Celotna Å¡tevilka - Planinski Vestnik

LITERARNI NATEČAJ OB 100-LETNICI GRSOče, gorski reševalecBesedilo: Hana Černivec, 7. razred, OŠ Dobrepoljeje rekla Tininaučiteljica zgodovine, "pet.""Odlično,""Super, nisem zaman preživelavečera pri knjigah," je pomislilain preslišala posmehljive žvižge posameznikov,ki so ji zavidali njene ocene.Pogledala je na uro. Čez dve minuti bozvonilo. Spravila je zvezke v torbo, kijo je krasil dolgolasi pevec priljubljeneskupine, ki ni obstajala že dvajset let.Ko je zazvonilo, je stekla do omarice,kjer se je preobula.Odrinila je vrata šolske garderobein iz moteče svetlobe luči stopila venna asfalt. Dan je bil čudovit. Sijalo jesonce in vse je bilo zasneženo. Učenciso kričali in se kepali. Debela, mrzlakepa ji je spolzela za vrat, a je ni ujezilo.Le sivolasi hišnik je jezno pogledalnaokoli in z lopato v premraženihrokah požugal nagajivcem. Ona pa sini delala skrbi. Komaj je čakala, da bovidela očeta, ki je bil veliko zdoma, sajje opravljal delo gorskega reševalca.Zdaj, v zimski sezoni, ko se zgodi večnesreč, je prihajal domov le za konecFoto: Milan Cerartedna; takrat so ga nadomestili drugireševalci. Obljubil ji je, da bodo šlinaslednji dan smučat. In kako bovesel, ko mu bo povedala, da je spetdobila petico … Rada se je predajalatakim mislim.Huda slutnja"Tina, mami te čaka, se vidiva!" ji jezaklicala Karmen, njena najboljšaprijateljica, s katero se je družila že odprvega razreda. "Čao," je odzdravila.Zakaj jo vedno zmoti med najlepšimimislimi?! Šele potem je doumelapomen njenih besed. Mama čakanjo?! Res da jo je vedno počakalapo šoli, toda vedno je zamujala vsajpetnajst minut, tako je to postal že karnjun "običaj". Ali jo je Karmen vleklaza nos? To ne bi bilo nič nenavadnega,toda …Zagledala je mamin avto, izraz nanjenem obrazu pa jo je prisilil, da jehitro skočila vanj. Mati je urno odpeljalaproti Ljubljani. Šele potem je spregovorila."Tinči, na urgenco greva. Oče …pri reševanju je imel nesrečo." Oblileso jo solze. "Je hudo?" je previdno vprašalain še sama ni vedela, kdaj je začelajokati. Ni dobila odgovora. Mama je leskomignila z rameni in jo spodbudnopobožala po laseh. "Vse bo v redu, neskrbi," je dejala, a premalo prepričljivo– tako se s tem ni mogla prav dobropotolažiti. Preostanek vožnje je buljilav cestne znake in kažipote, kot da bi jozanimalo, kje se pride v Novo mestoali čez koliko metrov ju bo presenetilodelo na cesti. A le tako se je izogibalamučnih pogovorov o očetu.Zavore so zaškripale, avto je ustavil.Na to belo stavbo ni imela posebnihspominov. Sem se je šla cepit, tega se jespominjala. Mama jo je prijela za rokoin začuda ji ni ugovarjala. Sledila ji je.Skozi nešteto hodnikov, belih in prečistih.Žalostnih. Nenadoma se ji dan nizdel več tako čudovit kot prej. Še več,zdelo se ji je, da so nebo prekrili temnioblaki in grozili, da bodo na zemljoposlali nevihto. Bilo ji je popolnomavseeno. Za petico, za smučanje …|55|