Revija Svitanje - Zima 2015

Širimo obzorja
Kapital in duh 1. del
Samo Simčič
Trije postopki so v ekonomskem ali bolje finančnem
področju bistveno pomembni za razumevanje
odnosa med kapitalom in duhom. To so: menjava,
kopičenje kapitala in posojanje.
Menjava
Banka natisne denar in je njegov lastnik. Izroči ga v
obtok, da bi ga bilo mogoče zamenjati za blago in storitve.
Ne glede na to, kdo ima denar v roki, je njegov lastnik
banka. Ko pride do zamenjave, nastane vrednost.
Denar obstaja prvotno le kot zaslužek. Dobimo ga na
upanje, kot kredit ali kot dar, ki nam omogoča življenje
in delo, to pa mu daje vrednost. Ko ga porabimo za to,
se prej ali slej vrne v banko, ta pa ga spet daje naprej v
obtok in kreditira z njim ustvarjalne dejavnosti.
Bankovec preide preko zamenjave za blago in storitve
v druge, tretje roke in tako dalje. Določi vrednost cele
vrste predmetov in storitev, zato ni potrebno imeti v obtoku
toliko denarja v gotovini, kolikor je blaga in storitev.
Zadostuje majhen del. Kolikor hitrejši je tok menjav,
toliko manj gotovine je potrebno. Strokovnjaki menijo,
da je gotovine v svetu toliko, da pokrije okrog 10%
svetovnega kapitala. Okrog 90% kapitala obstaja samo v
knjigovodstvu v obliki zabeleženih računov in izplačil.
Viri ustvarjanja blaga in storitev se izčrpajo. En del
vrednosti je treba odvesti za obnovitev in zagotavljanje
obtoka. Zato je treba imeti ideje, kako to storiti. Odvedena
vrednost ne teče v ustvarjanje blaga in storitev,
temveč v človekov duh. Tu ne gre samo za duh, ki
ustvarja ekonomske ideje, temveč za njegovo ustvarjalnost
nasploh. Če v družbi ni splošnega ustvarjalnega
duha, to je kulture, tudi ni ekonomskih idej. Če je idej
več, kot jih zmore uresničiti obstoječi ekonomski tok, in
če je njihovo uresničenje upravičeno, je treba natisniti
nov denar in ga vložiti vanje. Denar se tako in tako
postara in ga je treba zamenjati za novi denar, vendar
mora pred tem s prej omenjenim odvajanjem vrednosti
in vlaganjem v človeški duh oživljati ekonomske tokove,
potem pa ga lahko jemljemo iz obtoka. V eni od
majhnih ekonomskih skupnosti je bil narejen poskus.
Ko je nekdo plačal neko storitev ali predmet, je bankovec
ali vsota plačilnega sredstva izgubil en manjši
del svoje vrednosti. Ta del je takoj stekel v prosvetno
in kulturno dejavnost. Pri naslednji menjavi s tem bankovcem
ni bilo več mogoče poravnati iste vrednosti kot
prej. In tako dalje, dokler ni pristal na ničli. Kot takšen
je pristal v upravi banke, ki ga je vzela iz obtoka in
ustvarila novega. Tako naj bi bilo zagotovljeno stalno
prehajanje kapitala v duh in iz njega v kapital.
Kopičenje kapitala
Vzporedno z menjavo poteka kopičenje kapitala. Že to,
kar imamo v denarnici ali na svojem računu, je nakopičen
kapital. Razpolagamo z njim, plačujemo, barantamo
in špekuliramo, četudi v majhnem obsegu, moralno
ali nemoralno. V postopkih menjave in zagotavljanja
ekonomskih tokov so potrebne večje ali manjše vsote
gotovine ali kapitala, zabeleženega v knjigovodstvu.
Toda če ta kapital miruje, nima vrednosti. Treba ga je
vložiti v ekonomsko dejavnost. Kapital pa lahko ustvarimo
tudi iz nič. Če je na voljo dejavnost ali ideja dejavnosti,
ki lahko postane ustvarjalni ekonomski tok, lahko
to dejavnost ovrednotimo. Če je banka pripravljena
prevzeti odgovornost za to, lahko odpre račun, ki mu
pripiše dejavnosti ustrezno vrednost. Dejavnost mora
nato to vrednost upravičiti. Kopičenje kapitala je tako v
tesni zvezi s posojanjem, vlaganjem kreditiranjem.
Posojanje
Kapital je na voljo za uresničevanje gospodarskih, socialnih
in kulturnih idej. So trije načini, ki jih lahko
uporabimo za te namene. Če nam uspe ustvariti dobiček,
lahko tega uporabimo za razširitev ali izboljšanje
svoje dejavnosti ali za uresničenje novih dejavnosti. To
15