Waldorfske novice - Pomlad 2013

More documents

Recommendations

Info

V z g o j a o t r o k a Dorit Winter Waldorfski učitelj: Nekdo, s komer bi lahko 'kradli konje' Star pregovor pravi, da se kot učitelj rodiš in ne narediš. In v tem bi lahko bilo več kot le zrno resnice. V prejšnjih časih, takrat ko sem sama hodila v srednjo šolo, so bili waldorfski učitelji rojeni za ta poklic; ne pripravljeni na nekem izobraževanju, kajti to niti ni obstajalo. Leta 1964 sem maturirala na šoli Rudolfa Steinerja v New Yorku, in učili so me, kot jim jaz pravim, člani panteona' waldorfskih učiteljev v Severni Ameriki. Ti prvotni waldorfski učitelji so bili prvotni na mnogo načinov. Nam, mladim, so se vsem zdeli nekoliko nenavadni. Zagotovo se nam niso zdeli kul. Vendar smo jih spoštovali. Spoštovali smo njihovo nenavadnost. Jasno nam je bilo, da nas učijo učitelji, za katere se je zdelo, da so oddaljeni od modnih novosti, trendov in popularne kulture. Bili so 'učitelji'. Učili so nas. In to so opravljali z obilico izkušenj, znanja, moči in topline. Z nekaterimi od njih sem se znova srečala v svojih poznih dvajsetih letih, ko sem na tej isti šoli začela učiti. Mnogi od njih so bili kasneje moji kolegi na waldorfskih konferencah in drugih dogodkih. Osupla sem bila nad tem, kako so znali zbuditi zanimanje, nad njihovo neomajnostjo, njihovo trdno človečnostjo. Večina jih je bilo rojenih učiteljev; eden ali dva sta študirala antropozofijo v Evropi; vsaj eden od njih je obiskoval izobraževanje za waldorfske učitelje v Nemčiji. A večini učiteljev tistega časa takšno izobraževanje ni bilo na voljo. Tako so se učili pri delu, ob delu ter skozi lastno izobraževanje in razvoj. Danes, ko sem enaindvajset let v tem poklicu izobraževanja waldorfskih učiteljev, iz izkušnje vem, da se waldorfski učitelji, razen redkih izjem, ne rodijo več. Nekateri so rojeni učitelji; še vedno pa se morajo naučiti waldorfskega dela. In kaj je to? Ah, ja, test za pogovor na potovanju z letalom: 'Sem računalniški programer,' reče vaš sosed na letalu. 'In vi?' 'Jaz sem ... oh .. jaz učim.' 'Kaj učite?' 'Učim učitelje, kako naj učijo.' 'O?' Vzdih: 'Učim učitelje, kako biti waldorfski učitelji.' 'Oh ja, waldforfski, slišal sem že za to. To je za (izberite eno ali več razlag): a) otroke z disleksijo b) glasbeno nadarjene otroke c) majhne otroke d) otroke, ki potrebujejo umetnost e) otroke bogatih družin In zdaj moram dobronamernemu poizvedovalcu, ki mu niso znane predpostavke, metode in cilji waldorfske pedagogike razložiti, kaj to je. Kako to narediti? In kako potem razložiti, kaj pomeni izobraževanje waldorfskih učiteljev? To je pomemben trenutek, od katerega je odvisno marsikaj. Enako razlago o sami waldorfski pedagogiki in o bistvu izobraževanja waldorfskih učiteljev moram dati tudi mojim odraslim študentom. Tudi med njimi so mnogi, vsaj na začetku, le dobronamerni poizvedovalci. Kar povem, mora biti skoraj osebno in večplastno, saj je odvisno od poizvedovalca. Več nians bistrosti ko je pri njem prisotnih, bolj pester je lahko odgovor. S študenti se tudi po 1140 urah našega izobraževanja še vedno ukvarjamo z vprašanjem 'Kaj je waldorfsko?' in 'Kaj pravzaprav v našem seminarju delamo?' 4 Waldorfske novice pomlad 2013
Žal pa waldorfske tehnike ne obstajajo! Najprej se mora človek naučiti razmišljati, kar pa ni enostavno. Steiner uporablja izraz 'morfološko mišljenje', kar pomeni način razmišljanja, ki lahko osvetli naše lastne zmede, ki lahko skozi navidezno prodre do izvornega. Logika je le del te vrste razmišljanja. To ni hladno, abstraktno, receptivno mišljenje. Vendar tudi ni brezoblično in kaotično. To je tisto mišljenje, ki pravzaprav rešuje življenjske probleme. Steiner je začel razvijati svoje zmožnost za te vrste mišljenja, ko se je pri devetih letih srečal z geometrijo in tu odkril svet, v katerem je mogoče 'videti' zakonitosti mišljenja. Izobraževanje za učitelje, ki ga vodim, je triletni program, ki se odvija ob vikendih in poletnih tednih. Po navadi študentje šele v drugem letniku dojamejo, da lahko čutenje postane organ znanja, ki lahko brez sentimentalnosti stvari dojema in razume. Ideja, da bi čutenje lahko bilo objektivno, zveni kontradiktorno. Toda ravno ta zmožnost objektivnega čutnega življenja dopušča človeku, da postane waldorfski učitelj. Waldorfski učitelj mora ljubiti svoje učence, vendar ne na tak način, kot ljubijo otroka starši. Cilj waldorfskega učitelja je, da dovoli otroku, da zraste v lastno osebnost. Učitelj ne sme stati na poti njegovega razvoja. Ne sme ustvariti majhne kopije sebe. Ne sme imeti rad en aspekt otroka in zanemariti vse ostale. V svojem predavanju prvim waldorfskim učiteljem je Rudolf Steiner rekel: 'Vse bolj moramo iskati svojo pot do lastne naloge, ta pa je, da človeška bitja naredimo resnično človeška. Zveni preprosto. Toda ta trditev sproža veličastna in obsežna vprašanja. Kaj natanko je 'resnično človeški'? Tukaj tiči ključ do usposabljanja waldorfskih učiteljev. Njihova človečnost je tista, ki mora biti razvita. To je vse. Kar skušamo narediti na izobraževanju za učitelje, je prav tisto, kar skušamo narediti pri vzgoji in izobraževanju otrok: razviti zdrave sposobnosti za mišljenje, čutenje in voljo. Ne gre za to, da bi bodoči učitelji bili ali postali bistri, posebno ne po konvencionalnih akademskih merilih dobrega spomina in verbalnih ter matematičnih veščin. Ne gre za to, da bi postali umetniki, posebno ne na način, kot to ocenjujejo konvencionalni institucionalni vzorci za umetniške veščine. Tudi ne gre za to, da bi bili popolnoma predani. Waldorfski razrednik dela v imenu 'resnično človeških' odraslih, v katere se bodo otroci razvili. Učitelj bodočih waldorfskih učiteljev dela z odraslimi, ki jih omejujejo življenjske navade in obremenjuje njihova identiteta, ki jo je pogosto potrebno prilagoditi in ki bi radi v razred vstopili s seznamom waldorfskih tehnik v rokah. Zanimivo je, da se psihoanaliza vedno osredotoča na starše in ne na učitelje. Morda zato, ker se učitelji ne identificirajo tako močno z otroki. Če že, se morajo naučiti videti otroke takšne, kot so, in ne takšne, kakršni se, skozi učiteljeva z biografijo obarvana očala, zdijo. Učitelj ne more izkoristiti razreda zato, da bi razumel svoje zgodbe. Sploh ga ne sme izkoristiti. Z njimi mora imeti povsem odprt odnos. To pomeni: mora jih ljubiti, toda njegovo dobro počutje ne sme biti nikoli odvisno od njih. Zato je pomembno, da bodoči učitelj spozna samega sebe in postane čustveno neodvisen. Umetniške dejavnosti našim odraslim študentom pomagajo, da spoznavajo sami sebe. Ko vidiš, da je glina pač takšna, kot si jo naredil, da je slika takšna, kakršno si naredil, da si pri evritmiji pač takšen, kakršen si, da se zdi, da imaš enake težave pri vsakem predmetu, potem se je težje izogniti spoznanju, da si manj uravnotežen, kot si mislil. Kot je pri samovrednotenju po intenzivnem poletnem tečaju napisal neki študent: 'Sit sem bil tega, da sem povsod, kamor sem šel, naletel nase.' Isti študent je napisal tudi: 'Naredil sem nekaj osebnih prebojev.' Za potrebno stopnjo samostojnosti je potrebno notranje delo, in to notranje delo je tisto, ki ga na prvem mestu lahko nudi waldorfsko izobraževanje. Stalna notranja rast je pomembna sestavina paradigme waldorfskega učitelja in je tisto, kar nas dela drugačne. Waldorfske novice, pomlad 2013 5
Page 2 and 3: K a z a l o Waldorfske novice Časo
Page 6 and 7: V z g o j a o t r o k a Mnogi začn
Page 8 and 9: aznolikost sposobnosti, ki jih lahk
Page 10 and 11: Igra poveže tudi starše, kar je n
Page 12 and 13: Prav tako kot učna snov, tudi zakl
Page 14 and 15: Va b i l o PRAZNOVANJE OB DVAJSETLE
Page 16 and 17: upadanjem časa, ki ga ljudje redno
Page 18 and 19: prilagodljivi, bolj plastični in s
Page 20 and 21: • Seznanjeni morajo biti s potenc
Page 22 and 23: Z a n i m i v o s t i Christian von
Page 24: O E M a r i b o r Upanje umre zadnj

Waldorfske novice - Pomlad 2013

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?