Waldorfske novice - Zima 2011

Š i r i m o o b z o r j a
tek varnosti, vodijo ga, prek njih gradi most zaupanja
do sveta. Nisem eden tistih pedagogov, ki menijo, da
si lahko otroci sami izmišljajo pravila. Znam biti zelo
strog. Vzgoja pomeni konflikt med svobodo in varnostjo.
Preveč svobode prezgodaj ni dobro. Otrok se mora
osvoboditi, ampak najprej mu morajo starši dati varnost.
Če ga pogosto sprašujejo, kaj bi naredil, kaj si
želi, se otrok ne počuti varnega. Naj se bori za svojo
svobodo! Ko mati trinajstletniku reče, do enajstih moraš
biti doma, on pa zagodrnja, dobro, do pol dvanajstih,
je to normalno. Starši zagotavljajo varnost, otrok
pa se bori za svojo svobodo. Povsem napačno bi bilo,
če bi starši otroku rekli, pridi domov, kadar hočeš. Če
otrok ne razvije občutka odgovornosti, ne bo nikoli svoboden.'
Je danes težko vzgajati otroke?
'Je. Nobenih univerzalnih pravil ni. Ko sem bil jaz
majhen, so veljala nešteta nepisana pravila o tem, kaj
naj bi deček pri določeni starosti počel in kaj ne. Zato
je lahko vsak odrasli posegel v vzgojni proces. Danes ni
več tako. Starši za svoje otroke postavljajo svoja pravila.
Ta svoboda jim včasih povzroča težave. Pred kratkim
sem naredil poskus: nekaj staršev sem vprašal,
katera starost je prava, da otrok dobi svoj prvi mobilni
telefon. Dobil sem vse mogoče odgovore: od dveh let,
do 18 let in nikoli. Zato staršem ne morem postreči z
recepti za vzgojo, lahko jim le pomagam ojačati njihovo
samozavest. Preprosto, opazovati morajo svojega otroka
in mu postavljati prava vprašanja.'
Na primer?
'Zadnjič se mi je neka mama jezno pritožila, da njen
devetletnik še vedno govori kot triletnik. Ne, ne govori
vedno tako, sem ji rekel. Pojdite domov in opazujte,
kdaj tako govori. Prosil sem jo tudi, naj bo pozorna, če
se deček zaveda, da to počne. Po tednu dni se je vrnila
in mi povedala, da sin govori kot triletnik po srečanjih z
očetom. Seveda sem izvedel, da sta se starša ločila, ko
je bil deček star tri leta. Še pomembneje je bilo, da je
mama opazila, da se sin ne zaveda, da govori kot majhen
otrok. Zato ni mogla biti več jezna nanj.'
Je to dovolj ali bi morala mama sinu tudi
kaj reči?
'Ne vem, ali je potem sinu kaj rekla ali ne. Jaz ji vsekakor
nisem svetoval, kaj naj naredi. Najpomembneje
je, da je sprejela sinovo obnašanje. Včasih se otroci
spremenijo že, ko odrasli dojamejo njihovo situacijo, ko
jih resnično vidijo. Latinski glagol respicere - spoštovati
- pomeni v dobesednem prevodu ponovno pogledati.
To je resnično spoštovanje - ko človeka zares vidimo.
Besede pri tem niso potrebne.'
Intervju je bil objavljen v
Primorskih novicah 10. 12. 2011
mag. Boštjan Štrajhar
O uporabi
računalnika
V
slovenskih medijih velikokrat zasledimo novice
o uporabi računalniške tehnologije v šolah. Pri
'digitalizaciji' vzgojno-izobraževalnih ustanov
niso izključeni niti naši najmlajši člani družbe, tri- in
štiriletniki v vrtcih. Vse te vzgojno-izobraževalne spremembe
vodi misel, da tako izboljšujemo naše šole, vplivamo na učne
dosežke, da otrokom nudimo več in jih pripravljamo na
prihajajoče življenje.
Skrb pa vzbuja dejstvo, da je vse skupaj predstavljeno
tako, kot da tehnologija ponuja vzgoji in izobraževanju rešitve.
Če torej hočemo slediti razvoju, če želimo imeti boljše
šole, naj bi moderno tehnologijo čim prej predstavili našim
otrokom. Veliko staršev takšno miselnost zaradi udobnosti,
ki jo nudi tehnologija, zelo hitro ponotranji. Starši so
namreč prepričani, da se otroci z delom in igro na računalniku
učijo. Zaradi kulture strahu, ki spreminja starševsko
skrb za otroka, pa mnogi ne smejo raziskovati soseščine.
Starši tako raje vidijo, da je otrok doma pred računalnikom,
v 'varnem zavetju doma', čeprav starši v glavnem ne
nadzorujejo vsebin, s katerimi se otroci srečujejo na spletu.
Antropološke, psihološke in medicinske raziskave, ki so
bile narejena na področju vpliva modernih tehnologij na
otrokov razvoj, dokazujejo, da nam tehnologije v zgodnjem
otroštvu naredijo več škode kot koristi. Otroci, ki že zgodaj
preživijo veliko časa pred računalnikom in televizijo, težje
razvijejo svobodno, kritično mišljenje in imajo težave na
področju socializacije. Prav čas, preživet pred zasloni, vodi
do zanemarjanja proste otroške igre in razvijanje finomotorike.
Vse to vodi tudi do težav v govoru in abstraktnem
mišljenju.
Pri vsej navdušenosti ob uvajanju računalnikov v slovenske
šole pa najbolj šokira članek New York Timesa objavljen
oktobra 2011; vodilni uslužbenci visoko tehnoloških
podjetji, kot so npr. Google, Apple, Hewlett-Packard in Yahooo
svoje otroke vpisujejo v netehnološke šole (konkretno
v waldorfske šole), kjer se učenci osredotočajo na kreativno
razmišljanje in reševanje problemov v resničnem svetu in
ne v virtualni realnosti. (http://nyti.ms/q4IwMq, 2011)
Menim, da je še posebej v današnjih kriznih časih treba izpostaviti
nujnost pristnega človeškega stika med učencem
in učiteljem, da se moramo raje kot v iskanje tehnoloških
rešitev osredotočiti na bolj osebne pristope v šolah, ki bodo
vodile do tega, da bodo tudi mladostniki obdržali radovednost,
ki jo imajo še kot otroci v nižjih razredih, ter da se
bo ta ustvarjalnost prenesla tudi v njihovo dobo odraslosti.
Waldorfske novice, zima 2011 9