Waldorfske novice - Jesen 2007

UT R I N K I
Staša Petrovič
Spoznavni tabor
9. razred, 8. do 10. oktober
Čeprav smo se do odhoda na spoznavni tabor,
katerega smo morali zaradi slabega vremena s
septembra prestaviti na oktober, že kar dobro
spoznali, nas je tridnevni pohod po kraškem robu vendarle še
bolj povezal, prav tako pa smo se lahko spoznavali in opazovali
v popolnoma drugačnih okoliščinah kot v šoli.
V ponedeljek smo se takoj po glavni uri in malici vkrcali v
avtobus, ki nas je odložil v vasici Černetiče pri Črnem Kalu.
Po tričetrturni hoji smo prispeli do plezalne stene, katero
smo morali najprej preplezati, če smo hoteli naprej. To je
bila resnično za mnoge prava pravcata pustolovščina, pri
kateri se je večina odlično odrezala. Pri tem gre posebna
zahvala g. Kordišu, ki nas je več kot požrtvovalno in seveda
tudi uspešno varoval, ter g. Brajniku, ki nas je zanesljivo
privezoval na vrvi.
Pozno popoldan smo nato nadaljevali pot po kraškem
robu do Hrastovelj, majhni ljubki vasici, znani in poznani
po majhni cerkvici iz 15. stol.s slavnimi poslikavami oz.
freskami Janeza iz Kastva. Zajela nas je že tudi noč in kar
precej utrujeni in lačni smo prispeli do našega prenočišča
(kulturnega doma), kjer nas je že čakala slastna večerja,
ki nam jo je pripravil g. Miran Todori. G. Todori nas je s
kombijem spremljal na nadaljnji poti in več kot ljubeznivo
skrbel za naše prehrambene potrebe. Tudi njemu iskrena
hvala.
V torek smo imeli malo manj naporen dan. Iz Hrastovelj,
kjer smo si najprej ogledali že prej omenjeno cerkvico in
ob petju g. Brajnika občudovali znamenito fresko mrtvaški
ples, smo se odpravili proti Kubedu. Po začetnem vzponu
nas je pot vodila več ali manj po ravnem po prečudovitih
travnikih in borovih gozdovih ter skozi idilične, pisane
istrske vasice. Pozno popoldan smo prispeli na cilj (tudi
tokrat smo prenočevali v kulturnem domu) in ostanek
dneva preživeli ob igranju košarke, nogometa, biljarda,
■ Priprava hrane
praznovanja rojstnega dne (Nastja), zdravljenja žuljev,
klepetu, pripravi ležišč…
V sredo smo na pot odrinili bolj zgodaj, saj nas je čakal
kar zajeten kup kilometrov (predvsem pa vzponov in
spustov), ki smo jih morali prehoditi, če smo hoteli priti do
našega cilja v Ankaranu. Na poti, ki nas je spet vodila skozi
prečudovito pokrajino (smer Tinjan, Škofije, Hrovatini), je
bilo tokrat vendarle slišati tudi kakšen vzdih pa seveda
vprašanje, kako dolgo še.
Zato je bilo veselje toliko večje, ko smo zagledali
ankaransko obalo in kmalu popadali po (sicer ne preveč
lepi) obali, najbolj pogumni pa so seveda zakorakali tudi
v morje.
Točno ob štirih (kot je bilo dogovorjeno) smo se ponovno
vkrcali na avtobus in se veseli, da je za nami 48 prehojenih
km, odpeljali proti domu.
■ Utrujeni bataljon
14 WALDORFSKE NOVICE, JESEN 2007