Celotna Å¡tevilka - Planinski Vestnik

MINIATURAČas barv in barve časaMulatjera na CregnedulBesedilo: Aleš NosanSlišal se je samo lahek jek vetravisoko nad našimi obrazi. Nastalje čas barv, čas brez zvoka,površje, po katerem smo hodili, je bilosvetlo do bolesti, skoraj povsod se jepobarvalo v živih tonih, še svetlejšihin jasnejših kot otroška igra in smejanje.To barvanje narave nas je vleklovase. Pokrajina, po kateri smo hodili,je tekla kakor reka, premikala se jev enakomernih spustih in vzponih,na travnikih so rasle drobne rože vpredzimskem času. Ni bilo videti, dabo ta dan prenehalo sijati sonce, ki nasje že na planini Pecol, visoko nad Nevejskimsedlom, spomnilo, da bomogorsko deželo videli brez konca.Res smo jo videli brez konca. Od visokegazidu Kanina so valovali gore invrhovi vse do kraljevskega Montaža,ki nam je ostal za hrbtom, ko smose nad planino Cregnedul di Soprazavihteli v brežino. Vojaško mulatjerosta razdrla čas in vreme, kamni sose kotalili po travnati gredini, kljubtemu pa je peljala, vdano in prav ničstrmo, čeprav se je skupaj z namivzpenjala v strmino. Kako osupljivoelegantno so gradili vojaki prvegasvetovnega spopada te poti. Rasla jevisoko, mulatjera, skoraj previsoko.Kakor sled letala v modrini globokeganeba. Dolge, viharne ovinke je jemalakakor pesem, samo nas je neslo vvišave. Počasi smo hodili, stopinje sobile lahkotne, mehko so se vdirale vmehkobo, iglice in trave.V spodnjem delu se je odkrivalgozd, drevesa so vrela kot vulkan.Drevesa, macesnova drevesa. Zadnjidan oktobra je sonce zalivalo ta gozdin gaj, ves gozd je bil rumen. Iglice sose nabirale v venec, plamenica se jerazgorela, nežno je pretakala pozlatelioker z drevesa na drevo. Zdaj je vessvoj smehljaj jesen zapodila čez gore.Vse se je nadaljevalo v neskončnost.Pot, koraki, trave, macesni kakor pomaranča,visoke gore na odru našegaživljenja. Bilo je lepše kot kdajkoli, šelepše, kot so bili nekdaj lepi Tamarčinimacesni. Vžigalna vrvica lepega dne jegorela z vso silo, trepetal je duh naravekot pregreti zrak avgusta.Ko smo izstopili iz drevesnegaobjema, so nas že čakale prve inzadnje trave, goste trave, vse rumenein rdeče trave indijanskega poletja.Vse oranžne in bakrene, visoko razpotegnjeneokoli naše steze. Svetloba,nepozabno čista, je pokrivala svetkot zlat plašč. Zgoraj se je sneg bliskalna soncu, sem in tja so ležale večjezaplate in dražile občutljive oči. Vsebolj in bolj se je odpiralo obzorje.Množile so se ruševine, okostja izzidov. Vojni objekti, stare razpadlinekrvave fronte ob Soči, so mi podalisvoj album in zdelo se je, kot da so sezaprašene fotografije vznemirjenovrnile z dolgega potovanja. V tehgorah je Julius Kugy, veliki gornik inpoet, z nasveti pomagal Avstrijcem,da so se lahko v hudih bojih obdržalina vršinah. Potem pa smo vstopili dvatisoč metrov visoko na planoto. Strelskijarki so se kar vrstili v neskončnost.Veter s severa je zanihal po naših oblačilih.Proti vršni točki se je dokončnoobrnil mulatjerin krog.Barve časa so spletle čas barv vzamišljeno celoto. Naravnost spredajnas je v belih skalah čakal Cregnedul –naprej iz dolgega grebena pomaknjenipomol. Na levi strani se je mogočniŠpik nad Špranjo zdel kot pokrajinana Luni. Razbrazdana in siva, morjetišine v višini. In na desni – tam soViševa obzidja nezavzetno oddajalamoč kamna in njegov skalni plašč seje čutil kot križarska trdnjava. Nekajmalega pod vrhom Cregnedula jemulatjera odvijugala na sever. Našapot se je končala. Še veter se ni večzatikal v deželo. Globoko so se skrilisilni pihljaji. Želeli smo si pot, ne vrha,Foto: Aleš Nosanin ni bilo potrebe, da pristopimo navrh. Tako smo sedli v trave, v kratkihmajicah, dva krat tisoč in še skoraj štiristometrov v višavi. Pobočje pod nami,blago zasuto s snegom in skalovjem,se je temno-svetlo prevračalo kakorbel plaz. Nebo je bilo še bolj modro,skoraj kot bi odhajalo iz svetlobe. Ensam oblak se je pripeljal na obzorje.Kakor turški med mojega otroštva.Na sestopu smo čar in zgodbonaprej lovili v dnevu. Čas je izginjalza nami. Ob drevoredu macesnovnedoločnega objema, tik preden smose potopili v gozdove, so bile stareZ Nevejskega sedla pelje lepa ozkacesta na planino Pecol, približno1500 metrov visoko. S parkiriščagremo po makadamskem kolovozuproti vzhodu do planine Cregneduldi Sopra, kjer se udobno speljanamulatjera odpravi v višave. Pot jeves čas lepo razvidna in orientacijaje povsem enostavna. Celotno turobrez hitenja, z vzponom in sestopom,opravimo v približno petih do šestihurah mirne, zložne hoje.veje še zmeraj vse orumenele, obpravljičnem hodniku se je brez koncanaslanjala veranda najbolj rumenihiglavcev mojega življenja. Hipnotičnosmo hodili po tej stezi in uživali vhudourniku zloženih kamnov, zbežanjem v trave in prehajanjem iznjih, hrepeneče v prepletu vrtoglavenarave in zgodovine. m|15|