K a z a l o
Waldorfske novice
Časopis Waldorfske šole Ljubljana
POMLAD 2016, ZAPOREDNA ŠT. 89
Waldorfska šola Ljubljana
Streliška 12, 1000 Ljubljana
www.waldorf.si, tajnistvo@waldorf.si
Izdajatelj:
PARSIVAL, zavod, Ljubljana
Kašeljska cesta 150 C, 1260 Ljubljana-Polje
Tel: 031 725 909
DŠ: 94313008, TR: 02031-0254286474
Splet: www.svitanje.si, revija@svitanje.si
Uredniški odbor:
Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič,
Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš,
Mario Čuletić, Simona Pajk, Boštjan Štrajhar
Sodelavci:
David L.Brierley, Godi Keller, Jože Školc,
Gabriel Suggate,Djurdja Otrzan,
Baldo Mikulič, dijakinja 3.l. Mojka Končar,
Katarina Bertoncelj, K.N.Jensterle,
Sonja Hudeček, Tadeja Štular
Fotografije:
arhiv WŠL, arhiv OE Savinja,
arhiv OE Vrtec Kranj,
arhiv OE Gorenjska (vrtec in šola)
Namesto uvodnika 3
Razstrupljanje otroštva 3
Širimo obzorja 4
Evropa jutri 2. del 4
Iz poučevanja 18- in 19-letnikov 4
Pomen iger na waldorfski šoli 10
Zdravje 11
Antropozofsko zdravljenje odvisnosti 11
Duševna higiena 14
Šola za odkrivanje glasu 17
Utrinki 18
Astronomija in slovenščina v 7. b 18
Drugačnost bogati 19
OE Gorenjska 20
Po Savi smo spustili Gregorčke 20
Ali se otroci še vedno radi igrajo? 21
Črna kobila 22
Čarobni čas za igro 23
Šola za starše 23
Zgodba 24
Bodite previdni glede vaših dvomov 24
Naslovnica:
Anja Kravogel
Šola v naravi Učencev OE Savinja
Lektoriranje:
Tatjana Kamenšek
Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk, zzigc.net
Časopis izhaja štirikrat letno
skupaj z revijo Svitanje.
Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov in
knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa
ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem
Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja.
ISSN 1854-0430
Revijo sofinancira
Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport
2 Waldorfske novice
N a m e s t o u v o d n i k a
Sue Palmer
Razstrupljanje otroštva
Igra na prostem
Dolga tisočletja so se igrali otroci na prostem.
Raziskovali so skrivne kotičke v svoji okolici,
gradili skrivališča, plezali na drevesa, čofotali
po lužah in potočkih, izdelovali potičke iz blata in dišave iz
cvetnih lističev ter tekali naokoli, se igrali gusarje in vojake
ali pravljične junake.
Skratka, odzvali so se notranjemu klicu, s katerim so
se v času odraščanja seznanjali s svetom, v katerem
so živeli. Igra na prostem ne razvija pri otroku le zmožnost
obvladovanja telesa in koordinacije; pomaga mu
tudi usvajati osebne spretnosti in lastnosti (čustveni
razvoj), uči jih sporazumevanja z drugimi (socialni razvoj)
in odkrivati ključne predstave o času, prostoru,
stvareh in mehanizmih (kognitivni razvoj).
In – kot se spominja vsak, starejši od petindvajset let
– otrokom to zelo koristi. Žal pa je začela 'prava igra' te
vrste pred približno tridesetimi leti izginjati …
KAJ SE JE ZGODILO Z IGRO NA PROSTEM?
Igre na prostem je vse manj zaradi kombinacije naslednjih
dejavnikov:
• na razpolago je bilo primerno razvedrilo ob sedenju
pred ekrani, ki je zelo hitro postalo zgrešena
dejavnost otrok,
• strahovi odraslih glede nevarnosti izven doma,
nekateri od teh so osnovani (kot je nevarnost prometa)
in nekateri nekoliko manj, razen če bi živeli
na vojnem območju ali na področju, kjer živijo
pedofili,
• razpad lokalnih skupnosti, v katerih so vsi odrasli
pazili na okoliške otroke in staršem povedali, če
so se pojavile kakšne težave.
ZAKAJ JE POMEMBNO, DA OŽIVIMO AKTIVNO IGRO
NA PROSTEM?
Obstaja mnogo dokazov, da je take vrste igra od zgodnjega
otroštva dalje pomembna tako za fizično kot
mentalno zdravje za vse življenje. Priložnosti za igro
zunaj, na prostem, kot kaže, izboljšujejo tudi učne
dosežke.
KAJ LAHKO NAREDIJO STARŠI, DA BO TAKO, KOT JE
PRAV?
• Že od prvih mesecev življenja peljite otroke na
prosto kolikor mogoče pogosto, da se lahko plazijo,
racajo, tekajo, skačejo in raziskujejo. Ne uporabljajte
hojc, če ni nujno potrebno.
• Kadar ste z njimi zunaj, jih učite o varnostnih
ukrepih, dokler ne vidite, da jih je otrok popolnoma
usvojil. Enako tudi glede 'nevarnosti odraslih'.
• Z otrokom raziskujte širše okolje – vse ulice, parke,
neobljudena področja, gozdove, plaže, ki so
v bližini vašega doma. Taborjenje na počitnicah
(tudi če samo en teden) so čudovit način, kako
mestnim otrokom predstaviti podeželje. Naj vas
ne odvrne vreme – samo primerno se oblecite.
• Dogovorite se z drugimi starši, da skupaj nadzirate
igro malčkov na prostem. Dajte jim, kolikor je
možno, svobode.
• Skupaj z drugimi starši omogočite, da bo vaše lokalno
okolje kolikor se da varno, da se bodo starejši
otroci lahko sami igrali zunaj. Ideje si oglejte
na spodnji internetni strani.
• Redno jemljite svojega otroka s seboj na javni avtobus,
da se bo počutil varnega in ga bo, ko bo
starejši, sposoben uporabiti sam.
NE ZAVIJAJTE SVOJEGA OTROKA V VATO!
Naravno je, da starše skrbi varnost njihovih otrok,
toda na daljši rok bodo dosti varnejši, če bodo imeli
dovolj priložnosti za igro 'v divjini'. Zapomnite si geslo
borke za otroško igro Lady Allen of Hurtwood: 'Bolje
zlomljena kost kot zlomljen duh!'
Koristni internetni naslovi:
Veliko idej za družinske aktivnosti in nekaj odličnih knjig:
www.goingwild.net
'Petdeset stvari, ki jih moramo narediti, preden smo stari 11 ¾:
www.nationaltrust.org.uk
(kaj naredimo – velika vprašanja – narava in okolje)
Aktivirajte ulično igro v svojem okolju:
www.playingout.net in www.streetsalive.org.uk
O gibanju Woonerf, ki se je začelo na Nizozemskem:
vvn.nl/woonerf
UNICEFov projekt Otrokom prijazna mesta:
www.childfriendlycities.org
prevedla Marina Nuvak
Waldorfske novice 3
Š i r i m o o b z o r j a
Evropa jutri 2. del
Iz poučevanja 18- in
19-letnikov o tekočem
dogajanju
izr. prof. David L. Brierley
Ta članek je nadaljevanje v prejšnji številki Waldorfskih
novic (zima 2015) objavljenega članka in je prav tako povezan
z nekaterimi vidiki evropskega projekta, s katerim se
avtor trenutno ukvarja. Projekt vključuje seminarje na različnih
koncih sveta za dijake waldorfskih šol, starih 18–19
let, skupaj z gostujočimi dijaki z drugih šol, na temo trenutnega
dogajanja v evropski družbi, s poudarkom na izzivih
mladih in položaju posameznika v moderni družbi. Kot del
projekta je v pripravi knjiga z naslovom 'Sto milijonov usod
danes'. Številni otroci in mladi v Evropi se danes soočajo
z nejasno prihodnostjo in z neštetimi možnostmi. Knjiga
služi kot manifest za prihodnost vzgoje in izobraževanja v
Evropi z vidika waldorfske vzgoje in izobraževanja.
Učiteljev uvod
Na zgodovino lahko gledamo kot na morje dogodkov v toku
časa, z valovi, nekaterimi mirnimi, drugimi viharnimi in divjimi.
Različne zgodovinske epohe v Evropi ločujejo plime in
oseke, valovi, ki naraščajo in upadajo. V tej ritmični dvojnosti
se dogaja proces, ki mu pravimo življenje, ki je, kakršno
je, obdano z napetostmi med nasprotnima poloma. Vidimo
lahko, da so te sile centrifugalne in centripetalne. Ti ritmi
delujejo tudi na ljudi – na dihanje, na vdih in izdih, na počitek
in delavnost, na mišljenje in delovanje, na pulz in srčni
utrip. V psihološki terminologiji je plimo in oseko mogoče
opaziti v introvertiranosti in ekstrovertiranosti naših značajev.
Zgodovina je spomin na življenje človeka. Po eni strani
je posameznik ločen od sveta, po drugi strani pa je nanj vezan.
Vsem nam je skupno, da želimo zadržati in razviti svojo
enkratno osebnost. Ta je tista, ki nas tako veže na svet, v
katerem živimo, in nas ločuje od njega v našo intimno samoto.
Neka oseba bo vedno del skupine posameznikov, bodisi
družine in prijateljev bodisi lokalnih skupnosti ali narodov,
in bo hkrati tudi vedno sama.
Isto velja za naše evropske države. Po eni strani ima vsaka
svojo lastno osebnost, svojega duha in kulturo, po drugi pa
evropski duh prehaja delitev jezika, kulture in načina življenja.
Nikjer to tako zelo ne velja kot na našem kontinentu.
Osupli smo, ko prehajamo odprte meje v Evropi. Na razdalji
nekaj metrov govorijo prebivalci jezik, ki ga ne razumemo,
uživajo drugačno hrano in imajo druge običaje. Zaradi tega
je Evropa tako posebna.
V zgodovini moderne Evrope smo doživeli mnoge polarnosti
– vojno in mir, sovražnost in prijateljstvo, prevlado in podložnost,
ljubezen in sovraštvo. Toda vedno je obstajalo prizadevanje
za nečim višjim, nečim, kar nas poveže. En vidik
tega je zgodovina evropske misli.
Če na hitro pogledamo umetniški in intelektualni razvoj
v Evropi skozi dve tisočletji, lahko zaznamo hrepenenje po
združeni Evropi, ne politični, ampak združeni v mišljenju,
čutenju in hotenju, skozi katerega je nastala evropska kultura.
To lahko prvič vidimo v Bibliji v legendi o babilonskem
stolpu. Nekateri se boste verjetno spomnili zgodbe iz četrtega
razreda: Ljudje so gledali v nebo in zbrali so se, da naredijo
skupno delo, stolp, ki bo segal do nebes. Lotili so se dela, z
velikim navdušenjem in močjo so izdelovali zidake. Bog je
pogledal dol nanje in občudoval trud in neverjetno moč, ki so
jo vložili v delo in kako so delali kot eden. Odločil se je, da jih
zmede tako, da noben delavec ne bo razumel jezika drugih.
Nič več se niso mogli med seboj razumeti in začeli so se jeziti.
Odložili so svoje orodje in zapustili do polovice zgrajen stolp.
Vsakdo se je vrnil v svoje mesto. Od takrat dalje so negovali
le svojo lastno zemljo in ljubili le svoj jezik in deželo. Stolp je
razpadel v ruševine. Zgodba nas spominja na to, da prizadevanje,
kadar ne moremo najti skupnega jezika, zamre. Govori
nam o snu o združeni Evropi brez konfliktov, združenem
svetu, združenih ljudeh. Sigmund Freud, začetnik psihologije,
je napisal, da miti in legende odkrivajo nezavedne želje
ljudi, ki jih imamo skrite globoko v sebi. Še vedno poskušamo
najti načine, kako združiti Evropo s strašno preteklostjo,
sen naših prednikov iz davne preteklosti. Jasno postaja, da
to ni mogoče doseči zgolj z gospodarskimi ukrepi in zakoni.
Združevanje Evrope se je začelo v Rimu z ustanovitvijo Rimskega
imperija. Zgrajeno je bilo mesto in jezik, sprejeli so zakone
in ustanovili vlado, ki bo vladala vsem ljudstvom. Evropa
je imela prvič eno obliko. Bila je enostavna vizija o enem
jeziku, latinščini, sistemu organiziranosti financ, sodstva in
vojske. Zgradili so ceste, da povežejo dežele in ljudstva. Toda
v enem najbolj dramatičnih padcev v zgodovini je prišlo do
nihanja in od vsega so kmalu ostale le še ruševine. (Verjamem,
da se mnogi med vami spomnite zgodovine v sedmem
razredu.) To je bil začetek drobitve Evrope. Toda ideja, če je
dobra, lahko vedno živi dalje, ne more biti uničena in lahko
kasneje spet splava na površje. Vedno obstaja možnost, da
bo prinesla nov val upanja. Z drugimi besedami, materialno
se je Rimski imperij končal, toda nekatere ideje so ostale do
4 Waldorfske novice
današnjega dne. Preko cerkve je latinščina postala skupen
jezik učenjakov na univerzah celega kontinenta. Med navadnimi
ljudmi ni bilo skupnega jezika ali razumevanja, toda v
humanističnih vedah ni bilo pomembno, ali si iz Prage, Oxforda
ali Bologne, knjige so bile v latinščini in profesorji so jo
govorili. (Kot slišim, bo nekdo od vas naslednje leto študiral
v Berlinu in drugi v Londonu). In zato so se lahko sporazumevali
po vsem kontinentu. Med seboj so se obiskovali in
prebirali pesmi in knjige drug drugega. V skupnem poslanstvu
so se dvignili nad meje in zato podobno razmišljali. Gutenbergova
iznajdba tiska je pripomogla k širjenju besede.
Čeprav jih je ločevalo na stotine milj, so bili pesniki, filozofi
in umetniki na mnoge načine bolj povezani med seboj kot
danes, ko imamo toliko načinov komuniciranja, ne nazadnje
mobilne telefone ter povsod dostop do medmrežja.
Vrhunec je bil v obdobju renesanse, ko se je po vsej Evropi
razširil velik val. Toda ponovno je prišla plima, umik v obliki
verskih vojn in reformacije. Vsaka država se je nato odločila,
da svojo usodo vzame v svoje roke. Razširil se je nacionalizem.
Ni bilo več skupnega jezika, nemščina je bila za Nemce,
francoščina za Francoze.
Potem pa se je čez kontinent razširil nov jezik. Jezik, ki ni
poznal meja in ga razume vsakdo. Pri glasbi ni pomembno,
kje ljudje živijo ali umetniško ustvarjajo. Glasbeniki so
bili veliki popotniki v Evropi sedemnajstega in osemnajstega
stoletja. Handel je živel v Neaplju in Londonu, štirinajstletni
Mozart je začel na glasbeni akademiji v Bologni. Njegove opere
'Don Giovanni', 'Cosi fan tutte' in 'Le nozza de Figaro' so
peli v italijanščini in so popularne še danes. Italijani so potovali
v Pariz, St. Petersburg, Dresden in na Dunaj. Konflikti
se pogosto končajo z vojnami in v takem času vedno pride
do nazadovanja. Dela Beethovna, Chopina, Schuberta, Wagnerja,
Mussorskega in Verdija so prej vzniknila iz narodne
identitete kot iz panevropske pobude.
Toda na evropsko sceno je prihajal veliki glas, Evropejec z
imenom Goethe, ki je izjavil, da 'so dnevi nacionalne literature
minili, pred nami je čas svetovne literature'. Goethe je
videl izven meja svoje domovine. Potoval je v Italijo, iz katere
se je vrnil navdihnjen, da pripelje novo evropsko zavest.
Goethe je rekel tudi 'v času, ko je človek popolnoma prevzet
nad ustvarjanjem novih očetnjav, je za tistega, ki misli svobodno,
ki se lahko dvigne nad svoj čas, domovina povsod in
nikjer.' Napovedal je prihodnost – mrežo narodov, povezanih
v tehnološkem svetu, toda kjer 'bo za bogastvo in blaginjo
človeštva svobodna izmenjava idej in čustev prav tako cvetela
kot svobodna menjava dobrin.' Ta duh vidimo skozi vse vrste
umetnosti. V devetnajstem stoletju so liki, kot so Byron,
Puškin in Holderlin, v različnih državah v istem času mislili
enako. V času, ko to pišem, so Atene v kaosu. V šestem in
sedmem stoletju so se prav tam pojavili evropski ideali in
zibelka mišljenja. Pred dvema stoletjema je bil čas, ko so
se evropski umetniki, pesniki in filozofi, od Chateaubrianda
do Byrona, od Berlioza do Delacroixa in od Puškina do mladega
Victorja Hugoja borili za grške vrednote kot del evropske
sloge, grajene na raznoterosti. Branili so notranjo težnjo
Evrope, ki je nadkrilila narodnostne razlike. Danes se to zdi
daleč. Grki bojujejo drugačne vrste boj. Finančne inštitucije
danes Rim, ki je bil stoletja središče učenja in mišljenja, prezirajo
in je del finančne vojne. Hkrati pa vsakdo hoče 'videti
Rim, preden umre'. Ta mesta so prinesla Evropi lepoto, so
del nas, vendar so danes videti kot bolniki. Nietzsche je v
svojem času izjavil, da lahko nacionalistična čustva vodijo le
do katastrofe. Bil je pred svojim časom.
(jutri nadaljujemo)
Učencem: Razmislite, kaj je bilo danes povedanega o Evropi
skozi čas in poskusite to videti v luči trenutne situacije v Evropi.
Mesto evropske skupnosti in evro območja. Konflikt med
Grčijo in Nemčijo glede gospodarske politike, vloga volitev v
Veliki Britaniji, ali ostanejo ali zapustijo evropsko skupnost
(preglej izrezke iz časopisov, ki si jih o tem dobil v razredu).
Jutri bomo govorili o tem.
II
Branje
Besedilo, razdeljeno med dijake:
Knjiga kot vstop v svet
Potuje na ladji, ki ga pelje iz Genove v Neapelj. Spoprijatelji
se z enim najskromnejših natakarjev, ki mu je ime Giovanni.
Pred pristankom pride Giovanni k njemu s pismom: 'Bi mi
ga lahko prosim na glas prebrali?' Stefan Zweig ne razume.
Vpraša ga, zakaj ga ne prebere sam. Ne more, ne zna brati.
Zweigov svet je svet knjig; ljubezen, znanje, misli – vse se je
naučil iz knjig. O tem ni nikoli prej razmišljal, toda ta trenutek
se mu posveti. Od tega Giovannija ga loči zid. Ne ve, kaj
bi bil brez branja, brez knjig. Tega si ne more predstavljati.
Napiše besedilo: 'Knjiga je vstop v svet'.
'In razumem, da je dar blagoslova, da si, da lahko razmišljaš
široko in z mnogimi povezavami, da je ta čudovita sposobnost
edina resnična pot do opazovanja sveta z mnogih
vidikov hkrati, dana samo človeku, ki preseže svojo lastno
izkušnjo, da iz knjig sprejme tisto, kar lahko povejo o mnogih
deželah, ljudstvih in časih. Pretresen sem bil, ko sem
spoznal, kako ozek se mora zdeti svet človeku, ki se odreka
knjigam. Še več, moje razmišljanje o teh stvareh, dejstvo, da
sem se lahko počutil tako silovito glede tega, kar je v vzvišeni
radosti v svetu manjkalo ubogemu Giovanniju, ta dar,
da si zmožen biti pretresen zaradi usode tujca, ali ni bilo
to nekaj, kar dolgujem svojemu poklicu kot literat? Saj ko
beremo, ali ne delimo s tujci svoje notranje življenje, ko vidimo
skozi njihove oči, razmišljamo z njihovimi možgani? In
ko se sedaj vedno slikoviteje in vedno bolj hvaležno spominjam
tega trenutka srečnega razsvetljenja, sem se spomnil
neštetih trenutkov sreče, ki so mi jih dale knjige. Spomnil
sem se pomembnih odločitev, ki sem jih iz njih potegnil, srečanj
z davno umrlimi pisatelji, ki so bili zame pomembnejši
kot nekateri prijatelji in ženske, ljubezenske noči, ki sem jih
preživel ob knjigah, ko v navdušenju nad njimi blažen izgubiš
potrebo po spanju, kot bi bilo, če bi o njej pripovedoval
nekomu drugemu; in bolj ko sem o tem razmišljal, bolj sem
spoznaval, da naš duhovni svet sestavlja milijon atomov enega
samega vtisa, katerega minimalno število izvira izključno
iz tega, kar vidimo in doživimo – medtem ko ves ostali svet,
ki ga prepleta, dolgujemo knjigam, tistemu, kar je prebrano,
posredovano, naučeno.'
Dijakom: V zvezi z našo temo vzemi knjigo The Hare with
Amber Eyes – a hidden inheritance, Edmunda de Waala
(2013), prevedeno v več evropskih jezikov in sodobno uspešnico.
Izloči iz knjige to temo in jo, glede na prej povedano, po
lastni izbiri razširi v predstavitvah in diskusijah.
Waldorfske novice 5
Ocena knjige Zajec z jantarjevimi očmi - Martha, 19 let
Avtor opisuje sebe kot 'lončarja, ki piše'. Njegov porcelan so
razstavili v mnogih muzejih sveta in pred kratkim je pripravil
veliko postavitev za kupolo v muzeju Victoria in Albert v Londonu.
Edmund de Wall je najprej postal lončarski vajenec,
nato je študiral na Japonskem, pozneje pa v Cambridgu angleško
literaturo. Knjiga je potovanje skozi zgodovino Evrope,
kot jo je skozi leta videla njegova družina. To je bila družina
mogočnih bankirjev, bogatih in spoštovanih kot družina
Rothschilds, živeli so v Parizu, na Dunaju, v Londonu in v
ZDA. Do konca II. svetovne vojne, je bilo skoraj vse, kar je
ostalo od njihovega obsežnega finančnega imperija, kolekcija
264 lesenih in slonokoščenih rezbarij, med katerimi nobena
ni bila večja od škatlice vžigalic. Avtor je bil peti potomec, ki
je podedoval to izbrano zbirko. Aneksija je Judom spremenila
vse. Ephrussi in njegova družina so zbežali v druge države
ali so jih odpeljali v koncentracijska taborišča. Njihovo čudovito
palačo na Ringstrasse na Dunaju so zasedli ter zasegli
njihovo knjižnico z dragocenimi knjigami in zbirko slik. Toda
rezbarije je, skrite v slamnati vzmetnici, pretihotapila njihova
gospodinjska pomočnica Anna. Veliko let po vojni je našla
pot do družine, ki ji je nekoč na Dunaju služila, ter jim jih
vrnila.
Danes se nahajajo rezbarije pri Edmundu de Waalu doma,
v Londonu, kjer se njegovi otroci včasih smejo z njimi igrati.
Včasih de Waal razmišlja o vseh umetnikih in slikarjih ter
ljubiteljih, aristokratih in podjetnikih, ki so se ukvarjali s
temi malimi japonskimi predmeti, ki skrivaj govorijo o evropski
zgodovini.
Knjiga mi je bila res všeč. To je zgodovina Evrope, toda istočasno
je to zgodba o življenju ljudi in o nizu osupljivih dogodkov.
III
Preseljevanje znotraj evropskih mej v letu 2015
(izvleček) – Kristoff, 18 let
Ilustracija I: Preseljevanje znotraj Evrope. Modra področja
kažejo število ljudi, ki zapuščajo področje, in rdeča število
ljudi, ki se v zadnjem desetletju na ta področja priseljujejo.
Ilustracija II: Podroben zemljevid jugovzhodne Evrope
V letu 2015, ko je več kot milijon migrantov in ubežnikov
prečkalo Egejsko in Jadransko morje v Evropo, razmišljamo
o migrantih v Evropi kot o ljudeh, ki prihajajo z drugih celin.
Naša glavna mesta so že po drugi svetovni vojni postala
večnacionalna in to postajajo vedno bolj. Obstajata dve obliki
preseljevanja, tisto iz držav zunaj Evrope in tisto znotraj
nje, kot je bilo preseljevanje iz jugovzhoda Evrope v času
balkanske vojne v devetdesetih letih. Potem ko smo govorili
o situaciji danes, ko poteka masovno preseljevanje iz držav
Bližnjega vzhoda in Azije, kjer poteka vojna, smo si ogledali
trenutno preseljevanje znotraj meja Evrope. Dobili smo vprašanje,
kaj mislimo, zakaj se to dogaja. Precej očitno je, da
preseljevanje znotraj Evrope povzroča delitev med revnejšimi
in bogatejšimi državami. Gre predvsem za nezaposlenost. Če
pogledamo številke, ki kažejo stopnjo brezposelnosti, lahko
vidimo, da obstaja povezava. Našel sem podatke iz leta2015,
ki kažejo naslednje:
Država Stopnja
Nezaposlenost med
brezposelnosti mladimi od 15 do 24 l.
Albanija 17,5
Avstrija 10,6 10,4
Belgija 7,8 24,3
BiH 42,8
Bolgarija 10,0 21,5
Hrvaška 17,9 43,3
Ciper 15,8 32,5
Češka 6,2 12,3
Danska 4,5 10,9
Estonija 5,2 15,1
Finska 8,2 22,1
Francija 10,6 24,7
Nemčija 4,5 7,1
Grčija 24,5 47,9
Madžarska 6,2 18,7
Islandija 3,5
Irska 8,8 19,7
Italija 11,3 39,8
Latvija 9,7 17,1
Litva 9,4 15,6
Luksemburg 6,7
Makedonija 25,5
Malta 5,1 13,1
Moldavija 3,3
6 Waldorfske novice
Črna gora 17,3
Nizozemska 6,6 11,6
Norveška 4,6
Poljska 9,8 19,2
Portugalska 12,4 31,8
Romunija 6,7 22,3
Srbija 17,3
Slovaška 10,6 23,2
Slovenija 11,7 16,2
Španija 21,4 47,7
Švedska 7,5 19,7
Švica 3,4
Ukrajina 9,4
Velika Britanija 5,1 13,1
Če natančno pogledamo zemljevid, vidimo, da je migracija
največja s podeželja. Dlje od najbolj naseljenih predelov so,
večje je preseljevanje v druge države, pa tudi v večja mesta
znotraj države. V Španiji je to ekstremno, čeprav je nezaposlenost
v mestih prav tako velika. Odkril sem, da morajo
obstajati drugi razlogi. Življenje daleč na podeželju mora biti
danes za mladega človeka težko. Vsi se med seboj poznajo,
ne moreš stran od družine in sorodnikov. Podrejati se moraš
tradiciji v vasi. V velikem mestu pa se ljudje med seboj ne
poznajo. Na neki način je človek svoboden. Ne veš niti, kdo je
tvoj sosed. Lahko si prosto oblikuješ svoje življenje.
Znotraj Španije in Portugalske poteka gibanje iz vasi v večja
mesta, kot so Madrid, Barcelona, Lizbona in Porto. To se
ne dogaja zaradi brezposelnosti na podeželju, ampak zato,
ker mladi nočejo več delati na zemlji. Želijo si pridobiti višjo
izobrazbo, ki jo dobijo v velikih mestih. Toda zemljevid nam
ne pove, koliko strokovnjakov zapusti glavna mesta Španija,
da bi dobili bolje plačano delo v severni Evropi. Enako je v
Italiji. Temno modra področja so zanimiva. Številke, koliko
ljudi zapušča Baltske države in bivšo Vzhodno Nemčijo, so
zelo velike. Vsi se selijo v Zahodno Nemčijo. Drugo veliko
področje izseljevanja je vzhodna in jugovzhodna Evropa ter
Grčija. Tukaj prebivalstvo na veliko odhaja, predvsem v države
severne Evrope, kjer je nizka stopnja brezposelnosti.
IV
Mislim, da je zelo pomembno, da adolescentom pri poučevanju
razložimo, zakaj v določenem času obravnavamo neko
temo, da jim vnaprej predstavimo vsebino predmeta, kaj morajo
prebrati in kaj bomo od njih pričakovali. Navsezadnje je
za razvojni proces učenja, kakršnega imamo v višjih razredih
waldorfskih šol, pomembno predvsem, od kod učenci prihajajo,
kje so trenutno in kam gredo. To daje učenju določen namen
in smisel. Izobraževanje postane potovanje z izhodiščno
točko, s ciljem ter z vmesnimi postajami. Danes se adolescenti
bolj kot kdajkoli zavedajo, kaj pri pouku delajo, v smislu njihovega
osebnega razvoja in pomena tistega, kar delajo v zvezi
z realnostjo modernega življenja. Dosti tega, kar se učijo, se
vedno večjemu številu adolescentov v Evropi zdi nesmiselno.
Glavni cilj sodobnega šolanja je kultiviranje umetnosti življenja.
Naša dolžnost je, da subjektivni svet povežemo z zunanjim,
ki tvori novodobno umetnost bivanja. Obet izpolnitve
v življenju je odvisen od razumevanja skrite narave vsakdana.
Pri poučevanju o tekočih dogodkih s temo 'Evropa jutri' so
pri delu pomembni trije elementi: čut za smiselnost, čut za
zanimanje in čut za pristnost.
Čut za smiselnost
Tukaj gre za humaniziranje življenja. Viktor Frankl se je v
svoji knjigi 'Človekovo iskanje smisla' (1946) spominjal svojih
izkušenj iz koncentracijskega taborišča med drugo svetovno
vojno. Prepričan je bil, da prožnost temelji na predpostavki,
da lahko smisel življenja najdemo v vsakem trenutku svojega
življenja. Celo v strašnih situacijah vključuje to ustvarjalnost,
opravljanje dela, doživljanje nečesa ali srečanja z nekom.
Zanj je to temelj izobraževanja mladih.
Izraelski sociolog Aaron Antonovsky (1923-1994) je poudaril
tri razsežnosti prožnosti, ki skupaj prispevajo k občutku
skladnosti in smisla: razumljivost – razumevanje dogodkov v
življenju in možnost predvidevanja, kaj se lahko v prihodnje
zgodi; prilagodljivost – vera v lastne talente ali sposobnost,
tako da imaš stvari pod nadzorom, ter smiselnost – življenje
je vredno živeti, kajti vse stvari v življenju so zanimive in kot
take vir zadovoljstva. To so trije ključni elementi pri poučevanju
mladih.
Navsezadnje išče vsak posameznik smisel in izpolnitev v
nečem, kar lahko dela le on. Želja izstopati, stati na lastnih
nogah in iskati zadovoljstvo v osebnem prizadevanju, z lastnimi
talenti in lastnim izražanjem, je temeljni vidik individualnosti.
To ni del adolescentove notranje narave. Razvija
se skozi učenje v družbenem okviru. Ideal, doseči nekaj enkratnega,
pristnega in drugačnega znotraj družbenih okvirov
je najpomembnejši vidik časa, v katerem živimo. Šole morajo
pripeljati mlade do osebnega ideala, osebne izpolnitve, ki se
jim zdi pomembna znotraj družbe.
Čut za zanimanje
Zanimanje lahko opišemo kot povečano pozornost na sedanjost
ter zaznavanje le-te. Pozornost na sedanjost je stalna
izkušnja, ki lahko pripelje do višje stopnje ugodja.
Ima mnogo sestavnih delov: urejen um – da veš, kako postopno,
skozi daljše obdobje delati, da izboljšaš svoje znanje
in razumevanje; povezovalni um - da vzameš informacije iz
različnih virov in jih smiselno povežeš. Raje raziskovanje in
zanimanje kot akumuliranje znanja. To zagotavlja, da posamezniki
ne bodo preplavljeni z veliko količino razpoložljivih
podatkov in se potem, tako v osebnem kot v poklicnem
življenju, niso zmožni razsodno odločati. Ustvarjalni um –
odpiranje novih ozadij, postavljanje nenavadnih vprašanj,
prebujanje novega načina razmišljanja, iskanje nenavadnih
odgovorov. Sicer obstaja nevarnost, da bodo ljudi brez
ustvarjalnega impulza nadomestili standardizirani postopki
odločanja.
Čut za pristnost
Pristnost je nasprotje od posnemanja. Beseda izhaja iz
grške besede 'authentikos', kar pomeni 'izviren' ali 'naredi
sam', in kot taka odseva osebno angažiranost. Beseda je povezana
z besedo 'author' (= tisti, ki ustvarja).
Avtor Charles Taylor (1931 -) v svojem delu 'Etika pristnosti'
opisuje izzive današnjega časa. Opisuje, kako se je pristnost
prvič pojavila v poznih letih osemnajstega in zgodnjih
letih devetnajstega stoletja. Jean Jacques Rousseau (1721-
1778) in Johann Gottfried Herder (1744-1803) sta se prva
zavzela za vprašanje pristnosti. Vendar je Rousseau govoril o
'svobodi do lastne izbire'. Herder pa je naredil en korak dalje.
Waldorfske novice 7
Izjavil je, da je posameznik najprej svoboden, ko se odloči
glede tega, kako bo on sam človeško bitje. Martin Heidegger
(1889-1976): 'Izrazim se lahko preko tega, kdor sem.'
Glavna ura na waldorfski šoli je sestavljena iz treh sestavnih
delov. Prvi je učiteljev izvirni esej o vitalnih prvinah teme,
ki jo učencem predstavi. Z vidika razvoja v določeni starosti
je vse bolj pomemben drugi del glavne ure, ko je čas za povzetek,
premislek, razpravo, analizo, domneve, raziskovanje
in oblikovanje idej preko spraševanja, razlag, dialoga in izražanja
sodb ter mnenj na osnovi tega, kar se učijo. Nazadnje
vse to skupaj privede do lastnega izraza v obliki govora in
besedila. Pri tem delu s starejšimi učenci je centralnega pomena
osrednji del, kajti tukaj kultiviramo človeške zmožnosti,
ki so za delovanje v sodobni družbi potrebne. Umetnost
pogovarjanja je zelo pomembna in jo je potrebno učiti.
Pogovor
Neprestano govorimo. Pošiljamo sporočila in se pogovarjamo.
Večina mladih bo pripravljena priznati, da dosti raje
pošiljajo elektronska sporočila, se dosti bolje počutijo pred
ekranom, kot pa sedijo nasproti človeka in se pogovarjajo.
Pogovarjanje, razpravljanje in kramljanje je najbolj človeški
del našega življenja, ki nas najbolj humanizira. Ob pogovoru
se naučimo jasnega izražanja, naučimo pa se tudi poslušati
druge. Takrat čutimo veselje, da nas drugi slišijo, da nas
razumejo. Ob tem razvijamo sposobnost, vživeti se v čustva
drugega. Dialog preko pogovorov s samim sabo vzgaja razmišljanje
o sebi. Vendar danes opažamo znake bega pred pogovorom.
Preveč smo zaposleni z drugimi stvarmi. Obračamo se
k svojim pametnim telefonom, s katerimi smo lahko povezani,
obveščeni in se zabavamo. Moja izkušnja učenja mladih o
trenutni situaciji v Evropi in napovedih za njihovo prihodnost
je, da so hvaležni za čas, ki ga preživijo ob odprtih, spontanih
in dobro pripravljenih pogovorih, med katerimi se imajo možnost
igrati z idejami in kjer jim je dovoljeno biti popolnoma
pozoren in ranljiv. Pri teh pogovorih sta vedno prisotni intimnost,
sočutje in družbeno delovanje je vse močnejše. Tukaj
se v stiku z mladimi na waldorfski šoli pokaže kreativnost.
V mnogih pogledih je mobilna tehnologija čudovita. Hkrati pa
so šole dolžne najti način, kako stvari, ki so nam drage in katerim
posvečamo največ pozornosti, vključiti v proces učenja.
Henry David Thoreau je bil eden največjih filozofov našega
časa. Leta 1845 se je preselil v kolibo na ribniku Walden v
ZDA, kjer je hotel živeti sam, daleč od tistega, čemur je rekel
'čvekanja tjavdan'. Na Thoreauja lahko gledamo kot na puščavnika.
Toda rekel je, da so bili v njegovi kolibi 'trije stoli
– eden za samoto, drugi za prijateljstvo in tretji za družbo.'
Po eni strani obstaja potreba po sposobnosti, čutiti sočutje,
po drugi pa potreba po razmisleku o samem sebi. To je na
waldorfski šoli najpomembnejši element poučevanja mladih
v obdobju adolescence. V samoti, ko zapisujemo svoje misli,
najdemo sami sebe, najdemo prostor za razgovor s sabo. Potem
lahko poslušamo druge in v pogovoru z njimi se zgodi
notranji dialog. Samota okrepi varen čut za lasten jaz. Pogovor
s sošolci in učiteljem daje osnovo za samorefleksijo
in sočutje. Thoreaujev prvi stol je stol samote. Kot učitelji
vemo, da je vse več težav z dolžino časa, ki ga mladi preživijo
sami s svojimi mislimi. En razlog za to je moderna tehnologija.
Odgovor na ta vprašanja ni v pogovoru preko naprav.
Tukaj ne gre za to, da bi bili proti tehnologiji, temveč dajemo
prednost pogovoru.
V
V zagovor humanističnih ved
Ali globalno državljanstvo resnično zahteva, da v šolah in
na fakultetah poučujemo humanistične vede? Brez humanistične
vzgoje si lahko nakopičimo veliko faktografskega
znanja, ko vsrkavamo podatke preko standardiziranih učbenikov.
Vendar odgovorno državljanstvo po mojem zahteva
dosti več. Sposobnost, da oceniš zgodovinske dokaze, da si
sposoben kritično razmišljati, spoštovati prepletenost različnih
filozofij in religij, to so lastnosti, ki mi pridejo na misel.
Leksikon podatkov brez sposobnosti, da jih oceniš, da
razumeš globlji pomen misli, je skoraj enako poguben kot
nevednost. Izobraževanje svetovljanov zahteva humanistično
in kritično razumevanje. Poleg tega humanistične vede
pomembno prispevajo k zdravju in vzdrževanju demokracije.
Uspešna demokracija je odvisna od bistvenih vrednot, kot
so kritično mišljenje, sklepanje, razpravljanje in evalvacija
idej. Pomeni, da je vloga humanističnih ved v šolah odvisna
od vrst inteligence, ki jih pri urah negujemo, in ali tak način
razmišljanja resnično demokratična družba upošteva kot življenjsko
pomembnega.
Matthew Arnold je dokazoval, da je na šolah in univerzah
nevarnost vse večje rigidnosti in omejenosti v načinu razmišljanja.
Po njegovem mnenju je tako zaradi predpisanega postopka,
ki je bil včasih kreativen, zdaj pa zelo hitro postaja izoliran
in mehaničen. Za izobraževanje so bistvenega pomena veliki
dosežki renesanse v literaturi, geografskih odkritjih, v novem
slikarstvu in glasbi, v novem filozofskem duhu, v spreminjanju
odnosa do posameznika. Humanistične vede in umetnost imajo
pomembno vlogo med kulturno in osebno identiteto.
V času, ko to pišem, vlada velika skrb glede vpliva tržnega
gospodarstva na vseh ravneh izobraževanja. Nekateri bodo
dokazovali, da so postali sveti sedeži izobraževanja v Evropi,
naše univerze, žrtve težnje po zanikanju vloge humanističnih
ved in umetnosti v našem izobraževalnem sistemu. Vpričo
naraščajoče globalne tekme imajo, v naših očeh, bodočnost
področja, ki prinašajo dohodek, to so znanost, tehnologija,
inženiring in matematika.
Kaže, da doživlja liberalno izobraževanje, ki temelji na prepričanju,
da dajo humanistične vede in umetnosti učencem
in študentom več kot le profesionalno kvalifikacijo, počasno
in boleče izumiranje. Glede na to, da izobražujemo za prihodnost,
je izobraževanje nejasno in nepredvidljivo. V naši visoko
tehnološki dobi ne moremo predvideti niti tega, kakšen
bo svet videti ob koncu desetletja, kaj šele leta 2069, ko se bo
upokojila generacija, ki je danes vstopila v šolo. Nekaj je za
ta del sveta gotovo, otrokom v bodoče ne bo treba več garati
v tovarnah, se spuščati v rove ali se dušiti v mlinih, da bi obdelovali
surov material in ga predelovali v končne izdelke. Izobražujemo
jih lahko za zaposlitev, ki je ne moremo vnaprej
predvideti niti s pomočjo steklene krogle, ali pa lahko vzgajamo
človeške vrednote. Vprašanje je, kako otroke pripraviti,
da jih bomo v šoli lahko optimalno pripravili za življenje, ki
jih čaka. Da bi zadovoljili izzive našega časa, moramo zato
sprejeti nov vzorec človeških zmogljivosti. Naši otroci bodo v
prihodnje za svoje preživetje služili z ustvarjalnostjo, iznajdljivostjo
in domišljijo.
Brez dvoma nam vpliv globalizirane tekmovalnosti narekuje
način izobraževanja. Ekonomska grožnja Kitajske in Azije
8 Waldorfske novice
je prav gotovo v središču pozornosti. Yong Zhao v prelomni
knjigi 'Kdo se boji velikega, hudobnega zmaja' opisuje zelo
uspešen kitajski izobraževalni sistem. Poveličevan je zaradi
svoje učinkovitost, nacionalnih standardov, mednarodnega
učnega načrta in testiranja na osnovi jasno določenih vodil,
ki označujejo prehode z ene stopnje na drugo. Vsak učenec
se osredotoča na jasno definirane cilje. Avtor se sprašuje, ali
visoko nadzorovan sistem izobraževanja ni nesposoben braniti
lastne sile, kultivirati pestrost talentov in vzgajati sposobnost
in samozavest za ustvarjanje.
VI
Judje in Romi – nezaželena ljudstva Evrope
(povzetek) – Sasha, 18 let
Romi so ljudstvo, ki je pred 1000 leti prišlo iz Rajastana v
Indiji. Danes so koncentrirani predvsem v osrednji, vzhodni in
južni Evropi. Mnogo jih je na Balkanu, okoli 14 milijonov. Okoli
1 milijon jih je v ZDA in 800.000 v Braziliji. Judov je danes
v Evropi okoli 1,5 milijona (leta 1933 jih je bilo 9.5 milijona),
400.000 jih je v Latinski Ameriki, 350.000 v Kanadi in okoli
5 milijonov v ZDA in Izraelu. Tudi oni izvirajo iz Azije. Ti dve
ljudstvi sta zelo različni. Obe sta pripotovali v Evropo in obe živeli
ločeno od ostalega prebivalstva. Obe je družba segregirala.
Judje so živeli v zaprtih področjih ali getih in niso imeli
svobode gibanja po mestih. Morali so plačati poseben davek.
Delili so se na dve skupini: Ashkenazi (germanski), ki
so pripotovali v Evropo z vzhoda in so bili revni, ter Sephardi
(španski), ki so v zahodno Evropo prišli z juga in so bili bogati.
Sama se sprašujem, zakaj so bili od vsega začetka preganjani,
kar se je končalo v njihovem uničenju v holokavstu, in
kako jim je uspelo priti tako daleč, da so vplivali na vse člene
družbe, od financ do vseh vrst kulture in umetnosti, tako v
Ameriki kot v Evropi. Niso bili vezani na svojo državo, živeli
so lahko kjerkoli – v Londonu, Manchestru, Parizu, Marseillu,
Berlinu, Krakovu, na Dunaju, v Madridu in tako dalje.
Zanimiva je ustanovitev judovske države. Theodor Hertzl je
leta 1895 predlagal, naj vsi Judje zapustijo Evropo in odpotujejo
v Argentino, še raje pa v Palestino.
Romi so drugačni. Živeli so na podeželju, nekateri v šotoriščih,
drugi so kot nomadi potovali po vsej Evropi po točno
določenih poteh, odvisno od letnega časa. Imeli so svoja
področja, toda preko meja. Judje so se bolj držali na istem
mestu, selili pa so se iz mesta v mesto. Vedno so bili naši
sosedje v evropskih mestih.
Judovsko vprašanje (povzetek) – Jacob, 18 let
Z vzhoda je prišlo mnogo revnih Judov (Ashkenazi), toda o
Judih vedno razmišljamo kot o bogatinih, kot je na primer
Shylock v Shakespearovi igri 'Beneški trgovec'. Prvi geto je
bil na področju Benetk, kjer so leta 1516 Judje izsilili svoje
bivališče. Beseda 'geto' prihaja iz beneškega jezika 'gheto' in
naj bi izhajala iz dejstva, da so bile prej na tem področju železarne.
Govorili smo o tem, da je bilo v glavnih mestih Evrope
mnogo getov, v katerih so skupaj živeli priseljenci z istimi
etničnimi koreninami, kot bi živeli v svojih rodnih deželah.
To so države znotraj držav, s svojim lastnim jezikom, trgovinami
in televizijskimi postajami. Dolgo smo se pogovarjali o
integraciji. Vsi evropski politiki govorijo o potrebi po tem, da
naše nove sosede integriramo v družbo, v kateri so se zdaj
znašli. Čeprav so se mnogi popolnoma integrirali v družbo,
smo odkrili, da so v mestih držav, kot sta Velika Britanija
in Francija, področja, v katerih skoraj izključno živijo ljudje
iz Bangladeša, Somalije, Zahodne Indije, Pakistana, Turčije
itd. To niso geti, kajti Judje so bili prisiljeni živeti v segregaciji,
drugi pa lahko živijo, kjer hočejo. Toda svojo identiteto
najdejo v bivanju med tistim, kar imajo za svoje.
Bogati Judje Sephardi so se integrirali v družbo. Pogovarjali
smo se o tem, kako se je judovsko ljudstvo ne le integriralo
v družbo, ampak je v moderni Evropi postalo zelo vplivno.
Največje banke Rothchild so bile judovske in vplivali so na
evropsko kulturo. Njihova želja je bila, da postanejo kulturni
ljudje, intelektualci. Kaj pa je to? Doktor, profesor ali umetnik,
morda glasbenik. Pogovarjali smo se o Hitlerjevi obsodbi
Romov in Judov. Obkolil jih je in jih zaprl za zidove,
toda najprej jim ni dovolil, da bi opravljali intelektualne poklice,
kot sta na primer zdravnik ali pravnik. Eno vprašanje
je ostalo neodgovorjeno. Kako je Judom uspelo doseči močno
pozicijo v večini aspektov evropskega življenja? Napolnili so
univerze, mnogi so postali slavni umetniki, bili so vodilni v
finančnem svetu. Tudi danes je večina dobitnikov Nobelovih
nagrad za znanost in medicino judovskega porekla, Judje so
tudi mnogi slavni umetniki in avtorji.
prevedla Marina Nuvak
Waldorfske novice 9
Š i r i m o o b z o r j a
Pomen iger
na waldorfski šoli
Jože Školc
Ko sem bil sam otrok, je bila otroška igra
otrokovo delo. Kadar nismo bili zaposleni s
hišnimi opravili ali učenjem, smo se zbrali
pred blokom in se igrali. Idej za različnost iger nam ni
zmanjkalo: skrivalnice, plezanje po drevesih, skakanje čez
kolebnico in gumitvist, hodili smo v naravo, v gozd, kjer
smo si delali bivake in loke. Med sabo smo bili izjemno
povezani, ko je nastopila težava ali smo se morali rešiti iz
kakšne neumnosti, smo stopili skupaj in našli rešitev, da bi
se kar najbolje izvlekli iz tistega, kar smo ušpičili.
Danes je proste igre s prijatelji vedno manj. Starše
razumljivo skrbi za varnost svojih otrok, hkrati pa jim
v želji, da bi v prihodnosti bili čim bolj uspešni, omogočajo
obiskovanje različnih dejavnosti. Velikokrat se
zgodi, da starši postanejo pravi taksisti, da bi jim omogočili
čim več čim zgodnejše izobrazbe - saj nam vendar
strokovnjaki pravijo, da manjši, kot je otrok, bolj
srka znanje. Treba mu je omogočiti, da bo postal pravi
mali raziskovalec, motorično spreten, če že ne uspešen
športnik, glasbeno razvit, če že ne uspešen glasbenik,
vešč v več jezikih in tako naprej. Dobro izkoriščen čas
za zgodnje učenje se zdi prava naložba za prihodnost
otroka, ponujene dejavnosti pa odlična tržna niša, saj
so otroci naša prihodnost. Za prihodnost svojih otrok
pa smo dolžni čim bolje poskrbeti.
Značilnost izobraževanja je učna snov, cilji, vodeno
učenje, vodeno sodelovanje. Otrok je ves čas voden in
pod budnim očesom mentorja. Ker morajo mentorji
staršem, ki plačajo tečaje, vrniti male vsevede, jim dostikrat
pripravijo že na pol pripravljene izdelke, ki jih
otroci samo dokončajo, napredek spodbujajo s tekmovalnostjo,
v reševanje sporov med otroki se vmešavajo
nemudoma, da gre temu kar najmanj časa in je pri
dejavnostih mir. Ker jih mentorji pod pritiskom pričakovane
uspešnosti ves čas vodijo, jim hkrati vzamejo
možnosti samostojnega razvoja in iskanja rešitev skozi
domišljijo, ki jo uporabljajo pri igri. Zaradi tega starejši
čedalje pogosteje ugotavljamo, da imajo otroci zaradi
prenatrpanega izobraževalnega urnika v zgodnjem
otroštvu slabšo koncentracijo - nimajo časa, da bi se
z dejavnostjo ukvarjali v svojem otroškem tempu, nimajo
časa doživljati, ampak so prehitro 'prestavljani'
v različne in preveč dejavnost. Poleg tega prepogosto
slišimo otroško pritoževanje, da jim je dolgčas in ne
vedo, kaj naj počnejo oz. kaj naj se igrajo. Navajeni so
namreč, da jih nekdo za to animira, jim daje ideje in
jih usmerja.
Še tako motorično inteligentni, naučeni vseh možnih
spretnosti in športnih iger, 'natretnirani' in sposobni
doseganja vrhunskih športnih rezultatov, ne morejo
nadomestiti čustvenega in socialnega manjka, ki
je nastal zaradi pomanjkanja iger v pravem otroškem
pomenu besede. Ko otroci vstopijo v šolo, je tega še
manj, saj je pouk vodena dejavnost. Ker na waldorfski
šoli zelo cenimo dobrobiti otroške igre, jo vključujemo
v kurikulum na dva načina: omogočamo prosto igro za
razvoj domišljije in socialnih spretnosti, športno vzgojo
pa izvajamo skozi predmet IGRE z namenom, da se
otrok razvije v prosti igri in da športne vzgoje ne jemlje
kot tekmovanje, ampak kot sodelovanje. In če vprašate
svoje otroke po najljubšem predmetu, vam bo večina
odgovorila, da so to IGRE.
Pri igrah spodbujamo otroke k razvoju domišljije, ki
jo otrok dobi preko njih. Na slikovni pristop jim pričaramo
domišljijski svet. Iz sten telovadnice ustvarimo
gradove, se spremenimo v viteze in ukrademo spečemu
zmaju zaklad, se igramo kmeta, ki preganja nagajive
vrane itd. Večina otrok bo začaranih ob teh metodah,
ki naredijo igro tudi jasnejšo in živahnejšo. Kadar te
podobe z igro zbudimo, otroci dobijo možnost pokazati
čustva, ki obstajajo pod površjem. To so strahovi in želje,
ki jih skrivajo. Z igro jih lahko izrazijo in predelajo
na otroški način.
Glavna prednost v predstavljanju iger na ta način je,
da popolnoma preusmeri pozornost od fizičnega napora.
Različno sposobnim otrokom omogoča najti vlogo,
ki ji bodo kos. Stimulira ustvarjalnost, pomaga premagati
strah pred rekviziti. Mnogo otrok
se npr. boji žog, vrvi. Ko pa te postanejo velika vroča
skleda, ki si jo je treba podajati in se je izogibati,
10 Waldorfske novice
Z d r a v j e
ali darila, ki jih je treba varovati, je prav presenetljivo,
kako se z veseljem vključijo. Slike iz zgodb pomagajo
tem otrokom, da se sprostijo, da se igrajo sebi na ljubo
in za lastno zabavo.
Vse igre, ki se izvajajo, so primerne otrokovi starosti,
to pomeni, da se bo otrok igral igre, ki jih zmore izvajati
v svoji starosti in pri tem ne bo doživel frustracij. V nasprotnem
primeru bo otrok zasovražil določen rekvizit
in ne bo uspel razviti motoričnih sposobnosti, ki bi jih
ob tem pridobil. V višjih razredih, ko začne otroštvo
počasi bledeti, je potrebno otrokom predstaviti takšne
igre, ki jih bode krepile v fizičnih lastnostih, še poglobile
socialni čut in jih pripravile na njihovo adoloscentsko
obdobje.
Poleg vodenih iger pa je potrebno dati velik pomen
tudi prosti igri. Prosta igra ni samo otrokova potreba,
temveč tudi značilnost. Je svet zase, ki je nepogrešljivo
stanje človekove zavesti. V igri se pokaže vsa človekova
pestrost in izkristalizira otrokova sposobnost soočanja
s samim seboj, z drugimi in naravo. Skozi prosto igro
se razvija domišljija in socializacija, ki bo otroku koristila
kasneje v odraslem svetu. S plezanjem po drevesu,
plazenjem skozi tunel ali guganjem na gugalnici
bo otrok pridobi tudi potrebne motorične sposobnosti,
ki mu pomagajo pri ravnotežju in obvladanju lastnega
telesa.
Potrebno je poudariti, da se bo otrok vedno lotil izzivov,
ki so mu zanimivi in izvedljivi. Samostojno se
nikoli ne bo lotil stvari, ki jih ne bo zmogel. Zato pri
starših ni potrebno pretirano nadzorovanje vsakega
njihovega giba, saj bo otrok s tem izgubil svoj intimni
prostor, kjer lahko razvije svoje sposobnosti.
'Že v antiki so ugotavljali, da znanje, ki ni utemeljeno
na izkušnji, ni trajno in je neuporabno. Če otrok ne prevzema
odgovornosti v svojem svetu igre ter vselej čaka
na odraslo osebo, da mu pove, kaj sme in česa ne, potem
pač ne moremo pričakovati, da bo v dobi odraščanja,
pubertete, znal relativno mirno prenesti nove odnose
s svetom, z družbenimi zahtevami po avtonomnem in
odgovornem življenju.' (Milan Hosta, Igralno zanemarjeni
otroci)
Če želimo otroku najboljše, jih je potrebno prepustiti
njihovi domišljiji in pustiti uživati v njihovi igrivosti in
živahnosti.
Literatura:
Milan Hosta, Igralno zanemarjeni otroci, Games Children
Play: How Games and Sport Help Children Develop.
Gabriel Suggate
Antropozofsko
zdravljenje
duševnih bolezni in
odvisnosti
Obstaja viteški red dvajsetega stoletja, katerega člani
ne jahajo, kot nekoč, skozi temo fizičnih gozdov, ampak
skozi gozdove zatemnjenega razuma. Oboroženi so z
duhovnim orožjem in iz njih žari notranje sonce. Iz njih
sije zdravljenje, tisto, ki priteka od poznavanja podobe
človeka kot duhovnega bitja. V temi našega časa morajo
ustvariti notranji red, notranjo pravico, mir in prepričanje.
Karl Konig
V
svoji magistrski nalogi sem raziskoval temo, nad
katero sem se na tihem že nekaj časa navduševal.
Želel sem si odgovoriti na vprašanje, ali lahko
antropozofsko zdravljenje duševnih bolezni/odvisnosti v
ustanovah ugodno deluje v avstralskem okolju.
Trenutne skrbi v zvezi z odvisnostjo
Odvisnost pogosto jemljemo kot kronično stanje, ki
se ponavlja, saj je ponovitev stanja po zdravljenju precejšnja.
Približno eden od osmih Novozelandcev bo v
svojem življenju dobil diagnozo, da ima težave z uporabo
substanc. V Avstraliji je, po poročilih ustanove
za nadzor zdravja, število dolgoročnih težav z duševnim
zdravjem ali odvisnostjo naraslo od 5,9 % v letu
1995, na 9,1 % v letu 2001, nato pa na 11 % v letih
2004/2005, z enako rastjo tudi v številu tveganega pitja.
Nedavna raziskava v Novi Zelandiji je odkrila, da
je imelo 74 % tistih, ki se zdravijo zaradi jemanja substanc,
tudi težave z duševnim zdravjem.
V ustanovah jim je na voljo svetovanje in kratkoročno
zdravljenje, ki ga financira vlada; toda tisti, ki imajo
kompleksnejše težave s substancami, se morajo večkrat
dlje časa zdraviti. V Avstraliji poteka konvencionalno
dolgoročno zdravljenje odvisnosti največkrat v
terapevtski skupnosti.
Trenutno konvencionalno zdravljenje v
ustanovah
V programih konvencionalnega zdravljenja v bivalnih
skupnostih je osrednji del zdravljenja izdelan sistem
pravil in posledic s podporo vrstnikov in zaposlenih,
namenjen iskanju želenih sprememb v obnašanju.
Waldorfske novice 11
Raziskave kažejo, da pacienti po takem zdravljenju manj
posegajo po mamilih, zmanjša se nesocialno obnašanje
in izboljša se psihološko stanje. Raziskava je pokazala,
da je prihranek denarja v zdravstvenem in pravosodnem
sistemu večji od stroškov zdravljenja.
Programi za izboljšanje v konvencionalnem zdravljenju
odvisnosti pa vključujejo dokaj visoko stopnjo ponovitve po
zdravljenju in nizko stopnjo stalnih klientov. Malo je služb, ki
ponujajo pomoč tistim z duševno boleznijo, in malo je izbire
v načinu zdravljenja. Neka raziskava kaže, da se ženske v
priljubljenih terapevtskih skupnostih ne počutijo tako dobro.
Arte govorili o tem, kako so našli svojo notranjo motivacijo,
na primer: 'Nagovorjene so bile moje zmožnosti, ki jih
imam kot človeško bitje, in počutil sem se spodbujenega,
da jih razvijem.' In drug klient: 'Odkril sem, da se človek
razvija in da je to pomembno.' Ali: ' ... lahko sem rasel ter
pokazal, kdo sem, takrat, ko sem sam to zmogel ... '
Videti je, da pogostejše omenjanje psiholoških sprememb
in notranje motivacije, ki so jo omenjali klienti Arte, nakazuje,
da je ta program drugačen od konvencionalnega
terapevtskega pristopa. S tem je povezana raziskava Oliverja
Jamesa, ki kaže, da imajo tisti, ki so bolj motivirani z
Izkušnje klientov, zdravljenih v ustanovah
Pregled izkušenj klientov, ki so bili zdravljeni v konvencionalnih
ustanovah, in tistih, ki so se zdravili v antropozofskih
ustanovah, je nekoliko razjasnil razlike v načinih
zdravljenja. Naredil sem primerjavo med zgodbami klientov,
ki so se zdravili po programu zdravljenja v antropozofski
ustanovi Arta, in tistimi v terapevtski skupnosti v
Novi Zelandiji. Analiziral sem te pripovedi in iskal podobnosti
ter razlike v temah. Odkril sem občutno razliko med
zgodbami klientov v različnih oblikah oskrbe. Vse zgodbe
okrevanja so govorile o tem, kako pomemben je odnos z
osebjem. Pri obeh oblikah oskrbe so bile omenjene tudi
izkušnje s tem, ko so od drugih članov skupnosti dobili
podporo, odkrite povratne informacije. Med izkušnjami
klientov v dveh različnih oblikah oskrbe so izstopale tri
pomembne razlike. Prva je bila, da so le klienti Arte omenjali,
da so dosegli povezavo z naravo, zemljo in/ali letnimi
časi. Kot je rekel eden od njih: 'Zaradi praznovanja
praznikov sem spoznal, da je ritem v meni in tudi v naravi,
oba pa sta povezana ... to daje človeku neke vrste mir.'
Med obema različnima oblikama oskrbe sem opazil razliko
tudi v tem, kako so klienti opisovali proces spremembe
pri zdravljenju. Klienti s konvencionalno oskrbo so bolj
opisovali spremembe v svojem obnašanju (npr. manjše
število izbruhov jeze) in večkrat omenili zahtevno naravo
zdravljenja. Klienti Arte so pogosteje opisovali notranje
psihološke spremembe, npr.: 'Spet sem začel spoznavati
vrednost nekaterih stvari ... znova izkusil povezavo s tem,
kar sem naredil.' In nekdo drug: 'Čutil sem, da sem s svojim
razvojem odgovoren za druga človeška bitja in zemljo.'
Druga razlika je bila v tem, da so klienti iz konvencionalne
oblike oskrbe proces motivacije za svojo ozdravitev opisovali
bolj v obliki zunanjega pritiska, da se spremenijo, na
primer: '(Ime oskrbovalca) ... spremeni celoten tvoj način
življenja , mišljenja in bitja'. V primerjavi s tem so klienti
notranjimi kot zunanjimi cilji, manj možnosti, da bi zapadli
v odvisnost ali imeli težave v duševnem zdravju. Kako
je antropozofski pristop drugačen od zdravljenja, ki je trenutno
na voljo, bomo raziskali v naslednjem poglavju.
Antropozofsako zdravljenje odvisnosti v
ustanovah
Če obravnavamo ljudi take, kot so, postanejo slabši. Če
jih obravnavamo take, kot naj bi bili, jim pomagamo postati
to, kar so zmožni postati. Goethe
Antropozofsko razumevanje stanja človeka lahko v veliki
meri pomaga pri zdravljenju duševnih bolezni in odvisnosti.
William Bento govori o tem, da naj ne obsojamo
tistih, ki so v duševni stiski, temveč moramo videti takšno
trpljenje kot prizadevanje, da bi postali popolna človeška
bitja. Antropozofske ustanove pogosto poudarjajo
svobodo posameznika in prizadevanje sodelavcev, da bi
resnično razumeli trpečo osebo kot pot duhovnega razvoja.
Socialna organizacija, ki dopušča te iniciative klientov
in osebja, tudi velja za pomembno take vrste oskrbe.
Antropozofski programi, v nasprotju z mnogimi trenutno
obstoječimi bivanjskimi storitvami, največkrat niso hierarhični,
čeprav lahko imajo nekateri posamezniki več
odgovornosti kot drugi.
Antropozofske bivanjske storitve so pogosto nameščene
na biodinamični kmetiji, ki omogoča naravno okolje, delo
z živalmi, spremljanje letnih časov, kakor tudi smiselno
delo, ki ugodno vpliva na zdravje. Integralen del holističnega
zdravljenja so antropozofska zdravila in umetniške
terapije in tudi antropozofsko psihološko razumevanje.
Arta, ustanovljena leta 1973 na Nizozemskem, je bila
prva antropozofska ustanova za zdravljenje odvisnosti.
Tamkajšnje zdravljenje vključuje osredotočanje na
naslednja štiri (sedemletna) razvojna obdobja , ki nam
12 Waldorfske novice
pomagajo zdraviti razvojne primanjkljaje, tako da se
klienti lažje ponovno povežejo s svojimi potenciali. Sledeče
faze spreminjajo, odvisno od individualnih potreb
nameščenega:
a) Prva faza se z rednim ritmom zdravega prehranjevanja,
spanja, dela in počitka osredotoča na izboljšanje
fizičnega zdravja. Tukaj je pomembna podpora medicinskega
zdravljenja, kot je na primer ritmična masaža
in/ali homeopatija ter prijetno socialno okolje. Elektronski
mediji, intelektualno spodbujanje in konfrontacije
so na tej stopnji omejeni na minimum, da ustvarimo
okolje, ki odseva obdobje zgodnjega otroštva.
b) Naslednja faza se osredotoča na notranje čustvene
in domišljijske potrebe nameščenih, ki jih je po pričevanju
potrebno zadovoljiti, preden se lahko razvije
uravnoteženo mišljenje in odločanje. Te potrebe
zadovoljijo tako, da podpirajo socialno delovanje,
opazovanje narave, umetniške dejavnosti in sodelovanje
pri mitih in pravljicah.
c) Tretja stopnja odseva obdobje adolescence z vse več
privilegijev in odgovornosti, priložnosti za specializacijo
pri dejavnostih ter na projektu po lastni izbiri, ki
spodbuja zanimanje za zunanji svet. V tej fazi je več
pozornosti na razvoju mišljenja in zdravih idealov.
d) Zadnja faza odseva obdobje odraslosti, nameščene
spodbujajo, da gredo v zunanji svet in osnujejo smiseln
način življenja in preživljanja.
V antropozofskih centrih zdravljenja so pogosto pozorni
na razvoj zaposlenih, kajti zdi se, da ima to direkten
vpliv na napredek klientov. Bernard Lievegoed omenja,
da so skupine bolj zdrave, kadar je njihov osnovni fokus
na resničnem duhovnem razvoju njenih članov. Margaret
van den Brink poudarja, da posamezniki, ki pridejo skupaj
na poti razvoja, ustvarijo občutek bratstva, ki višjim
bitjem dopušča, da na takih srečanjih delujejo in omogočajo
vpogled in razumevanje. Govori o neosvobojenih/
nesproščenih ali senčnih delih članov skupine, ki v takih
skupinskih situacijah mnogokrat povzročajo grožnjo in
potrebo, da se s takimi pojavi senc vedno znova soočimo,
da vzdržujemo in okrepimo bratsko povezavo, ki je za
tako zdravljenje tako pomembna.
Raziskava antropozofskega zdravljenja v
ustanovah
Na internetnih straneh antropozofskih ustanov za zdravljenje
odvisnosti in duševnih bolezni v Evropi trdijo, da
ima njihovo zdravljenje pozitivne učinke. Znanstvenih raziskav
glede učinkovitosti antropozofskega načina zdravljenja
v ustanovah ni dovolj. Znanstvena raziskava, ki sem
jo našel, je raziskovala stopnjo retencije klientov v Arti.
Znano je, da je zadržanje klientov na zdravljenju najboljši
pokazatelj uspešnega zdravljenja odvisnosti. Arto so primerjali
z medicinskimi in znanstvenimi 'primeri najboljše
prakse' in ugotovili, da v zgodnji fazi zdravljenja stopnja
osipa ni bila občutno drugačna, vendar je bila v Arti (4 %
proti 50 %) občutno boljša kasneje v zdravljenju (Tjaden
e tal., 2005). Avtorji raziskave se sprašujejo, ali ni pri klientih
Arte bolje privzgojena prožnost (psihološko zdravje).
Antropozofski umetniška in medicinska terapija sta pomembni
pri tem zdravljenju in se ne osredotočata le na
fizično, ampak tudi na etrsko, astralno in višje duhovno
(imenovano 'ego' ali 'jaz'). Neka študija v Nemčiji je raziskovala
kliente z dolgotrajno depresijo, ki so bili zdravljeni
z antropozofskimi zdravili in umetniškimi terapijami. Občutno
izboljšanje so ugotovili pri dveh tretjinah teh klientov,
ki po terapiji niso več kazali znakov depresije (Hamre
e tal., 2006). Izboljšanje so zadržali vsa štiri leta raziskave.
Antropozofsko zdravljenje depresije je tudi pokazalo,
da zmanjšuje stroške zdravljenja. Pozitivne rezultate so
odkrili tudi v dveletni študiji o zdravljenju anksioznih
klientov z antropozofskim načinom zdravljenja (Hamre
et al., 2009). V primerjavi s konvencionalnim načinom
zdravljenja duševnih bolezni so bili stranski učinki omejeni
na izgubo glasu med terapijo petja in manjšo obliko
slabosti. Ta raziskava nakazuje, da lahko antropozofski
pristop omogoči alternativo konvencionalnemu zdravljenju
duševnih težav, ki mnogokrat spremljajo odvisnost.
Izvedli so tudi študijo, ki kaže, da kmečko okolje, biodinamična
hrana in delo z živalmi ugodno deluje na duševno
in fizično zdravljenje. Pri tistih s težavami odvisnosti je delovna
terapija prav tako povezana s pozitivnimi rezultati.
Umetnost in umetnostna terapija na splošno so povezane
s številnimi fizičnimi, socialnimi in duševnimi prednostmi.
Možnosti v bodoče
Moje raziskave so okrepile moje prepričanje, da bi antropozofsko
zdravljenje odvisnosti v ustanovah v Avstraliji
lahko prispevalo k bolj vsestranskemu in na človeka
osredotočenemu pristopu k zdravljenju odvisnosti, hkrati
pa bi bil to center kulturnega, osebnega in okoljskega
razvoja. To bi razširilo možnosti zdravljenja odvisnosti
in bi lahko zaradi boljše stopnje retencije potencialno
izboljšalo rezultate zdravljenja. Takšna ustanova bi tudi
razširila ponudbo ustanov, ki bi lahko zdravile tiste s
spremljajočimi duševnimi težavami. Antropozofska ustanova
bi zelo verjetno bolj odgovarjala tistim s travmatično
preteklostjo (posebno pogosto med ženskami s preteklo
odvisnostjo) zaradi manj poudarka na konfrontaciji ter
osredotočenja na izboljšanje psihološke prožnosti. Antropozofski
pristop in ne-zahodni in/ali domorodni pristop
imajo vrsto podobnosti, na primer; duhovni pogled na
svet s podobnimi koncepti, na primer Mavri, či, prana in
etrsko, podobnosti v 'mitih' o stvarjenju, zdravila rastlinskega
izvora, povezava z zemljo, uravnoteženje kognitivnih
s socialnimi in umetniškimi komponentami ter pripovedovanjem
zgodb. To bi lahko potencialno pomenilo,
da bi antropozofske ustanove izboljšale stopnjo retencije
pri zdravljenju odvisnosti in duševnega zdravja klientov
zahodnih in ne-zahodnih kultur.
Trenutno delam na področju odvisnosti in duševnega
zdravja in me zanimajo antropozofsko usmerjene ustanove
na področju Avstralije in Azije. Če bi se radi priključili ali
podprli takšno pobudo, me prosim kontaktirajte na ...
prevedla Marina Nuvak
Waldorfske novice 13
Z d r a v j e
Duševna higiena
Djurdja Otrzan
Tako kot telesna obstaja tudi duševna higiena, ta
pa je v današnjem času, ne da bi zanemarili dobre
strani telesne, še toliko bolj potrebna. Rudolf Steiner
je nekoč rekel, da tisto, kar smo se nekoč učili iz religioznih
razlogov, kasneje postane higienska navada. Kar so nekoč
delali, da bi ugodili volji bogov, ki so preko svečenikov učili
človeštvo navad, ki jim bodo pomagale, da ostanejo duševno
in telesno zdravi, to je sčasoma v človeštvu postalo navada,
osnovna skrb za zdravje.
Danes se nam zdi samoumevno, da je, kot pravi pregovor,
čistoča pol zdravja, in nikogar ni potrebno v to prepričevati,
kajti negativne posledice slabe skrbi za telesno
higieno se zelo hitro pokažejo. Vendar ni dovolj verjeti, da
je, kot pravi rimski rek, v zdravem telesu zdrav duh. Tudi
duh ima svoje potrebe, ki jih moramo zadovoljiti. Dati mu
moramo tisto, kar ga krepi, ga jača. V osnovi higiene je
kljub vsemu najpomembnejša duša kot posrednica med
duhom in telesom. Če je usklajena, lahko s svojimi silami
mišljenja, čutenja in volje pomaga tako duhu kot telesu,
da se medsebojno dopolnjujeta in si pomagata. Vsaka,
tudi najmanjša disharmonija se odraža tako na duši kot
na telesu. Zato je za duševno higieno dobro vsak dan izvesti,
v obliki samoizpovedi, vsaj najosnovnejši pregled
tistega, kar smo čez dan naredili, kar krepi samokritično
razmišljanje in avtorefleksijo glede narejenega. To pa je
dejavnost, ki jo je treba razviti zgodaj in negovati vse življenje.
V filozofiji in književnosti obstajajo dela, v katerih
veliki misleci, kot je sv. Avguštin ali cesar Mark Avrelij,
pišejo izpovedi samemu sebi, da v njihovih dušah ne bi
ostala niti senca nekih nepravilno opravljenih del. Nedelja,
kot dan v tednu, ko najbolj polno pride do izraza
izkušnja naše osebe in našega duha, je najboljši dan za
tedenski pregled našega delovanja in preteklih izkušenj.
Celo v medijih obstajajo tedenski pregledi dogodkov po
svetu, kar kaže na to, da ima naš duh globljo potrebo
po tem, da spremlja lastni razvoj in razsoja o lastnih delih.
Da bi to laže delali, so nekoč obstajali, pa tudi danes
obstajajo, verski obredi, ki so nam pomagali pokukati v
lastno dušo in življenje skupnosti. Duši je v tem smislu
dobro pripisati potrebo po znanju, to pa nas pripelje do
tega, da znanje iščemo tam, kjer je, in ne tam, kjer so
znane osebe in razvpite ideje. Prav je, da spoznamo tudi
te, kajti dokler ne spoznamo nečesa v negativni luči, ne
bomo od tega odstopili in se obrnili na stran dobrega. Prav
tako ne smemo verjeti, da je tisto, kar zlahka najdemo,
tudi edino, kar je mogoče najti. Če v globini lastne duše
negujemo neko potrebo ali željo po ustvarjanju, je dobro,
da to željo še naprej negujemo, tudi če je ni mogoče takoj
uresničiti. Mnogokrat pomeni dolgotrajno delo na neki
želji že polovico poti do njenega uresničenja. Pomembno
je, da verjamemo vase in v svojega duha, da verjamemo,
da ima tudi on svoje želje in potrebe in da preko naših
sposobnosti išče svoje uresničenje. To je veliko pomembnejše
od običajnih želja in namer po eksistencialnem uresničenju.
Mnogi so doživeli, da so hodili po napačni stezi,
medtem ko je v njih tlela druga želja in neki drugi načrt,
ki ga je imel duh za njih, oni pa so bili za to gluhi. Ni treba
vedno kriviti sebe ali videti sebe kot vzrok za neki napačen
postopek ali načrt. Okolica in ljudje v njej nam lahko,
posebno v rani mladosti, vsilijo svoje lastne vizije in
ideale, ki so dobri za njih, niso pa morda za nas, in če se
z njimi ne strinjamo, jih bomo gotovo nekoč zavrgli. Zato
se je dobro zavedati tega, kdo upravlja z našimi idejami in
načrti in ali ti odgovarjajo našim intimnim nagnjenjem.
Tisti, ki so sledili tujim napotkom, so sami sebe lahko našli
v tem, čemur rečemo 'pravilno delovanje' šele potem,
ko so pravo pot uskladili z lastnimi nameni. Za pravilno
delovanje je posebno dober dan v tednu torek, ko čutimo
vpliv planeta Marsa, ki vpliva na aktivno življenje ljudi na
Zemlji in ki nam lahko pomaga, da smo pozorni na tiste
dogodke, ki negujejo skupno zavest o življenju in njegovih
vrednotah. Tiste dogodke v družbi, ki delujejo na vse
naše bitje, kot je koncert, na katerem izvajajo živo glasbo
na akustičnih instrumentih, katerih vibracije delujejo na
nas. Čeprav je danes možnost informiranja o vseh zvrsteh
glasbe dostopna preko interneta, ne smemo nikoli
pozabiti, da je to posredna, torej posredovana informacija,
pri kateri prejema vtise le uho. Za razliko od take izkušnje
pa igranje na instrumente in petje v živo, ne glede
na vrsto glasbe, deluje na celotnega človeka in z vibracijami
zdravi disharmonijo našega notranjega bitja. To so
vedeli že stari Grki, ki so muzo, zaščitnico glasbe, imenovali
Euterpa, s čimer so poudarjali njene sposobnosti
14 Waldorfske novice
zdravljenja. Pri poslušanju glasbe in pogovora moramo
biti posebno pozorni na uporabo slušalk, to je, da naših
notranjih organov ne napadamo direktno, ne da bi zvok
prešel skozi prostor ter tako na telo deloval umirjeno, od
zunaj. Primerjajte s tem zdravnika, ki s stetoskopom posluša
delovanje vašega srca, ker se pri tem neposredno
poveže z zvokom v notranjosti pacientovega telesa. Na to
se spomnimo, kadar bomo začutili potrebo, da bi glasbo
'poslušali' s slušalkami v ušesih. Takšna izkušnja privede
do tega, da ne izkoristimo dobrodejnega učinka glasbe,
ki od zunaj deluje na celega človeka, ampak s tem
organe silimo, da si zapomnijo vibracije zvokov, ki bi k
njemu morali prihajati na naraven način, od zunaj.
Ko tako preverjamo svoja opravila, negujemo svoj pravilni
odnos do sveta, pri tem pa nam s svojim vplivom
pomaga planet Merkur, ki deluje na dan v tednu, ki ga
imenujemo sreda. Pravilen odnos do sebe in sveta okoli
nas je ogrodje našega Jaza, ki se s tem realizira in se pokaže
tudi zunanjemu svetu. To je tisto prvo, kar opazimo
pri drugem človeku: kakšno ima stališče do sebe in sveta
okoli sebe. Danes se trudimo redno negovati zobe, vendar
k temu sodi tudi praktična uporaba besed, ki jih govorimo,
pri čemer se lahko v pojavih okoli nas učimo opazovati
zlorabo besed in jezika ter pazimo na lastno uporabo
besed v javnosti. Pravilna beseda pripada ponedeljku,
dnevu v tednu, na katerega deluje Mesec, ki poleg tega,
da na našem planetu uravnava plimo in oseko, uravnava
tudi način, kako uporabljamo kozmično besedo, Logos.
Ali dovolimo, da nam jezik dela kar mehanično sam od
sebe, ali pa govorimo tisto, česar se zavedamo in kar smo
najprej v mislih pripravili.
Vsak dan v tednu do nedelje, pred tedenskim pregledom,
lahko torej izkusimo navdih, ki nam ga ponuja določen
dan. In dobimo odnos do bolečine in trpljenja. Tako
kot otrok, ko pade in si potolče kolena, joče, ker ga boli,
lahko pademo tudi v duševnem življenju, pademo in nas
boli. Bolečina je vedno obrambni signal duha, da smo
nekje ranjeni. Tudi sami se lahko poškodujemo, če zaradi
nekega predsodka oviramo lastno pot in pademo preko
tega predsodka kot preko ovire, ki smo si jo sami postavili
na pot. Če jo začutimo pravočasno, kot opozorilo, je bolečina
naša zaveznica, ne le fizična, ampak tudi duševna.
To običajno pomeni, da moramo nekaj pri sebi spremeniti,
predvsem v odnosu do drugih, ki nas prizadenejo. Njih
ne moremo spreminjati, sebe pa lahko. Lahko najdemo
način, kako se s tem problemom soočiti. Že sama želja,
da bi se nekaj spremenilo, odpira pot do rešitve. Skrb za
naše telo in dušo ni skrb nekoga drugega. Prepogosto ob
vsakem znaku bolečine tečemo k zdravniku, kot da je to
njegova skrb. Zdravilo dajemo od zunaj takrat, ko se nismo
zmožni pozdraviti sami. Bolečina pomeni, da moramo
najprej sami poskušati ugotoviti, kaj je vzrok zanjo, in
šele nato, če ugotovimo, da nimamo dovolj energije, da bi
popravili stanje, poiščemo nekoga, ki nam lahko pomaga
pri našem samozdravljenju, bodisi da je to naš prijatelj,
prijateljica, starš ali zdravnik. Če pogledamo svojo bolečino
in poškodbo, je to podobno kot visoka temperatura,
ki jo razvije naš Jaz, ko se sreča s tujim in neznanim
mikrobom ali virusom, zunanjim sovražnikom. Povišana
temperatura pomeni, da organizem mobilizira lastne
obrambne sile, da bi termično uničil sovražnika našega
organizma. Želja, da se ukvarjamo z duševnimi bolečinami,
prav tako sproži nekakšno povišano temperaturo, ko
se svoji težavi posvetimo z višjo zavestjo in ne odnehamo,
dokler ne najdemo rešitve.
Poleg tega, da si redno umivamo noge, je potrebno naknadno
razmisliti o prehojeni poti, narediti analizo narejenega
in naučenega, pregledati tako prijetne kot neprijetne
vsebine. Osvetliti moramo lastne simpatije in
antipatije. Zakaj so nam nekatere stvari ali ljudje privlačnejši
ali manj privlačni, spoznati sebe, pri čemer lahko
za lastna spoznanja zelo pomaga vodenje dnevnih zapiskov.
Pogosto se učimo iz posnemanja, toda lahko tudi
izberemo, kaj ali od koga se bomo učili in koga bomo
posnemali. Ozavestiti in z lastno voljo odkriti, komu smo
se odločili slediti ter kako nam to pomaga izboljšati sebe.
To lahko posebno kultiviramo, če smo pozorni na vpliv
Jupitra ob četrtkih, ki je dan za vzpostavljanje pravih navad.
Z delovanjem nekoč vrhovnega boga Rimljanov in
prej boga Grkov (Zeusa) je religiozni obred čiščenja telesa
pravzaprav prišel med človeštvo kot prava navada za prihodnost.
Navado lahko primerjamo s kretnjo ali gesto, po
njej prepoznamo življenjski stil nekoga in njegov odnos
do samega sebe in do lastne kulture.
Tako je tudi z umivanjem las, ki se nam zdi samoumevno,
ampak duševni cilj je negovanje dobrih misli, na temelju
katerih gradimo lastne načrte. Lasje so znak ostanka
duhovnih tokov, ki so nas ovijali v davni preteklosti, potem
pa so otrdeli in pričajo o nekdanjem bivanju človeka v zavetju
duhovnega sveta. Danes moramo sami ustvarjati duhovne
tokove, ki bodo ovijali našo glavo, sedež naših misli.
Zavračati moramo stare in nezrele misli, preverjati nove
in prepoznavati pomembne, biti pozorni nanje. Posebno
glede na tok časa, kajti tisto, kar smo mislili pred pol leta,
ni isto kot to, kar mislimo danes, lahko pa nam pokaže
našo osebno preobrazbo. Lahko smo svoje lastno ogledalo.
Tukaj nam pomaga planet Venera, ki deluje na petek ter
nas tako uvede v soboto, ko deluje planet Saturn s svojim
velikim kozmičnim spominom in pravilnimi mislimi.
Zgodovina ni nastala, je povsod okoli nas in nam omogoča,
da s prebiranjem in gledanjem tistega okoli nas, kar
nam je pustila, povsod negujemo izraz naše duše. Branje
nam pomaga oblikovati, artikulirati lastna čustva in pripombe,
se z drugimi primerjati ter tako spoznati nekaj
novega o sebi.
Lahko bi se vprašali, zakaj človeku rastejo nohti, ki jih
redno strižemo, da nas ne ovirajo. Zakaj neki trd, roževinast
del nas hoče ven v svet, pa po obliki ni popoln, tako
kot drugi organski deli našega sveta. Odgovor je v silah
zunanjega sveta, ki nas želijo vsrkati vase, nas uničiti,
zavirati, mi pa tega ne dopustimo. V duševnem življenju
smo pogosto izpostavljeni situacijam, v katerih nas želi
ta ali oni pogled na svet vsrkati vase, nas povesti po svoji
poti, bodisi neka sekta, politična stranka ali modni trend.
Če bomo skrbeli zase, se bomo sčasoma zbrali in odvrgli
Waldorfske novice 15
napačno zvezo ter se vrnili s stranpoti. Vse, kar nas
razdvaja in nam skuša vzeti neki duševni del nas, ga
priključiti sebi, je nekaj takega kot nohti, ki jih moramo
odrezati, da bi ostali svoja lastna celota, to pa
pomeni neodvisni.
Poleg tega moramo paziti, da pri sporih v naši okolici
ne podležemo potrebi po tem, da bi 'zavzeli stališče', da
bi podpirali ene proti drugim, ker smo tudi v tem primeru
potegnjeni v neko nepopolno celoto, namesto da
bi ostali neodvisni v sebi ter si dovolili neoviran vpogled
v argumente ene in druge strani, si o vsem tem ustvarili
lastno stališče, pri tem pa ne bi izgubili svoje neodvisnosti.
Tudi to pobudo zunanjega sveta, da nas zagrabi
in nas priključi k sebi kot del sebe, moramo odrezati,
tako kot odrežemo predolg noht na prstu.
Okraševanje telesa seveda ne spada v higieno, v skrb
za zdravje torej, ampak se lahko z njim oddaljimo od
zmernega vzdrževanja zdravja našega telesa, na kar
kaže moda tetoviranja. Vprašati se moramo, kako se
naš duh vsako jutro vrača v telo, ki ga ne prepozna
kot tistega, ki ga je načrtoval za to življenje. Tetovirano
telo ga moti pri jutranjem vračanju vanj, saj se mora
stalno privajati na poškodbe, ki so na telesu. To pa na
nezavednem nivoju zaradi lastne odtujitve privede do
občutka slabosti. Vse, kar vdira, prodira pod kožo skozi
meje našega telesa, prodira tudi v duha. Lise na koži
sodijo v živalski svet, kjer se živali z njihovo pomočjo, s
kamuflažo borijo za obstanek, človekov duh pa se proti
temu bori in nam to stalno sporoča.
Odnosa do telesa ne vzdržujemo le z zunanjo terapijo
in z rutinskim, mehaničnim tuširanjem. Koža je meja
med našim telesom in zunanjim svetom, ampak telo je
pod kožo in je samo svoj najboljši zdravnik. S posebnim
zaznavanjem nam da vedeti, kaj mu dobro dene in kaj
ne. Katera fizična, pa tudi duševna, hrana ga krepi, katera
pa ga moti. Polega tega potrebuje, da se naučimo
opazovati in zaznavati svojo okolico, prav tako kot doma
in v šoli vzdržujemo čist, topel in svetel prostor, v katerem
bivamo. Zato je bolje, da se v stiku z okolico posvetimo
ljudem in prijateljem, ki so veseli, da nas vidijo,
katerih obraz krasi nasmeh in s katerimi se družimo z
vsem srcem, kot pa da je naš stik zgolj informativen in
zreduciran na tehnologijo in družabna omrežja.
Druženja s sočlovekom v živo, ko ga zaznavamo celega
in ne preko nekega tekstovnega sporočila ali fotografije,
ne more nadomestiti nič. Tudi če se imenujejo
družabna omrežja, si na njih lahko dopisuješ le z besedami
in slikami, živega človeka ni na internetu, ampak
v življenju in ne smemo zanemariti svojih čutov, vida,
sluha in vseh duševnih občutkov, ki nastopajo, ko se
srečamo z nekim sosedom.
Prav tako moramo paziti, da nam vsiljene navade, ki jih
prinaša čas, v katerem živimo, ne uidejo izpod nadzora
ter nas obvladajo, temveč da smo vedno mi tisti, ki upravljamo
tehnološke naprave toliko, kolikor potrebujemo za
zadovoljevanje naših privatnih in poslovnih potreb.
K vzdrževanju duševne higiene spada tudi védenje,
kako ceniti lastne talente in spoznanja o sebi, da ne
opustimo nobenega vidika svoje duhovnosti, tako kot
ne opuščamo nobenega dela svojega telesa. Naše telo je
hram naše duše in morata se medsebojno spoštovati. Ne
zanemarjamo poškodb ali bolezni svojega organizma in
prav tako se moramo pogumno učiti zaznavati poškodbe
in nezadovoljstvo svojega duševnega življenja, da jih
premagamo in da se od njih dostikrat tudi nekaj naučimo.
Omalovaževanje samega sebe in svojega doživljanja,
ko nič ne damo na lastno dostojanstvo, je mnogokrat
posledica napačnega in slabega odnosa okolice do nas.
Če pa to uvidimo, razumemo, da lahko le mi sami resnično
cenimo in spoštujemo lastne dosežke, ne da bi se
trudili nekomu ugajati, kajti če se potrudimo, se le sami
najbolje razumemo ter s tem krepimo svoje zavedanje,
kdo smo. Tako bomo bolje prenašali situacije, v katerih
nas želi nekdo podcenjevati ali omalovaževati.
Naše telo je instrument, na katerega v življenju igramo,
skladno ali manj skladno z nami in našo okolico, duševne
kapacitete pa so tisti umetnik, ki igra in ustvarja, in
če je ta dobro uglašen in razpoložen, bo bolje skrbel za
svoj instrument – telo in v družbi ustvarjal svoja dela.
iz hrvaščine prevedla Marina Nuvak
16
16 Waldorfske novice
Z d r a v j e
Petje po metodi
'Šole za odkrivanje glasu'
Na začetku 20. stoletja se je pričela pisati zgodovina
'Šole za odkrivanje glasu', novega pristopa šolanja
glasu ter posebne terapije s petjem. Šolanje glasu
in terapija s petjem temeljita na principih, ki jih je postavila
švedska operna pevka Valborg Werbeck-Svårdström (1879–
1972), danes pa se uporabljata po vsem svetu.
Kratka zgodovina 'Šole za odkrivanje glasu'
Valborg Svårdström je bila zelo nadarjena deklica in je
bila že s petnajstimi leti sprejeta na Kraljevsko glasbeno
akademijo v Stockholmu kot študentka petja. Po nekaj letih
študija je pričela čutiti težave pri petju, med drugim je
začela tudi izgubljati visoke tone. Kljub težavam je uspela
pri enaindvajsetih nastopiti v operi in postala je njena
stalna članica. S tem pa so postale zahteve za njen glas
vedno večje, z njimi pa je rastel tudi napor in težave, dokler
ni po nekaj letih kariere ostala brez glasu. Z učenjem
petja, s kakršnim se je do tedaj srečevala, Valborg ni bila
zadovoljna, zato je začela sama raziskovati in razvijati nov
pristop do glasu. Spomnila se je, kako je zvenel njen glas,
ko se petja še ni učila. Imel je prizvok, ki ga je opisala kot
NG (npr. če izgovorimo 'bingo') in iz tega je začela oblikovati
vaje. Z njimi si je postopoma povrnila glas in nadaljevala
svojo uspešno kariero. Kasneje je postala zelo znana
in priznana operna pevka. Svojo metodo petja je razvijala
dolga leta in jo poimenovala 'Šola za odkrivanje glasu'. Na
tej poti je imel pomembno vlogo tudi dr. Rudolf Steiner.
Njuno sodelovanje (1912–1924) je vodilo do prepoznavanja
'Šole za odkrivanje glasu' kot prave poti za šolanje glasu.
Nekateri med njenimi učenci so bili zdravniki, ki so se
osebno prepričali o blagodejnosti njene metode petja za
zdravje, kar je postavilo temelj za poznejši razvoj njene terapevtske
uporabe. Danes ima 'Šola za odkrivanje glasu'
umetniški, pedagoški in terapevtski pristop.
Osvobajanje glasu
Mnogi pristopi k petju obravnavajo glas kot 'objekt' ali
'stvar', kot produkt telesa. V 'Šoli za odkrivanje glasu' se
glas obravnava kot nekaj nematerialnega, kar se le manifestira
preko telesnosti. Glas je nekaj, kar živi in prežema
vsakega človeka, vendar je lahko 'ujet' zaradi fizioloških
in drugih preprek. Pri tej metodi je tendenca te prepreke
odstraniti, da bi se odkrilo, kar vsak človek skriva v sebi.
Zato ne govorimo o treniranju glasu, temveč o njegovem
osvobajanju oz. odkrivanju.
Na začetku je treba reči, da se vsi, ki lahko normalno
govorijo, lahko naučijo tudi peti.
Potem je treba vedeti, da se poje s celim telesom, ne le s
posameznimi organi ali deli telesa. Petje je izraz celotnega
človekovega bitja.
Valborg
Werbeck-Svårdström
Terapija s petjem
Petje in tako tudi terapija s petjem deluje na fizično,
duševno in duhovno v človeku. V terapiji 'Šole za odkrivanje
glasu' se elementi petja in zakonitosti glasbe dojemajo
kot arhetipske oblikotvorne sile človeškega bitja. Ko
človek poje, se te sile povezujejo, v tej terapiji s petjem
pa postanejo delujoče. Ko glas odzvanja v telesu, zaustavljena
energija ponovno steče in prebujajo se lastne
zdravilne moči. S pomočjo soglasnikov, ki v sebi skrivajo
oblikotvorne sile, ki delujejo tudi v človekovem telesu, in
samoglasnikov, dodanih h glasbenim elementom ter ritmičnim
gibom dihanja, se oblikujejo specifične vaje, ki se
pod vodstvom terapevta individualno predelujejo.
Ta terapija s petjem je lahko uspešna tudi pri delu z
ljudmi s posebnimi potrebami – v ustvarjanju stika z
Waldorfske novice 17
U t r i n k i
osebami, ki so bile označene kot nekooperativne in nekomunikativne,
pri umirjanju in preusmerjanju zmedenih
in senilnih, pri odvrnitvi psihotičnih pacientov od
njihovega destruktivnega in agresivnega obnašanja, njihovih
halucinacij in fiksnih idej.
Blagodejnost za telo
Terapija s petjem lahko poglobi dihanje, poveča cirkulacijo
in izboljša metabolizem. Naše telo ohranja zdravo
in izboljšuje njegovo delovanje. S petjem se lahko ublažijo
in celo odstranijo nekateri fizični simptomi, kot so:
hladne noge, plitvo dihanje, astma, jecljanje, zaprtost,
padec imunskega sistema, bolečina ...
Blagodejnost za dušo
Petje seveda ne deluje dobro samo telesu, temveč tudi
zdravju naše duše. Odstrani ali ublaži lahko strah in
sram, poveča samozavest, lahko pa tudi osvobodi osebo,
saj je ujet glas isto kot ujeta oseba. Delo na glasu ni
nikoli samo delo na glasu, to je vedno tudi delo na sebi.
Veliko ljudi, ki trpi zaradi kompleksa manjvrednosti in
drugih psiholoških motenj, bi se lahko osvobodilo, če bi
se njihove skrite, nerazvite ali celo zakrčene umetniške
sposobnosti kultivirale na pravi način.
Seveda ne bo vsak, ki zapoje, osvobodil svet, vendar lahko
naredi življenje sebi bolj prijetno, lahko npr. reče – če
sem se naučil eno pesem, se lahko tudi drugo, tretjo ... Če
imam pogum zapeti pred drugimi, lahko pristopim k dekletu/fantu,
najdem boljšo službo, poskusim živeti v drugem
mestu, drugi državi ... Lahko poskusim narediti vse,
kar še nisem, pa bi rad. Lahko vsaj poskusim spremeniti
svoje življenje. Takšno petje lahko spremeni človeka.
'Šola za odkrivanje glasu' ali skrajšano
'werbeck petje' pri nas
Na področju bivše Jugoslavije deluje do sedaj edini
učitelj te šole in terapevtskega petja po tej metodi,
prof. psih. Baldo Mikulič, ki ima tudi bogate izkušnje.
Delavnice izvaja v Sloveniji, na Češkem, Hrvaškem,
Slovaškem, v Srbiji ... Na delavnicah poskuša pokazati
ljudem, da je glas nekaj njihovega, nekaj, kar imajo
in kar lahko uporabljajo na lažji, svobodnejši, bogatejši
način. Na delavnicah uči, kako odvreči nepotrebne gibe
in zmanjšati napetost pri petju, s terapevtskimi vajami
dihanja sproščamo telo, z vajami za 'osvobajanje glasu'
poskušamo glas osvoboditi telesnosti, to pomeni, da se
ne napenjamo (predvsem grlo), ko pojemo. S pomočjo
'vaj za širjenje glasu' dobi glas večji volumen in lepši
zven. Na koncu vsa ta odkritja o svojem glasu in o sebi
zberemo v petju pesmi.
Simona Pajk, razredničarka 7. b
Astronomija in
slovenščina v 7. b
V
sedmem
razredu je 'smrt otroštva' skoraj
dokončna. V vsakem dvanajstletniku oz.
trinajstletniku se počasi rojeva nov posameznik.
Ni lahko postajati odrasel, odkrivati moč lastne
volje, ugotavljati, da svet še zdaleč ni le lep … In
morda je ravno zato astronomija v tem obdobju tako
zelo zanimiva, še bolj čarobno vabljiva kot sicer. Neskončne
razdalje, pobeg v vzporedno vesolje, kjer se
vse ravna po mojih pravilih (in ne po neumnih zahtevah,
ki jih postavljajo starši in učitelji), iskanje najsvetlejše
zvezde (ki morda sploh ni na nebu, pač pa čisto
blizu tebe – v razredu – in ima modre oči), upreti se
sili gravitacije, svobodno pluti po vesolju … To so želje
in sanje slehernika v 'vesoljski ladji 7. b ' (in najbrž še
koga)!
In kaj stori 'kapitan' take vesoljske ladje, če hoče preživeti
in ohraniti vsaj nekaj spoštovanja, ki pripada
njegovemu položaju ? Išče nove in nove planete in vsak
dan znova pristane tam, kjer je zrak lahkotnejši, kjer
je veliko smejalnih plinov, kjer sile gravitacije niso premočne
– tako, da 'teža življenja' ni preveč huda. Razlaga
svoji 'posadki', da med tistimi milijardami zvezd
obstaja 27 ultra-super srečnih orjakinj, ki pripadajo
– po ena – vsakemu izmed njih!
In tako se zgodi, da se na vesoljskem popotovanju
dostikrat znajdemo za Luno in takrat nastanejo taki
zapisi …
Naslednja delavnica v Ljubljani bo v mesecu maju, informacije
pa lahko dobite tudi na www.orpheus.hr
Poleg vikend delavnic ima tudi intenzivne tedne v času
počitnic (Pelješac, Krk, Šibenik). Jeseni 2016 bo pričel z
drugim krogom izobraževanja po metodi 'Šole za odkrivanje
glasu', ki traja štiri leta.
prevedla Breda Pavlovič
18 Waldorfske novice
U t r i n k i
V tvoji glavi je črna luknja! Urban
Rojen je pod srečno zvezdo. Patrik
Na Soncu je pekel klobase! Enej
Vse, kar se svetlika, ni zvezda! Melvin
Hodila je za njim, kot bila bi njegov satelit! Alma
Tako bled si kot Sirius! Paulina
Tako se je udaril, da je videl vse zvezde. Gal H.
Velik je kot Arctus! Zvjezdan
Nos ima večji, kot je Arctus. Jin
Žareč kot Sonce! Matija
Obraz je imel rdeč kot Mars! Tia K.
Debel je kot Jupiter. Manca
Učitelj je postal zelen kot Uran! Gal L.
Bleda je kot Luna. Tara
Moja babi misli, da mislim, da je ona za Luno! Maks
Hitela sem, vendar mi niti svetlobna hitrost ne bi pomagala,
da ne bi zamudila pouka.
'Tako sem jezna nate, da bi te poslala v drugo Galaksijo,
ne samo v kot!' je rekla učiteljica.
Nisem ji mogla odgovoriti, saj mi je vse izgovore posrkala
črna luknja v moji glavi. Lara
Vesoljski spor
VENERA KRALJICA ŽENSKEGA JE SPOLA,
NASPROTI GLEDA MARS – Z MOŠKEGA PRESTOLA.
JEZITA DRUG NA DRUGEGA SE ZLO
IN VENERA MARSU GROZI, DA RAZPOČILA SE BO!
MARS NAŠOPIRJEN, Z VIŠKA JO GLEDA
IN VENERA POSTANE ČISTO BLEDA!
'KAKO ŽELIM SI DRUGO BARVO IMETI!'
REČE VENERA IN SE ZAČNE V DRUGO SMER VRTETI.
ZEMLJA PA TA SPOR OPAZUJE,
SEGRELA SE JE, SAJ POSTAJA VEDNO HUJE.
VENERA BLEDA JOKA,
MARS , OD JEZE RDEČ, NA VES GLAS STOKA.
NATO PA ZEMLJA SE VMEŠA:
'KONEC NAJ BO TEGA PREPIRA, DA BOMO IMELI KONČNO
MAL MIRU IN DA NE BO ŠLO VSE PO ZLU!'
TAKO TA SPOR JE BIL KONČAN
VESELI SO BLI VSI –
ŠE NAJBOLJ PA URAN!
Žana Polšak Vahter
Drugačnost
bogati
Mojka Končar
Kaj pravzaprav pomeni beseda drugačnost?
Drugačnost pomeni, da se nekaj ali nekdo
razlikuje od nas. Pomeni, da nekdo veruje,
deluje, je videti, razmišlja in živi na drugačen način kot
mi. Pomeni, da smo tudi mi njemu – drugačni.
Ko slišim besedo drugačen, nehote dobim neke
druge asociacije, ki pa pravzaprav nimajo veze s prvotnim
in neodvisnim pomenom te besede. Pomislim
na nekaj, kar mi ni blizu, česar ne poznam, kar mi,
posledično, lahko škoduje.
Danes vem, da zelo verjetno razmišljam zelo pristransko.
Ko poslušam to in ono mnenje, medije,
ljudi, ki so izobraženi, pa tudi tiste, ki niso, ljudi, ki
so za, ljudi, ki so proti, ljudi, ki sploh ne vedo, za kaj
so, ljudi, ki bodo zmeraj proti, pa tudi ne vedo, čemu
bodo vedno proti, se zavedam, da pravzaprav ne razmišljam
več razsodno. In tako pridem do spoznanja,
da lahko pišem le še iz svojih izkušenj, če želim vsaj
približno ostati zvesta sebi in svojim stališčem.
Minilo je že kar nekaj časa od takrat, ko so v Slovenijo
prišle prve novice o beguncih. Priznati moram,
da sem takrat v očeh ljudi zaznala presenečenje, negotovost,
strah, v nekaterih pogum, v drugih ogorčenost,
egoizem. Ta mnenja so se sčasoma spreminjala
in se prenašala, od ust do ust. V dani situaciji sem
bolje spoznala mnogo ljudi, tudi tiste, ki sem jih poznala
že prej (vsaj mislila sem, da jih). Ljudje so se
razkrili v tisti svoji pravi, resnični luči.
Nekateri so se z 'drugačnostjo' spoprijeli na pogumen
način. Nekateri so bili strašno pametni, govoričili,
razglabljali in pametovali so o tem, kako bi bilo
nujno nekaj ukreniti. Spet drugi pa so bili tako odločno
proti, da me je postalo strah ob spoznanju, kaj
vse lahko strah privleče na plano iz človeka.
Prišla je množica ljudi. Odprli smo začasne begunske
centre, ljudje so bili pripravljeni pomagati. Ljudje,
ki so vedeli, kako je, če nimaš, ti ljudje so bili
pripravljeni pomagati. V ozadju pa se je vedno porajalo
vprašanje, ali delamo prav. Kaj bo, ko ne bomo
več zmogli?
Waldorfske novice 19
O E G o r e n j s k a
Kaj bo, če bo ta množica tujcev preplavila naš
prostor, našo kulturo, naše običaje, našo vero, naš
jezik, našo tradicijo? Ljudje so spoznavali tujce,
tujci so postali znanci, znanci, pa tudi – ljudje.
Morda nas bo ta proces preseljevanja spet opomnil,
da je drugačnost dobra. Da se nima smisla
bati drug drugega zaradi svojih zadržkov, predsodkov
in strahov.
Da so na svetu že enkrat poskušali doseči to, da
bi obstajala le ena rasa ljudi, pa smo bili vsi proti
temu.
Da je na svetu za vse dovolj vsega, če smo spoštljivi,
strpni in človeški drug z drugim.
Da nam naše vere, kulture in običajev ne more
vzeti nihče, če zares verjamemo.
Da je drugačnost nekaj, kar nam širi obzorja, nas
izobrazi, poveže in združi.
Da ni bolj naravnih vezi med narodi, kot so sočutje,
prijaznost in pomoč sočloveku.
Da s tem, ko pomagamo drugim, v bistvu dajemo
'svetu', v katerem se bo slej kot prej našel nekdo,
katerega pomoč bomo potrebovali mi, sami.
Drugačnost bogati. Odkriva resnico, zahteva pogum
in borbo s samim seboj.
Ne glede na to, koliko smo dali, tako materialno
kot humanitarno, smo po drugi strani dobili nekaj,
kar se ne da dobiti nikjer drugje kot v srcih
ljudi.
Stopili smo skupaj, obnovili vezi in zaupanje
vase.
Nekateri smo celo spoznali, da smo ljudje včasih
malce nepremišljeni, ko se pred priložnostjo 'biti
človeški' obdamo z žico, se zapremo v sobe in pišemo
o tem, da nas drugačnost bogati.
Po Savi
smo spustili
Gregorčke
Katarina Bertoncelj
V
vrtcu Jutranja zarja v Struževem smo na
predvečer praznika, ko se ptički ženijo, 11.
marca, pripravili družinsko srečanje. Ob
pesmi in zvokih kitare izdelali pa smo izdelali tudi
Gregorčke.
Bil je teden pred Gregorjevim. V ponedeljek je predstavnica
staršev Claudia že navsezgodaj preverila
vremensko napoved in ker je bilo za petek napovedano
lepo vreme (končno, po dolgem času kapljanja z
neba), nas je starše na pobudo vzgojiteljice povabila,
da bi v petek popoldne organizirali piknik pred vrtcem.
Zvenelo je obetavno, saj sončni žarki v malem
parku ob vrtcu prav blagodejno pobožajo. In takšen
je bil tudi odziv. Skoraj vsi smo potrdili svoj prihod.
Kot pri vsakem dogodku, je bila tudi pri tem najpomembnejša
predpriprava. Mmmm, peka dobrot...
Ideje, kaj bi spekli, so sredi tedna kar vrele iz moje
hčere in na koncu je bilo treba speči kolačke, ker je
sama srečanje poimenovala kar 'praznik kolačkov'.
Priprava kolačkov je bila pravzaprav že uvod v celoten
dogodek. Kako lepo je videti takšno pričakovanje
v otroških očeh. Pa kako se otrok počuti posebnega
in počaščenega, kadar njegov vrtec obiščejo tudi
starši. Vrtec je pomemben del otrokovega življenja in
ko se snidemo z otrokom na vrtčevskem terenu, mu
s tem damo vedeti, da sprejemamo ta ogromen del
njegovega časa, ki kot odtis ostaja v njegovem telesu.
Petek je seveda želel biti malce nagajiv in je poklical
oblake, da so zakrili sončne žarke, ki bi se jim vsi
tako radi nastavljali. A nič ne de, če ni žarkov od
zunaj, je žar treba poiskati v sebi. In tako so se okoli
16h začele z nevidnimi niti plesti vezi skupine, ki jo
je skupaj privedla in povezala otroška radost. In ko
so iz igralnice začela hiteti naša rdečelična sončeca,
majhna po višini in velika po svojem žarenju, se je
praznik resnično začel.
20
20 Waldorfske novice
O E G o r e n j s k a
Ali se otroci še
vedno radi igrajo?
K. N. Jensterle
Najprej smo okrepili telo z domačimi priboljški in
toplim čajem, kar je pripomoglo k temu, da smo v
sebi našli ustvarjalno iskrico, ki je iz snopov suhega
vejeva in vrvi pričarala male splave. Z zlaganjem
vejic so se trudili moški, ženske pa smo izdelale (dišeče)
svečke iz čebeljega voska. Otroci so se razživeli
ob otroških pesmih, ki jih je s kitaro in glasom oživila
Claudia. Da je bilo orkestralno vzdušje popolno so
poskrbeli tudi mali glasbeniki, ki so jo čisto spontano
spremljali na zvončkih, z orglicami, flavto, paličicami
in raznimi drugimi tolkali. In ob tako čudoviti
glasbi smo pričakali večerni mrak.
Na splave smo postavili svečke in se v večeru, dišečem
po pomladi, sprehodili do Save, da bi preizkusili,
ali smo izdelali splave ali podmornice. Osvetljeni
splavi, ki so se pomikali po mirni vodni gladini so
nežno ubirali strune upanja: 'Pomlad je tu. Jutri se
ptički ženijo.' Med njimi je bila tudi mala orehova
lupina z malo svečko, ki je sporočala, da ni pomembno,
koliko si majhen, če imaš notranjo moč, ki te
žene naprej, lahko premagaš vsakršno oviro.
In če smo novembra ob prazniku svetilk simbolno prižgali
naše notranje luči, da so nas spremljale v temnejšem
delu leta, smo pred Gregorjevim pozdravili čas, ko
se življenje obrne navzven. Posadili pa smo tudi seme
povezanosti med waldorfskimi družinami, za katerega
upamo, da bo zraslo v mogočno drevo z obilo sadu.
Igre so danes najbolj odločilen element izobraževanja,
ker nas zbujajo, nam pomagajo ozavestiti, kdo smo in
kako smo povezani drug z drugim. Na Gorenjskem
imamo enkrat tedensko namesto iger pohodništvo, enkrat
pa si privoščimo prave igre v telovadnici. Če jo sploh
lahko še tako imenujemo. Je namreč le še prazen prostor,
za katerega nam vsako leto obljubijo, da ga bodo zrušili.
Zaenkrat se na srečo za kaj takega še ni našlo denarja. Tako
ostajamo v Partizanu. Toda stavba ima dušo. Otroke nekaj
v njej spravlja v nenehen smeh in jim daje eksplozivno moč.
Zadnjič sta se na pohodu pogovarjala dva prvošolca:
'Kaj imaš ti najraje v šoli? Pohodništvo ali igre?'
'Hmmm, oboje.'
Ne eden ne drugi nista niti pomislila na kakšen drug
predmet.
Torej se otroci še vedno zelo radi gibajo, hkrati pa se
skoraj ne znajo več igrati spontano. Današnji otroci,
zasičeni z medijskimi elementi, si še vedno nekje v globini
želijo igrati s frnikulami, skakati čez kolebnico, se
igrati ristanc. Toda sami se teh iger ne bodo več lotili.
Od nas je odvisno, kako se bodo igrali. Če ponudimo
pravo aktivnost, nastopi mir in ugodje. Ko otroke učimo
igre, se med seboj povezujejo. S tem jih vrnemo
v svoje telo in zdravimo njihove čute. Kajti gibanje in
ravnotežje sta čutni aktivnosti.
Waldorfske novice 21
O E G o r e n j s k a
Gibanje vodi naravo našega mišljenja, riše naš temperament
in naše misli o svetu. Ker se premikamo vedno
manj spontano, kot bi se morali (namesto da bi hodili
peš, se vozimo od vrat do vrat), smo vedno manj povezani
s čutom za gib. Za gib niso odgovorne le mišice in
volja, ampak tudi svet. Gib je odgovor, reakcija na svet,
ki nas obdaja. Je izvor našega občutka za smisel. Če kaj
zmoti čutilo za gib, je porušeno tudi občutek za smisel.
Pri čutu za ravnotežje pa gre za povezavo med gravitacijo
zemlje in našim lastnim telesom. Kadar čut za
ravnotežje dela na zdrav način, nismo sposobni le stati
vzravnano in se pomikati po svetu brez da bi nihali,
ampak imamo še en bolj subtilen občutek. Občutek
notranje varnosti in miru.
Zato v našem starem Partizanu ... Ogromno je iger za
razvijanje ravnotežja, koordinacije in giba. In glasnega
otroškega smeha, ki ne pride le iz grla, ampak naravnost
iz srca.
Loti Stary, 4. razred
Črna kobila
Spoznala sem čudovitega konja.
To je bila črna kobila z bordo
rdečo uzdo. Korake je imela tako
lepe, da sem obstala, ko je začela teči. Njena
dlaka je bila mehka in njen dah topel, kot
da bi pihalo iz kmečke peči. Tudi podkvice
so se ji bleščale kot zvezde na nebu. Ta
kobila me je tako očarala, da sem jo opisala.
Upam, da bo tudi vas očarala kakšna žival
in se boste tudi sami lotili pisanja.
22 Waldorfske novice
22
O E G o r e n j s k a
Tadeja Štular,
waldorfska vzgojiteljica in mama dveletnika
Šola za starše
ali nič hudega, če ga kdaj
tudi kaj polomimo
Čarobni čas za igro
Sonja Hudeček
Tudi letos smo v waldorfskem vrtcu Čebelica v
Radovljici začeli z igralnimi uricami. Čarobni
svet proste igre obiskujejo otroci, stari od
dveh do štirih let. Skupaj s svojimi starši tako lahko
dobijo kratek vpogled v naše delo v waldorfskem vrtcu.
Zberemo se v garderobi, potem pa jih s pesmico pospremiva
v igralnico, kjer jih že čakajo blazinice. Ob
pomoči staršev se vsi posedemo in prižgemo svečko.
Zavlada tišina in male očke gledajo v pričakovanju.
Sledi skupni pozdrav in prstni igrici, nato pa prosta
igra. Najraje kuhajo, plezajo na plezala in se gugajo
na konjičkih.
Starše usmeriva k mizi, kjer jih že čaka ročno delo.
Letos šivajo pisane kronice, s katerimi se naši otroci
tako radi igrajo v vrtcu. Še atiji so dokazali, da se
znajo spopasti tudi s šivanko.
Ko je čas, spet ob pesmici pospravimo igračke, si
umijemo roke in sedemo k mizi. Čas je za malico. In
mamice vedo povedati, da jabolka še nikoli niso bila
tako slastna! Po malici jih pospremiva v garderobo,
kjer se poslovimo.
Urice potekajo sedemkrat, z otroki in starši sva teti
Alenka in Sonja.
V
waldorfski
šoli in vrtcu v Radovljici smo imeli
čast, da smo gostili Šolo za starše, ki jo je vodil
gospod Godi Keller.
Vtisi udeležencev so bili enotni:
Predavanja Godija Kellerja sem se udeležila prvič. Zaradi
vseh dobrih komentarjev, ki sem jih slišala. In res
je preseglo tudi moja pričakovanja. Zanimivo od prve do
zadnje besede, polno humorja in doživetih zgodb. Ne
ponuja receptov in vzgojnih nasvetov, kako spremeniti
otroka, ampak kako mu prisluhniti in zaupati. Ob tem
pa zaupati sebi, da vse poteka prav tako, kot mora. Zagotovo
bom še obiskala njegova predavanja.
Sabina, mamica skoraj triletnika
Waldorfska šola nam je omogočila Šolo za starše z Godijem
Kellerjem v Radovljici, kar je bilo odlično. Godi nas
je popeljal v svet zgodb, v katerih smo se lahko prepoznali
v vlogi otrok in staršev. Njegov zanos in ljubezen sta v
nas razblinila strah pred največjimi starševskimi izzivi.
Anja, mamica
Predavanja Godija Kellerja se vedno rada udeležim.
Je poln elana in pozitivne energije, ki se je človek hitro
naleze. Vsako srečanje z njim je novo spoznanje. Svoje
znanje podaja na zelo duhovit način, teorijo pa podkrepi
s številnimi znimivimi zgodbami iz svojega dolgoletnega
dela z otroki in mladostniki. Z njegovimi nasveti in napotki
mnogo bolje razumem, kaj se plete v malih glavicah
mojih otrok, in jima ob krizah lažje stojim ob strani.
Nina, mamica
Odleglo mi je. In lažje sem zadihala. Vsakodnevno
vztrajanje pri postavljanju meja svojim otrokom me je
postavilo v položaj, ko nisem bila več prepričana, da delam
prav. Preprosto popustiti bi bilo veliko lažje. V šoli
za starše nam Godi pojasni, da je postavljanje meja
otrokom nujno potrebno, saj jim s tem damo možnost,
da se lahko borijo za svojo svobodo. Tudi če imamo včasih
občutek, da je preveč, je postavljanje meja naša dolžnost.
Udeležba v šoli za starše mi je omogočila pogled
na vzgojo skozi drugačne oči. Da o Godijevih nepozabnih
zgodbah niti ne govorim.
Erna, mamica 5- in 9-letnice
Waldorfske novice 23
Sama sem se seveda šole tudi z velikim pričakovanjem
udeležila in kar je težko opisati, je vedrina, ostrina,
modrost, življenjska moč in humor, ki sijeta iz predavateljeve
pojave. Množica grenko-sladkih resničnih
življenjskih zgodb, ki podpirajo pedagoško znanje in
izjemen dar pripovedovanja te enostavno morajo pritegniti
in tri ure (kolikor je trajalo eno srečanje) minejo,
kot bi mignil. In čeprav sem opravila waldorfsko izobraževanje,
je veliko Godijevih besed odmevalo v meni.
Pustilo sledi. Se me spet dotaknilo.
Zato nikakor ne morem izpustiti modrosti, ki smo jih
bili deležni. Prvič ali pa še enkrat. Nikoli pa premalokrat.
Navdušila me je izjava, da se moramo kriz, ki se
pojavljajo v otrokovem življenju, VESELITI. (Prva je pri
treh letih, ko se začne upirati z glasnimi NE!!, druga
okrog devetega, desetega leta, ko spozna, da starši niso
popolni in da so oni umrljivi, in seveda okrog 12. leta,
puberteta.) Otrok se s temi koraki osamosvaja. V vsaki
starosti malo bolj. Naloga otroka je, da se v dvajsetih
letih 'znebi staršev'. Pomembno je, da se kot starši zavedamo,
da ko kriza pride, je bo tudi enkrat konec. Ne
skušamo je olepšati, ampak jo enostavno sprejmemo
tako, kot je. Otrokova in tudi naša pot je od odvisnosti
k neodvisnosti in od varnosti k svobodi. Varnost je delo
staršev, svoboda je delo otrok. Zato je pomembno otroku
dati meje. Če otroku nikoli ne rečemo ne, kako naj
potem postane svoboden?
Otroku moramo dati izzive. In ko jih zmore, zraste!
Seveda ga moramo poznati in mu ponuditi toliko in na
način, ki ga potrebuje.
Vsako obdobje zahteva nekoliko drugačen pristop k
otroku. V prvih sedmih letih morajo otroci izkusiti, da je
svet DOBER. Odrasel mu je vzornik in otroci vse sprejemajo
preko dejanj. Od sedmega do 12. leta (puberteta)
morajo čutiti, da je svet LEP. V tem obdobju je pomembno,
da ustvarimo prijetno vzdušje. Odrasel v tem obdobju
naj bo avtoriteta. To pomeni, da se mi odločamo za
drugo osebo (otroka). Naše odločitve naj bodo močne,
odločno in brez agresije moramo otroku dati občutek
varnosti. V času okrog 12., 13. leta pa se stvari drastično
spremenijo. Razdalja postane nekaj naravnega. Tu
nam prijetno vzdušje in čustva ne bodo pomagali. Otroci
imajo svojih dovolj. Sedaj potrebujejo RESNICO in da
smo ob njih z ramo ob rami. Njihov vodnik.
Vsak starš ima običajno neki ideal o tem, kakšen naj
bo njegov otrok. Pomembno pa je, da v sebi najdemo
delček, ki je tak kot naš otrok ENOSTAVNO JE. Gospod
Keller poudarja pomen samovzgoje. Torej, če želimo pri
otroku nekaj spremeniti, počnimo to mi. Če želimo, da
se več giblje, se gibljimo mi, če želimo, da se igra, se
igrajmo mi ... Ob tem je povedal krasen primer staršev,
ki so tarnali, kako njihov dvanajstletni fant neprestano
čepi v svoji sobi in igra računalniške igrice. Vprašal je
starša, kaj onadva počneta zvečer. Hitro sta spoznala,
da sine pravzaprav 'visi' na računalniku tako kot onadva.
Gospod Keller ju je vprašal, če bi se lahko en večer
igrala npr. Človek ne jezi se. Ampak samo, če jima je
igra res všeč. In igrata naj jo v prostoru, ki je najdlje
od fantove sobe. Fanta naj pa pustita pri miru. On je v
svojem svetu in nima nobenih težav. Starša sta poskusila
in ko sta naslednji teden spet prišla na srečanje je
Godi takoj videl, da je zadeva bila popoln uspeh. Pripovedovala
sta, kako je oče ves čas izgubljal in mu je to
šlo res slabo od rok. Skratka, v igri sta uživala in bila
glasna, se smejala in jezila in to je seveda pritegnilo
sina., ki je pokukal skozi vrata in ga je zanimalo, kaj
počneta. Seveda sta ga poslala stran, 'na računalnik'.
'Motiš mamo in očeta, ki se igrata!' To je fanta pritegnilo.
Čez mesec dni so se starši spet oglasili. Življenje se
ni veliko spremenilo, ampak enkrat na teden se igrajo
skupaj 'Človek ne jezi se' in tisti, ki vztraja na tem, je
ravno njun sin. Gre za samovzgojo, dinamiko in veselje
do življenja. Otroci se življenju ne morejo upreti in če
ga bomo radostno živeli, nam bodo otroci sledili.
Za konec pa samo še ena misel, na katero se spomnim
vsak dan. Kar se otroci naučijo najbolj zgodaj
(0-7 let), v človeku ostane najdlje. Če v tem obdobju
dobijo občutek, da je svet dober, jim bo to pomagalo
prebroditi viharje življenja. Če so slišali dovolj pravljic,
zapeli dovolj pesmic, veliko časa preživeli zunaj v gibanju,
jim bo to dalo zaupanje v svet in notranjo moč,
ko jo bodo potrebovali. Ne matematično znanje, ampak
zaupanje v svet jim bo pomagalo, če se bodo pri 40 letih
ločili, doživeli brodolom ...
Dragi starši ... Srečno na vaši ladji starševstva. In nič
hudega tudi, če ga kdaj kaj polomite. Godi pravi, da
otroci ob tem čutijo solidarnost.
24
24 Waldorfske novice
Z g o d b a
Godi Keller
Bodite previdni
glede vaših dvomov
V
otroštvu sem mnogo let prosil svojega angela, da
mi pomaga biti dovolj pobožen, da bom lahko
prišel v nebesa. Nisem čisto prepričan, ampak
mislim, da sem se pogovarjal s svojim angelom. Moj brat se je
verjetno pogovarjal s svojim, toda nikoli nisva govorila o tem.
Otroci običajno duhovnih stvari ne naredijo trivialnih s tem,
da bi o njih govorili. Za nas so bili ti angeli prav tako resnični
kot negotovi, saj se nanje nismo obračali s pozicije razuma,
ampak je bila to neke vrste navada. Naša večerna molitev je
bila na neki način podobna topli odeji, pod katero smo ležali,
in dajala nam je enak obredni občutek tolažbe in ugodja.
Z leti je angel izgineval in izginil nekam v skriti kotiček
znotraj mene. Ne vem, ali je še vedno tam, dosti
tega daje slutiti, da je. Zato nisem primeren za debato
o pravih in nepravih angelih. Drugi se zdijo bolj prepričani
glede teh stvari. To so tisti, ki so našli resnico.
Popolnoma so prepričani glede angelov, Boga in tako
dalje, bodisi da v njihov obstoj verjamejo bodisi da ne.
Tem bi rad povedal naslednjo zgodbo:
V skromnem stanovanju je nekoč živel, morda še vedno
živi, poročen par. Na srečo, v tem primeru, nista imela
otrok. Ljubila in spoštovala sta drug drugega, tako kot
je za poročene ljudi tudi prav. In vse bi se lahko končalo
čudovito, če mož ne bi igral čela. Njegovo igranje njuni
zvezi ni dodalo neke dodatne estetske razsežnosti, temveč
prav nasprotno. Kajti mož je igral le en ton.
Bralec si lahko predstavlja, da je moralo to sčasoma
za njegovo ženo postati težko. Njeni dobro premišljeni
pomisleki/ugovori niso imeli nič opraviti s smislom za
glasbo. Nič takega. Preprosto povedano, njegova glasba
ji je šla na živce; motila jo je. Bila je je sita, postala je
izčrpana in obupana.
Dokler si ni nekega dne drznila težave omeniti, čeprav
bi to lahko ogrozilo njuno zakonsko harmonijo.
'Poslušaj,' je rekla. 'Razmišljala sem o tvoji glasbi.'
'Ali res?' je vljudno odgovoril on in prekinil svoje igranje.
'Razmišljala sem, da bi mogoče lahko igral bolj tako
kot drugi glasbeniki.'
'In kako igrajo drugi glasbeniki?' je vprašal brez sence
ironije.
'No, ne igrajo samo enega tona, ampak bolj zaradi tega,
ker se potem pojavi melodija in včasih gre navzgor, drugič
pa navzdol. Ali ne bi mogel tudi ti igrati tako?'
Zdaj je mož razumel. Potrpežljivo in ljubeznivo je pogledal
svojo soprogo in rekel: 'Ženska, tvoji lasje so dolgi,
ampak tvoja pamet je kratka. Drugi glasbeniki samo
poskušajo najti pravi ton. Vidiš, jaz sem ga našel.'
Čarobnost te zgodbe ni v tem, da se je čelist motil. Kar
se mene tiče, je lahko imel tudi prav in samo prihodnost
bo pokazala, ali je res, daleč pred časom, našel pravi ton.
Enako se lahko navsezadnje pokaže, da so imeli prav
katoliki ali šiiti ali suniti, mormoni ali ateisti. Na koncu
časa bodo tisti, ki so imeli prav, slavili zmago nad tistimi,
ki niso imeli prav. Ali jim lahko odpustijo? Razen
če so imeli prav ateisti, kajti potem ne bo nikogar, ki bi
slavil ali odpuščal. Ni mi mar, saj nisem našel resnice,
vendar jo iščem. Predvsem mi je mar glasbe. Torej ni
dovolj le en ton. Mora jih biti veliko. In lahko gredo nekoliko
gor in nekoliko dol.
Zato se lepo imejte, mrmrajte svojo melodijo in bodite
previdni glede svojih dvomov.
prevedla Marina Nuvak
Waldorfske novice 25
Change language