Waldorfske novice - Pomlad 2010

OE MA R I B O R
Zorica Falež, pomočnica prvega razreda
Nov začetek
Lansko jesen sem sprejela delo učiteljice jutranjega
varstva in pomočnice v prvem razredu waldorfske
šole v Mariboru. Moje dotedanje delo je potekalo
v umirjenem okolju in ob sproščujoči glasbi. Odločila sem
se, da sprejmem nov izziv, ki mi ga je prineslo življenje, a
moram priznati, da se samo podpori celotnega učiteljskega
kolektiva lahko zahvalim, da sem premagala začetni strah
in nisem zbežala.
Prvi dnevi so bili zame prava mora. V jutranjem varstvu
je bilo veliko število otrok, ki so preizkušali moje
meje. Vzgojila sem dva sinova, ki sta danes že odrasla,
toda štiridesetih otrok, katerih imen si nisem mogla
takoj zapomniti, nisem bila vajena. Marsikatero popoldne
sem doma prejokala. Sčasoma sem se naučila postavljati
meje pri otrocih v varstvu, skozi ročna dela in
družabne igre pa smo se spoprijateljili in zbližali. In ko
sem se po tednu dni odsotnosti spet prikazala v šoli in
so vsi sedeli okrog mene ter se trudili biti pridni, sem
začutila, da so me sprejeli in da sem tudi jaz njihova.
Iz jutranjega varstva sem odhajala naravnost v 1. razred,
kjer me je prve tedne vedno čakal kak jokajoči
otrok, ki ga je bilo treba nežno iztrgati iz maminega objema.
Do dna duše sem čutila, kaj preživljajo, saj sem
se sama počutila podobno. Kmalu sem postala njihova
druga mama, toda opazila sem, da ne upoštevajo mojih
opozoril, ko je bilo potrebno, da bi jih. Učenci v razredu
so se spoznali med seboj, sprejeli so učitelja, mene ter
šolski ritem, tako da niso več jokali, jaz pa sem se počutila
vedno bolj nepotrebno in prav strah me je bilo,
da bi morala za hip ostati sama z njimi, saj sem imela
občutek, da me ne poslušajo in ne upoštevajo.
Decembra je učitelj zbolel in bila sem prisiljena, da
ostanem z njimi v razredu sama. Prisiljena sem bila
sama sebi dokazati, da zmorem! Po nekaj težkih dnevih
sem začela uživati v delu z otroki in oni so pričeli upoštevati
moja navodila in opozorila.
Veljam za bolj mehko osebo, in ko je učitelj videl, da
so stvari dobro tekle tudi na moj način, me je pričel
spoštovati tudi on, mi zaupati, sama pa sem bolje razumela
kakšno njegovo reakcijo. Tako je tudi najin odnos
s tem postajal bolj skladen in vzdušje v razredu je
sedaj prav prijetno.
Otroci čutijo, da so sprejeti takšni, kot so, in tudi oni
naju sprejemajo z vsemi napakami in slabostmi.
Zame je pomembno spoznanje, da me imajo radi kljub
vsej moji nepopolnosti.
22 WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2010