Waldorfske novice - Jesen 2006

Časopis Waldorfske šole Ljubljana 

jesen 2006 

uvodnik Ogledalo 

Pomen ročnih del 

Waldorfska šola Maribor 

Živeti za ideale 

Prvi šolski dan 

Glasba in gibanje 

utrinki Oglej (7. r) 

Balkanska turneja pevski zbor WšL 

Umetnostno-zgodovinska 

ekskurzija (12. r)

K A Z A L O 

Waldorfske novice 

Časopis Waldorfske šole Ljubljana 

jesen 2006, zaporedna št. 51 

Waldorfska šola Ljubljana 

Streliška 12, 1000 Ljubljana 

Tel: (01) 28 222 40 

Fax: (01) 28 222 41 

DŠ: 65714415 

ŽR: 50100-603-43421 

E-pošta: tajnistvo@waldorf.si 

Splet: www.waldorf.si 

Uredniški odbor: 

Igor Velepič, Marina Nuvak, Breda Pavlovič, 

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš 

Sodelavci: 

Antonija H. Križaj, Bojan Popovič, 

Boštjan Štrajhar, Darko Sredič, 

Iča Marušič, Izidor Habjanič, 

Monika Černe, Nadja Lazar, 

Staša Vidmar, Vera Grobelšek 

Lektoriranje: Tatjana Kamenšek 

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk 

Časopis izhaja štirikrat letno 

skupaj z revijo Svitanje. 

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov in 

knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa 

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem 

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja. 

ISSN 1854-0430 

Kazalo 2 

Uvodnik 3 

Vzgoja 4 

Dvanajsto leto življenja 4 

Pomen ročnih del v waldorfski šoli 7 

Prvi šolski dan 9 

1. razred 9 

9. razred 10 

Utrinki 11 

Oglej 11 

O vzgoji kot preventivni medicini 13 

Pesmi 14 

Glasba in gibanje 14 

Društvo Sončna pot 15 

Kam po osnovni šoli 15 

Izobraževanje za waldorfske učitelje 16 

V gibanju 17 

Gimnastika Bothmer 17 

Waldorfska šola Maribor 18 

Živeti za ideale 18 

Popotovanja 19 

Ekskurzija v Španijo 19 

Balkanska turneja 06 22 

Zgodba 24 

Zakaj človeški podplat ni raven 24 

2 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2006

U V O D N I K 

Izidor Habjanič, predsednik sveta zavoda 

Ogledalo 

Uvodnik v Novice je priložnost za poizkus, 

da se njihova vsebina postavi pred ogledalo 

časa, v katerem so nastale. To je seveda zgolj 

nedosegljiva želja … Nesporno je, da novic časa ne 

razumemo! Ne tisti, ki ta čas živimo, še manj tisti, ki si 

sodbo o njem oblikujejo pozneje, ko je ta podoba že bolj 

prepoznavna in na videz čitljiva. 

Novic je vedno veliko in vse se samozavestno nastavljajo 

kot prikupne in spogledljive kokete pred ogledalo časa. 

Večina novic iz našega spomina sicer izgine in to še 

hitreje, kot traja njih podoba v ogledalu trenutka. A 

vendar! Novice so koprenast, nepregleden klobčič niti, 

iz katerih čas splete novo podobo. In ta podoba je lažje 

prepoznavna, če dogodke kot novice zabeležimo. 

Lepa ali grda, vsaka zabeležena novica nas lahko 

bogati, ko si jo pozneje ogledujemo kot podobo v ogrlici 

časa. Bodisi kot prejeto darilo naših doživetij bodisi kot 

prejeto darilo preteklih izkušenj. 

Naša šola je del družbe in situacij v njej. Situacija 

šolstva v Sloveniji, razmere za razvoj zasebnega šolstva, 

nove iniciative in nova zakonodaja, naše še ne povsem 

rešene prostorske potrebe, vrsta težav in vrsta uspehov, 

naši varovanci v vrtcu, učenci, dijaki, vzgojitelji, učitelji 

in starši, vse to in vsi mi smo del polnega življenja 

Waldorfske šole Ljubljana. Prepoznavnost tega življenja 

doma in v svetu raste. Naša waldorfska šola v Ljubljani 

ni več osamljena v slovenskem prostoru. Imamo prve 

rezultate waldorfskega dela in šolanja v Mariboru, 

sledijo iniciative na Bledu, v Portorožu, Celju … 

V naši predanosti, biti odprt, širok in hkrati ohraniti 

identiteto, živimo polno življenje in po svojih močeh 

soustvarjamo svojo podobo. In kar dobimo kot dar za 

vse napore iskanja prave poti, je novo, polno življenje. 

Waldorfska šola Ljubljana. 

Waldorfska šola Ljubljana je že velika družina, ki 

zna tudi predano preverjati svojo pot, jo iskreno in v 

modrosti usmerjati po lastni vesti in po svojih močeh. 

Res smo vse večji, a tudi vse bolj izkušeni in modri. In 

to kot pomembno dejstvo ter veselo novico dodajam v 

šopek novic, ki sledijo uvodniku! 

Kot družina se z novim šolskim letom ponovno 

podajamo na pot druženja, v dneh, ko se bliža mihaelovo, 

naš prvi šolski praznik poguma, ki ga potrebuje človek 

v času, ko tema premaga svetlobo. 

Podajamo se na izbrano pot, na pred kratkim ponovno 

preverjano smer. Vsi člani naše waldorfske družine se 

složno podajamo na pot skrbi za naše varovance. Po 

diskusiji o pravkar izbrani smeri nadaljnjega razvoja 

šole, si odkrito gledamo v oči, pripravljeni na nove 

izzive na tej poti. Soglasno vzklikamo: Tempus ipsum 

affert consilium, v pripravljenosti, da še naprej odprto, 

predano iščemo našo pravo pot, ohranjamo identiteto 

in uspešno, polno življenje naše šole. 

Želim vam veliko uspeha ter veselih trenutkov 

druženja v novem šolskem letu ter seveda užitek in 

zabavo ob branju Novic. 

WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2006 3

V ZG O J A 

Hermann Koepke 

Dvanajsto leto 

življenja, vstop v 

puberteto 4.del 

Flavte za različne starostne stopnje 

"Naj rečem nekaj še o glasbi. Z razredom ste lepo peli. 

Kmalu bo nastal problem z mutiranjem, kar pomeni, 

da bo vse manj fantov lahko pelo. V tej starosti pa 

je prav glasba izredno pomembna. Problema ne 

rešimo, če prenehamo peti, ker so glasovi vedno 

tanjši. Izhod je inštrument in predlagala bi flavte. 

Sama sem naredila takole: v prvih dveh razredih sem 

uporabljala pentatonično flavto, od tretjega do petega 

blokflavto ali c-flavto in od šestega naprej malo daljšo 

alt flavto, f-flavto. Glasbena literatura je zelo obširna, 

tudi za sedmi razred lahko najdete odlične večglasne 

stavke, napisane za flavto; obstajajo celo Mozartove in 

Beethovnove simfonije, predelane za flavto. 

Flavte se vedno bolj daljšajo, kar sovpada z dihanjem, 

ki postaja vedno globlje. Stalni spor med dihanjem in 

krvnim obtokom, značilen za obdobje drugih sedmih let 

življenja, lahko uskladimo s pihalnim instrumentom in 

to vsako jutro, saj flavte hitro pripravimo in pospravimo. 

Godala pustimo za orkester. S starši se dogovorite, da 

otroci doma instrument vsak dan vadijo. 

Vrniva se še k recitaciji. Smem vprašati, zakaj ste 

izbrali ravno to pravljico?" Susanne je pomislila: 

"Tema dobro in zlo je primerna po dogodkih v trgovini. 

Ko bodo znali umetniško povedati celo pravljico, jim 

bom zastavila vprašanje, če lahko z jasnimi mislimi 

pripovedujejo pogovor o zlu in dobrem v pravljici tako, 

da zlo prepoznajo kot izloček iz žive celote: odvzem 

ročaja sekire iz živega debla. In pri tem lahko doživijo 

spoznanje, da gre tatvina v smer zla. Za mnoge otroke 

je nemogoče, da bi prišli do takega vpogleda, če gledajo 

svoja dejanja, v katera so vpleteni. S tem primerom, ki 

vsebinsko ni direktno povezan s krajo v trgovini, lahko 

pripravim tla za vpogled v dejanje." 

Slika ali misel 

"Do tega sem prišla med epoho. Ko sem v šestem 

razredu začela z geometrijo, so bili sprva vsi učenci 

navdušeni nad lepoto geometrijskih oblik in so to 

tudi sami želeli risati. Na žalost pa se ta navdušenost 

ni obdržala. Slike so sčasoma pri nekaterih učencih 

postale nenatančne, navdušenje se je razkadilo in med 

tistimi, ki so še hoteli delati, so bili ravno tisti, ki so risali 

natančno. Postali so nemirni in površni. Prisiljena sem 

bila iskati nove poti. Tako sem se domislila napenjanja 

nitk. Mogoče bodo zaradi tega nekateri fantje bolj 

spretni." 

"Spomnite se ljubeznivega predrzneža, ki je pripomnil, 

kako napeto je to. Te in druge učence, ki niso bili 

več tako pri stvari, bi morali nagovoriti preko lepih 

geometrijskih oblik. Predolgo ste stopali po eni poti in 

zato niste mogli naprej. Druga smer je miselno delo." 

"Upam, da vam bo uspelo," je pristavila Henriette. 

"Zakaj, zakaj vas je tega strah?" 

"Če spoznajo namero, bodo postali razdraženi. Na to 

morate paziti. 

Še nekaj me zanima: Zakaj ste začeli z geometrijskimi 

formami in ne z napenjanjem niti?" 


Henriette je poiskala knjigo Živo mišljenje s pomočjo 

geometrije. "Vidite ta majhni enakostranični trikotnik? 

V njem se skrivajo rombi in trapezi. Najprej razložite 

pojem romb, slikovito: izgleda kot pohodni znak v gozdu, 

trapez pa kot cirkuška gugalnica, ki visi s kupole. Fantje 

bodo potem razpravljali o teh slikovnih predstavah. 

Potem postavite vprašanje: Koliko trikotnikov, rombov 

in trapezov lahko najdete? 

Poleg te naloge opazujte še kakšno zares lepo 

geometrijsko sliko, potem imate zares obe strani, ki 

spadata k pouku. 

Ko opazujete geometrijske oblike, se posvečate 

vtisom, občudujete, veselite se nad lepoto. Pa še drugo: 

premišljujete, se sprašujete, katere zakonitosti ima 

romb, katere trapez in koliko jih je na sliki. V sebi 

nekaj premikate, ste notranje aktivni. 

Enkrat je učenec bolj v okolici, drugič je bolj notranje 

dejaven. Pomembno je še nekaj - ko občudujemo lepo, 

to olajša našo dušo, jaz ostaja zunaj. Premišljevanje, 

predstave o zakonih, to je povezano z naporom, z 

določeno težo, kar potegne jaz noter. Govorimo o tem, da 

je računska naloga še lahka, težka ali celo pretežka. 

Če menjaje vpeljemo v pouk obe smeri, ne bo razred 

ne pretežak in zatohel ne prelahek in površen. Ko 

obračate krmilo, ostajate v vetru. Če samo prehajate 

od ene lepe forme k drugi, se elan izgubi." 

"Ne bi smela uvesti napenjanja nitk?" 

"Lahko, ampak v povezavi z miselnim delom. Ne 

pozabite: med poukom mora pihati 'močna sapa', z 

njeno pomočjo nastaja ravnotežje. Če to upoštevate, 

bodo tudi predmetni učitelji imeli manj težav z vašim 

razredom, sicer pa uravnotežate otroke z zunanjimi 

sredstvi in tako se lahko zgodi, da se barka prevrne." 

"Tega nasveta sem zelo vesela. Kaj si niste še nekaj 

zapisali, ko sem dvigala zvezke in hvalila in grajala dela 

otrok?" 

Henriette je preletela svoje zapiske. "Resnično ste 

opazili cel razred." 

Hvala in graja v odnosu do skupnosti 

"Hvala in graja sta naravni sestavini pouka in 

učenec pričakuje od učitelja jasne ocene svojega dela. 

Toda zelo moramo paziti, da ne poškodujemo sociale 

razredne skupnosti. Torej ne rečemo, da si A zaslužili 

pohvalo pred celim razredom, ampak rečemo: A moram 

pohvaliti, resnično dobro dela. S svojim delom pomaga 

tudi ostalim. Tako moram pohvaliti tudi vas, saj ste se 

od A naučili veliko! 

Glede graje imam izkušnjo, da je bolje, da jo otroku 

od dvanajstega leta naprej, lahko pa celo prej, izrečemo 

na štiri oči. Razumljivo je, da skušajo grajani svojo 

samozavest dokazati z jasno vidno ravnodušnostjo ali pa 

se pričnejo upirati. Predvsem moramo ugotoviti, zakaj 

učenec ne dela. Nima doma dovolj miru za delo, je kriva 

njegova enolična prehrana, mu težave dela zdravje, 

mogoče pot v šolo, prijatelji? In potem poskusimo najti 

ožine. Lahko se pogovorimo na štiri oči: "Jutri si bom 

ogledala tvoje risanje. Toda ne pozabi!" 

"In kako bi reagirali s stolom?" 

"Slišala sem samo pok, nisem pa videla okoliščin," je 

odgovorila Henriette. 

"Tudi meni so ušle, zato sem samo pobrala polomljene 

kose stola. Deklico in njeno sosedo sem mislila kasneje 

povprašati, kaj je bilo." 

"Mislim, da ste prav reagirali. Če bi po dveh urah 

glavne ure še na dolgo raziskovali, ne bi kaj dosti 

izvedeli, saj potrebujejo otroci odmor. Vsekakor je 

bolje, da v dvomljivih situacijah raje reagirate manj. 

Otrok, ki je v tej starosti deležen krivične obravnave, 

praviloma tega celo življenje ne pozabi! V tej starosti, 

ko otroci stopajo v zemeljsko zrelost, moramo vsako 

njihovo dejanje, vsako besedo položiti na zlato 

tehtnico. Napačna reakcija lahko razjezi celo razred, 

predvsem, če prevladujejo dekleta. V tej starosti so 

veliko bolj samostojne kot fantje in želijo to učitelju 

tudi pokazati. 


Včasih pozabimo kakšen dogodek raziskati in slediti 

motivaciji, zaradi katere se je nekaj pripetilo. Je bilo to 

npr. pomota, lahkomiselnost ali objestnost? Za vsako 

vrsto dejanja moramo različno ukrepati. Pomembno 

je še nekaj: ko zadevo preiskujemo, si narišemo sliko 

in v njej, če je natančna, hudodelca obdržimo kot 

akterja. Narišemo si njegovo sliko, ki jo on lahko vidi, 

s pomočjo katere lahko vidi sebe. Bistveno je, da gre 

za distanciranje. Na tak način ima raziskava – gledana 

s strani kazni – nekaj koristnega, zdravilnega. Dovolj 

sem govorila," se je opravičila Henriette. "Kako se zdaj 

počutite pri pouku?" 

"Končno čutim, da mi ni treba sami nositi tovora in 

dobila sem veliko poguma, da si postavim cilje. Za to 

sem zelo hvaležna. Res mi je postalo bolj jasno. Npr. 

to, kaj pomeni, da ne smem ostati pri dosežkih, tudi 

če je bil prisoten uspeh; kaj pomeni moja avtoritativna 

disciplina, recitiranje v zboru, umetnost pripovedovanja 

itn. Resnično verjamem, da mora dober učitelj, celo 

odličen učitelj, neizogibno zaiti v težave, če verjame, 

da lahko uči na isti način, medtem ko njegovi učenci 

dosežejo že novo razvojno stopnjo. Tako se sčasoma 

drug od drugega odtujijo." 

Šibkosti kot pomoči 

"Še nečesa sem se spomnila. Prej sem se oklepala 

svojih pomanjkljivosti in si vedno znova predstavljala, 

da so resnične. To šibkost sem v veliki meri premagala, 

posebej zato, ker je bil moj pouk tako dobro sprejet, 

tako od učencev kot od staršev. V zadnjem času pa se 

mi je spet pojavil dvom, in ko sem pri razlagi sklepnega 

računa doživela brodolom, so se spet pojavile moje 

pomanjkljivosti. Dobila sem občutek, da ne morem 

naprej. Ni to čudno, da se pri mladih pojavijo ti občutki, 

ko zaidejo v težave? Ko se pri njih poveča občutljivost, 

vse šibkosti v trenutku izginejo! 

Po drugi strani je doživljanje teh slabosti prebujajoče. 

To je pozitivna stran tega." Vprašujoče je pogledala 

Henriette in je nadaljevala: "Tako se pokaže, kako je za 

nekatere potrebna samovzgoja. Dobro je, če o tem, kar 

se dogaja v duši otroka pred izbruhom nove dimenzije, 

povemo staršem. To je neke vrste rojstvo, ki se zgodi z 

vstopom v zemeljsko zrelost." 

"In kako bi se te težke teme lotili s starši?" je povprašala 

Susanne. 

(se nadaljuje) 

prevod: Nadja Lazar 

. 


V ZG O J A 

povzeto po reviji Renewal 

Pomen ročnih del 

v waldorfski šoli 

Ročna dela predstavljajo pomemben element v 

waldorfskem izobraževanju, saj jih razumemo 

kot dopolnilo k intelektualnemu in čustvenemu 

razvoju ter razvoju volje pri otroku. V prvem razredu se 

naučijo pletenja, v kasnejših letih šolanja tudi kvačkanja, 

ročnega šivanja, pletenja s tankimi iglami, vezenja s 

križnim vbodom, obdelovanja lesa in šivanja oblek s 

šivalnim strojem. Predstavljamo vam povzetek knjige, ki 

je izšla pod naslovom: Z voljo razvita inteligenca: ročna 

dela in uporabna umetnost v waldorfskih šolah, avtorjev 

Davida Mitchella in Patricie Livingston. Napisana je sicer 

predvsem za učitelje, vendar bo zanimiva za vse tiste, ki jih 

zanima izobraževanje in razvoj otroka. 

Roke so enkraten in čudovit del človeškega telesa, ki 

nam pomaga do pomembnih in dalekosežnih izkušenj. 

Zato moramo učitelji poskušati pomagati otrokom, da 

se zavedó svojih rok in velikih darov, ki jih le-te dajejo 

njim in drugim. Da bi lahko naredili veliko čudovitih 

del, morajo postati spretne, senzitivne in močne. Slepi 

ljudje spoznajo svet skozi svoje roke, vendar se večina 

ljudi ne zaveda znanja, ki si ga lahko pridobimo, če 

z občutkom uporabljamo roke. Pomislite na umetnost 

in glasbo! Pomislite, kaj nas fizično delo in dnevne 

zadolžitve naučijo. Pomislite na rokovanje in kaj lahko 

iz njega o drugi osebi razberemo. 

Ročna dela in spretnosti moramo poučevati na 

umetniški način in z domišljijo, tako da vzpodbudimo 

otroke k ustvarjanju originalnih vzorcev, polnih barv 

in ustvarjalnih oblik. Naučiti se morajo novih načinov 

uporabe barv ter izdelave vzorcev, ki nakazujejo 

praktično uporabo izdelka. Rudolf Steiner je navedel 

mnogo načinov, kako to doseči. Zelo pomembno je 

slikanje in risanje form. Delo z barvami in izkušnje, 

kako se pri slikanju prelivajo ena v drugo, vplivajo na 

vse, kar otroci delajo tako pri urah ročnih del kakor 

tudi izven njih, ter vzgajajo umetniško in domišljijsko 

rast tudi pri njihovem razmišljanju. 

Želimo, da otroci delajo stvari, ki jih imajo radi in 

pri katerih uživajo. Želimo, da delajo spretno in pri 

tem povečujejo svoj umetniški čut. Ročna dela naj bi 

bila pomirjujoča in zabavna ter hkrati ustvarjalna, 

vključevala pa naj bi tudi močno delovanje volje. Nič se 

ne zgodi, če ne uporabiš rok in se ne lotiš dela! 

Delo, kjer preoblikujejo zemeljske materiale, vzbuja 

pri njih dobro počutje in notranjo rast. Dopolnjuje 

druge predmete v šoli ter pomaga v izobraževanje vnesti 

ravnovesje in celovitost. 

Pri zrelem umetniku se ročna dela in spretnosti 

spremenijo v uravnoteženo delovanje mišljenja, čutenja 

in volje. Volja je tisti del nas, ki najbolj spi. Ročna dela 

lahko v zgodnjih letih nežno prebudijo in vzgojijo voljo. 

Zakaj je to tako pomembno? 

Volja je predvsem povezana z razmišljanjem. 

Resnična naloga vsakega waldorfskega učitelja je 

pomagati otrokom, da začno razmišljati jasno in z 

domišljijo, da postanejo človeška bitja, ki lahko gredo 

v kateri koli poklic ali na katero koli delovno področje z 

novimi, kreativnimi idejami – idejami, ki jih ob vstopu 

v enaindvajseto stoletje nujno potrebujejo. Celoten 

waldorfski učni načrt vodi otroke v tej smeri, začenši z 

vrtcem, kjer kreativna igra stimulira pri otroku notranje 

sile, ki se pozneje aktivirajo v kreativnem razmišljanju 

odraslega. 

Skozi lepoto, barve in obliko pomagajo ročna dela 

voditi otroka od igre k domišljijskemu razmišljanju v 

kasnejših letih, tvorijo neke vrste most med obema. Pri 

tem prebujanju igrajo roke pomembno vlogo. Aktivnost 

prstov izzove čutila, ki povezujejo otroka s svetom in 

njegovo celotno miselno življenje se začne premikati. 

Ročna dela so poučevali v vseh razredih vse od 

ustanovitve prve waldorfske šole. Rudolf Steiner je 

vztrajal pri tem, da fantje in dekleta pri vseh urah 

delajo skupaj. V tem je bil daleč pred svojim časom. 

Leta 1919 je bilo nezaslišano, da bi fantje delali ročna 

dela. Rudolf Steiner je vztrajal pri teh novostih, ker 

kot je rekel, 'ročna dela vodijo k zvišanju zmožnosti 

razsojanja'. Pri ročnih delih uporabljamo mnoga čutila 

– vid, tip, usklajeno gibanje itd. Čutila sprejmejo 

različne vtise sveta in jih združijo skupaj, da oblikujejo 

sodbo. Roke nas globlje in bliže povežejo s svetom in 

nam torej pomagajo globlje razumeti človeštvo. 


Ročna dela nam pomagajo pri prebujanju, opažanju 

podrobnosti. Nedavne raziskave so pokazale, da 

uporaba rok odpre nevrološke poti, ki bi drugače zamrle. 

Lahko bi rekli, da je vaja ročnih del pri malih otrocih 

priprava na razmišljanje, in bolj ko vključujemo lepoto 

in čutenje, bolj kreativno bo njihovo razmišljanje. 

Pri urah ročnih del se hkrati dogaja mnogo stvari. 

Seveda najprej želimo, da se otroci naučijo praktičnih 

spretnosti, da se naučijo uporabiti orodja, da skrbijo za 

orodja in druge materiale, ki jih uporabljajo. Želimo pa 

tudi, da si otroci ustvarijo sliko, kaj bi radi naredili, da 

ustvarijo svoje vzorce in da projekt dejansko izvedejo. 

Rezultat bo čudovit, dobro narejen izdelek. Na koncu 

je najbolj prijetno to, da praktični rezultat svojega dela 

dejansko vidimo. To resnično gradi samozavest. Zato 

moramo skrbeti, da otroci izdelujejo takšne izdelke, 

ki se jih lahko naučijo izdelati sami, da ni nobenih 

'skritih' korakov, ki bi jih lahko naredil le učitelj. Za 

doseganje takšnih ciljev potrebujejo nekateri otroci več 

pomoči in vzpodbude kot drugi, a moder učitelj jih bo 

znal voditi tako, da ne bo uničil njihove samozavesti in 

občutka, da je cilj mogoče doseči. Samozavest pri enem 

predmetu se prenese na drugi predmet. Aktiviranje 

volje krepi sposobnosti pri vseh predmetih. 

Pri učenju ročnih del so neizmerne terapevtske 

možnosti. Waldorfski učitelji se morajo truditi razumeti 

pogled Rudolfa Steinerja na razvijajočega se otroka 

– to je stalno delo nas vseh. Učitelj se mora naučiti 

delati z vsako starostno skupino na njej primeren 

način, proučevati mora različne tipe otrok in razumeti 

ter delati z različnimi temperamenti. Otroke moramo 

poznati tako dobro, da vidimo, kaj točno vsak od njih 

potrebuje. Koliko pomoči bo nekoga vzpodbudilo; pri 

kom je treba vztrajati, da popravi delo, ki je slabo in 

površno narejeno; kako obravnavati melanholika, ki je 

perfekcionist? Pri nekaterih otrocih je pomembno, da 

se zavedo tega, kako delajo. 

S tem, ko vidijo, kaj vse je mogoče narediti z nekaj 

enostavnimi materiali, se pri otrocih razvija domiselnost. 

Danes doma nimajo več priložnosti, da bi se spoznali 

z mnogimi enostavnimi opravili. Mnogokrat nimajo 

pojma, kako prišiti gumb. Ko se nauči "magičnega 

trika", kako vpeljati vrvico v vrečko, je otrok navdušen. 

Potem ga reševanje drugih problemov še bolj zanima. 

Naravni materiali, ki jih pri urah ročnih del 

uporabljamo, nam nudijo priložnost, da vpeljemo 

otroke v svet ekologije in družabnega življenja. Ob 

uporabi teh materialov spoznajo volno, bombaž in 

mnoga druga vlakna. Učijo se o tem, od kod ti materiali 

izvirajo, o naravnih barvilih, s katerimi jih barvamo, in 

o tem, kako so ljudje pripomogli pri njihovem razvoju 

in njih uporabi. Do vsega, kar nam narava da, in do 

sodelovanja človeštva z naravo gojimo spoštovanje. 

Če je le mogoče, uporabljamo pri urah le naravne 

materiale. Dotik svile ali volne je čisto nekaj drugega 

kot dotik sintetičnih materialov. Otroci v naših vrtcih 

to dobro vedo! 

V prvem razredu, ko uporabljajo čudovito volno, 

lahko govorimo o ovci. V bližini waldorfske šole v Great 

Barringtonu, Massachusetts, je ovčja farma. Mnogi 

otroci gredo vsak dan mimo te farme in opazujejo 

ovce, kako se jim postopoma debeli dlaka. Potem pa 

nenadoma nekega dne opazijo, da so ovce postrižene 

– precej pretresljiva izkušnja, vendar je to priložnost, 

da se pogovarjamo o tem, kako ovce radodarno dajejo 

volno za naše pletene šale; ali pa govorimo o rokodelcih, 

ki jo za nas spredejo niti. Otroci v prvem razredu vedo 

iz pravljic, kako "magično" je predenje, in še vedno 

zadržijo tisti občutek začudenja ob predenju slamnate 

bilke v zlato. Lahko govorimo tudi o drevesih, iz katerih 

so narejene naše lesene igle. Naučijo se ceniti te darove 

in jih ne zanemarjajo. Takšni in podobni razgovori se 

nadaljujejo v višje razrede. Spreminjajo se glede na 

njihova leta, spretnosti, ki se jih naučijo, in materiale, 

ki jih uporabljajo. Ko bo prišel pravi čas, se bomo 

pogovarjali tudi o moderni tehnologiji. 

Vse to jim pomaga, da vzpostavijo zvezo z okoljem, 

premostijo prepad, ki ga ustvarja moderni svet, v 

katerem pride vse na nek abstrakten način iz trgovin. 

Narejeno je iz nepredstavljivih materialov, ki se zdijo 

brez vrednosti in ki se jih zlahka znebimo. Skozi ure 

ročnih del si pridobijo realno znanje o svetu narave in 

spoštovanje do njega ter se zavedo ekoloških težav, ki 

se v našem modernem svetu pojavljajo. V mladih tako 

spodbujamo nove perspektive in resnično socialno 

zavest. 

prevedla in priredila: Marina Nuvak 


PRV I Š O L S K I D A N 

1. razred 

Boštjan Štrajhar 

Leta 2000 je bila rojena večina generacije, ki je z 

letošnjim šolskim letom vstopila v prvi razred na 

Waldorfski šoli Ljubljana. Tistega leta, ko so se rojevali 

"naši prvošolci", sem na Emerson Collegu v Angliji 

razmišljal, kako ogromna je odgovornost učiteljev do 

otrok, družbe, navsezadnje do sveta. Vzgajamo nove 

generacije, otroke, ki bodo v prihodnosti nosili ter sejali 

tudi učiteljevega duha. 

V prvi razred je vstopilo 25 otrok, od tega 9 deklet. 

Otroci so res vstopili v šolo, na nas pa je, da ne pozabimo, 

kako pomembno je biti otrok in imeti otroštvo, da ne 

pozabimo, da otroci niso pomanjšani odrasli, ter jim 

omogočimo otroštvo, ki je prepleteno z igro, gibanjem 

in umetnostjo. 

Osmi razred nas je prav lepo sprejel in pospremil do 

odra, kjer smo bili v središču pozornosti, kakršne še 

nismo bili vajeni. Bliskavice so utripale, starši in učitelji 

so bili ponosni, vsi ostali pa so nam peli "Široka pot 

je pred teboj ...". Prva pot nas je peljala po stopnicah 

navzgor v naš prvi razred, kjer se nam je začel odkrivati 

svet. Stopati smo začeli po poti, ki je podobna že 

prehojenim potem, a kljub temu je ta edinstvena in 

naša pot, na kateri bomo živeli in se učili za življenje. 

Pred nami je široka pot, polna lepot in izzivov. 


PRV I Š O L S K I D A N 

9. razred 

Monika Černe 

V petek, 1. septembra, se je za sedemindvajset dijakov (21 deklet in 7 fantov) devetega razreda Waldorfske šole 

Ljubljana začelo novo poglavje v obdobju šolanja. 

Po nikoli dovolj dolgih počitnicah so se srečali že znani obrazi, med sabo veselo klepetali, nekateri so se že obračali 

po novih sošolcih, drugi pa so le zadržano opazovali dogajanje. Večina se nas je zbrala pred šolo, nekateri pa so kar 

sami našli matično učilnico in nas pričakali v njej. 

Led smo skušali prebiti v evritmijski učilnici in si z igricami skušali zapomniti čim več novih imen. Sledil je sprejem 

v jedilnici, kjer so nas pričakali dijaki ter učitelji. Kakor je že tradicija, je vsak poleg dobrodošlice prejel sončnico in 

nato smo, skupaj z gospo Nemček, pomočnico razrednika, odšli v razred, kjer nas je pričakala slastna torta. Vzdušje 

je bilo zelo sproščeno, dijaki so se že pomešali in zelo kmalu so delovali kot celota. 

Sedaj smo skupaj že tri tedne, vsak dan se srečujemo pri epohi zgodovine. Dijaki so delavni, radi sodelujejo, polni 

so zamisli in idej. To pa je verjetno tudi najboljša popotnica za gimnazijska leta. 

Vtisi dijakov 

Martin: 1. šolski dan je bil zelo zabaven. Najprej 

smo se spoznavali. V redu se mi je zdelo, da smo 

začeli šele ob 10.00. Vsi sošolci so se mi zdeli dokaj 

v redu in so takšni še sedaj. 

Simona: Nad šolo sem bila prijetno presenečena, 

še posebno v primerjavi z mojo staro šolo. Sprejem 

je bil zanimiv, čeprav so me sončnice in zbor malo 

zmedli. Dvomim, da je kakšen dijak na drugih šolah 

dobil rožico v pozdrav. 

Monika: Bila sem zelo raztresena in živčna. Prišla 

sem 5 minut do desetih, a so bili vsi že zbrani v 

učilnici. Spoznala sem svoje nove sošolce in sošolke 

in ugotovila, da nisem edina, ki živi v dijaškem domu. 

Všeč mi je bilo, da smo dobili sončnico in da smo jedli 

torto. Na začetku je bilo malce čudno, a sem se potem 

privadila. 

Katarina: Nazadnje, ko sem pisala o prvem šolskem dnevu, 

sem bila v 1. razredu. No, hja, sedaj pa prvi letnik. V bistvu sta 

si bila dneva nekoliko podobna. Takrat so nas učenci sprejeli z 

znamenitim "prvčki črvčki", tokrat pa starejši dijaki s "frrr frrr". Bila 

sem (na moje presenečenje) čisto sproščena. Na šolskem dvorišču 

sem spoznala nekaj novih sošolcev. Potem smo odšli v učilnico, 

se usedli v krog in pričeli "ritual" spoznavanja. Ko smo se dovolj 

dobro spoznali, smo odšli v jedilnico, kjer so nas zelo prijazno 

sprejeli starejši dijaki in profesorji. Ko sem zagledala sončnice, 

moje najljubše rože, ki so bile namenjene nam, sem se res zelo 

razveselila. Potem pa še pesem starejših dijakov. Super. Nato smo 

odšli v razred, kjer smo se še nekaj pogovorili in odšli domov. 

1. šolski dan je bil zame nekaj zelo novega, drugačnega in predvsem 

nadvse prijeten dogodek. 

Alja: Fino je bilo, da se je šola začela šele ob 10.00. Bila sem dokaj 

nestrpna. Najprej sem se pozdravila s starimi prijateljicami, potem pa 

smo se začeli spoznavati z novimi sošolci. Bilo je veliko novih imen in 

težko si je bilo vse zapomniti. Na splošno je bilo kar dobro in upam, 

da se bomo dobro razumeli. Mislim, da smo dobro začeli novo šolsko 

leto. 

Luka: Bilo je super. Torta je bila zelo dobra. Bil sem vesel, da sem spoznal veliko novih prijateljev. 


PO P O T O V A N J A 

Oglej 

Urška Nered, 7. r 

Prvi teden pouka smo šli v šolo v naravi. Morali 

bi iti že na koncu 6. razreda, ampak je odpadlo, 

zato smo šli zdaj. Šli smo v Oglej (Aquileia). To je 

majhen kraj z veliko baziliko, nekaj trgovinicami, kampom, 

starim rečnim pristaniščem iz rimskih časov in mnogimi 

drugimi rimskimi ostanki. 

Oglej je bil ustanovljen leta 183 pr. n. št. Sčasoma 

se je razvil v drugo najpomembnejše rimsko mesto na 

italijanskem škornju in postal sedež patriarha. Tam 

je bilo včasih veliko rečno pristanišče na reki Natissi. 

Danes so vidni ostanki pomolov, privezov in stopnic, 

po sredini rečne struge pa je speljan nasip, da si lahko 

stvari ogledamo. Tedaj je bilo to mesto z 200 000 

prebivalci, danes pa jih ima le okrog 3 000. 

Ljudje so se zbirali v pristanišču in na forumu v njegovi 

bližini, katerega stebre, ki so deloma obnovljeni, lahko 

vidimo še danes. Tam se je odvijala prodaja, ljudje so si 

izmenjavali novice in izrekali obsodbe. 

V 4. stol. n. št. so začeli graditi baziliko, ki stoji še 

danes. Njena tla prekrivajo mozaiki, ki so prav tako iz 

4. stoletja. 

Leta 432 so Oglej napadli Huni, ki jih je vodil Atila. 

Prebivalci so se zatekli na otok Gradež, saj Huni niso 

znali plavati in voditi čolnov. 

Prvi dan smo postavili šotore in si ogledali mesto. 

Zvečer smo šli na koncert in na sladoled. V kampu pa 

smo precej časa preživeli ob bazenu. 

V torek smo se že zjutraj odpeljali na izlet s kolesi. 

Najprej smo si ogledali naravni rezervat ob izlivu Soče. 

Tam živita 302 vrsti ptic in kamarški konji. Potem 

smo šli do izliva Soče in nato do morja. Skoraj nihče 

se ni kopal, saj je bila voda za to prenizka in dno ni 

bilo ravno prijetno na dotik (blato). Od morja smo šli 

naravnost v kamp, kjer smo si privoščili kopanje in 

zvečer še sladoled. 

■ Ina Zupanc, 7. r 

V sredo smo se po zajtrku odpravili do bazilike. Najprej 

smo risali njen zvonik, nato pa mozaike, ki prekrivajo 

tla. To smo počeli do večera, vmes pa smo se povzpeli 

na zvonik in šli v kamp na kosilo. 

Naslednji dan smo se z avtobusom že zjutraj odpeljali 

v Gradež. Vkrcali smo se na ladjico in si z njenega krova 

dve uri ogledovali laguno, ki je posejana z majhnimi 

otočki, na katerih stojijo ljubke hiške z lepo urejenimi 

vrtovi. Vsem so bile na prvi pogled všeč. Ko smo se 

vrnili, smo si šli najprej ogledat cerkev, ki smo jo nato 

še narisali. No, nekateri smo risali hiše. 

Klub Waldorf Astoria 

Z 

veseljem 

vam sporočamo, da se bodo v naslednjih dneh iz pritličja šole začele širiti prijetne vonjave. 

Odpiramo namreč Klub Waldorf Astoria. Vsako jutro, med odmori in po pouku, bo klub odprt in postregli 

vam bomo s kavo, kavnimi napitki, čaji ter s specialitetami naših slaščičarskih mojstrov. Klub Waldorf 

Astoria bo odprt tudi ob vseh prireditvah v šoli. Poleg tega bomo imeli tudi sami zanimiv program prireditev. 

Klub Waldorf Astoria se nahaja v prenovljenih in simpatično opremljenih prostorih ob nekdanjem vhodu v šolo. 

Prisrčno vas vabimo, da nas obiščete! 

Gašper Habjanič, Stanka Žabkar 


Potem smo se odpravili na plažo, kjer smo tri ure 

uživali v vodi in se s fanti obmetavali z mivko in blatom. 

V vodi je bilo veliko morske trave, ki je pekla, in školjk. 

Po plaži smo šli na pico. Moja je bila dobra, Ina in Zala 

P. pa nad svojo nista bili preveč navdušeni. Ko smo se 

najedli, smo imeli eno uro prostega časa in lahko smo 

se sprehajali po ulicah, si ogledovali trgovinice in si 

privoščili sladoled. Potem smo šli na koncert v cerkev. 

Ker smo bili nemirni, smo hitro odšli ven. Zato smo 

skoraj eno uro čakali avtobus, ki nas je okrog 23.30 

pripeljal v Oglej. V pižamah smo se potem do enih igrali 

'flašo resnice'. 

V petek zjutraj smo spakirali in se z avtobusom 

odpeljali proti Trstu. Ustavili smo se na gradu Miramar, 

ki je sicer majhen, a razkošen. Nekateri smo obiskali 

tudi tropski park, kjer smo hodili med kolibriji, pelikani, 

kraljevimi žerjavi, metulji in veliko vrstami drugih ptic. 

Videli smo tudi kakaduja, ki se je drl: "Ciao, ciao!!!" 

Bilo je super! Po tem smo se odpravili proti Ljubljani. 

■ Patricija Eržen, 7. r 

Največji vtis je name naredil bazen, ker brez njega ta 

šola v naravi niti slučajno ne bi bila tako dobra! Zelo 

mi je bilo všeč tudi to, da smo sami kuhali in hodili v 

trgovino, ter to, da smo lahko sami hodili po Gradežu. 

Tudi vožnja z ladjico je bila eden najboljših delov. 

■ Zala Avguštin, 7. r 


UT R I N K I 

Staša Vidmar 

Konferenca Kolisko v Järni: 

O vzgoji kot 

preventivni 

medicini 

V 

Järni na Švedskem je v letošnjem avgustu 

potekalo mednarodno srečanje, imenovano po 

zdravniku in učitelju prve waldorfske šole v 

Stuttgartu, Eugenu Kolisku (1893- 1939) .Vsaka štiri leta se na 

konferenci zdravniki, učitelji, vzgojitelji in različni terapevti 

teden dni družijo v okviru predavanj in dopolnjujočih 

delavnic, ki naj jim pomagajo pri razumevanju odnosa med 

medicino in vzgojo. 

Doslej so ta srečanja potekala tako, da so vsako četrto 

leto udeleženci z vsega sveta pripotovali na izbrano 

celino, tokrat pa je nastala bogata mreža te vrste 

srečanj, ki so potekala skozi vse leto na različnih celinah 

in so se na srečanja selili tudi predavatelji. Konferenca 

Kolisko je s tem pridobila pridih lokalne obarvanosti. 

Olimpijski ogenj je bil prižgan januarja v Indiji, kjer 

so zaključili z mislijo, da tisto, kar oni vedo, mi znamo 

narediti. Ogenj je potoval naprej v Tajvan, z zaključnim 

komentarjem, da lahko medicina z antropozofijo zgradi 

most med staro kitajsko in moderno medicino. Aprila je 

bil ogenj v Južni Afriki in na Filipinih, junija v Ukrajini, 

julija v Avstraliji in Mehiki in nazadnje v Evropi, v Järni 

in Parizu. 

Jutranje delo se je začenjalo s petjem in izrekom 

Rudolfa Steinerja v različnih jezikih udeležencev: 

Nekoč v davnih časih, 

je v dušah posvečenih 

živela misel, globoka in silna, 

da po naravi, 

vsak je bolan. 

In vzgajanje je pomenilo toliko kot zdravljenje, 

ki naj otroku v zorenju in rasti 

prinaša zdravje za življenje v polni človečnosti. 

Kaj potrebujejo otroci današnjega časa, da 

se bodo razvili v svobodne in ustvarjalne 

posameznike? 

Mnogi vidiki modernega življenja slabijo otrokove 

življenjske sile in ogrožajo njihovo fizično in duševno 

zdravje. Otroci so izpostavljeni nenehnemu pritekanju 

vtisov, s katerimi ne morejo vzpostaviti povezav. To 

vodi v razdražljivost in razkroj njihovega notranjega 

življenja. Zato, da bi te razmere spoznali, je potrebno 

razvijati razumevanje razmerij in povezav med vzgojo, 

zdravjem in boleznijo. Otroci potrebujejo hrano za svoje 

duhovno in duševno življenje, da se bodo zoperstavili 

pritiskom, ki jih doživljajo okrog sebe. 

Naloga vzgoje je, da otrokom daje glede na njihovo 

starost in njihove okoliščine primerno odpornost in 

čvrstost, da se bodo razvijali in da bodo kos izzivom 

današnjega časa. 

Razgibani učitelji 

Vsi učitelji smo včeraj dobili v svoje mape list, na katerem je pisalo: 

NUJNO OBVESTILO 

Na osnovnošolski konferenci smo zaradi varnostnih razlogov sklenili naslednje: 

Pred vhodom v šolo ni dovoljeno plezanje po drogovih. 

Dovoljeno je izključno guganje na najnižjem drogu, vendar ne z glavo navzdol. 

Še posebej ni dovoljeno, da se skače s klopi na drogove. 

Prosimo, da se dogovorjenega vsi dosledno držimo. 

Srečno in lep ter uspešen sončen dan! 


PE S M I 

Breda Pavlovič 

Glasba in gibanje 

Do devetega leta starosti (do tako rado poimenovanega 

Rubikona) je otrok v poslušanju kot umetnik – plesalec. 

Njegovemu bitju je vseeno, če mu rečemo: "Bodi miren! 

Bodi tiho!" 

Ni zavesten v poslušanju, temveč sliši tako, da 

gibanju, ki sodi k slišanemu, sledi telesno in organsko. 

Organsko je pri tem mišljeno vse do dihalnega in 

živčnega sistema, ki se tudi oblikujeta pod temi vtisi. 

Zato se otroci, manjši kot so, umirijo skozi gibanje; 

gibanje, ki vodi od zunaj v krog, in najdejo v centru 

svoj mir. 

Res je, da slišimo šele takrat, ko se naše telo umiri. To 

je tudi naš želen pedagoški cilj, ki je lahko uresničen 

šele, ko zmoremo otroka pripeljati iz okolice (vesolja) 

v telesnost in mir. Takrat šele lahko pride do čistega 

duševnega doživetja glasbe v otroku. 

Zato petje v prvem, drugem in tretjem razredu poteka 

v glavnem v krogu in najlažje je, če je pospremljeno z 

gibanjem. 


D R U Š T V O S O N Č N A P O T 

Darko Sredić, društvo Sončna pot 

Kam naj gre 

otrok s posebnimi 

potrebami po 

osnovni šoli 

Skušal se bom vživeti v mladostnika s posebnimi 

potrebami, ki zaključuje waldorfsko osnovno 

šolo. Stara družba se bo razšla. Sošolke in sošolci 

se odločajo za srednje šole, ki ustrezajo njihovim interesom 

in zmožnostim. Zaveda se, da na waldorfsko gimnazijo ne 

bo mogel iti. Razmišlja o svoji prihodnosti. Kakšno izbiro 

ima? Kam bo šel? Sprašujem se, ali se zaveda, kaj hoče, 

kaj zmore in kako naj svoje želje in namene uresniči. Tri 

leta sem na waldorfski šoli poučeval mladino s posebnimi 

potrebami in vem, da imajo - kljub vsem svojim oviram in 

nezmožnostim - svoje sanje, svoje upe in svoje namene... 

skratka želijo si samostojnega življenja. 

Ena od temeljnih misli Rudolfa Steinerja, utemeljitelja 

waldorfske pedagogike, je: "Ni se treba spraševati, kaj 

mora človek v neki obstoječi socialni ureditvi vedeti 

in znati, temveč katera so človekova nagnjenja in kaj 

se v njem lahko razvije? Potem bo šele mogoče, da 

bodo z vedno novimi generacijami v družbeno ureditev 

dotekale nove sile. Potem bo v tej ureditvi živelo vedno 

to, kar ljudje, ki vstopajo vanjo, naredijo iz sebe, ne 

pa to, kar hoče obstoječa socialna ureditev narediti iz 

njih." 

Ali ta načela veljajo tudi za waldorfsko zdravilno 

pedagogiko in delo z otroki, mladino in odraslimi s 

posebnimi potrebami? Ali naj iščemo in podpiramo 

nagnjenja in namene, ki se v njih lahko razvijejo? Ali 

bo njihovo delo in življenje dotok nove sile za družbo ali 

pa bodo sebi in družbi bolj v breme? 

V društvu Sončna pot, v katerem smo združeni tako 

starši otrok s posebnimi potrebami kot tudi učitelji iz 

Waldorfske šole ter drugi zainteresirani in podporni 

člani, imamo namen na temeljih waldorfske zdravilne 

pedagogike, antropozofske medicine in socialne 

pedagogike uresničiti tri dolgoročne cilje: 

- center za poklicno izobraževanje in delovno 

usposabljanje mladine s posebnimi potrebami 

(CPIDU). V mislih imamo izobraževanje, ki bi jim 

bilo pisano na kožo in bi podprlo njihova nagnjena, 

da bo v njih in v družbeni ureditvi živelo to, kar 

hočejo in zmorejo narediti iz sebe; 

- varstveno-delavno skupnost, kjer bi tisti mladi 

ljudje, ki ne bi bili sposobni samostojno poklicno 

delati in živeti, imeli varno okolje, v katerem 

bi lahko svoje sposobnosti in znanja smiselno 

uporabljali in se razvijali kot osebnosti in kot 

družbena bitja; 

- izobraževanje za kadre, ki bi bili strokovno 

usposobljeni voditi takšno šolo in skupnost. 

Veseli smo, da je ena od konkretnih pobud za 

uresničitev programa za poklicno izobraževanje in 

delovno usposabljanje mladine s posebnimi potrebami 

po osnovni šoli prišla od gospe dr. Andreje Barle 

Lakota, ki je direktorica Urada za razvoj šolstva pri 

Ministrstvu za šolstvo in šport. Spodbudila nas je, da 

javno predstavimo svoj predlog programa poklicnega 

izobraževanja in delovnega usposabljanja za mladino s 

posebnimi potrebami. 

Konec pomladi 2006 smo pripravili delovno 

verzijo takšnega programa. V skladu s predhodnim 

dogovorom z gospo Barle smo pripravili učne načrte 

splošnoizobraževalnih in vzgojno-umetniških 

predmetov. Poklicni del izobraževanja in praktičnega 

dela pa bi se izvajal v sodelovanju z ustreznimi 

poklicnimi šolami. Izhajali smo iz nemškega učnega 

načrta za waldorfsko šolo za otroke s posebnimi 

potrebami na srednješolski stopnji, ki so ga sestavili 

gospa M. Etterich in sodelavci po naročilu delovne 

skupine šol z zdravilno pedagogiko na antropozofski 

podlagi v kraju Baden-Württemberg. Vsebine teh 

učnih načrtov smo prilagodili glede na učne načrte 

splošnoizobraževalnih predmetov v nižjem poklicnem 

izobraževanju v Sloveniji, predvsem pri slovenščini, 

zgodovini, zemljepisu in strokovnem računstvu. 


Z gospo Barle smo dogovorjeni, da se v drugi polovici 

septembra 2006 spet srečamo, da predstavimo našo 

iniciativo in predloge in da se dogovorimo za nadaljnje 

korake. Upamo, da nam bo do začetka oktobra uspelo 

naš program PIDU in vsebino srečanja z gospo Barle 

predstaviti na spletni strani društva Sončna pot 

www.soncnapot.uni.cc. Do tedaj lahko zainteresirani 

dobite naš program PIDU, če nam sporočite vaš 

el. naslov na začasni elektronski naslov društva 

darko.sredic1@guest.arnes.si. 

V društvu se zavedamo, da brez strokovnih kadrov 

našega programa PIDU ne bo mogoče izpeljati. Zato 

z veseljem sporočamo, da se vsi, ki ste zainteresirani 

za študij waldorfske zdravilne pedagogike in socialne 

terapije na antropozofskih osnovah in se še niste 

udeležili enega od prejšnjih šolanj na WŠL, lahko že 

letos vključite v novi ciklus izobraževanj iz waldorfske 

pedagogike. V okviru tega izobraževanja bo v šol. 

letu 2007/08 možno izbirati med izobraževanjem za 

osnovnošolskega učitelja ali za zdravilnega pedagoga in 

socialnega terapevta na antropozofskih osnovah. Tisti, 

ki ste se šolanja iz waldorfske pedagogike že udeležili, 

pa se temu študiju lahko priključite v šolskem letu 

(2007/08). 

Pred nami je priložnost, da mladostniku s posebnimi 

potrebami olajšamo odgovor na dilemo: "Kam naj grem 

po OŠ?" V društvu Sončna pot vabimo vse poklicane, 

da se nam na naši poti pridružite. Več nas bo in bolj 

bomo med sabo sodelovali, več bo sonca na naši skupni 

poti in na poti naših otrok, mladeničev in mladenk. 

Vera Grobelšek 

Novo 

izobraževanje za 

waldorfske učitelje 

Novo nastala iniciativa za ustanovitev waldorfske 

šole na Bledu in z njo povezane nove potrebe so 

nas vzpodbudile k odločitvi, da v Waldorfski 

šoli Ljubljana organiziramo nov ciklus izobraževanja za 

waldorfske učitelje. 

Seminar bo namenjen predvsem poučevanju v 

waldorfski osnovni šoli. V prvem letu bosta večji del 

daljših vikendov vodila Jan in Ingrid Thiesen, izkušena 

waldorfska učitelja z Danske, s katerima sodelujemo že 

od ustanovitve naše šole. 

Potrudili se bomo, da bomo vključili čim bolj raznolik 

spekter predavateljev, ki nam bodo pomagali poiskati 

prave odgovore na pedagoška vprašanja, ki nam jih 

zastavljajo otroci današnjega časa. 

Izobraževanje bo sestavljeno iz desetih daljših 

vikendov, ki trajajo od petka zvečer do nedelje opoldan, 

desetih krajših vikendov, ki potekajo v petek zvečer 

in soboto dopoldan, ter enotedenskega poletnega 

skupnega dela. 

Prijavljena je pestra skupina različnih starosti in 

poklicnih usmeritev, z veseljem pa še vedno sprejmemo 

tiste, ki bi se iz kakršnih koli razlogov radi vključili v 

naše delo. 

Dodatne informacije lahko dobite pri ga. Stanki na 

tel. št. 040 415 883 ali po elektronski pošti 

waldorfska.sola@email.si 

Teme izobraževanja v prvem šolskem letu 

- kaj je waldorfska pedagogika 

- kaj pomeni biti waldorfski učitelj 

- razvoj otroka, starostna obdobja 

- temperamenti – poznavanje in upoštevanje 

temperamentov v vsakodnevnem poučevanju 

- delo z biografijo 

- delo s knjigo – R. Steiner - Vzgoja otroka v luči 

duhovne znanosti 

- nauk o človeku 

- razumevanje antropozofije 

- razvoj zavesti skozi zgodovino človeštva 

- glasbeni razvoj otroka 

- pomen praznikov – odzven narave v človekovi 

duši in odsevanje tega v razredu 

- oblikovanje govora 

- pripovedovanje zgodb 

- slikanje 

- slikanje na tablo 

- risanje 

- risanje form 

- ročna dela 

- igranje na liro in pentatonično flavto 

- petje, glasbena abeceda 

- evritmija 

- gimnastika Bothmer 


V G I B A N J U 

Bojan Popovič, koordinator seminarja 

Gimnastika 

Bothmer 

nove izkušnje o 

gibanju in prostoru 

Pod vodstvom Martina Bakerja, mednarodno 

uveljavljenega predavatelja gimnastike Bothmer, 

se septembra v Sloveniji prvič začenja 4-letno 

šolanje. 

Šolanje v obliki štiriletnega seminarja (letno 9 

vikendov in 2 intenzivni petdnevni srečanji) omogoča 

poglobljen vpogled v bogastvo Steinerjevega učnega 

načrta in njegovih praktičnih aplikacij pri razvoju 

mladostnikov - od 7-letnika do 18-letnika - s pomočjo 

igranja, usmerjenih iger, gimnastike in športa. Med 

šolanjem se bodo udeleženci naučili tudi številnih 

drugih aktivnosti, ki širijo naše razumevanje prostora 

in gibanja. Te aktivnosti vključujejo evritmijo, petje, 

oblikovanje gline, projektivno geometrijo, risanje form, 

anatomijo in fiziologijo ter temelje duhovne znanosti, 

na katerih temelji filozofija seminarja. 

Tisti, ki ste se že prijavili za redno obiskovanje 

seminarja, boste vsa navodila v zvezi s šolanjem prejeli 

na prvem srečanju osebno od gospoda Bakerja. 

Po uspešno izpeljanem majskem uvodnem srečanju se 

v petek, 22. septembra 2006, ob 18. uri na Waldorfski 

šoli Ljubljana začenja prvi vikend seminar, ki otvarja 

4-letno šolanje gimnastike Bothmer. Na waldorfskih 

šolah širom po svetu sta gimnastika Bothmer in 

prostorska dinamika bistveni del programa športne 

vzgoje, ki predstavlja pomemben del v celotnem učnem 

procesu teh šol. Tokrat si bo izkušnje in nova znanja 

mogoče pridobiti na celovitem šolanju, ki bo prvič 

potekalo v Sloveniji. 

Dogovorjeni termini za 2006 

22.–24. september, 

27.–29. oktober, 

24.–26. november 

(na prvih treh srečanjih bo 

predavatelj g. Martin Baker) in 

15.–17. december 

(predavatelj g. Stephan Thilo). 

V imenu organizatorjev vas v pričakovanju 

skorajšnjega srečanja športno pozdravljam. 

VABILO 

na rekreacijo za starše in učitelje 

Vabimo vse starše in učitelje na rekreacijo, 

ki bo vsak ponedeljek in sredo od 19 00 do 20 00 ure 

v telovadnici Fakultete za šport 

Obsegala bo raztezne vaje, splošno vadbo in specialno pripravo za tek na smučeh, 

primerno za vse starosti, tako za ženske kot moške 

Prvo srečanje bo 2.10.2006 

Za prijave in informacije pokličite: 041 456 895 Iztoka Kordiša 

ali pošljite elektronsko sporočilo na naslov: iztok.kordis@guest.arnes.si 

Vabljeni! 


WA L D O R F S K A Š O L A M A R I B O R 

Iča Marušič 

Živeti za ideale 

Maribor ima šolo. Imamo stavbo s štirimi 

učilnicami, imamo jedilnico in kuhinjo, 

prostor je za pisarno in majhno zbornico. 

Imamo tri prekrasne razrede in tri pogumne razredne 

učitelje. Imamo dragocene starše, ki se srčno zavzemajo 

za našo pedagogiko in imamo njihove otroke, dragulje v 

kroni naše pedagogike. Imamo! Zveni tako preprosto, 

ko se zloži mozaik skupnega dela v waldorfskem vrtcu 

in dolgotrajnega prizadevanja ljudi za waldorfsko šolo. 

Zavest o tem, da "imeti" pomeni sprejeti odgovornost za 

vse, kar žari, ohranjati ta žar in ga ljubeče negovati v trdno 

skupnost ljudi zaupanja in spoštovanja. 

Na začetku je bila vsebina, ki nas je očarala, brez 

nje ne bi bilo vzpodbud in brez nje ne bi bilo sile, ki 

bi jo želela postaviti na zemljo, v Maribor, jo zasidrati 

v prostoru. Več kot deset let se trudimo, da bi lahko 

zares pričeli delati, da bi ideali ostali še nad nami in 

bi nas na ta prečudovit način vabili, da jim sledimo. 

Zametki dela so se pričeli v vrtcu, ki je konec tisočletja 

postavil temelje waldorfske pedagogike v Mariboru 

z devetnajstimi otroki. Danes imamo tri vrtčevske 

skupine, dva heterogena oddelka in majhen jaslični 

oddelek. Naš vrtec žari navzven vse tisto, kar naše 

vzgojiteljice in vzgojitelj delajo. Resnična skrb za otroke, 

skrb sodelavcev za dobre in jasne medsebojne odnose, 

pripravljenost preoblikovati in učiti se, so temelji, ki 

so jih postavili naši vzgojitelji. Poskušajo slediti idealu, 

vendar ne na račun otrok, sodelavcev, staršev in okolja. 

Vztrajnost rásti predvsem ob lastnih spremembah, ki 

jih okolje krepi, in razumeti, da različnost videnj in 

mišljenj pomeni kreativnost in vzpodbudo za vse, kar 

delamo. Če primerjam naš vrtec z otrokom, potem je že 

zapustil materin eterski ovoj in prihajajo vanj nove sile 

druge sedemletke. 

S šolo smo želeli začeti še pred vrtcem. Zanjo smo 

potrebovali veliko večjo kritično maso pozitivnih 

naravnanosti, da je v okolju, v katerem živimo, 

pritegnila ljudi, ki so pomagali prebiti trde zidove 

nezaupanja. Prvo leto je projekt s šestimi otroki slonel 

na zanesenosti in pogumu učiteljice in prav takega 

entuziazma staršev. Drugo leto smo gostovali v vrtcu in 

se medsebojno sestavljali. Leto ni bilo lahko. Neprestani 

opomini, da ideala ne moreš prenesti iz duhovnega 

sveta na zemljo, preden ga nisi tudi sam dodobra 

zaživel, so bili tisti, zaradi katerih smo se lotevali 

predvsem načina iskanja jasne oblike medsebojnega 

dela. Ker smo različni in vsak na svoj način dojemamo 

in razumemo napisano, kar se kasneje dogaja tudi 

z delovanjem samim, je jasna odgovornost in jasna 

struktura šole tista, ki lahko poveže različnost. Kar za 

nekoga pomeni težavo, je za drugega resnična lahkost in 

užitek, zato sprejeti razumevanje drugačnega pogleda 

z isto odgovornostjo krepi medsebojne odnose. Kmalu 

smo ugotavljali, da zahtevamo več od drugih, kakor 

smo resnično pripravljeni dajati sami, in tudi to, da 

napake sodelavcev izkoristimo sebi v prid. Kako torej 

do idealov, če nismo zreli, da bi živeli tročlenost, da bi 

postavili šolo tako, kot si je v idealu zamislil R. Steiner? 

Šola je živ organizem, ki je lahko tudi bolan in ob 

trenutkih bolehnosti prevzamejo vlogo zdravitelja tega 

organizma tudi drugi organi, morda celo antibiotiki. 

Kakšna je torej rešilna formula ob krizi organizma? Naj 

živi in ne životari, če srce ne prenese naporov in se 

želi ustaviti, pomeni, da organizem potrebuje počitek, 

da pride nazaj k sebi in ne sile, ki ga vleče navzven. 

Mir in pogled vase lahko razodeneta pomen bolezni. 

In če zopet primerjam šolo z otrokom, sedaj razumem, 

da smo v obdobju nosečnosti, ki bo trajala 9 let, čez 

katera bomo morali vsi skupaj, da bo dete, ki se bo 

rodilo, zdravo in krepko. 

Zakaj ta tema o idealu? Zato, ker je v očeh naših otrok 

zapisano vse tisto, kar preživljamo mi, s katerimi si 

delijo ta prostor. Zato, ker sodimo o vsem, kar nismo 

mi sami, in ker radi verjamemo, da ideal že živimo, pa 

nam življenje pokaže, da smo komaj na začetku poti. 

Počasi in s potrpežljivostjo se mariborska iniciativa 

prebija skozi nosečniške težave prvih treh mesecev. Če 

ne bi verjeli, da so težave blagoslov in dober pokazatelj 

hitrosti napredka, bi večina nas, ki smo skupaj, že 

zapustila skupnost. Tisti, ki smo ostali, si medsebojno 

zaupamo, se občudujemo in se ne presojamo. 

Zaupamo, da bomo ob lastnem padcu deležni pomoči, 

saj sodelavci odgovorno opravljajo svoje delo in ne 

zahtevajo priboljškov ali posebnosti. Družijo nas 

ideali, ki jih bomo, tako verjamemo, lahko zaživeli v 

prihodnosti. 



Jaka Dijak, 12. r | foto: Alja Venturini 

12. razred 

Ekskurzija v 

Španijo 

Urgentno poročilo 

Po 19 dneh, 5160 prevoženih kilometrih in po 

osemnajstih bolj nenaspanih kot prespanih nočeh 

smo se pred nekaj urami ravnokar vrnili nazaj v 

Slovenijo. Ko se človek ozira nazaj in razmišlja, kje vse je 

bil, se marsičesa ne more spomniti. Kot da bi vse nepozabno 

doživetje padlo v črno luknjo, v katero gledam trenutno 

tudi sam. Težko se je spomniti vseh mogočnih stavb, ki 

so jih ustvarile najbolj razvite civilizacije sveta, težko se 

je spomniti rasno natrpanih množic, ki ves čas bežijo po 

dolgih ulicah velemest. Skratka, v glavi zmešaš vse: mesta, 

muzeje, kiparje, slikarje, slike, dogodke ... Da se začneš 

vsega dobro zavedati, potrebuješ nekaj časa, da se umiriš in 

premelješ dogodke in si jih počasi začneš zapisovati v svojo 

knjigo življenja. 

A vendar ... 


■ Maja Jakovljevič, 12. r 

30. 8. se odpeljemo iz Ljubljane. Nihče ne ve točno, 

kam gremo in kaj nas čaka. 31. 8. prispemo v Pariz. 

Vsi polni energije se namestimo na waldorfski šoli 

malo ven iz mesta. Nato pa štiridnevno cepetanje po 

velemestu s skicirkami v roki. Vse gre tako hitro. Vsaki 

stavbi poskušamo posvetiti čim več pozornosti, a kljub 

temu letamo od ene do druge. Iz mesta skušamo izžeti 

čim več podob, ki smo jih do sedaj spremljali le preko 

medijev in smo o njih lahko le sanjali. Pariz – enkratno 

doživetje ogromnega gnezda, v katerem se kujejo 

smernice mnogih narodov. 

Pot nas vodi naprej na jug Francije, čez Pireneje 

naprej v Španijo. Najprej mesto Pamplona, od koder 

poskušamo naslednji dan pot nadaljevati nekaj 

kilometrov peš in vsaj malo začutiti romarje, ki romajo 

v Santiago de Compostella. Naprej nas pot vodi v 

Bilbao, malo industrijsko mestece. Tu živimo v hostlu 

tik ob morju. Težko se je upreti lepim peščenim plažam, 

toplemu morju, visokim atlantskim valovom ter seveda 

zabavi. Naprej pa v Barcelono, eno izmed večjih mest 

Španije. Mesto popolnoma drugačne duše, arhitekture, 

ljudi, miselnosti. 


Dalje gremo v Carcassonne. Srednjeveško mestece na 

gričku, obkroženo z obrambnima zidovoma in stolpi, 

ki se ga hvala bogu ni dotaknila kakšna sodobna roka 

arhitekta. Ozke ulice, napolnjene s turisti, na vseh 

straneh vse mogoče trgovine, napolnjene z raznim 

blagom, ki te vabi s svojo zapeljivostjo, vonjem ali pa 

zgolj preprostostjo. 

Nato pa Avignon. Nekdaj papeška prestolnica. Danes 

pa dokaj zanimivo ne tako veliko mestece, obdano z 

obzidjem ter prečudovito reko z otokom, čez katero je 

včasih potekal most, dolg kar 900 m. Tu preživimo še 

zadnje noči. 

Zadnji dan pa še kot pika na i Monaco. Mesto polno 

slave, glamurja, denarja, dragih jaht in avtomobilov. 

A kljub temu ne tako veliko, v hrib rastoče mesto, na 

jugu obdano s Sredozemskim morjem. 

Tako se s kančkom žalosti zaradi konca odpeljemo 

domov, počasi že siti ogledov, cerkva, samostanov, 

muzejev in vsemogočih podatkov o arhitekturi in o 

raznem, ki se ti prelivajo iz desnega konca možganov v 

levega in ki jih poskušaš vsaj približno povezati v neko 

smiselno celoto. A kljub vsemu je bil izlet odličen in 

nikomur ni žal, da se ga je udeležil, tako da si upam v 

imenu vseh reči: Hvala! 

■ Nuša Kerin, 12. r 



Igor Velepič 

Pevski zbor staršev in učiteljev 

Waldorfske šole Ljubljana 

Balkanska turneja 

2006 

Beograd, Negotin, Sofija, Ohrid, Tirana, 

Skadar, Durmitor, Lovčen, Sv. Štefan, 

Dubrovnik, Trogir 

Naš zbor deluje že sedmo leto in za nami je mala 

množica nastopov in koncertov in tudi turnej. 

Imamo krepke base, blagozvočne tenorje, 

prisrčne alte in prijetne soprane, nekaj baritonov in vse 

manj kvaritonov. Vaje so vsak torek ob sedmi uri v zgornji 

dvorani naše šole in bognedaj de bi tudi glihkaršnje prilike 

ne izrabili za iskreno povabilo vsem vam, da se nam 

pridružite! 

Vendar je ključni namen tega zapisa vendarle poročilo 

s fronte. 

Naše turneje so že tradicionalno smeli pevsko-potovalni 

podvigi! Predlani smo šli v Estonijo, lani v Francijo, letos 

pa smo se odpravili na turnejo po balkanskih deželah, 

ki smo jo imenovali "ULTRABALKAN TOUR 2006". 

Celo leto smo pridno vadili in se v soboto, 24. 

junija, z avtobusom odpravili proti Beogradu. Bilo 

nas je kakih trideset duš, nekateri pa so se pojavili 

še na poti. Z nami je šel prvi dan tudi Jan Ciglenečki 

(brat naše violinistke Žive), ki nam je bil tudi dober 

vodič po Beogradu. Med drugim smo si podrobneje 

ogledali hram sv. Save, Hišo cvetja in sedež beograjske 

nadškofije s povsem novim mozaikom p. Ivana Marka 

Rupnika. A najlepši je bil ogled Plečnikove cerkve, 

kjer smo sprva načrtovali koncert, a smo to v spletu 

okoliščin spremenili v priložnostni nastop, saj nas je 

dva dni pozneje čakal zares pomemben koncert v Sofiji. 

Šli pa smo zvečer poslušat koncert danskega organista 

Daniela Brunna v katoliški katedrali. Temu je seveda 

sledil razpašen obisk Skadarlije, od koder smo se vrnili 

zelo zgodaj (zjutraj). Nedeljo smo začeli z zajtrkom 

in – ne boste verjeli – s pevskimi vajami. Potem smo 

zapustili Beograd in se popeljali ob veličastni Donavi do 

Đerdapa. Tam nas je že čakal naš kulturni ambasador 

Marinko Pintar v družbi lokalnih velmož! Razkazali 

so nam hidrocentrale, pomembne utrdbe in ostanke 

Trajanovega mostu čez Donavo iz rimskih časov. 

Nato so nas popeljali še po Negotinu s poudarkom na 

bogatem muzeju in na obisku hiše skladatelja Stevana 

Mokranjca. Negotin je bil prav zaradi njega svojčas 

zborovska prestolnica Jugoslavije, sedaj pa si zopet 

pridobiva ta ugled z izvrstno organizacijo zborovskih 

dogodkov in festivala. 

Mi smo imeli koncert na dvorcu Kneza Todorčeta. 

Pripravili so nam še posebno presenečenje, saj nam je 

lokalna vokalna zasedba slovenskega društva najprej 

zapela tri slovenske pesmi. Potem smo odpeli naš 

celotni koncert, na koncu pa so se nam zahvalili tako 

organizator – Kulturni centar Negotin kot tudi Slovenska 

kulturna skupnost Timoške krajine "Ivan Cankar", 

ki nas je slovesno imenovala za svojega "častnega 

kolektivnega člana". Podelitev je z ganljivim govorom 

pospremil njihov predsednik Miroslav Piljušič. V polno 

zasedenem avditoriju so sedeli raznoteri poslušalci - 

od popov do lokalnih politikov in gospodarstvenikov. 

Večer smo nadaljevali v Rajcu (ki je znan po vinogradih 

in bogatih zidanicah), kjer so nam priredili neke vrste 

privatno Gućo. Izvrstne folklorne skupine, odlični 

inštrumentalisti (trube, harmonike, gajde) s frulašem, 

ki je v času rajnke Jugoslavije redno igral Titu in 

njegovim državniškim gostom (npr. cesarju Haileju 

Selasiju), ognjemet ... Še ob treh zjutraj so prinašali 

nove jedi na mize … 


Do večera smo morali biti že v Skadru, saj nas je tam 

čakal zahteven samostojen koncert, ki pa se je izkazal za 

pravzaprav najlepšega na celi poti. Tod je vse organiziral 

in uredil p. Robert Dolinar, arhitekt in filozof, ki že dve 

leti poučuje na privatni gimnaziji v Skadru in nas je 

očaral s svojo zaljubljenostjo v Albanijo. Izvedeli nismo 

za noben zbor, ki bi že kadarkoli nastopal v Albaniji, 

in smo tudi zato bili nekako skeptični, kako bomo s 

slovensko glasbo med domorodci sprejeti, a je bil to 

dogodek čez vse! Že med koncertom v izjemno veliki 

cerkvi je bilo vzdušje krasno in odziv publike prisrčno 

navdušen, na druženju po koncertu pa smo še sploh 

bili deležni tudi njihovih pesmi in ganljivih zahval. 

Naslednji dan nas je pot vodila skozi Pirot v glavno 

mesto Bolgarije. Ker smo prezrli, da imajo uro časovnega 

zamika, smo skoraj zamudili priliko za vajo v povsem 

prenovljeni mogočni katoliški katedrali. Koncert smo 

imeli skupaj z danskim državnim mladinskim pevskim 

zborom, vse skupaj pa je snemal bolgarski nacionalni 

radio. Prepeli smo ves sakralni program, med koncertom 

pa je tudi Daniel, ki je ves čas potoval z nami, zaigral na 

orgle. Naslednje jutro smo si podrobno ogledali center 

Sofije in kosili v eminentni tradicionalni restavraciji. 

Pot nas je nato vodila v Rilski samostan. 

Le-ta je utelešena zbranost, mogočnost in lepota. 

V njem smo, v nedrju bolgarskega visokogorja, tudi 

prenočili. Zjutraj smo si naredili še etnozajtrk in 

odpotovali proti Makedoniji. Ustavili smo se v vasici, 

kjer je bil doma Dragi, eden od naših pevcev. Deležni 

smo bili neizmerne gostoljubnosti, čeprav smo prišli 

povsem nenapovedano! Bilo je prav presunljivo in smo 

pred njihovo povsem novo cerkvijo tudi zanosno zapeli. 

Nadaljevali smo pot skozi celo Makedonijo in se ustavili 

v Ohridu. Gospa Marina Čado, ki izhaja iz izjemno 

cenjene ohridske družine, nam je preskrbela apartmaje 

v samem starem centru tega očarljivega mesta, kar je 

bil užitek že sam po sebi. Naslednji dan nismo imeli 

nobenega nastopa, ampak smo šli do Sv. Nauma, se 

peljali s čolni, plavali in se sončili, šli na sprehod do 

največjih ohridskih znamenitosti, si privoščili burek (ki 

mu ne najdeš para) in jogurt v Palmi, se sprehajali po 

bazarju … Spanja za marsikoga to noč skoraj ni bilo … 

Naslednje jutro smo se odpravili do albanske meje in 

vsi smo težko pričakovali prve vtise iz te skrivnostne 

dežele. Dežela je res kontroverzna. A vendar se je precej 

stereotipov mimogrede sesulo. V Tirani smo bili sprejeti 

na najvišjem nivoju. Imeli smo priložnostni nastop v 

strogem centru Tirane med drugim tudi za uglednega 

člana albanskega parlamenta, za namestnika ministra 

za kulturo oz. nasploh za prijatelje naše gostiteljice, 

izvrstne organizatorice, predstavnice Cetisa v Tirani, 

gospe Vere Radič. 

Robert nas je naslednji dan peljal pogledat utrdbo 

"Rozafa" in po samem mestu, mi pa smo morali še 

naprej, saj so nas zvečer že čakali na Durmitorju. Že 

vožnja skozi glavno mesto Črne gore v te neskončne 

višave je bila impresivna, sprejem na vrhu Durmitorja 

pa že prav nadrealističen! Temperatura je v šestih 

urah padla za dvajset stopinj. Domorodci so prepevali 

na vse pretege ob spremljavi gusel ali brez, mi pa smo 

tudi vmes zapeli nekaj slovenskih, saj je bil večer 

tudi mišljen kot srečanje dveh kultur. Gostija je bila 

kakopak izborna! Naslednje jutro smo bili deležni 

izvrstnega polnomastnega zajtrka. Odličnega kajmaka 

je bilo toliko, da so nam ga pripravili za pot in smo ga 

navdušeno jedli še dva dni. Potem smo šli skozi Žabjak 

in po kanjonu Tare in Morače ter se povzpeli na Lovčen 

in si ogledali Meštrovičev Njegošev monumentalni 

mavzolej. Prespali smo v Budvi, si naslednje dopoldne 

ogledali Sv. Štefan, nadaljevali pot do Dubrovnika, spet 

prespali v čarobnem Trogiru … ter sklenili potovanje v 

eni od dolenjskih gostiln. 

To je sedaj poročilo v nekam telegrafskem slogu, saj se 

nam je toliko dežel odstrlo, toliko ljudi razkrilo in toliko 

stvari zgodilo, da bi lahko o tem še pisali in pisali in 

pisali … Hvaležni smo vsem, ki so nam pri organizaciji 

pomagali, ki so nas poslušali, ki so ves čas turneje 

pogrešali, starše oz. domače, kateri so bili z dobro 

mislijo z nami … Seveda so načrti za naslednje sezone 

še bolj smeli, saj se s tako krasno pojočo druščino 

zmore karkoli. 

Osebno pa sem še posebej hvaležen pevkam in pevcem 

za trdo delo, prislovično vedrino, potrpljenje, korajžo in 

zaupanje! 


Ko so se bili 

Zlodeji izneverili 

Bogu in jo pobrisali 

na Zemljo, so s seboj 

odnesli tudi Sonce, ki ga 

je zlodji cesar potem nabodel 

na sulico in si ga nadel na pleča. 

Toda Zemlja se je pritožila Bogu, da 

se bo od Sonca čisto zažgala. Zato je 

Bog poslal svetega nadangela Mihaela, ki 

naj bi Zlodeju na nek način odvzel Sonce. 

Sveti nadangel Mihael je stopil na Zemljo 

in se spoprijel z zlodjim cesarjem. Toda 

ta je takoj opazil kam oni meri, zato se ga 

je varoval. 

Nekoč, ko sta se skupaj sprehajala, sta 

prišla do morja. Pripravila sta se, da bi 

se v njem okopala. Zato je Zlodej zabodel 

Sonce s sulico v Zemljo. Po krajšem 

kopanju je sveti nadangel Mihael dejal: 

"Pojdiva se potapljat, da vidiva, kateri od 

naju se potopi bolj globoko!" 

Srbska legenda 

Zakaj človeški 

podplat ni raven 

Zlodej se je strinjal in sveti nadangel Mihael se je potopil 

in prinesel med zobmi pesek z morskega dna. Zdaj je bil 

na vrsti Zlodej. Ker se je bal, da bi mu nadangel Mihael 

medtem izmaknil sonce, se je hotel zavarovati. Pljunil je 

na Zemljo in iz njegove sline je nastala sraka, ki naj bi 

mu varovala Sonce, dokler se ne bo dvignil iz globine in 

prinesel med zobmi pesek z morskega dna. 

Kakor hitro pa je Vrag izginil v vodi, je sveti Mihael 

napravil v zraku znamenje križa in morje je v hipu 

prekril devet laktov debel led. Nadangel Mihael je hitro 

zgrabil Sonce in se dvignil z njim k Bogu. 

Sraka je vreščala na vse pretege. Ko je Zlodej slišal 

sračji glas, je takoj uganil, kaj se dogaja. Zato se je hitro 

obrnil nazaj. Toda zgoraj je zadel ob ledeno skorjo in 

spoznal, da ne more ven. Še enkrat je pohitel nazaj k 

morskemu dnu, zgrabil velik kamen in z njim prebil led. 

Začel je loviti nadangela Mihaela. Ta je z eno nogo že 

dosegel nebesa. Zlodej pa je zgrabil njegovo drugo nogo 

ter mu s kremplji iz podplata odtrgal velik kos mesa. 

Tako ranjem je sveti Mihael stopil pred Boga in mu 

izročil Sonce. Jokajoč je potožil o svoji bolečini in rekel: 

"Kaj naj storim zdaj – o, Bog – tako iznakažen?" 

Gospod Bog je odvrnil: "Hvala ti za Sonce! --- Zaradi 

podplata pa bodi kar miren. Naj te to ne žalosti. Odslej 

naj imajo ljudje vsi neravne podplate." 

Tako se je zgodilo in tako je ostalo. 

priredila: Antonija H. Križaj

Waldorfske novice - Jesen 2006

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?