Waldorfske novice - Pomlad 2013

K a z a l o 

Waldorfske novice 

Časopis Waldorfske šole Ljubljana 

pomlad 2013, zaporedna št. 77 

Waldorfska šola Ljubljana 

Streliška 12, 1000 Ljubljana 

Tel: 01 28 222 40, fax: 01 28 222 41 

DŠ: 65714415, TR: 04302-0001018775 

Splet: www.waldorf.si, tajnistvo@waldorf.si 

Izdajatelj: 

PARSIVAL, zavod, Ljubljana 

Kašeljska cesta 150 C, 1260 Ljubljana-Polje 

Tel: 01 549 01 55, mobi: 031 725 909 

DŠ: 94313008, TR: 02031-0254286474 

Splet: www.svitanje.si, revija@svitanje.si 

Uredniški odbor: 

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič, 

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš, 

Mario Čuletić, Simona Pajk, Hariom Jobstl 

Sodelavci: 

Magda Mlekuž, Vera Grobelšek, 

Lucija Florjanc Lukan, Petra Dovč, 

Suzana Tomažič Blatnik, Nataša Tič Raljan, 

učenci 9.a razreda, učenci 8.r. OE Maribor, 

Fotografije: 

Lucija Florjanc Lukan, Marina Maletin, 

Magda Mlekuž, Arhiv WŠL, Arhiv OE Celje 

Naslovnica: 

Eva Marina Maletin 

Lektoriranje: 

Klemen Lah 

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk, zzigc.net 

Uvodnik 3 

Vzgoja otroka 4 

Waldorfski učitelj 4 

O mojem dedu 6 

Poenostavljeno starševstvo 7 

Utrinki 9 

Čudež gledališke igre 9 

Kranjski komedijanti 11 

Froschkönig in Hans im Glück 13 

Širimo obzorja 15 

Vpliv zaslonske tehnologije 3. del 15 

Nasilne igre spreminjajo možgane 21 

Zanimivosti 22 

Waldorfski učenec dobitnik nagrade 22 

OE Celje 23 

Pust, pust nasmejanih ust 23 

OE Maribor 24 

Upanje umre zadnje 24 

Časopis izhaja štirikrat letno 

skupaj z revijo Svitanje. 

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov 

in knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa 

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem 

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem 

avtorja. 

ISSN 1854-0430 

2 Waldorfske novice pomlad 2013 

Revijo sofinancira Ministrstvo za šolstvo in šport

U v o d n i k 

Čebula 

Iztok Kordiš 

Letos se nihče ne more pritoževati, da ni več prave zime. Snega je toliko, kot že 

dolgo ne, in zima tudi v dolini kar traja in traja. Ampak ali je kdo lahko to slutil 

pred novim letom. Takrat smo bili ponovno priča stalnim menjavam hladnega in 

izredno toplega vremena in obetala se je nova zima brez snega. V skrbeh, ali bomo 

lahko izvedli naše tekanje po planotah Slovenije, sem preko Jureta prišel v stik s 

staro gospo z Vojskega, ki je iz čebule, prav ste prebrali, iz čebule napovedala, da 

bo zima dolga in da bo sneg padel po 15 januarju. In je padel sneg in je padal in 

občasno še kar pada. 

Pri nas so projekti, ki jih pripravijo dijaki in devetošolci ob zaključku srednje oziroma 

osnovne šole, osrednji dogodek, pravzaprav pravi zaključek šolanja na waldorfski 

šoli. Vedno znova sem presenečen nad kvaliteto (vsaj večine) in nad pestrostjo 

izbire tem. Seveda si je v množici projektov težko zapomniti vse, ampak nekateri ti 

kar ostanejo v spominu, tudi če mogoče niso bili ravno med najboljšimi. Tako mi 

je ostal v spominu projekt izpred let, ki je med drugim prestavljal zgodovino glasbenih 

zapisov. Pradvsem mi je ostal v spominu trenutek, ko je dijak z nekakšnim 

norčavim začudenjem pokazal gramofonsko ploščo, staro dobro Lp-jko, takorekoč 

simbol naše mladosti, češ, poglejte kakšne čudne, da ne rečem primitivne, stvari 

so nekoč davno uporabljali. V tem delčku trenutka sta se srečala dva svetova, za 

katera sem se šele takrat jasno sploh zavedal, da sta dva in v tem delčku, v tem 

izrazu se je pokazalo kako malo časa je potrebno, da imajo mlade generacije popolnoma 

drugačno percepcijo kot le malo starejše. Prešinilo me je tudi, kako se 

pravzaprav ne zavedamo spremeb, ki smo jim vsak dan priča in ki jih konec koncev 

tudi sprejemajo, saj je jasno, da danes praktično nihče več ne posluša glasbe preko 

gramofona ali kasetofona. 

In potem sem prejšnji teden po kakih petih letih začel resno razmišljati o zamenjavi 

starega dobrega prenosnika. Seveda se je spet vse zamenjalo, vse je novo, boljše, 

nov procesor, novi Windowsi, nov ekran, ohišje, trdi disk, grafika, kdo sploh še 

uporablja nekaj, kar je bilo razvito pred petimi leti. Ampak najbolj me je začudilo, 

ko so mi povedali, da gredo CD-ji počasi iz uporabe. Zdaj naj bi bilo vse na ključkih, 

zunanjih super zmogljivih diskih, predvsem pa na internetu. Torej, počasi naj bi 

bilo vse zapisano nekje v nekem supermogočnem centralnem sistemu, hkrati pa takoj, 

kadarkoli in kjerkoli, preko različnih naprav vsakomur dosegljivo. Te naprave, 

ki postajajo vse bolj zmoglijive, si postajajo po lastnostih in paleti možnosti, ki jih 

ponujajo hkrati tudi vse bolj podobne. Telefon zna toliko kot računalnik, računalnik 

kot fotoaparat, kmalu boš že iz kemičnega svinčnika lahko izvedel, kje je spet 

zmagala Tina Maze ali kje se je kak prijatelj spremenil v diktatorja in ga je potrebno 

nujno zamenjati. Ničesar več ne boš mogel narediti, ne da bi vesoljni svet zvedel 

za to. Ampak ali niso že v starih knjigah zapisali, da je vse zapisano v vsem, samo 

brati se moramo naučiti. Zavest se viša in paradoksalno, tudi s pomočjo razvoja 

tehnike prehajamo iz informacijske družbe v družbo zavesti. 

V tem obdobju se moramo še toliko bolj zavedati tudi odgovornosti do skupnosti in 

pomena vsakega posameznika v skupnosti. Zavedati se moramo, kako vplivamo en 

na drugega, kako sami ustvarjamo in soustvarjamo svoje in tuje usode, zavedati se 

moramo, kako pomembna je vsaka naša misel, vsako naše na videz še tako majhno 

dejanje. 

In, kot sem zadnjič v čajnici ne prav vljudno poškilil na računalnik na sosednji 

mizi: 'Kjer je namen ozaveščanja, ozaveščanje, destrukcija ni potrebna.' 

Waldorfske novice, pomlad 2013 3

V z g o j a o t r o k a 

Dorit Winter 

Waldorfski učitelj: 

Nekdo, s komer bi 

lahko 'kradli konje' 

Star pregovor pravi, da se kot učitelj rodiš in ne 

narediš. In v tem bi lahko bilo več kot le zrno 

resnice. V prejšnjih časih, takrat ko sem sama 

hodila v srednjo šolo, so bili waldorfski učitelji rojeni za ta 

poklic; ne pripravljeni na nekem izobraževanju, kajti to niti 

ni obstajalo. 

Leta 1964 sem maturirala na šoli Rudolfa Steinerja 

v New Yorku, in učili so me, kot jim jaz pravim, člani 

panteona' waldorfskih učiteljev v Severni Ameriki. 

Ti prvotni waldorfski učitelji so bili prvotni na mnogo 

načinov. Nam, mladim, so se vsem zdeli nekoliko nenavadni. 

Zagotovo se nam niso zdeli kul. Vendar smo 

jih spoštovali. Spoštovali smo njihovo nenavadnost. 

Jasno nam je bilo, da nas učijo učitelji, za katere se 

je zdelo, da so oddaljeni od modnih novosti, trendov in 

popularne kulture. Bili so 'učitelji'. Učili so nas. In to 

so opravljali z obilico izkušenj, znanja, moči in topline. 

Z nekaterimi od njih sem se znova srečala v svojih poznih 

dvajsetih letih, ko sem na tej isti šoli začela učiti. 

Mnogi od njih so bili kasneje moji kolegi na waldorfskih 

konferencah in drugih dogodkih. Osupla sem bila nad 

tem, kako so znali zbuditi zanimanje, nad njihovo neomajnostjo, 

njihovo trdno človečnostjo. Večina jih je bilo 

rojenih učiteljev; eden ali dva sta študirala antropozofijo 

v Evropi; vsaj eden od njih je obiskoval izobraževanje 

za waldorfske učitelje v Nemčiji. A večini učiteljev tistega 

časa takšno izobraževanje ni bilo na voljo. Tako so 

se učili pri delu, ob delu ter skozi lastno izobraževanje 

in razvoj. 

Danes, ko sem enaindvajset let v tem poklicu izobraževanja 

waldorfskih učiteljev, iz izkušnje vem, da se 

waldorfski učitelji, razen redkih izjem, ne rodijo več. 

Nekateri so rojeni učitelji; še vedno pa se morajo naučiti 

waldorfskega dela. In kaj je to? Ah, ja, test za pogovor 

na potovanju z letalom: 

'Sem računalniški programer,' reče vaš sosed na letalu. 

'In vi?' 

'Jaz sem ... oh .. jaz učim.' 

'Kaj učite?' 

'Učim učitelje, kako naj učijo.' 

'O?' 

Vzdih: 'Učim učitelje, kako biti waldorfski učitelji.' 

'Oh ja, waldforfski, slišal sem že za to. To je za (izberite 

eno ali več razlag): 

a) otroke z disleksijo 

b) glasbeno nadarjene otroke 

c) majhne otroke 

d) otroke, ki potrebujejo umetnost 

e) otroke bogatih družin 

In zdaj moram dobronamernemu poizvedovalcu, ki 

mu niso znane predpostavke, metode in cilji waldorfske 

pedagogike razložiti, kaj to je. Kako to narediti? 

In kako potem razložiti, kaj pomeni izobraževanje waldorfskih 

učiteljev? To je pomemben trenutek, od katerega 

je odvisno marsikaj. 

Enako razlago o sami waldorfski pedagogiki in o bistvu 

izobraževanja waldorfskih učiteljev moram dati 

tudi mojim odraslim študentom. Tudi med njimi so 

mnogi, vsaj na začetku, le dobronamerni poizvedovalci. 

Kar povem, mora biti skoraj osebno in večplastno, 

saj je odvisno od poizvedovalca. Več nians bistrosti ko 

je pri njem prisotnih, bolj pester je lahko odgovor. S 

študenti se tudi po 1140 urah našega izobraževanja še 

vedno ukvarjamo z vprašanjem 'Kaj je waldorfsko?' in 

'Kaj pravzaprav v našem seminarju delamo?' 

4 Waldorfske novice pomlad 2013

Žal pa waldorfske tehnike ne obstajajo! Najprej se 

mora človek naučiti razmišljati, kar pa ni enostavno. 

Steiner uporablja izraz 'morfološko mišljenje', kar pomeni 

način razmišljanja, ki lahko osvetli naše lastne 

zmede, ki lahko skozi navidezno prodre do izvornega. 

Logika je le del te vrste razmišljanja. To ni hladno, abstraktno, 

receptivno mišljenje. Vendar tudi ni brezoblično 

in kaotično. To je tisto mišljenje, ki pravzaprav 

rešuje življenjske probleme. Steiner je začel razvijati 

svoje zmožnost za te vrste mišljenja, ko se je pri devetih 

letih srečal z geometrijo in tu odkril svet, v katerem je 

mogoče 'videti' zakonitosti mišljenja. 

Izobraževanje za učitelje, ki ga vodim, je triletni program, 

ki se odvija ob vikendih in poletnih tednih. Po 

navadi študentje šele v drugem letniku dojamejo, da 

lahko čutenje postane organ znanja, ki lahko brez sentimentalnosti 

stvari dojema in razume. Ideja, da bi čutenje 

lahko bilo objektivno, zveni kontradiktorno. Toda 

ravno ta zmožnost objektivnega čutnega življenja dopušča 

človeku, da postane waldorfski učitelj. 

Waldorfski učitelj mora ljubiti svoje učence, vendar 

ne na tak način, kot ljubijo otroka starši. Cilj waldorfskega 

učitelja je, da dovoli otroku, da zraste v lastno 

osebnost. Učitelj ne sme stati na poti njegovega razvoja. 

Ne sme ustvariti majhne kopije sebe. Ne sme imeti 

rad en aspekt otroka in zanemariti vse ostale. 

V svojem predavanju prvim waldorfskim učiteljem 

je Rudolf Steiner rekel: 'Vse bolj moramo iskati svojo 

pot do lastne naloge, ta pa je, da človeška bitja naredimo 

resnično človeška. Zveni preprosto. Toda ta trditev 

sproža veličastna in obsežna vprašanja. Kaj natanko 

je 'resnično človeški'? Tukaj tiči ključ do usposabljanja 

waldorfskih učiteljev. Njihova človečnost je tista, ki 

mora biti razvita. To je vse. 

Kar skušamo narediti na izobraževanju za učitelje, je 

prav tisto, kar skušamo narediti pri vzgoji in izobraževanju 

otrok: razviti zdrave sposobnosti za mišljenje, 

čutenje in voljo. Ne gre za to, da bi bodoči učitelji bili 

ali postali bistri, posebno ne po konvencionalnih akademskih 

merilih dobrega spomina in verbalnih ter matematičnih 

veščin. Ne gre za to, da bi postali umetniki, 

posebno ne na način, kot to ocenjujejo konvencionalni 

institucionalni vzorci za umetniške veščine. Tudi ne 

gre za to, da bi bili popolnoma predani. Waldorfski razrednik 

dela v imenu 'resnično človeških' odraslih, v 

katere se bodo otroci razvili. Učitelj bodočih waldorfskih 

učiteljev dela z odraslimi, ki jih omejujejo življenjske 

navade in obremenjuje njihova identiteta, ki jo je 

pogosto potrebno prilagoditi in ki bi radi v razred vstopili 

s seznamom waldorfskih tehnik v rokah. 

Zanimivo je, da se psihoanaliza vedno osredotoča na 

starše in ne na učitelje. Morda zato, ker se učitelji ne 

identificirajo tako močno z otroki. Če že, se morajo naučiti 

videti otroke takšne, kot so, in ne takšne, kakršni 

se, skozi učiteljeva z biografijo obarvana očala, zdijo. 

Učitelj ne more izkoristiti razreda zato, da bi razumel 

svoje zgodbe. Sploh ga ne sme izkoristiti. Z njimi mora 

imeti povsem odprt odnos. To pomeni: mora jih ljubiti, 

toda njegovo dobro počutje ne sme biti nikoli odvisno 

od njih. 

Zato je pomembno, da bodoči učitelj spozna samega 

sebe in postane čustveno neodvisen. Umetniške dejavnosti 

našim odraslim študentom pomagajo, da spoznavajo 

sami sebe. Ko vidiš, da je glina pač takšna, kot si 

jo naredil, da je slika takšna, kakršno si naredil, da si 

pri evritmiji pač takšen, kakršen si, da se zdi, da imaš 

enake težave pri vsakem predmetu, potem se je težje izogniti 

spoznanju, da si manj uravnotežen, kot si mislil. 

Kot je pri samovrednotenju po intenzivnem poletnem 

tečaju napisal neki študent: 'Sit sem bil tega, da sem 

povsod, kamor sem šel, naletel nase.' Isti študent je 

napisal tudi: 'Naredil sem nekaj osebnih prebojev.' 

Za potrebno stopnjo samostojnosti je potrebno notranje 

delo, in to notranje delo je tisto, ki ga na prvem 

mestu lahko nudi waldorfsko izobraževanje. Stalna notranja 

rast je pomembna sestavina paradigme waldorfskega 

učitelja in je tisto, kar nas dela drugačne. 



Mnogi začnejo učiteljsko izobraževanje z velikim oklevanjem. 

Rečeno jim je bilo, da niso prav nadarjeni, da 

niso preveč pametni. To sporočilo jim je dalo njihovo 

lastno izobraževanje. Ko napredujejo pri študiju Steinerjevih 

del, počasi ugotovijo, da so zmožni razmišljati 

in zaupati vase, odkrijejo, da so občutki, ki so jih pripeljali 

v učiteljsko izobraževanje vredni zaupanja; in njihov 

čut za to, kdo so in kaj lahko dosežejo, se spremeni. 

Pogosto imajo akademsko najmanj podkovani ljudje 

najmanj poškodovane sile volje , sposobnost, da prevzamejo 

pobudo in delujejo v svetu. Nikoli niso imeli 

potrpljenja, da bi se naučili o svetu v prvem, drugem 

ali tretjem koraku, vendar so v svetu delovali kot mehaniki, 

socialni delavci, varuške, gozdarji, gasilci in podobno. 

Takšni ljudje imajo pogosto največ možnosti, da 

postanejo odlični učitelji. Otroci vedo, kdaj imajo pred 

seboj učitelje, ki se v svetu znajdejo. Vedo, na koga se 

lahko zanesejo, ali je učitelj nekdo, s komer bi lahko 

'kradli konje', kot pravi pregovor. Če imajo študentje 

učiteljskega izobraževanje v sebi nekaj navihanega, 

so izpolnili prvi pogoj za waldorfskega učitelja: ne biti 

pikolovec. 

Izobraževanje za waldorfske učitelje je torej kotel, v 

katerem poteka samorazvoj. Učitelj v waldorfski šoli 

mora izkazovati človečnost, ki jo potrebuje vsak otrok. 

Z izobraževanjem učiteljev pa želimo učiteljem omogočiti, 

da ta cilj postane njihov vseživljenjski cilj. 

Članek je bil objavljen na internetni strani waldorf today.com 

prevod: Marina Nuvak 

The Waldorf Teacher: Someone 

You Can Steal Horses With 

‘Teachers are born not made’ is an old saw 

that may have more than a grain of truth in it. 

In a bygone era, the one I went to high school 

in, Waldorf teachers were born, not made; teacher 

training as such did not yet exist. 

I graduated from the Rudolf Steiner School of New 

York in 1964, and was taught by members of what 

I call the ‘pantheon’ of Waldorf educators in North 

America. These original high school teachers were 

original in more ways than one. To us youngsters 

they all seemed a bit odd. They were definitely not 

cool. Yet we respected them. We appreciated their 

oddity. We understood that we were learning from 

teachers who seemed to be outside the grasp of fads, 

trends, and popular culture. These were ‘Teachers.’ 

They taught us. And they did it with great skill, 

knowledge, power and warmth.’. 

Simona Pajk 

O mojem dedu, 

ki je bil dober 

'waldorfski' učitelj – 

le da mu tega nihče 

ni nikoli povedal 

V 

naslovu sta dve neresnici, ki naj jih kar takoj 

pojasnim. Prvič – moj ded v resnici ni bil ded, 

ker na Gorenjskem – odkoder prihajam – dedov 

ni! Ded pri nas je ata . Moj ded je bil torej ata - ata Jaka. 

In drugič - ata Jaka je bil delavec v železarni na Jesenicah. 

O kakšni pedagoški izobrazbi 'ni, da bi govoril'. 

To, da je bil dober 'waldorfski učitelj' pa drži in seveda 

tudi to, da mu tega nihče ni povedal, je res – na žalost. 

Ata Jaka v življenju ni prebral kaj dosti knjig. Knjig za 

odrasle – mislim. Bral je z mano. 

Otroške knjige, Cicibane ... Tudi teh nisva imela kaj 

dosti na razpolago. Nekaj jih je bilo – in tiste sva brala 

večkrat. Brala sva jih tolikokrat, da sem jih znala na 

pamet. In tako se spomnim, da sem že v vrtcu znala 

prebrati celo knjigo pesmic. Seveda sem jo 'brala' na 

pamet, a vsi sosedje so me občudovali, kako pameten 

otrok, da sem – in kako lepo že berem, pa sploh še ne 

hodim v šolo. 

Kakšnih težav z branjem ali strahu pred njim - kasneje 

– v šoli se ne spomnim! Seveda, če je pa moj ata Jaka 

izvedel 'waldorfski pristop' poučevanja. 

Na veliko srečo so se tudi moji šolski dnevi začenjali 

pri atu Jaku in mami Milki. Ker sem imela vsak drug 

teden šolo popoldne, sem dopoldneve preživljala pri 

njima. 

Nekega pomladnega dne sem se, tako kot vedno, po 

kosilu odpravila v šolo. Peš in sama. 

Pot je vodila najprej po široki makadamski poti, potem 

pa je skrenila na ozko stezo med dvema hišama 

in potem strmo po travniku navzdol – v vas. Ko sem 

veselo korakala po stezi, sem sredi nje zagledala močerada. 

Čeprav sem bila vaški otrok, mi te črno-rumene 

živali niso bile všeč, še huje, bala sem se jih ... In 

tako čez močerada, ki se mi je postavil na pot, nisem 

upala stopiti. Urno sem se obrnila in stekla nazaj – k 



Kim John Payne 

Petdesetih let prejšnjega 

stoletja ni več 

Kako lahko s 

poenostavljenim 

starševstvom 

otroke pripravimo 

na kompleksno 

prihodnost 

mami in atu in jima zaupala svojo težavo. Ata Jaka, 

ki je ležal na divanu, se je zasmejal, vstal, me prijel za 

roko in sva šla. Ko sva prišla do mesta, kjer je bila prej 

'grozna' žival, seveda ni bilo ničesar več. Kljub temu 

me je pospremil do šole. In nič ni pametoval. Ni govoril 

o močeradih, naslednjega dne nisva šla iskat po enciklopedijah 

dokazov, kako močeradi prvošolkam niso 

nevarni ... Nič. Dal mi je veliko pomembnejše sporočilo, 

namreč, da sem varna in da se nimam česa bati, ker so 

okrog mene odrasli, na katere se lahko zanesem. 

Tako je moj ata, brez vzgojnega načrta, zelo pomembno 

prispeval k moji samozavesti in zaupanju v svet. Na 

področju ljubezni do življenja in radosti – pa ni bil le 

učitelj, ampak bi si zaslužil doktorat. Pa me ni peljal 

v cirkus, ni najemal klovnov za moj rojstni dan. Preprosto 

je imel rad življenje in velik smisel za humor. Iz 

vsakega opravila je znal narediti 'veselico'. Palačinke za 

večerjo: z marmelado bogato namazano palačinko, ki 

jo je prijel na skrajnem koncu, naju je s sestro vsakič 

'oklofutal', da je marmelada špricala naokoli (posnemanje 

na lastno odgovornost, ga pa priporočam). 

Slivov kompot s koščicami: koščice je metal v mojo 

ali sestrino skodelico (na bralčevo zgražanje naj povem 

po pravici – pljuval jih je ). Mama Milka je norela (čeprav 

mislim, da ni bila zares huda), midve s sestro pa 

sva umirali od smeha. Okužil naju ni z nobeno boleznijo, 

razen z nepopravljivim optimizmom in veseljem 

do življenja. 

Pljuvanja ravno ne priporočam, da pri vzgoji prav preveč 

ne komplicirate – pa zagotovo! 

Vsi smo že slišali o ameriških starših, ki v skrbi za 

svoje otroke te preveč obremenjujejo z raznimi 

dejavnostmi. In vse bolj se strinjamo, da smo 

soočeni s problemom, da so naši otroci dejansko pod 

pritiskom, da se ves čas dokazujejo in da so izžeti. 

Dokler ne bomo jasno videli svojega cilja in kako ga 

doseči, se bomo na toboganu ves čas zaganjali in pritiskali 

na zavore. 

O čem se lahko torej strinjamo? Vsi vemo, da moramo 

naše otroke pripraviti na prihodnost. Ameriški predsednik 

Obama je v svojem govoru rekel naslednje: 'Prvi 

korak k osvajanju prihodnosti je spodbujanje inovativnosti.' 

Nihče med nami ne zna zagotovo napovedati, 

kakšna bo naslednja velika industrijska revolucija oziroma 

kje bodo nastala nova delovna mesta. Pred tridesetimi 

leti nismo mogli vedeti, da bo nekaj, kar bomo 

imenovali internet, vodilo v ekonomsko revolucijo. Tisto, 

kar lahko naredimo, kar lahko naredi predvsem 

Amerika, je, da spodbudimo kreativnost in domišljijo 

ljudi. 

Kdo lahko temu ugovarja? 

Če si takole predstavljamo odrasle inovativne mislece, 

pripravljene, da zagrabijo svet, in ko skušamo zavrteti 

trak nazaj in videti, kakšno otroštvo naj bi ti nadljudje 

imeli, zadenemo na lastno pomanjkanje kreativnosti. 

Vrnemo se v prihodnost, za katero smo se pripravljali, 

stabilni karieri v podjetju, v katerem smo se pripravili 

za poklic za svoje področje dela, v zameno pa na starost 

dobili varnost in pokojnino. Takšna je starost človeka, 

ki je imel strukturirano otroštvo. To je otroštvo, ki se 

ga radi spominjamo. 


aznolikost sposobnosti, ki jih lahko uporabijo na 

različnih področjih. To je prava definicija igre: Dobiš 

spoznanja, ki jih potem uporabiš na različnih področjih. 

O, tale obleka se takole prepogne! Zdaj jo lahko 

oblečem vsem mojim punčkam. Igra omogoča otrokom 

globok in široko odprto področje eksperimentiranja z 

resničnim delom v resničnem svetu. 

Svet, v katerega prihajajo naši otroci, hitro razpada. 

Povprečna doba, ko ljudje ostanejo v eni službi, je manj 

kot tri leta. Znanstveniki predvidevajo, da bo samozaposlitev, 

ali to, čemur pravim jaz 'mešana zaposlitev', 

postalo prevladujoč pojav na gospodarskem področju. 

Tisti, ki imajo službe, doživljajo vedno manj strukturnih 

ugodnosti. Svet pred nami bo potreboval ljudi, ki 

lahko znatno 'ustvarjajo' svojo lastno strukturo, se ne 

zanašajo zgolj na druge, da to naredijo zanje. 

■ Močerad. foto: Christian Jansky 

Toda ta čas je minil. Da bi programer danes dobil 

službo pri Googlu, mora znati v trenutku napisati program 

na tablo, da tako pokaže, da je zmožen preklopiti 

s svojega običajnega načina dela pred tipkovnico. S 

tako domiselno zvijačo 'želimo videti, kako je nekdo v 

različnih situacijah razgibal svoje mišice; iščemo ljudi, 

ki imajo veliko sil in interesov, ne le posameznih sklopov 

znanja; manj nas zanimajo ocene in spričevala, 

bolj želimo vedeti, kako nekdo razmišlja.' 

Če zdaj pogledamo, kakšno otroštvo bi povzročilo razvoj 

odrasle osebe, vidimo kaj? Ali ta otrok hiti z ene 

aktivnosti na drugo? Z nogometa na klavir, nato pa na 

tečaj mandarinščine? Otroštvo, ki ga uravnava ura, in 

v katerem čas mašimo z igro na ipadu ter z obsedenostjo 

z zbiranjem prijateljev na družabnem omrežju? 

Izpostavljanje otroka super strukturiranemu življenju 

in hitrim aktivnostim, da bi ga tako pripravili za svet, je 

dobronamerna zmota in več kot resna napaka. Poenostavljeno 

starševstvo ni nek smešen, zastarel koncept. 

To je naprej usmerjen poskus, ki pomaga družinam 

spoznati, s čim se soočamo. Dobra novica je ta, da nam 

ni potrebno toliko narediti, da bi našim otrokom predstavili 

prednosti njihove inteligence in svobode. Samo 

sprostite se nekoliko. Dajte jim nekoliko več prostega 

časa, kot mislite, da je možno. Dovolite, da z igro nadaljujejo 

vsaj še nekaj minut. Da prebudimo zmožnosti 

za inovacije, ki jih že imajo, ni potrebno veliko. Pravzaprav 

je za prikrivanje teh potrebno dosti več sil. In 

vsi mi, ki potrebujemo bistrost vaših otrok, vam bomo 

hvaležni. 



Menim, da ne. 

Gibanje, kot je to za poenostavljeno starševstvo, za 

način življenja, ki poudarja kreativnost ter ceni otrokove 

potrebe in naravne ritme, se lahko zdi, kot bi živeli 

v namišljeni zgodbi, v kateri otroka ni potrebno pripraviti 

na težko pot, ki je pred njim. Toda nič bi ne moglo 

biti dlje od resnice. Dejansko pomeni super-načrtovano 

otroštvo vrnitev nazaj v petdeseta leta, kot da bo življenje 

lahko kdaj spet tako strukturirano in preprosto! 

Ko si resnično ogledamo, kaj se z otroki zgodi, ko upočasnijo 

tempo, se usmerijo vase, si vzamejo čas in se 

umirjeno predajo igri, lahko vidimo, da se tukaj učijo 

oblikovati nekakšno notranjo strukturo, ki jim (in 

nam) bo dobro služila v življenju, ki je pred njimi. Navsezadnje 

je tisto, kar bodoči zaposleni potrebujejo, 


U t r i n k i 

Magda Mlekuž 

Čudež gledališke 

igre 

Zmagati ne pomeni pristati na prvem mestu. 

Ne pomeni poraziti drugih. Zmagati pomeni 

poraziti samega sebe. Premagati svoje strahove 

in omejitve. (K. Jornet 2012: 229) 

Vzor evropski dramatiki je stara grška drama. Zrasla 

je iz bogočastja in je bila osrednji del versko obrednih 

prireditev, ki so se vsako pomlad marca obhajale v grškem 

duhovnem žarišču, v Atenah. Sčasoma se je razvila 

tragedija, ki je opustila dionizjisko snov in obravnavala 

dejanja iz življenja bogov in junakov. Ostala je 

še vedno del verskoobrednih prireditev ob vsakoletnih 

Dionizovih praznikih. Igre so potekale vedno tri dni zapored. 

Število in vsebina iger se je sčasoma spreminjala.Najprej 

so bile vsebinsko povezane, nato samostojne. 

Ženske vloge so igrali moški, glavnega junaka je igral 

avtor sam, ki je tudi režiral. Igralci so imeli na obrazih 

krinke, maske, na nogah pa podstavke, imenovane koturne, 

da so se zdeli veličastnejši. Grška tragedija je 

doživela razmah pod tremi velikani dramske umetnost: 

Ajshila, Sofokleja in Evripida. 

Evripid je bil sodobnik Sofokleja, Sodobniki ga niso 

razumeli, zato je postal samotar ter živel le za knjige 

in umetnost. Bil je nemiren duh in socialni prevratnik, 

saj so se mu mnoge socialne razlike zdele nepravične. 

V njegovem delu se izraža duh razvoja novega 

časa(Trdina, 1961: 340). In Evripid je bil avtor naše 

razredne igre Čudež v Avlidi. 

Gledališka igra je eno izmed orodij waldorfske pedagogike, 

ki v sebi skriva mnogo več kot le končni izdelek; 

predstavo, v kateri starši največkrat opazijo le svojega 

otroka. Igra je kot otrok, ki ga pestuje in vzgaja več 

ljudi. Je celovita in raznolika, kot so raznoliki in celoviti 

vsi vključeni. Je hkrati orodje jezika, giba, glasbe, 

kostumov, izraz mnogih občutij. Igra zahteva delo vseh 

za skupni višji cilj, pri čemer so najpomembnejše vse 

prigode do tja. 

Razredna igra poveže vse vključene, najbolj so tega 

deležni učenci, saj dober mesec vadijo in se vživljajo 

v slike, ki jim pomagajo izraziti zahtevano občutje 

ali pa tudi ne. Vživeti se v duh časa, v vsebino igre, 

sprejeti vsebino in jo dramatično odigratiti ni mačji kašelj. 

Z očmi gledalca se še tako preprosta vloga, kot je 

npr. vojak, ne zdi nič posebnega. Bi se preizkusili, če 

zmorete mirno stati brez trena oči in globlje vidnega 

izdiha, ki jih je bilo nemalo. V enem najtežjih trenutkov 

je po odru poletela sulica in ščit ali pa je vojak 

preprosto odšel med igro za zaveso popravljat ščitnik. 

Mehke gumijaste noge so med ponedeljkovo vajo nakazovale 

utrujenost in zato nezbranost učencev. Ali jok in 

povzdigovanje glasov vseh Efigenij in Klitamnester. Bi 

zmogli v nedogled loščiti in ponavljati le delček teksta 

in narediti najboljše? 

Čustveno dogajanje je bilo burno, učenci pripravljeni 

delati in premagovati prepreke, včasih pa so nas tako 

trdovratno prepričevali, da bi naključni zunanji opazovalec 

pomislil, da smo učitelji v velikanski zmoti. Tako 

so bili zagreti, da smo pripravili tri postavitve z različnimi 

zasedbami vlog. 

V prvih dveh tednih, ko sem sama delala z razredom, 

sem si v globoki tišini zaželela imeti za skrivnega prišepetovalca 

Salomona. Nekateri trenutki so zahtevali 

resnične salomonske rešitve. 


Igra poveže tudi starše, kar je najgloblji smisel povezovanja 

osi starši in učitelji za dobro učenca. Eden 

izmed očetov je poklonil les in izdelal ščite. V dveh 

delavnicah so učenci in večinoma očetje izrisovali in 

barvali ščite. Pri tem smo lahko videli paleto različnih 

pristopov: od sodelovanja med očeti in sinovi, samostojnega 

dela učencev ali pa so očetje le počasi prepuščali 

delo sinovom. Mame so ta čas risale sceno ali 

izrezovale ščitnike. 

V naslednji delavnici so mame s hčerami barvale tunike 

vestalk. Tu je bilo zaupanja do samostojnega dela 

hčera več. Šivale in likale smo v zgodnji sobotni večer 

in se na koncu razšle z mislijo, da je likanje v skupini 

prijetna dejavnost. Tudi friziranje je spretnim rokam 

mam šlo dobro od rok in niso se pustile motiti, ko sem 

jih nestrpno priganjala. 

Na eni izmed vaj smo tešili lakoto s pico, ki jo je naročil 

eden izmed očetov. 

Igra poveže učitelje. Gospa Maletin nam je pripravila 

pester izbor primernih kostumov za izbiro, ki smo jih 

dopolnili, dodelali, da so bili ustrezni za našo igro. Gospa 

Jurgec je igro glasbeno opremila in izbrala inštrumente, 

primerne času zapisa igre. Zadnja dva tedna 

je vsakodnevno prisostvovala na vaji. Gospa Čuletič 

Talajič je dodala gib in ritem. Gospod Smolej nam je 

izdelal meče. 

V igro se vključijo tudi zunanji sodelavci, ki nimajo 

nikakršne povezave z igro, razen svojega znanja. Takšna 

je bila ga. Neža Vilhelm z založbe Modrijan. Dobrovoljno, 

brezplačno je bila pripravljena priti v razred 

učit izgovorjavo grškega dela besedila. In ne le da je to 

delala zastonj, ponudila se je, da nam pride pomagat 

tudi za latinščino. Gospa Neža iskrena hvala, človek 

komaj verjame, da je danes to še možno. 

In tako je prišel težko pričakovani dan. Predstava. 

Dopoldan je bila v dvorani groba tišina od začetka skoraj 

do konca. Pozno popoldan so nekateri starši kar obsedeli, 

drugi smo se sladkali z dobrotami mama, babic. 

Še dvomite o tem, da je razredna gledališka igra socialno 

orodje? 

Brez vsakega vpletenega ne bi bila to, kar je, oziroma 

bi bila drugačna. 

Še dvomite, da je izpeljava gledališke igre delovno 

povezovanje v duhu Steinerjevega znanja za dobrobit 

otrok in kljub vsem spodrsljajem več vredna kot razglabljanje 

o še tako pomembni temi. Še dvomite, da je to 

le pot v procesu zorenja otrok, pa tudi nas vpletenih? 

Še dvomite? 

Iskrena hvala vsem in naj mi bo oproščeno, če sem 

koga pozabila. 

Izšla je pripoved o čarobnih svetovih Zemlje 

ustvarjena za male in velike otroke: 

V SVETU VILINSKIH BITIJ 

avtorja Marka Pogačnika, 

z ilustracijami slikarke Simone Čudovan 

'Vilinski svet' je pravljični izraz za elementarna bitja Zemlje. Izročilo 

jih pozna kot škrate, vile ali rusalke. Dejansko pa predstavljajo 

celice Zemljine inteligence, obdarjene z nalogo ohranjanja celovitosti, 

zdravja in lepote našega čudovitega planeta. Tkanina življenja 

na Zemlji nastaja na osnovi njihovega, med seboj prepletenega 

delovanja. 

Pripoved o svetovih elementarnih bitij sta umetnika Marko Pogačnik 

in Simona Čudovan spisala in naslikala na osnovi njunih 

neposrednih izkušenj teh svetov. Med nastajanjem knjige sta 

na meditativen način vstopala med bitja zraka, zemlje, ognja in 

vode, pozorno opazovala tkivo teh svetov in svoja videnja zapisovala, 

da bi jih lahko otrokom karseda verodostojno predala. 


Cena 15,00 eur + poštnina 

(po povzetju ali po predračunu) 

Naročite jo lahko na email 

drustvo.vitaaa@gmail.com, 

ali na telefon: 040 835 523

U t r i n k i 

Zaključna igra 9. b razreda 

Kranjski 

komedijanti 

Igral sem vlogo Antona Tomaža Linharta, ki je bil 

velik domoljub. Šele ko igraš vlogo osebe, dejansko 

spoznaš, kako je ta živela in razmišljala. Včasih mi je 

Linhart predstavljal samo ime osebe, ki je napisal, oziroma 

prevedel, Županovo Micko, prvo slovensko igro. Šele sedaj 

sem ob igranju te vloge spoznal, koliko moči je potreboval 

za to, saj so skoraj vsi uglednejši ljudje na Kranjskem bolj 

cenili latinščino ali nemščino, kot slovenščino. Menim, 

da je bila naša igra vredna truda, saj smo ob njej spoznali 

zgodovinske osebe v drugačni luči. 

Christjan Kunstič 

Delo z igro je bilo zanimivo. Sprva je bilo 

dolgočasno, ker smo ves čas krajšali besedilo. 

Potem pa je prišel še slabši del, učenje besedila. 

Premlevanje enih in istih besed cele dneve, me je mučilo 

do konca. Največji problem je bil, da se je bilo potrebno te 

besede zapomniti. Zabavno je postalo, ko smo besedam 

dodajali gibe, oziroma osebam karakterje. Rezultat vaj je 

bil, da smo vsako besedo in vsak gib ponotranjili, da smo 

točno vedeli, kdaj je treba na oder in kdaj z odra. Delo je bilo 

naporno, a poučno in zabavno. Potrebno je bilo sodelovanje, 

saj je bila odsotnost ene osebe skoraj katastrofa. Pri vsem 

tem sem spoznal, da biti igralec ni lahko. Bili so trenutki, ko 

bi med vajo najraje umrl, a na koncu se nam je vse izplačalo. 

Matija Jesenko 

Vživeti se v svojo vlogo je res težko 

delo, zato moraš biti skoncentriran in 

resen. Lahko se je naučiti tekst, a svoj 

lik moraš začutiti in ga videti, kot da je resničen. 

Pozabiti moraš nase in vstopiti vanj, da postane 

osebnost. 

Nika Helena Ramovš 


Prav tako kot učna snov, tudi zaključna igra postaja 

vsako leto težja. Prejšnja leta je bila najtežja stvar 

besedilo, ker se nismo obremenjevali z igranjem. 

Letos pa smo se morali povezati z osebo, katero smo igrali, 

gibali smo se kot ona, izražali čustva kot ona... Še ena izkušnja 

več v mojem življenju. Čeprav je bilo delo zelo naporno in sem 

na vajah izgubil ogromno moči, sem se vseeno zelo zabaval. 

Satja Medvešek 

To je bila najtežja igra v vseh devetih letih. Njen 

jezik je bila stara slovenščina. Dobili smo občutek, 

da je vse mogoče, saj smo jo postavili v tako 

kratkem času. Vsak izmed nas se je moral zelo potruditi, da 

se je prelevil v osebo, katera on ni. Potrebno je bilo veliko 

potrpljenja tako s strani Nataše in učiteljev, kot tudi nas. Všeč 

mi je bilo, ker smo se ponovno povezali v veliko družino. 

Johana Musič 

Gledališče nastane šele takrat, ko igralec lahko 

podoživi osebo, katero igra in jo predstavi 

gledalcu tako kot je, z vsemi njenimi posebnostmi. 

Ob tem pride do novega ODnosa igralec : gledalec in za tem 

takoj še do novega ODnosa do SOigralca. Tako je gledališče 

vedno neka SKUPina. Med igralci (lahko tudi pevci, 

plesalci…) pride do SOigre, SOdelovanja, do SOodvisnosti, 

podpore eden drugemu, do SOustvarjanja. Tu se priključijo 

tudi scena, kostumi, maska, projekcije… Osnova pa je odnos 

med igralcem in gledalcem. V glavnem so naša življenja zelo 

podvržena SObivanju z ostalimi zemljani (ljudmi, živalmi, 

naravo) in tako lahko izkušnjo iz (SO)ustvarjalnega dela v 

gledališki predstavi otroci prenesejo na katerikoli dogodek in 

delo v življenju. Pri tem pa je pomemben tvoj lasten odnos do 

dela, sebe in ostalih. Pozitiven vložek, dobro delo se vedno 

obrestuje. Ne samo kot končni cilj, PREDSTAVA, ampak 

pomembna je POT do tega cilja. 

Nataša Tič Raljan 

Uspelo nam je, zato iskrena zahvala vsem, predvsem 

pa Nataši, ki nas je kot 'dobri angel' spremljala v 

najtežjem delu procesa, potrpežljivo raziskovala in 

negovala lik vsakega posameznega igralca in nam dokazala, 

da se splača vztrajati, piliti, biti resničen in iskren. 

Vera Grobelšek 


U t r i n k i 

Zaključna predstava 4.a razreda 

Froschkönig in 

Hans im Glück 

Dne 20.2.2013 je 4.a razred uprizoril razredno 

igro v nemščini, in sicer dve Grimmovi 

pravljici: Žabji kralj in Presrečni Anže. Dva 

meseca so učenci pridno vadili nemško besedilo, kar je še 

posebej pohvalno, saj so se letos prvič srečali z branjem in 

pisanjem tujega jezika. Kljub temu se je 4.a razred te naloge 

lotil pogumno in veselo ter zelo uspešno nastopal. Z lepo 

izgovorjavo in zanesljivim nastopom so nas razveselili in 

dokazali, da se je ves vloženi trud izplačal; vsak od njih se 

je med nastajanjem igre veliko naučil, tako na miselnem in 

jezikovnem kot tudi na socialnem področju. 

Petra Dovč 

Prav dobro se spomnim dneva, ko sva z gospo 

Dovč sedeli na hodniku, razmišljali in otrokom 

delili vloge. Potem pa me je med vajami kar 

nekajkrat spreletela misel ali bomo zmogli. Začetki so bili 

precej skromni. Otroci so se močno trudili, se učili, pridno 

vadili in prav vsak je vložil velik del sebe. Čisto vsak je 

naredil velik napredek, ko pa smo prejšnji teden predstavo 

uprizorili še zadnjič, tudi treme ni bilo več. Pokazali so 

veliko mero samostojnosti, usklajenosti in sodelovanja. 

Spogledali so se in to je bilo dovolj, da je bilo vse na svojem 

mestu. Pa še uživali so! 

Dragi otroci 4.a razreda, navdušena sem in vselej ponosna 

ter vesela za nas vse. Oder nas čaka... 

Lucija Florjanc Lukan 


Va b i l o 

PRAZNOVANJE 

OB DVAJSETLETNICI DELOVANJA 

WALDORFSKE ŠOLE LJUBLJANA 

Dobrih dvajset let 

je minilo od začetka delovanja prve waldorfske šole v Sloveniji. 

Na njih se bomo spomnili s pestrim dogajanjem s proslavo, 

namenjenim druženju vseh, ki so bili ali so povezani s šolo, 

v petek, 5. aprila in 

v soboto, 6. aprila 2013. 

Ker želimo, da se nas zbere veliko, 

po drugi strani pa je število sedežev v telovadnici omejeno, 

bodo v tajništvu na voljo 

brezplačne vstopnice za prireditev. 

Praznovanje se bo začelo v petek. 

V soboto dopoldan bo finale turnirja, 

od 16. ure naprej bodo na ogled razstave in 

dejavnosti v prostorih novega prizidka, 

dijaki pa bodo imeli odprto kavarno KWA. 

Ob 16.30 uri bo v viteški dvorani 

predstava mariborskih waldorfskih 

seminaristov. 

Osredja prireditev bo ob 18. uri v novi 

telovadnici in bo trajala približno eno uro. 

Temu bo sledilo druženje ob, za nas značilni, 

pogostitvi z dobrotami iz domačih kuhinj ;) . 

Ob 20.30 bo v telovadnici 

retro punk rock koncert (afterparty) 

učiteljskega benda 'Lucka kuhna' 

s številnimi gosti. 

Po poprejšnjih svečanih prigodah v 

prazničnem letu (mednarodna konferenca, 

pohod na Triglav, odprtje prizidka, srečanja 

nekdanjih generacij na bazarju …) 

je tokratno praznovanje namenjeno predvsem 

druženju vseh bivših in sedanjih 

'waldorfcev'! 

PRISRČNO VABLJENI! 


Š i r i m o o b z o r j a 

dr. Aric Sigman 

Vpliv zaslonske 

tehnologije na 

otroke 3. del 

Video deficit 

Otroka spodbuditi z močnimi avdio-vizualnimi vtisi ni 

enako kot ga navdihniti ali poučevati. Toda interesi proizvodnje 

zaslonske tehnologije so nam vsilili prepričanje, 

da bodo tako imenovani letom primerne oddaje na TV in 

DVD otroke oskrbele s kognitivno/intelektualno prednostjo, 

vključno z boljšim usvajanjem jezikov. Študije so odkrile, 

da 'če primerjamo učenje iz videov z ustrezno živo 

predstavitvijo, se običajno iz video posnetkov občutno 

manj naučimo' (Anderson and Pempek, 2005). Fenomen, 

imenovan 'video deficit' uporabljamo, ko želimo opisati 

opazovanje malčkov, ki brez težav razumejo opravilo, 

predstavljeno v živo, pogosto pa oklevajo, kadar jim je 

to isto opravilo prikazano na zaslonu. Da se ga naučijo 

potrebujejo večkraten prikaz. Pa vendar je trg 'izobraževalne' 

TV- in DVD-ponudbe za mlajše otroke promoviral 

prepričanje, da je učenje preko zaslona primerljivo oziroma 

da pogosto prekaša proces učenja žive predstavitve. 

Ameriška pediatrična akademija je ravnokar podala poročilo, 

ki pravi: 'Otroci se več naučijo iz žive predstavitve kot 

televizijske .. majhni otroci se najbolje učijo in potrebujejo 

interakcijo z odraslimi, ne z zasloni ... nestrukturiran čas 

igre je za razvijajoče se možgane dosti bolj dragocen kot 

elektronski mediji' (AAP 2011b). 

Proučevanje eno- do triletnih otrok je odkrilo, da je celo 

prisotnost televizije v ozadju občutno skrajšala čas njihove 

igre z igračami kakor tudi čas koncentracije med igro. 

'Torej, televizija v ozadju moti vedenje pri igri zelo malih 

otrok, tudi če niso pozorni nanjo. To posledično vpliva na 

kognitivni razvoj' (Schmidt et al., 2008). 

Poročilo ameriške pediatrične akademije 'priporoča, da 

starši in negovalci / ... / jasno spoznajo, da lahko ima 

njihova uporaba medijev (v ozadju), negativno učinkuje 

na otroke.' 

Bogatitev jezika 

Kljub trditvam, da učni DVD-ji in video posnetki majhnim 

otrokom koristijo, je študija, ki je bila objavljena v 

medicinski reviji Pediatrics, odkrila, da bi mogla uporaba 

takšnih produkcij njihov jezikovni razvoj dejansko zavreti 

(Zimmerman e tal., 2007a). Nadalje: celo izobraževalne 

TV-oddaje, DVD-ji in video posnetki niso pokazali nobenih 

pozitivnih učinkov na otroke do dveh let; otrokom ni 

koristilo, bodisi da so gledali 'izobraževalne' ali 'neizobraževalne' 

oddaje bodisi televizijski program za odrasle, kot 

so na primer 'Simpsonovi', 'Oprah' ali prenos športa. Prav 

tako v rezultatih ni bilo nobene razlike, če so z otroki sedeli 

in gledali tudi starši. Raziskovalci so še posebno dognali, 

da so otroci, mlajši od 16 mesecev, za vsako uro na 

dan, ki so jo preživeli ob gledanju posebnih, za majhne 

otroke razvitih DVD-jev in video posnetkov, kot je na primer 

'Baby Einstein' in 'Brainy Baby', razumeli povprečno 

šest do osem besed manj kot tisti otroci, ki tega niso gledali. 

Eden od avtorjev je izjavil: 'Vse več je dokazov, da 

nimajo nobene vrednosti in so lahko dejansko škodljivi. 

Glede na to, da nam je zdaj to znano, mislim, da so zdaj 

proizvajalci odgovorni, da dokažejo svoje trditve, kako gledanje 

teh programov pozitivno vpliva na kognitivni razvoj 

otrok. Dejstvo je, da bolj kot otrok gleda DVD-je in video 

posnetke, večji je učinek. Količina gledanja je pomembna.' 

(ibid.) 

Druga raziskava, ki je bila objavljena v evropski medicinski 

reviji Acta Paediatrica, je zaključila, da 'nobena 

študija do sedaj ni pokazala na prednosti gledanja televizije 

za majhne otroke (do dveh let). Prevladujejo dokazi, 

ki kažejo na potencialno nevarnost.' (Christakis DA 2009) 

Disney je sedaj ponudil odškodnino tistim staršem, ki so 

kupili DVD-je Baby Einstein (Times, 2009). 

Raziskovalci na harvardski medicinski šoli že nekaj časa 

nasprotujejo otroškim izobraževalnim programom. Na 

primer, v Recite ne televizijskim debelušnežem navajajo, 

da je gledanje televizije natančno obratno od tistega, kar 

malčki za svoj razvoj potrebujejo: 'gledanje televizije pri 

majhnih otrocih bi moralo biti odloženo na čim poznejše 

obdobje ... '' (Linne t Poussaint, 1998). Poročilo ameriške 

pediatrične akademije poudarja, da so 'majhni otroci, ki 

so veliko pred ekranom, v nevarnosti, da zamujajo v razvoju 

govora, ko začnejo hoditi v šolo.' 

Gledanje ekranske tehnologije vodi v vse manj 

branja 

Zgodnja izpostavljenost in vse več časa preživetega 

pred ekransko tehnologijo je tesno povezana z znatnim 


upadanjem časa, ki ga ljudje redno preživljajo ob branju 

knjig (Childwise Monitor, 2008). Predšolski otroci 

preživjo trikrat več časa pred televizorjem ali računalnikom 

kot ob branju knjig; tisti pa, ki imajo ekran v 

svoji spalnici, imajo manj možnosti, da bi začeli kaj 

kmalu brati. Primerjalna študija otrok v 41 državah je 

odkrila, da je Anglija od leta 2001 na lestvici mednarodne 

bralne pismenosti zdrsnila s 3. na 19. mesto. 

(PIRLS, 2007) Študija je odkrila, da več kot tretjina (37 

%) desetletnikov v Angliji igra računalniške igrice več 

kot tri ure na dan, kar je eno največjih mednarodnih 

razmerij; in raziskovalci so našli povezavo med tem in 

slabšimi rezultati v branju ter pismenosti. Zanimivo, 

da so na splošen upad najbolj vplivali slabši rezultati 

pri boljših bralcih. Pregled britanske ustanove za nacionalno 

pismenost je pokazal, da tretjina otrok zdaj 

ne uživa v branju in se ji zdi dolgočasno. In manj kot 

polovica 9-14letnikov je več kot enkrat na mesec brala 

leposlovje; omrežje je dosti bolj popularno. (National 

Literacy Trust 2010). 

Hiter upad branja je vodil v nedavno akcijo Podarimo 

milijon knjig, ki so jo uvedli v Veliki Britaniji z namenom, 

da spodbudijo ljudi k branju. 

Računalniki v izobraževanju 

Politiki, starši in šole so pod vedno večjim pritiskom, 

da v izobraževanje vključijo več ekranske tehnologije. 

Vendar se le malo ljudi zaveda obsežnih raziskav, ki 

ne podpirajo domneve o njeni koristnosti. Evropska 

raziskava med 15-letniki v enaintridesetih državah je 

na primer zaključila, da so tisti, ki so v šoli večkrat 

na teden uporabljali računalnik pokazali občutno in 

statistično dokazano slabše znanje pri matematiki in 

branju kakor tisti, ki so računalnik uporabljali redkeje 

(Fuchs and Woessmann, 2004). 

Študija z Duke University v ZDA, ki je vključevala 

150 000 učencev od 10.do 14. leta, je primerjala rezultate 

branja in matematike pri istih učencih, preden 

so doma dobili računalnik in po tistem. Raziskovalci 

so tudi lahko primerjali njihove rezultate s tistimi njihovih 

vrstnikov, ki so že prej imeli doma računalnik, 

in tistih, ki niso nikoli imeli dostopa do računalnika. 

Odkrili so, da lahko reden dostop otrok do računalnik 

dejansko zavira njihove bralne in matematične 

zmožnosti: 'Uvedba računalniške tehnologije doma je 

povezana z znatnimi in nenehnimi negativnimi vplivi 

na učenčeve rezultate testov pri matematiki in branju' 

(Vigdor and Ladd, 2010). Raziskovalec Jacob Vigdor je 

zaključil, da bi bil za šole, ki upajo, da bodo povečale 

znanje in s programom širjenja dostopa do računalnika 

doma zmanjšale vpliv socialno-ekonomske neenakosti, 

kontraproduktiven'. 

Raziskava Malamud in Pop-Eleches (2010) je merila 

izobraževalne učinke domačih računalnikov, ki jih 

je romunskim šolarjem priskrbela vlada, in ugotovila, 

da so imeli otroci, ki so dobili te računalnike 'občutno 

nižje šolske ocene v matematiki, angleščini in romunščini, 

toda občutno boljše rezultate pri testu iz računalniških 

spretnosti'. 

V raziskavi naključno izbranim 6 do 9-letnih dečkov, 

ki niso imeli lastnih računalniških iger, so v zameno za 

sodelovanje v Raziskavi o razvoju otrok ponudili računalnik 

in njihovi starosti primerne igrice. Rezultati so 

bili nedvoumni: 

'Dečki, ki so to dobili, so takoj začeli preživljati več 

časa ob igranju video igric in se manj vključevali v 

izvenšolske akademske dejavnosti kot primerljivi otroci. 

Prav tako so imeli takoj nižje ocene iz branja in pisanja 

in, po poročanju učiteljev, večje probleme s sodelovanjem 

pri pouku kot drugi primerljivi otroci ... Naša 

odkritja v celoti kažejo na to, da lahko lastništvo video 

ogric pri nekaterih dečkih škoduje akademskim dosežkom 

na način, ki ima za svet daljnosežni pomen.' (Weis 

and Cerankosky, 2010). 

Tudi odrasli so bili prepričani, da bodo računalniške 

mentalne vaje in 'naprave za možganski trening', 

ki so bile tako na široko oglaševane, izboljšale njihovo 

splošno kognitivno delovanje. S tem v mislih je študija, 

objavljena v znanstveni reviji Nature, ki je preiskovala 

to predpostavko in ki je vključevala 11.340 oseb, 

zaključila: 'Računalniške mentalne vaje ne povečujejo 

mentalnih spretnosti ... prav nikakršnih transfernih 

učinkov ni bilo od tega urjenja ... (trditve so) absolutno 

nepotrjene'. Avtorji študije so prišli do zaključka da je, 

prav tako kot pri izobraževalnih računalniških programih 

za otroke, tudi pri 'treningih možganov' za odrasle 

ali pri izboljšanju kognitivnih funkcij z redno uporabo 

računalniških mentalnih vaj, rezultat le večmilijonski 

dobiček industrije.' (Owen e tal., 2010). 

Socialna omrežja in akademski učinek 

Rezultati nedavne raziskave z naslovom Opis uporabe 

Facebooka in akademski učinki, verjetno niso bili presenetljivi: 

'Nobene povezave ni med trditvami učencev, 

da uporaba Facebooka ne vpliva na njihovo učenje, in 

našimi odkritji, ki kažejo na to, da imajo nižje ocene 

in preživijo manj časa ob učenju.' (Karpinski Et Duberstein, 

2009). Podobna študija je odkrila, da tri četrtine 

uporabnikov Facebooka ni verjela, da čas, ki ga 

preživijo na internetni strani, vpliva na njihovo znanje. 

Pa vendar so bile ocene uporabnikov Facebooka 20 % 

nižje. (Kirschner Et Karpinski, 2010). 

Duševno zdravje 

Čas, preživet pred zasloni, je povezan z duševnim 

zdravjem otrok. Nedavna medicinska raziskava z naslovom 

Gledanje ekranske tehnologije pri otrocih je 

povezano s psihološkimi težavami ne glede na fizične 

aktivnosti, je odkrila, da 'so otroci, ki preživijo (več kot) 

2 uri na dan ob gledanju televizije ali pred računalnikom, 

v večji nevarnosti za težje psihološke težave, ta 


nevarnost pa se še poveča, če otroci niso gibalno dovolj 

aktivni ... ' Oboje, gledanje televizije in uporaba računalnika, 

sta pomembna neodvisna cilja pri intervenciji 

za optimalno dobro počutje otrok, ne glede na nivo 

fizične aktivnosti – zmeren/aktiven ali ves čas pred 

ekranom. (Page e tal, 2010). 

Ameriška pediatrična akademija je objavila novo poročilo 

o Vplivu socialnih medijev na otroke, mladostnike 

in družine, ki se sedaj nanaša na 'facebook depresijo, 

definirano kot depresijo, ki se razvije, kadar 

otroci in najstniki preživijo velik del časa na socialnih 

omrežjih, kot je Facebook in začno potem kazati klasične 

simptome depresije'. Dodajajo mnenje, 'da je lahko 

intenzivnost online sveta faktor, ki sproži depresijo' 

(AAP 2011a). 

Poročilo Nacionalne družbe za preprečevanje zlorab 

otrok je leta 2010 odkrilo, da več otrok kot prej poroča, 

da so osamljeni; ko so število klicev na liniji za otroke v 

prejšnjih petih letih natančno pregledali, se je pokazalo, 

da so se klici zaradi osamljenosti potrojili. Med dečki 

se je v primerjavi z letom 2004 število kar petkrat povečalo. 

Ves čas nam dopovedujejo, da s takšno moderno 

komunikacijsko tehnologijo in sposobnostjo otrok, da 

z njo upravljajo, ti še nikoli niso bili med seboj tako 

povezani. Pa vendar, Fundacija za mentalno zdravje v 

svojem poročilu Osamljena družba opisuje vlogo tehnologije 

v povečanju osamljenosti poudarja: 'Internet 

je spremenil način medčloveške komunikacije, toda 

nekateri strokovnjaki trdijo, da socialna omrežja, kot 

sta Facebook in Twitter, spodkopavajo socialne veščine 

in sposobnost branja govorice telesa ... tehnologija ne 

omogoča fizičnega kontakta, ki ustvarja dobro počutje. 

Kognitivno delovanje se izboljša, kadar je odnos fizičen, 

kakor tudi intelektualen, zaradi kemijskih procesov, 

ki se odvijajo, ko smo z nekom v direktnem kontaktu' 

(Mental Health Foundation, 2010). 

Sodelovanje med družinskimi člani 

Študije na standfordski univerzi so vodile do teorije 

'nadomeščanja' uporabe interneta in raziskovalci 

to precej direktno povedo: 'Na kratko: ne glede na to, 

kako merimo čas, preživet na internetu, in ne glede 

na to, za kateri tip socialne aktivnosti gre, čas preživet 

na internetu skrajšuje čas, ki ga preživimo v direktnem 

kontaktu drug z drugim. / ... / Ena ura na 

spletu skrajša v povprečju čas za direktne kontakte za 

štiriindvajset minut.' In ob vikendih 'to pomeni, da za 

vsako minuto, ki jo preživimo na spletu, preživimo 48 

sekund manj časa z družinskimi člani ... Čas, ki ga 

preživimo doma na spletu, ima močan negativen vpliv 

na čas, ki ga preživimo z družinskimi člani' (Nie 2001, 

2003, 2005). 

Raziskava na univerzi v Kaliforniji – Los Angelesu, ki 

še vedno poteka, je odkrila, da se socialni razpad zdaj 

hitro povečuje, saj so medčloveško druženje na štiri oči 

nadomestila razmerja z ekranom (Campos e tal., 2009) 

Vpliv večopravilnih orodij je eno najbolj dramatičnih 

področij sprememb, ki jih znanstveniki opisujejo kot 

'tista, ki precej pomembno vplivajo na odnose v družini' 

(Orchs, 2006). S tem, ko vedno več časa preživimo pred 

ekrani, je vsako posledično zmanjševanje v socialni interakciji 

povezano s fiziološkimi spremembami, skupaj 

s povečano bolehnostjo in umrljivostjo (Sigman, 2009). 

Eno od mnogih poročil, ki so bila objavljena, je analiziralo 

druženje med družinskimi člani družin, kjer sta 

zaposlena oba starša, po tretji uri, ko pridejo otroci iz 

šole. In prišli so do nekaj zelo novih odkritij. O merjenju 

stvari, kot je 'neposredna bližina članov v domačem 

okolju' so poročali, da 'so se družinski člani redko 

zbrali skupaj v skupini. V povprečju so se vsi družinski 

člani tridesetih družin povprečno zbrali skupaj v domačem 

okolju le v 14,5 % primerih. Dosti pogosteje so 

zaznali, da so bili posamezni člani v domačem okolju 

sami – povprečno v 30 do 39 % primerov opazovalnih 

obhodov.' Najbolj zgovorna statistika je pokazala, da 

so v skoraj 35 % primerov našli otroke same doma. 

Merili so tudi druge vrste distrakcije, kjer otroci zaradi 

zaposlenosti z drugimi aktivnostmi (npr. gledanje televizije, 

igranje video igric, telefon) niso zaznali, da so 

se njihov starši vrnili domov. In odkritja so postala še 

bolj neprijetna, ko so se starši, ki so jih otroci ob njihovem 

prihodu domov ignorirali ali njihovega prihoda 

sploh niso zaznali, v veliki meri obnašali enako. Visok 

nivo ignoriranja, na katerega so ob srečanju s svojo 

družino naleteli očetje, je bil posebno osupljiv: '/ ... / 

zavračanje je kazal vsaj en otrok v družini izmed dveh 

tretjin od devetindvajsetih snidenj otrok/oče / ... / Pri 

očetih je bilo več primerov zavračanja s strani vsaj enega 

otroka v družini (86 %) kot pri pri materah (44 %).' 

Iz medkulturnega opažanja, kako se otroci pozdravijo s 

svojimi starši in drugimi, se znanstveniki v veliki meri 

strinjajo: 'Ti zadnji izsledki so vredni posebne pozornosti. 

Sociologi že dolgo dokumentirajo skoraj univerzalen 

pojav pozitivnega obnašanja v obliki pozdravljanja 

takrat, ko se dve ali več oseb ponovno snidejo potem, 

ko so bili dlje časa narazen. Pozdravljanje prizna človekov 

prihod, status in pokaže pozitivne namene, ki 

vsepovsod pospešijo prehod v socialno druženje z drugim.' 

Zaslonski mediji so to spremenili. (Campos e tal., 

2009) 

Empatija 

Čeprav mediji pogosto govorijo o tem, kako uporaba 

interneta in računalnika ljudem pomaga, da se hitro 

odločajo in filtrirajo velike količine informacij, pa nove 

raziskave ugotavljajo, da s tem lahko plačujemo visoko 

ceno pri socialnih in emocionalnih spretnosti, ki so pomembna 

za civilizirano obnašanje. Posebno se zdi, da 

je prišlo do zmanjšanja subtilnih zmožnosti zaznavanja 

nians v razpoloženju drugega. Študija delovanja možganov 

pri odraslih je pokazala, da možganski centri, 

povezani z empatijo, ob uporabi interneta niso pokazali 

praktično nikakršnega povečanega spodbujanja. 'Mladi 

rastejo s to tehnologijo in njihovi možgani so bolj 


prilagodljivi, bolj plastični in spreminjajoči se kot pri odraslih 

... Ko se možgani razvijajo in svojo osredotočenost 

prestavijo na veščine nove tehnologije, se odmikajo od 

osnovnih socialnih veščin'. (Small e tal., 2009) 

Raziskava, ki je bila objavljena v poročilih National 

Academy of Sciences (2009), je proučevala delovanje 

in razvoj možganov, ki je temelj značilnosti, kot je empatija. 

Znanstveniki so bili posebno pozorni na učinke 

elektronske tehnologije, ki zaznamuje digitalno dobo: 

'Hitrost in vzporednost procesiranja informacij, ki zahtevajo 

pozornost, bi lahko zmanjšala pogostost polnega 

doživljanja takšnih čustev z možnimi negativnimi 

posledicami'. Eden avtorjev je razložil navzkrižje teh 

procesov s hitrostjo današnjih medijev: 'Za nekatere 

vrste misli, posebno za moralno odločanje o socialnem 

in psihološkem stanju drugih, si moramo vzeti ustrezen 

čas za razmislek. Če se vse skupaj prehitro dogaja, 

človek morda nikoli ne bo v polnosti začutil psihološko 

situacijo drugih' (Immordino-Yang e tal., 2009). 

Nevroznanstveniki zdaj verjamejo, da so odkrili specializirane 

možganske celice, pravijo jim zrcalni nevroni, 

ki aktivirani dejansko omogočijo otrokom in mladim, 

da absorbirajo, oponašajo in integrirajo socialno vedenje. 

Verjamejo tudi, da tvorijo osnovo za to, da so otroci 

sposobni sprejeti stališče drugega. Otrokovi možgani 

imajo najbrž mnoge sisteme zrcalnih nevronov, ki se 

specializirajo za izvajanje in razumevanje ne le dejanj 

drugih, ampak tudi njihovega namena – socialni pomen 

njihovega obnašanja in njihovih emocij. 

Pri ljudeh, ki imajo zelo visoko stopnjo empatije, so 

sistemi zrcalnih nevronov izrazito aktivni. Študija delovanja 

možganov pri desetletnikih, ki so opazovali in 

oponašali čustvene izraze in socialne veščine, je odkrila 

direktno povezavo med nivojem delovanja v otroških 

sistemih zrcalnih nevronov in 'dvema določenima 

pokazateljema socialne funkcionalnosti pri pravilno razvijajočih 

se otrocih': empatijo in socialnimi veščinami. 

V reviji Neuroimage znanstveniki poročajo, da je pomen 

opazovanja in oponašanja vsakodnevnih socialnih aktivnosti 

in sistema zrcalnih nevronov 'lahko resnično pomembna 

za socialno delovanje v vsakdanjem življenju v 

času pravilnega človekovega razvoja'. Nič čudnega potem 

ni, da so te celice dobile svoja ljubkovalna imena, kot je 

nevroni empatije ali dalajlame. Zrcalni nevroni najbolje 

delujejo v resničnem življenju, ko so ljudje drug z drugim; 

navidezna resničnost in video posnetki so le bled nadomestek. 

(Rizzolatti, 2008ab; Umilta e tal., 2008; Pfeifer e 

tal., 2008). 

Današnji študentje na fakultetah se niso zmožni tako 

vživeti v drugega, kot so se tisti v osemdesetih in devetdesetih 

letih. Študija psihiatričnega oddelka Univerze v Mischiganu 

in Univerze Rochester se je lotila metaanalize s 

primerjavo rezultatov dvainsedemdesetih različnih študij 

glede empatije, ki so se med letoma 1979 in 2009 izvajale 

med skoraj 14 000 študenti. In rezultati so pokazali le 

malo laskavega za mlade: 'Največji upad empatije so odkrili 

po letu 2000. Kot so izmerili s standardnimi testi za 

to osebno lastnost imajo današnji študentje okoli 40 % 

nižjo stopnjo empatije kot njihovi kolegi pred dvajsetimi 

ali tridesetimi leti'. 

Raziskovalci so iskali še drugo mnenje in v povezanih, 

toda ločenih analizah za podobno obdobje v nacionalnih 

tipičnih vzorcih za Ameriko odkrivali spremembe v prijaznosti 

ljudi do drugih, v pripravljenosti pomagati. Mnogi 

ljudje menijo, da je sedanja generacija študentov, generacija 

jaz, ena najbolj egocentričnih, narcisoidnih, tekmovalnih, 

samozavestnih in individualističnih v moderni 

zgodovini ... Ni presenetljivo, da to rastoče poudarjanje 

sebe spremlja odgovarjajoče razvrednotenje drugih'. 

Ko so iskali krivca, ki je ukradel empatijo, so ponovno 

povsod naleteli na prstne odtise elektronskih medijev. 

Preiskovalci verjamejo, da bi lahko bilo samo povečanje 

izpostavljenosti otrok in mladostnikov medijem v tem 

času, zelo pomemben faktor. Opazili so, da je povprečen 

Američan, v primerjavi s pred tridesetimi leti, zdaj izpostavljen 

trikrat večjemu številu informacij, ki niso povezane 

z njegovim delom. 

Študija Univerze v Michiganu je zaključila, da lahko 

povečanje količine medijev igra tudi pomembno vlogo v 

upadu empatije. Lahkotnost sklepanja 'prijateljstev' na 

internetu bi lahko vplivala na ljudi, da bi se z večjo verjetnostjo, 

ko se jim ne da več odzivati na težave drugih, preprosto 

izklopili. 'Elektronski mediji so prav tako prispevali 

k družbenemu okolju, ki onemogoča, da bi se ustavili 

in prisluhnili nekomu, ki potrebuje nekaj naklonjenosti' 

(Konrath e tal., 2010a, b; 2011). 

Zaključek: Kaj storiti? 

Vprašamo se lahko, zakaj omenjene študije ne dosežejo 

tistih, ki odločajo, na primer evropskega parlamenta. 


Uvodnik Arhiva pediatrične in mladostniške medicine 

v ameriškem zdravstvenem združenju se je vprašal podobno: 

'Zakaj je nekaj, kar je bilo tako vsesplošno prepoznano 

kot vplivno in potencialno škodljivo, obrodilo tako 

malo rezultatov? Gotovo je bilo tudi nekaj pomanjkanja 

politične volje, da se postavi po robu ogromni in vplivni 

industriji razvedrilne tehnologije / ... / (Zaslonsko) tehnologijo 

je potrebno spoznati za pomembno nevarnost 

javnemu zdravju' (Christakis Et Zimmermann, 2006). Politiki 

imajo iz različnih razlogov vitalen interes, da ljudje 

gledajo zaslonske medije. In tako zdravniki kot politiki si 

želijo biti pri ljudeh priljubljeni. Če staršem povedo, da 

bi lahko ekranska tehnologija škodovala zdravju njihovih 

otrok, so postavljeni v položaj prinašalcev slabih novic. 

Prav tako ne smemo pozabiti dejstva, da so mnogi časopisi 

močno povezani s televizijskimi hišami in objavljajo 

mnoge članke in oglase o zaslonski tehnologiji medijih, 

proizvodih in servisih. Televizijske hiše pa gotovo niso 

motivirane, da bi ljudem rekle, naj gledajo manj televizije: 

ocene in prodaja so vitalnega pomena. Leta 1999 so 

raziskovalci z medicinske šole v Harvardu napovedali, da 

bodo 'igrače telebajski tisto leto prinesle 2 milijardi dolarjev 

dohodka.' 

Povezava med zaslonsko tehnologijo in zdravjem je zadeva, 

ki smo do sedaj prepuščali, da se je bodo, skupaj z 

raziskavami o medijih, lotili tisti v medijih in raziskovalci 

s področja izobraževanja. Vendar obstaja tu konflikt interesov, 

bodisi preko potencialnih profitov bodisi finančne 

podpore znanstvenim raziskavam. Tvorcev programov, 

softvera in omrežja ter tistih, zaposlenih v akademskih 

krogih ter izobraževalnih oddelkih, ne smemo jemati kot 

nepristranskih razsodnikov glede zdravja naših otrok. 

Najpomembneje, da bi zmanjšali porabo njihovih uslug 

s strani otrok, ni potrebno oblikovati partnerstva z medijsko 

industrijo, oziroma je kontraproduktivno. Tukaj je 

močan in očiten konflikt interesov. Če pogledamo izkušnje 

mnogih dežel s področja tobačne, alkoholne in slaščičarske 

industrije, lahko takoj vidimo, kaj se bo zgodilo. 

Med starostjo, pri kateri začnejo otroci gledati zaslonsko 

tehnologijo in številom ur gledanja na dan ter negativnimi 

učinki na fizično zdravje in počutje, ne glede na kakovost 

zaslonske tehnologije, obstaja povezava odmerek 

– reakcija. 

Na čas, ki ga otroci preživijo pred zaslonom, moramo 

sedaj gledati kot na pomembno vprašanje javnega zdravja 

in zmanjševanje količine časa pred zasloni mora postati 

naša nova prednostna naloga. Vlade so svojim državljanom 

vedno pripravljene svetovati glede otrok: svetuje 

o pomenu dojenja, koliko sadja in zelenjave na dan naj 

bi otrok pojedel, dnevnih potrebah po soli, količini alkohola 

pri mladostnikih, zaščitnih faktorjih proti sončnim 

žarkom, pasivnem kajenju, do spolnih navad najstnikov. 

Golo navajanje splošnih vodil glede tega, ali naj bi otroci 

gledali TV in koliko časa naj bi preživeli pred ekranom, bi 

torej težko jemali za vsiljivo. 

Čeprav se lahko zdijo popularne izjave, kot je 'zadeti ravnotežje' 

ali 'vsega v zmerni meri' razumno pomirjevalne, 

je ena glavnih ovir pri spodbujanju ljudi, da zmanjšajo 

čas, ki ga otroci preživijo pred zaslonom prav nejasnost 

izrazov, kot so 'zmernost' ali 'prekomerno'. Nihče nam 

ni povedal, kaj pravzaprav pomeni prekomerno. Zdi se, 

da se večina škode, povezane s časom, preživetim pred 

ekranom, pojavi, če otroci gledajo televizijo uro in pol na 

dan. Vendar jo gledajo povprečno tri do petkrat več časa. 

Čeprav je na koncu seveda odločitev o tem, koliko časa 

bo otrok preživel pred ekranom osebna, pa morajo biti 

starši o posledicah poučeni. Potrebujejo priporočila, kaj 

je idealno, tudi če se jih potem odločijo prezreti ali se jih 

ne morejo držati. V bodoče bi morali starši v Evropski 

uniji čas pred zasloni preprosto jemati kot še eno obliko 

porabe, ki jo merimo v urah/minutah na dan. In kot pri 

porabi drugih stvari je tudi to preprosto potrebno dojeti 

in ukrepati. Vsebino, ki so ji otroci izpostavljeni, bi moral 

evropski parlament obravnavati kot nekaj povsem ločenega 

in ne skupaj z glavno temo našega članka, ki govori o 

času, ki ga preživijo pred zaslonom. 

Predvsem pa bi evropski parlament moral vedeti, koliko 

ur mladi preživijo pred ekrani, posebno pa, pri katerih 

letih s tem začnejo. Cilj Evrope bi moral biti, da z ozaveščanjem 

zmanjša dnevni odmerek pri otrocih. Dobro je 

to, da lahko preprosto svetovanje, brez velikih finančnih 

vložkov, odločilno vpliva na zdravje otrok. Dober primer je 

študija Metabolizem in debelost (2008) ki kaže na to, da 

zmanjšanje časa pred zasloni vpliva na zmanjšanje količine 

maščobnega tkiva pri otroku. Če lahko skupni dnevni 

čas, ki ga preživijo pred ekranom, zmanjšamo in povišamo 

starost, pri kateri otroci s tem začnejo, bo to pomenilo 

občutno prednost za njihovo zdravje in dobro počutje. 

Tukaj je le nekaj idealnih vodil za starše. Tudi če se jih ne 

držimo povsem, pomembno je, da se jih zavedamo: 

• Rast možganov odraslega se v osemdesetih odstotkih 

dogaja prva tri leta otroštva, ko so na učinke 

ekranske tehnologije najbolj občutljivi. V zgodnjem 

otroštvu bi moralo obstajati nevtralno obdobje, ko bi 

bil otrokov razvoj varovan pred prezgodnjim izpostavljanjem 

zaslonski tehnologiji. Do tretjega leta starosti 

otroka bi morali odložiti oziroma do skrajnosti 

zmanjšati količino gledanja ekranov. 

• Starši otrokom ne bi smeli dovoliti, da imajo v svojih 

sobah ekransko tehnologijo. Če boste v otrokovo 

sobo namestili hladilnik, bo več jedel, če mu daste 

zaslon, bo več gledal. 

• Starše bi morali spodbujati, da nadzirajo, koliko časa 

preživijo njihovi otroci pri računalniških igricah. 

• Idealna časovne omejitve so: 

3–7 let: 0,5–1 ure na dan 

7–12 let: 1 uro 

12–15 let: 1,5 ure 

Nad 16 let: 2 uri 

Preden se odločijo, koliko časa bodo dovolili otroku, da 

gleda televizijo, morajo starši razmisliti tudi, koliko časa 

ta že preživi pred računalnikom, ko dela naloge. 


• Seznanjeni morajo biti s potencialnim vplivom medijev 

iz ozadja. 

• V paketih, ki jih mlade družine prejmejo ob rojstvu 

otroka, bi materam morali dati tudi napotke glede 

gledanja televizije za dojenčke in majhne otroke. 

• Babice, ki po porodu obiskujejo mlade mame, bi se 

morale zavedati teh medicinskih dokazov in svetovati 

staršem. 

• Jasli in vrtci bi morali glede tega ozaveščati starše, 

kot je to v Belgiji. 

• Šole bi morale zavzeti svoje stališče glede časa, ki 

ga naj otroci preživijo pred ekranom, tako v šoli, kot 

izven nje in s tem seznaniti učence in starše. 

• Kot vodilo bi moralo veljati, da naj otroci preživijo 

dosti več časa v resničnem svetu, kot ga preživijo v 

virtualnem. 

Mnogi so prepričani, da staršem ne bi smeli vzbujati občutka 

krivde, ker otroci toliko časa preživijo pred ekrani 

in v tako zgodnjem otroštvu. Toda moramo si biti na jasnem, 

da je otrokovo zdravje dosti pomembnejše od krivde 

staršev. Na srečo imajo starši, posebno mame, 'refleks' 

krivde, ko pride do tega, kaj je za njihove otroke prav. 

Evropska unija bi to morala izkoristiti. Če staršem otrok 

mlajših od treh let poveste, da so njihovi otroci lahko v 

nevarnosti, bi lahko bil, zaradi tega refleksnega občutka 

krivde rezultat ta, da bi imelo manj otrok v EU v svoji sobi 

ekrane in se bi čas, ki ga preživijo pred ekrani, zmanjšal. 

Kolikor vem, nobena medicinska šola, vladna zdravstvena 

inštitucija, niti svetovna zdravstvena organizacija nikoli 

ni sporočila, da so otroci, če ne uporabljajo zaslonske 

tehnologije v nevarnosti, ali da morajo preživeti pred zasloni 

več časa. To bi nam o tem moralo marsikaj povedati. 

Kakšna škoda bi sploh lahko nastala, če bi otrokom, 

mlajšim od treh let, preprečili gledati zaslonsko tehnologijo 

in skrajšali čas, ki ga pred zasloni preživijo starejši 

od treh let? Še bolj pametno bi lahko bilo: Postojmo in 

razmislimo, preden otroke še naprej izpostavljamo sedanji 

količini časa pred ekrani! 

Pa vendar, v Evropski uniji sedaj obstaja dovolj dokazov, 

da bi se lahko odločili, ali je bolje biti previden, kot 

da nam bi bilo nekoč žal, in da smo odgovorno odločni. 

Skratka, če otroci manj gledajo ekransko tehnologijo, ne 

morejo ničesar zamuditi, lahko pa zelo veliko, če jim še 

naprej dovolimo, da jo gledajo, kolikor želijo. Če ignoriramo 

vse več dokazov, ki zaslonsko tehnologijo povezujejo z 

otrokovim zdravjem, bomo morda na koncu odgovorni za 

največji zdravstveni škandal našega časa. 

Reference in celoten članek (v angleškem jeziku) si lahko 

ogledate na internetni strani: The Impact Of Screen Media 

On Children: A Eurovision For Parliament 


Celoten prevod članka si lahko zdaj preberete tudi 

na www.svitanje.si 

The Impact Of Screen Media On Children 

Video Deficit 

Ideal screen time limits are: 

3 - 7 years: 0.5 - 1 hour per day 

7 – 12 years: 1 hour 

12 – 15 years: 1.5 hours 

16+ years: 2 hours 

Parents must take into consideration how much time 

their children are spending doing homework on computers 

before coming to a decision on screen time for their 

child. 

• The potential influence of background or 'passive’ 

media should be explained 

• Advice in maternity ward 'birth packs’ should be 

given to mothers about infants and toddlers watching 

screens. 

• Health visitors should be aware of medical evidence 

and advise new parents. 

• Nurseries and day care centres should make parents 

aware of this issue, as is the case inBelgium. 


20 

• Schools should adopt a position on the amount of 

time children spend in front of a screen in and 

out of school and communicate this to pupils and 

parents. 

• As a guiding principle, children should spend far 

more time in the real world than they do in the virtual 

world. 

Many believe that we should not make parents feel 

guilty about the amount of time children spend in front 

of a screen and the early age at which they start. But 

we must now make a clear judgment that child health is 

more important than parental guilt. Fortunately parents, 

especially mothers, have a guilt ‘reflex’ when it comes 

to doing the right thing for their children. The EU should 

use this. If you tell parents of children under the age of 

three in particular that their children could be at risk, the 

maternal guilt reflex is in many cases likely to result in 

fewer EU children with screens in their bedrooms and a 

reduction in total child screen time..

Š i r i m o o b z o r j a 

Rob Waugh 

In vendar nasilne 

igre spreminjajo 

človeške možgane 

Učinek je že po enem tednu viden 

na MRI posnetkih 

Za nasilne video igrice in druge oblike računalniške 

zabave so že dolgo govorili, da naši mladini 

uničujejo možgane. Toda aktivisti, kot na primer 

profesorica na univerzi v Oxfordu, baronica Greenfield, 

so do zdaj v podkrepitev svojih trditev predstavili le malo 

dokazov. Toda obsežnejša raziskava na tem področju je zdaj 

pokazala zaskrbljujoče rezultate, ki potrjujejo njene trditve. 

'Ekranska tehnologija povzroča visok nivo razburjenja, ki 

potem v možganskem sistemu aktivira odvisnost,' je povedala 

nevrologinja, ko je obdolžila igrice, da pri otrocih povzročajo 

'demenco'. 

'To rezultira v še večji potrebi po dejavnostih pred 

zasloni.' 

In zdaj je prvi pravi znanstveni poskus analize čustev 

navrgel presenetljive izsledke, ki kažejo na to, da ima 

prav. Razlike v delovanju možganov med mladeniči, ki so 

igrali nasilne igre, in tistimi, ki jih niso, je bilo na naključnem 

vzorčnem primerku mogoče videti že po enem tednu. 

Predstavitev na letnem srečanju Združenje radiologov Severne 

Amerike je pokazala, da so za analiziranje učinkov 

nasilnih igric na delovanje možganov, uporabili MRI-posnetke. 

Študija je vključila 22 mladih fantov in uporabila 

magnetno resonanco kakor tudi ustne psihološke teste in 

matematične naloge. Ena skupina je en teden, po 10 ur na 

dan, igrala nasilne video igre, nato pa en teden počivala. 

Druga skupina ni v tem času igrala nobenih iger. Po enem 

tednu se je pri skeniranju določenih možganskih centrov 

pri igralcih iger pokazalo manj dejavnosti. Dr. Yang Wang 

je izjavil: 'Prvikrat smo odkrili, da je vzorčni primerek naključno 

izbranih mladih fantov po tednu igranja nasilnih 

iger, v določenih frontalnih predelih možganov, pokazalo 

manj aktiviranosti.' Ti možganski centri so pomembni za 

nadzor čustev in nasilnega vedenja. 

Raziskovalci pa so bili pri svojih najdbah previdni. Vsako 

učenje novih aktivnosti povzroči v delovanju možganov 

spremembe, ki so vidne na MRI-posnetkih, zato študija še 

ne dokazuje, da so ravno nasilne igre tiste, ki spreminjajo 

obnašanje. Dobra novica za starše je, da so se spremembe 

po enem tednu v veliki meri zmanjšale. 

Dr. Wang je za Medical News Today povedal: 'Ti učinki 

kažejo na to, da nasilna video igra dolgoročno vpliva na 

delovanje možganov.' To je prvi dokaz, da imajo video igre 

učinke na možgane, ki jih je mogoče zaznati – ali so ti 

takšni, da skupina igralcev pri pridobivanju novih sposobnosti 

pač drugače uporablja svoje možgane, pa ostaja 

še skrivnost. 

Zaskrbljujoče pa je dejstvo, da so, kot je videti, prizadeta 

področja povezana s kognitivnimi funkcijami in čustvenim 

nadzorom. Gospod Wang in njegova skupina z raziskavami 

v tej smeri še nadaljuje. 



Violent games DO alter your brain - and the effect is visible in MRI 

scans in just a week 

Violent video games and other computer entertainment have long been criticised for damaging 

youngsters’ brain. 

But activists such as Oxford Professor Baroness Greenfield have often presented little science to back up their 

allegations. However, extensive research into the subject has now provided worrying results that support her 

claims. ‘Screen technologies cause high arousal which in turn activates the brain system’s underlying addiction,’ 

the neurologist said last month in an attack that accused games of causing ‘dementia’ in children. 

‘This results in the attraction of yet more screen-based activity.’ 

And now the first genuinely scientific attempt to analyse the emotive subject has thrown up astonishing results 

that suggest she is right.Differences in brain activity between young men who played violent games and 

ones who didn’t were visible in a randomly assigned sample in just one week. Waldorfske novice, pomlad 2013 21

Z a n i m i v o s t i 

Christian von Arnim 

Nekdanji waldorfski 

učenec dobitnik 

prestižne knjižne 

nagrade v Ameriki 

Nekdanji waldorfski učenec je prejel eno najbolj 

prestižnih nagrad v ameriškem literarnem svetu. 

William Alexander, bivši učenec waldorfske šole v 

Kimbertonu, je za svoj domišljijski roman Skrivnosti goblinov 

prejel nagrado v kategoriji za mlade pisce. 

■ William Alexander 

Nagrado so mu podelili na slovesnosti v New Yorku, ki je 

bila 14. novembra 2012. Knjiga Skrivnosti goblinov je bila 

izbrana med 314 predlaganimi deli v tej kategoriji. 

Knjiga, ki je namenjena otrokom med osmim in dvanajstim 

letom, pripoveduje o Rowniju, najmlajšemu v čarovniški 

skupnosti Graba, v kateri živijo otroci brez doma. 

Skupnost Graba ima hišo, ki se premika na nogah kokoši 

in je bila delno navdihnjena z likom Babe Yage v ruski 

folklori. Rowni pobegne in se odpravi iskat svojega pogrešanega 

brata. Na poti sreča skupino gledaliških goblinov 

in izve za skrivni izvor mask. Zdaj ga na južnem območju 

mesta Zombay lovijo ptiči iz Grabe, na severu ga iščejo 

stražarji Lorda Mayorja, reka med njima pa postaja jezna. 

Mesto je potrebno rešiti in le goblini vedo, kako. 

'Za zgodbe, posebno domišljijske, velja predvsem to, da 

imajo zmožnost postaviti pod vprašaj naše temeljne človeške 

predstave o sebi,' je v intervjuju z Publishers Weekly 

svoj prvenec komentiral Alexander. 'Ni nujno, da so stvari 

takšne, kot bi morale biti. Vedeti moramo to, zapomniti 

si moramo in zgodbe so prve, ki nam to lahko pomagajo 

dognati,' pojasnjuje na svoji spletni strani. 

Alexander že piše svojo naslednjo knjigo z naslovom Demonska 

pesem, ki se prav tako dogaja v Zombayu, in ki 

bo izdana marca. 'Ni ravno nadaljevanje,' pojasnjuje za 

Publishers Weekly. 'Dogaja se v istem času kot Skrivnosti 

goblinov, v istem mestu, nekateri liki so isti, vendar je obe 

knjigi mogoče brati ločeno. Če slučajno preberete obe, lahko 

v vsaki vidite v ozadju dogajanje v drugi knjigi.' 

William Alexander je študiral dramo in folkloro na akademiji 

Oberlin in angleški jezik na univerzi Vermont. Trenutno 

živi, piše in uči v Minneapolisu v Minnesoti. Njegove 

kratke zgodbe so bile objavljene v mnogih časopisih in antologijah, 

med njimi Weird Tales, Lady Churchill's Rosebud 

Wristlet, Interfections 2 in Fantasy: najboljša zgodba 

leta 2008. 

Ameriška nacionalna knjižna fundacija, katere cilj je, 

da 'slavi najboljše v ameriški literaturi, širi občinstvo in 

poudarja kulturni pomen dobrega pisanja v Ameriki', podeljuje 

te nagrade že vse od leta 1950. Zmagovalce izbere 

neodvisna porota petih pisateljev. 

Članek je bil objavljen na spletni strani 

Erziungskunst – Waldorfpedagogik heute. 


Waldorf alumni wins prestigious US book award 

A 

former 

Waldorf pupil has won one of the most prestigious awards in the US literary world. William 

Alexander, an alumni of Kimberton Waldorf School, was the winner in the Young People’s Literature 

category of the National Book Awards for his fantasy novel Goblin Secrets. 

The award was presented at a ceremony in New York on 14 November. Goblin Secrets came first out of a total 

of 314 submissions in the category. 

The book, which is aimed at ages 8-12, is about Rownie, the youngest in Graba the witchworker’s household 

of stray children. Graba has a house that moves around on chicken legs and was partly inspired by the figure 

of Baba Yaga in Russian folklore. Rownie escapes and goes looking for his missing brother. Along the way he 

falls in with a troupe of theatrical goblins and learns the secret origins of masks. Now Graba’s birds are hunting 

him in the Southside of the city of Zombay, the Lord Mayor’s guards are searching for him in Northside, and 

22 

Waldorfske the River novice between pomlad them 2013 is getting angry. The city needs saving—and only the goblins know how.

O E C e l j e 

Suzana Tomažič Blatnik, razredničarka 1. r 

Pust, pust 

nasmejanih ust 

Ta je rekel, da bo klovn. 

Ta bo raje velik slon. 

Ta bi rad bil krokodil. 

Ta pa se bo le umil. 

Ta ostal bi kar doma – 

Noče biti maškara. 

Na preganjanje zime smo se v 1. razredu 

waldorfske šole v Celju pošteno pripravili. 

Travniški palček Pin nam je prišepnil, kako in 

kaj. Tako so naše ročice hitele rezati, lepiti, šivati in krasiti 

že veliko pred pustnim torkom. 

Izdelali smo glasne ropotulje, saj brez njih na pustnem 

rajanju pač ne gre. Sešili smo visoke palčkove 

kape z majcenimi zlatimi zvončki in šale, ki so jih krasili 

veliki pisani gumbi. Da pa bi nas vila Zima resnično 

slišala in povabila v deželo vilo Pomladi, smo za njo 

pripravili pustno izštevanko za pet prstov in norčavo 

pustno pesmico. Na pustni torek so prišli v šolo namesto 

otrok cvetlični palčki. V ročicah so nosili zalivalke, 

svetilke, culice na palici in bili prešerno razigrani. V 

takšnem vzdušju se je naša palčja družinica odpravila 

v 2. razred. Tam so nas že nestrpno čakala pravljična 

pustna bitja in skupaj smo prisluhnili pravljici o pustu, 

ki nam jo je povedal palček Vinko. Podaril nam je 

dve košarici pustnih dobrot, in ko so si vse maškare 

napolnile želodčke z dobrotami, se je pričelo rajanje. 

Lahko nam verjamete, da je bilo zelo zelo veselo. 

Zahvala za donacijo 

Društvo Izvir, katerega člani so tudi naši 

starši, je Waldorfski šoli Celje doniralo akustični 

pianino, ki ga bomo uporabljali pri 

pouku evritmije, jutranjem petju, glasbeni 

vzgoji, šolskih praznikih in razrednih igrah. 

Pianino je nepogrešljivi del vsake waldorfske 

šole in nadvse smo veseli, da smo navkljub 

težkim časom brezplačno dobili izvrsten 

inštrument. 

Ker imamo na obstoječi lokaciji premalo 

prostora, da bi pianino tudi sprejeli, smo ga 

pripeljali v naše nove prostore v Žalcu, kjer 

bomo jeseni zakorakali v nove šolske prostore, 

ki bodo rešili prostorsko stisko celotne 

devetletke. Več o naših novih prostorih, 

o waldorfskem vrtcu, ki ga tudi odpiramo v 

Žalcu ter o imenu šole, pa v poletni številki 

waldorfskih novic. 

Zahvaljujemo se vsem članom društva, da so s svojo 

donacijo oplemenitili naše delo. Iskrena hvala! 


O E M a r i b o r 

Upanje umre 

zadnje 

Živela je majhna opica, ki so jo vse druge opice 

poniževale. Toda ta opica se je hotela izkazati pred 

ostalimi. Hotela je poskusiti nekaj novega, česar še 

nobena opica v okolici ni poskusila. Izbrale je plavanje. Ko je 

opičji trop posedal po bližnjih drevesih, se je opica vrgla iz 

najbližje veje in čofnila v vodo 

Ko so ostale opice videle, kako je lovila sapo in lezla iz vode, 

so se ji začele posmehovati, tako da je bila za njih opica še bolj 

smešna in trapasta kot prej. Zdaj so se ji še bolj posmehovale in 

metale vanjo sadeže in karkoli, kar jim je prišlo v roke. 

Toda mala opica ni tako zlepa obupala. Poskusila je plavati še 

in še, vsak dan. In čeprav jo je trop zasmehoval, je bila odločena, 

da jim bo pokazala, da lahko splava. Poskušala je dneve in dneve, 

pa čeprav je bilo že skoraj brezupno. Druge opice so jo začele 

občudovati zaradi njene vztrajnosti in morda mala opica še 

danes poskuša preplavati malo jezerce zraven velikega drevesa. 

Ana Markovič, 7.r 

ŽIVIŠ 

Če si sam vase zazrt, 

si kot ptica v kletki zaprt. 

In ko se okoli ozreš, 

iz kletke odletiš, 

na novo zdaj začneš, 

se na tla spustiš. 

Svoboden postaneš, 

tok vetra ujameš 

in ugotoviš, 

da zdaj zares živiš. 

Zoja Funda Lipnik 

ZIMA 

Kako sladko se blešči 

zima, v sijaju sonca, v 

belini snega. 

Na vsaki veji je kup snega, 

kajti snegec pada z neba. 

Zunaj pod nebom lisica 

divja, noter pod snegom 

se krt smehlja. 

Lisica po bregu zgrmi, 

hrček od smeha žari. 

Nik DelevićPredikaka 

PRIJATELJ 

Če te prijatelj razočara, se 

počutiš razočaran, jezen, 

prizadet in razburjen. Saj ni 

naredil nečesa tako, kot smo 

pričakovali. 

Prijatelj nas je užalil z grdo 

besedo ali s čim drugim in 

zaradi tega se počutimo 

žalostni, sami, izdani in boli 

nas, saj tega od njega nismo 

pričakovali. 

Če nas prijatelj razveseli, se 

počutimo veseli, razburjeni, 

vznemirjeni in se smejemo. 

Prijatelj nas lahko preseneti 

na več načinov, lahko se 

tresemo, smo presenečeni, 

razburjeni in vznemirjeni. 

Matija Cevokuk 

PRIJATELJSTVO 

Prijateljstvo je sveto, 

sveto kakor svet, 

je v mavrico odeto, 

podoben mu je cvet. 

Prijatelja sta dva 

in med njima teče vez, 

naj ta vez se nikoli in nikdar 

ne spremeni v les. 

Če zvest prijatelj boš ostal, 

življenje zlahka boš prestal. 

Tara Kuster 

PRIJATELJ 

Prijatelj je kot ptica – 

ko prileti in žvrgoli, 

v srcu ti toplo je, vse se ti smeji. 

Ko ga ni, je tiho, je pusto, 

je v tebi črna luknja, žalostno je to. 

Pa pomisli: kdaj ptič odleti? 

Ko ga ti preplašiš, ti ga prepodiš… 

Zato prisluhni, ne izrabi ga, 

ne izrabi prijateljstva, ki je jot 

ptičica. 

PRIJATELJSTVO JE KOT 

CVETICA, 

če zalivaš ga, ti zacveti, 

če ga ne, pa oveni. 

Prijatelja sta vedno dva, 

en premalo je za to, 

saj prijateljstvo je vez, 

ki ne pride kar tako. 

Če prijatelj nekaj naredi, 

se vanj zazrejo vse oči. 

Nekaterim čuden se zazdi, 

a tebi je še vedno isti – 'ti'. 

Prijatelj je lahko žival, 

lahko je kamen, dim, vihar. 

Lahko je vse, kar si želiš, 

ča za to sam kaj narediš. 

Prijatelj človek je, kot vsi, 

a v njem je nekaj takega, 

kar v vsakem ni… 

V njem je nek poseben žar, 

ki nima ga kar vsak slepar. 

Xoxo 

PRIJATELJSTVO 

Svet, v katerem zdaj živimo, 

vse prepoln je zablod, 

hodimo brezsrčno mimo, 

le brezčutje vsepovsod. 

Ni iskrenosti, poštenja, 

ni zaupanja v ljudi, 

le še kruta, trda trenja, 

kot zveri smo, se mi zdi. 

Rada roki bi podala 

vsem ljudem tega sveta, 

jim prijateljstvo bi dala, 

naj ceniti vsak ga zna. 

Saj prijateljstvo je sreča, 

je zvestoba brez meja, 

vdanost tiha, v srcu speča, 

je pripadnost, ki velja. 

Dajmo, bodimo prijazni, 

dobri si prijatelji, 

saj le prijateljstvo brez mej 

vrti nam ta naš svet naprej. 

Malči 

Lili

Waldorfske novice - Pomlad 2013

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?