Waldorfske novice - Pomlad 2010

Greenfieldova si je pridobila spoštovanje tako staršev
kot učiteljev, ki te trende prepoznavajo. Dobro je znano,
da med mladimi od 9-16 let zaradi nezmožnosti, da
ločijo med pravim in namišljenim svetom, narašča nasilje,
pri čemer so dekleta prav toliko kriva kot fantje.
Raziskava v Oxfordu je pokazala, da porast uporabe
medijev vodi k egoizmu in egocentričnosti. 150 milijonov
ljudi dnevno uporablja socialno omrežje Facebook,
nadaljnjih 6 milijonov pa Twitter. Povprečen čas, ki ga
11- in 16-letniki preživijo skupaj s starši (vključno s
sedenjem za skupno mizo v času obrokov), je zdaj le
9,2 minut na dan. Uvajanje osebnih računalnikov v
šole zmanjša tudi osebni kontakt z učiteljem. Otroci v
takih šolah presedijo pred ekranom povprečno sedem
ur na dan (skupaj, doma in v šoli). 'Če mislimo, da
nima to nikakršnega vpliva nanje, smo naivni,' opozarja
Susan Greenfield. 'Prišel bo čas, ko se bodo starši
lahko odločili, kakšne vrste šolo hočejo za svoje otroke,'
vztraja Greenfieldova.
kakor tudi z odraslimi. Nekatera poročila navajajo, da
je Greenfieldova govorila o uničenju možgan. Sama to
zanika in poudarja, da jo skrbi to, da dobivajo ena področja
možgan večje vzpodbude, medtem ko so druga v
razvoju zaostala. Raziskovala je socialno inteligenco ali,
bolje rečeno, vedno večje pomanjkanje le-te pri mladih,
kar zdaj spoznavajo tudi že mnogi delodajalci. Trpijo
človeški odnosi. To vodi v kasnejšo nezmožnost videti
stvari v pravi luči. Vse bolj očitno se postavlja vprašanje,
kakšno družbo si v prihodnosti želimo. Vesel sem
bil, da sem jo imel možnost srečati ob njenem nedavnem
obisku v Oslu, kamor je prišla je kot predstavnica
waldorfskega gibanja. Najin pogovor se je osredotočil
na vprašanje, kakšne vrste razumevanje v prihodnosti
potrebujemo in želimo. Večina mladostnikov danes,
poleg tega, da so v šoli stalno pod stresom, komunicira
še preko facebooka, twitterja in bebo. Od ravnotežja
med tema dvema aktivnostima je odvisno, v kakšne vrste
osebo se bo nekdo razvil. Spremembe v delovanju
možgan niso le negativne. Pa vendar, nikakršnega dokaza
ni, da bi pri prvi generaciji, ki te medije uporablja,
(povprečni čas, ki ga v zahodni Evropi ob njih preživijo,
se je zdaj pri starostni skupini od 9-18 let, povzpel na
tri ure dnevno), bil viden kakšen poseben napredek na
področju znanosti ali literature v primerjavi z leti brez
interneta. V kibernetičnem svetu je rezultat viden takoj.
Realnost je tukaj in zdaj. Časovne dimenzije in priložnosti
za razmislek skoraj ni. Greenfieldova govori o
'brezperspektivnem znanju', tj. o človekovi zmožnosti,
da vidi povezave in celotno situacijo. Raziskava je tudi
razkrila, da je zmožnost iz mnogih ločenih faktorjev
sestaviti celostno sliko močna pozitivna komponenta
waldorfske pedagogike, ki poudarja umetniško delovanje
v osnovni šoli in fenomenološki pristop k znanosti
ter uporabo simptomatičnih metod pri zgodovini in
družboslovnih predmetih v srednji šoli.
Vojna in mir
Afganistan in Iran lahko ves čas gledamo med poročili,
toda razlogi za to so napačni. Oboroženi konflikti
terjajo življenja in denar. Vedno se lahko vprašamo: ali
lahko šola pomaga obrniti situacijo in podpreti stabilnost
in mir pri gradnji nove družbe. Številke kažejo, da
bi za ceno enega samega dodatnega vojaka, leto dni nastanjenega
v Afganistanu, lahko tam zgradili približno
20 šol. Baje bi za ceno 40 000 vojakov lahko do diplome
izšolali vse tamkajšnje prebivalce. Greg Mortenson
je zaslovel s svojo knjigo 'Tri skodelice čaja', v kateri
opisuje svoje poskuse, da v revnih okoljih gradi šole
in nudi izobrazbo tistim, ki je normalno ne bi nikoli
dobili. V Afganistanu je zgradil 39 šol ter v Pakistanu
92. Nobene niso napadli ali zaprli. Organizacija CARE
ima v Afganistanu 295 šol, v katerih se šola 50 000 deklet.
Za vse te ustanove potrebujejo zelo malo denarja
v primerjavi z ogromini zneski, ki jih porabijo v vojaške
namene. Ali ne bi začeli kar s prihajajočo generacijo?
Ali lahko šola preobrazi družbo?
Od 11.septembra dalje je ZDA porabila 15 milijonov
USD za vojaško pomoč Pakistanu. Bangladeš pa je šel
po drugačni poti. Dežela ima v šolah več deklet kot fantov.
V Pakistanu je iz podeželskih plemenskih območij,
o katerih v zadnjem času slišimo pri poročilih, pismenih
le 3 % žensk.
6 WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2010