Views
8 months ago

Gorički vrh 2017

LETNI INTERVJU »Ne rada

LETNI INTERVJU »Ne rada govorim o sebi, to bi morali drugi …« »Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč.« Nada, mnogi te poznamo kot vedno nasmejano žensko z nasmehom od ušesa do ušesa, ki uživa v glasbi in z energijo na odru okuži nastopajoče in občinstvo. Kaj pa bi povedala o sebi tistim, ki te ne poznajo? Kam segajo tvoji začetki? Rojena sem bila ljubečim staršem kot tretji otrok, v obrtniški družini. Imela sem pestro otroštvo, saj sem nenehno hotela slediti starejšima, ali bratu ali sestri. Ker smo doma imeli krojaštvo, smo tudi vsi otroci krenili po poti šivanja … Imela sem pestro otroštvo, saj sem nenehno hotela slediti starejšima, ali bratu ali sestri. Najpomembnejše v mojem življenju – izvir moje, kot ste rekli energije, pa je zapisan v Svetem pismu. Jezus je povabil: »Kdor je žejen, naj pride k meni in naj pije. Kdor veruje vame, bodo, kakor pravi Pismo, iz njegovega osrčja tekle reke žive vode.« Jn 7,37–38 Tega sem se zavedla v svojem otroštvu, ko so se mi že začela postavljati različna, zelo odločilna vprašanja za mojo prihodnost … Tvoja posebna ljubezen je glasba. Kdaj je glasba postala stalnica v tvojem življenju? Kako si začela svojo glasbeno pot? Glasbe pri naši hiši ni manjkalo. Oče se je učil igranja na violino, mama na mandolino. Moj brat Herman je začel igrati tamburico, sestra Dragica pa harmoniko. Tudi jaz sem že kot otrok, na skrivaj, raziskovala črno-bele tipke. Ko sta mama in ata v delavnici šivala, sem odšla delat domačo nalogo, a hitro zatem poizkušala iz enega ali drugega instrumenta izvleči kakšno melodijo. V cerkvi sem kaj hitro začela igrati tamburico in harmoniko. Nekaj časa pozneje smo kupili tudi lep bel klavir. Tako že od svoje mladosti naprej sodelujem v cerkvi na glasbenem področju, kar mi je v posebno veselje, da lahko slavim Boga za talente in s talenti, ki mi jih je dal. Glasbe pri naši hiši ni manjkalo. Vemo, da si zborovodkinja zbora Maranata. Koliko let že opravljaš to vlogo in kaj bi posebej izpostavila? To vlogo opravljam polnih trideset let, kajti poslanstvo zbora Maranata je, da s pesmijo ponese to najčudovitejšo – veselo vest odrešenja do vseh ljudi. Zato naš zbor z veseljem vztraja že toliko let neprekinjenega delovanja in, kot vse kaže, bo še naprej povezoval ljudi, ki želijo opravljati to isto nalogo, da slavijo vsemogočnega Boga in mnogim prinašajo resnico Evangelija Jezusove ljubezni in večnega življenja z Njim. Zares je samo Božja milost, da smo skupaj kot velika družina in to neprekinjeno že toliko let, kljub veliki starostni razliki, od 15 do 77 let, in tako različnimi karakterji. Želim si, da vsak Jezusa spozna kot osebnega Odrešitelja in da ga vsi skupaj slavimo in oznanjamo. Želim, da smo skupaj, ne samo da bi se učili pesmi, ampak tudi ob poslušanju in proučevanju Božje Besede, da bi v spoznavanju Boga rasli … Vsak nastop in koncert je potem le izraz tega spoznanja oz. odnosa z Jezusom. Kot ste prej omenili, ta »energija«, ki odseva z odra – ne gre dejansko za energijo, ki jo imamo, ampak za Osebo, ki jo imamo! Je kdo še posebej pomemben na poti tvojega glasbenega razvoja, ki bi ga želela posebej izpostavit? Mnogokrat ne razumemo, zakaj se na poti našega življenja srečujemo s to ali ono osebo, a ko se potem čez dolga leta ozremo nazaj, opazimo, da so ti ljudje v našem življenju pustili neko posebno sled … 14 | Gorički vrh · april 2017

LETNI INTERVJU Veliko oseb je »šlo ob meni«, ki so me vzgajali, učili, svetovali ter spodbujali na raznih področjih in obdobjih mojega življenja. Vsem sem neizmerno hvaležna in se Bogu zahvaljujem za vse njih. Bi pa mogoče izpostavila mojega prvega glasbenega vzgojitelja, ki je danes najstarejši pevec v našem zboru, tj. Viktor Benko st., ki me je navdušil za igranje na tamburico in nenehno spodbujal ter podpiral vse moje glasbene ideje in projekte. Ko sem bila v tehnični šoli in za tem delala v tovarni Mura, pa čeprav kot mojstrica, se glasbi nisem odpovedala, kajti skoraj 15 let sem bila v družbi osebe, ki je dala pečat moji glasbeni ustvarjalnosti. »Tovaršica« Marija Rituper je moja glasbena vzornica, katero sem poslušala, opazovala in tako spremljala vsako njeno potezo, tako na zborovskih in solističnih vajah, kakor tudi na vseh nastopih. Tudi naša Anita in Simon sta z veseljem hodila k njej na ure klavirja. Zelo sem ji hvaležna za njen neprecenljiv delež, ki ga je tako vgradila v vse nas. Zdravniki so mi povedali, da za njega ni več nobenega upanja. Takrat sem vedela, da lahko tudi v teh najtežjih trenutkih pridem k našemu vsemogočnemu živemu Bogu, katerega opevam, častim in oznanjam, kajti samo On mi lahko vrne mojega zvestega in najtesnejšega sopotnika, prijatelja, sodelavca ... Tako se je tudi zgodilo, Jezus je uslišal naše prošnje, zbudil in ozdravil mojega moža in sprejel naše zahvaljevanje za Njegovo popolno delo ozdravljenja in odrešenja na križu Golgote. Za tem, po petih letih, naju je Bog obdaril še s četrtim sinom, ki smo ga vsi skupaj poimenovali Jakob. Koliko glasbenega navdušenja si prenesla na svojo družino, otroke in moža? Vsekakor sva z možem tudi svojim sinovom omogočila glasbeno izobraževanje in vključevanje v instrumentalne in vokalne skupine. Moj mož me je že kot postaven mladenič osvajal z igranjem na mandolino, v zboru pa je že od samega začetka »močen« tenorist in solist. Jonatan je pianist, zaigra tudi na harmoniko, a najraje igra na svoj klarinet, po novem pa tudi na berdo; v zboru pa lahko slišimo njegov globok glas – bas. Gabrijel je hornist, a zadnje čase zelo uživa ob bas kitari; v zboru poje čudovit tenor. Gregor je V 30 letih delovanja zbora Maranata verjetno nisi rasla samo glasbeno, ampak so se verjetno zgodile še katere druge prelomnice, ki so vplivale na tvoje življenjske prioritete? V tem obdobju sem doživela in preživela marsikaj. Iznenada mi je umrl ljubeč oče, poročila sem se s svojim izvoljencem, v razmaku dveh let rodila sinova Jonatana in Gabrijela, potem se je v večnost preselila tudi moja mama. To je bilo zame zelo težko obdobje, kajti ni bilo več vsakodnevno pripravljenih obrokov hrane, ni bilo več nobenega varstva za otroke in ni bilo najdragocenejše življenjske svetovalke na dosego rok. In v tem času sem rodila tretjega sina Gregorja. Ko je le-ta dopolnil komaj tri leta, je moj ljubi mož ležal v komi v bolnišnici. Iz vsega povedanega bi lahko rekli, da je družina tvoj temelj. Kako se kot ženska vidiš v vlogi matere? Kako te vidijo tvoji otroci? Blagoslavljam jih ob vsakem odhodu in prihodu. Trudim se, da sem jim na razpolago vsak čas … Kot mati svoje sinove z veseljem vzgajam in učim, radi beremo Božjo Besedo, ki nam daje prave smernice za zadovoljno in radostno življenje ter v preprostih molitvah izražamo svoje zahvale in prošnje Njemu. rojen kitarist in odličen tenor solist. Jakob ima tudi izreden glasbeni talent, njegov glavni instrument je pozavna, zaigra pa tudi na klavir in tamburico. Glasbeno izobraževanje otrok je v porastu, kar kaže na to, da igranje instrumenta ni samo pridobivanje strokovnega glasbenega znanja, ampak je tudi učenje za življenje. Gorički vrh · april 2017 | 15

Suhokranjske poti pomlad 2013 - Občina Žužemberk
Ogledalo, številka 93, april 2013 - Občina Vojnik
Revija PRO - December 2017
Podoživeti hočem vsak prostor vrtca Zvonka Grum Vojniški vrtec kot ...
Suhokranjske poti, oktober 2009 - Občina Žužemberk
OGLEDALO, številka 82, julij 2011 - Občina Vojnik
OGLEDALO, Številka 54, 14.april 2006 - Občina Vojnik
Glasilo Vizita - št.33_34 - Splošna bolnišnica Novo mesto
P O S T O J N S K I - Občina Postojna
april 2008 - Občina Logatec
Suhokranjske poti, oktober 2008 - Občina Žužemberk
Številka 1/313 - Cinkarna Celje
Od socialne delavke do uspešne podjetnice ... 3 ... - Agencija Mori doo
NOVICE OB^INE DUPLEK, letnik 11, {tevilka 3, javno glasilo
Aplenca - Občina Komenda
OGLEDALO, Številka_69, marec 2009 - Občina Vojnik
Glasnik januar - februar2009 - Občina Škofljica
Urednikova beseda bf 3/2012 - Frančiškani v Sloveniji
LeGra - Å olski center Novo mesto
30. december 1963 (št. 717-718) - Dolenjski list