Waldorfske novice - Zima 2011

koristno od tistega, ko nekdo pride do sklepa, da je
neka bolezen povezana s tem, ker se bolnik premalo
giblje. Tisti, ki študira dlje zdravilno evritmijo, mora v
marsičem globlje prodreti v njeno bistvo kot tisti, ki se
z njo ukvarja kot z umetnostjo. Pri umetniški evritmiji
je potrebno spoznati bogastvo posameznih kretenj in
njihov odnos do drugih umetnosti (glasbe, pesništva),
pri zdravilni evritmiji pa je potrebno do podrobnosti
spoznati odnos med posameznimi kretenjami in človekovim
organizmom, njihovo moč in vpliv ter v samem
organizmu prepoznati, kje tiči vzrok za posamezno
disharmonijo, kako jo je mogoče najbolje popraviti in
kaj sploh je oziroma kaj ni primerno za zdravljenje z
evritmijo. To, kar se je do danes dalo narediti na tem
področju, je le začetek nečesa, kar bo nekoč v prihodnosti
zelo veliko. Vendar je že danes z evritmijskim
zdravljenjem doseženih mnogo uspešnih rezultatov, ki
bi presenetili vsakogar, ki se ni ukvarjal s takim raziskovanjem.
Razumljivo je, da se s to evritmijo da veliko
več doseči pri mlajšem kot starejšem organzmu, vendar
je tako z mnogimi zdravili, saj je starejši organizem
bolj odmrl in bolj mineraliziran.
Pedagoška evritmija
Iz vsega, kar je bilo do sedaj povedano, bo vsakdo do
neke mere lahko sam razmislil o pomenu evritmije v
pedagogiki. Pomaga, da se uspešno privede do kraja
božansko delo stvarjenja človeka. Umetniška evritmija
brez vsakih sprememb deluje na otroke, ki jih vzgajamo
tako, da se tako njihov duševni kot telesni razvoj
usmeri v tisto smer, ki je za človeka najbolj naravna.
Človeku omogoča, da čim dlje koristi mladostne sile
in sposobnosti, ter preprečuje, da bi se v organizmu
pojavljala razpoloženja za bolezni. Evritmija pomaga
ustvarjalnemu duhu, da oblikuje telo tako, kot sam
hoče, in ker človek tako pomaga duhu, da si pripravi
dobro bivališče, ustvarja tudi pogoje za to, da se v življenju
duh najbolj svobodno in najbolj popolno izrazi.
Pri otrocih, ki iz katerega koli razloga že v zgodnji mladosti
kažejo manjše ali večje duševne ali telesne hibe,
je potrebno evritmijsko delo usmeriti tako, da se te
hibe zgladijo, predpisati posebne vaje, ki so primerne
za popravljanje njihovih hib. Pri tem po potrebi sodeluje
zdravnik. Obstajajo vaje, ki lahko ublažijo asocialna
nagnjenja pri otrocih, ki lahko nadoknadijo pomanjkanje
energije, umirijo preveč vznemirjenega otroka, prebudijo
čut za duševno življenje ali zanimanje za svet.
Uspeh bo vedno odvisen od tega, kako globoko je neka
hiba zasidrana v otroku (vaja se temu primerno močno
in dolgo izvaja). Če bi lahko zamenjali oko ali uho, bi v
neki duši lahko prebudili speče zanimanje za slikanje
ali glasbo; to pa seveda ni mogoče, saj se ljudje rodijo z
že izdelanim ušesom in očesom. To omenjam zato, ker
bi lahko nekdo pomislil, da smo, ko smo na začetku
govorili o notranjem in zunanjem kiparjenju človeških
oblik, zaključil, da tudi evritmija ne more delovati iz
zunanjega sveta, ker tudi ta ni nič drugega kot le fizično
gibanje. Ta pomislek ni brez osnove, vendar odpade,
če se človek spomni, da prav evritmija sledi temu, da
ustvari nekaj, česar prej ni bilo, da zakone človeškega
duha, zakone besed, prenese v zunanji svet. S kretnjami
želi seči čim dlje nazaj, proti izvoru oblik. In če bi se
z njo lahko začelo dovolj zgodaj (v materinem trebuhu
na primer) in če bi človek lahko preučil vse posamezne
zakone, ki vodijo tistega nevidnega kiparja v njem, bi
lahko tudi slabo oko popravili na bolje. Telo je kot kristal
strnjeno iz nečesa redkejšega, do nevidnosti redkega,
iz duhovno-duševnega. Evritmija poskuša notranje
duhovno-duševno delo prinesti navzven. Od tod njena
moč, da s kretnjo deluje na telo in dušo.
Kajti tukaj ne trdimo, da zunanji svet nikakor ne deluje
na človeka. Le da ne deluje v smislu ustvarjanja
človekove oblike, ampak v smislu preprečevanja tega
ustvarjanja. To lahko najbolje vidimo, če primerjamo
obliko glave in obliko noge. Glava, ki jo pri rojstvu prinesemo
s sabo skoraj povsem zgrajeno, je najbolj izdelan
izraz duha, noga pa, ki še močno raste in je v veliki
meri prepuščena vlivom zunanjega sveta, ima skoraj
obliko opeke.
Evritmijo dobro izvaja tisti, ki se zaveda njenega odnosa
z dušo in njenimi občutji. Evritmijska kretnja je
lahko prava le takrat, če človek prebudi tiste občutke,
ki so z njo povezani. Po drugi strani pa bo človek te
občutke lažje doživel, če naredi odgovarjajočo kretnjo,
kakor bo tudi laže rekel A, če bo svoje telo odprl svetu,
in U , če bo svoje ude zravnal. Oziroma, A bo teže izrekel,
če se bo zravnal, in U teže, če se bo odprl okolici.
Dejstvo je, da smo mi vsi danes še preveč zakrčeni in
da je dobro za nas, če nam evritmija pomaga do živahnejšega
duševnega življenja. Res je tudi to, da današnji
človek včasih tako zelo teži k duševnemu, da odklanja
vse fizično. To je seveda za življenje v fizičnem svetu
neprimerno, ker odklanja spajanje fizičnega sveta
s človeško kulturo, izogiba se obvladovanju zunanjih
ovir. Zato evritmija teži k temu, da za človeka izbojuje
najbolj popolne sposobnosti, ki jih je mogoče dobiti iz
borbe in harmonije med fizičnim in duševnim. Njena
smer je tista, ki jo vidimo v življenju vsakega človeka:
z duhom prodreti v mrtvo materijo, potem pa tudi to
samo materijo povzdigniti proti duhovnemu. Je kult
telesa za duh in ne zapuščanje telesa zaradi duha (kot
asketizem). Zato lahko pomaga duhu, da zaobjame telo
in ga oblikuje, ko samo nima te moči; prav tako pa lahko
pomaga tudi, če se mu telo premočno upira, tako da
naredi telo voljno, pripravljeno sprejeti spremembe. V
tem je harmonizacija, h kateri teži vsaka prava pedagogika.
prevod: Marina Nuvak
12 Waldorfske novice, zima 2011