Celotna Å¡tevilka - Planinski Vestnik

Redko spoznamo v življenju nekoga, ki je pristno in iskreno zatopljen v določenostvar, določeno početje. Nekoga, ki zna ceniti tiste male stvari, ki naj bi takoveliko pomenile, in nekoga, ki se kljub krutemu tempu življenja še vedno znaodpraviti v neznane kraje in naravo. Andrej to počne že vrsto let. Nekoč je prišeltisti trenutek, ko se je odločil, da bo za svoje užitke, potovanja, plezanje tvegal rednoslužbo in samo potoval in pristno dojemal svet okoli sebe. Je zelo vsestranski človek,pozitiven, vedno nasmejan in sproščen. Pleza, potuje, fotografira, kolesari, teče ...A tako kot mnogi, ki se odpravljajo po svetu, je ugotovil, da je doma najlepše.pritrdili strašilne petarde, namenjenepreganjanju severnih medvedov.Jasno, petarde so ob spotikanju čeznevidni laks strašile le nas same,medvedov pa na žalost nismo videliniti od daleč. Zelo utesnjen je bil bivakv Kirgiziji, kjer smo štirje sedeli naledeni polici in zgornjo polovico teleszbasali v bivak vrečo za dva. V vreči jebilo sicer toplo, a premakniti se nismomogli niti za milimeter. Zdelo se mije, da se bom zadušil. Počutil sem se,kot da bi me živega zapakirali v krsto.Istočasno pa je spodnja polovica telesaprosto uživala povsem drug tretma nasvežem zraku pri –20 stopinjah.Hecna avantura iz mojih plezalnihzačetkov se mi je zgodila s starejšimsoplezalcem, ki je sedaj v alpinističnempenzionu, še vedno pa je aktivenumetnik. Nisem se dovolj natančno pozanimal,kje je sestop iz Končarjevegažleba, 2 in ko sva v mraku prišla na vrhsmeri, ga nisem našel. Za nameček svapozabila še čelke in teren za pravo lomastenjeje bil pripravljen. Najprej meje kolega spustil čez prepad, da bi našelsestop. Viseč na vrvi v temi nisem videlnič. Sledilo je mučno tulanje po zemlji2Končarjev žleb v Trenti – zimska plezalna smer.in travi čez previse nazaj do njega.Komaj sem se izognil celonočnemubingljanju v pasu. V nadaljevanju svase raje držala manj strmega, a zato zelotežko prehodnega terena. Do jutra svablodila po rušju nad prepadi v smerilučk, ki so spokojno sijale v vasi Trenta.Ko sva končno stopila na trdna tla, svaopravila še inventuro opreme in ugotovila,da je kolega dobesedno puščalsled za seboj. Nevede se je namreč mediskanjem sestopa poslovil od derez,vijakov, matičark …Leta 2004 ste bili na svoji prvi odpravi vPakistanu, 2006 v Patagoniji in Kirgiziji,2007 na Svalbardu, 2008 v Yosemitih,2009 v Omanu in High Sierri, 2010 spetv Pakistanu, 2011 v Miyaru ... So vas teodprave kaj spremenile v smislu, dana določene stvari gledate drugače?Zame so odprave nepredvidljivoraziskovanje težko dostopnih delovplaneta v nedotaknjenem naravnemin pogosto nerazumljivem kulturnemokolju. Avantura je zagotovljena. To jemoj glavni motiv, da sploh grem. Nanek način podoben avanturističenpristop imava z Alenko 3 na potovanjih3Alenka Krajnc – življenjska sopotnica.Treking v parku Sarek, Švedska 2010Foto: Andrej Ercegin trekingih, saj se nanje ne pripravljava.Pot je plod improvizacije in trenutneinspiracije. Vsaka odprava mi je nekajdala, večinoma v dobrem smislu.Odprave so predvsem zadostile mojiželji po prakticiranju drugačnosti nekjena ekskluzivnem obrobju. Skupaj zdrugimi pustolovščinami so mi razširileobzorje in spremenile moj pogled nasvet. Bolj sem kritičen do potrošništva.Udinjanje, ki služi interesom neskončnegavsakovrstnega kopičenja in razmnoževanja,mi je vedno bolj tuje. Mojobčutek odtujenosti se še poglobi, kosam lomastim po zasneženih vrhovihnekje nad meglo vsakdana.Na odpravah ali potovanjih običajnodoživim dva kulturna šoka, najprej napoti iz Slovenije ter nato ob vračanjuvanjo. V Aziji sem, recimo, nazornodojel, da sta na svetu vsaj dve realnosti,sterilna in razvajena zahodna ter kaotičnain vsega hudega vajena vzhodna.V Indiji, Vietnamu ali na Tajskem semse čudil trdoživosti ljudi, ekonomskiin socialni razslojenosti, prometnemkaosu, ekološki neosveščenosti,|17|