Waldorfske novice - Zima 2016

K a z a l o 

Waldorfske novice 

Časopis Waldorfske šole Ljubljana 

ZIMA 2016, ZAPOREDNA ŠT. 92 

Waldorfska šola Ljubljana 

Streliška 12, 1000 Ljubljana 

www.waldorf.si, tajnistvo@waldorf.si 

Izdajatelj: 

PARSIVAL, zavod, Ljubljana 

Kašeljska cesta 150 C, 1260 Ljubljana-Polje 

Tel: 031 725 909 

DŠ: 94313008, TR: 02031-0254286474 

Splet: www.svitanje.si, revija@svitanje.si 

Uredniški odbor: 

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič, 

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš, 

Mario Čuletić, Simona Pajk, Boštjan Štrajhar 

Sodelavci: 

Sue Palmer, Gregor Kovačič-Bajt, 

David L. Brierley, Godi Keller, Silvija Renko, 

Ana Josikovska, učenci 5.b, 7.a in 7.b r., 

Janja Kokalj, Mateja Korošec, Jože Školc, 

Tadeja Faganelj, Sonja Toplak Kociper, 

Vesna Lukič, Janja Lepenik 

Fotografije: 

Marina Eva Maletin, Silvija Renko, 

Dejan Ščernjavič, Jože Školc, 

Tadeja Faganelj, arhiv WŠL 

Naslovnica: 

Marina Eva Maletin 

Lektoriranje: 

Tatjana Kamenšek 

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk, zzigc.net 

Uvodnik3 

Širimo obzorja 4 

Kaj me v Sloveniji ogreje 4 

Komercializacija otroštva 5 

Individualna nega otroka v jaslični skupini 6 

Modrost rok - 1. del 8 

Barva kot luč čustev v glasbi 12 

Zgodba13 

Je to vse? 13 

Utrinki14 

Izdelki 5.b 14 

Izdelki 7.a 15 

Anekdote iz 7.b 15 

Sejem bil je živ! 16 

OE Gorenjska 18 

Dva praznična sejma na Gorenjskem 18 

OE Savinja 19 

Pastirski dnevi 19 

OE Primorska 21 

Pletenje novih vezi 21 

OE vrtec Pomurje 21 

Bleščalo se je ... 21 

Vrtec Studenček Maribor 22 

Velika jesenska delovna akcija 22 

Nekaj besed o dobrem možu 23 

Waldorfske iniciative 24 

Časopis izhaja štirikrat letno 

skupaj z revijo Svitanje. 

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov in 

knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa 

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem 

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja. 

ISSN 1854-0430 

Revijo sofinancira 

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport 

2 Waldorfske novice

U v o d n i k 

Iztok Kordiš 

Verjamem, da je osebni stik med ljudmi tisto, kar je ključno pri vzpostavitvi vsakega 

resničnega odnosa. Dobro sodelovanje med učitelji ter med učitelji in starši dobro 

vpliva tudi na učenčevo napredovanje. Skupna točka odnosa med starši in učitelji je 

čim boljše razumevanje mlade odraščajoče osebe, pomoč pri otrokovem razvoju ter 

krepitvi in razvoju njegovih potencialov. 

Zato sodelovanje ne more biti omejeno le na pregled številčnih dosežkov otroka pri 

posameznem predmetu, ampak je pomembna tudi pot, ki jo je prehodil, da je do določenega 

rezultata prišel. To pa se lahko uvidi le z osebnim sodelovanjem. Če želi učitelj 

odkrivati in usmerjati otrokove potenciale, je nujno, da tudi v konstruktivnem razgovoru 

s kolegi in starši išče načine, kako nagovoriti otroka, da se bo lahko uspešno 

izrazil, oziroma prikazal svoje resnično znanje. Vemo, da obstaja večje število inteligenc 

in da so mnoge v pedagoškem procesu premalo cenjene in ostajajo skrite, zato 

je naloga pedagogov tudi, da skupaj s starši odkrivajo in odkrijejo tudi ta področja, 

kjer je posameznik močan in uspešen, kar lahko stimulativno deluje pri premagovanju 

morebitnih težav na ostalih učnih področjih. Danes opazimo, da pomanjkanje 

časa in prevelika usmerjenost v merjenje in ''uspešnost'' lahko privede do tega, da 

ne znamo več ceniti osnovnih človeških vrednot, ki jih mnogi učenci ali dijaki imajo 

in s katerimi vsakodnevno bogatijo šolski prostor. Večkrat na teh področjih, ki niso 

neposredno merljiva, blestijo prav otroci, ki na učnih področjih ne izstopajo. V takih 

primerih lahko starši ob razgovoru z učiteljem dobijo tudi uvid v drugo plat otrokove 

osebnosti, kar spodbudno vpliva na sprejemanje in cenjenje otroka takega kot je. 

Neprestana želja po kontroli in nadzorovanju vsega je zelo značilna za naš čas, kajti 

izguba notranjega občutka varnosti in povezanosti s svojim bistvom nam narekuje, da 

iščemo zunanjo oporo in potrditev. Strah pred biti nesprejet, biti drugačen, biti slabši 

od drugih, biti nevreden in necenjen je eden izmed vzrokov, da danes vedno več otrok 

potrebuje pomoč različnih strokovnjakov. Merjenje in vrednotenje sta izrazito tehnična 

principa, ki ob izgubi osebne presoje in tople človeške komponente ne prispevata 

k rasti in razcvetu odraščajoče osebnosti. Ocena je lahko le kazalec nekega stanja, 

učiteljeva beseda in razumevanje pa morata tej oceni vdahniti osebno vrednost. 

Obdobje odraščanja je prehajanje iz stanja stabilnosti preko obdobij kriz, v novo stanje 

stabilnosti. So učenci in dijaki, ki ta obdobja zmorejo dokaj mirno prekrmariti, 

nekateri pa v tem času doživljajo hude stiske ter potrebujejo veliko pomoči in podpore 

tako pedagoških delavcev kot tudi družine. Naloga učiteljev je, da skupaj s starši 

ozavestijo ta krizna obdobja in s tem preprečijo, da bi morebitne padce, ki jih otrok 

takrat doživlja, označili kot stalnico in tako zavrli njegov razvoj. 

Šola ni le prostor, kamor bi starši pripeljali otroka, da se bo ob ''najboljši'' pedagoški 

metodi in ob pomoči ''najboljših'' učiteljev razvil v genija, ampak mora predvsem v 

današnjem času postati prostor, kjer bodo starši in učitelji sprejeli in odigrali vlogo 

aktivnih in razumevajočih partnerjev. 

Razvoj individualizma je že presegel svoje pozitivne učinke, zato je naša naloga predvsem 

ustvarjanje socialnega okolja in zato je topel, iskren in konstruktiven odnos 

med učitelji, starši in otroki tako pomemben dejavnik. 

Če uspemo v šoli ustvariti vzdušje medsebojnega spoštovanja, sodelovanja, zaupanja 

in odkritosti, smo naredili veliko delo, saj le tako okolje omogoča sproščeno ustvarjalnost, 

zdrav osebnostni, socialni in duhovni razvoj vsakega učenca in dijaka ter 

kakovosten pouk in tudi dobre učne dosežke. Želim, da bi bili pri tem tudi v bodoče 

čim bolj uspešni. 

Prijetne praznike ter veliko sreče in osebnega zadovoljstva v prihajajočem letu. 

Waldorfske novice 3

Š i r i m o o b z o r j a 

Kaj me v 

Sloveniji ogreje 

 

Godi Keller 

OGREJE ME POGLED NA OTROKA, 

KI TEČE PO ŠOLSKEM HODNIKU. 

JA, ŽE RES, DA JE MORDA PREPOVEDANO 

TEČI PO ŠOLSKEM HODNIKU, 

AMPAK NJEGOVE NOGE SO TAKO POLNE ŽIVLJENJA. 

NE MOREŠ SI POMAGATI. 

MORAŠ TEČI! 

HITRO, NEUGNANO! 

OGREJE ME POGLED NA TO ŽIVLJENJE, 

NA VSO NEIZŽIVETO PRIHODNOST V 

DROBNIH KOSTEH TEGA DEČKA, 

ČE JE PREPOVEDANO, JE PREPOVEDANO – 

MI PRAVIJO MOŽGANI. 

TECI, FANTIČ, TECI … MI PRAVI SRCE. 

OGREJEJO ME IMENA IN ZVEN JEZIKA. 

ČRENŠOVCI, KLOKOČOVNIK, TRPIN. 

TAKO EKSOTIČNO V MOJIH UŠESIH 

KOT IMENA MEHIŠKIH VULKANOV, 

KI SEM JIH V OTROŠTVU ODKRIVAL NA ZEMLJEVIDU. 

TLITLATEPTL, POKOTLALTEPTL. 

BESEDE, POLNE SKRIVNOSTI. 

ALI KAMENŠEK. TATJANA KAMENŠEK. 

V NEMŠČINI BI SE KAMENŠEK GLASILO STEINER. 

KAMENŠEK MI JE BOLJ VŠEČ. 

ZVENI MEHKEJE IN LAHKOTNEJŠE! 

IN RAD IMAM MAČKE, KI JIH SREČUJEM NA TRUBARJEVI 

ALI NA GRAJSKEM HRIBU ZA ŠOLO. 

BOLJ SO MI PRI SRCU KAKOR PSI. 

VELIKO, VELIKO BOLJ KOT PSI. 

ZATO KER MAČKE NISO NIKOGARŠNJE SUŽNJE. 

SE NE TRUDIJO USTREČI, 

NIKOLI NE LAJAJO NAME – TAKO KOT TO POČNO PSI, 

ČEPRAV JIM NISEM NIČ ŽALEGA STORIL. 

NEVLJUDNE BARABE! 

IN JA, KER MAČKE SO PRAVE 

GOSPODARICE MESTA – IN NIHČE NE VE ZA TO! 

OGREJEJO ME SKRBNE MATERE. 

VEDNO ZASKRBLJENE. 

NI VAM TREBA SKRBETI, JIM PRAVIM. 

SKRB JE NEZAUPANJE IN LE-TO NE BO POMAGALO 

VAŠEMU OTROKU. 

4 Waldorfske novice 

AMPAK JA, SKRBIJO VSEENO 

IN TO ME POGREJE PRI SRCU. 

KOT TUDI NEMIRNO DEKLE V RAZREDU, 

TISTA, KI VEDNO SEDI S HRBTOM OBRNJENA PROTI UČITELJU, 

SAJ IMA TOLIKO POVEDATI FANTU, KI SEDI ZA NJO. 

SEDI … ČE IN KADAR SPLOH SEDI. 

SEDENJE JE NAMREČ ZANJO PRETEŽKO OPRAVILO. 

NAMESTO TEGA RAJE ŽIVI. 

IN TO ME OGREJE DO SRCA IN DO KOSTI. 

ALI PA TISTI PLAH MLADENIČ, KI SEDI PRED NJO. 

NE GOVORI KAJ DOSTI Z DRUGIMI, 

PAČ PA NA SKRIVAJ PREBIRA O SKRIVNOSTNIH ŽARKIH, 

KI JIH JE ODKRIL WILHELM RÖNTGEN. 

TUDI MIDVA SVA POVEZANA S SKRIVNOSTNIMI ŽARKI, 

Z ŽARKI PEDAGOGIKE, 

KO UČITELJ IN UČENEC 

ŽARČITA DRUG NA DRUGEGA, 

NE DA BI DOBRO VEDELA KAJ. 

IN RAD IMAM LJUBLJANSKE ULICE, CELO TROMOSTOVJE, 

KJER STAR PAR DEBELUHOV IZ AMERIKE, 

KI GOVORITA KOT DONALD DUCK, 

NJIHOV NOVOIZVOLJENI PREDSEDNIK, REŠI KAVALIR. 

NO – POGLED NANJU ME NE OGREJE, PAČ PA MISEL: 

BLAGOR JIMA – ČUDOVIT KRAJ STA VIDELA, PREDEN UMRETA! 

OGREJEJO ME GARAŠKI UČITELJI. 

KRASNI LJUDJE. 

TOLIKO JIH JE … 

KOT KLEMEN, JANA ALI BOŠTJAN, 

NI POŠTENO OMENJATI IMEN, 

TADEJA, GAJA, MONIKA IN MONJA … 

KAJTI ČE OMENJAM IMENA 

BOM ŠE KAKŠNEGA POZABIL. 

BARBARA, NADJA, JOŽICA ALI IGOR NA PRIMER … 

TOREJ RAJE NE OMENJAJMO IMEN. 

VČASIH JIH VIDEVAM UTRUJENE, 

KO SE SMEJIJO SKUPAJ Z OTROKI, 

ALI BLEDE, KER IMAJO PREVEČ DELA. 

VEDNO TOLIKO DELA. 

ALI PA KARMEN, 

KOT TISTA IZ BIZETOVE OPERE. 

ONA POJE SVOJE ŽIVLJENJE NA ODRU. 

TU JE TUDI LOJZE, KI VEDNO KAJ POPRAVLJA.

Sue Palmer 

Razstrupljanje otroštva 

Komercializacija 

otroštva 

Otroci kot potrošniki 

Trgovce otroci zanimajo iz treh poglavitnih razlogov: 

OGREJE ME STAR PIJANEC 

PRED MOJIM BLOKOM NA POLJANSKEM NASIPU, 

KAJTI ON MI DOVOLI RAZUMETI, KAKO BLIZU SVA SI. 

ČE SE NA POTI SKOZI ŽIVLJENJE 

SPOTAKNEM ČEZ SAMO MAJHEN KAMEN, 

SE LAHKO HITRO ZNAJDEM TAM OB NJEM 

IN STEGUJEM PREMRLO ROKO 

ZA KOVANCEM BOGATAŠA. 

RAD IMAM PRIIMKE, KOT JE SUHADOLNIK, 

KI ME SPOMINJA NA ZELENE DOLINE SLOVENIJE 

ALI TISTE V MOJI DUŠI, KI SE Z LAHKOTO IZSUŠIJO 

IN POTEM BI MORAL PROSJAČITI 

ZA SVOJ OBSTOJ - PRAV TAKO KOT MOJ SOSED Z ULICE. 

OGREJE ME ZVOK PONAVLJAJOČIH MELODIJ 

NA VIOLINI – V ROKAH OTROKA, 

KI SILI SVOJE PRSTE, DA BI SE ZMEHČALI 

IN IZVABILI NEKAJ GLASBE IZ INŠTRUMENTA. 

POTREBNO JE VELIKO ZAUPANJE, 

DA VERJAMEŠ , DA SE BO ZGODILO. 

IN NJIHOVI UČITELJI GA IMAJO! 

MORAM SE NASMEHNITI SAM PRI SEBI, 

KO NAJDEM BORUTA, SKRITEGA GOR – V ATELJEJU – 

NA PODSTREŠJU. 

SKRITEGA ZRAVEN POPRAVLJALNICE KOLES, 

PET NADSTROPIJ VIŠE, KAMOR BI SICER SPADALA KOLESA, 

KAR JE SKRAJNO NELOGIČNO – TAKO KOT JE ŽIVLJENJE SAMO. 

IN UŽIVAM OB POGLEDU NA KADILCE, 

KI ZMRZUJEJO ZUNAJ DAKTARIJA, 

DA BI SE NA MRZLEM ZRAKU IZOGNILI RAKU! 

OGREJE ME POGLED NA PIONIRJE 

V RADOVLJICI, NAKLEM, SAVINJI, NA PRIMORSKEM, 

V NOVEM MESTU … SAM NE BI IMEL POGUMA 

ŠE ENKRAT PONOVITI, 

KAR POČNEJO ONI. 

DO SRCA ME OGREJE TRUD PETRE VENGAR 

IN VEČNI TRUD MARINE NUVAK ZA REVIJO. 

IN KO STOPIM PRED ZBOR MALČKOV, 

KO OBIŠČEM VRTEC, 

TAKRAT SE POVSEM RAZTOPIM IN MISLIM: 

BLAGOR MENI, KI SEM VIDEL TA ČUDOVITI KRAJ, 

PREDEN UMREM. 

• moč sitnarjenja je zelo učinkovito prodajno orodje, 

ne le za igrače itd., ampak tudi za 'družinske' 

stvari, kot so hrana, avtomobili, počitnice, celo čistilna 

sredstva, 

• trg se zaveda, da starši otrokom kupujejo stvari, 

ker imajo slabo vest, 

• mlajši kot je otrok, ko razvije pripadnost neki 

znamki, bolj verjetno je, da bo trajala celo življenje. 

Po besedah ameriškega oglaševalca: 'Najboljši oglaševalec 

ljudem da občutek, da so brez njegovega izdelka 

zgube. Otroci so zelo dovzetni za to ... načneš čustveno 

ranljivost, kar je pri otrocih zelo enostavno, saj so čustveno 

najbolj ranljivi.' 

Tri zlata pravila za starševstvo v dobi 

potrošništva 

• Nikoli ne popustite otrokovemu sitnarjenju. Prej 

ko spozna, da 'dejavnik nerganja' ne deluje, bolj 

zadovoljni boste vsi. 

• Otroci potrebujejo prisotnost, ne darila (presence 

not presents). Če ne morete biti prisotni sami, 

poskrbite, da bo otrok imel najboljše možno nadomestilo 

(in da bo vsakdo, ki vas bo nadomestil, vedel, 

kako pomembna je igra v naravi, kreativnost 

in tako dalje). 

• Dve najpomembnejši sestavini srečnega otroštva 

sta LJUBEZEN in IGRA. Otroci, ki vedo, da so ljubljeni, 

in imajo veliko priložnosti za 'pravo igro', 

ne potrebujejo blagovnih znamk, da bi imeli dobro 

samopodobo. 

Privzgajanje potrošniških navad 

Življenje v potrošniški družbi ima svoje prednosti, dokler 

imamo nakupovalne navade pod nadzorom. Zato 

je vzgoja potrošnika pomemben element modernega 

starševstva. 

• Že od vsega začetka dajte otroku vedeti, da vaše 

odločitve pri nakupu temeljijo na ljubezni in izkušnjah. 

'Imamo te radi, trgovcem pa gre le za 

denar.' 

Srečen božič vsem. 

prevedla Simona Pajk 



• Z otrokom se pogovarjajte o oglasih, ki jih vidi, in 

mu pojasnite, da so narejeni z namenom, da vplivajo 

na naša čustva: slike, glasba, jezik, humor in 

tako dalje. Naučite ga, kakšna je razlika med tem, 

da nekaj 'hočeš' ali 'potrebuješ'. 

• Tudi sami bodite moder kupec. Otrok vam lahko 

pomaga narediti nakupovalne listke, poiskati 

predmete v trgovini, preveriti cene in prehranske 

podatke. Pojasnite mu, zakaj kupite določene izdelke 

oziroma jih ne kupite. 

• Učite ga načrtovati finance. Če nekaj želi, pričakujte 

od njega, da bo za to varčeval (od denarja, ki 

ga dobi za žepnino ali za rojstni dan). 

Individualna 

pozorna nega 

otroka v jaslični skupini 

• Bodite na tekočem glede marketinških trikov. 

Mala življenjska razkošja 

Pri vzgoji potrošnika ne gre le za odrekanje. Vsakdo 

rad daje in prejema darila in vsi uživamo v razkošju 

izbire – pri potrošniški kulturi gre za to, da najdemo razumno 

ravnotežje. Poiščite načine, kako si lahko vaša 

družina privošči poslastice, praznike in obdarovanje 

(www.newdream.org), pri tem pa svojemu otroku pomagajte 

razumeti, da 'ljubezen' in 'igra' nista udobje, 

ki ga je mogoče kupiti v trgovinah. 

Koristne internetne strani 

Pobuda za nekomercialno otroštvo (CCFC) – pobuda ZDA: 

iztrgajmo otroštvo iz rok korporacijskega marketinga: 

www.commercialfreechildhood.org 

Bye Buy Childhood – britanska pobuda, ki jo je ustanovilo 

združenje mam: www.byebuychildhood.org 

Center za nove ameriške sanje: www.newdream.org 

YouTube kratki film 'Consumer Kids' o komercializaciji otroštva 

prevedla Marina Nuvak 

 

Silvija Renko 

Jaslični otrok preživi večji del dneva v 

'nestrukturiranem času', ko potekajo vsakodnevni 

elementi dnevne rutine: previjanje, oblačenje, 

hranjenje, umivanje, spanje, prosta igra in pospravljanje, 

tudi nežno oblikovanje prehodov med dejavnostmi. 

To je dejansko čas, ko poteka učenje in vzgoja otroka. 

Zato se vzgojitelj mora izogniti pasti, da je njegova pozornost 

bolj usmerjena v strukturirane dejavnosti kot pa na 

elemente dnevne rutine, ker so majhni otroci do tretjega 

leta popolnoma odprti do okolice, ki je vse tisto, kar jih 

obkroža. Razlikujemo med zunanjo okolico in vplivom, ki 

ga ustvarjamo mi, odrasli, ki smo prvo otrokovo okolje. 

Zunanja okolica naj bo tako razčlenjena, da zmore dati 

majhnemu otroku orientacijo. Jasna razčlenjenost prostora 

je potrebna zato, da otroci vedo, kje in kdaj se odvija 

določena dejavnost. Odrasli smo prvo otrokovo okolje, ki 

je zanj pomembnejše kot zunanja okolica. Imeti moramo 

veliko spoštovanje do otroka in se zavedati, da je deležen 

velike modrost, ki je mi kot odrasli ne moremo dojeti. Na 

vzdušje v skupini malih otrok odločilno vplivamo odrasli 

in naša miselna naravnanost. Otroci naša prikrita pričakovanja 

zaznavajo in se na njih mnogokrat močneje odzivajo 

kot na odkrite, načrtovane zahteve. Vzgoje ne smemo 

razumeti kot nekaj, kar mi delamo za otroke – videti se 

moram kot nekdo, ki se ob otroku uči. Odnos, ki ga imamo 

do njega, nas pripelje v osnovno razpoloženje, iz katerega 

razvijemo mir. To, da se čudimo otroku, je dober način, 

kako razviti notranji mir. Čudimo se temu, kako in česa 

vse je zmožen, kaj vse odkrije in se z njim veselimo njegovih 

dosežkov. Našo notranjo držo bo otrok posnemal, 

preobrazil in pustil, da postane to njegova notranja drža, s 

katero potem sam komunicira s svetom. Zato se moramo 

potruditi, da do otrok gojimo pozornost, spoštovanje, strahospoštovanje 

in ljubezen ter z njim primerno ravnamo. 


6

Pomembno je, da smo sodelavke v sozvočju, da se spremljamo 

in spoštujemo. Pri delu z zelo majhnimi otroki je 

potrebna posebna sposobnost dobrega sodelovanja na 

podlagi tihega sporazuma. Ker majhni otroci še močno 

živijo v okolju, so lahko kot seizmografi za neizrečene 

podtone, ki jih mi mogoče sploh ne zaznamo oz. opazimo. 

Čeprav so naloge med sodelavkami pisno in natančno razdeljene, 

je nujno potrebna pripravljenost in fleksibilnost, 

da se vse naredi drugače, kot je bilo načrtovano. 

Na otroka pomirjujoče vpliva vse, kar se tekom dneva odvija 

redno in se zaključi v smiselno dejavnost. Pravila morajo 

odrasli živeti in jih ne besedno razlagati oz. pojasnjevati. 

Z doslednim izvajanjem dnevnega ritma se ureja notranja 

ura, kar daje otrokom občutek orientacije in varnosti. Otrok 

živi v gotovosti in ve, v kakšnem zaporedju potekajo dejavnosti 

in kaj različne dejavnosti 'nosijo' s seboj. Potek dneva 

se nekoliko spremeni, kakor tudi čez leto, pač glede na zahteve 

in potrebe, ki se v prvih treh letih pogosto spreminjajo. 

Potek dnevnega pedagoškega procesa je treba prilagoditi 

z vnašanjem novih metod skrbne nege: opustiti je treba 

vsako idejo o skupinskem premikanju otrok, izogniti se situacijam, 

v katerih mora otrok čakati ali pohiteti, kar je 

zahteva, ki jo otrok v tej starosti ni zmožen izpolniti. Skrbno 

ravnanje z otrokom pomeni, da otroka opazujemo in 

skušamo ugotoviti, kaj potrebuje, prisluhnemo njegovim 

potrebam. Z otrokom vzpostavljamo ustrezno, predvsem 

neverbalno komunikacijo. Vsa dejanja napovemo z gesto in 

besedami, v miru počakamo, da nam otrok z govorico telesa 

naznani, da se je pripravljen aktivno pridružiti, kolikor 

to ustreza njegovim zmožnostim. Z mirnim in ljubečim glasom 

spremljamo in pripravljamo vse dejavnosti v povezavi 

z nego otroka. Pri tem ne razlagamo in sprašujemo, ampak 

opisujemo, kaj delajo roke. Pustimo mu tudi dovolj časa, 

da lahko pri opravilih sodeluje. Sčasoma bo vedno aktivneje 

sodeloval. S pravilnim ravnanjem otroku pomagamo, da 

spoznava svoje telo, pridobi na kakovosti gibalnih vzorcev 

in gibalnega razvoja. Skozi nego se oblikuje podoba otroka, 

predvsem iz odnosa, kako z njim ravnamo mi, odrasli. V 

podrobnostih je skrbna nega individualno prilagojena vsakemu 

otroku posebej glede na starost, stanje in občutljivost 

otroka. Od otrok ne zahtevamo preveč, ne postavljamo 

jih v položaje, za katere še niso pripravljeni, in ne zahtevamo 

premalo, kar jim ne bi dalo ustrezne spodbude ter bi 

jih zaviralo pri njihovem naravnem razvoju. Škodujejo tako 

prevelike kot premajhne zahteve. Takšna ljubeča pozorna 

nega zahteva od vzgojitelja veliko sposobnost zaznavanja 

in opazovanja ter njegovo popolno budnost oz. prisotnost. 

Nego otrok opravljamo vedno v enakem zaporedju, praviloma 

se najprej posvetimo najmlajšim, najstarejšim pa na 

koncu. Izjemoma tudi drugače, odvisno od stanja otrok 

(bolj zaspan, bolehen otrok ipd.). Tako so otroci navajeni 

na vrstni red, odrasli pa smo bolj umirjeni. Otroci morajo 

pri tem imeti popolno avtonomijo, sami lahko npr. izberejo, 

ali bodo pri previjanju stali ali pa se bodo ulegli. Pred opravljanjem 

elementov dnevne rutine se notranje pripravimo 

na skupni čas negovanja, kar ima na odrasle in na otroka 

sproščujoč in pomirjujoč učinek. Vsak otrok ima glavno 

odnosno osebo, ki ga skrbno opazuje in spremlja njegov 

razvoj. Elemente dnevne rutine opravljamo približno ob istem 

času, tako da pričakujejo, da bodo 'povabljeni'. Potek 

pozorne nege je postopek z začetkom in s koncem. 

Element, ki pomaga otrokom, da se čutijo varne in sprejete, 

so majhni dnevni rituali, ki jih otrok prepoznava in se 

vanje vživi. Na ta način vzpostavimo trenutke čudenja in 

prisluškovanja. To so intenzivna srečanja, ki otroka pomirijo. 

Eden od teh 'velikih dogodkov' je umivanje rok pred 

kosilom, maziljenje rok oz. igranje lire pred spanjem. 

In kar je seveda najpomembneje: organizirati je treba tak 

potek dneva, da se med vsemi elementi dnevne rutine zagotovi 

prostor in čas, da imajo otroci v jaslični skupini 

priložnost za prosto igro, ki izhaja iz njih samih in je bistvenega 

pomena za njihov zdrav razvoj. 



Modrost rok 

1. del 

 

izr. prof. David L. Brierley 

Delo z rokami 

Živimo v novi tehnološki dobi, v kateri ima zdaj vsakdo 

svoj prenosni računalnik in pametni telefon. Če 

pogledamo naokoli, lahko vidimo, kako globoko je to 

vtisnjeno v način, kako se ljudje današnje družbe med 

seboj povezujejo. Zaradi teh pripomočkov so izginile 

stare vezi časa in prostora. V zelo kratkem času lahko 

komuniciramo na zelo velike razdalje. Navdušeno sprejemamo 

te novitete in si ne moremo več predstavljati, 

kako smo živeli prej, ko vse to še ni bilo množično dosegljivo. 

Brez dvoma obstajajo velike prednosti njihove 

uporabe. Na avtobusu, pri mizi v restavraciji, povsod 

ljudje ves čas brskajo in tapkajo. Ampak ta trend je 

zelo močan predmet spora med psihologi, filozofi in navsezadnje 

tudi učitelji. Narejenih je bilo že nekaj korakov 

k temu, da bi omejili stalno uporabo mobitelov 

in tablic, kot je na primer prepoved njihove uporabe 

med učitelji, učenci, zdravniki in pacienti v šolah in 

bolnišnicah. Nekatera podjetja so celo omejila njihovo 

uporabo na delovnem mestu, saj gledajo na njih kot na 

moteče faktorje. Gledano na splošno se zdi, da se vsi 

strinjajo, da ima ta nova realnost več plati. Z uporabo 

družabnih medijev so medčloveški stiki na mnogo načinov 

zacveteli, toda hkrati so ti postali bolj površinski 

in kratkotrajnejši. Poleg tega je veliko govora o učinku, 

ki ga ima stalna uporaba pametnih telefonov, ne le na 

družbene strukture, ampak o tistem, ki ga imajo na 

mentalno stanje ljudi in tudi kakšen bi lahko bil njegov 

končni učinek na neko generacijo, ki se je rodila v 

moderno dobo, ko sta čas in prostor povsem izničena. 

Toda v tem članku želim na fenomen pogledati z bolj 

filozofsko-pedagoškega vidika. Temeljno vprašanje je: 

Kaj ljudje delajo s svojimi rokami? Leta 2007 je podjetje 

Apple prijavilo patente za določene geste rok. Patent 

št. 7844915 je zaščitil uporabo rok za pomikanje, kakor 

tudi pritisk za zumiranje. Leta 2008 so, četudi neuspešno, 

prijavili nadaljnje patente za premikanje rok. 

Istočasno pa so zdravniki zelo zaskrbljeni zaradi vedno 

več težav, ki jih je opaziti v povezavi z rokami pri 

mladih, ki so odrasli ob pretirani uporabi prstov in zapestij 

ter ob stalno ponavljajočih se gibih. V mnogih 

primerih to ovira razvoj rok kot organov, ki lahko opravljajo 

mnoga opravila, od rokovanja z izvijačem do vdetja 

sukanca v šivanko. Število primerov percepto-motorične 

disfunkcije ali 'nerodnosti' je naraslo in postalo 

vsesplošen problem, predvsem pri dečkih. 

Nedvomno se naš način uporabe rok spreminja. Vendar 

so naše roke prav tako zaposlene kot prej. Izredna 

priljubljenost Lego kock, najbolj uspešne igrače na svetu, 

še vedno traja, ne zaradi spretnih raziskav tržišča in 

oglaševanja, ampak zaradi primarne potrebe odraščajočih 

otrok po tem, da imajo zaposlene roke, da nekaj 

gradijo, nekaj, kar jim daje globok občutek zadovoljstva. 

Princip pričvrščanja, ki ga je privzel Ingvard Kamprad 

(1926-), ustanovitelj švedskega podjetja IKEA, je 

temeljil na njegovem navdušenju nad uporabo prstov v 

otroštvu (česar v šoli ni mogel početi). Matti Bergstrom 

(1922-2014), finski pionir na področju nevrologije, je 

bil eden prvih znanstvenikov, ki je raziskoval povezave 

med roko in možgani. Podpiral je filozofijo waldorfske 

šole, kjer na ročno delo in rokodelstvo v času adolescence 

gledamo kot na pomemben del kognitivnega razvoja. 

Možgani odkrivajo, kar prsti raziskujejo. Gostota 

živčnih končičev v konicah naših prstov je izredno velika. 

Ibergstrom je zagovarjal, da moramo v otroštvu in 

v mladostnih letih uporabljati prste, sicer bomo postali 

'finger blind' (bomo izgubili občutek za dotik op. prev.). 

Pri branju Braillove pisave uporablja slep človek občutljivost 

prstnih konic. V modernem času se je v povezavi 

z naravnim fizično-motoričnim razvojem učencev 

pokazala potreba po dejavnostih, pri katerih je potrebno 

razgibavati in uriti prste. Danes splošno priznano 

dejstvo je, da je povezava med možgani im roko osnova 

za razumevanje enotnosti stvari. Tisti, ki so intuitivno 

oblikovali našo tisočletno tradicijo, so se je zavedali. 


Ta uvod lahko zaključimo s trditvijo, da mora človeštvo 

svoje roke in prste še naprej ohranjati dejavne. 

Vprašanje pa je, na kakšen način. Dejstvo je, da nedejavne 

roke v življenju ničemur ne služijo. Znan angleški 

pregovor pravi 'lene roke naredijo lene tudi možgane', 

rek, ki se je udejanil v protestantski delovni etiki. 

Ko torej gledamo na stvari s pedagoškega stališča, si 

moramo postaviti vprašanje, kakšno vlogo, če sploh 

kakšno, naj bi roke imele v življenju dojenčka, malčka 

v vrtcu, učenca v osnovi in srednji šoli. Da bi lahko 

izvedli ukrepe za kultiviranje zdravega, odpornega, 

kreativnega življenja, moramo, kot je to v waldorfski 

pedagogiki navada, proučevati potrebe odraščajočega 

mladega človeka, uglašene z izzivi sodobnega časa. Vedeti 

moramo, kaj se zgodi, kadar rokodelstvo in ročna 

dela niso obvezni sestavni del vzgoje in izobraževanja. 

Danes je vse mogoče kupiti. Dokazano je, da so tesnoba, 

razdraženost in celo obup posledica zanemarjanja 

rok. Vedno obstaja nevarnost, da postanejo roke instrument 

nasilja. Raziskave nasilnih izgredov, ki so se 

med 6. in 11. avgustom 2011 dogajali v Londonskih 

mestnih četrtih Hakney in Peckham so pokazale, da 

lahko pomanjkanje direktnega neposrednega odnosa 

do zunanjega sveta vodi v razdražene izpade, v katerih 

postanejo roke uničevalne in zavlada kultura nasilja. 

Roke nam pomagajo, da lahko izpolnimo svoje želje 

tako, da na mnoge različne, pozitivne načine upravljamo 

s svetom. 

Leta 1818 je Mary Shelley napisala knjigo 'Frankenstein 

– moderni Prometej'. Roman je začela pisati, ko je 

bila stara le osemnajst let. Kot najstnica je imela veliko 

vprašanj: Kaj pomeni biti človeški? Kakšno odgovornost 

imamo drug do drugega? Ta vprašanja so igrala 

pomembno vlogo v njeni zgodbi o mladem znanstvenku 

Viktorju Frankensteinu, v kateri se je znanstvena 

izvedba človeškega bitja ponesrečila. Rezultat je bil, da 

je namesto super človeka 'Homo Deus' ustvaril pošast. 

Pošast je bitje, ki mu manjkajo lastnosti, ki nas naredijo 

človeške. Frankenstein je hodil z razprostrtimi 

rokami, tako kot to počnejo Zombiji današnjega časa, 

ne zato, ker bi iskal pot v temi, ampak je s tem prikazano, 

da so postale roke neuporabne. Njihove roke niso 

zmožne delovati skladno z zavestno voljo ali ustvarjati 

iz domišljijskega in kognitivnega vpogleda. 

Frank R. Wilson, ameriški nevrolog in direktor zdravstvenega 

programa za nastopajoče umetnike na Kalifornijski 

medicinski falkulteti v San Franciscu, je 

mnoga leta raziskoval povezavo med harmoničnim 

gibanjem rok in nog, mišljenjem in jezikom. Podpira 

stališča Rudolfa Steinerja glede tega, kar je navedel 

na svojih predavanjih v letih 1923–1924, in ki so dala 

osnovo za razumevanje gibanja rok in svobodnega mišljenja. 

Naj citiram Wilsona: 'Če se roka in možgani naučijo 

tesno pogovarjati med seboj, se zgodi nekaj, kar 

ljudje zelo cenimo, čemur rečemo, da se začne oblikovati 

avtonomija.' 

Beseda 'manus' (roka) je povezana z besedo 'munus', 

kar pomeni 'služenje'. Roka je ubogljiv služabnik. V 

preteklosti so rekli, da se je človek, ki se je pripravljal 

na govor, pripravljal a manus. Pri predavanjih ni bilo 

prostega sloga. Bila so skrbno pripravljena v obliki a 

manus. Govor je vseboval previdno izvežbano serijo gibov 

rok, ki so spremljali govorjeno besedo. Cicero je 

temu rekel 'sermo corporis', govorica telesa. Gibi rok 

so omogočili, da je predavatelj nekaj razločil ali poudaril, 

tako da je poslušalec to lažje razumel. Geste rok 

in jezik so tesno povezani in mnogokrat se zgodi, da 

nekdo, ki se ni nujno učil italijanščino, razume, ne to, 

kaj Italijan reče, ampak kaj misli. 

Če se vrnemo na začetek, živimo danes v svetu mnogih 

odvisnosti. Obstajajo terapije za zdravljenje alkoholizma 

ali od odvisnosti od mamil, odvisnosti od 

računalniških igric, celo od nakupovalne odvisnosti. 

Odvisnost nastopi takrat, ko človek izgubil zavestni 

nadzor nad tem, kar počne. V resnih primerih lahko 

rečemo, da je oseba izgubila stopnjo avtonomije. Ko na 

ljubljanskih ulicah gledamo v času glavnega odmora 

velike skupine srednješolcev, med katerimi le dva od 

približno štiridesetih ne tapkata po svojem pametnem 

telefonu, je morda čas, da se vprašamo, ali ne izgubljamo 

tudi avtonomije rok. Dotik je življenjsko pomemben 

za naš obstoj. Aristotel je trdil, da bi otrok brez dotika 

zaradi čustvene podhranjenosti umrl. 

Ali naj te trende ignoriramo ali pa bi se morali poglobiti 

v pedagoške posledice simptomov našega časa? 

Postaviti si moramo temeljna vprašanja: Ali imamo kot 

starši, učitelji in oblikovalci politike zgrešene prioritete? 

Ali je to mogoče, da zavestna uporaba rok spodbudi 

spretnost, ki je nato prenesena v naše mišljenje? 

Znano je, da se med bolniki, ki so preboleli možgansko 

kap, na splošno bolje odzovejo na terapijo tisti, ki so 

svoje življenje preživeli ob ročnem in umetniškem delu, 

kjer so stalno uporabljali roke, kot pa tisti, ki so delali 

na primer v pisarni. 

Kakšna je situacija v vzgoji in 

izobraževanju? 

Začnemo lahko pri naših najmlajših in poskušamo 

najti nekaj značilnosti, ki bi nam lahko bile vodilo za 

učni načrt za ročna dela in rokodelstvo v osnovni in 

srednji šoli. 

Dojenčkove roke in njihova uporaba 

Novorojenčki večino budnega časa preživijo ob dotikanju 

svojega obraza. Rečeno je, da približno 20 procentov 

budnega časa preživijo ob stalnem kontaktu 

prstnih konic z ustnicami. Konice prstov in ustnice so 

izjemno občutljivi deli človekove anatomije. Ko se dojenčkova 

usta zaprejo okoli bradavice, se roka napne in 

stisne v pest. Bolj ko malček sesa, močnejši je prijem. 

Tudi ob rojstvu je roka običajno stisnjena v pest. Prijem 

je funkcija roke, ki jo je potrebno razvijati skozi vse 

obdobje šolanja. Če malček nekaj zagrabi, to ponese 

direktno k ustom. Ne smemo misliti, da otrok to stvar 

po pomoti zamenja za hrano! Cuzanje palca se običajno 


začne pri približno osemnajstih tednih. Če se nenadoma 

dotaknemo refleksne točke v dlani, bo otrok refleksno 

zaprl usta. Če pritisnemo na obe dlani, se bodo 

odprla usta, kar običajno naredijo medicinske sestre, 

kadar otrok odklanja hrano. Rečemo lahko torej, da so 

v tem obdobju usta in roke tesno povezani. 

stolpa za njih ni, da prijemajo opeke drugo za drugo, 

ampak da jih spuščajo, tako da se stolp ne prevrne. 

Vprašanje pa je, ali smo, če smo se pri dveh ali treh 

letih naučili graditi stolp iz lesenih opek, sposobni se 

oprijeti življenja ali ga izpustiti. To seveda ni tako. Kot 

lahko vidimo na ilustraciji, se sklepi in mišice roke razvijajo 

še do 18. leta, ko je roka popolnoma razvita. To 

pomeni, da moramo ves čas otroštva in obdobja mladostništva 

še naprej enako vaditi kot v zgodnjem otroštvu, 

toda sedaj z bolj zapletenimi nalogami. Ti gibi rok 

se bodo nevrološko vse bolj in bolj povezovali s funkcijami 

možganov, kakor so to predhodno že opisali Wilson, 

Bergstrom in mnogi drugi znanstveniki. 

Slika, ki jo je naslikal William Blake (1757–1827), 'Enitharmon' 

s podnaslovom 'Naučite te duše leteti'. Mati 

poda roko svojemu otroku in poskuša ujeti njegov pogled. 

Ko je otrokova roka zmožna zagrabiti materin prst 

in se njune oči srečajo, je to rojstvo mišljenja. 

Zaradi močnejšega vratu in hrbtnih mišic se izboljša 

drža, kar pomeni, da bo čez nekaj tednov otrok ne le 

spodoben zagrabiti, ampak tudi podati roko. To pomeni, 

da oko prevzame vodilno vlogo pri delovanju roke in 

da usta dobijo drugoten pomen. Zdaj lahko vidimo dve 

funkciji roke, ki bosta v človekovem odnosu do sveta 

vse življenje dominantni – prijem in podaja roke. Obe 

sta odvisni od zanesljive in zdrave soodvisnosti s časom 

in prostorom, prav tistega, kar v komuniciranju 

modernega časa ni 'znotraj našega dosega', bodisi pri 

ocenjevanju razdalje ali časovnih intervalov. To obdobje 

otroštva je tisto, v katerem so roke najbolj zaposlene. 

Refleks dlani izgine. 

In tako se zgodi najpomembnejši dogodek v življenju, 

ki ponazarja enkratno naravo človeških bitij v primerjavi 

z opicami. Do konca prvega leta je otrok zmožen 

palec približati kazalcu. Zdaj lahko dela bolj prefinjene 

stvari, kot je potiskanje in vlečenje. Zmožen je jesti s 

prsti. Kot starši smo že doživeli, da je zdaj možno otroka 

dvigniti tako, da svoj prst položimo v njegovo dlan. 

Njegov prijem je podoben primežu. Oprijem je refleksno 

dejanje, izpust pa ne. To dejanje je zavestno. V večini 

jezikov to dejanje povezujejo z mišljenjem. V angleščini 

človek zgrabi misel ali idejo. 'Odpusti!' (Let go!) pa je 

povezano z osvobajanjem misli. Malčki v tem obdobju 

radi gradijo stolp iz lesenih opek. Uspeh pri gradnji 

Razvoj zapestnih sklepov od otroštva do mladostništva 

(od A. A. Kipp: 'Die Eveolution des Menchen) 

Če pogledano na urnik osmega razreda (14–15 let) 

na waldorfski šoli, bomo videli, da je v kasnejših urah 

dneva močan poudarek na praktičnem delu. Učenci so 

takrat na stopnji razvoja, ko je potrebno nagovoriti njihovo 

voljo. Bolj lenobni so in iščejo konkretno povezavo 

s svetom, medtem ko se teoretskemu pristopu izogibajo. 

Hočejo se uresničiti v svetu – preveč intelektualne 

metode so videti neprimerne in utrudljive. Sčasoma se 

bo to spremenilo. Glavna tema glavne ure je industrijska 

revolucija, čas, ko se je struktura družbe v zelo 

kratkem časovnem razdobju dramatično spremenila. 

Angleški filozof Bertrand Russell je nekoč rekel, da 

je industrijska revolucija vodila v 'preobrazbo od neodvisno 

mislečih ljudi z močno voljo, v disciplinirane, 

odvisne delavce'. Za običajnega človeka je to pomenilo 

prehod od ročnega delavca, obrtnika, do masovnega 

proizvajalca brez ročnih spretnosti. Ko učencem pripovedujemo 

o industrijski revoluciji, jim pogosto predstavimo 

biografije. Biografija Jamesa Watta, izumitelja 

parne lokomotive, je ena takih navdihujočih biografij. 

Watt, občutljiv otrok, ki so ga pestili glavoboli, je zrasel 


v skromnih razmerah. Ni bil krepak fant in fantje v šoli 

so ga pogosto trpinčili. Veliko časa je preležal doma 

v postelji, v zatemnjeni sobi. Sorodniki so njegovega 

očeta prepričevali, naj ga pošlje na deželo, kjer bi mu 

pomagal svež zrak. Njegov oče, po poklicu tesar, je to 

odločno zavračal. Naredil je lesene igrače, ki so jih lahko 

dali sinu, da jih je sestavljal in razstavljal celo v 

svoji zatemnjeni sobi. Ves čas je govoril, da 'iz fanta, 

ki ima nekaj med prsti, vedno nekaj bo'. Njegovo prepričanje 

se je pokazalo za resnično. Kasneje je Watt 

zapustil dom in postal vajenec pri izdelovalcu ur, kjer 

je potreboval spretne prste, da je obvladoval zapletenost 

poklica. Kasneje je s svojo vizijo spremenil svet. V 

tistem času, pred nastopom industrijske revolucije, so 

verjeli, da je duša nezaposlena, če prsti počivajo. 

Ali mahamo rokam v slovo? 

Nedvomno igrajo ročne kvalitete pomembno vlogo v 

dobro zaokroženi vzgoji in izobraževanju. Kaže, da so 

potrebe večje kot prej. Toda, tako kot pri vseh vzgojnih 

zadevah, mora biti v vsem, kar delamo, neki smisel. Na 

ročna dela in rokodelstvo pogosto gledamo kot na kratkočasenje, 

ki učencem prinese nekakšno sprostitev ali 

zabavo. Kar je v tehnološko orientirani družbi preteča 

nevarnost. Z mislijo na to bomo v nadaljevanju tega 

članka poskusili na stvar pogledati natančneje. 

Albrecht Durer: Igra rok 


Michelangelo: iz stvarjenja Adama, 1512 

11 



Ana Josimovska 

Barva kot luč 

čustev v glasbi 

Navajam nekaj 'barvnih utrinkov', ki se mi 

porajajo na to temo. 

1. Sinestezija kot pojav ter navdihujoče beležke Kandinskega 

o duhovnem v umetnosti. 'Barva je klaviatura, 

oko je kladivce. Duša je klavir z vsemi svojimi strunami. 

Umetnik je roka, ki z dotikom ene ali druge tipke 

spravlja dušo v vibriranje' 

Sinestezija je pojav, ki zaznamuje mešanje dveh ali več 

čutnih zaznav. Izraz izhaja iz grščine – syn pomeni združitev 

in aesthesis občutek. V sedemnajstem stoletju je 

John Locke prvič opisal pojav, ko je srečal slepega človeka, 

ki je zvok trobente slišal kot škrlatno barvo. Drugi 

znani sinesteti v zgodovini so Mozart, Beethoven, Goethe, 

Rimsky-Korsakov, Nabokov, Kandinsky, Skrjabin … 

2. Skrjabin in njegov barvni klavir, sinestetsko povezovanje 

različnih čutnih vtisov ter različnih umetnostnih 

vej skozi neko filozofsko okrilje, tako kot v njegovem 

nedokončanem 'Misteriju'. Skrjabin je v svojem 

'Prometeju' za orkester, klavir, orgle, svetleči klavir in 

zbor op. 60 skušal z novimi izraznimi sredstvi pričarati 

predstavo ognja. Zasnoval je 'svetleči klavir', ki je oddajal 

poleg zvoka tudi žarke, barvne snope, ki so spremljali 

in barvno interpretirali določene akorde. 

3. Goethejeva študija o teoriji barv (1810), kjer utemeljuje 

svoje stališče, da je zaznavanje barv subjektivno 

ter da je percepcija barv odvisna od našega razumevanja 

in je posledica kompleksnih funkcij možganov. 

Čeprav je Goethe sprva izhajal iz Newtonove fizikalne 

teorije, jo je kmalu opustil. Ni se strinjal, da je bela 

svetloba sestavljena iz vseh barv in da so posamezne 

barve le posledica različnega lomljenja svetlobe oziroma 

njene absorbcije v različnih materialih. Svojo teorijo 

o tem, da so barve rezultat igre svetlobe in teme, 

je namreč želel povezati tudi s psihološko teorijo barv. 

'Matematiko častim kot najvišjo in najuporabnejšo znanost, 

vendar le, kadar jo uporabljamo tam, kjer je to treba. 

Nikakor pa ne morem odobravati tega, da se jo zlorablja 

tudi pri zadevah, pri katerih je uporaba te plemenite 

znanosti očiten nesmisel. Kot da bi obstajalo le tisto, kar 

je možno matematično dokazati.' 'Rumena barva je svetloba, 

ki jo je nekoliko udušila tema. Modra pa nastane 

iz teme, ki jo nekoliko oslabi svetloba. Črna barva, ki 

predstavlja temo, organe zaziba v počitek, bela, ki predstavlja 

svetlobo, pa jih spodbudi k delovanju.' 

4. Najmočnejša nit in najbolj živa povezava med glasbo, 

slikarstvom ter drugimi umetnostnimi vejami je 

čustvo. Podoživljanje občutkov je tudi odsev svetlobe 

v sliki, odmev zvoka v glasbi. Zagotovo je skupno področje 

'barvanja v umetnosti' čustveno področje. Skozi 

podoživljanje v glasbi pričaramo različne barve, vzdušja, 

v slikarstvu jih fizično ustvarimo. Čeprav se s strogo 

racionalnim pristopom ne da izmeriti, jasno zaznamo 

veličino umetnikov tudi iz tega, kako z vsemi sredstvi 

ustvarijo neko vzdušje, prenesejo misel. Če je skica na 

sliki odraz miselnega, je barva izraz čutnega področja 

... v glasbi Steiner govori o povezavi melodije z mislijo, 

harmonije s čutenjem ter ritma z voljo. 

5. Pedagoški utrinek barv se navezuje na zgoraj povedano, 

torej na neotipljivi del glasbenega barvanja ter 

tudi na materialno resničen barvni krog. Oboje je izjemnega 

pomena za harmoničen glasbeni razvoj otroka. 

Skozi Goethejev barvni krog tone razporedimo tako, 

da je rdeča barva – ton c, oranžna – ton d , rumena – 

ton e, zelena – ton f, svetlo modra - ton g, temno modra 

– ton a ter violična – ton h. 

Učitelj igra preprosto melodijo, na katero se v prostoru 

po barvni lestvici gibljejo učenci. Učenci zaznajo 

barvo, jo povežejo s slušnim zaznavanje tona ter z 

ritmom glasbe, ki je obenem telesni gib. Skozi sledenje 

urijo svoj posluh, slišijo zvok – naredijo gib. Na ta 

način se začenja multisenzorno učenje, povežejo se vizualni 

, slišni ter gibalni vtisi. Z lahkoto se jim skozi 

barvno lestvico, ki se jih instinktivno dotakne, približajo 

objektivni glasbeni elementi, kot so imena tonov, 

višina melodije, notne vrednosti. 

Nematerialni vidik glasbenega barvanja se dotakne že 

glasbenih začetkov. Otroci nezavedno posnemajo barvo 

zvoka, tudi ko še nimajo pianističnih spretnosti, intuitivno 

ter veliko bolj uspešno kot odrasli, ki smo obremenjeni 

s kognitivnimi razlagami. Skozi pentatoniko 

je glasbeno barvanje ter ustvarjanje izredno bogato ter 

zanimivo. Začetek igranja s pedalom pospeši ter obogati 

glasbeno barvanje. Porajajo se podobe, razvija se 

domišljija, spodbuja se mišljenje. 

Viri in literatura: 

Brierley, D. L.: The painter of a Modern Life. Parsival, Ljubljana, 

2012 

Gage, N. L.: The Scientific Basis for the Art of Teaching. Teachers 

College Press, New York, 1978 

Kandinsky, V. V.: Od točke do slike: zbrani likovno teoretski spisi, 

Ljubljana, Cankarjeva založba, 1985 

R. Steiner: The inner nature of music and the experience of tone 

wn.rsarchive.org/Lectures/GA283/English/AP1983/InNaMu_ 

index.html 

Članek Polone Balantič, Goethejev spopad z Newtonom 

za resnico o svetlobi. www.rtvslo.si/kultura/razstave/ 

goethejev-spopad-z-newtonom-za-resnico-o-svetlobi/235417 

12 

Waldorfske novice

Z g o d b a 

Je to vse? 

 

Godi Keller 

Božič je čas obdarovanja. Če se čutite 

zapostavljene, se ga lahko veselite. Zagotovo bo 

spet prišel z darili: trdimi, mehkimi in v dovolj 

velikih količinah, da pokrijejo stojalo od smrečice ter večino 

vaših potreb, za katere sploh niste vedeli. 

In ker zelo verjetno spadate v tisto skupino, ki darila 

dobi od sveta, morda ne delite prav dosti navdušenja 

nad to platjo božiča, ko so darila bolj breme kot užitek, 

pa če jih dajemo ali prejemamo. 

Sam se tega rituala celo nekoliko bojim. Človek prav 

lahko naredi napačen korak. V otroštvu sem stopil v 

napačen vrt, ko sem hotel na materinski dan najti darilo 

za mojo mamo. Prinesel sem ji tulipane. Čisto nič 

ni bila vesela, zlasti ker so bile zraven tudi čebulice, 

še polne zemlje; detajl, ki je mamo razjezil, namesto 

da bi jo osrečil. Moral sem jih dati nazaj tja, od koder 

sem jih prinesel. Imel sem srečo, da sem to naredil, še 

preden je sosed opazil mojo dobrotljivost. Kajti moje 

darilo je šlo na njegov račun, kar ne šteje. To sem takrat 

spoznal. 

Podobna zgodba govori o mladem, sveže zaljubljenem 

človeku, ki je svoji dragi za božično darilo podaril šunko. 

To samo po sebi ne bi bilo tako problematično, postalo 

pa je, ko je njegova draga izvedela, da je šunko 

dobil od svojega delodajalca kot dodatek k plači. 

Ta primer jasno kaže na pomemben dejavnik pri obdarovanju, 

to je obdarjenca. Čeravno je v nekaterih, 

redkih primerih, pomembnejši tisti, ki obdaruje, kot 

je na primer daljna teta, ki je mladoporočencema dala 

srebrni bolnišnični pladenj v obliki ledvice. Za vedno 

je ostal bolnišnični pladenj, ne glede na to, kako prepričljivo 

jih je teta skušala prepričati, da je to pladenj 

za torte. Njegovo običajno mesto je bilo čisto zadaj v 

kuhinjski omari. Le dvakrat na leto so ga vzeli ven, ko 

je na obisk prišla darovalka, ki je vohljala naokoli, kje 

imajo zgoraj omenjeni zdravniški pripomoček. Potem 

ko so ga dobro sterilizirali, je služil kot pladenj za slaščice, 

ki jih je prav tako prinesla teta. 

Po navadi pa je obratno. Največkrat je darilo načrtovano 

tako, da bi bolj osrečilo obdarjenca kot darovalca. 

Včasih je odvisno. Sam imam na splošno rad rože. Kot 

motorist pa dostikrat nisem prav vesel, ko ob koncu 

predavanja dobim v zahvalo šopek. Življenje kaže, da 

so cvetni lističi tisti del rože, ki je najmanj odporen na 

hitrost. Načeloma odletijo, še preden sploh zapustim 

mesto. Peclji se bolje zoperstavijo vetru, posebno tisti 

od rastlin iz družine trav. Pa vendar zaradi tega to 

najbrž niso najbolj idealne rože, če se želimo nekomu 

zahvaliti. 

Najtežje pa je uganiti pričakovanja obdarjenca. O tem 

sem se nekaj naučil od deklice, stare nekaj več kot tri 

leta, ko je ta praznovala svoj prvi božič. Kot prvi otrok, 

prva vnukinja in prva nečakinja je bila seveda prva 

dama tistega večera. In tako je bil velik kup daril pripravljen 

samo zanjo. Lučke na dreveščku so se svetile 

v očeh deklice, ki je bila polna pričakovanja. Iskrica 

pa je zamrla, ko je začela odpirati škatlo za škatlo, z 

vedno večjim pohlepom in vedno manjšim zanimanjem 

ob vsakem novem darilu. Poleg tega je vedela, da vsi 

pričakujejo, da se bo zanje zahvalila. Svoje delo je zaključila 

izmučena in z usodno pripombo: 'Je to vse?' 

Moj občutek, kako nehvaležna je, je trajal le nekaj trenutkov. 

Kaj hitro ga je nadomestilo pomembno spoznanje: 

'Prav ima.' Od prazničnega vzdušja je pričakovala 

nekaj nenavadnega, nekaj čudovitega, celo nebeškega. 

In na koncu ni bilo nič drugega kot kup stvari. 

Kajti v ozadju daril je nekaj veliko pomembnejšega. 

Na vse to pa sem bil pozabil. 



U t r i n k i 

Izdelki 5.b 

KROG ČASA 

Sedanjost je zdaj 

in gre vsakič nazaj. 

Prihodnosti še ni, 

saj se ji ne mudi. 

In preteklost 

se vedno in vedno 

gradi. 

Ivana 

ČAS IN BAS 

Čas ni bas, 

na katerega bi igral, 

mogoče bi lahko na njem 

spal. 

Ali pa je čas špas 

ali pa bas, 

ne vem. 

Klara Prem Cerar 

PRAZNIKI 

Praznik zares čaroben je čas, 

saj smeh in petje zelo sta naglas. 

Na praznikih so gugalnice in vrtiljaki, 

po ulicah stopajo čedni vojaki. 

Na praznikih je vse od tort do kostanja, 

na odru ne manjka vragolij in plesanja. 

A ko se praznik zaključuje, lev že v svoji kletki 

rjuje, klovn že nove vragolije kuje. 

ŠOLA 

Maks Žižič 

V šoli na tisoče učencev sedi, 

da pameti in znanosti si vsak pridobi. 

Učitelj poučuje, učenec posluša, 

nato pa na testih učitelj jih skuša. 


U t r i n k i 

Izdelki 7.a 

Klemen Lah 

Anekdote iz 7.b 

V 

7. b smo pri književnosti spoznavali, kaj je to 

anekdota, humoreska, biografija in črtica. V 

pisanju smo se preizkusili tudi sami in napisane 

so bile prav odlične zgodbe. Tu jih je nekaj za okus. 

Martin Krpan 

Ko sem bila mlajša, mi je oče bral Martina Krpana. Ko 

je prebral, da živi na Vrhu pri Sveti Trojici, sem ogorčeno 

rekla: 'Ne, oči, on živi na uri!' Večkrat sem namreč 

videla, da živi v stolpu na lutkovnem gledališču. 

Nika Škodič 

Kolo 

Ko sem imela tri leta, mi je oče s kolesa snel pomožna 

koleščka, da bi se naučila voziti brez njih. Dolgo sva 

se vozila naokrog tako, da me je oče držal za sedež in 

tekel za mano. Ker ga je že močno bolelo v križu, mi je 

prigovarjal, naj se opogumim in odpeljem sama naprej, 

vendar si nisem upala. Kar naenkrat sem iz daljave slišala 

krik očeta: 'Lana, ustavi se!' Očeta je namreč tako 

uščipnilo v križu, da me je spustil, jaz pa sem se odpeljala, 

misleč, da me še vedno drži za sedež. Seveda sem 

takoj padla, a sem se še isti dan naučila voziti kolo. 

Lana Bedenik 

Vrtnice 

Ob zaključku osnovne šole so v maminem razredu zbirali 

denar za nakup darila za razredničarko in druge učitelje 

(takrat so se imenovali tovariši). Ko so zbrali ves 

denar, je ta čudežno izginil. Ker sta bili Sandra (moja 

mama) in njena sošolka Marija zadolženi za nakup cvetja, 

denar pa je izginil, sta se znašli v stiski. Odločili sta 

se, da cvetje 'narabutata'. Sprehodili sta se po naselju in 

uspešno utrgali šest vrtnic. Zataknilo se je pri zadnjih 

dveh. Ravno, ko sta utrgali še sedmo in osmo, ju je zalotil 

lastnik vrtnic. To je bil zelo zelo star mož s sivo brado 

in čepico na glavi. Oblečen je bil v modre delavske hlače, 

obute je imel težke črne čevlje z razvezanimi vezalkami. 

V rokah je imel sekiro. Pričel se je jeziti na njiju in se 

jima približeval. Ustrašili sta se ga, a vseeno pograbili 

vse osem vrtnic in začeli bežati. Tekli sta in se ozirali 

nazaj, a ker je bilo vse skupaj grozljivo smešno, sta se 

iz tako 'režali', da sta komaj tekli. Na srečo je bil gospod 

zelo star, da se je premikal prav po polžje. Sekunde so se 

vlekle kot ure, a kmalu sta zbežali in se skrili v grmovje. 

Ko je bilo varno, čez približno pol ure, sta z vrtnicami 

odrinili proti domu. Učitelji so kljub izginotju denarja ob 

koncu leta dobili vrtnice. Razredničarka sicer ni dobila 

zlate verižice, je pa dobila doma narejeno leseno ogrlico. 

Izidor Gregor Tominšek 


U t r i n k i 

Sejem bil je živ! 

 

Marina Nuvak 

S 

temi besedami bi lahko na kratko opisali naš 

letošnji semenj. Seveda pa se v njih skriva mnogo, 

mnogo več. Saj pri nas nikoli ni živo samo na dan 

semnja, dogajati se začne že v oktobru, nato pa se teden za 

tednom vrstijo umetniške delavnice. 

Umetnost je od nekdaj plemenitila človeštvo in tudi 

naše kreativne delavnice plemenitijo nas, ko teden za 

tednom drug ob drugem, učitelji in starši, ustvarjamo 

čudovite izdelke iz naravnih materialov. Predvsem pa 

se med nami spletajo vezi, ki predstavljajo trdno osnovo 

za skupno vzgojo naših otrok. 

V zadnjem tednu pred semnjem se dogajanje stopnjuje, 

na šoli je vedno bolj živo: na hodnikih ena skupina 

pleza po lestvah in pod strop obeša zvezdice, nad katerimi 

so, mimogrede, zelo navdušeni naši šolarji. Mlajši 

jih občudujejo, malo starejšim pa pomenijo drugačne 

vrste izziv, ko se morajo zadržati, da jih ne klestijo z 

'neba'. V večernih urah hiti druga skupina v jedilnici 

plesti venčke in po šoli prijetno zadiši po smrečju. 

Nato pride sreda, ko nas obiščejo gostje, ki za naš semenj 

spletajo venčke pa tudi mnoga prijateljstva. 

In že je tukaj petek, velik dan za vse nas. Šola se v 

trenutku spremeni v mravljišče, vsaka skupina hiti nekaj 

pripravljati. Zunaj pred šolo lepo diši in majhna 

skupina navdušeno pogleduje v kotle poljske kuhinje, 

ki nam jo je prijazno posodila vojska. Nekaj mešajo in 

videti so zelo zadovoljni. 

Okoli devete zvečer je v šoli spet vse tiho, samo tu in 

tam še kdo hiti polepšati svoj kotiček. Običajno se takrat 

največ dogaja v labirintu. Človek ne ve, kdo tam 

bolj uživa, otroci ali starši, ko ga pripravljajo. Nekaj ljudi 

se odpravi še na zadnji obhod, da preveri, ali ni nekje po 

pomoti ostalo na hodniku smrečje, ali ni nekdo tam pozabil 

kakšne škatle, ali kaj podobnega. Njih skrbni pogledi 

preverijo, ali je šola pripravljena za sprejem gostov. 

Noč je običajno kratka in nemirna, vsaj za nekatere, 

nato pa nastopi ta težko pričakovani dan. Zjutraj 

spet završi, v kuhinji in restavraciji potekajo še zadnje 

priprave, naši gostujoči prodajalci prinašajo izdelke in 

urejajo svoje stojnice, pek si pripenja predpasnik, da 

bo zamesil prijetno dišeč kruhek. 

Nato se za kratek čas spet vse umiri, nastopi napeto 

pričakovanje. Spodaj, v jedilnici, poteka prireditev ob odprtju 

in že se gostje sprehajajo po šoli ter občudujejo ta 

čarobni svet, ki smo ga ustvarili za njih in za naše otroke. 

Število gostov se začne gostiti, ljudje prihajajo v kavarno, 

čajnico, restavracijo, kjer lahko poklepetajo s 

prijatelji in znanci, ki so jih srečali na semnju. Za vse 

je poskrbljeno, za jedačo, pijačo in za prijetno vzdušje. 

Cel dan potekajo na šoli zanimivi dogodki: koncerti, 

predavanja, umetniške delavnice, v vsakem kotičku se 

nekaj dogaja ... za naše najmlajše, ki potrebujejo še mirno 

zavetje, je v vrtcu pripravljena pravljična deželica. 

Semenj se tradicionalno zaključi s koncertom zbora 

staršev in učiteljev naše šole. Nato ljudje zadovoljni odhajajo, 

ostane le še peščica dežurnih staršev in učiteljev, 

ki to pravljično deželo v trenutku spremenijo spet v 

šolo, da bo v ponedeljek v njej lahko potekal redni pouk. 

Semenj pa se s tem še ni čisto zaključil. V naslednjem tednu 

se dobi skupina za pripravo semnja, da ovrednoti svoje 

delo. Pogleda, kaj bi bilo naslednje leto dobro izboljšati in 

kaj nam je to leto dobro uspelo, morda najbolje do sedaj. 

Ob kavici se je tako zbrala prijetna druščina ljudi, 

ki so odigrali pomembno vlogo pri organizaciji semnja. 

In ko vsi v en glas izražajo zadovoljstvo in veselje, da 

so lahko sodelovali pri organizaciji semnja, postane 

človeku toplo pri srcu. Vau! To je prava skupnost, ki 

daje zgled našim mladim! 

Zato hvala vsem in vsakomur posebej, za vse odlične 

ideje in obilico dobre volje! 


Pa koliko lepih venčkov imamo! 

Zahvala 

Dragi dijaki 3. letnika! 

Tudi ekipa v KWA-ju 

se veseli dogodka 

V vrtcu živimo v svetu 'pravljic', 

v svetu 'dobrote' ..., 

'čez cesto' 

– v resnici IN metaforično – 

pa postaja svet za nas 'lep', 'zanimiv' in 'resničen'. 

Vidiš, tako 

se to naredi 

Zato HVALA VAM 

za vaša konkretna dejanja, ki v nas vrtičkarjih 

puščajo globoko sled hvaležnosti. 

Hvala vam za predstavo; 

hvala vam za vrtne mize s klopmi, 

ki ste jih naredili za nas med letom; 

hvala vam, ker mislite na nas (skupaj z učitelji) 

oz. ker vam je mar za 'svet okoli vas'. 

SREČNO v letu 2017 

vam želimo vaši 'tihi oboževalci' – 

'vaši mali prijatelji' iz vrtca …, 

da se vam uresničijo vse lepe želje dvanajstih vil, 

naj se 'Trnuljčica v vas' prebudi 

– v letu 2017 – 

v prijazen in ljubeč svet. 

HVALA! 

V imenu vrtičkarjev 

vzg. Janja Kokalj 

Razstava je postavljena 

17 


O E G o r e n j s k a 

Dva praznična sejma 

na Gorenjskem 

 

Mateja Korošec 

d Iztok Zupan - Klopotec 

Praznično vzdušje na Gorenjskem se je začelo 27. 

novembra, ko smo na prvo adventno nedeljo 

kolektiv Waldorfske šole Gorenjska, vrtca 

Čebelica iz Radovljice, vrtca Sončnica iz Jesenic in vrtca 

Jutranja zarja iz Kranja skupaj z učenci, starši, sorodniki in 

prijatelji pripravili adventni sejem v Naklem, kamor se je 

letos iz Radovljice preselila naša gorenjska waldorfska šola. 

Obiskovalci so lahko spoznali waldorfski način dela v 

vrtcu in v šoli, se posladkali v kavarni, razvajali čute, 

poslušali pravljice in se kot odrasli vrnili v šolske klopi, 

saj smo jih povabili na učno uro matematike in dela z 

biografijami. Veseli smo bili, da se je povabilu na naš 

dogodek odzval župan občine Naklo, g. Marko Mravlja, 

skupaj s sodelavci. Odziv občanov Nakla in drugih obiskovalcev 

je bil izjemen, vzdušje prijetno in zadovoljstvo 

ob dobro obiskanem prvem dogodku nam je dalo 

dovolj moči, da smo izvedli še drugega. 

Že takoj naslednji teden, 3. decembra, smo kot vsako 

leto pripravili še božični sejem v Radovljici. Tudi tukaj 

so ga s prepevanjem otvorili učenci Waldorfske šole 

Gorenjska ter glasbena skupinica pod vodstvom Nataše 

Vester Trseglav, hkrati pa nam je prvič uspelo, da 

smo za otvoritev dve pevski točki pripravili tudi navdušeni 

pevci, ki kot starši ali kolektiv tvorimo waldorfsko 

skupnost. 

Vsi skupaj – starši, sorodniki, prijatelji, kolektiv in 

otroci – pa smo se pred in na dogodku povezali in 

ustvarili neprecenljive trenutke za nas, naše otroke, 

prijatelje in druge obiskovalce. V naši waldorfski skupnosti 

imamo izjemne starše, ki s svojim idejami, spretnimi 

rokami in voljo za delo premikajo gore. Za njimi 

stojijo otroci, ki jih opazujejo in se po njih zgledujejo. 

V Radovljici smo imeli zato izjemne pomočnike – naše 

učence. Spremenili so se v najbolj srečne prodajalce 

srečk, v hitre in spretne iskalce in izdajatelje dobitkov, 

v samostojne peke palačink, pomočnike v palčkovi deželi 

in sobi za razvajanje čutov ter izvajalce delavnic. 

Saj veste, kako pravijo: 'Na mladih svet stoji!' In če nam 

bo uspelo, da bomo imeli veliko takšnih mladih, kot 

so naši waldorfski otroci, potem se prihodnosti lahko 

resnično veselimo. 

18 


O E S a v i n j a 

Pastirski dnevi 

 

Jože Školc 

Novo šolsko leto se je ravno dobro začelo in med 

učenci se je že čutilo pričakovanje po prvi šoli v 

naravi. Pri jutranjih novičkah so kar tekmovali, 

kdo bo prvi povedal, koliko dni je še do pastirskih dnevov. 

V torek, 13. 9., je končno prišel čas odhoda. Z vlakom smo 

se odpeljali iz Žalca do Paške vasi. Tam nas je pričakal 

gospodar kmetije, nas lepo pozdravil in prevzel težke 

nahrbtnike. 

Z gospodarjevo nečakinjo smo jo mahnili na pot proti 

kmetiji, ki je trajala dobro uro in pol. Kar nekaj klancev 

nas je čakalo, vendar so se otroci le malo pritoževali. 

Med njimi je bilo zaznati neizmerno radovednost. Kaj 

jih čaka na kmetiji in kakšne zadolžitve bodo dobili? Ko 

smo se ji približali, nas je že od daleč prišel pozdravit 

gospodaričin pes, ki nas je nato po poti spremljal z mahajočim 

repom. Pred kmetijo nas je pričakala gospodarica 

Tatjana Štancar Poprask, ki je otrokom predstavila 

vse mačke in pse, s katerimi se lahko igrajo in podijo 

po bližnjem hribu. Hitro smo pomalicali in odšli v gozd, 

kjer smo si narezali leskove veje in vanje vrezali različne 

motive in svoja imena. Tako smo bili opremljeni za 

naše pastirske dneve. 

Po kosilu smo spoznali poklic čebelarja. Čebelar nam 

je podrobno razložil pomen čebel v naravi in njihovo 

korist za človeka. Skrbno smo poslušali, kako nastaja 

med, poslušali smo o razvoju ličink, nastanku novih 

panjev in čebeljih družin. Na koncu je vsak učenec pomagal 

narediti še okvir za čebeljo satnico. 

Kmalu so se nam pridružili še učenci iz gorenjske 

waldorfske šole z go. Jensterle. Malce previdnosti in 

zadržanosti je bilo še zaznati, čeprav so se otroci med 

seboj že srečali na obisku kovača v Kropi. 

Medtem ko so gorenjski otroci kosili in spoznavali 

poklic čebelarja, smo si mi ogledali živali na kmetiji. 

Najbolj so nas navdušili mladi krškopoljski pujski. Bilo 

jih je kar devet in prav zanimivi ter smešni so bili ob 

prerivanju za hrano. Gospodar je povedal, da so med 

drugo svetovno vojno skoraj izumrli, ker jih je okupator 

namerno pobijal, a so jih kmetje skrivali po gozdovih, 

da so jih nekaj ohranili pri življenju. 

Zvečer je sledilo druženje ob večerji in odhod proti 

Šmartnemu ob Paki, kjer smo prenočevali. Otroci so se 

pomešali med seboj in začetne zadržanosti ni bilo več 

čutiti, saj se je v temni noči, ki so nam jo razsvetljevale 

naglavne lučke, razlegal glasen smeh in veseli otroški 

glasovi. Zadnje metre so otroci postajali vidno utrujeni 

in pot se jim je zdela strašno dolga. Učitelji smo pričakovali, 

da bodo otroci kar popadali v postelje, vendar ni 

bilo tako. Brez zgodbe namreč niso želeli zaspati, zanimalo 

jih je, kaj se bo zgodilo v Pastircih, Bevkovi zgodbi 

o treh fantih in dekletu, ki pasejo živino in so polni 

potegavščin. Čez čas je bilo čutiti, da so se težke veke 

zaprle in otroci so utrujeni od celotnega dne zaspali. 

19 


Naslednji dan nas je že zelo zgodaj pričakal avtobus, 

da nas spet odpelje na kmetijo. Tam nam je gospodarica 

postregla z obilnim zajtrkom. Potrebovali smo veliko 

energije, kajti pred nami je bil še dolg in naporen 

dan. Po zajtrku smo se zbrali pod kozolcem, kjer smo 

imeli učne ure za izdelavo glinastih ptičkov. Vsak si je 

naredil svojega, ki bo ob pihanju vanj lepo zapiskal. 

Veliko veselja je bilo z njihovim oblikovanjem. Po uri in 

pol so izdelek končali in sledila je priprava na kosilo. 

Nekateri so počistili mize in pometli tla, drugi so narezali 

zelenjavo za juho,tretji pa se lotili izdelave slastnih 

buhteljnov. Preostali so poskrbeli za živino, ki jo je bilo 

potrebno nahraniti in ji očistiti bivališča. 

Kosilo, ki so ga pripravili otroci, je bilo zelo slastno in 

pojedli so ga z velikim veseljem, saj so ga sami pripravljali. 

Po kratkem odmoru smo se odpravili na hrib sv. 

Antona, da smo si pogledali, kje so nastanjene ovce in 

kako se prehranjujejo. Kmet nam je z veseljem pokazal 

še majhne zajčke, ki so navihano skakljali po zajčniku. 

Nato je pripeljal prvo ovčko, ki jo je bilo potrebno ostriči. 

Kar močno jo je bilo potrebno držati, da ni začela 

brcati z nogami. Z brivnikom smo počasi ostrigli vse 

ovce in otroci so z velikim navdušenjem zbirali njeno 

volno ter si jo shranili, da si bodo doma z njo lahko 

napolnili vzglavnik. Sledilo je še nekaj prostega časa, 

ki so ga otroci izkoristili za tekanje po hribu navzdol in 

navzgor. Utrujeni smo se podali nazaj proti kmetiji na 

večerjo. Po poti smo videli še nekaj konj, krav in ovc. 

Po večerji je sledil odhod do prenočišča. Tokrat nismo 

šli peš, ampak nas je prišel iskat avtobus, saj je bil 

dan dolg in naporen. Hitro so se odpravili v postelje 

in vznemirjenja iz prve noči ni bilo moč začutiti, tako 

da so hitro po branju Pastircev zaspali in dokaj mirno 

spali do naslednjega jutra. 

Zadnji dan smo še pred zajtrkom pomolzli kravo in 

nekaterim otrokom je bilo prav čudno, da kljub stiskanju 

vimena mleko ni in ni priteklo. Gospodar je nato 

pokazal pravilen prijem molže. Tudi sam sem poizkusil 

in moram priznati, da ni tako enostavno, kot se je sprva 

zdelo. Namolzli smo skoraj pol litra mleka, ki smo ga 

prekuhali in dodali v kakav. 

Po zajtrku smo odšli v gozd, kjer smo se namenili narediti 

prebivališča iz vej in listja. Otrokom je bilo naročeno, 

da uporabijo veje, ki ležijo na tleh, in za streho 

uporabijo praprot ali listje z grmičevja. V roku ure in 

pol jim je uspelo narediti zelo zanimiva prebivališča. 

Nekateri so jih naredili za večjo skupino otrok, drugi za 

nekaj posameznikov. Vsi pa so bili zadovoljni s svojim 

izdelkom. Lačni smo se odpravili na kosilo in po njem 

je sledil pohod do železniške postaje v Paški vasi. Zelo 

hitro smo morali stopiti, da smo lahko ujeli vlak. Zadnji 

del poti smo tudi tekli, saj se je vlak bližal postaji, 

mi smo bili pa oddaljeni še nekaj sto metrov od nje. 

Vse skupaj se je srečno izteklo, vlak nas je počakal. V 

Žalcu so otroci zbrali še nekaj atomov moči in staršem 

vidno utrujeni skočili v objem. Z žarom v očeh so jim 

razlagali, kako so se imeli: odlično! 


20

O E P r i m o r s k a 

Tadeja Faganelj 

Pletenje novih 

vezi 

V 

novo šolsko leto smo zajadrali z razpetimi 

krili. Za nami je bil prvi šolski dan, 

slavnostna otvoritev šole, saj smo želeli 

ta dogodek deliti z vsemi, ki so nam na tej poti 

ustanavljanja stali ob strani, nam pomagali, ter z 

vsemi bližnjimi, ki nas v okolju, v katerem delujemo, 

podpirajo na tak ali drugačen način. 

Prvošolčki nasmejanih obrazov prihajajo v šolo in 

radi se povezujejo z ostalimi otroci. 

Konec oktobra so se odpravili na obisk 1. in 2. 

Razreda bližnje OŠ Bukovica. To je bil zanje prav 

poseben dan. V Osnovni šoli je Ga. Marta Premrl 

je s svojim razredom naše učence in učiteljice zelo 

lepo sprejela. Skupaj so prepevali, igrali na inštrumente, 

rajali in ustvarjali. 

Učiteljica Premrl pa je z zgodbo 'O planetu odprtih 

rok' učence popeljala v pravljični svet, kjer 

odprte roke objemajo, podarjajo, božajo,…. 

Kot nadaljevanje te zgodbe pa so otroci skupaj 

ustvarili drevesi odprtih dlani. Eno je ostalo v njihovem 

razredu, eno pa so naši učenci odnesli s 

sabo. 

Drevo odprtih rok lahko njih in nas vedno spomni, 

kako pomembno je povezovanje, odprtost in 

podarjanje – skupnih trenutkov, ustvarjanj, prijaznih 

besed in toplih objemov, saj le tako lahko to 

drevo raste. 

O E v r t e c P o m u r j e 

Bleščalo se je ... 

 

Sonja Toplak Kociper 

… na letošnjem Bazarju pa 

smo se čisto zares bleščali … 

Pred začetkom šolskega leta smo dobili 

razglednico od naše Dobre vile. 'To je znak, letos 

bo bazar!'smo dejali. 'Bo, bo … mora biti,' so še 

dejali naši starši. In res, za nami je še en bazar in to prvič v 

naših novih prostorih. 

S pripravami nanj smo začeli že oktobra. Srečevali 

smo se ob večerih, ob prijetnem klepetu, čaju in izmenjavi 

izkušenj so nastajali prekrasni izdelki. Zbirali 

smo ideje, kako in kaj naprej in v petek zvečer, 

dan pred bazarjem, smo pravljične vrtčevske kotičke 

spremenili v praznično-pravljične kotičke. Nastala je 

Palčkova čajnica, trgovinica Pri malem škratu, Ustvarjalnica, 

kotiček za lutkovno predstavo in Vilinska votlina. 

Vse je bilo pripravljeno. Zjutraj navsezgodaj je bilo 

najbolj pestro v Palčkovi čajnici. Starši, stari starši, 

prijatelji, tete so prihajali z velikimi pladnji, škatlami, 

polnimi doma pripravljenih dobrot, ki so kar vabili k 

poskušanju …, ampak še prej nas je Radovan Jokanovič 

popeljal v svet pomena adventa, božiča in svetih 

treh kraljev. Po predavanju pa so se odprli vsi praznični 

kotički, ki so kar naenkrat bili polni veselja naših 

obiskovalcev in to vse do poznih popoldanskih ur. V 

ustvarjalnem kotičku so si otroci lahko izdelali prepletene 

božične okraske ter sveče iz voska, posute z bleščicami. 

V lutkovnem kotičku so si ogledali lutkovno 

predstavo Zvezdni tolarji, ki jo je pripravila teta Maja 

iz Waldorfskega vrtca Studenček iz Maribora. Skupaj s 

palčki pa so rajali Palčkovo rajanje s teto Jano iz Waldorfskega 

vrtca Ljubljana. V čarobni Vilinski votlini pa 

je Dobra vila uresničevala najbolj skrite želje. 

Najlepše se zahvaljujemo vsem, ki ste nas obiskali. 

Hvala tudi staršem, prijateljem waldorfske pedagogike 

za vso podporo. Želimo Vam mirne božične praznike. 

d Dejan Ščernjavič 

21 


V r t e c S t u d e n č e k M a r i b o r 

Velika jesenska delovna akcija 

v vrtcu Studenček Maribor 

Pomemben cilj pedagoškega procesa našega vrtca 

je otrokom dnevno omogočiti dovolj naravne 

igre in raznovrstnega gibanja zunaj, na prostem. 

V tem okolju otroci preživijo velik del dneva, zato je 

ključno, da s svojo ureditvijo omogoča harmoničen razvoj 

za naravno otroštvo. 

Tako smo si v tem šolskem letu zadali cilj, da temu 

področju namenimo posebno pozornost in tako vrt oz. 

otroško igrišče spremenimo v sonaravni igralni vrt. Pri 

urejanju vrta smo izhajali iz izhodišča, da želimo zagotoviti 

varno, prijetno in doživljajsko pestro okolje za 

igro otrok, ki bo hkrati tudi spodbujalo fizični, duševni 

in duhovni razvoj otrok. Vrt bo otrokom ponujal možnosti 

razgibanega terena za bolj dinamično igro, dostop 

do vode za igro ter tudi mirne kotičke in kotičke z 

rastlinskimi elementi. Ureditev bo pripomogla k dvigu 

kvalitete življenja otrok v vrtcu. 

Jesen je čas, ko pridne roke vzgojiteljic in otrok opravljajo 

dela na vrtu po svojih najboljših močeh, a vsega 

seveda ne morejo opraviti sami, saj je potrebno na vrtu 

opraviti tudi težja fizična dela. Skupaj s starši, ki imajo 

veselje do fizičnega dela in želijo soustvarjati lepo 

in varno okolje za prosto igro in gibanje svojih otrok, 

smo ob koncu meseca oktobra izvedli veliko jesensko 

delovno akcijo in pričeli z deli ureditve in prenove vrta 

in igrišča. Glede na pripravljen obširen seznam del, ki 

jih je potrebno opraviti, smo odločno in kar z veliko 

delovne vneme zavihali rokave in se lotili dela. Pričeli 

smo z obnovo in pleskanjem igralnih hišk, uredili 

kompostne kupe, odstranili dotrajane lesene elemente, 

uredili mali vrt, očistili zelene površine, postavili novo 

vrtno hiško za shranjevanje igrač in igro otrok. Zaradi 

bolezni in sušenja smo žal morali podreti tudi veliko 

vrbo. V spomladanskem času načrtujemo podobno delovno 

akcijo, ko bomo nadaljevali z deli, saj je potrebno 

urediti tudi visoke grede, izvesti zasaditev, izdelati 

ustrezen vodni element in še in še veliko dela nas čaka. 

Zahvaljujemo se vsem staršem, ki so se nesebično odzvali 

na naše povabilo, da smo lahko skupaj soustvarjali 

zgodbo ustvarjanja okolja in kotičkov za nepozabno, 

kvalitetno in zdravo otroštvo. Družbeno odgovorna 

dejanja staršev so slika povezanosti otrokove družine z 

vrtcem, povezanost in skupna prizadevanja pa so zanje 

lep zgled in popotnica za kasnejše življenje. 


V r t e c S t u d e n č e k M a r i b o r 

Janja Lepenik 

Nekaj besed o 

dobrem možu 

6. december, dan sv. Miklavža, pričakujejo otroci 

z velikim navdušenjem in veseljem. Obstaja 

mnogo legend o liku Nikolaja, škofa Myre, ki 

je umrl leta 343. Skozi leta praznovanj se je razvila široka 

paleta različnih običajev. 

Zlata legenda pravi, da se je Nikolaj rodil v mestu Patera. 

Njegovi starši so bili pobožni in bogati. Nikolaj je 

že v otroštvu razvil globoko religiozno naravo in pričakovano 

postal duhovnik ter sčasoma škof Myre. Znan 

je bil po svoji dobroti, vedno je delal prav in se zavzemal 

za dobro. Pomagal je mnogim ljudem, da so ostali na 

pravi poti. S svojo veliko dobroto je postal nekdo, ki 

nam pomaga, da se pripravimo za božič. Potoval je v 

sveto deželo in se ustalil v skromnem življenju v pristanišču 

Myra v Mali Aziji. Ko je škof Myre umrl, je eden 

od duhovnikov razkril, da je bila pokojnikova želja, naj 

bo prvi duhovnik, ki bo stopil v cerkev naslednjega 

dne, njegov naslednik. 

Nikolajeva navada je bila, da je molil v cerkvi ob zori. 

Tako je postal škof. Pod vladanjem Dioklecijana je bil 

preganjan zaradi svoje vere in je preživel nekaj časa v 

ječi. Svoje življenje je posvetil služenju resnici, dobroti 

in pravici. 

Škof Nikolaj je povezan z mnogo čudeži: pomiril je nevihto, 

v življenje je obudil tri majhne fante, ki so jim 

odsekali ude. Poskrbel je, da so jih spet imeli. V sanjah 

se je prikazoval vladarju Konstantinu in dosegel, da 

je pomilostil tri mlade oficirje, ki so bili obsojeni na 

smrt. Zaradi tega je postal zavetnik zapornikov, otrok 

in mornarjev. Najbolj pa je znan po zgodbi, v kateri je 

rešil nedolžnost treh mladih kmetovih hčera. Kmet je 

bil prereven, da bi obdržal hčere ali jim priskrbel doto. 

Odločil se je, da jih proda za preživetje. Tri zaporedne 

noči je Nikolaj metal vreče zlata skozi okno. 

Ko pride vsako leto na zemljo, otroke pohvali za dobra 

dejanja in jim prinese jabolka, oreške in piškote. 

Včasih mora tudi opomniti in spodbuditi otroke, da se 

bolj potrudijo. Zjutraj, 6. decembra, najde vsak otrok 

v svoji košarici ali v očiščenem čevlju darila. Čevelj je 

simbol poti, ki ji moramo slediti. Darilu je priloženo 

tudi Miklavževo pismo, v katerem piše, kaj so otroci 

storili dobro in kaj bi lahko storili bolje. 

Prej ali slej bo vsak otrok vprašal, če je Miklavž resničen. 

Odgovor, ki bo otroka zadovoljil in je resnici blizu, 

je lahko ta, da Nikolaj živi v nebesih in se vsako leto 

spusti na zemljo ter obišče otroke. 

Otrokom lahko teden pred prihodom Miklavža začnemo 

pripovedovati različne zgodbe o njegovem življenju. 

In ena od njih se glasi tako: 

Nekoč je daleč na vzhodu živel pobožen škof Miklavž. 

Nekega dne je slišal, da je daleč na zahodu veliko mesto, 

v katerem vsi stradajo, tudi otroci. Poklical je svoje 

služabnike, ki so ga imeli radi, in jim rekel: 'Prinesite 

mi sadje s svojih vrtov in polj, da bomo potešili lakoto 

otrok v tem mestu'. Prinesli so košare jabolk in oreškov 

in na vrh so dali medenjake. Prinesli so tudi vreče žita. 

Miklavž je vse vzel na ladjo, lepo ladjo z modrimi jadri 

kot Miklavžev plašč. Veter je pihal v jadra in gnal ladjo 

naprej. Ko se je veter utrudil, so veslali možje. Pluli so 

sedem dni in sedem noči. Ko so prispeli pred mesto, je 

bila že noč. Ceste so bile prazne, le v hišah so gorele 

luči. Miklavž je potrkal na neko okno. Mati je mislila, 

da se je nekdo izgubil, in prosila otroka, naj gre odpret 

vrata. Nikogar ni bilo. Otrok je stekel k oknu, pa tudi 

tam nič. Ampak pred oknom je stal koš, poln jabolk in 

oreškov, rdečih in rumenih. Na vrhu pa je bil medenjak. 

Poleg koša je bila polna vreča zlatega zrnja. Vsi 

ljudje so jedli Miklavževe darove. Postali so zdravi in 

srečni. 

Danes je Miklavž v nebesih. Vsako leto na svoj rojstni 

dan začne potovanje na zemljo. Na poti od zvezde 

do zvezde sreča Marijo, ki zbira srebrno in zlato prejo 

za srajčico božičnega otročička. Miklavža prosi, naj gre 

spet k otrokom, naj jim da darila in pove, da je božič 

blizu in da se bo božično dete kmalu rodilo. Zemlja pa, 

da je širna in velika. Povsod Miklavž ne more sam, zato 

prosi dobre ljudi, naj dajo otrokom darila in jim povedo, 

da bo kmalu božič in da dete božje prihaja. 

23 


W a l d o r f s k e i n i c i a t i v e 

Zavod za razvoj waldorfskih šol 

in vrtcev - zveza 

Streliška ulica 12, 1000 Ljubljana 

ZAVOD ZA RAZVOJ WALDORFSKIH ŠOL IN VRTCEV - Zveza 

01 434 55 77 

041 459 199 (ga. Vera Grobelšek – vodja izobraževanja) 

051 304 406 (ga. Manca Biber – založba, šola za starše 

Godija Kellerja, delavnice in predavanja za strokovno ter 

splošno javnost, koordinacija aktivnosti Godija Kellerja v 

Sloveniji, na Hrvaškem in v Italiji, projekti) 

zavod@waldorf.si 

www.waldorf.si 

Zavod za razvoj waldorfskih šol in vrtcev 

aktivnosti Godija Kellerja v Sloveniji, na Hrvaškem 

in v Italiji: Godi Keller - S srcem v šoli) 


Waldorfski vrtec, osnovna šola, gimnazija 

in glasbena šola 

Streliška 12, 1000 Ljubljana 

01 434 55 70 

info@waldorf.si 

lj.waldorf.si 


Waldorfski vrtec Jutranja Zarja – Kranj 

Struževo 14j, 4000 Kranj 

01 434 55 70 

info@waldorf.si 

lj.waldorf.si 

Waldorfski vrtec Jutranja Zarja – Kranj 

OE Savinja 

Waldorfski vrtec in osnovna šola 

Ulica Ivanke Uranjek 6, 3310 Žalec 

03 777 30 20, 03 777 30 21 

tajnistvo@waldorf-savinja.si 

www.waldorf-savinja.si 

Waldorfska šola Savinja 

OE Gorenjska 

Waldorfski vrtec čebelica in osnovna šola 

Radovljica 

Kranjska cesta 4, 4240 Radovljica 

041 415 726 

gorenjska@waldorf.si 

waldorf-gorenjska.si 

Waldorf Gorenjska 

Waldorfski vrtec Sončnica 

U. Viktorja Kejžarja 35, 4270 Jesenice 

041 464 688 

gorenjska@waldorf.si 

waldorf-gorenjska.si 

Waldorfski vrtec Sončnica 

OE Primorska 

Waldorfski vrtec Kresnica 

Bukovica 65, 5293 Volčja Draga 

040 438 312 

w.vrtec.go@gmail.com 

www.waldorf-primorska.si 

Waldorfski vrtec Kresnica - Bukovica, Primorska 

Waldorfski vrtec Zlata Ptica 

Ustje 70, 5270 Ajdovščina 

031 578 358 

waldorfajdovscina@gmail.com 

www.waldorf-ajd-go.blogspot.com 

Waldorfski vrtec Zlata ptica, Ajdovščina, Primorska 

OE Celje 

Waldorfski vrtec Celje 

Breg 3, 3000 Celje 

041 324 323 

info@waldorfski-vrtec-celje.si 

www.waldorfski-vrtec-celje.si 

Waldorfski vrtec Celje 

OE Pomurje 

Waldorfski vrtec Pomurje 

Zadružna ulica 5, Černevalci, 9000 Murska Sobota 

031 353 694 

info@waldorfpomurje.si 

www.waldorfpomurje.si 

Waldorfski Vrtec Pomurje 

Inštitut Sofijin izvir Maribor 

Zasebni Waldorfski vrtec Studenček 

Valvasorjeva ulica 94, 2000 Maribor 

02 62 00 608 

wrtec.studencek@sofijinizvir.si 

www.sofijinizvir.si 

waldorfski.vrtec

Waldorfske novice - Zima 2016

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?