Waldorfske novice - Pomlad 2013

Žal pa waldorfske tehnike ne obstajajo! Najprej se
mora človek naučiti razmišljati, kar pa ni enostavno.
Steiner uporablja izraz 'morfološko mišljenje', kar pomeni
način razmišljanja, ki lahko osvetli naše lastne
zmede, ki lahko skozi navidezno prodre do izvornega.
Logika je le del te vrste razmišljanja. To ni hladno, abstraktno,
receptivno mišljenje. Vendar tudi ni brezoblično
in kaotično. To je tisto mišljenje, ki pravzaprav
rešuje življenjske probleme. Steiner je začel razvijati
svoje zmožnost za te vrste mišljenja, ko se je pri devetih
letih srečal z geometrijo in tu odkril svet, v katerem je
mogoče 'videti' zakonitosti mišljenja.
Izobraževanje za učitelje, ki ga vodim, je triletni program,
ki se odvija ob vikendih in poletnih tednih. Po
navadi študentje šele v drugem letniku dojamejo, da
lahko čutenje postane organ znanja, ki lahko brez sentimentalnosti
stvari dojema in razume. Ideja, da bi čutenje
lahko bilo objektivno, zveni kontradiktorno. Toda
ravno ta zmožnost objektivnega čutnega življenja dopušča
človeku, da postane waldorfski učitelj.
Waldorfski učitelj mora ljubiti svoje učence, vendar
ne na tak način, kot ljubijo otroka starši. Cilj waldorfskega
učitelja je, da dovoli otroku, da zraste v lastno
osebnost. Učitelj ne sme stati na poti njegovega razvoja.
Ne sme ustvariti majhne kopije sebe. Ne sme imeti
rad en aspekt otroka in zanemariti vse ostale.
V svojem predavanju prvim waldorfskim učiteljem
je Rudolf Steiner rekel: 'Vse bolj moramo iskati svojo
pot do lastne naloge, ta pa je, da človeška bitja naredimo
resnično človeška. Zveni preprosto. Toda ta trditev
sproža veličastna in obsežna vprašanja. Kaj natanko
je 'resnično človeški'? Tukaj tiči ključ do usposabljanja
waldorfskih učiteljev. Njihova človečnost je tista, ki
mora biti razvita. To je vse.
Kar skušamo narediti na izobraževanju za učitelje, je
prav tisto, kar skušamo narediti pri vzgoji in izobraževanju
otrok: razviti zdrave sposobnosti za mišljenje,
čutenje in voljo. Ne gre za to, da bi bodoči učitelji bili
ali postali bistri, posebno ne po konvencionalnih akademskih
merilih dobrega spomina in verbalnih ter matematičnih
veščin. Ne gre za to, da bi postali umetniki,
posebno ne na način, kot to ocenjujejo konvencionalni
institucionalni vzorci za umetniške veščine. Tudi ne
gre za to, da bi bili popolnoma predani. Waldorfski razrednik
dela v imenu 'resnično človeških' odraslih, v
katere se bodo otroci razvili. Učitelj bodočih waldorfskih
učiteljev dela z odraslimi, ki jih omejujejo življenjske
navade in obremenjuje njihova identiteta, ki jo je
pogosto potrebno prilagoditi in ki bi radi v razred vstopili
s seznamom waldorfskih tehnik v rokah.
Zanimivo je, da se psihoanaliza vedno osredotoča na
starše in ne na učitelje. Morda zato, ker se učitelji ne
identificirajo tako močno z otroki. Če že, se morajo naučiti
videti otroke takšne, kot so, in ne takšne, kakršni
se, skozi učiteljeva z biografijo obarvana očala, zdijo.
Učitelj ne more izkoristiti razreda zato, da bi razumel
svoje zgodbe. Sploh ga ne sme izkoristiti. Z njimi mora
imeti povsem odprt odnos. To pomeni: mora jih ljubiti,
toda njegovo dobro počutje ne sme biti nikoli odvisno
od njih.
Zato je pomembno, da bodoči učitelj spozna samega
sebe in postane čustveno neodvisen. Umetniške dejavnosti
našim odraslim študentom pomagajo, da spoznavajo
sami sebe. Ko vidiš, da je glina pač takšna, kot si
jo naredil, da je slika takšna, kakršno si naredil, da si
pri evritmiji pač takšen, kakršen si, da se zdi, da imaš
enake težave pri vsakem predmetu, potem se je težje izogniti
spoznanju, da si manj uravnotežen, kot si mislil.
Kot je pri samovrednotenju po intenzivnem poletnem
tečaju napisal neki študent: 'Sit sem bil tega, da sem
povsod, kamor sem šel, naletel nase.' Isti študent je
napisal tudi: 'Naredil sem nekaj osebnih prebojev.'
Za potrebno stopnjo samostojnosti je potrebno notranje
delo, in to notranje delo je tisto, ki ga na prvem
mestu lahko nudi waldorfsko izobraževanje. Stalna notranja
rast je pomembna sestavina paradigme waldorfskega
učitelja in je tisto, kar nas dela drugačne.
Waldorfske novice, pomlad 2013 5