ZIMSKA TURARombon v beli preoblekiLep dan s prijatelji v zasneženih gorahRombon, 2208 m, leži na skrajnem vzhodu Kaninskeskupine. Zaradi svoje dominantne in precej osamljenelege nad Bovško kotlino se nam z njegovega vrha odpirajočudoviti razgledi na bližnje in daljne vrhove. V zimskihrazmerah predstavlja za izkušenega planinca lažje dostopnidvatisočak, ki nudi izdatno mero zadoščenja, saj se podbelo odejo skrita pokrajina lahko spremeni v pravi muzejnaravnih umetnin na prostem. Človek s subtilnejšodušo in iskreno ljubeznijo do gora lahko pusti glavo karv dolini, tu zgoraj mu bo namreč zadostovalo le srce.Iz doline vodita na Rombon dva pristopa.Prvi se prične pri trdnjavi Klužev dolini Koritnice in poteka mimoutrdbe Fort Hermann čez vzhodnapobočja. Drugi vodi iz Zavrzelna nadBovcem po južni strani mimo planineGoričice. Opozoriti je treba, da so vsipristopi dolgi, kar je v kratkih zimskihdneh potrebno upoštevati pri načrtovanjuture.Začetek po zgodnjem zajtrkuZgodaj zjutraj tiho odcapljam iz stanovanjain uspešno prelisičim občutekkrivde, ki me zalezuje, ker sem domapustil spečo ženo in dojenčka. Maticme že čaka na običajnem zbirnemmestu in mi predstavi Vojko, vitko inprijetno Korošico, ki ravnokar pospravlja"tvojih pet minut" zajtrk. Takoj seizkaže, da bodo pogovori v taki druščiniizredno zanimivi. Tudi avto to občutiin veselo drvi po gorenjski avtocestiBovcu naproti. Ko prečkamo prelazPredel, nas začnejo okoliške goreopozarjati na našo majhnost. Snežnabelina ta občutek v meni še stopnjuje,spoštljivo občudujemo in komentiramolepoto višin, ki nas obdaja.V Zavrzelnem, na višini 700 m, sezačne naša pot. Mraz nas spodbudi, dahitro začnemo s hojo. Markacije mimovodnega korita usmerijo navzgorpo gruščnatem pobočju. Kmalu naspozdravi sonce, ki nas skupaj s hojododobra ogreje. Po lepem, kopnemgozdu se kar nekaj časa zložno vzpenjamopo stezi, ki vodi proti planiniGoričici (1336 m). Tu posedemo oblovski koči in se prepustimo sončnimžarkom. Dan je čudovit in mojatovariša tako prijetna družba, da dušaposkakuje od radosti. Spomini meponesejo nazaj v vroče poletje predleti, ko sva po tej poti s prijateljemsestopala z Rombona in sem prestajalhud halucinacijski napad žeje. Medumskimi teatralnimi blodnjami semže razmišljal o vlomu v lovsko kočoz obupanim upanjem, da bom notrinašel vodo ... Še sreča, da je prevladalazdrava pamet!Foto: Milan MedenBesedilo: Milan MedenOb ostankih vojneKmalu nad planino se začnejozimske razmere. Z višino je vse večsnega, hkrati pa razgledi postajajovse bolj očarljivi. Po mulatjeri se obostankih vojne vihre vzpenjamo popobočjih Čuklje (1767 m). Rombonje bil tako kot mnogo drugih vrhovnad Soško dolino eden izmed nemihprotagonistov krvave igre, ki se jeodvijala med letoma 1915 in 1918.Ostankov vojnih objektov je napretek, in četudi jih večino prekrivasneg, so dobro vidni. Pozornost pritegneitalijansko vojaško pokopališče,katerega nagrobni kamni in križištrlijo iz snega. V Zgornjem Posočjupadle italijanske vojake so Italijani povojni prenesli v kobariško kostnico,a tisti, katerih grobov niso našli, šedandanes počivajo na spokojnihvišinah. Čukljo so že leta 1915 zavzeliItalijani, medtem ko je Rombonpostal trdnjava, ki so jo Avstrijci kljubštevilnim napadom do konca držali vsvojih rokah.Vse je videti tako blizuPod Čukljo vstopimo v "muzejnaravnih umetnin". Hodimo poobširnem pobočju, ki se nato skrijemed ožje prehode in spet zagleda lučv bolj odprtem svetu, posejanem sskalami. Slednje je poljubil sneg in natak način ustvaril skupino snežakov,ki stoje kot monoliti in izzivalno kljubujejosončnim žarkom. Beli poprh jeskril večje skalne gmote in pri tem dalduška umetniški fantaziji. Nekatereimajo na sebi privlačna, elegantnooprijeta oblačila, druge pa so boljmogočno in divje razpotegnjene. Kose naš pogled usmeri proti Kaninu, jeslika, ki se prikaže, osupljiva. Težko jeopisati, a naravni zakoni so ustvarilitihožitje, ki spominja na veličastnozmedo, kjer ima vsaka podrobnostsmisel in vsak detajl svoje mesto.Ko strmim v ta kaos skalovja, se naplatnu v moji glavi vrti film, v kateremse je velikanu v ogromnih škornjihutrgalo, brezglavo divja naokrog in zasabo prazni vedra bele marmelade.Občudovanja vredna je optičnaprevara, zaradi katere se zdi sicerprostrano in oddaljeno hribovitoobmočje veliko manjše in bližje.|50| <strong>Planinski</strong> vestnik | APRIL 2012
Težavne stare derezeA pustimo sedaj brdavsa, ki je polegvelikega nereda tudi zelo lepo zgladilin pooblal naš vzpon na Rombon.Kmalu dosežemo vznožje prepadnihsten in tu se začne najtežji del ture.Preden si nataknemo dereze insnamemo cepine z nahrbtnikov, se ševsak po svoje okrepčamo. "Lejga, lejga,kako je zmeden," vedro izusti Vojka,ko se lovim med zavezovanjem starihderez s trakci. Dejansko sem nekolikovznemirjen, morda živčen, saj se je odmojega zadnjega vzpona, kjer so bilepotrebne dereze, kar nekaj Soče izlilov Jadran. Naposled mi uspe in v ključihnadaljujemo po pobočju, ki se strmovzpenja proti grapi. Strmina naraščain po približno dvesto metrih gaženjapo mehkem snegu stopimo na manjšesedlo. Na levi nas markacija na kopniskali usmeri navzgor. Splezamo čezstrme skale, kjer previdnost, zlasti obsestopu, ni odveč. Od tod nas do vrhačaka prečenje precej dolgega pobočja,ki na desni visi v dolino z naklonompribližno trideset stopinj. Gazimovzporedno z grebenom, a le poredkose ga dotaknemo, povečini se vzpenjamopod njim.Ko se že čudim, kako to, da kljub prekrasnemunedeljskemu dnevu nismosrečali nobenega gornika, se nad namizačnejo kazati obrisi dveh podob, kise naglo spuščata. Dosežeta nas visokipostavi moškega srednjih let in njegoveprikupne mlade spremljevalke (v glaviže začenjam razglabljati o privlačnosti,ki jo zrela moškost izvaja nad mladimipuncami, ko izvem, da je gospodnjen oče) s pohodnimi palicami inbrez derez. Tu bi lahko morda odprloklepaj o varni hoji v gore. Popolnomarazumem, da ima človek z alpinističnimiizkušnjami večje zaupanje vase in vsvoje zmogljivosti, a že nekajkrat semvidel prizore, kjer je težko prepoznatimejo med neodgovornostjo in varnimgorništvom. A ta tema je preveč razvejana,da bi jo lahko obravnaval tukaj.SvariloOče in hči se izkažeta za prijetna sogovornika.Povesta, da večkrat prihajatana Rombon. Gospod nas posvari, najbomo previdni, ker se pod snegomskrivajo velike luknje, sam se je bilistega dne že pogreznil v eno izmednjih. Zahvalimo se za svarilo in jimazaželimo vso srečo. Dvomim, da stanas slišala, saj sta jo že športno ucvrlanavzdol. Matic nadaljuje z vzponom vsvojem značilnem ptičjem slogu, takoda se nahaja že daleč nad nama, midvaz Vojko pa vzdržujeva bolj počasen,a stalen tempo. Ne mine veliko, ko sepodlaga pod menoj udre in velika sivausta me zagrabijo z zobmi. Do prsisem v snegu in v tako nerodnempoložaju, da si z nogami nikakor nemorem pomagati. Po nekaj neuspešnihpoizkusih, da bi se izvlekel, se že bojim,da bo moja "sogornica" priča izbruhukletvic. Končno uspem zasaditi cepinna primerno mesto, kar mi omogoči,da se toliko premaknem naprej, da silahko pomagam z nogami. Pod podplatomzačutim trden stop, z vso silose odrinem in izvlečem iz luknje.Vesel ponovno stojim na trdnih tlehin hojo nadaljujem s povečano meroprevidnosti.Vrh dosežem že skoraj popolnomadehidriran. S sabo sem namreč vzel leViš in gore nad Belim potokom v ZahodnihJulijcih z Rombona Foto: Milan Medenlitrsko termovko čaja, češ, saj je zima,pozimi pa je moja potreba po tekočinimanjša. Na glas se čudim in skušamnajti razloge, zakaj je tokrat drugače,ko se oglasi Vojka, nedolžen glas čisteresnice: "Saj smo na Primorskem, paše sonce je. Toplo je in bolj si se potil,torej si porabil več tekočine!"Splačalo se je!Kljub Matičevemu odsvetovanjuzačnem srebati sneg, kar bompotem plačal s krajšim glavobolom.A pustimo te zaplete. Vrh Rombona jelep in obširen, postreženo je s paletoenkratnih pogledov na Julijske Alpe,Viš in Montaž ter na Dolomite. Vrhvsake gore vleče, da se na njem ustavišdalj časa, da sedeš, si odpočiješ, nekajpoješ, in če si v dobri družbi, pokramljaš.Tako so nam tudi na Rombonuzapele sirene (ne tiste policijske) innas mamljivo vlekle na svoja udobnaoprsja, a pot nazaj je bila še dolga, danpa kratek.Poslovimo se od kraljestva gorskihživali in se, zatopljeni vsak v svojemisli, varno vrnemo do izhodišča.Še prej počakamo na sončni zatonna planini Goričici, ki vlije dodatnoenergijo v rezervoar življenja.Rombon ali Veliki vrh je lepa razglednagora, ki je poleti še toliko bolj zanimivazaradi zgodovinskih ostankov,pozimi pa predstavlja spodoben inlažje dostopen dvatisočak. Če bomogoro spoštovali in se nanjo primernopripravili, bo uživanje neomejeno. m|51|
- Page 4 and 5: Pomlad na BanjšicahFoto: Mirko Bij
- Page 6 and 7: OSTANKI VOJNE V GORAHKdo je postavi
- Page 8 and 9: OSTANKI VOJNE V GORAHV Posočju še
- Page 12 and 13: Mojstrovke in do spodaj ležečegaV
- Page 14 and 15: OSTANKI VOJNE V GORAHImpresivna tet
- Page 16 and 17: ostaline tega obdobja. Ne bi smeli
- Page 18 and 19: INTERVJUV gorah in potovanjihje smi
- Page 22: SLOVENIJI ZLATI CEPIN 2012Peti zlat
- Page 26: ALPINISTIČNA ODPRAVA V KARAKORUMUt
- Page 29 and 30: Začelo je rahlo deževati, kar me
- Page 32 and 33: Pri Lovrču, Srednji Lokovec,1975;
- Page 34 and 35: Sveta gora z Banjšic, spodaj BateF
- Page 36: Sveti Lovrenc, 799 m, po krožni Ka
- Page 42 and 43: Croda Bianca, 2841 m, Cresta Fanton
- Page 44 and 45: Cimon del Froppa iz doline Val Long
- Page 46 and 47: je zaradi lepote okolja in zmerniht
- Page 48 and 49: Pritekanje denarja v blagajno jebil
- Page 50 and 51: koče na Krnu, "ki naj bi se imenov
- Page 54 and 55: POPOTOVANJEMed pravoslavnimi samost
- Page 56 and 57: Veličastna arhitektura ruskega sam
- Page 58 and 59: Natrpane čakalnice so ji povzroči
- Page 60 and 61: privoščila nekaj za pod zob, pred
- Page 62 and 63: Klemen z ženo Manco in sinčkom Lo
- Page 64 and 65: BILO JE NEKOČZgodba o nemaraprvem
- Page 66 and 67: ZDRAVJEZakaj v hribihnosimo sončna
- Page 68 and 69: VREMENSKE STOPINJE IN OPRIMKISnežn
- Page 71 and 72: prespani noči v bivaku Solvay,dose
- Page 73 and 74: Dan slovenskih planincev in 100-let