mozaik 

ravnih in krivih. In koliko krivih in ravnih so našli v 

razredu in okoli sebe, ko so polni čudenja odkrivali obe 

kraljestvi med nami! Zatem smo se sprostili še ob rajanju 

in prepevanju pesmic v ritmičnem krogu, ki smo 

mu nemudoma dali ime sončkov krog, ko nas je presenetila 

torta! Veliko veselje nekaterih prvošolčkov se je 

izrazilo v vprašanju: 'Ali bo jutri v šoli tudi torta?' 

V tem času, po dobrih treh tednih pouka, smo skupaj 

pogumno in strumno odkrili že mnoge skrivnosti v kraljestvih 

Krivih in Ravnih, gospod Ravni in gospa Kriva 

sta nam že podala roko v slovo, zdaj pa že radovedno 

trkamo na vrata kraljestva prstnih števil in pletemo Mihaelov 

pas, saj proti mihaelovem čas beži. 

Polni toplega srca in sončnih iskric v očeh, 

ko zazreš se v njih, ti zastane dih ... 

... to so naši otroci v 1.A in 1.B. 

14 


U t r i n k i 

Marta Ivanušič 

Geološka 

transverzala 

sedmega razreda 

Cilj te šole v naravi je spoznavanje naravnih 

geoloških danosti in koriščenja le-teh tekom 

zgodovine ter krepitev volje, socialnih veščin in 

premagovanje samega sebe. 

Sedmi razred je zaključil s tridnevnim pohodom po 

geološki transverzali. Po ogledu Dovžanove soteske in 

Šentanskega rudnika so začeli svoj pohod iz Ljubelja 

proti planini Prevale. Od tam so se povzpeli do Roblekovega 

doma na Begunjščici, žal je vrh ostal zaradi goste 

megle neosvojen. 

■ Zabreška planina pod Stolom 

Ker je po prihodu v Valvazorjev dom, ostalo otrokom 

še veliko energije in dobre volje, so se povzpeli še na 

arheološko najdišče Ajdno. 

■ Roblekov dom na 1600 m n.v. 

Sledil je sestop do doline Završnice, kjer so prespali, 

in naslednji dan začeli s pohodom do Valvazorjevega 

doma, vendar le po pobočju Stola, saj je žal tudi vrh 

Stola zaradi snega ostal neosvojen. Razočaranje otrok 

je nadomestil lep sončen in topel dan, ki so ga preživeli 

z veliko pozitivne energije, navihanosti in igrivosti. 

■ Ajdna 

Tretji dan je sledil pohod oz. sestop čez Jelenkamen 

do Jesenic, kjer je otroke pričakala pica in vožnja z 

vlakom do Ljubljane. 

■ Zaključek šole v naravi pred picerijo na Jesenicah 

■ Fantje in g. Popovič 

Nasmejani in veseli obrazi otrok povejo vse. 


U t r i n k i 

Katja Koželj 

Po čudovitih poteh 

Slovenije 

Kdor misli, da do potankosti pozna našo deželo, 

ga narava vedno znova preseneti. Tako 

preseneti kot zlepa ne pričakuje. 

Ko nas nekdo prosi, naj mu opišemo Slovenijo, večina 

najprej pomisli na Bled, Bohinj, Postojnsko jamo, morje, 

morda še Triglav … Tiste najbolj značilne, turistično 

dobro predstavljene dele Slovenije, ki so brez dvoma 

lepi, ampak ... Toliko je še neodkritih, nepoznanih, neokrnjenih 

poti. Nekateri so težje dostopni, zato se malokdo 

opogumi in jih obišče. 

Verjetno vsi Slovenci poznamo Pohorje. Vsaj po imenu, 

če ne drugače. Ljubitelji hribov in gora ga poznajo, 

a za večino je to smučišče in prizorišče Zlate lisice. 

In prostor, kjer v prostranih gozdovih ne pričakuješ 

presenečenj. 

Letos v začetku septembra smo se z 8. razredom WŠ 

Ljubljana odpravili v šolo v naravi, in sicer smo prehodili 

Pohorje, od Areha do Josipdola. Pot nas je vodila 

čez neskončne gozdove, pokrite z dolgo, poležano travo, 

čez jase in travnike … Mir in samota sta samoumevna, 

a ko smo prišli do Lovrenških jezer, smo nekateri ostali 

brez besed (pri otrocih je to že zaradi njihove narave 

precej nemogoč pojav). Tega, kar smo videli, res nismo 

pričakovali. Tudi to je Slovenija? sem se vprašala. Barje 

na nadmorski višini 1500 m, jezerca, ki dobivajo vodo 

s padavinami, vse naokrog pa malo več kot polmetrsko 

rušje. Pogled je resnično neverjeten. 

Takšna in podobna presenečenja so nas spremljala 

celo pot, za katero si marsikdo predstavlja, da je dolgočasna 

in se tam nič ne dogaja in zgodi. Ob naravnih 

čudežih, obiskih gozdnih živali in zanimivi družbi, kot 

so osmošolci, ti sigurno ne more biti dolgčas. 


U t r i n k i 

Žetev 

Breda Pavlovič 

Oktobra 2012 smo na šolski njivi na Barju posejali 

žita: ječmen, pšenico, rž in piro. Semena so 

padla na zorano ledino, ko so otroci, razvrščeni 

v štiri skupine, posejali vsak nekaj pesti semen. 

In potem nas nekaj časa ni bilo tja. Sredi novembra 

pa smo šli pogledat in nežne bilke žitaric so bile visoke 

pol pednja. Pred nami pa je bila dolga zima. 

Bil je sneg, veliko snega. In ko je končno prišla pomlad, 

je s seboj prinesla mnogo dežja, preveč, da bi ga 

mogla zemlja na Barju popiti. Zato so naša žita stala v 

vodi ali celo pod njo. 

Vendar jih tudi to ni pokončalo. Ko smo prihajali na 

njivo in sadili ter sejali vrtnine, smo lahko občudovali, 

koliko so žita zrasla. Povodenj jih je le razredčila. 

Potem je sonce končno začelo sijati in greti tako močno, 

da so začela zoreti. In konec julija so bila zrela za 

žetev. 

Obvestila sem starše in potem v strahu čakala, koliko 

jih bo prišlo, saj smo bili sredi počitnic. Narava je udarila 

še s hudo nevihto dva dni prej, tako da je bilo vse 

pod vprašajem. A presenečenje! 

Ne le, da so prišli starši z otroki, nekateri so prišli celo 

brez njih, saj so bili otroci na počitniških taborih! 

Delo smo kar hitro opravili, med smehom in dobro 

voljo, vmes se nam je pridružila tudi ga. Kozamernik, 

ki nam je pokazala, kako povezati snope. Otroci so želi 

s srpom, pobirali padla semena ali jih pomagali vezati 

v snope. Žetev je bila glede na količino res simbolična, 

vendar to ni zmanjšalo veselja. 

In na koncu žetve se je treba poveseliti, kar nam je še 

posebej dobro uspelo. Mizica pogrni se sta bili dve odeji 

na travi, polni domačih dobrot. Za večerno osvežitev pa 

smo se nekateri odpravili celo do Podpeškega jezera! 

Zdaj se bliža mihaelovo in naši snopi čakajo na šolskem 

podstrešju, da jih bomo s cepci zmlatili in zbrali 

skupaj ... za kruhek. Pekli smo ga že, skupaj v šoli, pa 

na pastirskih dnevih, nekateri doma, vendar še nikoli 

iz našega žita. 

Ta bo prav poseben. 

17 


U t r i n k i 

Učna njiva 

NV okviru šolskega biodinamičnega druženja 

smo spomladi začeli projekt učna njiva pod 

okriljem ge. Štefke Kozamernik v Črni vasi. Pri 

projektu je sodelovalo deset družin. 

Spomladi smo nabavili ekološka semena AMARANT 

pri ge. Predih in se začeli redno dobivati enkrat tedensko 

na njivi. Naučili smo se preučiti mikroklimo 

njive, pravilno pripraviti zemljo po načelih biodinamike, 

ter združevati skupaj 'dobre sosede' - rastline, ki 

lepo skupaj sobivajo. Skozi vse poletje smo pripravljali 

pripravke proti škodljivcem, pleli, zastirali rastline in 

tedensko pobirali pridelke – vse na osnovi setvenega 

koledarja Marie Thun. Pred nami so jesenski dnevi, ko 

se bomo naučili, kako obogatimo zemljo in kako shranimo 

semena za prihodnje leto. Nad uspehom našega 

projekta smo navdušeni, zato vse, ki vas zanima biodinamično 

kmetovanje ter vrtnarjenje, vabimo, da se 

nam pridružite. 

Ajda Trobentar 

Strnjen opis dela 

na naši skupni učni njivi 

Naj na kratko povzamem, kaj smo počeli na učni njivi 

od aprila do zdaj. Zame je bila to res krasna izkušnja; 

ogromno sem se naučila in hkrati spoznala nove ljudi, 

drage sovrtičkarje na učni njivi, s katerimi smo preživeli 

res lepe popoldneve. Že na začetku moram omeniti, 

da je bila glavna 'skala' in opora naše skupne njive 

naša mentorica, gospa Štefka, ki je bila s svojim znanjem 

in izkušnjami glavna gonilna sila in nam je vsem 

dala veliko prijaznih nasvetov in nas tudi ves čas vodila 

skozi proces dela na njivi. Brez nje bi bilo stanje na njivi 

precej drugačno, saj je s svojim znanjem, izkušnjami, 

prijaznostjo in pozitivno energijo res neprecenljivo 

vplivala na nas in na njivo. Hvala vam gospa Štefka! 

Zdaj pa naj na kratko opišem, kaj smo pravzaprav 

sploh počeli. Naše druženje se je začelo šele aprila, saj 

je bila letošnja zima zelo dolga in nam kar ni pustila, 

da bi začeli delati. V aprilu in tudi še v maju smo torej 

na dve zorani njivi posadili in posejali: krompir, korenček, 

peteršilj, por, čebulo, česen, rdečo peso, grah, 

kumare, bučke in buče, sadike paradižnika in paprike, 

fižol ... Posadili smo tudi kar nekaj zelišč in pa jagode. 

Seveda smo vse te rastline sadili in sejali na za njih 

primerne dneve: na dan za cvet, plod, korenino ali list. 

Pri tem nas je vodila gospa Štefka, ki je imela vedno s 

seboj setveni koledar po Mariji Thun, po katerem smo 

se ravnali. Na primerne časovne razmike smo ves ta 

čas njivi škropili z gnojem po Mariji Thun in pa z gnojem 

iz roga, ki smo ju pred tem ustrezno dolgo mešali. 

Ta dva pripravka sta po biodinamiki zelo pomembna 

za odpornost rastlin. Rastlinice so hitro začele rasti in 

s tem je začel rasti tudi plevel med njimi, tako da smo 

potem skozi vse te mesece imeli dosti dela tudi s pletjem 

in okopavanjem rastlin. Vmes so nas prišli obiskat 

tudi zajci , srne ter divje svinje. Da nam ne bi preveč 

pojedli, je gospa Štefka prinesla poseben pripravek, 

s katerim smo poškropili njivo in ki je z vonjem odvrnil 

vse te živali od naše njive. Naredili smo tudi mešanico 

zdravilnih travniških rastlin za gnojenje, tako da smo 

namočili rman, koprivo in preslico; s to mešanico smo 

potem po potrebi gnojili naše rastline na njivi. Vsi smo 

komaj čakali, da bodo plodovi končno zreli in da jih 

bomo lahko dali v lonec. In bili smo lepo poplačani za 

naše vztrajno delo, saj je bil pridelek kljub vročemu 

poletju res obilen. Tako smo skozi celo poletje pobirali 

plodove in avgusta posejali še repo, redkev in kolerabo 

ter posadili sadike zelja. Naše delo se bo, kot vidite, 

nadaljevalo tudi v jesen. Mislim, da se tega vsi skupaj 

veselimo in z zanimanjem čakamo, česa vse se bomo še 

lahko naučili. 

Mateja Petan 

Vse, ki vas sodelovanje pri učni njivi zanima, prisrčno 

vabimo, da se nam pridružite! Za dodatne informacije 

lahko pokličete na 051 304 406 (Manca) ali pa nam pišete 

na permadinamika@gmail.com. 

18 


U t r i n k i 

Klemen Lah 

Od enote do enote 

Kolesarjenje ob 21-obletnici 

Waldorfske šole Ljubljana 

Lansko leto smo na waldorfski šoli proslavljali 

20-letnico ustanovitve s številnimi kulturnimi in 

športnimi dogodki. Med slednjimi je bil najbolj 

odmeven pohod od Ljubljane do Triglava (ponovili smo ga 

tudi ta september). Letos, ko smo praznovali 21-letnico, so bile 

misli prav tako drzne: odločili smo se, da s kolesom povežemo 

vse waldorfske enote. Kar je pomenilo prekolesariti celo 

Slovenijo, od vzhodnega (Murska Sobota) do zahodnega roba 

(Nova Gorica oziroma Ajdovščina). 

Na pot smo se z vlakom odpravili v soboto, 24. avgusta, 

iz Ljubljane. Vreme nam ni bilo naklonjeno: v Murski Soboto 

nas je pričakal dež. A – kot pravijo – vsaka stvar je za 

nekaj dobra: dež nas je 'prisilil', da smo dve uri dlje uživali 

v izjemnem gostoljubju murskosoboškega waldorfskega 

vrtca. Vzgojiteljica Maja Rauch nam je skupaj s sodelavkami 

in starši pripravila zelo okusen prigrizek, ob katerem 

bi se zamudili, četudi bi sijalo sonce. Ob dveh, ko je 

le še rahlo kapljalo z neba, smo se dobro okrepčani odpravili 

na pot. Najprej nas je peljala do Gornje Radgone, 

proti večeru pa smo prispeli v Maribor. Večerjali in spali 

smo v prostorih waldorfske šole. Učiteljica Andreja Pliberšek 

nam je pripravila poln lonec okusne enolončnice, ki 

je – kljub veliki lakoti – zadostovala še za naslednji dan. 

Zjutraj smo hitro vstali in se podali na pot, preden nas 

ulovi dež. To mu je uspelo šele, ko smo popili kavo/čaj v 

Slovenski Bistrici. Spremljal nas je kakšni dve uri, nato 

pa so se nam vremena zjasnila do konca poti. V Celju smo 

se za kratek čas ustavili pred waldorfskim vrtcem, nato 

pa ponovno uživali v prijaznem sprejemu v novih prostorih 

waldorfske šole in vrtca v Žalcu. Ravnatelj Boštjan 

Štrajhar nam je pokazal prekrasne učilnice, zbornico in 

vrtec. Polni moči smo se odločili, da izkoristimo čas do 

večera tako, da podaljšamo svojo pot do Ljubljane, kamor 

smo prispeli tik pred mrakom – ob osmih zvečer. 

Proti Radovljici smo se odpravili v torek ob osmih zjutraj. 

Pozdravili smo malčke v waldorfskih vrtcih v Centru, 

Šiški in Šentvidu, ki so z začudenjem opazovali obiskovalce 

s čeladami in v perelinah, nato pa krenili do našega 

prvega počivališča – Zbiljskega jezera. Tam smo uživali 

v sončnih žarkih, dokler niso otroci vse malice razdelili 

labodom. Do Kranja, druge večje postojanke, smo uživali 

ob prelepi poti, ki se vije ob Savi. V gorenjski prestolnici 

smo obiskali center in se slikali pred spomenikoma pesnika 

Franceta Prešerena (če ne zaradi drugega, pa zato, 

da nam kdo ne bi očital, kako je pot minila brez kulturnih 

vsebin), pojedli pico in se zapeljali do končnega cilja – šole 

in vrtca v Radovljici. In tam – uganili ste – smo se ponovno 

sladkali ob dobrotah. Ponoči sta nam streho nad glavo 

prijazno ponudili učiteljici Lili Benič Drobac in Simona 

Pajk. Naslednji dan smo ponovno pokrmili labode (tokrat 

na Bledu), nato pa vrteli pedala do Bohinjske Bistrice. 

Tam smo malce pogoljufali: za nekaj kilometrov smo se 

usedli na vlak in se zapeljali do Podbrda, saj bi bila pot 

čez hribe za naš kolesarski podmladek le pretežka preizkušnja 

(že tako smo občudovali, kako poganjajo za nami, 

ne da bi jih bilo potrebno kdaj pa kdaj popeljati z avtom). 

Čudovita pot (čudovita tudi zato, ker se je večinoma spuščala) 

nas je po severnoprimorskih grapah vodila do sotočja 

Bače in Idrijce. Otroci so se vrgli v reko, odrasli pa 

smo martinčkali na bregu. 

V Mostu na Soči nas je sprejela prijazna ravnateljica in 

nam pokazala naravoslovno učilnico (priporočam ogled). 

Po večernem sprehodu ob Soči smo zaspali v telovadnici. 

V četrtek nas je pričakal zadnji dan. In prometno najbolj 

naporen del Slovenije: mimo nas so eden za drugim švigali 

tovornjaki, zato smo se do Solkana umikali na stranske 

poti. Vse je bilo poplačano, ko smo prispeli v waldorfski 

vrtec na najlepši lokaciji – Bukovico pri Novi Gorici. Po 

prijetnem počitku ob izvrstni hrani in pijači – vem, ta 

zapis postaja že malce enoličen – nas je čakal le še zadnji 

podvig. Ajdovščina. Tam smo jim, upam, podarili vso 

energijo, ki smo nabrali po enotah, za uspešen začetek 

novega vrtca ter se zahvalili kolesarskih bogovom, da smo 

pot preživel brez večjih kolesarskih okvar in brez nesreč. 

In pa seveda vsem, brez katerih bi bila pot precej težja 

ali celo nemogoča: Maji, Andreji, Boštjanu, Simoni, Tadeji 

in Darji za vso pecivo, enolončnice, jote, sokove in druge 

dobrote, Andreji, Lili in Magdi za spremstvo z avtom in 

vodenje po (ne)znanih poteh, Lili in Simoni za prenočišča, 

večerje in zajtrke, Urški za angelčka, ki nas je čudežno 

vodil med nevihtami, Iztoku, da je prisluhnil in pomagal 

realizirati idejo ter se pridružil ... in še bi našteval, pa bi 

gotovo kaj pozabil. 

Kilometrov nismo merili sproti, a googlov zemljevid je 

pokazal, da jih je bilo okrog 370 kilometrov. 

Šele ko smo jih prekolesarili, smo se zavedli, kako širok 

razpon je v resnici doseglo waldorfsko gibanje v dobrih 

dvajsetih letih. In kako velika in raznolika je pravzaprav 

Slovenija Zame osebno pa je bilo zelo lepo videti, kako povezano 

je waldorfsko gibanje in kako raznoliki so njegovi 

obrazi. In kako veliko truda je bilo vloženega, da so nastale 

enote, med katerimi smo kolesarili. Prepričan sem, 

da na koncu v Ajdovščini nisem samo jaz odhajal z občutkom, 

da se je zgodilo mnogo lepega. In da bo celotna pot 

kmalu daljša še za kakšno etapo. 


O E S a v i n j a 

Otvoritev OE Savinja 

Waldorfska šola in vrtec 

Savinja 

Vas vabi na 


v soboto, 7.12.2013, 

ki bo potekal 

v naših novih prostorih v Žalcu 


od 10. do 18. ure. 

Razvajali se boste lahko od ob domačih kulinaričnih 

specialitetah, kupili boste lahko božično novoletne 

izdelke, pokramrljali ob kavi, soku ali čaju. 

Prisrčno vabljeni! 

Več informacij na www.waldorf-savinja.si

O E M a r i b o r 

Darja Žunič Lojen, razredna učiteljica 7.r 

7. razred v Ogleju 

Novo šolsko leto je 7. razred pričel drugače kot 

običajno, saj so otroci namesto s šolskimi torbami 

prišli do šole s potovalkami, nahrbtniki, spalnimi 

vrečami. In to že nekaj čez šesto uro zjutraj. Vse to smo naložili 

v prikolico, zraven še mizice, stole, košare z zelenjavo in 

sadjem, si oprtali nahrbtnike, poslovili od staršev in odpravili 

na vlak. Začela se je naša petdnevna šola v naravi. Cilj: Oglej 

v Italiji. 

Prvo vprašanje – zdaj že običajno, kadar potujemo z vlakom 

– je bilo: 'Gospa Žunič, bo imel vlak kupeje?' In potem 

vedno zadovoljni obrazi, ko slišijo pritrdilen odgovor. 

Čas do Divače, kjer nas je čakal avtobus, je hitro minil, 

še hitreje vožnja do Ogleja. Otroci so polni pričakovanja 

izstopili pred kamp, kjer sta nas že pričakala ga. in g. 

Vogrinec. Zagledali smo šest lepih rdečih šotorov – novo 

pridobitev šole. Hitro so se vsi porazdelili po šotorih in 

pripravili 'jedilnice', kajti kosilo izpod rok g. Vogrinca in 

drugih pomočnikov je bilo kmalu pripravljeno. Vsem je 

teknilo kot že dolgo ne. Sledilo je pomivanje posode in 

zanimivo je bilo opazovati otroke pri tem opravilu. Zaključek: 

Uh, kako so že samostojni! 

Potem pa plošče in liste pod roke in že smo hiteli proti 

baziliki. Kmalu smo naleteli na prve ostanke rimske arhitekture, 

saj nas je pot vodila skozi staro rimsko pristanišče 

ob kanalu. To je bil prvi od razlogov, zakaj smo bili 

tam; Oglej (Aquileia) je bil v časih starega Rima mogočno 

mesto, katerega ostanke še danes odkrivajo. Potem smo 

že bili pri baziliki, v kateri se skriva drugi razlog, zakaj 

smo bili v Ogleju: prečudoviti mozaik iz začetkov krščanstva, 

ki prekriva tla bazilike. Otroci so se počasi pomikali 

okrog po označenih poteh in si izbirali vzorce mozaika, 

ki jih bodo naslednje dni sami izdelali. Ko smo se vrnili 

nazaj v naš tabor, je sledilo še kopanje v bazenu, ki je bil 

sicer komajda dovolj velik za vse nas, a kaj bi to, ko pa je 

bilo tako čudovito skakati v bazen, se tunkati ter škropiti 

drug drugega. 

Naslednji dan smo bili že zgodaj pokonci. Otroci so si po 

šotorih sami pripravili zajtrk, tako kot so si prejšnji dan 

tudi večerjo. Potem smo se spet lotili dela v baziliki. Vsak 

je natančno opazoval obliko na mozaiku in jo narisal v 

velikosti našega mozaika. Pri tem je bil vsak zatopljen v 

svoj vzorec, na listu so postajali vidni še položaji kamenčkov, 

ki sestavljajo mozaik in barve, ki jih bodo uporabili. 

Umetnine, ki so nastajale izpod rok otrok, so bile deležne 

pohval, izrečenih v italijanščini in v drugih jezikih mnogih 

obiskovalcev bazilike. In otroci so kar žareli ob njih! 

Po vrnitvi v tabor smo se še pred kosilom lotili izdelave 

mozaikov; najprej risanja vzorca na les, nato izbire in 

usklajevanja barv kamenčkov in, ko je bilo vse pripravljeno, 

še lepljenja teser na les. Sprva se je marsikateremu 

otroku zdela naloga neizvedljiva, potem pa je steklo. Pred 

našimi očmi se je odvijala čarovnija – vzorci so oživeli v 

barvah. Pridno smo delali vse do večera, ko nam pomanjkanje 

svetlobe ni več dovolilo nadaljevati z delom. Večino 

mozaikov smo končali, doma bomo mozaike le še fugirali. 

Komaj čakamo, da jih vidimo takrat. 

■ Začetek in zaključek dela 

■ Mi v Gradežu 

V sredo nas je čakal čisto drugačen izziv – kolesarjenje 

do izliva reke Soče v morje, skozi naravni park do mesta 

Gradež in nazaj v Oglej. Pot smo zmogli vsi! Le malo boleče 

zadnjice so pričale, da smo prekolesarili 54 km. V 

Gradežu smo zaplavali v morju in se čudili školjkam, ki 

smo jih lahko pobirali kar na obali. Potem smo se še posladkali 

s sladoledom, si ogledali baziliko ter prevozili še 

zadnjih 8 km naše poti nazaj v Oglej. 

Četrtek smo posvetili risanju detajlov v baziliki in zunaj 

nje. Popolnoma nov izziv! Pa še s svinčnikom ali črno 

barvico so lahko risali! Pri risanju so otroci ugotavljali, 

kako pomembno je natančno opazovanje. Popoldan smo 


■ Pri izviru Timave 

se povzpeli še na stolp ob baziliki in obiskali arheološki 

muzej. Vsi smo se čudili umetelnosti velikih stenskih 

mozaikov na dvorišču muzeja. Po vrnitvi v kamp je spet 

sledilo kopanje in uresničitev želje otrok: potunkati g. 

Ornika. 

Petek – zadnji dan šole v naravi. Zdaj nas je čakalo 

pospravljanje tabora, zgodnje kosilo, ponovno natovarjanje 

prtljage na prikolico in odhod. 

Na poti do Kopra smo si še v Italiji ogledali izvir reke 

Timave, kjer ponovno pride na dan voda reke Reke. 

Sledila je le še vožnja z vlakom proti domu. 

Bliže smo bili domu, bolj so se otroci veselili snidenja 

z domačimi. Kako dobro so deli objemi dobrodošlice 

na železniški postaji! Še zadnji pozdrav vsem in šola v 

naravi je bila za nami. 

Učitelji in sodelavci šole 

bomo tudi letos pripravili 

BOŽIČNO IGRO, 

ki se tradicionalno uprizarja na waldorfskih šolah po svetu. 

Božična igra iz majhne avstrijske vasice ob Donavi 

ima korenine v srednjem veku, skozi stoletja pa se je 

preprosti kmečki humor mešal s spoštljivim 

praznovanjem Jezusovega rojstva. 

Vabimo vas 

v sredo, 18.12.2013, ob 18. uri 

v Narodni dom Maribor 

PESEM 

Nekoč, ko ni bilo se nič, 

ne vem, če to je naredil Bog, 

zgodil se je VELIKI POK. 

V njem je naša mati Zemlja nastala 

in še dobro, da se prva bakterija 

je v vodo pognala, če ne, bi Zemlja zaspala. 

Takoj nato se prva je roža razcvetela 

in že čebela je proti nebu letela. 

Tako so nenadoma, kar iz zemlje, 

pojavili se prvi ljudje. 

Saj se še kdaj spomnim na to svobodo, 

ko sem jaz, PRVI človek, 

zagledal svetlobo. 

Istok Cerić 

Učitelji in sodelavci Waldorfske šole Maribor 

vas prisrčno vabimo na 

Božični bazar 

v soboto, 23.11.2013, 

od 12. do 18. ure 

v naših prostorih 

na Cankarjevi ulici 5 v Mariboru. 


Prijetno predpraznično vzdušje vam bo 

ponudilo delavnice za majhne in velike, obisk 

čarobne votline in predavanja, ogled lutkovne 

predstave, vznemirljivi srečelov, druženje v 

kavarni in čajnici ter veliko glasbenih doživetij. 


www.waldorf-mb.si

O E M a r i b o r 

Jaz - bukev 

Velik, star gozd, poln košatih bukev, mogočnih hrastov, 

nežnih brez in vitkih smrek, skozi katerega je 

tekel narasel potok, poln slapov, brzic in tolmunov, 

zelenih rastlinic in tihih kamnov, je počasi odprl oči in 

si nadel svetlo zeleno obleko. Vse je šuštelo in pokalo: 

srne so grizljale mladike sitnih bukev in govorile, da je 

to v veliko korist gozda, saj je mati mladih bukev sitna, 

tako da so sitne tudi mladike, in da jih morajo pojesti, 

drugače bo gozd poln sitnih bukev, začjki so si veselo 

postregli z mrtvimi koprivami, sove so, kot vse druge 

živali, pričakovale zarod in so se zato kar naprej prerekale, 

katere sovice bodo najljubkejše, najpametnejše in 

vse naj, naj, kar so se spomnile. 

Seveda pa so tudi rastline pričakovale otroke. Breza 

je ljubeče pogledovala na svoje brezice, kopriva je 

oprezno pogledovala k sosedi, če so njeni že vzklili in 

zdelo se je, da celo potok skrbno opazuje kapljice. Vse 

rastline so se pogovarjale, šepetale in ščebetale. Le 

bukev je tiho molčala in gledala proti zemlji, Iz nje je 

pokukal nežen brstič – jaz. 

'Pozdravljena,' je dejala bukev, moja mati, 'lepo, da 

si prišla.' Začudeno sem se ozrla okoli sebe nakar sem 

za sabo zaslišala vsiljiv glas: 'Ti si pa nova, kaj?' Začudeno 

sem se obrnila. Za mano je rastla cvetica, takšna 

zelo lepa, z vijoličnimi cvetovi. 'Jaa-a-a,' sem zajeclala, 

'sem.' 'No, krasno!' je jezno pripomnila rožica zraven 

mene in me preračunljivo pogledala. 'Jaz sem Vijolica.' 

Vijolica je bila ljubka, sicer nečimrna rožica. Jezno me 

je pogledala. 'Pa kako vam drevesom uspe, da imate 

tako svetle liste? Ni mi jasno …' Kaj ji ni jasno nisem 

izvedela, ker sem jo začudeno pogledala in dejala: 'Kaj 

je to drevo?' Sedaj je Vijolica začudeno pogledala in dejala: 

'Ti si pa res zelena!' 'Seveda sem, saj sem rastlina!' 

Vijolica je onemela. Jaz pa se jo še vedno gledala in rekla: 

'KAJ je drevo?' 

Vijolica je vzdihnila in odgovorila: 'Ti, tvoja mati, tisti 

bradati hrast, breza, macesen …' 'Kdo?' sem jo prekinila. 

'Te rastline, ki imajo leseno deblo in veje in zelene 

liste.' 'Ti nisi drevo?' sem vprašala. 'NE!' je dejala, 'jaz 

sem rožica, tako kot kalužnica, marjetica …' 'Kdo pa 

je tisto?' sem vprašala. 'Tisto je hrast.' V tistem hipu je 

hrast odprl oči in dejal: 'Kakšna velika čast, mladi dami, 

kakšna čast! Najčudovitejše veselje, da vaju srečam!' 

Vijolica je zavila z očmi in mi zašepetala: 'Hrast je zelo 

vljuden, veš …' 'Vljuden? Kaj je to?' sem zazijala. 'Oh, še 

veliko se boš morala naučiti,' mi je rekla Vijolica. Z njo 

sva postali najboljši prijateljici. 

Anita Ivačič in Tatjana Maguša 

Kjer je volja, tam 

je pot 

Na začetku poletja je na čarobnem Gaju nad 

Mariborom med seminaristi waldorfskega 

izobraževanja vzniknila ideja o ozelenitvi 

dvorišča waldorfske šole v Mariboru. Ideje so kar bruhale, 

tako da smo morali določiti koordinatorja, ki je izbiral, 

komu bo dal besedo. 

Ideja je zorela in ob koncu vročega poletja toliko zrastla 

in se oblikovala, da jo je bilo mogoče predstaviti 

učiteljem. Ker so bili ti ZA, smo se povezali na vse mogoče 

načine, sodobna tehnologija je bila tukaj ključnega 

pomena, in se z lesenimi paletami, deskami, vrtalkami, 

brusilkami, kladivi, sekirami, žeblji, vijaki, 

zemljo in sadikami sestali na dvorišču. Učitelji so se 

nas najbrž kar malo ustrašili. Vsak od nas je prinesel 

ali pripeljal koga ali kaj uporabnega – od deščic, starih 

ograjic, žic, do zelišč, prijateljev, dedijev in otrok. 

Načrt dela smo skrbno zapisali in mu, kolikor je bilo 

le mogoče, sledili. Dvorišču smo dodali nekaj zaobljenih 

poličk, kakšno klopco, ustvarili visoke grede, očistili 

peskovnik, zbili štedilnik in poličke za kuhinjico, 

zasadili rože, zelišča, pripravili žico za vzpenjajoče rastline, 

ki bodo tvorile živo streho za senco, po kateri 

otroci in učitelji še najbolj hrepenijo. 

Prav posvečen je bil trenutek pred koncem, ko smo 

pometali še zadnje smeti in se pogovarjali o bližnji 

prihodnosti, ko bodo rastline zaživele in bo dvorišče 

zeleno. 

Na dvorišču je zdaj nekaj več ljubezni, ki se je s prvim 

septembrskim ponedeljkom že razlila na otroke in njihove 

učitelje. Tudi nazaj do nas je že pripotovala. 

Hvaležni smo za ponujeno priložnost, marsikdo od 

nas ni vedel, da zna sam izdelati poličko ali ljubek kuhinjski 

element. Hvala sošolcu Jerneju, da nas je nahranil. 

Povabilu na delo so se odzvali še nekateri starši, 

kladiva je vihtelo nekaj otrok in učiteljev; tudi njim 

se srčno zahvaljujemo. 

Ženski del ekipe uporablja 

tudi zahtevno orodje. 

Tako sem odraščala v družbi mame, Vijolice in vljudnega 

hrasta. Toda zrastla sem v lepo, vitko bukev in 

še danes rastem na robu potoka. In se sprašujete, kaj 

počnem vsa ta leta? Razmišljam, kaj pomeni vljuden. 

Majna Resinovič, 7.r 

23 


O E P r i m o r s k a i n G o r e n j s k a 

Tadeja Faganelj 

Waldorfski vrtec 

Primorska 

Pozno poletje je čas, ko se na njivah in 

vrtovih bohotijo zreli plodovi. Za nami 

je prvo leto delovanja našega prvega 

waldorfskega vrtca na Primorskem, v katerem 

smo vložili veliko truda, dobre volje, ljubezni in 

zaupanja, da bo to, kar smo sejali, obrodilo sadove. 

In tako se je tudi zgodilo – v letošnjem šolskem 

letu se je skupinica povečala na 17 otrok in za 

eno vzgojiteljico. Nič manj bogato pa ni obrodil 

naš prvi zelenjavni vrtiček, kot lahko vidite tudi 

na sliki. 

Nov začetek z novimi kresničkami nam je prinesel 

tudi nove izzive, pričakovanja, dogodivščine 

… Da bi lažje zajadrali v prihajajoče šolsko 

leto, smo z uvajanji novih otrok pričeli že avgusta; 

s tem je bil ta pomemben korak tudi za 

nove otročičke lažji. Skupaj se že veselimo vsega 

lepega, kar nam bodo prinesli palčki in vile, 

ki šepetajo po kotičkih v našem lepem vrtcu. 

Učitelji, vzgojitelji, starši in otroci 

Waldorfske šole na Gorenjskem, vrtca Sončnica in Čebelica 

vas prisrčno vabimo na 


v soboto, 7.12.2013 

v Radovljici, 

Kranjska cesta 4 

od 10. do 18. ure 


V prijetnem vzdušju se boste lahko veselili 

palčkove deželice in rudnika, predavanj, 

lutkovnih predstav, srečelova, delavnic za 

otroke in odrasle, predstavitve šole in vrtca, 

pevskih nastopov... in se družili ob stojnicah s 

prodajo čudovitih izdelkov in v Kavarni 


www.waldorf-gorenjska.si, 041 464 688

Waldorfske novice - Jesen 2013

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?