odpri - Zveza društev diabetikov Slovenije

Društveni kotičekDruštvo diabetikov Slovenj GradecPohod Ëez PohorjeV poletnih mesecih smo se članiDruštva diabetikov Slovenj Gradecodločili, da bomo šli na pohod čezPohorje. Izpeljali smo ga od mariborskegaPohorja čez Roglo, Kopein Kremžarico do Slovenj Gradca.Pohod smo načrtovali kar nekajčasa in se nanj tudi kondicijskopripravljali, medtem pa smo čakalinapovedi lepega vremena, kismo ga morali imeti, saj pohod trajadva dni.so že prihajale vabljive dišave po praviturški kavi.Nekateri smo jim kar zavidali dolgopoležavanje, mi pa smo bili pokonci žekar štiri ure in opravili že tudi lep kospoti. Rekli smo si »rana ura, zlata ura«in nadaljevali pot skozi gozd, da ne rečemkar pravljičen. Jutranji hlad, ki gaje bilo čutiti ob žuborečem potočku,nam je dal moči in dodatne energije zahojo v hrib.Moram omeniti še posebnost pohorskihgozdov. Prelepa zelena podrastvsepovsod. Mehka trava, na katero jebilo tako prijetno sesti, kar ugreznilose je, ko si prislonil utrujeno zadnjico,in mah, ki je tam prav posebne rasti inposebnih barv – skratka takšnega še nismovideli. Druga posebnost so mravljišča,ki smo jih videvali ob poti. Takojse je nekdo spomnil, da bi jih bilo zanimivošteti. Prijavila sta se dva prostovoljcain tako je eden štel nekaj časa,nato pa drugi, vso pot do Partizanskegadoma. S skupnim opazovanjem in preštevanjemsmo prešteli, če verjamete aline, nekaj manj kot tisoč mravljišč.Ko je kazalo dobro, smo se z dvemakombijema odpeljali iz Slovenj Gradcana Mariborsko Pohorje. Pri Ruški kočismo si najprej privoščili zajtrk, saj je bilodoma pred odhodom še prezgodaj.Dobro okrepljeni smo si oprtali nahrbtnike,vzeli pohodne palice in se z dobrovoljo podali novim dogodivščinamnaproti. Ekipa je bila dobra. Štela je natančno20 pohodnikov.Prehodili smo 60 kilometrovBernard, vodja pohoda, nam je dalpomembne napotke, kako bomo hodili,da ne bi kdo prehitro omagal, saj jebila pred nami kar dolga pot, na katerije bilo treba prehoditi okrog 60 kilometrov.Kar nekaj časa smo hodili, nakarsmo prišli do postojanke tabornikov,ki so pravkar vstajali, in od dalečOčarani smo bili nad lepoto pohorskih gozdovNočnega pohoda v Železno Kaplo so se udeležili tudi člani slovenjegraškega društva diabetikovČar sončnih juterKo smo na Lovrenških jezerih splezalina razgledni stolp in videli, koliko potinas še čaka do Ribniške koče, smo bilikar malo zaskrbljeni. Skrb je bilaupravičena, saj je bil prav ta del poti zavečino najbolj naporen. Do spomenikablizu Ribniške koče smo prišli, ko se jesonce že poslavljalo z zadnjimi žarki. Vkoči nas je že čakala večerja, vendar senam je bolj mudilo, da gremo v sobe insi pripravimo ležišča, odložimo stvariin se preobujemo, da si spočijemoutrujene noge.Seveda smo potem posedeli ob večerjiin pokramljali o dogodivščinahprvega dne. V sobi pa je sledilozdravljenje oziroma samozdravljanjein masiranje utrujenih nog, takoda nas je prijeten vonj po vseh mo-40 Sladkorna / december 2004