Celotna Å¡tevilka - Planinski Vestnik

privoščila nekaj za pod zob, predvsempa počitek. Potem sta sledila smerokazom,da ne bi zgrešila poti. Spet staprišla do lepega zelenega travnika.Usedla sta se in se spočila. Ana se jeozrla okoli sebe in opazila planiko,dedek pa je prišel do nje in jo opozoril,naj je ne trga. A kaj, ko jo je Ana že potegnilaiz zemlje! Ni mogla verjeti, dadaleč naokrog ni bilo nobene planikeveč, ko jo je dedek okaral. Prosila ga je,da ji planiko pomaga posaditi nazaj.Skupaj sta jo posadila za skalo, kjer jene bi nihče opazil ali poškodoval. Tamsta se zadržala eno uro in si privoščilasendvič in domač jabolčnik. Nato stašla naprej, dokler nista prišla do kočena Kredarici. Tam sta si pred večeromogledala sončni zahod. Ana je želelana svoj telefon pogledati, kakšno bovreme naslednji dan, a je ugotovila,da ga je pozabila doma. Za večerjo stapojedla topel pasulj, še malo uživalaob čudovitem razgledu, potem pa stase odpravila spat.Ob jutranji zarji sta vstala in sepodala do vrha. Malo pred njim se jeAnin dedek nenadoma prijel za prsi.Začel je hropsti, potem je padel. Ano jezgrabila panika … Dedka je vprašala,kaj naj naredi. Rekel ji je, naj vzamenjegov telefon in pokliče številko 112.Storila je, kot ji je rekel. Iz nahrbtnikaje s tresočimi rokami vzela telefon, a jije zdrsnil iz rok in se skotalil po bregu.Želela ga je iti pobrat, a jo je dedekustavil. Rekel ji je, naj ga masira pri srcu.Ana je počela, kot je bilo rečeno, obtem je začela vpiti na pomoč. Bilo jo jegroza dedkovega hropenja in strah jo jezajel okrog in okrog. Nemočna je rekladedku, da bo šla v dolino po pomoč.Sama po pomočKo je hodila po skalah, je čutila, kot dajo nekdo zasleduje. Je bil to medved?Tako se je prestrašila, da je začelateči. Kmalu bi padla v prepad! A kljubstrahu se ni vrnila, kajti dedku je želelarešiti življenje. V glavi je slišala čudnezvoke. Na srečo je bila kmalu pri kočina Kredarici. Planila je vanjo in prosilaneznane ljudi za pomoč. Planinci sošli za njo, pot se je neizmerno vlekla …Tudi po poti navzgor je bilo Ano strah.Vse, kar je prebrala v grozljivkah, se jije dogajalo v resničnosti. Ko so prišlido dedka, je Ana opazila, da dedekne more premikati nog. Pričela jevpiti in jokati. Planinci so jo mirili inpoklicali 112. Ana se je pomirila šele,ko je videla helikopter. "Na pomoč,na pomoč!" je vpila. Helikopter seje spustil in iz njega so skočili ljudje.Pobrali so dedka in Ano. Gorski reševalciso jo spraševali, kako se je vseskupaj zgodilo. Ana je povedala, da seje dedek kar nenadoma prijel za srcein kasneje padel na tla. Reševalci sotakoj vedeli, da je šlo za infarkt, Ana patudi, čeprav je bila še majhna. Po licihso ji začele teči solze. Bila je žalostna,ker je videla, da je njen dedek umrl …Nič več se namreč ni premikal …Ko je helikopter pristal, je Ano žečakala mama. Ana ji je stekla v naročje.Objeli sta se. Mama je namreč žeizvedela za smrt svojega očeta. Drugadrugo sta mati in hči skušali potolažiti.Ana je mami dejala: "Ta dan bo zavedno ostal v mojem spominu, a nesamo v slabem! Dedek je pogostogovoril: ‚Povsod se dogajajo nesrečein s tem se moramo sprijazniti. Pazitipa moramo, da nesreče ne izzivamo …‘Midva z dedkom nesreče nisvaizzivala. Narava je bila zanj sprostitevin tam je bil zelo srečen. To mi jevedno skušal pokazati. Tudi samabom naravo jemala tako kot on, splohod zdaj naprej, ko dedka ni več." Anaje vedela, da bo tudi sama hodila podedkovih stopinjah. mFoto: Janez Stražišar|58| Planinski vestnik | APRIL 2012