Waldorfske novice - Pomlad 2013

U v o d n i k
Čebula
Iztok Kordiš
Letos se nihče ne more pritoževati, da ni več prave zime. Snega je toliko, kot že
dolgo ne, in zima tudi v dolini kar traja in traja. Ampak ali je kdo lahko to slutil
pred novim letom. Takrat smo bili ponovno priča stalnim menjavam hladnega in
izredno toplega vremena in obetala se je nova zima brez snega. V skrbeh, ali bomo
lahko izvedli naše tekanje po planotah Slovenije, sem preko Jureta prišel v stik s
staro gospo z Vojskega, ki je iz čebule, prav ste prebrali, iz čebule napovedala, da
bo zima dolga in da bo sneg padel po 15 januarju. In je padel sneg in je padal in
občasno še kar pada.
Pri nas so projekti, ki jih pripravijo dijaki in devetošolci ob zaključku srednje oziroma
osnovne šole, osrednji dogodek, pravzaprav pravi zaključek šolanja na waldorfski
šoli. Vedno znova sem presenečen nad kvaliteto (vsaj večine) in nad pestrostjo
izbire tem. Seveda si je v množici projektov težko zapomniti vse, ampak nekateri ti
kar ostanejo v spominu, tudi če mogoče niso bili ravno med najboljšimi. Tako mi
je ostal v spominu projekt izpred let, ki je med drugim prestavljal zgodovino glasbenih
zapisov. Pradvsem mi je ostal v spominu trenutek, ko je dijak z nekakšnim
norčavim začudenjem pokazal gramofonsko ploščo, staro dobro Lp-jko, takorekoč
simbol naše mladosti, češ, poglejte kakšne čudne, da ne rečem primitivne, stvari
so nekoč davno uporabljali. V tem delčku trenutka sta se srečala dva svetova, za
katera sem se šele takrat jasno sploh zavedal, da sta dva in v tem delčku, v tem
izrazu se je pokazalo kako malo časa je potrebno, da imajo mlade generacije popolnoma
drugačno percepcijo kot le malo starejše. Prešinilo me je tudi, kako se
pravzaprav ne zavedamo spremeb, ki smo jim vsak dan priča in ki jih konec koncev
tudi sprejemajo, saj je jasno, da danes praktično nihče več ne posluša glasbe preko
gramofona ali kasetofona.
In potem sem prejšnji teden po kakih petih letih začel resno razmišljati o zamenjavi
starega dobrega prenosnika. Seveda se je spet vse zamenjalo, vse je novo, boljše,
nov procesor, novi Windowsi, nov ekran, ohišje, trdi disk, grafika, kdo sploh še
uporablja nekaj, kar je bilo razvito pred petimi leti. Ampak najbolj me je začudilo,
ko so mi povedali, da gredo CD-ji počasi iz uporabe. Zdaj naj bi bilo vse na ključkih,
zunanjih super zmogljivih diskih, predvsem pa na internetu. Torej, počasi naj bi
bilo vse zapisano nekje v nekem supermogočnem centralnem sistemu, hkrati pa takoj,
kadarkoli in kjerkoli, preko različnih naprav vsakomur dosegljivo. Te naprave,
ki postajajo vse bolj zmoglijive, si postajajo po lastnostih in paleti možnosti, ki jih
ponujajo hkrati tudi vse bolj podobne. Telefon zna toliko kot računalnik, računalnik
kot fotoaparat, kmalu boš že iz kemičnega svinčnika lahko izvedel, kje je spet
zmagala Tina Maze ali kje se je kak prijatelj spremenil v diktatorja in ga je potrebno
nujno zamenjati. Ničesar več ne boš mogel narediti, ne da bi vesoljni svet zvedel
za to. Ampak ali niso že v starih knjigah zapisali, da je vse zapisano v vsem, samo
brati se moramo naučiti. Zavest se viša in paradoksalno, tudi s pomočjo razvoja
tehnike prehajamo iz informacijske družbe v družbo zavesti.
V tem obdobju se moramo še toliko bolj zavedati tudi odgovornosti do skupnosti in
pomena vsakega posameznika v skupnosti. Zavedati se moramo, kako vplivamo en
na drugega, kako sami ustvarjamo in soustvarjamo svoje in tuje usode, zavedati se
moramo, kako pomembna je vsaka naša misel, vsako naše na videz še tako majhno
dejanje.
In, kot sem zadnjič v čajnici ne prav vljudno poškilil na računalnik na sosednji
mizi: 'Kjer je namen ozaveščanja, ozaveščanje, destrukcija ni potrebna.'
Waldorfske novice, pomlad 2013 3