Celotna Å¡tevilka - Planinski Vestnik

Stena Orlovce: kratka, a "jedrnata"Foto: Anka Vončinabolj smo se približevali robu Trnovskegagozda, toliko večji in bolj strm jepostajal moj cilj. Obšla me je dilema.Ali naj si premislim ali grem naprej?Ozrl sem se nazaj, tam pa: o groza! Lekdo je razbobnal naš namen? V spoštljivioddaljenosti od naše skupiniceje šlo namreč za nami vsaj pol Ajdovščine.Med njimi tudi domačin, lep,temnolas mladenič junaškega videza,za katerega so vedeli povedati, da jeslužil vojsko pri italijanskih alpinih inje bil zato v plezariji zelo dobro izurjen.Ustavili smo se na obvezen čik.Izrazil sem dvom v uspešnost podvigabrez opreme in varovanja, pa še zopremo bi mi šlo težko od rok. Potempa se je na mojo glavo vsul plaz argumentovin prošenj, naj vsaj poizkusim.Videlo se je, da trdno verjamejo v mojuspeh.V vsebini argumentov je bila izpostavljenatudi sramota, ki bi prizadelaJuleta in posredno tudi njegova starša,ki sta na pomembnem delovnemmestu. Nato so bile izrečene še žaljivepripombe: "Žabarji pač niso za vsteno!" Juletov oče, ki je bil mendaprofesor prirodopisa, je pomirjevalnorekel: "Saj imamo tudi drevesne žabe."Nato pa sem slišal še: "Seveda, prevečbo pazil na svoje plavutke in Orlovcenikoli ne bo preplezal."Lepota da pogumZopet sem se ozrl navzdol in v skupini,ki je čakala, da končamo naš posvet,sem opazil nekaj brhkih Ajdovk.Pod težo tega "argumenta" sem pavendarle klonil in se odpravil podsteno, kjer sem v mislih že videl svojejunaško, od padca obtolčeno truplo,ki ga bodo Ajdovke z solzami v očehobčudovale. Oko se mi je ustavilo šena tistem črnem lepotcu. Nesramnež jebil oblečen v všečno krojene ameriškevojaške hlače z mnogimi žepi, ki sose mu zelo lepo prilegale. Take hlačeso bile v letih pomanjkanja po vojnivelika redkost in za nas fante vrednecelo premoženje.Potem sem se vendarle podalv skalovje. Prva tretjina je bila karlahka, dokler nisem prišel na travnatopoličko. Naj mi poznavalci Orlovcene zamerijo, da se konfiguracije nespomnim več točno, kajti od takratje minilo že več kot šestdeset let. Nadpoličko se je bočil blag previs, preko jepeljala črna poč. Malo sem poizkusil, asem hitro spoznal, da tu ne bo kruha.Seizmične sile so to pečevje postavilepreveč navpično. Množica spodaj jemolčala in opazovala moje početje.Jule se je med tem spremenil v Titanik,v katerem kurijo kotle s cigaretami Ibar.Levo tudi ni šlo. Še največ možnostisem imel v desno v lažje pečevje,ampak do tja je bilo vse gladko. Nato seje začela oglašati množica pod menoj:"Pred nosom imaš oprimek." To bi bilosicer res, če bi imel dva metra dolg nos.Kaj naj storim? Pa se je oglasil Juletovoče: "Pojdi dol in gremo na pijačo."Zmanjkal je le metrček …Zlezel sem nazaj na poličko in potemje nastopil on, lepi alpinec. Ves nestrpenin z bučno podporo množicese je z vso silo zagnal v poč, kot da jomisli preleteti. In prišel še kar visoko.Kakšna moč, kakšna energija! Todazaman. Z eno nogo je začel "gonitibicikel". To v plezalnem žargonupomeni, da z nogo iščeš oporo, ki jeni. Pomagal sem mu nazaj na stojiščein slišal, kako se platno njegovihprekrasnih hlač drgne ob skalovje. Vmislih sem si škodoželjno želel, da bise mu hlače vsaj malo poškodovale.Na levo ali desno stran od najinegastojišča potem sploh ni več poizkušalnapredovati.Napetost med ljudmi je nato popustila,tudi kurjači v Titaniku so začelibolj zmerno nalagati na ogenj. Juleje bil lahko še naprej ponosen name."Poglejte, do kam je prišel. Manjkal muje le še metrček, pa bi bil čez." Z razponomrok je pokazal, kako dolg oziromakratek je bil tisti metrček.Po tem pametnem umiku smose spontano podali v gostilno. Tamsmo ob vipavskem belem in v gostihoblakih cigaretnega dima razpravljali oponovnem napadu na Orlovco, to pot zopremo in bolj na skrivaj. Vendar sebev tej vlogi nisem več videl, kajti zdelose mi je, da ji nisem dorasel. V mislihsem koval potuhnjene načrte za obiskraznih Zupanov, Kilarjev, Levstikovin podobnih, ki so bili v takratnemobdobju vrhunski plezalci. Le navdušitibi jih moral za Orlovco, kar sploh ne bibilo težko. Moja vloga pri tem podvigupa bi bila, da bi jih spodaj pohlevnovaroval. Potem bi domačini lahko videli,iz kakšnega testa so ljubljanski močvirniki!A žal te akcije potem nikoli ni bilo.Danes je Orlovca verjetno žepreplezana po dolgem in počez in zadanašnjega specialista ali specialistkov ekstremnem plezanju ni več nobenproblem. 2 A pred šestdesetimi leti nibilo tako. m2Po nam znanih podatkih sta v steni dve smeri:Gorjanska (Peter in Pavel Podgornik ter TamaraLikar, 1976) in Zvezdica zaspanka (Andreja Velikonjain Miha Praprotnik, 1989). Bili so menda tudi drugiposkusi, a so po besedah lokalnih plezalcev zaviti v"tančico skrivnosti" (op. ur.).|63|