Waldorfske novice - Poletje 2011

U v o d n i k
Iztok Kordiš
Poznate občutek, ko kar naenkrat v množici ljudi, ki jih vsak dan srečujete, začnete srečevati
posebno vrsto ljudi, ki jih do tedaj še niste opazili. Meni se je to prvič zgodilo pred
davnimi leti, ko sem se po enoletnem služenju vojaškega roka vrnil domov. Naenkrat je bilo
v mestu vse polno oficirjev, za katere bi prisegel, da jih prej ni bilo. Potem so se začele pojavljati
nosečnice, nato otroci ... Prav tako je s temami, ki nas okupirajo in polnijo stolpce
časopisov, predavanj, govorov. Kar naenkrat vsi začnejo govoriti o tem, kako je pomembno
razviti lastno identiteto, hkrati pa občutek za družbo in empatijo do soljudi.
Verjetno je več ljudi, ki ne marajo proslav in ceremonij, kot tistih, ki v tem uživajo. Morda
se motim in je drugih več, ampak tudi v tem primeru glavni vzrok večine, ki hodijo na
razne proslave in vse vrste procesij verjetno ni želja po poslušanju bolj ali manj vznesenih
govorov in govoranc, ampak želja po druženju in pripadnosti. Konec koncev smo ljudje le
socialna bitja, ki delujemo in se razvijamo v skupnosti. Kakorkoli, proslav in drugih uradnih
združevanj ob takih ali drugačnih prilikah ne maram preveč, čeprav vem, da so tudi
v šoli nujni, saj nam poleg občutka za skupnost in pripadnost pomagajo pri razvijanju
zavesti o pomembnosti posameznih dogodkov ali obdobij v naravi ali družbi, ki tako ali drugače
vplivajo na nas, naj gre to za praznovanje pomladi, dneva državnosti ali pa samo za
konec šolskega leta. Seveda je pri tem treba ločiti praznovanja, vezana na ritme narave in
vesolja od tistih, vezanih na dejavnosti ljudi. Mogoče teh zadnjih ne maram zato, ker so vse
prevečkrat sredstvo za manipulacije in poneumljanje množic ter samopromocija govorcev.
Vsekakor sem konec prejšnjega tedna poleg kresovanja v enem dnevu doživel kar dva
dogodka, na katerih sem resnično užival in ki mi sta pokazala, da so tudi ta druga praznovanja
lahko drugačna. Najprej nas je v svojem slogu tihega dirigenta dogodkov na šoli
presenetil gospod Velepič, ki je na srečanje srednješolcev ob koncu leta povabil igralca in
pesnika ter velikega domoljuba Toneta Kuntnerja in običajen pogled na dogodke preteklega
šolskega leta obogatil s sliko in resničnim doživetjem pomembnosti zavedanja lastne identitete,
tako identitete posameznika, kot identitete naroda. Šele ko to razvijemo in ozavestimo,
pridejo na vrsto drugi ljudje, drugi narodi in mirno sožitje med njimi.
Zvečer je sledilo drugo presenečenje. Na proslavi ob dnevu državnosti na kongresnem
trgu, je najprej navdušil predsednik Danilo Turk, ki je strpno, spoštljivo, odkrito, a hkrati
optimistično opisal prehojeno pot in analiziral stanje v današnji Sloveniji ter tudi on
poudaril pomembnost zavedanja odgovornosti vsakega od nas za prihodnost, ki jo bomo
ustvarili. Potrebujemo stanje duha, ki bo vzpodbudilo naša dejanja, ki bodo pomenila prelom
s slabimi navadami in dejanji. Izbor izvrstnih izvajalcev, glasbe ter tekstov Kosovela,
Kocbeka, Zaplotnika in drugih je postavil piko na i in preko gibov, plesa, pesmi in glasbe
dopolnil besede glavnega govorca.
Marco Polo, je opisoval kamne, ki nosijo most. ''Kateri kamen nosi most?'' ga je vprašal
Kublaj kan. ''Nobeden. Lok, ki ga tvorijo kamni nosi most.''. '' Zakaj mi torej pripoveduješ o
kamnih?'' je spet vprašal Kublaj kan. '' Brez kamnov ni oboka.''
Vsako leto, konec šolskega leta četrti letnik naše šole pripravi zaključno igro. Letos so po
dolgem času spet uprizorili na naši šoli zelo popularnega Shakespearja, tokrat njegovega
Hamleta. Kljub številčno skromni zasedbi, samo devet igralcev, so nam pripravili izvrstno
igro, v kateri je poleg ostalih v glavni vlogi blestel Nils Rošker. Nils si tudi sicer zasluži
posebno priznanje za svoje delovanje na šoli. Zame je primer dijaka, kakršnih si lahko le
želimo, angažiran, kritičen, razmišljujoč, borec proti vsem vrstam krivic, včasih seveda tudi
samosvoj, ne ravno poslušen, ampak v vsakem primeru mladenič, ki se oblikuje v zrelo in
pokončno osebnost. Taki kamni bodo nosili trden most in vesel sem, da ni sam in da imamo
takih kamnov na naši šoli še veliko.
Waldorfske novice, poletje 2011 3