Waldorfske novice - Jesen 2013

wsljubljana

Letnik IX, številka 3
Časopis Waldorfske šole Ljubljana

K a z a l o

Waldorfske novice

Časopis Waldorfske šole Ljubljana

jesen 2013, zaporedna št. 79

Waldorfska šola Ljubljana

Streliška 12, 1000 Ljubljana

Tel: 01 28 222 40, fax: 01 28 222 41

DŠ: 65714415, TR: 04302-0001018775

Splet: www.waldorf.si, tajnistvo@waldorf.si

Izdajatelj:

PARSIVAL, zavod, Ljubljana

Kašeljska cesta 150 C, 1260 Ljubljana-Polje

Tel: 01 549 01 55, mobi: 031 725 909

DŠ: 94313008, TR: 02031-0254286474

Splet: www.svitanje.si, revija@svitanje.si

Uredniški odbor:

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič,

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš,

Mario Čuletić, Simona Pajk, Hariom Jobstl

Sodelavci:

Jill Taplin, David Brierley, Petra Kuhne,

Magda Mlekuž, Katja koželj, Marta Ivanušič,

Edita Šelih, Mojca Bregar Pikalo,

Ajda Trobentar, Mateja Petan,

Klemen Lah, Darja Žunič Lojen,

učenci WŠ Maribor, Anita Ivačič,

Tatjana Maguša, Tadeja Faganelj

Fotografije:

Damjan Brajnik, arhiv WŠL,

arhiv OE Maribor, arhiv OE Savinja,

arhiv OE Primorska

Naslovnica:

Domen Gostiša

Lektoriranje:

Klemen Lah

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk, zzigc.net

Uvodnik 3

Sopotja 3

Vzgoja otroka 4

Kako naj pomagamo otrokom 4

Kako naj pravilno hranim otroka? 6

Širimo obzorja 8

Prožnost in kreativnost v izobraževanju 8

Utrinki 12

Učenje kreativnega pisanja 12

Prvi šolski dan 14

Geološka transverzala 7. razreda 15

Po čudovitih poteh Slovenije 16

Žetev 17

Učna njiva 18

Kolesarjenje ob 21-letnici WšL 19

OE Savinja 20

Otvoritev OE Savinja 20

OE Maribor 21

7. razred v Ogleju 21

OE Maribor 23

Kjer je volja, tam je pot 23

OE Primorska in Gorenjska 24

Waldorfski vrtec Primorska 24

Časopis izhaja štirikrat letno

skupaj z revijo Svitanje.

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov in

knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja.

ISSN 1854-0430

2 Waldorfske novice jesen 2013

Revijo sofinancira Ministrstvo za šolstvo in šport


U v o d n i k

Sopotja

Iztok Kordiš

S prvim oktobrom je v Ajdovščini, bolj natančno na Ustju, začela delovati nova

enota waldorfskega vrtca, tako da sedaj OE Primorsko sestavljata dva vrtca,

vrtec Kresnica na Bukovici in vrtec Zlata ptica v Ajdovščini. Vrtca sta eden od

drugega oddaljena le dobrih dvajset kilometrov in vse od začetka iniciative na

Goriškem sem se spraševal, zakaj tam, na tako majhnem področju in ob ne preveliki

številčnosti prebivalstva, potrebujemo dva vrtca. Potem se je letos Klemnu

porodila ideja, da bi ob 21 letnici, ob resnični polnoletnosti šole, v enem tednu

s kolesom obiskali in tako simbolično povezali vse enote naše šole. In smo kolesarili,

od Murske Sobote preko Maribora, Celja, Žalca, Ljubljane, Radovljice, Jesenic,

Bukovice, vse do Ajdovščine. Bilo nas je malo, ampak bilo je čudovito. In

prav na zadnjem delu, na zadnjih kilometrih med Bukovico in Ajdovščino, mi je

postalo jasno, zakaj morata na tem področju biti dva vrtca pa tudi zakaj morata

biti povezana in delovati skupaj. Samo dvajset kilometrov pa tako velika razlika,

tako rekoč drug svet, druge navade, drugačni ljudje. Ko se pelješ z avtom,

tega ne opaziš, in kot nedomačin seveda ne moreš vedeti, na kolesu, ob stiku z

naravo, ko lahko začutiš energijo prostora, pa stvar postane popolnoma jasna.

Barje imam rad, saj so moji najlepši spomini na otroška leta, predvsem počitnice,

ki sem jih preživel pri stari mami, vezani nanj. Potem sem ga nekaj časa bolj

poredko obiskoval, zdaj pa se je naenkrat spet pojavilo in zadnje čase grem večkrat

tja teč. Uživam v sproščujočem teku po ravnini, ki te odpre in ti da občutek

širine in hrepenenja. Nekaj pa me moti. Poti, po katerih tečem, v glavnem niso

povezane. Začneš po lepi makadamski poti, ki preide v kolovoz, nato v komaj

zaznavno pot in na koncu izgine, tako da je težko narediti krog, ne da bi vmes

tekel po polju, kjer nato spet najdeš poljsko pot, ki preide v kolovoz in potem v

makadamsko cesto. Med eno in drugo sicer ne manjka veliko, včasih samo sto

ali dvesto metrov, ampak povezave ni.

Enako je tudi marsikje drugje po Sloveniji. S tem se zadnja leta srečujem, ko pripravljamo

tek Po planotah Slovenije. Odkrivamo čudovite, večini precej neznane

predele, ki pa jih je težko povezati med seboj. Med dvema gozdnima cestama, ki

vsaka iz svoje strani peljeta na hrib je vedno tistih nekaj deset ali sto metrov, ki

vso stvar otežijo. Ko pa povezavo uspemo najti, so ljudje navdušeni in naenkrat

majhna Slovenija postane prostrana in velika in še veliko, veliko lepša.

Kaj je prava lepota? Kaj je prava skupnost, prava družba? Med seboj povezana

raznolikost in pestrost.

■ ljubljanskobarje.si

Waldorfske novice, jesen 2013 3


V z g o j a o t r o k a

Jill Taplin

Kako naj pomagamo

otrokom, da se bodo

znašli v tem svetu

Urbanizacija

Kaj mesto otroku nudi? Kalejdoskop čutnih vtisov –

hrup, barve in vonjave. Promet jih omejuje – varnostni

pasovi, navodila, opozorila. Če te obdajajo ljudje, ki jih ne

poznaš, te to še bolj omejuje in zmede. Urbano okolje je za

majhne otroke lahko prostor, kjer ni časa, da bi odkrivali

smisel stvari ali da bi navezovali stike z ljudmi. Svet je za

njih poln opravkov in ljudi, ki z njimi nimajo nobenega

stika.

Komputerizacija in elektronsko predvajanje

Vsi vemo, kako zapleten je postal svet in kako zelo

hitro se stvari spreminjajo. Zelo hitro nas preplavi

občutek odgovornosti, kako bomo vzgojili naše

otroke. Vendar si moramo zaupati! Obstaja nekaj preprostih,

razumnih vodil, ki nam lahko pomagajo najti pravo pot.

Kako je prišlo do tega?

Kaj je tisto najbolj pomembno, kar je privedlo do tega, da

je postal svet tako zapleten?

1. Mehanizacija – ne le da v vsakodnevnem življenju

ves čas uporabljamo stroje, tudi večino stvari, ki jih

uporabljamo, so izdelali stroji.

2. Urbanizacija –v mestih bodisi živimo ali jih redno

obiskujemo.

3. Komputerizacija in elektronska reprodukcija – prav

tako del vsakdanjega življenja, posebno za komunikacijo

in razvedrilo.

Kaj vse to za naše otroke pomeni?

Otroci si stalno poskušajo izoblikovati predstavo o tem,

kako svet deluje in kako se ljudje v njem obnašajo. Postopno

ga spoznavajo, najprej prek dotika, potem tako,

da nanj osredotočijo svoj pogled in se ga učijo razumeti;

kako se v njem gibati, kako z njim komunicirati in tako

dalje. Ko iz lastnih izkušenj gradijo to predstavo, polagajo

temelje svojih navad in obnašanja skozi življenje.

Mehanizacija

Nekateri stroji so zelo preprosti. Otrok lahko vidi, kako

deluje stepalnik za jajca, čeprav morda tega z besedami

še ne more razložiti. Tako je z mnogimi ročnimi stroji.

Ročne mlinčke, sekljalnike, lupilnike, uporabljamo na

primer kot specializirane podaljške našega telesa, ki nam

omogočajo, da naredimo stvari, katerih naši prsti sami ne

bi mogli. Takšni strojčki globoko zadovoljijo otroke, posebno

v času okoli petega in šestega leta, ko radi vidijo,

kako se stvari zgodijo.

Večina strojev, ki jih uporabljamo danes, pa je dosti bolj

zapletenih. Takšne kompleksne stroje se lahko zelo hitro

naučijo uporabljati tudi zelo majhni otroci. Uporabljajo

jih, ne da bi razumeli, zakaj. Ko to delajo, se jim vsiljuje

predstava, da je svet poln stvari, ki delujejo, ne da bi vedeli,

zakaj ali kako.

S svojim dodatnim elementom, ki otroku posreduje navidezne

podobe resničnega sveta, gre onstran mehanizacije.

Resnični svet je bogatejši, bolj dovršen in zahteva od

otroka več sodelovanja. Kadar poslušajo nekoga, ki bere

zgodbo, si ustvarjajo lastne predstave in pri tem vadijo

svojo 'domišljijsko mišico', ki gradi moč kreativnega razmišljanja

za v prihodnje. Elektronsko povedana in animirana

zgodba pa daje vtis, da je izkušnja lahko dvodimenzionalno

površna in da razvedrilo ponuja le elektronska

industrija.

Kako lahko torej otrokom pomagamo?

Otroci v svojem zgodnjem otroštvu hitijo svoje izkušnje

pretvarjati v temelje za bodočnost. Kot starši in vzgojitelji

moramo, kolikor se da najbolje glede na okoliščine, poskrbeti

za kvaliteto teh izkušenj.

Zaščita

To pomeni, da otroke zaščitimo ter jih počasi uvajamo v

svet, tako da začnemo pri izkušnjah, ki jih lahko razumejo

in ki pri njih gradijo zdravo predstavo o tem, kako svet

deluje. Pomeni, da dobijo čim več izkušenj iz resničnega

sveta, neposredno iz njihovega okolja – družina, dom in

bližnja soseska.

Če jim omogočimo, da se vedno srečujejo z istimi ljudmi,

da gredo vedno na iste sprehode, se igrajo z istimi igračami,

poslušajo iste zgodbe in ponavljajo iste rutine in obrede

ob jutranjem vstajanju, hranjenju in večerni pripravi

na spanje, jim omogočimo, da poglobijo svoje izkušnje in

utrdijo svojo predstavo o svetu kot o varnem mestu. To

življenje poenostavi in je manj stresno za celo družino.

Meje in svoboda

Kadar odrasli, ki jim otroci zaupajo, postavljajo meje,

jim to daje občutek, da nekdo skrbi zanje in začno vaditi

samonadzor. Veliko se naučijo preko posnemanja

in odrasli okrog njih jim morajo biti vzor pri tem, kaj je

primerno in sprejemljivo in tudi vzor glede jasnosti, ko s

toplino, doslednostjo in dobro voljo postavljajo pravila ter

z zavedanjem, da je edini način, da bodo otroci vedeli, da

so meje še vedno prisotne ta, da jih vedno znova branijo.

V varno omejenem okolju lahko otroci uživajo svobodo,

najpomembneje, svobodo da se igrajo igre, za katere

se odločajo sami. Za dojenčka je lahko svoboda to, da

v samoti leži na hrbtu in odkriva svoje prste na nogah,

za starejše otroke, da vgradijo pohištvo v ladjo, ki lahko

pluje kamorkoli. Prepričani smo lahko, da se bodo preko

takšne igre, ki prihaja iz njih samih, naučili vse tisto, kar

4 Waldorfske novice jesen 2013


se morajo, in to na najbolj prijeten in naraven način prek

gibanja, komunikacije in domišljije.

Vodila – kako naj otrok raste v svet

Otroci počasi prehajajo v svoja odrasla telesa, čustva in

razumevanje. Do približno sedmega leta je ves svet živ in

več se naučijo s tem, da ga doživljajo, kot da jim o

njem razlagamo. Ne razumejo abstraktnih pojmov,

vendar so navdušeni, ko odkrijejo izkušnje,

ki so resnične, smiselne in obvladljive.

Pomembno

Katera so torej tista vodila, ki bi morala biti zaposlenim

staršem in vzgojiteljem najbolj pomembna?

Delajte z ritmom, ponavljanjem, obredjem in skrbjo

S primernim ritmom, da se otroci ne utrudijo preveč ali

niso preveč željni narediti tisto, kar od njih pričakujemo,

bo življenje družine srečnejše. Ponavljanje jim daje občutek,

da je svet varen. Obredi jim kažejo, da je svet in ljudje

v njem dragocen in je potrebno zanj skrbeti. To so lahko

najbolj enostavne, najbolj praktične aktivnosti, kot je, da

si pred umivanjem rok vedno zavihamo rokave.

Dajte jim čas in prostor, da se igrajo s preprostimi stvarmi

in v naravi.

Igra naravno vznikne iz otrok in to, kar se odločijo delati,

je dragoceno za njihov razvoj. Če je igra varna in socialno

zdrava, potem ne potrebuje vodenja in idej odraslih.

Komplicirane igrače, ki temeljijo na zapletenem mišljenju

odraslih, jih lahko zelo omejujejo. Igra na vrtu, v parku,

gozdu ali na obali spodbuja kreativnost, vztrajnost in naredi

otroke srečne in zadovoljne.

O praktičnih stvareh se za otroka odločajte vi

Vi ste poznavalec z mnogoletnimi izkušnjami, kako skrbeti

za svoje telo, otroci pa so dokaj neizkušeni. Vi veste,

kaj naj bi oblekli ali jedli in koliko spanja potrebujejo.

Vključite otroka v vsakdanje življenje

Priprava obrokov in pospravljanje po obrokih ter skrb za

dom je del resničnega sveta, ki daje otroku občutek smisla,

zato mu dovolite, da sodeluje. To jim pomaga pozneje,

ko kot najstniki in odrasli vedo, vsaj podzavestno, da se

obroki ne pojavijo kar sami od sebe, in da dom potrebuje

nego in skrb.

Opazujte svojega otroka in 'prespite' vprašanja, ki se

vam porajajo

DAJ ČAS IN PROSTOR

ZA IGRO S PREPROSTIMI

STVARMI IN V NARAVI

VKLJUČI OTROKA

V VSAKODNEVNO

ŽIVLJENJE

DELAJ Z RITMOM,

PONAVLJANJEM,

OBREDJEM, SKRBJO

SVET JE DOBER

Na kratko – na kaj se

morajo starši in vzgojitelji

osredotočiti?

O PRAKTIČNIH

STVAREH SE ZA OTROKA

ODLOČAJ SAM

OPAZUJ SVOJEGA

OTROKA IN VZEMI SVOJA

VPRAŠANJA V SPANEC

Ko otroke opazujemo pri igri, ko nam pomagajo, spoznavamo,

kako se morajo, ob tem ko rastejo in se spreminjajo

okoliščine, razvijati tudi meje in družinska pravila.

Razumevanje, kako se morajo meje in družinska pravila

razvijati, ko otroci rastejo in se okoliščine spreminjajo,

dobimo, ko jih opazujemo, ko nam pomagajo ali se igrajo.

Če glede neke odločitve, ki jo morate prinesti, niste gotovi,

si poskusite, preden pridete do rešitve, vzeti nekaj časa.

Vprašanje si postavite zvečer pred spanjem, in ko se zbudite,

vam bo odgovor marsikdaj jasen.

Svet je dober

To je morda zelo težko reči otrokom, ko vendar vidimo,

koliko grdih stvari se v svetu dogaja. Toda za majhne

otroke svet mora biti dober. Ta občutek jim daje varnost,

ki jim omogoča, da se učijo, raziskujejo in ustvarjajo do

meja svojih zmožnosti. Ko bodo zrasli, bodo odkrili, da

svet ni vedno dober, toda varnost v njihovih temeljih jim

bo dala prožnost in vztrajnost, da ga poskušajo narediti

boljšega. Katero je večje darilo, ki jim ga lahko damo kot

popotnico?

prevod: Marina Nuvak

How can we help our children to cope with the real world?

Everyone appreciates how complicated the modern world has become and how fast things are changing. It is easy to feel

overwhelmed by the responsibility of deciding how to introduce your children to the world in which they are growing

up. But, have confidence! There are a few simple, common sense guidelines that can help you find the right path.

How did it get to be like this?

What are the most significant things that have made the

world we now live in such a complicated place?

1. Mechanisation - not only do we use machines all the

time in daily life, most of the things that we use are

produced by machines.

2. Urbanisation - we either live in towns or cities, or we

visit them regularly.

3. Computerisation & electronic reproduction - also part of

our daily lives, especially for communication and entertainment.

Waldorfske novice, jesen 2013 5


V z g o j a o t r o k a

Petra Kuhne

Kako naj pravilno

hranim otroka?

Danes velja, da naj otrok ne bi le hranili pravilno,

ampak naj bi pri nabavi hrane upoštevali tudi

ekološke, regionalne in družbene dejavnike. Kako

zahtevna naloga za starše, ki navsezadnje niso strokovnjaki

za prehrano in ki jih prehranska industrija ves čas prepričuje,

kako dobri in po meri so pripravljeni njeni izdelki! Zato bi bilo

prav, da bi v tem članku pojasnili, katera hrana je primerna

za otroka. Toda verjetno ste že uganili: 'pravega načina', ki

bi odgovarjal vsem, ni. Vendar je mogoče določiti osnovna

vodila.

Hranjenje nas povezuje z življenjem

Hrana nam omogoča, da živimo. Če ne jemo, umremo.

Odpovedovanje hrani pomeni, da se človek umika iz življenja.

Če želimo našim otrokom omogočiti srečno življenje,

mora biti tudi hrana povezana z zabavo in ne s

siljenjem. V preteklosti so otroke dostikrat silili, da so

jedli določeno hrano, ker je to bilo nujno. Veliko odraslih

še danes odklanja to hrano. Prehranjevanje prodira

globoko v dušo in nikakor ni le fizični proces. Siljenje s

hrano naj ne bi bilo del hranjenja. Noben zdrav otrok

ne bo trpel nikakršnega pomanjkanja, če izpusti kakšen

obrok. Tudi pomanjkanja vitaminov ne, če ne bo jedel

določenih sadežev ali zelenjave.

Bodite pozorni na nekatere mite o prehrani

V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja so

se strokovnjaki za prehrano osredotočali predvsem na

minerale in vitamine. Tako je postala glavna tema skrb,

da dobijo otroci dovolj železa. Zato so jih redno hranili

s špinačo, ki pa so jo nekateri odklanjali. Potem se je

pokazalo, da je bil izračun količine železa v špinači zaradi

laboratorijske napake previsok. Številnim otrokom

bi lahko prihranili neprijetne prehranske izkušnje, ki so

dostikrat oblikovale prehranske navade za vse življenje.

Takšne primere imenujemo prehranski miti. Tudi danes

jih imamo veliko. Prav tako moramo biti previdni, ko

nam priporočajo natančne količine tekočine, ki bi jo morali

popiti, ali števila sadnih in zelenjavnih obrokov, ki

naj bi jih dnevno pojedli. Mnoge starše skrbi, ali njihovi

otroci pijejo dovolj ali pojedo dovolj zelenjave. V takem

primeru moramo ostati mirni. Tekočine ne dobimo le s

pijačami, je tudi v juhah, sadju in zelenjavi. Nadalje je

pomembno, da razlikujemo med aktivnim otrokom, ki se

morda veliko poti in torej potrebuje večjo količino tekočine,

ter mirnim otrokom, ki raje čepi doma. In tu smo zdaj

pri osrednji doktrini prehrane po antropozofskih načelih:

priporočila so, da so potrebe vedno individualne.

Potrebe so odvisne od posameznika

Prehrana služi človeku, da vzdržuje telo, dušo in duha.

Vsaka oseba je posebna, zato je količina hrane, kakor

tudi nagnjenja in odpori, individualna. Prehranske navada

nam kažejo uravnoteženost otrokove konstitucije in

kateri temperamenti v njem delujejo. Zato bi morali otroke

opazovati: kažejo nam, kaj potrebujejo in česa ne marajo.

Naš mali kolerik rad žveči in s tem preizkuša svojo

voljo, medtem ko mali flegmatik natančno to odklanja in

ima, nasprotno, rad mehko hrano. Zato flegmatični otroci

radi jejo sadje, če je narezano in ponujeno na način,

da zbuja apetit. Ne bodo hoteli ugrizniti v celo jabolko,

kar pa bo kolerik rad naredil. Zato posebna prehrana

ne pomeni, da za vsakega člana družine kuhamo posebej,

ampak budno zaznavanje in sprejemanje, da različni

otroci jedo več ene in manj druge hrane.

Potrebujemo pravila

Bilo pa bi preveč enostavno, če bi zaključili, da naj otrok

jé tisto, kar hoče. Kajti prav to je danes postalo problem.

Že v zgodnjem otroštvu postajajo obroki v družini boj za

premoč. Otrok toliko časa zavrača 'dobro' hrano, da obvelja

njegova volja, razvije enostranske prehranske navade,

kot je 'samo rezanci z omako' ali predvsem sladke

stvari. Toda to, da otroka ne silimo s hrano, ne pomeni,

da mu dovolimo vse. To lahko vodi tudi v neuravnoteženo

prehranjevanje. Pomembno je, da imamo glede hrane

določena pravila, ki obstajajo v družbi in mnogih družinah.

Obstajajo generalna vodila glede tega, kaj in kakšno

kakovost naj kupujemo, česa na splošno naj ne bi kupovali

in kaj naj kupujemo le občasno. Takšnih pravil naj

bi se potem držali, ker dajejo otroku občutek varnosti. To

ne pomeni, da ne sme biti upravičenih izjem.

Učinek 'samo ponujene' prehrane

Naš odnos do hrane je dosti bolj instinktiven, kot si

mislimo. Psihologija oglaševanja je to že zdavnaj spoznala.

Zato se preference razvijejo le po večkratnem zaužitju

hrane. Če nek obrok pojemo enkrat, to pri nas ne

bo sprožilo nekega navdušenja (zavračanje pa tudi ne!).

Pomembno je, da določeno hrano ponudimo pogosteje.

6 Waldorfske novice jesen 2013


Temu rečemo učinek 'samo ponujanja'. To lahko vidimo

pri mnogih prevladujočih živilih, kot je kruh ali druga

običajna živila. Toda če hrano ponudimo prepogosto, to

se nanaša tudi na čokolado, pride do prenajedanja. Tudi

če bomo pogosto dobivali našo najljubšo hrano, je v nekem

trenutku dalj časa ne bomo več marali. Pomeni, da

hrana ne sme postati preveč enolična in da je potrebno

sprejemati novo hrano. Do podobnega odpora do neke

hrane lahko pride tudi v povezavi z dogodkom, ki sledi

potem, ko smo pojedli neko hrano, na primer, ko po

obroku bruhamo. Ni nujno, da je to povezano s hrano,

vendar lahko taka izkušnja privede do tega, da to hrano

več let odklanjamo. Odpor se lahko pojavi tudi zaradi fizične

preobčutljivosti, ki ostaja neodkrita. Slaba presnova

fruktoze lahko privede do instinktivnega zavračanja

sadja. To je mogoče odkriti šele v zadnjem času. Redke

motnje krvi lahko privede do tega, da se nekdo izogiba

mesu, ne da bi tukaj videli povezavo. Ti primeri kažejo,

da se je potrebno odločiti glede na situacijo in ne splošna

priporočila.

Kako naj se pravilno hranim!

Hrana vsebuje tri glavne prehranske snovi: ogljikove

hidrate, proteine in maščobe. Najbolj potrebni so

ogljikovi hidrati. Pomembni so za delovanje živčevja in

možganov, kakor tudi za mišice in presnovo. Vključujejo

sladkor, škrob (bela moka) in kompleksne ogljikove

hidrate (polnozrnata moka), ki vsebujejo še balastne in

druge snovi. Sladkor pride zelo hitro v kri, kar daje naval

energije, toda pomeni tudi, da je kri preobložena s sladkorjem

in omogoča le kratkotrajno prenasičenost. Zato

je priporočljivo, da večino ogljikovih hidratov dobimo iz

kompleksnih. To pomeni polnozrnat kruh, žitarice, kot

je bulgar, polnozrnate testenine, proso ali riž. Bele moke

vsebujejo malo vitaminov in mineralov in bi jih zato morali

jesti manj: tj. ne vsak dan belo pecivo!

Proteini so pomembni za rast in vzdrževanje telesa. Vsebuje

jih rastlinska in živalska hrana. Žitarice in polnozrnat

kruh nam dajo osnovne količine proteinov, ki jih dopolni

mleko, mlečni izdelki in sir. Mesa in klobas naj ne

bi jedli v prevelikih količinah. S proteini bogate stročnice

so največkrat premalo prisotne, čeprav otroci na splošno

radi jedo lečo, grah in fižol. So tudi lahko prebavljive,

če so dobro pripravljene in sezonske. Dobre maščobe so

prav tako del pravilne otrokove prehrane; dajejo toploto,

energijo in zadovoljstvo. Tukaj je potrebno uporabljati

domača, hladno stiskana, nerafinirana rastlinska olja,

kot je sončnično, repično ali olivno. Katerega uporabljamo,

je odvisno od okusa. Mlečne maščobe v razumnih

količinah, kot na primer v polnomastnem mleku, so dobre

in so ena maščob, ki jo najbolje prenašamo. Nekatere

so zaradi ogrevanja izgubile na svoji vrednosti. Vitamini,

minerali in tako imenovane sekundarne rastlinske snovi

ne dajejo energije, vendar so priporočljive kot aktivne

sestavine in aktivatorji. Prisotne so v sadju, zelenjavi,

vključno s solatami. Zato bi morali zelo paziti, da so vse

te sestavine prisotne v naših vsakdanjih obrokih. Tukaj

so primerni sveži, zreli pridelki.

Danes je izredno pomembna kakovost, ki jo dobimo z

gojenjem, kultiviranjem in procesiranjem. Na tem področju

so nam raziskave dale veliko novih informacij. Tako

se kvaliteta mleka izboljša, če so se živali pasle ali dobile

zeleno krmo. Priporočamo lahko biodinamično kmetovanje,

ki gre še dlje od organskega z uporabo biodinamičnih

preparatov, da rastlinam in zemlji omogočijo sprejemanje

kozmičnih sil, ki prihajajo od sonca in planetov.

Proizvodi se prodajajo pod znamko Demeter. Organsko

hrano od drugih zvez (Bioland, Naturland) lahko prav

tako priporočamo. Dobro je, če otroci izvedo, kje in kako

njihova hrana raste. Zato je pomembno, da obiščemo in

kupujemo pri lokalnih kmetih.

Sezone zorenja sadja in zelenjave bi tudi morali opazovati.

Če upoštevamo dejstvo, da nekateri pridelki naravno,

niso vedno na voljo, ne le zmanjšamo porabo energije

zaradi dolgih prevozov ali shranjevanja, ampak tudi

dobimo občutek, da je na nekaj potrebno počakati. Kot

na primer prve jagode. In kot vemo, je polovica užitka

v pričakovanju. Na ta način lahko oblikujemo primeren

prehranski režim, ki prinaša veselje, nas zadovoljuje in

je dobrega okusa.

Članek je bil objavljen na internetni strain: Erziehungskunst-Waldorfpedagogik

heute.

prevod: Marina Nuvak

How do I feed my child properly

It is held today that children should not just be fed in the right way but that ecological, regional and social conditions

should also be taken into account when buying food. What a task for parents who are not, after all, nutritional experts and

keep being told by the food industry how good and tailor-made its products are! So it would be a good thing if this article

explained the appropriate foods for a child. But you’ve already guessed it: there is no ‘right’ way to feed a child which fits all of

them. It is, however, possible is to set out some basic guidelines.

Eating connects us with life

Eating keeps us alive, not eating means dying of starvation.

Refusing to eat is a withdrawal from life. Meals connect

us with life. If we want to give our children a happy life, then

food should also be connected with fun and not coercion. In

previous ages children were sometimes forced out of necessity

to eat certain foods. Not a few adults still refuse to eat

those dishes to the present day. Nutrition penetrates deep

into the soul and is by no means just a physical process.

Coercion should not be part of eating. No healthy child suffers

any deficiency if it misses an occasional meal. Neither

is there any lack of vitamins if certain fruits or vegetables

are not eaten. Waldorfske novice, jesen 2013 7


Š i r i m o o b z o r j a

David L. Brierely

Vzgoja umetnosti življenja

Prožnost in

kreativnost

v sodobnem

izobraževanju

Izredni profesor na Rudolf Steiner univerzi v

Oslu, avtor in gostujoči profesor na mnogih

evropskih univerzah in ustanovah za izobraževanje

waldorfskih učiteljev. Član programa Botin za prenovo v

izobraževanju v Santandru v Španiji. Vodja Šole za jutri

(Škola za sutra), seminarja za demokratične in človeške

vrednote v izobraževanju v državah bivše Jugoslavije

s centrom v Zagrebu, Hrvaška. Dela na metodologiji

prožnosti in trenutno raziskuje učinke šolskih metod na

staranje.

Povzetek

Vsako obdobje ima svoje izzive in naloga našega izobraževalnega

sistema je priprava mladih, da bodo lahko,

ko bodo v prihodnosti prevzemali vodenje družbe,

ta vprašanja reševali. To ne pomeni le, da naj bi bile

prihodnje generacije zmožne položaj obvladovati, temveč

dosti več; biti morajo navdušene nad prihodnostjo

kot posamezniki in kot državljani. V vseh zasebnih in

javnih sferah življenja je videti naraščanje zavedanja,

da je prožno in ustvarjalno izobraževanje na dolgi rok

primaren dejavnik našega preživetja.

V hitro spreminjajoči se družbi je med povprečnimi

ljudmi na cesti mogoče zaznati naraščajoč pesimizem

in malodušje, mnogi med njimi s pomilovanjem govorijo

o prihodnosti, ki – tako verjamejo – čaka njihove

otroke, namesto da bi v njih videli enkratne ljudi, ki

imajo, kot še nikoli doslej, vse možnosti, da dosežejo

visoko izobrazbo in ustvarijo čudovit svet. Blaginja se

vrne le takrat, ko strah in pesimizem nadomesti optimizem

in navdušenje in ko so ljudje polni drznih idej,

ne pa apatije in občutka nemoči.

Naslednji članek, katerega osnova je predavanje v

evropskem parlamentu, postavlja vprašanje, kako oblikovati

nov vzorec izobraževanja, ki upošteva kvalitete,

kot so resnična motivacija, ustvarjalnost, razvoj mišljenja

in kultiviranje čustev.

Prevelik poudarek na terapevtski dimenziji izobraževanja,

za katero je financiranje v zadnjih dveh desetletjih

izredno naraslo, ne bi smel zamegliti pogleda

■ David L. Brierley

na potrebo današnjega časa po metodah, ki bodo pri

vsakem učencu, v skladu z njegovo starostjo, gradile

ključne človeške zmožnosti znotraj posameznih predmetov,

za katere menimo, da so v šolah pomembni.

Za našo skupno evropsko prihodnost moramo ponovno

pogledati, zakaj, kaj in kako učimo, da bi zadostili

potrebam otrok, ki telesno in mentalno odraščajo,

hkrati pa tudi potrebam razvijajoče se družbe.

Vse od renesanse se človeštvo ponaša s svojimi dosežki,

posebno z razumevanjem in obvladovanjem narave.

Razvili smo zaščito pred neposrednimi naravnimi katastrofami

ter tako zagotovili večjo varnost, koristimo

vodne vire, ekstenzivna pridelava hrane je privedla do

manj lakote. Razvoj od mobilnega k motoriziranemu

svetu in sedaj k premičnemu (istočasno nas lahko iz

udobnega domačega fotelja preselijo iz enega mesta

na drugo, iz enega obdobja v drugega), kar pomeni,

da so geografske prepreke znotraj večjega dela Evrope

zdaj izničene. Napredek, ki smo ga dosegli v relativno

kratkem času, daleč presega naše najbolj divje upe in

sanje. Pogoji, ki omogočajo človeštvu zagotoviti materialne

dobrine, potrebne za ustvarjalen obstoj, so v

Evropski uniji v veliki meri zagotovljeni.

Pa vendar smo, paradoksalno, vedno bolj zbegani.

Prizadevamo si in trdo delamo, vendar smo se hkrati

začeli spraševati, kakšen je smisel našega naprezanja.

Naš nadzor nad materialnim dnevno narašča, pa

vendar se vedno večje število ljudi počuti v svojem življenju

nemočnih. Medtem ko vedno na nove načine

8 Waldorfske novice jesen 2013


obvladujemo naravo, pa narašča občutek, da smo izgubili

vizijo, potrebno za popolno razumevanje človeške

narave. Mnogi ljudje se na primer vedno bolj zavedajo

svojih nesproščenih in neizrabljenih potencialov. Med

mladimi lahko mnogokrat slišimo izraz to je izguba

časa. Sociolog Zygmunt Bauman je predstavil koncept

izgubljena življenja; z njim opisuje starejšo osebo, ki

bo neizogibno pogledala nazaj na svoje življenje in ga

ocenjevala kot dobrega ali ne. Dobro bo, če bo ta oseba

nekako čutila, tudi če čisto malo, da se je njena enkratna

osebnost umestila v svet. Vse od prehoda tisočletja

se je v družbi v ospredje postavil koncept blaginje in se

vse bolj tiče zdravja in kakovosti življenja.

Ta trend postavlja najbolj temeljna vprašanja človekovega

obstoja: kaj smo, kako bi morali živeti in kako

lahko sprostimo našo ogromno energijo in jo produktivno

uporabimo – tako za dobro posameznika kot celotne

družbe. Naše življenje je najbolj dragocen vir in

najpomembnejše vprašanje, s katerim se danes srečujemo,

je, kako ga živimo. Naši odgovori so odvisni od

tega, kaj cenimo in kje najdemo zadovoljstvo. Kako naj

živim? Kaj mi je najbolj pomembno in zakaj? Kakšen je

smisel mojega življenja? V sodobnem življenju se tem

temeljnim vprašanjem ne moremo izogniti. To so globoko

osebna vprašanja, toda hkrati tudi stvar družbe kot

celote. Uspešna družba je odvisna od celotnega dobrega

počutja njenih članov.

Izobraževanje se začne tisti trenutek, ko imamo predstavo

in voljo, da oblikujemo človeka, kakršen naj bo,

in družbo prihodnosti, kakršno si želimo razviti.

Da bi se v mislih prestavili v prihodnost, da bi izpolnili

svoje ambicije kot posamezniki, kot narodi, moramo

biti napredni. To pomeni, da moramo sprejeti

spremembo in spoznati, da je posledica vztrajanja pri

starem stagniranje. Napredek tako postane nevzdržen.

V našem času je razburljivo to, da moramo zavestno

izbirati, da bi lahko svoje vrednote, sanje in ambicije

projicirali v prihodnost. Mnogi bodo ugovarjali, da je

za naše kolektivno preživetje pomembno zavedanje in

ohranjanje človeških vrednot. Spoznanje, da so v načelih

izobraževanja spremembe potrebne, je vedno bolj

prisotno na dveh ravneh: na političnem in na splošno

med učitelji, starši in delodajalci.

Namen našega obstoja je, da v sebi, kolikor moremo,

razvijemo element človečnosti. Da bi v polnosti razvili

enkratno osebnost, je treba razviti finejše čute, kultivirati

naš čut razsodnosti. Ko se sprašujejo po smislu

življenja, vedno več ljudi odkriva povezavo z izpolnitvijo

individualnih potencialov kot osnove razvijajoče se

družbe.

To predstavlja temelj napredne družbe.

Vprašanja našega časa

Svet se spreminja hitreje kot kdaj koli prej v zgodovini.

Šolski učni načrt naj bi omogočil osnovo za aktivni

angažma v naši zgodovini. V današnji visoko tehnološki

eri tudi predvideti ne moremo, kakšen bo svet takrat,

ko bodo učenci, ki danes stopajo v šolo, leta 2029 to

šolo zapustili, kaj šele leta 2078, ko se bodo upokojili.

Ta nepredvidljivost je za naš šolski sistem problematična.

Vedno več mladih se sprašuje o vrednosti nakopičenega

znanja, ki ga dobijo kot osnovo za bodoče

delovanje v družbi. Vitalna vprašanja, ki se tičejo

razumevanja ustvarjalnosti, inovativnosti in prenove

so globoko povezana z drugimi vprašanji, kot so vseživljenjsko

učenje, samospoštovanje, ugodje, zdravje in

prožnost. Potrebno je razmisliti o vprašanju kvalifikacije

v odnosu do sposobnosti, tj. kako lahko nakopičeno

znanje in veščine preobrazimo v individualizirano

inovativno, kritično mišljenje.

Naše življenje je najbolj dragocen vir in

najpomembnejše vprašanje, s katerim se

danes srečujemo, je, kako ga živimo.

Naši izobraževalni sistemi imajo pomembno vlogo pri

razreševanju navidezno neukrotljivih globalnih vprašanj,

s katerimi se soočamo na mnogih ravneh. Naša

moderna ekološka filozofija rastlinskega in živalskega

sveta šteje šele eno stoletje. Prihajajoče okoljske težave

so še vedno visoko na agendi in še vedno težko najdemo

rešitve. Soglasje pri takih vprašanjih lahko temelji

le na skupnih vrednotah.

Menim, da je zdaj pravi čas za ekologijo, ki temelji na

človeških razmerah enaindvajsetega stoletja, kot nadaljevanja

razvoja tistega, kar se je dogajalo skozi stoletja.

Že v dvajsetih letih 20. stoletja, ko je bila psihologija

še v povojih, je H. G. Wells izdal devet knjig v treh

zvezkih, ki jih je nameraval imenovati Kultura človeške

ekologije. Vendar so mu uporabo tega naslova odsvetovali,

kajti v tistem času je le malo pomenil. Svetovali

so mu, da jih imenuje Znanost življenja. Danes smo

zmožni bolje razumeti njegove ideje o družbi, ki temelji

na čvrstosti in zdravju njenih državljanov. Skrbela

ga je povezava med razvojem človekovega notranjega

življenja in njegov odnos do napredka v svetu zunaj.

Takrat je Wells kot raziskovalec prihodnosti predvidel

epidemijo psihičnih obolenj in posledično neugodje/

bolehnost, do katere bo prišlo zaradi erozije človeških

vrednot. Predvidel je, da bo v bližnji prihodnosti državljan

zaradi globalnih medijev dobro obveščen in da bo

lahko jasno videl, da stanje nekega naroda ni takšno,

kot bi moralo biti. Vendar ta ista oseba ne bo zmožna

spremeniti ničesar. Iz dveh razlogov. Prvič, zaradi obsega

zadev ne bo zmožen videti možne rešitve na bolje.

Drugič, ne bo imel potrebnih lastnosti in sposobnosti,

da bi kaj spremenil. Zame je to fenomenalna izjava in

je odločilna za temo tega predavanja. Wells je verjel, da

se je potrebno primerno odzvati. To vključuje revizijo

šolstva na vseh ravneh ter prenovo zastarelih pogledov

na naravo dela in motivacije, podedovanih iz časa industrijske

revolucije, ko so bili drugačni pogoji in izzivi.

Prav je, da si postavimo primerno vprašanje. Ali

se je v zadnjih dveh stoletjih, ko so naši inženirji in

Waldorfske novice, jesen 2013 9


kemiki izumili in dosegli tisto, kar je bilo našim pradedom

nedosegljivo, v naših šolah in univerzah dosegel

enak napredek v izobraževanju ter vežbanju moči misli,

da našim izobražencem priskrbi potrebna orodja

za ustvarjalnost in inovacije, ki jih bomo v prihodnosti

tako zelo potrebovali? Morda je Wells mislil na to,

ko je uporabil besedo čvrstost. Zanimivo je, da govori

o zdravju, o zdravem posamezniku in zdravi družbi

istočasno.

Otrok v razredu preživi tisoč ur na leto, kar predstavlja

eno šestino življenja, pri čemer ni vljučen vrtec in

višje izobraževanje. To je velikanski vložek, tako časa

kot denarja. Še več, je celo obvezno.

V času, ko javne investicije niso več zagotovljene,

ko mnoge evropske države uvajajo strožje varčevalne

ukrepe in se nivo brezposelnosti med 16-24 letniki povečuje,

je vedno več poudarka na človeških vrednotah

in izobraževanju.

Nobena država članice EU ni pri tem trendu izjema.

Na področju izobraževanja se je pojavila dilema in je

prišlo do zmede. Na eni strani je vedno večji pritisk

po kratkoročnih rezultatih, da bi upravičili nadaljnje

stroške v izobraževalnem sektorju, na drugi pa vse

večje spoznanje, da je v življenju izjemno pomembna

perspektiva. Prišli smo do točke, ko je med učitelji in v

družbi kot celoti veliko negotovosti glede tega, kako naj

šole pripravljajo na življenje.

Vedno več mladih se sprašuje glede vrednosti

nakopičenega znanja, ki ga dobijo kot osnovo za

bodoče delovanje v družbi. Vitalna vprašanja,

ki se tičejo razumevanja ustvarjalnosti,

inovativnosti in prenove, so globoko povezana z

drugimi vprašanji, kot so vseživljenjsko učenje,

samospoštovanje, ugodje, zdravje in prožnost.

Obetavna prihodnost?

V tem kontekstu lahko vsaka oblika nezadovoljstva

sproži konfrontacijo med posamezniki in državo. Nedavna

raziskava, ki jo je vodila Fundacija za politično

inovacijo (2011), je raziskovala način življenja in pričakovanja

med 32 700 mladimi v 25 državah. Kaže, da

se je 47 % Evropejcev med 15 in 29 letom pripravljenih

boriti za družbene pravice in neizpolnjene obljube. Stopnja

nezadovoljstva med mladimi vseh slojev družbe

je visoka. V nekaterih družbah, kot je Egipt, je mnogo

mladih, v državah zahodne Evrope, pa jih je premalo.

V deželah, kjer je mlajša generacija številčnejša od starejše,

so mladi pripravljeni protestirati za stabilne obete

na dolgi rok, zaposlitev v izbranem poklicu in varne

razmere za ustanavljanje družine.

Ni dvoma, da živimo v svetu streznitve, kjer iščemo

idejo samostojne osebnosti, ki je zunaj dosega znanstveno-tehnološke

družbe. V Nemčiji so protestniki,

večinoma iz srednjih slojev, ustanovili nov svet jeznih

državljanov. Ni nujno, da to razočaranje izražajo direktno,

pogosto so ta naraščajoč nemir izrazili na mirnih

demonstracijah, ki so se nanašale na druga vprašanja.

Demokracija si bo vedno morala prizadevati, da združi

dva vidika življenja, ki sta ju v Stari Grčiji predstavljala

ecclesia in oikos. Oikos je predstavljal zasebne interese

posameznika in ecclesia skupne interese in javne službe.

Ecclesia dobesedno pomeni 'zbrati skupaj' in v prvih

začetkih naše evropske demokracije se je združevanje

teh dveh vidikov življenja znašlo pred strahom. Ta dvosmerni

prevod med jezikom in potrebami posameznika,

družinskimi interesi in interesi družbe, je v uspešni

družbi pomembna javna zadeva ali pravzaprav zakon.

Uspeh demokracije bo vedno odvisen od tolmačenja potreb.

Če oikos ne deluje, bo to videti na protestni neudeležbi

volivcev ali uličnih protestih, kot smo to v zadnjem

desetletju videli v mnogih državah. Zdrava demokracija

bo odvisna od tega, kako se ti dve strani družbe integrirata

v metode in vrednote naših šol.

Šolska kultura učenja

Šola je inštitucija za prenos kulture. Njen učni načrt

omogoča učencem, da usvojijo intelektualna in

praktična znanja. Na ta način koristi prispevek naših

prednikov. Ta del šolskega dela temelji na zbranem védenju

in praktičnih veščinah iz preteklosti. Toda učni

načrt vsebuje še nekaj. Spodbuja učence, da prispevajo

k prihodnosti kulture, tako da posamezniku daje

možnost, da najde svoje lastne interpretacije tistega,

kar nam je dala preteklost. Ta proces vključuje vajo

oblikovanja novih idej. Prvo pripravi predmete v učnem

načrtu, tako da natančneje določi veščine in predmete

znanja. Zadnje pa so izrazni predmeti. Od učnih predmetov

se občutno razlikujejo v tem, da veščine ali znanje,

ki naj bi ga pridobili, ni natančno določeno. Izrazni

predmet opisuje vzgojno srečanje in definira nalogo, ki

jo učenci dobijo. Tukaj tiči povabilo k raziskovanju. Ti

predmeti bolj spodbujajo kot predpisujejo. Od učencev

ne pričakujemo enotnega odziva. Nasprotno, spodbuja

se raznolikost odzivanja. V izraznem kontekstu te

vrste učitelj upa, da bo omogočil okoliščine, v katerih

postanejo pomeni in mnenja poosebljeni in so osnova

za kultiviranje mišljenja ter oblikovanje idej. Želimo,

da učenci nekaj ustvarijo, teoretično ali umetniško/

praktično. Rezultati so tako raznoliki kot posamezniki,

ki jih ustvarijo. Tukaj pa tiči težava. Ocenjevanje

nikoli ne more temeljiti na skupnih standardih tako

kot pri učnem ogrodju. To delo je ustvarjeno z enim

samim ciljem, da odkrije izvirnost, smisel in ustvarjalno

mišljenje. Trdno sem prepričan, da tak način dela

spodbuja, da se oikos in ecclesia srečata v razredu, ki

je navsezadnje mikrokozmos družbe.

Če upoštevamo to dvojnost, se moramo vprašati, kaj

generacija mladih z 'neizpolnjenimi obljubami' sploh

misli. Vsakdo bi takoj pomislil na politične manifeste

in vladno politiko, ki se niso uresničili. Toda človek,

10 Waldorfske novice jesen 2013


ki se kot jaz giblje med mladimi po različnih evropskih

državah, ve, da izvor tega nezadovoljstva in frustracije

tiči globlje. To je vprašanje avtentičnosti posameznika,

usposobljenosti in se nanaša na teoriji neusposobljenosti

H. G. Wellsa in Ericha Fromma. Mnogi študenti

se teh vprašanj zavedajo. Drugi se tega nemira manj

zavedajo in se priključijo nasilnim demonstracijam

skupin, da tako zadovoljijo svojo potrebo po emocionalni

sprostitvi. Da se bomo lahko lotili reševanja teh problemov,

se moramo lotiti kratke simptomatične analize

našega časa.

Šolanje Henrija Adamsa je veliko več kot avtobiografija.

Osnova za knjigo je bil boj Henrija Adamsa, ki se

je na stara leta trudil prilagoditi modernemu življenju,

tako zelo drugačnemu od tistega iz njegove mladosti.

Predstavlja kritiko vzgojne teorije v praksi. Ko je avtor

knjigo napisal, je natiskal nekaj zasebnih kopij in jih

razdelil med prijatelje in svoje somišljenike. Po njegovi

smrti je bila knjiga izdana in je leta 1919 dobila Pulitzerjevo

nagrado. Imeli so jo za eno najpomembnejših

knjig prve četrtine prejšnjega stoletja. Čez deset let pa

je šla v pozabo. Knjiga je razmišljanje o družbenih, tehnoloških,

političnih in intelektualnih potrebah, ki so

se pojavile v času Adamsovega življenja in ki bodo v

enaindvajsetem stoletju združile svoje moči. Adams je

zaključil, da ga je tradicionalni vzgojni sistem odtujil

od modernega sveta. Pomeni, da se nikoli ni sprijaznil s

spremembami, ki jih je doživljal. Kar pa je še pomembneje,

ni bil nagovorjen osnovni cilj sodobne vzgoje, samovzgoja.

Bil je zmeden, toda življenje je teklo dalje,

kot pravi, ga je poganjalo 'dinamo'. Pri uporabi besede

dinamo (iz grške besede sila) se sklicuje na zunanji

impulz, ločen od človekovega notranjega življenja, ki

nas vodi dalje brez premora. Adams nikakor ni bil proti

tehnološkemu napredku, ravno nasprotno. Tehnološki

napredek kot tak je sprejel in je bil v svojem kraju

Bostonu eden tistih ljudi, ki so leta 1902 prvi kupili

avtomobil.

Staro in novo

Kako se je evropska družba od časa Henrija Adamsa

spremenila? In če se je, kaj to pomeni za vzgojo in

izobraževanje?

Da ilustriramo to točko, lahko s ceste vzamemo človeka

v letu 1900 in ga postavimo v leto 1950. Bil bi priča

največjim spremembam v najkrajšem času naše zgodovine.

Presunjen in zbegan bi bil spričo sveta, polnega

tehnoloških čudes. Nič več ne bi videl kočij s konji in

mladeničev, ki prenašajo vedra, v katera zbirajo konjske

fige, ceste bi bile polne avtomobilov, tovornjakov in

avtobusov. Na obzorju bi bilo vse polno nebotičnikov,

letala bi prečkala nebo. Ljudje bi potovali preko oceanov

in prečkali celine v nekaj dnevih in ne več tednih

ali mesecih. Doma bi imel vrsto električnih pripomočkov

in aparatov, kot je radio, televizija, telefon in drugi

komunikacijski čudeži. Lokalno trgovino na vogalu bi

nadomestil supermarket z neverjetno veliko izbiro vrst

blaga.

Če zdaj to osebo iz leta 1950 prestavimo v leto 2000,

bi se zlahka orientirala. Avto, letalo, in vlak bodo verjetno

bolj aerodinamične oblike, potovali bodo hitreje,

toda ne bodo mu popolnoma tuji. Računalnik bo imel

enako tipkovnico kot njegov stari tipkalni stroj. Toda

kmalu bo ugotovil, da so se zgodile ogromne, vendar

bolj subtilne spremembe. Če bi se ozrl stran od tehnologije,

bi opazil, da so spremembe v družbenih vrednotah

vplivale na strukturo naših življenj tako, da živimo

in delamo. Ne bi našel več istih načinov delitve dela in

hierarhije sistema vodenja, niti ne bi delal od osmih

zjutraj do petih zvečer. Ženske bi bile zaposlene zunaj

doma. V velikih združevanjih Evrope, ki so se v tem

obdobju še nadalje širila, se ljudje niso več poročali

mladi, imeli zgodaj otroke in vse življenje napredovali

v isti službi.

Se nadaljuje.

prevod: Marina Nuvak

Educating The Art of Life

Resilience and Creativity in Contemporary Education

Associate Professor Rudolf Steiner University College Oslo, author and guest professor at several European

universities and teacher education institutions. Fellow of the Botin Platform for Innovation in Education in

Santander, Spain. Leader for Sola zu sutra, (‘The School of Tomorrow’) a seminar for democratic and human

values in education in the former Yugoslavian states centered in Zagreb, Croatia. Works with Resilient Methodology

and at present is researching the effects of methods in schools in relation to geriatrics and old age.

Every era has its challenges and it is the task of our

educational system to prepare young people to resolve

these issues in their appointed future roles in society.

This involves not only that the next generations are

able to cope with but, in addition, are excited by future

prospects both as individuals and as citizens. A greater

awareness of a long-term resilient and creative education

as a prime factor in our very survival is growing in

all sections of private and public life. In our fast changing

society it is easy to detect a growing pessimism and

despondency among the average man or woman in the

street, many of whom speak pityingly of the future they

believe their children will have instead of seeing unique

human beings who, as never before, have all the possibilities

to participate in higher education and to create

a beautiful world. Prosperity only returns when pessimism

and fear are replaced by optimism and enthusiasm

and people are filled with audacious ideas rather

than apathy and a sense of helplessness.

Waldorfske novice, jesen 2013 11


U t r i n k i

Magda Mlekuž

Učenje

kreativnega pisanja

'/ ... / slovenska beseda je beseda praznika in petja.'

(I. Cankar: Kurent)

Jezik je glasen izraz kretnje, ki ni narejena z

zunanjimi udi, temveč z elegantnim delom

človeškega organizma – z glasilkami. Pri

tvorjenju glasu jim pomaga celotno področje glave z

jezikom v ustni votlini, ki prenaša sporočilo o tem, kaj se

dogaja v notranjosti, v čutenju, naravnost v zunanji svet.

Čut za jezik oziroma jezik sam pove, kako nekdo dojame

in izraža duha skozi govor. Čut za jezik je duhovno-socialni

čut in se razvije najpozneje. Razvoj tega

čuta je povezan s predhodnim razvojem čuta za voh in

dotik.

Druga zmožnost jezika je izražanje resnicoljubnosti

kot ene izmed kvalitet lepote. S tem pridobi beseda tudi

svetost v sporočilu. Z različnimi pristopi in medicino

zdravimo telo, toda ti pristopi se ne dotaknejo duše. Do

tja seže le zdravilnost besede. Če je svet besed bolan, je

potrebno vedeti, da obstajajo tudi besede, ki zdravijo.

Beseda je del logosa univerzuma in vsi smo povabljeni,

da prispevamo v ta logos prek besed. Zelo preprost

način prihaja od znotraj, toda za to je potrebno vložiti

kar nekaj truda in ozavestiti ter spremeniti tok misli,

še posebej nezavedno razmišljanje. Obrniti je potrebno

notranjo sliko in tok.

Ustvarjalno pisanje je ena izmed metod, kjer preko

jezika izražamo sebe in svoj odnos do sveta, preko

slovnice pa učenci gradijo zavest o lastni zavesti. Ritem

in ponavljanje v poeziji; jezik gradijo s svojo posebno

močjo.

Umetnost pisanja je razširjati igro in spoznanje, da

pisanje ni nekaj, kar je zmožna le peščica ljudi. Največkrat

mislimo, da se določene sposobnosti otroka

pojavijo. Potrebno jih je vzgajati. Samo učenje poteka

po stopnjah in pri tem večamo sposobnost veščine pisanja.

Nato postane ustvarjalno pisanje veliko veselje.

Skozi učenčev zapis vidimo, kateri temperament prevladuje

v njem. Štiri skupine povedi so v resnici štirje

načini, poti s katerimi se pogovarjamo in obračamo v

svet. Temperamenti so orodja, s katerimi se v življenju

izražamo. So hkrati naše darilo in omejitev. Flegmatikom

je bliže izražanje skozi pripovedne povedi, sangviniki

so zelo igrivi in pripadajo jim vzklične povedi,

polne navdušenja. Čeprav so melanholiki tihi in resni

ter se preko vprašalnih povedi obračajo v svet, imajo

pripovedni čut za humor. Kolerik je posameznik z močno

voljo in se na svet obrača z velelniki.

Prvotno zgodbo nato nadgradimo naslednji dan, ko

v pisanju sledimo različnim navodilom – npr. napiši

zgodbo v navdušujočem tonu. Tak način zapisa doprinese

k lepoti, občutju srca. Si tisti, ki vodi. S tem doprinesemo

k učinkovitosti sveta. Drugo možno navodilo

je: pripoved zapiši jasno, modro in naj je resnična. Z

vsemi temi pristopi prispevamo, da se razvijajo temperamenti

in imajo za cilj uravnotežene temperamente v

odrasli osebi.

Kreativno pisanje ima najmočnejši učinek na razvoj

te spretnosti pri učencu, če je delo individualno. Delo

v skupini podpira le tiste, ki so že v izhodišču dobri

in s tem načinom učinkoviteje prispeva k njihovemu

razvoju. Tistim, ki tega niso tako vešči, ne doprinese

želenega razvoja v ustvarjalnem pisanju.

Skozi čas šolanja sta jezik in ustvarjalno pisanje

orodji, s katerima učenec izraža sebe in svet, uči se

globalnega gledanja delcev v celoti ter počasi razvija

logično mišljenje. Med puberteto je potrebno združiti

moči notranje imaginacije z logičnim mišljenjem. Le

tako lahko ustvarimo koncepte.

12 Waldorfske novice jesen 2013


Pri vajah ustvarjalnega pisanja smo pozorni na

ustvarjalnost in ne pravilnost zapisa. Ustvarjalno pisanje

razvija moč šibkejših posameznikov, ki sčasoma

pridobijo moč, da si upajo svoj zapis prebrati pred razredom.

Ustvarjalno pisanje ponuja paleto pristopov od

zapisov, ugank, idiomov, ki netijo domišljijo, ustvarjalnost,

predvsem pa veselo igrivost z besedami. V glavni

uri jim namenimo deset minut skozi celo epoho določenega

predmeta. Ta metoda je uporabna pri biologiji,

zgodovini, zemljepisu, matematiki ...

Največje zadovoljstvo učitelja so široko odprta usta

učencev in pripomba sošolcev: 'Ti si pa pravi pisatelj.'

Veste koliko pomeni taka pohvala učencu, ki je se težko

zbere in zaradi tega počasen in neorganiziran pri

matematiki? Vem, da beseda tudi celi, daje lepo samopodobo

takemu učencu, dviguje mu lastno vrednost. In

vse učence je potrebno zaceliti. Prispevajmo vsi skupaj

z brezmejnimi besedami v logos univerzuma. Stremimo

k učinkovitosti dejanj z lahkotnim, navdušujočim

pristopom, polnim modrosti in resnosti. Mogoče bomo

zato lahkotneje in bolj zdravo živeli.

Ukrotil sem Bukefala

Sem Aleksander Veliki in stojim pred ogrado za konje.

V njej skače, galopira in divja veličasten vranec, ki ga

nihče ne more ukrotiti, kaj šele zajahati. To je Bukefal.

Opazujem in opazujem. Sčasoma ugotovim, zakaj je

konj tako divji. Ko stojim ob njem, se počutim majhnega

in nemočnega. Prestopim ogrado, obrnem ga stran od

njegove sence. Zajaham ga in ga blago stisnem z nogami.

Uspelo mi je, dobil sem svojega konja Bukefala.

Tala Mencej

Sem Aleksander Veliki in danes mi je uspelo ukrotiti

Bukefala. Konja, najbolj norega in podivjanega konja

vseh časov. Najprej sem ga pozorno opazoval. Opazil

sem, da se boji lastne sence, zato sem ga obrnil stran

od nje. Bukefal se je pomiril, z lahkoto sem ga zajahal.

Jan I. Rozman

Jaz sem Aleksander, Filipov sin. Zelo rad opazujem

stvari, saj potem mogoče lahko pomagam, da bodo stvari

boljše. Nekaj časa sem si ogledoval konja po imenu

Bukefal. Bukefal pomeni bikova glava. Nihče konja ni

mogel pomiriti. Jaz sem opazil, da se boji svoje lastne

sence. Ko sem ga obrnil v drugo stran, se je takoj pomiril.

Ljudje so mislili, da je to čudež, toda konj je zelo

poslušen. Počutil sem se naravnost odlično. Zajahal sem

ga in odjahal skozi vas.

Lina Radilovič

S težkim srcem sem zapustil Trojo in svojo ženo Kreuzo.

Moral sem na pot, da bi izpolnil nalogo, ki so mi jo

zastavili bogovi. S seboj sem vzel sina.

Dospeli smo na Kreto in mislil sem si : ' To je torej Kreta,

dežela mojih prednikov, ustanoviteljev mesta Troje.'

Bogovi so nad zgrajeno mesto poslali sušo.Ta otok sem

moral zapustiti. Težko je bilo gledati, kako ljudje od žeje

umirajo, toda moral sem dalje.

Po dolgem blodenju in velikih nesrečah sem prišel v Kartagino.

Pri kraljici Dido sem ostal leto dni. Zopet sem se

spomnil moje naloge, nekaj v srcu me je gnalo naprej.

Jan I. Rozman

Vas prisrčno vabi na

Božični semenj

v soboto, 30.11.2013

Prireditev se prične ob 10.00 uri

z glasbenim nastopom ter nato z ogledom

razstavljenih in prodajnih izdelkov.

Od 11. do 18. ure bo potekala prodaja ročno izdelanih

igrač, adventnih venčkov, novoletnih okraskov,

pletenin, izdelkov iz filca, gline in lesa; prodaja Demeter,

biodinamičnih in ekoloških pridelkov in proizvodov ter

mnogih drugih lepih in uporabnih stvari.

Restavracija, ki bo odprta od 12. do 20. ure ure, bo dobro

preskrbljena s hrano in pijačo, delovala pa bo tudi kavarna

KWA in slaščičarna.

Na semnju bo vsakdo lahko našel nekaj zanimivega zase.

Pripravili bomo:

Za otroke: lutkovne igrice, palčkovo pravljično deželo z mini

delavnicami, rajanje, vilinsko hišico, labirint, srečolov

Za odrasle: predstavitev dela waldorfske šole in vrtca, predavanja

Delavnice: izdelovanje angelov iz volnene preje, oblikovanje gline,

izdelovanje zvezdic

Kulturni program:glasbeni nastopi učencev in učiteljev glasbene

šole, Božični koncert Pevskega zbora staršev in učiteljev WŠL

Vljudno vabljeni!

Prireditev bo potekala v prostorih

Waldorfske šole Ljubljana, Streliška 12, Ljubljana

Waldorfske novice, jesen 2013 13


U t r i n k i

Edita Šelih in Mojca Bregar Pikalo

Prvi šolski dan

S sončnicami ovenčan in z venčki

okronan

Pričakovanje in zvedavost v očeh naših

prvošolčkov sta še posebej bogatila jutro

letošnjega prvega šolskega dne, ko so se mali

junaki s svojimi starši zbrali v avli šole pri akvariju in

ustvarili dve prav prisrčni koloni 1. a in 1. b razreda. Oba

razreda sta malo kasneje zares ponosno odkorakala proti

slovesnosti v Viteški dvorani, ob tem pa ju je spremljala

pesem, ki je mehko prihajala iz flavt petošolcev ... Ganljivo.

Prenekateri izmed staršev naskrivaj potoči solzo, seveda,

vsak na svoj način, starši in njihovi prvošolčki vstopajo v

novo življenjsko obdobje, slednji - s sončnico v roki!

Kmalu po sprejemu v Viteški dvorani so se otroci podali

v svoje razrede, kjer so prvič sedli v šolske klopi in

že vedoželjno spraševali, kaj se bodo ta dan učili. 'Ali

bomo pisali?' in podobna vprašanja so kipela iz njihovih

radostnih obrazov.

Pa smo se res podali na potovanje, dolgo potovanje -

in prispeli v kraljestvo Ravnih in Krivih, kar so prvošolci

'ovekovečili' tudi na tabli, ki je postala pravi mozaik

ravnih in krivih. In koliko krivih in ravnih so našli v

razredu in okoli sebe, ko so polni čudenja odkrivali obe

kraljestvi med nami! Zatem smo se sprostili še ob rajanju

in prepevanju pesmic v ritmičnem krogu, ki smo

mu nemudoma dali ime sončkov krog, ko nas je presenetila

torta! Veliko veselje nekaterih prvošolčkov se je

izrazilo v vprašanju: 'Ali bo jutri v šoli tudi torta?'

V tem času, po dobrih treh tednih pouka, smo skupaj

pogumno in strumno odkrili že mnoge skrivnosti v kraljestvih

Krivih in Ravnih, gospod Ravni in gospa Kriva

sta nam že podala roko v slovo, zdaj pa že radovedno

trkamo na vrata kraljestva prstnih števil in pletemo Mihaelov

pas, saj proti mihaelovem čas beži.

Polni toplega srca in sončnih iskric v očeh,

ko zazreš se v njih, ti zastane dih ...

... to so naši otroci v 1.A in 1.B.

14

14 Waldorfske novice jesen 2013


U t r i n k i

Marta Ivanušič

Geološka

transverzala

sedmega razreda

Cilj te šole v naravi je spoznavanje naravnih

geoloških danosti in koriščenja le-teh tekom

zgodovine ter krepitev volje, socialnih veščin in

premagovanje samega sebe.

Sedmi razred je zaključil s tridnevnim pohodom po

geološki transverzali. Po ogledu Dovžanove soteske in

Šentanskega rudnika so začeli svoj pohod iz Ljubelja

proti planini Prevale. Od tam so se povzpeli do Roblekovega

doma na Begunjščici, žal je vrh ostal zaradi goste

megle neosvojen.

■ Zabreška planina pod Stolom

Ker je po prihodu v Valvazorjev dom, ostalo otrokom

še veliko energije in dobre volje, so se povzpeli še na

arheološko najdišče Ajdno.

■ Roblekov dom na 1600 m n.v.

Sledil je sestop do doline Završnice, kjer so prespali,

in naslednji dan začeli s pohodom do Valvazorjevega

doma, vendar le po pobočju Stola, saj je žal tudi vrh

Stola zaradi snega ostal neosvojen. Razočaranje otrok

je nadomestil lep sončen in topel dan, ki so ga preživeli

z veliko pozitivne energije, navihanosti in igrivosti.

■ Ajdna

Tretji dan je sledil pohod oz. sestop čez Jelenkamen

do Jesenic, kjer je otroke pričakala pica in vožnja z

vlakom do Ljubljane.

■ Zaključek šole v naravi pred picerijo na Jesenicah

■ Fantje in g. Popovič

Nasmejani in veseli obrazi otrok povejo vse.

Waldorfske novice, jesen 2013 15


U t r i n k i

Katja Koželj

Po čudovitih poteh

Slovenije

Kdor misli, da do potankosti pozna našo deželo,

ga narava vedno znova preseneti. Tako

preseneti kot zlepa ne pričakuje.

Ko nas nekdo prosi, naj mu opišemo Slovenijo, večina

najprej pomisli na Bled, Bohinj, Postojnsko jamo, morje,

morda še Triglav … Tiste najbolj značilne, turistično

dobro predstavljene dele Slovenije, ki so brez dvoma

lepi, ampak ... Toliko je še neodkritih, nepoznanih, neokrnjenih

poti. Nekateri so težje dostopni, zato se malokdo

opogumi in jih obišče.

Verjetno vsi Slovenci poznamo Pohorje. Vsaj po imenu,

če ne drugače. Ljubitelji hribov in gora ga poznajo,

a za večino je to smučišče in prizorišče Zlate lisice.

In prostor, kjer v prostranih gozdovih ne pričakuješ

presenečenj.

Letos v začetku septembra smo se z 8. razredom WŠ

Ljubljana odpravili v šolo v naravi, in sicer smo prehodili

Pohorje, od Areha do Josipdola. Pot nas je vodila

čez neskončne gozdove, pokrite z dolgo, poležano travo,

čez jase in travnike … Mir in samota sta samoumevna,

a ko smo prišli do Lovrenških jezer, smo nekateri ostali

brez besed (pri otrocih je to že zaradi njihove narave

precej nemogoč pojav). Tega, kar smo videli, res nismo

pričakovali. Tudi to je Slovenija? sem se vprašala. Barje

na nadmorski višini 1500 m, jezerca, ki dobivajo vodo

s padavinami, vse naokrog pa malo več kot polmetrsko

rušje. Pogled je resnično neverjeten.

Takšna in podobna presenečenja so nas spremljala

celo pot, za katero si marsikdo predstavlja, da je dolgočasna

in se tam nič ne dogaja in zgodi. Ob naravnih

čudežih, obiskih gozdnih živali in zanimivi družbi, kot

so osmošolci, ti sigurno ne more biti dolgčas.

16 Waldorfske novice jesen 2013


U t r i n k i

Žetev

Breda Pavlovič

Oktobra 2012 smo na šolski njivi na Barju posejali

žita: ječmen, pšenico, rž in piro. Semena so

padla na zorano ledino, ko so otroci, razvrščeni

v štiri skupine, posejali vsak nekaj pesti semen.

In potem nas nekaj časa ni bilo tja. Sredi novembra

pa smo šli pogledat in nežne bilke žitaric so bile visoke

pol pednja. Pred nami pa je bila dolga zima.

Bil je sneg, veliko snega. In ko je končno prišla pomlad,

je s seboj prinesla mnogo dežja, preveč, da bi ga

mogla zemlja na Barju popiti. Zato so naša žita stala v

vodi ali celo pod njo.

Vendar jih tudi to ni pokončalo. Ko smo prihajali na

njivo in sadili ter sejali vrtnine, smo lahko občudovali,

koliko so žita zrasla. Povodenj jih je le razredčila.

Potem je sonce končno začelo sijati in greti tako močno,

da so začela zoreti. In konec julija so bila zrela za

žetev.

Obvestila sem starše in potem v strahu čakala, koliko

jih bo prišlo, saj smo bili sredi počitnic. Narava je udarila

še s hudo nevihto dva dni prej, tako da je bilo vse

pod vprašajem. A presenečenje!

Ne le, da so prišli starši z otroki, nekateri so prišli celo

brez njih, saj so bili otroci na počitniških taborih!

Delo smo kar hitro opravili, med smehom in dobro

voljo, vmes se nam je pridružila tudi ga. Kozamernik,

ki nam je pokazala, kako povezati snope. Otroci so želi

s srpom, pobirali padla semena ali jih pomagali vezati

v snope. Žetev je bila glede na količino res simbolična,

vendar to ni zmanjšalo veselja.

In na koncu žetve se je treba poveseliti, kar nam je še

posebej dobro uspelo. Mizica pogrni se sta bili dve odeji

na travi, polni domačih dobrot. Za večerno osvežitev pa

smo se nekateri odpravili celo do Podpeškega jezera!

Zdaj se bliža mihaelovo in naši snopi čakajo na šolskem

podstrešju, da jih bomo s cepci zmlatili in zbrali

skupaj ... za kruhek. Pekli smo ga že, skupaj v šoli, pa

na pastirskih dnevih, nekateri doma, vendar še nikoli

iz našega žita.

Ta bo prav poseben.

17

Waldorfske novice, jesen 2013 17


U t r i n k i

Učna njiva

NV okviru šolskega biodinamičnega druženja

smo spomladi začeli projekt učna njiva pod

okriljem ge. Štefke Kozamernik v Črni vasi. Pri

projektu je sodelovalo deset družin.

Spomladi smo nabavili ekološka semena AMARANT

pri ge. Predih in se začeli redno dobivati enkrat tedensko

na njivi. Naučili smo se preučiti mikroklimo

njive, pravilno pripraviti zemljo po načelih biodinamike,

ter združevati skupaj 'dobre sosede' - rastline, ki

lepo skupaj sobivajo. Skozi vse poletje smo pripravljali

pripravke proti škodljivcem, pleli, zastirali rastline in

tedensko pobirali pridelke – vse na osnovi setvenega

koledarja Marie Thun. Pred nami so jesenski dnevi, ko

se bomo naučili, kako obogatimo zemljo in kako shranimo

semena za prihodnje leto. Nad uspehom našega

projekta smo navdušeni, zato vse, ki vas zanima biodinamično

kmetovanje ter vrtnarjenje, vabimo, da se

nam pridružite.

Ajda Trobentar

Strnjen opis dela

na naši skupni učni njivi

Naj na kratko povzamem, kaj smo počeli na učni njivi

od aprila do zdaj. Zame je bila to res krasna izkušnja;

ogromno sem se naučila in hkrati spoznala nove ljudi,

drage sovrtičkarje na učni njivi, s katerimi smo preživeli

res lepe popoldneve. Že na začetku moram omeniti,

da je bila glavna 'skala' in opora naše skupne njive

naša mentorica, gospa Štefka, ki je bila s svojim znanjem

in izkušnjami glavna gonilna sila in nam je vsem

dala veliko prijaznih nasvetov in nas tudi ves čas vodila

skozi proces dela na njivi. Brez nje bi bilo stanje na njivi

precej drugačno, saj je s svojim znanjem, izkušnjami,

prijaznostjo in pozitivno energijo res neprecenljivo

vplivala na nas in na njivo. Hvala vam gospa Štefka!

Zdaj pa naj na kratko opišem, kaj smo pravzaprav

sploh počeli. Naše druženje se je začelo šele aprila, saj

je bila letošnja zima zelo dolga in nam kar ni pustila,

da bi začeli delati. V aprilu in tudi še v maju smo torej

na dve zorani njivi posadili in posejali: krompir, korenček,

peteršilj, por, čebulo, česen, rdečo peso, grah,

kumare, bučke in buče, sadike paradižnika in paprike,

fižol ... Posadili smo tudi kar nekaj zelišč in pa jagode.

Seveda smo vse te rastline sadili in sejali na za njih

primerne dneve: na dan za cvet, plod, korenino ali list.

Pri tem nas je vodila gospa Štefka, ki je imela vedno s

seboj setveni koledar po Mariji Thun, po katerem smo

se ravnali. Na primerne časovne razmike smo ves ta

čas njivi škropili z gnojem po Mariji Thun in pa z gnojem

iz roga, ki smo ju pred tem ustrezno dolgo mešali.

Ta dva pripravka sta po biodinamiki zelo pomembna

za odpornost rastlin. Rastlinice so hitro začele rasti in

s tem je začel rasti tudi plevel med njimi, tako da smo

potem skozi vse te mesece imeli dosti dela tudi s pletjem

in okopavanjem rastlin. Vmes so nas prišli obiskat

tudi zajci , srne ter divje svinje. Da nam ne bi preveč

pojedli, je gospa Štefka prinesla poseben pripravek,

s katerim smo poškropili njivo in ki je z vonjem odvrnil

vse te živali od naše njive. Naredili smo tudi mešanico

zdravilnih travniških rastlin za gnojenje, tako da smo

namočili rman, koprivo in preslico; s to mešanico smo

potem po potrebi gnojili naše rastline na njivi. Vsi smo

komaj čakali, da bodo plodovi končno zreli in da jih

bomo lahko dali v lonec. In bili smo lepo poplačani za

naše vztrajno delo, saj je bil pridelek kljub vročemu

poletju res obilen. Tako smo skozi celo poletje pobirali

plodove in avgusta posejali še repo, redkev in kolerabo

ter posadili sadike zelja. Naše delo se bo, kot vidite,

nadaljevalo tudi v jesen. Mislim, da se tega vsi skupaj

veselimo in z zanimanjem čakamo, česa vse se bomo še

lahko naučili.

Mateja Petan

Vse, ki vas sodelovanje pri učni njivi zanima, prisrčno

vabimo, da se nam pridružite! Za dodatne informacije

lahko pokličete na 051 304 406 (Manca) ali pa nam pišete

na permadinamika@gmail.com.

18

18 Waldorfske novice jesen 2013


U t r i n k i

Klemen Lah

Od enote do enote

Kolesarjenje ob 21-obletnici

Waldorfske šole Ljubljana

Lansko leto smo na waldorfski šoli proslavljali

20-letnico ustanovitve s številnimi kulturnimi in

športnimi dogodki. Med slednjimi je bil najbolj

odmeven pohod od Ljubljane do Triglava (ponovili smo ga

tudi ta september). Letos, ko smo praznovali 21-letnico, so bile

misli prav tako drzne: odločili smo se, da s kolesom povežemo

vse waldorfske enote. Kar je pomenilo prekolesariti celo

Slovenijo, od vzhodnega (Murska Sobota) do zahodnega roba

(Nova Gorica oziroma Ajdovščina).

Na pot smo se z vlakom odpravili v soboto, 24. avgusta,

iz Ljubljane. Vreme nam ni bilo naklonjeno: v Murski Soboto

nas je pričakal dež. A – kot pravijo – vsaka stvar je za

nekaj dobra: dež nas je 'prisilil', da smo dve uri dlje uživali

v izjemnem gostoljubju murskosoboškega waldorfskega

vrtca. Vzgojiteljica Maja Rauch nam je skupaj s sodelavkami

in starši pripravila zelo okusen prigrizek, ob katerem

bi se zamudili, četudi bi sijalo sonce. Ob dveh, ko je

le še rahlo kapljalo z neba, smo se dobro okrepčani odpravili

na pot. Najprej nas je peljala do Gornje Radgone,

proti večeru pa smo prispeli v Maribor. Večerjali in spali

smo v prostorih waldorfske šole. Učiteljica Andreja Pliberšek

nam je pripravila poln lonec okusne enolončnice, ki

je – kljub veliki lakoti – zadostovala še za naslednji dan.

Zjutraj smo hitro vstali in se podali na pot, preden nas

ulovi dež. To mu je uspelo šele, ko smo popili kavo/čaj v

Slovenski Bistrici. Spremljal nas je kakšni dve uri, nato

pa so se nam vremena zjasnila do konca poti. V Celju smo

se za kratek čas ustavili pred waldorfskim vrtcem, nato

pa ponovno uživali v prijaznem sprejemu v novih prostorih

waldorfske šole in vrtca v Žalcu. Ravnatelj Boštjan

Štrajhar nam je pokazal prekrasne učilnice, zbornico in

vrtec. Polni moči smo se odločili, da izkoristimo čas do

večera tako, da podaljšamo svojo pot do Ljubljane, kamor

smo prispeli tik pred mrakom – ob osmih zvečer.

Proti Radovljici smo se odpravili v torek ob osmih zjutraj.

Pozdravili smo malčke v waldorfskih vrtcih v Centru,

Šiški in Šentvidu, ki so z začudenjem opazovali obiskovalce

s čeladami in v perelinah, nato pa krenili do našega

prvega počivališča – Zbiljskega jezera. Tam smo uživali

v sončnih žarkih, dokler niso otroci vse malice razdelili

labodom. Do Kranja, druge večje postojanke, smo uživali

ob prelepi poti, ki se vije ob Savi. V gorenjski prestolnici

smo obiskali center in se slikali pred spomenikoma pesnika

Franceta Prešerena (če ne zaradi drugega, pa zato,

da nam kdo ne bi očital, kako je pot minila brez kulturnih

vsebin), pojedli pico in se zapeljali do končnega cilja – šole

in vrtca v Radovljici. In tam – uganili ste – smo se ponovno

sladkali ob dobrotah. Ponoči sta nam streho nad glavo

prijazno ponudili učiteljici Lili Benič Drobac in Simona

Pajk. Naslednji dan smo ponovno pokrmili labode (tokrat

na Bledu), nato pa vrteli pedala do Bohinjske Bistrice.

Tam smo malce pogoljufali: za nekaj kilometrov smo se

usedli na vlak in se zapeljali do Podbrda, saj bi bila pot

čez hribe za naš kolesarski podmladek le pretežka preizkušnja

(že tako smo občudovali, kako poganjajo za nami,

ne da bi jih bilo potrebno kdaj pa kdaj popeljati z avtom).

Čudovita pot (čudovita tudi zato, ker se je večinoma spuščala)

nas je po severnoprimorskih grapah vodila do sotočja

Bače in Idrijce. Otroci so se vrgli v reko, odrasli pa

smo martinčkali na bregu.

V Mostu na Soči nas je sprejela prijazna ravnateljica in

nam pokazala naravoslovno učilnico (priporočam ogled).

Po večernem sprehodu ob Soči smo zaspali v telovadnici.

V četrtek nas je pričakal zadnji dan. In prometno najbolj

naporen del Slovenije: mimo nas so eden za drugim švigali

tovornjaki, zato smo se do Solkana umikali na stranske

poti. Vse je bilo poplačano, ko smo prispeli v waldorfski

vrtec na najlepši lokaciji – Bukovico pri Novi Gorici. Po

prijetnem počitku ob izvrstni hrani in pijači – vem, ta

zapis postaja že malce enoličen – nas je čakal le še zadnji

podvig. Ajdovščina. Tam smo jim, upam, podarili vso

energijo, ki smo nabrali po enotah, za uspešen začetek

novega vrtca ter se zahvalili kolesarskih bogovom, da smo

pot preživel brez večjih kolesarskih okvar in brez nesreč.

In pa seveda vsem, brez katerih bi bila pot precej težja

ali celo nemogoča: Maji, Andreji, Boštjanu, Simoni, Tadeji

in Darji za vso pecivo, enolončnice, jote, sokove in druge

dobrote, Andreji, Lili in Magdi za spremstvo z avtom in

vodenje po (ne)znanih poteh, Lili in Simoni za prenočišča,

večerje in zajtrke, Urški za angelčka, ki nas je čudežno

vodil med nevihtami, Iztoku, da je prisluhnil in pomagal

realizirati idejo ter se pridružil ... in še bi našteval, pa bi

gotovo kaj pozabil.

Kilometrov nismo merili sproti, a googlov zemljevid je

pokazal, da jih je bilo okrog 370 kilometrov.

Šele ko smo jih prekolesarili, smo se zavedli, kako širok

razpon je v resnici doseglo waldorfsko gibanje v dobrih

dvajsetih letih. In kako velika in raznolika je pravzaprav

Slovenija Zame osebno pa je bilo zelo lepo videti, kako povezano

je waldorfsko gibanje in kako raznoliki so njegovi

obrazi. In kako veliko truda je bilo vloženega, da so nastale

enote, med katerimi smo kolesarili. Prepričan sem,

da na koncu v Ajdovščini nisem samo jaz odhajal z občutkom,

da se je zgodilo mnogo lepega. In da bo celotna pot

kmalu daljša še za kakšno etapo.

Waldorfske novice, jesen 2013 19


O E S a v i n j a

Otvoritev OE Savinja

Waldorfska šola in vrtec

Savinja

Vas vabi na

Božični semenj

v soboto, 7.12.2013,

ki bo potekal

v naših novih prostorih v Žalcu

20 Waldorfske novice jesen 2013

od 10. do 18. ure.

Razvajali se boste lahko od ob domačih kulinaričnih

specialitetah, kupili boste lahko božično novoletne

izdelke, pokramrljali ob kavi, soku ali čaju.

Prisrčno vabljeni!

Več informacij na www.waldorf-savinja.si


O E M a r i b o r

Darja Žunič Lojen, razredna učiteljica 7.r

7. razred v Ogleju

Novo šolsko leto je 7. razred pričel drugače kot

običajno, saj so otroci namesto s šolskimi torbami

prišli do šole s potovalkami, nahrbtniki, spalnimi

vrečami. In to že nekaj čez šesto uro zjutraj. Vse to smo naložili

v prikolico, zraven še mizice, stole, košare z zelenjavo in

sadjem, si oprtali nahrbtnike, poslovili od staršev in odpravili

na vlak. Začela se je naša petdnevna šola v naravi. Cilj: Oglej

v Italiji.

Prvo vprašanje – zdaj že običajno, kadar potujemo z vlakom

– je bilo: 'Gospa Žunič, bo imel vlak kupeje?' In potem

vedno zadovoljni obrazi, ko slišijo pritrdilen odgovor.

Čas do Divače, kjer nas je čakal avtobus, je hitro minil,

še hitreje vožnja do Ogleja. Otroci so polni pričakovanja

izstopili pred kamp, kjer sta nas že pričakala ga. in g.

Vogrinec. Zagledali smo šest lepih rdečih šotorov – novo

pridobitev šole. Hitro so se vsi porazdelili po šotorih in

pripravili 'jedilnice', kajti kosilo izpod rok g. Vogrinca in

drugih pomočnikov je bilo kmalu pripravljeno. Vsem je

teknilo kot že dolgo ne. Sledilo je pomivanje posode in

zanimivo je bilo opazovati otroke pri tem opravilu. Zaključek:

Uh, kako so že samostojni!

Potem pa plošče in liste pod roke in že smo hiteli proti

baziliki. Kmalu smo naleteli na prve ostanke rimske arhitekture,

saj nas je pot vodila skozi staro rimsko pristanišče

ob kanalu. To je bil prvi od razlogov, zakaj smo bili

tam; Oglej (Aquileia) je bil v časih starega Rima mogočno

mesto, katerega ostanke še danes odkrivajo. Potem smo

že bili pri baziliki, v kateri se skriva drugi razlog, zakaj

smo bili v Ogleju: prečudoviti mozaik iz začetkov krščanstva,

ki prekriva tla bazilike. Otroci so se počasi pomikali

okrog po označenih poteh in si izbirali vzorce mozaika,

ki jih bodo naslednje dni sami izdelali. Ko smo se vrnili

nazaj v naš tabor, je sledilo še kopanje v bazenu, ki je bil

sicer komajda dovolj velik za vse nas, a kaj bi to, ko pa je

bilo tako čudovito skakati v bazen, se tunkati ter škropiti

drug drugega.

Naslednji dan smo bili že zgodaj pokonci. Otroci so si po

šotorih sami pripravili zajtrk, tako kot so si prejšnji dan

tudi večerjo. Potem smo se spet lotili dela v baziliki. Vsak

je natančno opazoval obliko na mozaiku in jo narisal v

velikosti našega mozaika. Pri tem je bil vsak zatopljen v

svoj vzorec, na listu so postajali vidni še položaji kamenčkov,

ki sestavljajo mozaik in barve, ki jih bodo uporabili.

Umetnine, ki so nastajale izpod rok otrok, so bile deležne

pohval, izrečenih v italijanščini in v drugih jezikih mnogih

obiskovalcev bazilike. In otroci so kar žareli ob njih!

Po vrnitvi v tabor smo se še pred kosilom lotili izdelave

mozaikov; najprej risanja vzorca na les, nato izbire in

usklajevanja barv kamenčkov in, ko je bilo vse pripravljeno,

še lepljenja teser na les. Sprva se je marsikateremu

otroku zdela naloga neizvedljiva, potem pa je steklo. Pred

našimi očmi se je odvijala čarovnija – vzorci so oživeli v

barvah. Pridno smo delali vse do večera, ko nam pomanjkanje

svetlobe ni več dovolilo nadaljevati z delom. Večino

mozaikov smo končali, doma bomo mozaike le še fugirali.

Komaj čakamo, da jih vidimo takrat.

■ Začetek in zaključek dela

■ Mi v Gradežu

V sredo nas je čakal čisto drugačen izziv – kolesarjenje

do izliva reke Soče v morje, skozi naravni park do mesta

Gradež in nazaj v Oglej. Pot smo zmogli vsi! Le malo boleče

zadnjice so pričale, da smo prekolesarili 54 km. V

Gradežu smo zaplavali v morju in se čudili školjkam, ki

smo jih lahko pobirali kar na obali. Potem smo se še posladkali

s sladoledom, si ogledali baziliko ter prevozili še

zadnjih 8 km naše poti nazaj v Oglej.

Četrtek smo posvetili risanju detajlov v baziliki in zunaj

nje. Popolnoma nov izziv! Pa še s svinčnikom ali črno

barvico so lahko risali! Pri risanju so otroci ugotavljali,

kako pomembno je natančno opazovanje. Popoldan smo

Waldorfske novice, jesen 2013 21


■ Pri izviru Timave

se povzpeli še na stolp ob baziliki in obiskali arheološki

muzej. Vsi smo se čudili umetelnosti velikih stenskih

mozaikov na dvorišču muzeja. Po vrnitvi v kamp je spet

sledilo kopanje in uresničitev želje otrok: potunkati g.

Ornika.

Petek – zadnji dan šole v naravi. Zdaj nas je čakalo

pospravljanje tabora, zgodnje kosilo, ponovno natovarjanje

prtljage na prikolico in odhod.

Na poti do Kopra smo si še v Italiji ogledali izvir reke

Timave, kjer ponovno pride na dan voda reke Reke.

Sledila je le še vožnja z vlakom proti domu.

Bliže smo bili domu, bolj so se otroci veselili snidenja

z domačimi. Kako dobro so deli objemi dobrodošlice

na železniški postaji! Še zadnji pozdrav vsem in šola v

naravi je bila za nami.

Učitelji in sodelavci šole

bomo tudi letos pripravili

BOŽIČNO IGRO,

ki se tradicionalno uprizarja na waldorfskih šolah po svetu.

Božična igra iz majhne avstrijske vasice ob Donavi

ima korenine v srednjem veku, skozi stoletja pa se je

preprosti kmečki humor mešal s spoštljivim

praznovanjem Jezusovega rojstva.

Vabimo vas

v sredo, 18.12.2013, ob 18. uri

v Narodni dom Maribor

PESEM

Nekoč, ko ni bilo se nič,

ne vem, če to je naredil Bog,

zgodil se je VELIKI POK.

V njem je naša mati Zemlja nastala

in še dobro, da se prva bakterija

je v vodo pognala, če ne, bi Zemlja zaspala.

Takoj nato se prva je roža razcvetela

in že čebela je proti nebu letela.

Tako so nenadoma, kar iz zemlje,

pojavili se prvi ljudje.

Saj se še kdaj spomnim na to svobodo,

ko sem jaz, PRVI človek,

zagledal svetlobo.

Istok Cerić

Učitelji in sodelavci Waldorfske šole Maribor

vas prisrčno vabimo na

Božični bazar

v soboto, 23.11.2013,

od 12. do 18. ure

v naših prostorih

na Cankarjevi ulici 5 v Mariboru.

22 Waldorfske novice jesen 2013

Prijetno predpraznično vzdušje vam bo

ponudilo delavnice za majhne in velike, obisk

čarobne votline in predavanja, ogled lutkovne

predstave, vznemirljivi srečelov, druženje v

kavarni in čajnici ter veliko glasbenih doživetij.

Prisrčno vabljeni!

www.waldorf-mb.si


O E M a r i b o r

Jaz - bukev

Velik, star gozd, poln košatih bukev, mogočnih hrastov,

nežnih brez in vitkih smrek, skozi katerega je

tekel narasel potok, poln slapov, brzic in tolmunov,

zelenih rastlinic in tihih kamnov, je počasi odprl oči in

si nadel svetlo zeleno obleko. Vse je šuštelo in pokalo:

srne so grizljale mladike sitnih bukev in govorile, da je

to v veliko korist gozda, saj je mati mladih bukev sitna,

tako da so sitne tudi mladike, in da jih morajo pojesti,

drugače bo gozd poln sitnih bukev, začjki so si veselo

postregli z mrtvimi koprivami, sove so, kot vse druge

živali, pričakovale zarod in so se zato kar naprej prerekale,

katere sovice bodo najljubkejše, najpametnejše in

vse naj, naj, kar so se spomnile.

Seveda pa so tudi rastline pričakovale otroke. Breza

je ljubeče pogledovala na svoje brezice, kopriva je

oprezno pogledovala k sosedi, če so njeni že vzklili in

zdelo se je, da celo potok skrbno opazuje kapljice. Vse

rastline so se pogovarjale, šepetale in ščebetale. Le

bukev je tiho molčala in gledala proti zemlji, Iz nje je

pokukal nežen brstič – jaz.

'Pozdravljena,' je dejala bukev, moja mati, 'lepo, da

si prišla.' Začudeno sem se ozrla okoli sebe nakar sem

za sabo zaslišala vsiljiv glas: 'Ti si pa nova, kaj?' Začudeno

sem se obrnila. Za mano je rastla cvetica, takšna

zelo lepa, z vijoličnimi cvetovi. 'Jaa-a-a,' sem zajeclala,

'sem.' 'No, krasno!' je jezno pripomnila rožica zraven

mene in me preračunljivo pogledala. 'Jaz sem Vijolica.'

Vijolica je bila ljubka, sicer nečimrna rožica. Jezno me

je pogledala. 'Pa kako vam drevesom uspe, da imate

tako svetle liste? Ni mi jasno …' Kaj ji ni jasno nisem

izvedela, ker sem jo začudeno pogledala in dejala: 'Kaj

je to drevo?' Sedaj je Vijolica začudeno pogledala in dejala:

'Ti si pa res zelena!' 'Seveda sem, saj sem rastlina!'

Vijolica je onemela. Jaz pa se jo še vedno gledala in rekla:

'KAJ je drevo?'

Vijolica je vzdihnila in odgovorila: 'Ti, tvoja mati, tisti

bradati hrast, breza, macesen …' 'Kdo?' sem jo prekinila.

'Te rastline, ki imajo leseno deblo in veje in zelene

liste.' 'Ti nisi drevo?' sem vprašala. 'NE!' je dejala, 'jaz

sem rožica, tako kot kalužnica, marjetica …' 'Kdo pa

je tisto?' sem vprašala. 'Tisto je hrast.' V tistem hipu je

hrast odprl oči in dejal: 'Kakšna velika čast, mladi dami,

kakšna čast! Najčudovitejše veselje, da vaju srečam!'

Vijolica je zavila z očmi in mi zašepetala: 'Hrast je zelo

vljuden, veš …' 'Vljuden? Kaj je to?' sem zazijala. 'Oh, še

veliko se boš morala naučiti,' mi je rekla Vijolica. Z njo

sva postali najboljši prijateljici.

Anita Ivačič in Tatjana Maguša

Kjer je volja, tam

je pot

Na začetku poletja je na čarobnem Gaju nad

Mariborom med seminaristi waldorfskega

izobraževanja vzniknila ideja o ozelenitvi

dvorišča waldorfske šole v Mariboru. Ideje so kar bruhale,

tako da smo morali določiti koordinatorja, ki je izbiral,

komu bo dal besedo.

Ideja je zorela in ob koncu vročega poletja toliko zrastla

in se oblikovala, da jo je bilo mogoče predstaviti

učiteljem. Ker so bili ti ZA, smo se povezali na vse mogoče

načine, sodobna tehnologija je bila tukaj ključnega

pomena, in se z lesenimi paletami, deskami, vrtalkami,

brusilkami, kladivi, sekirami, žeblji, vijaki,

zemljo in sadikami sestali na dvorišču. Učitelji so se

nas najbrž kar malo ustrašili. Vsak od nas je prinesel

ali pripeljal koga ali kaj uporabnega – od deščic, starih

ograjic, žic, do zelišč, prijateljev, dedijev in otrok.

Načrt dela smo skrbno zapisali in mu, kolikor je bilo

le mogoče, sledili. Dvorišču smo dodali nekaj zaobljenih

poličk, kakšno klopco, ustvarili visoke grede, očistili

peskovnik, zbili štedilnik in poličke za kuhinjico,

zasadili rože, zelišča, pripravili žico za vzpenjajoče rastline,

ki bodo tvorile živo streho za senco, po kateri

otroci in učitelji še najbolj hrepenijo.

Prav posvečen je bil trenutek pred koncem, ko smo

pometali še zadnje smeti in se pogovarjali o bližnji

prihodnosti, ko bodo rastline zaživele in bo dvorišče

zeleno.

Na dvorišču je zdaj nekaj več ljubezni, ki se je s prvim

septembrskim ponedeljkom že razlila na otroke in njihove

učitelje. Tudi nazaj do nas je že pripotovala.

Hvaležni smo za ponujeno priložnost, marsikdo od

nas ni vedel, da zna sam izdelati poličko ali ljubek kuhinjski

element. Hvala sošolcu Jerneju, da nas je nahranil.

Povabilu na delo so se odzvali še nekateri starši,

kladiva je vihtelo nekaj otrok in učiteljev; tudi njim

se srčno zahvaljujemo.

Ženski del ekipe uporablja

tudi zahtevno orodje.

Tako sem odraščala v družbi mame, Vijolice in vljudnega

hrasta. Toda zrastla sem v lepo, vitko bukev in

še danes rastem na robu potoka. In se sprašujete, kaj

počnem vsa ta leta? Razmišljam, kaj pomeni vljuden.

Majna Resinovič, 7.r

23

Waldorfske novice, jesen 2013 23


O E P r i m o r s k a i n G o r e n j s k a

Tadeja Faganelj

Waldorfski vrtec

Primorska

Pozno poletje je čas, ko se na njivah in

vrtovih bohotijo zreli plodovi. Za nami

je prvo leto delovanja našega prvega

waldorfskega vrtca na Primorskem, v katerem

smo vložili veliko truda, dobre volje, ljubezni in

zaupanja, da bo to, kar smo sejali, obrodilo sadove.

In tako se je tudi zgodilo – v letošnjem šolskem

letu se je skupinica povečala na 17 otrok in za

eno vzgojiteljico. Nič manj bogato pa ni obrodil

naš prvi zelenjavni vrtiček, kot lahko vidite tudi

na sliki.

Nov začetek z novimi kresničkami nam je prinesel

tudi nove izzive, pričakovanja, dogodivščine

… Da bi lažje zajadrali v prihajajoče šolsko

leto, smo z uvajanji novih otrok pričeli že avgusta;

s tem je bil ta pomemben korak tudi za

nove otročičke lažji. Skupaj se že veselimo vsega

lepega, kar nam bodo prinesli palčki in vile,

ki šepetajo po kotičkih v našem lepem vrtcu.

Učitelji, vzgojitelji, starši in otroci

Waldorfske šole na Gorenjskem, vrtca Sončnica in Čebelica

vas prisrčno vabimo na

Božični semenj

v soboto, 7.12.2013

v Radovljici,

Kranjska cesta 4

od 10. do 18. ure

24 Waldorfske novice jesen 2013

V prijetnem vzdušju se boste lahko veselili

palčkove deželice in rudnika, predavanj,

lutkovnih predstav, srečelova, delavnic za

otroke in odrasle, predstavitve šole in vrtca,

pevskih nastopov... in se družili ob stojnicah s

prodajo čudovitih izdelkov in v Kavarni

Prisrčno vabljeni!

www.waldorf-gorenjska.si, 041 464 688

More magazines by this user
Similar magazines