Waldorfske novice - Pomlad 2016

wsljubljana

Letnik XII, številka 1
Časopis Waldorfske šole Ljubljana

K a z a l o

Waldorfske novice

Časopis Waldorfske šole Ljubljana

POMLAD 2016, ZAPOREDNA ŠT. 89

Waldorfska šola Ljubljana

Streliška 12, 1000 Ljubljana

www.waldorf.si, tajnistvo@waldorf.si

Izdajatelj:

PARSIVAL, zavod, Ljubljana

Kašeljska cesta 150 C, 1260 Ljubljana-Polje

Tel: 031 725 909

DŠ: 94313008, TR: 02031-0254286474

Splet: www.svitanje.si, revija@svitanje.si

Uredniški odbor:

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič,

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš,

Mario Čuletić, Simona Pajk, Boštjan Štrajhar

Sodelavci:

David L.Brierley, Godi Keller, Jože Školc,

Gabriel Suggate,Djurdja Otrzan,

Baldo Mikulič, dijakinja 3.l. Mojka Končar,

Katarina Bertoncelj, K.N.Jensterle,

Sonja Hudeček, Tadeja Štular

Fotografije:

arhiv WŠL, arhiv OE Savinja,

arhiv OE Vrtec Kranj,

arhiv OE Gorenjska (vrtec in šola)

Namesto uvodnika 3

Razstrupljanje otroštva 3

Širimo obzorja 4

Evropa jutri 2. del 4

Iz poučevanja 18- in 19-letnikov 4

Pomen iger na waldorfski šoli 10

Zdravje 11

Antropozofsko zdravljenje odvisnosti 11

Duševna higiena 14

Šola za odkrivanje glasu 17

Utrinki 18

Astronomija in slovenščina v 7. b 18

Drugačnost bogati 19

OE Gorenjska 20

Po Savi smo spustili Gregorčke 20

Ali se otroci še vedno radi igrajo? 21

Črna kobila 22

Čarobni čas za igro 23

Šola za starše 23

Zgodba 24

Bodite previdni glede vaših dvomov 24

Naslovnica:

Anja Kravogel

Šola v naravi Učencev OE Savinja

Lektoriranje:

Tatjana Kamenšek

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk, zzigc.net

Časopis izhaja štirikrat letno

skupaj z revijo Svitanje.

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov in

knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja.

ISSN 1854-0430

Revijo sofinancira

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport

2 Waldorfske novice


N a m e s t o u v o d n i k a

Sue Palmer

Razstrupljanje otroštva

Igra na prostem

Dolga tisočletja so se igrali otroci na prostem.

Raziskovali so skrivne kotičke v svoji okolici,

gradili skrivališča, plezali na drevesa, čofotali

po lužah in potočkih, izdelovali potičke iz blata in dišave iz

cvetnih lističev ter tekali naokoli, se igrali gusarje in vojake

ali pravljične junake.

Skratka, odzvali so se notranjemu klicu, s katerim so

se v času odraščanja seznanjali s svetom, v katerem

so živeli. Igra na prostem ne razvija pri otroku le zmožnost

obvladovanja telesa in koordinacije; pomaga mu

tudi usvajati osebne spretnosti in lastnosti (čustveni

razvoj), uči jih sporazumevanja z drugimi (socialni razvoj)

in odkrivati ključne predstave o času, prostoru,

stvareh in mehanizmih (kognitivni razvoj).

In – kot se spominja vsak, starejši od petindvajset let

– otrokom to zelo koristi. Žal pa je začela 'prava igra' te

vrste pred približno tridesetimi leti izginjati …

KAJ SE JE ZGODILO Z IGRO NA PROSTEM?

Igre na prostem je vse manj zaradi kombinacije naslednjih

dejavnikov:

• na razpolago je bilo primerno razvedrilo ob sedenju

pred ekrani, ki je zelo hitro postalo zgrešena

dejavnost otrok,

• strahovi odraslih glede nevarnosti izven doma,

nekateri od teh so osnovani (kot je nevarnost prometa)

in nekateri nekoliko manj, razen če bi živeli

na vojnem območju ali na področju, kjer živijo

pedofili,

• razpad lokalnih skupnosti, v katerih so vsi odrasli

pazili na okoliške otroke in staršem povedali, če

so se pojavile kakšne težave.

ZAKAJ JE POMEMBNO, DA OŽIVIMO AKTIVNO IGRO

NA PROSTEM?

Obstaja mnogo dokazov, da je take vrste igra od zgodnjega

otroštva dalje pomembna tako za fizično kot

mentalno zdravje za vse življenje. Priložnosti za igro

zunaj, na prostem, kot kaže, izboljšujejo tudi učne

dosežke.

KAJ LAHKO NAREDIJO STARŠI, DA BO TAKO, KOT JE

PRAV?

• Že od prvih mesecev življenja peljite otroke na

prosto kolikor mogoče pogosto, da se lahko plazijo,

racajo, tekajo, skačejo in raziskujejo. Ne uporabljajte

hojc, če ni nujno potrebno.

• Kadar ste z njimi zunaj, jih učite o varnostnih

ukrepih, dokler ne vidite, da jih je otrok popolnoma

usvojil. Enako tudi glede 'nevarnosti odraslih'.

• Z otrokom raziskujte širše okolje – vse ulice, parke,

neobljudena področja, gozdove, plaže, ki so

v bližini vašega doma. Taborjenje na počitnicah

(tudi če samo en teden) so čudovit način, kako

mestnim otrokom predstaviti podeželje. Naj vas

ne odvrne vreme – samo primerno se oblecite.

• Dogovorite se z drugimi starši, da skupaj nadzirate

igro malčkov na prostem. Dajte jim, kolikor je

možno, svobode.

• Skupaj z drugimi starši omogočite, da bo vaše lokalno

okolje kolikor se da varno, da se bodo starejši

otroci lahko sami igrali zunaj. Ideje si oglejte

na spodnji internetni strani.

• Redno jemljite svojega otroka s seboj na javni avtobus,

da se bo počutil varnega in ga bo, ko bo

starejši, sposoben uporabiti sam.

NE ZAVIJAJTE SVOJEGA OTROKA V VATO!

Naravno je, da starše skrbi varnost njihovih otrok,

toda na daljši rok bodo dosti varnejši, če bodo imeli

dovolj priložnosti za igro 'v divjini'. Zapomnite si geslo

borke za otroško igro Lady Allen of Hurtwood: 'Bolje

zlomljena kost kot zlomljen duh!'

Koristni internetni naslovi:

Veliko idej za družinske aktivnosti in nekaj odličnih knjig:

www.goingwild.net

'Petdeset stvari, ki jih moramo narediti, preden smo stari 11 ¾:

www.nationaltrust.org.uk

(kaj naredimo – velika vprašanja – narava in okolje)

Aktivirajte ulično igro v svojem okolju:

www.playingout.net in www.streetsalive.org.uk

O gibanju Woonerf, ki se je začelo na Nizozemskem:

vvn.nl/woonerf

UNICEFov projekt Otrokom prijazna mesta:

www.childfriendlycities.org

prevedla Marina Nuvak

Waldorfske novice 3


Š i r i m o o b z o r j a

Evropa jutri 2. del

Iz poučevanja 18- in

19-letnikov o tekočem

dogajanju


izr. prof. David L. Brierley

Ta članek je nadaljevanje v prejšnji številki Waldorfskih

novic (zima 2015) objavljenega članka in je prav tako povezan

z nekaterimi vidiki evropskega projekta, s katerim se

avtor trenutno ukvarja. Projekt vključuje seminarje na različnih

koncih sveta za dijake waldorfskih šol, starih 18–19

let, skupaj z gostujočimi dijaki z drugih šol, na temo trenutnega

dogajanja v evropski družbi, s poudarkom na izzivih

mladih in položaju posameznika v moderni družbi. Kot del

projekta je v pripravi knjiga z naslovom 'Sto milijonov usod

danes'. Številni otroci in mladi v Evropi se danes soočajo

z nejasno prihodnostjo in z neštetimi možnostmi. Knjiga

služi kot manifest za prihodnost vzgoje in izobraževanja v

Evropi z vidika waldorfske vzgoje in izobraževanja.

Učiteljev uvod

Na zgodovino lahko gledamo kot na morje dogodkov v toku

časa, z valovi, nekaterimi mirnimi, drugimi viharnimi in divjimi.

Različne zgodovinske epohe v Evropi ločujejo plime in

oseke, valovi, ki naraščajo in upadajo. V tej ritmični dvojnosti

se dogaja proces, ki mu pravimo življenje, ki je, kakršno

je, obdano z napetostmi med nasprotnima poloma. Vidimo

lahko, da so te sile centrifugalne in centripetalne. Ti ritmi

delujejo tudi na ljudi – na dihanje, na vdih in izdih, na počitek

in delavnost, na mišljenje in delovanje, na pulz in srčni

utrip. V psihološki terminologiji je plimo in oseko mogoče

opaziti v introvertiranosti in ekstrovertiranosti naših značajev.

Zgodovina je spomin na življenje človeka. Po eni strani

je posameznik ločen od sveta, po drugi strani pa je nanj vezan.

Vsem nam je skupno, da želimo zadržati in razviti svojo

enkratno osebnost. Ta je tista, ki nas tako veže na svet, v

katerem živimo, in nas ločuje od njega v našo intimno samoto.

Neka oseba bo vedno del skupine posameznikov, bodisi

družine in prijateljev bodisi lokalnih skupnosti ali narodov,

in bo hkrati tudi vedno sama.

Isto velja za naše evropske države. Po eni strani ima vsaka

svojo lastno osebnost, svojega duha in kulturo, po drugi pa

evropski duh prehaja delitev jezika, kulture in načina življenja.

Nikjer to tako zelo ne velja kot na našem kontinentu.

Osupli smo, ko prehajamo odprte meje v Evropi. Na razdalji

nekaj metrov govorijo prebivalci jezik, ki ga ne razumemo,

uživajo drugačno hrano in imajo druge običaje. Zaradi tega

je Evropa tako posebna.

V zgodovini moderne Evrope smo doživeli mnoge polarnosti

– vojno in mir, sovražnost in prijateljstvo, prevlado in podložnost,

ljubezen in sovraštvo. Toda vedno je obstajalo prizadevanje

za nečim višjim, nečim, kar nas poveže. En vidik

tega je zgodovina evropske misli.

Če na hitro pogledamo umetniški in intelektualni razvoj

v Evropi skozi dve tisočletji, lahko zaznamo hrepenenje po

združeni Evropi, ne politični, ampak združeni v mišljenju,

čutenju in hotenju, skozi katerega je nastala evropska kultura.

To lahko prvič vidimo v Bibliji v legendi o babilonskem

stolpu. Nekateri se boste verjetno spomnili zgodbe iz četrtega

razreda: Ljudje so gledali v nebo in zbrali so se, da naredijo

skupno delo, stolp, ki bo segal do nebes. Lotili so se dela, z

velikim navdušenjem in močjo so izdelovali zidake. Bog je

pogledal dol nanje in občudoval trud in neverjetno moč, ki so

jo vložili v delo in kako so delali kot eden. Odločil se je, da jih

zmede tako, da noben delavec ne bo razumel jezika drugih.

Nič več se niso mogli med seboj razumeti in začeli so se jeziti.

Odložili so svoje orodje in zapustili do polovice zgrajen stolp.

Vsakdo se je vrnil v svoje mesto. Od takrat dalje so negovali

le svojo lastno zemljo in ljubili le svoj jezik in deželo. Stolp je

razpadel v ruševine. Zgodba nas spominja na to, da prizadevanje,

kadar ne moremo najti skupnega jezika, zamre. Govori

nam o snu o združeni Evropi brez konfliktov, združenem

svetu, združenih ljudeh. Sigmund Freud, začetnik psihologije,

je napisal, da miti in legende odkrivajo nezavedne želje

ljudi, ki jih imamo skrite globoko v sebi. Še vedno poskušamo

najti načine, kako združiti Evropo s strašno preteklostjo,

sen naših prednikov iz davne preteklosti. Jasno postaja, da

to ni mogoče doseči zgolj z gospodarskimi ukrepi in zakoni.

Združevanje Evrope se je začelo v Rimu z ustanovitvijo Rimskega

imperija. Zgrajeno je bilo mesto in jezik, sprejeli so zakone

in ustanovili vlado, ki bo vladala vsem ljudstvom. Evropa

je imela prvič eno obliko. Bila je enostavna vizija o enem

jeziku, latinščini, sistemu organiziranosti financ, sodstva in

vojske. Zgradili so ceste, da povežejo dežele in ljudstva. Toda

v enem najbolj dramatičnih padcev v zgodovini je prišlo do

nihanja in od vsega so kmalu ostale le še ruševine. (Verjamem,

da se mnogi med vami spomnite zgodovine v sedmem

razredu.) To je bil začetek drobitve Evrope. Toda ideja, če je

dobra, lahko vedno živi dalje, ne more biti uničena in lahko

kasneje spet splava na površje. Vedno obstaja možnost, da

bo prinesla nov val upanja. Z drugimi besedami, materialno

se je Rimski imperij končal, toda nekatere ideje so ostale do

4 Waldorfske novice


današnjega dne. Preko cerkve je latinščina postala skupen

jezik učenjakov na univerzah celega kontinenta. Med navadnimi

ljudmi ni bilo skupnega jezika ali razumevanja, toda v

humanističnih vedah ni bilo pomembno, ali si iz Prage, Oxforda

ali Bologne, knjige so bile v latinščini in profesorji so jo

govorili. (Kot slišim, bo nekdo od vas naslednje leto študiral

v Berlinu in drugi v Londonu). In zato so se lahko sporazumevali

po vsem kontinentu. Med seboj so se obiskovali in

prebirali pesmi in knjige drug drugega. V skupnem poslanstvu

so se dvignili nad meje in zato podobno razmišljali. Gutenbergova

iznajdba tiska je pripomogla k širjenju besede.

Čeprav jih je ločevalo na stotine milj, so bili pesniki, filozofi

in umetniki na mnoge načine bolj povezani med seboj kot

danes, ko imamo toliko načinov komuniciranja, ne nazadnje

mobilne telefone ter povsod dostop do medmrežja.

Vrhunec je bil v obdobju renesanse, ko se je po vsej Evropi

razširil velik val. Toda ponovno je prišla plima, umik v obliki

verskih vojn in reformacije. Vsaka država se je nato odločila,

da svojo usodo vzame v svoje roke. Razširil se je nacionalizem.

Ni bilo več skupnega jezika, nemščina je bila za Nemce,

francoščina za Francoze.

Potem pa se je čez kontinent razširil nov jezik. Jezik, ki ni

poznal meja in ga razume vsakdo. Pri glasbi ni pomembno,

kje ljudje živijo ali umetniško ustvarjajo. Glasbeniki so

bili veliki popotniki v Evropi sedemnajstega in osemnajstega

stoletja. Handel je živel v Neaplju in Londonu, štirinajstletni

Mozart je začel na glasbeni akademiji v Bologni. Njegove opere

'Don Giovanni', 'Cosi fan tutte' in 'Le nozza de Figaro' so

peli v italijanščini in so popularne še danes. Italijani so potovali

v Pariz, St. Petersburg, Dresden in na Dunaj. Konflikti

se pogosto končajo z vojnami in v takem času vedno pride

do nazadovanja. Dela Beethovna, Chopina, Schuberta, Wagnerja,

Mussorskega in Verdija so prej vzniknila iz narodne

identitete kot iz panevropske pobude.

Toda na evropsko sceno je prihajal veliki glas, Evropejec z

imenom Goethe, ki je izjavil, da 'so dnevi nacionalne literature

minili, pred nami je čas svetovne literature'. Goethe je

videl izven meja svoje domovine. Potoval je v Italijo, iz katere

se je vrnil navdihnjen, da pripelje novo evropsko zavest.

Goethe je rekel tudi 'v času, ko je človek popolnoma prevzet

nad ustvarjanjem novih očetnjav, je za tistega, ki misli svobodno,

ki se lahko dvigne nad svoj čas, domovina povsod in

nikjer.' Napovedal je prihodnost – mrežo narodov, povezanih

v tehnološkem svetu, toda kjer 'bo za bogastvo in blaginjo

človeštva svobodna izmenjava idej in čustev prav tako cvetela

kot svobodna menjava dobrin.' Ta duh vidimo skozi vse vrste

umetnosti. V devetnajstem stoletju so liki, kot so Byron,

Puškin in Holderlin, v različnih državah v istem času mislili

enako. V času, ko to pišem, so Atene v kaosu. V šestem in

sedmem stoletju so se prav tam pojavili evropski ideali in

zibelka mišljenja. Pred dvema stoletjema je bil čas, ko so

se evropski umetniki, pesniki in filozofi, od Chateaubrianda

do Byrona, od Berlioza do Delacroixa in od Puškina do mladega

Victorja Hugoja borili za grške vrednote kot del evropske

sloge, grajene na raznoterosti. Branili so notranjo težnjo

Evrope, ki je nadkrilila narodnostne razlike. Danes se to zdi

daleč. Grki bojujejo drugačne vrste boj. Finančne inštitucije

danes Rim, ki je bil stoletja središče učenja in mišljenja, prezirajo

in je del finančne vojne. Hkrati pa vsakdo hoče 'videti

Rim, preden umre'. Ta mesta so prinesla Evropi lepoto, so

del nas, vendar so danes videti kot bolniki. Nietzsche je v

svojem času izjavil, da lahko nacionalistična čustva vodijo le

do katastrofe. Bil je pred svojim časom.

(jutri nadaljujemo)

Učencem: Razmislite, kaj je bilo danes povedanega o Evropi

skozi čas in poskusite to videti v luči trenutne situacije v Evropi.

Mesto evropske skupnosti in evro območja. Konflikt med

Grčijo in Nemčijo glede gospodarske politike, vloga volitev v

Veliki Britaniji, ali ostanejo ali zapustijo evropsko skupnost

(preglej izrezke iz časopisov, ki si jih o tem dobil v razredu).

Jutri bomo govorili o tem.

II

Branje

Besedilo, razdeljeno med dijake:

Knjiga kot vstop v svet

Potuje na ladji, ki ga pelje iz Genove v Neapelj. Spoprijatelji

se z enim najskromnejših natakarjev, ki mu je ime Giovanni.

Pred pristankom pride Giovanni k njemu s pismom: 'Bi mi

ga lahko prosim na glas prebrali?' Stefan Zweig ne razume.

Vpraša ga, zakaj ga ne prebere sam. Ne more, ne zna brati.

Zweigov svet je svet knjig; ljubezen, znanje, misli – vse se je

naučil iz knjig. O tem ni nikoli prej razmišljal, toda ta trenutek

se mu posveti. Od tega Giovannija ga loči zid. Ne ve, kaj

bi bil brez branja, brez knjig. Tega si ne more predstavljati.

Napiše besedilo: 'Knjiga je vstop v svet'.

'In razumem, da je dar blagoslova, da si, da lahko razmišljaš

široko in z mnogimi povezavami, da je ta čudovita sposobnost

edina resnična pot do opazovanja sveta z mnogih

vidikov hkrati, dana samo človeku, ki preseže svojo lastno

izkušnjo, da iz knjig sprejme tisto, kar lahko povejo o mnogih

deželah, ljudstvih in časih. Pretresen sem bil, ko sem

spoznal, kako ozek se mora zdeti svet človeku, ki se odreka

knjigam. Še več, moje razmišljanje o teh stvareh, dejstvo, da

sem se lahko počutil tako silovito glede tega, kar je v vzvišeni

radosti v svetu manjkalo ubogemu Giovanniju, ta dar,

da si zmožen biti pretresen zaradi usode tujca, ali ni bilo

to nekaj, kar dolgujem svojemu poklicu kot literat? Saj ko

beremo, ali ne delimo s tujci svoje notranje življenje, ko vidimo

skozi njihove oči, razmišljamo z njihovimi možgani? In

ko se sedaj vedno slikoviteje in vedno bolj hvaležno spominjam

tega trenutka srečnega razsvetljenja, sem se spomnil

neštetih trenutkov sreče, ki so mi jih dale knjige. Spomnil

sem se pomembnih odločitev, ki sem jih iz njih potegnil, srečanj

z davno umrlimi pisatelji, ki so bili zame pomembnejši

kot nekateri prijatelji in ženske, ljubezenske noči, ki sem jih

preživel ob knjigah, ko v navdušenju nad njimi blažen izgubiš

potrebo po spanju, kot bi bilo, če bi o njej pripovedoval

nekomu drugemu; in bolj ko sem o tem razmišljal, bolj sem

spoznaval, da naš duhovni svet sestavlja milijon atomov enega

samega vtisa, katerega minimalno število izvira izključno

iz tega, kar vidimo in doživimo – medtem ko ves ostali svet,

ki ga prepleta, dolgujemo knjigam, tistemu, kar je prebrano,

posredovano, naučeno.'

Dijakom: V zvezi z našo temo vzemi knjigo The Hare with

Amber Eyes – a hidden inheritance, Edmunda de Waala

(2013), prevedeno v več evropskih jezikov in sodobno uspešnico.

Izloči iz knjige to temo in jo, glede na prej povedano, po

lastni izbiri razširi v predstavitvah in diskusijah.

Waldorfske novice 5


Ocena knjige Zajec z jantarjevimi očmi - Martha, 19 let

Avtor opisuje sebe kot 'lončarja, ki piše'. Njegov porcelan so

razstavili v mnogih muzejih sveta in pred kratkim je pripravil

veliko postavitev za kupolo v muzeju Victoria in Albert v Londonu.

Edmund de Wall je najprej postal lončarski vajenec,

nato je študiral na Japonskem, pozneje pa v Cambridgu angleško

literaturo. Knjiga je potovanje skozi zgodovino Evrope,

kot jo je skozi leta videla njegova družina. To je bila družina

mogočnih bankirjev, bogatih in spoštovanih kot družina

Rothschilds, živeli so v Parizu, na Dunaju, v Londonu in v

ZDA. Do konca II. svetovne vojne, je bilo skoraj vse, kar je

ostalo od njihovega obsežnega finančnega imperija, kolekcija

264 lesenih in slonokoščenih rezbarij, med katerimi nobena

ni bila večja od škatlice vžigalic. Avtor je bil peti potomec, ki

je podedoval to izbrano zbirko. Aneksija je Judom spremenila

vse. Ephrussi in njegova družina so zbežali v druge države

ali so jih odpeljali v koncentracijska taborišča. Njihovo čudovito

palačo na Ringstrasse na Dunaju so zasedli ter zasegli

njihovo knjižnico z dragocenimi knjigami in zbirko slik. Toda

rezbarije je, skrite v slamnati vzmetnici, pretihotapila njihova

gospodinjska pomočnica Anna. Veliko let po vojni je našla

pot do družine, ki ji je nekoč na Dunaju služila, ter jim jih

vrnila.

Danes se nahajajo rezbarije pri Edmundu de Waalu doma,

v Londonu, kjer se njegovi otroci včasih smejo z njimi igrati.

Včasih de Waal razmišlja o vseh umetnikih in slikarjih ter

ljubiteljih, aristokratih in podjetnikih, ki so se ukvarjali s

temi malimi japonskimi predmeti, ki skrivaj govorijo o evropski

zgodovini.

Knjiga mi je bila res všeč. To je zgodovina Evrope, toda istočasno

je to zgodba o življenju ljudi in o nizu osupljivih dogodkov.

III

Preseljevanje znotraj evropskih mej v letu 2015

(izvleček) – Kristoff, 18 let

Ilustracija I: Preseljevanje znotraj Evrope. Modra področja

kažejo število ljudi, ki zapuščajo področje, in rdeča število

ljudi, ki se v zadnjem desetletju na ta področja priseljujejo.

Ilustracija II: Podroben zemljevid jugovzhodne Evrope

V letu 2015, ko je več kot milijon migrantov in ubežnikov

prečkalo Egejsko in Jadransko morje v Evropo, razmišljamo

o migrantih v Evropi kot o ljudeh, ki prihajajo z drugih celin.

Naša glavna mesta so že po drugi svetovni vojni postala

večnacionalna in to postajajo vedno bolj. Obstajata dve obliki

preseljevanja, tisto iz držav zunaj Evrope in tisto znotraj

nje, kot je bilo preseljevanje iz jugovzhoda Evrope v času

balkanske vojne v devetdesetih letih. Potem ko smo govorili

o situaciji danes, ko poteka masovno preseljevanje iz držav

Bližnjega vzhoda in Azije, kjer poteka vojna, smo si ogledali

trenutno preseljevanje znotraj meja Evrope. Dobili smo vprašanje,

kaj mislimo, zakaj se to dogaja. Precej očitno je, da

preseljevanje znotraj Evrope povzroča delitev med revnejšimi

in bogatejšimi državami. Gre predvsem za nezaposlenost. Če

pogledamo številke, ki kažejo stopnjo brezposelnosti, lahko

vidimo, da obstaja povezava. Našel sem podatke iz leta2015,

ki kažejo naslednje:

Država Stopnja

Nezaposlenost med

brezposelnosti mladimi od 15 do 24 l.

Albanija 17,5

Avstrija 10,6 10,4

Belgija 7,8 24,3

BiH 42,8

Bolgarija 10,0 21,5

Hrvaška 17,9 43,3

Ciper 15,8 32,5

Češka 6,2 12,3

Danska 4,5 10,9

Estonija 5,2 15,1

Finska 8,2 22,1

Francija 10,6 24,7

Nemčija 4,5 7,1

Grčija 24,5 47,9

Madžarska 6,2 18,7

Islandija 3,5

Irska 8,8 19,7

Italija 11,3 39,8

Latvija 9,7 17,1

Litva 9,4 15,6

Luksemburg 6,7

Makedonija 25,5

Malta 5,1 13,1

Moldavija 3,3

6 Waldorfske novice


Črna gora 17,3

Nizozemska 6,6 11,6

Norveška 4,6

Poljska 9,8 19,2

Portugalska 12,4 31,8

Romunija 6,7 22,3

Srbija 17,3

Slovaška 10,6 23,2

Slovenija 11,7 16,2

Španija 21,4 47,7

Švedska 7,5 19,7

Švica 3,4

Ukrajina 9,4

Velika Britanija 5,1 13,1

Če natančno pogledamo zemljevid, vidimo, da je migracija

največja s podeželja. Dlje od najbolj naseljenih predelov so,

večje je preseljevanje v druge države, pa tudi v večja mesta

znotraj države. V Španiji je to ekstremno, čeprav je nezaposlenost

v mestih prav tako velika. Odkril sem, da morajo

obstajati drugi razlogi. Življenje daleč na podeželju mora biti

danes za mladega človeka težko. Vsi se med seboj poznajo,

ne moreš stran od družine in sorodnikov. Podrejati se moraš

tradiciji v vasi. V velikem mestu pa se ljudje med seboj ne

poznajo. Na neki način je človek svoboden. Ne veš niti, kdo je

tvoj sosed. Lahko si prosto oblikuješ svoje življenje.

Znotraj Španije in Portugalske poteka gibanje iz vasi v večja

mesta, kot so Madrid, Barcelona, Lizbona in Porto. To se

ne dogaja zaradi brezposelnosti na podeželju, ampak zato,

ker mladi nočejo več delati na zemlji. Želijo si pridobiti višjo

izobrazbo, ki jo dobijo v velikih mestih. Toda zemljevid nam

ne pove, koliko strokovnjakov zapusti glavna mesta Španija,

da bi dobili bolje plačano delo v severni Evropi. Enako je v

Italiji. Temno modra področja so zanimiva. Številke, koliko

ljudi zapušča Baltske države in bivšo Vzhodno Nemčijo, so

zelo velike. Vsi se selijo v Zahodno Nemčijo. Drugo veliko

področje izseljevanja je vzhodna in jugovzhodna Evropa ter

Grčija. Tukaj prebivalstvo na veliko odhaja, predvsem v države

severne Evrope, kjer je nizka stopnja brezposelnosti.

IV

Mislim, da je zelo pomembno, da adolescentom pri poučevanju

razložimo, zakaj v določenem času obravnavamo neko

temo, da jim vnaprej predstavimo vsebino predmeta, kaj morajo

prebrati in kaj bomo od njih pričakovali. Navsezadnje je

za razvojni proces učenja, kakršnega imamo v višjih razredih

waldorfskih šol, pomembno predvsem, od kod učenci prihajajo,

kje so trenutno in kam gredo. To daje učenju določen namen

in smisel. Izobraževanje postane potovanje z izhodiščno

točko, s ciljem ter z vmesnimi postajami. Danes se adolescenti

bolj kot kdajkoli zavedajo, kaj pri pouku delajo, v smislu njihovega

osebnega razvoja in pomena tistega, kar delajo v zvezi

z realnostjo modernega življenja. Dosti tega, kar se učijo, se

vedno večjemu številu adolescentov v Evropi zdi nesmiselno.

Glavni cilj sodobnega šolanja je kultiviranje umetnosti življenja.

Naša dolžnost je, da subjektivni svet povežemo z zunanjim,

ki tvori novodobno umetnost bivanja. Obet izpolnitve

v življenju je odvisen od razumevanja skrite narave vsakdana.

Pri poučevanju o tekočih dogodkih s temo 'Evropa jutri' so

pri delu pomembni trije elementi: čut za smiselnost, čut za

zanimanje in čut za pristnost.

Čut za smiselnost

Tukaj gre za humaniziranje življenja. Viktor Frankl se je v

svoji knjigi 'Človekovo iskanje smisla' (1946) spominjal svojih

izkušenj iz koncentracijskega taborišča med drugo svetovno

vojno. Prepričan je bil, da prožnost temelji na predpostavki,

da lahko smisel življenja najdemo v vsakem trenutku svojega

življenja. Celo v strašnih situacijah vključuje to ustvarjalnost,

opravljanje dela, doživljanje nečesa ali srečanja z nekom.

Zanj je to temelj izobraževanja mladih.

Izraelski sociolog Aaron Antonovsky (1923-1994) je poudaril

tri razsežnosti prožnosti, ki skupaj prispevajo k občutku

skladnosti in smisla: razumljivost – razumevanje dogodkov v

življenju in možnost predvidevanja, kaj se lahko v prihodnje

zgodi; prilagodljivost – vera v lastne talente ali sposobnost,

tako da imaš stvari pod nadzorom, ter smiselnost – življenje

je vredno živeti, kajti vse stvari v življenju so zanimive in kot

take vir zadovoljstva. To so trije ključni elementi pri poučevanju

mladih.

Navsezadnje išče vsak posameznik smisel in izpolnitev v

nečem, kar lahko dela le on. Želja izstopati, stati na lastnih

nogah in iskati zadovoljstvo v osebnem prizadevanju, z lastnimi

talenti in lastnim izražanjem, je temeljni vidik individualnosti.

To ni del adolescentove notranje narave. Razvija

se skozi učenje v družbenem okviru. Ideal, doseči nekaj enkratnega,

pristnega in drugačnega znotraj družbenih okvirov

je najpomembnejši vidik časa, v katerem živimo. Šole morajo

pripeljati mlade do osebnega ideala, osebne izpolnitve, ki se

jim zdi pomembna znotraj družbe.

Čut za zanimanje

Zanimanje lahko opišemo kot povečano pozornost na sedanjost

ter zaznavanje le-te. Pozornost na sedanjost je stalna

izkušnja, ki lahko pripelje do višje stopnje ugodja.

Ima mnogo sestavnih delov: urejen um – da veš, kako postopno,

skozi daljše obdobje delati, da izboljšaš svoje znanje

in razumevanje; povezovalni um - da vzameš informacije iz

različnih virov in jih smiselno povežeš. Raje raziskovanje in

zanimanje kot akumuliranje znanja. To zagotavlja, da posamezniki

ne bodo preplavljeni z veliko količino razpoložljivih

podatkov in se potem, tako v osebnem kot v poklicnem

življenju, niso zmožni razsodno odločati. Ustvarjalni um –

odpiranje novih ozadij, postavljanje nenavadnih vprašanj,

prebujanje novega načina razmišljanja, iskanje nenavadnih

odgovorov. Sicer obstaja nevarnost, da bodo ljudi brez

ustvarjalnega impulza nadomestili standardizirani postopki

odločanja.

Čut za pristnost

Pristnost je nasprotje od posnemanja. Beseda izhaja iz

grške besede 'authentikos', kar pomeni 'izviren' ali 'naredi

sam', in kot taka odseva osebno angažiranost. Beseda je povezana

z besedo 'author' (= tisti, ki ustvarja).

Avtor Charles Taylor (1931 -) v svojem delu 'Etika pristnosti'

opisuje izzive današnjega časa. Opisuje, kako se je pristnost

prvič pojavila v poznih letih osemnajstega in zgodnjih

letih devetnajstega stoletja. Jean Jacques Rousseau (1721-

1778) in Johann Gottfried Herder (1744-1803) sta se prva

zavzela za vprašanje pristnosti. Vendar je Rousseau govoril o

'svobodi do lastne izbire'. Herder pa je naredil en korak dalje.

Waldorfske novice 7


Izjavil je, da je posameznik najprej svoboden, ko se odloči

glede tega, kako bo on sam človeško bitje. Martin Heidegger

(1889-1976): 'Izrazim se lahko preko tega, kdor sem.'

Glavna ura na waldorfski šoli je sestavljena iz treh sestavnih

delov. Prvi je učiteljev izvirni esej o vitalnih prvinah teme,

ki jo učencem predstavi. Z vidika razvoja v določeni starosti

je vse bolj pomemben drugi del glavne ure, ko je čas za povzetek,

premislek, razpravo, analizo, domneve, raziskovanje

in oblikovanje idej preko spraševanja, razlag, dialoga in izražanja

sodb ter mnenj na osnovi tega, kar se učijo. Nazadnje

vse to skupaj privede do lastnega izraza v obliki govora in

besedila. Pri tem delu s starejšimi učenci je centralnega pomena

osrednji del, kajti tukaj kultiviramo človeške zmožnosti,

ki so za delovanje v sodobni družbi potrebne. Umetnost

pogovarjanja je zelo pomembna in jo je potrebno učiti.

Pogovor

Neprestano govorimo. Pošiljamo sporočila in se pogovarjamo.

Večina mladih bo pripravljena priznati, da dosti raje

pošiljajo elektronska sporočila, se dosti bolje počutijo pred

ekranom, kot pa sedijo nasproti človeka in se pogovarjajo.

Pogovarjanje, razpravljanje in kramljanje je najbolj človeški

del našega življenja, ki nas najbolj humanizira. Ob pogovoru

se naučimo jasnega izražanja, naučimo pa se tudi poslušati

druge. Takrat čutimo veselje, da nas drugi slišijo, da nas

razumejo. Ob tem razvijamo sposobnost, vživeti se v čustva

drugega. Dialog preko pogovorov s samim sabo vzgaja razmišljanje

o sebi. Vendar danes opažamo znake bega pred pogovorom.

Preveč smo zaposleni z drugimi stvarmi. Obračamo se

k svojim pametnim telefonom, s katerimi smo lahko povezani,

obveščeni in se zabavamo. Moja izkušnja učenja mladih o

trenutni situaciji v Evropi in napovedih za njihovo prihodnost

je, da so hvaležni za čas, ki ga preživijo ob odprtih, spontanih

in dobro pripravljenih pogovorih, med katerimi se imajo možnost

igrati z idejami in kjer jim je dovoljeno biti popolnoma

pozoren in ranljiv. Pri teh pogovorih sta vedno prisotni intimnost,

sočutje in družbeno delovanje je vse močnejše. Tukaj

se v stiku z mladimi na waldorfski šoli pokaže kreativnost.

V mnogih pogledih je mobilna tehnologija čudovita. Hkrati pa

so šole dolžne najti način, kako stvari, ki so nam drage in katerim

posvečamo največ pozornosti, vključiti v proces učenja.

Henry David Thoreau je bil eden največjih filozofov našega

časa. Leta 1845 se je preselil v kolibo na ribniku Walden v

ZDA, kjer je hotel živeti sam, daleč od tistega, čemur je rekel

'čvekanja tjavdan'. Na Thoreauja lahko gledamo kot na puščavnika.

Toda rekel je, da so bili v njegovi kolibi 'trije stoli

– eden za samoto, drugi za prijateljstvo in tretji za družbo.'

Po eni strani obstaja potreba po sposobnosti, čutiti sočutje,

po drugi pa potreba po razmisleku o samem sebi. To je na

waldorfski šoli najpomembnejši element poučevanja mladih

v obdobju adolescence. V samoti, ko zapisujemo svoje misli,

najdemo sami sebe, najdemo prostor za razgovor s sabo. Potem

lahko poslušamo druge in v pogovoru z njimi se zgodi

notranji dialog. Samota okrepi varen čut za lasten jaz. Pogovor

s sošolci in učiteljem daje osnovo za samorefleksijo

in sočutje. Thoreaujev prvi stol je stol samote. Kot učitelji

vemo, da je vse več težav z dolžino časa, ki ga mladi preživijo

sami s svojimi mislimi. En razlog za to je moderna tehnologija.

Odgovor na ta vprašanja ni v pogovoru preko naprav.

Tukaj ne gre za to, da bi bili proti tehnologiji, temveč dajemo

prednost pogovoru.

V

V zagovor humanističnih ved

Ali globalno državljanstvo resnično zahteva, da v šolah in

na fakultetah poučujemo humanistične vede? Brez humanistične

vzgoje si lahko nakopičimo veliko faktografskega

znanja, ko vsrkavamo podatke preko standardiziranih učbenikov.

Vendar odgovorno državljanstvo po mojem zahteva

dosti več. Sposobnost, da oceniš zgodovinske dokaze, da si

sposoben kritično razmišljati, spoštovati prepletenost različnih

filozofij in religij, to so lastnosti, ki mi pridejo na misel.

Leksikon podatkov brez sposobnosti, da jih oceniš, da

razumeš globlji pomen misli, je skoraj enako poguben kot

nevednost. Izobraževanje svetovljanov zahteva humanistično

in kritično razumevanje. Poleg tega humanistične vede

pomembno prispevajo k zdravju in vzdrževanju demokracije.

Uspešna demokracija je odvisna od bistvenih vrednot, kot

so kritično mišljenje, sklepanje, razpravljanje in evalvacija

idej. Pomeni, da je vloga humanističnih ved v šolah odvisna

od vrst inteligence, ki jih pri urah negujemo, in ali tak način

razmišljanja resnično demokratična družba upošteva kot življenjsko

pomembnega.

Matthew Arnold je dokazoval, da je na šolah in univerzah

nevarnost vse večje rigidnosti in omejenosti v načinu razmišljanja.

Po njegovem mnenju je tako zaradi predpisanega postopka,

ki je bil včasih kreativen, zdaj pa zelo hitro postaja izoliran

in mehaničen. Za izobraževanje so bistvenega pomena veliki

dosežki renesanse v literaturi, geografskih odkritjih, v novem

slikarstvu in glasbi, v novem filozofskem duhu, v spreminjanju

odnosa do posameznika. Humanistične vede in umetnost imajo

pomembno vlogo med kulturno in osebno identiteto.

V času, ko to pišem, vlada velika skrb glede vpliva tržnega

gospodarstva na vseh ravneh izobraževanja. Nekateri bodo

dokazovali, da so postali sveti sedeži izobraževanja v Evropi,

naše univerze, žrtve težnje po zanikanju vloge humanističnih

ved in umetnosti v našem izobraževalnem sistemu. Vpričo

naraščajoče globalne tekme imajo, v naših očeh, bodočnost

področja, ki prinašajo dohodek, to so znanost, tehnologija,

inženiring in matematika.

Kaže, da doživlja liberalno izobraževanje, ki temelji na prepričanju,

da dajo humanistične vede in umetnosti učencem

in študentom več kot le profesionalno kvalifikacijo, počasno

in boleče izumiranje. Glede na to, da izobražujemo za prihodnost,

je izobraževanje nejasno in nepredvidljivo. V naši visoko

tehnološki dobi ne moremo predvideti niti tega, kakšen

bo svet videti ob koncu desetletja, kaj šele leta 2069, ko se bo

upokojila generacija, ki je danes vstopila v šolo. Nekaj je za

ta del sveta gotovo, otrokom v bodoče ne bo treba več garati

v tovarnah, se spuščati v rove ali se dušiti v mlinih, da bi obdelovali

surov material in ga predelovali v končne izdelke. Izobražujemo

jih lahko za zaposlitev, ki je ne moremo vnaprej

predvideti niti s pomočjo steklene krogle, ali pa lahko vzgajamo

človeške vrednote. Vprašanje je, kako otroke pripraviti,

da jih bomo v šoli lahko optimalno pripravili za življenje, ki

jih čaka. Da bi zadovoljili izzive našega časa, moramo zato

sprejeti nov vzorec človeških zmogljivosti. Naši otroci bodo v

prihodnje za svoje preživetje služili z ustvarjalnostjo, iznajdljivostjo

in domišljijo.

Brez dvoma nam vpliv globalizirane tekmovalnosti narekuje

način izobraževanja. Ekonomska grožnja Kitajske in Azije

8 Waldorfske novice


je prav gotovo v središču pozornosti. Yong Zhao v prelomni

knjigi 'Kdo se boji velikega, hudobnega zmaja' opisuje zelo

uspešen kitajski izobraževalni sistem. Poveličevan je zaradi

svoje učinkovitost, nacionalnih standardov, mednarodnega

učnega načrta in testiranja na osnovi jasno določenih vodil,

ki označujejo prehode z ene stopnje na drugo. Vsak učenec

se osredotoča na jasno definirane cilje. Avtor se sprašuje, ali

visoko nadzorovan sistem izobraževanja ni nesposoben braniti

lastne sile, kultivirati pestrost talentov in vzgajati sposobnost

in samozavest za ustvarjanje.

VI

Judje in Romi – nezaželena ljudstva Evrope

(povzetek) – Sasha, 18 let

Romi so ljudstvo, ki je pred 1000 leti prišlo iz Rajastana v

Indiji. Danes so koncentrirani predvsem v osrednji, vzhodni in

južni Evropi. Mnogo jih je na Balkanu, okoli 14 milijonov. Okoli

1 milijon jih je v ZDA in 800.000 v Braziliji. Judov je danes

v Evropi okoli 1,5 milijona (leta 1933 jih je bilo 9.5 milijona),

400.000 jih je v Latinski Ameriki, 350.000 v Kanadi in okoli

5 milijonov v ZDA in Izraelu. Tudi oni izvirajo iz Azije. Ti dve

ljudstvi sta zelo različni. Obe sta pripotovali v Evropo in obe živeli

ločeno od ostalega prebivalstva. Obe je družba segregirala.

Judje so živeli v zaprtih področjih ali getih in niso imeli

svobode gibanja po mestih. Morali so plačati poseben davek.

Delili so se na dve skupini: Ashkenazi (germanski), ki

so pripotovali v Evropo z vzhoda in so bili revni, ter Sephardi

(španski), ki so v zahodno Evropo prišli z juga in so bili bogati.

Sama se sprašujem, zakaj so bili od vsega začetka preganjani,

kar se je končalo v njihovem uničenju v holokavstu, in

kako jim je uspelo priti tako daleč, da so vplivali na vse člene

družbe, od financ do vseh vrst kulture in umetnosti, tako v

Ameriki kot v Evropi. Niso bili vezani na svojo državo, živeli

so lahko kjerkoli – v Londonu, Manchestru, Parizu, Marseillu,

Berlinu, Krakovu, na Dunaju, v Madridu in tako dalje.

Zanimiva je ustanovitev judovske države. Theodor Hertzl je

leta 1895 predlagal, naj vsi Judje zapustijo Evropo in odpotujejo

v Argentino, še raje pa v Palestino.

Romi so drugačni. Živeli so na podeželju, nekateri v šotoriščih,

drugi so kot nomadi potovali po vsej Evropi po točno

določenih poteh, odvisno od letnega časa. Imeli so svoja

področja, toda preko meja. Judje so se bolj držali na istem

mestu, selili pa so se iz mesta v mesto. Vedno so bili naši

sosedje v evropskih mestih.

Judovsko vprašanje (povzetek) – Jacob, 18 let

Z vzhoda je prišlo mnogo revnih Judov (Ashkenazi), toda o

Judih vedno razmišljamo kot o bogatinih, kot je na primer

Shylock v Shakespearovi igri 'Beneški trgovec'. Prvi geto je

bil na področju Benetk, kjer so leta 1516 Judje izsilili svoje

bivališče. Beseda 'geto' prihaja iz beneškega jezika 'gheto' in

naj bi izhajala iz dejstva, da so bile prej na tem področju železarne.

Govorili smo o tem, da je bilo v glavnih mestih Evrope

mnogo getov, v katerih so skupaj živeli priseljenci z istimi

etničnimi koreninami, kot bi živeli v svojih rodnih deželah.

To so države znotraj držav, s svojim lastnim jezikom, trgovinami

in televizijskimi postajami. Dolgo smo se pogovarjali o

integraciji. Vsi evropski politiki govorijo o potrebi po tem, da

naše nove sosede integriramo v družbo, v kateri so se zdaj

znašli. Čeprav so se mnogi popolnoma integrirali v družbo,

smo odkrili, da so v mestih držav, kot sta Velika Britanija

in Francija, področja, v katerih skoraj izključno živijo ljudje

iz Bangladeša, Somalije, Zahodne Indije, Pakistana, Turčije

itd. To niso geti, kajti Judje so bili prisiljeni živeti v segregaciji,

drugi pa lahko živijo, kjer hočejo. Toda svojo identiteto

najdejo v bivanju med tistim, kar imajo za svoje.

Bogati Judje Sephardi so se integrirali v družbo. Pogovarjali

smo se o tem, kako se je judovsko ljudstvo ne le integriralo

v družbo, ampak je v moderni Evropi postalo zelo vplivno.

Največje banke Rothchild so bile judovske in vplivali so na

evropsko kulturo. Njihova želja je bila, da postanejo kulturni

ljudje, intelektualci. Kaj pa je to? Doktor, profesor ali umetnik,

morda glasbenik. Pogovarjali smo se o Hitlerjevi obsodbi

Romov in Judov. Obkolil jih je in jih zaprl za zidove,

toda najprej jim ni dovolil, da bi opravljali intelektualne poklice,

kot sta na primer zdravnik ali pravnik. Eno vprašanje

je ostalo neodgovorjeno. Kako je Judom uspelo doseči močno

pozicijo v večini aspektov evropskega življenja? Napolnili so

univerze, mnogi so postali slavni umetniki, bili so vodilni v

finančnem svetu. Tudi danes je večina dobitnikov Nobelovih

nagrad za znanost in medicino judovskega porekla, Judje so

tudi mnogi slavni umetniki in avtorji.

prevedla Marina Nuvak

Waldorfske novice 9


Š i r i m o o b z o r j a

Pomen iger

na waldorfski šoli


Jože Školc

Ko sem bil sam otrok, je bila otroška igra

otrokovo delo. Kadar nismo bili zaposleni s

hišnimi opravili ali učenjem, smo se zbrali

pred blokom in se igrali. Idej za različnost iger nam ni

zmanjkalo: skrivalnice, plezanje po drevesih, skakanje čez

kolebnico in gumitvist, hodili smo v naravo, v gozd, kjer

smo si delali bivake in loke. Med sabo smo bili izjemno

povezani, ko je nastopila težava ali smo se morali rešiti iz

kakšne neumnosti, smo stopili skupaj in našli rešitev, da bi

se kar najbolje izvlekli iz tistega, kar smo ušpičili.

Danes je proste igre s prijatelji vedno manj. Starše

razumljivo skrbi za varnost svojih otrok, hkrati pa jim

v želji, da bi v prihodnosti bili čim bolj uspešni, omogočajo

obiskovanje različnih dejavnosti. Velikokrat se

zgodi, da starši postanejo pravi taksisti, da bi jim omogočili

čim več čim zgodnejše izobrazbe - saj nam vendar

strokovnjaki pravijo, da manjši, kot je otrok, bolj

srka znanje. Treba mu je omogočiti, da bo postal pravi

mali raziskovalec, motorično spreten, če že ne uspešen

športnik, glasbeno razvit, če že ne uspešen glasbenik,

vešč v več jezikih in tako naprej. Dobro izkoriščen čas

za zgodnje učenje se zdi prava naložba za prihodnost

otroka, ponujene dejavnosti pa odlična tržna niša, saj

so otroci naša prihodnost. Za prihodnost svojih otrok

pa smo dolžni čim bolje poskrbeti.

Značilnost izobraževanja je učna snov, cilji, vodeno

učenje, vodeno sodelovanje. Otrok je ves čas voden in

pod budnim očesom mentorja. Ker morajo mentorji

staršem, ki plačajo tečaje, vrniti male vsevede, jim dostikrat

pripravijo že na pol pripravljene izdelke, ki jih

otroci samo dokončajo, napredek spodbujajo s tekmovalnostjo,

v reševanje sporov med otroki se vmešavajo

nemudoma, da gre temu kar najmanj časa in je pri

dejavnostih mir. Ker jih mentorji pod pritiskom pričakovane

uspešnosti ves čas vodijo, jim hkrati vzamejo

možnosti samostojnega razvoja in iskanja rešitev skozi

domišljijo, ki jo uporabljajo pri igri. Zaradi tega starejši

čedalje pogosteje ugotavljamo, da imajo otroci zaradi

prenatrpanega izobraževalnega urnika v zgodnjem

otroštvu slabšo koncentracijo - nimajo časa, da bi se

z dejavnostjo ukvarjali v svojem otroškem tempu, nimajo

časa doživljati, ampak so prehitro 'prestavljani'

v različne in preveč dejavnost. Poleg tega prepogosto

slišimo otroško pritoževanje, da jim je dolgčas in ne

vedo, kaj naj počnejo oz. kaj naj se igrajo. Navajeni so

namreč, da jih nekdo za to animira, jim daje ideje in

jih usmerja.

Še tako motorično inteligentni, naučeni vseh možnih

spretnosti in športnih iger, 'natretnirani' in sposobni

doseganja vrhunskih športnih rezultatov, ne morejo

nadomestiti čustvenega in socialnega manjka, ki

je nastal zaradi pomanjkanja iger v pravem otroškem

pomenu besede. Ko otroci vstopijo v šolo, je tega še

manj, saj je pouk vodena dejavnost. Ker na waldorfski

šoli zelo cenimo dobrobiti otroške igre, jo vključujemo

v kurikulum na dva načina: omogočamo prosto igro za

razvoj domišljije in socialnih spretnosti, športno vzgojo

pa izvajamo skozi predmet IGRE z namenom, da se

otrok razvije v prosti igri in da športne vzgoje ne jemlje

kot tekmovanje, ampak kot sodelovanje. In če vprašate

svoje otroke po najljubšem predmetu, vam bo večina

odgovorila, da so to IGRE.

Pri igrah spodbujamo otroke k razvoju domišljije, ki

jo otrok dobi preko njih. Na slikovni pristop jim pričaramo

domišljijski svet. Iz sten telovadnice ustvarimo

gradove, se spremenimo v viteze in ukrademo spečemu

zmaju zaklad, se igramo kmeta, ki preganja nagajive

vrane itd. Večina otrok bo začaranih ob teh metodah,

ki naredijo igro tudi jasnejšo in živahnejšo. Kadar te

podobe z igro zbudimo, otroci dobijo možnost pokazati

čustva, ki obstajajo pod površjem. To so strahovi in želje,

ki jih skrivajo. Z igro jih lahko izrazijo in predelajo

na otroški način.

Glavna prednost v predstavljanju iger na ta način je,

da popolnoma preusmeri pozornost od fizičnega napora.

Različno sposobnim otrokom omogoča najti vlogo,

ki ji bodo kos. Stimulira ustvarjalnost, pomaga premagati

strah pred rekviziti. Mnogo otrok

se npr. boji žog, vrvi. Ko pa te postanejo velika vroča

skleda, ki si jo je treba podajati in se je izogibati,

10 Waldorfske novice


Z d r a v j e

ali darila, ki jih je treba varovati, je prav presenetljivo,

kako se z veseljem vključijo. Slike iz zgodb pomagajo

tem otrokom, da se sprostijo, da se igrajo sebi na ljubo

in za lastno zabavo.

Vse igre, ki se izvajajo, so primerne otrokovi starosti,

to pomeni, da se bo otrok igral igre, ki jih zmore izvajati

v svoji starosti in pri tem ne bo doživel frustracij. V nasprotnem

primeru bo otrok zasovražil določen rekvizit

in ne bo uspel razviti motoričnih sposobnosti, ki bi jih

ob tem pridobil. V višjih razredih, ko začne otroštvo

počasi bledeti, je potrebno otrokom predstaviti takšne

igre, ki jih bode krepile v fizičnih lastnostih, še poglobile

socialni čut in jih pripravile na njihovo adoloscentsko

obdobje.

Poleg vodenih iger pa je potrebno dati velik pomen

tudi prosti igri. Prosta igra ni samo otrokova potreba,

temveč tudi značilnost. Je svet zase, ki je nepogrešljivo

stanje človekove zavesti. V igri se pokaže vsa človekova

pestrost in izkristalizira otrokova sposobnost soočanja

s samim seboj, z drugimi in naravo. Skozi prosto igro

se razvija domišljija in socializacija, ki bo otroku koristila

kasneje v odraslem svetu. S plezanjem po drevesu,

plazenjem skozi tunel ali guganjem na gugalnici

bo otrok pridobi tudi potrebne motorične sposobnosti,

ki mu pomagajo pri ravnotežju in obvladanju lastnega

telesa.

Potrebno je poudariti, da se bo otrok vedno lotil izzivov,

ki so mu zanimivi in izvedljivi. Samostojno se

nikoli ne bo lotil stvari, ki jih ne bo zmogel. Zato pri

starših ni potrebno pretirano nadzorovanje vsakega

njihovega giba, saj bo otrok s tem izgubil svoj intimni

prostor, kjer lahko razvije svoje sposobnosti.

'Že v antiki so ugotavljali, da znanje, ki ni utemeljeno

na izkušnji, ni trajno in je neuporabno. Če otrok ne prevzema

odgovornosti v svojem svetu igre ter vselej čaka

na odraslo osebo, da mu pove, kaj sme in česa ne, potem

pač ne moremo pričakovati, da bo v dobi odraščanja,

pubertete, znal relativno mirno prenesti nove odnose

s svetom, z družbenimi zahtevami po avtonomnem in

odgovornem življenju.' (Milan Hosta, Igralno zanemarjeni

otroci)

Če želimo otroku najboljše, jih je potrebno prepustiti

njihovi domišljiji in pustiti uživati v njihovi igrivosti in

živahnosti.

Literatura:

Milan Hosta, Igralno zanemarjeni otroci, Games Children

Play: How Games and Sport Help Children Develop.

Gabriel Suggate

Antropozofsko

zdravljenje

duševnih bolezni in

odvisnosti

Obstaja viteški red dvajsetega stoletja, katerega člani

ne jahajo, kot nekoč, skozi temo fizičnih gozdov, ampak

skozi gozdove zatemnjenega razuma. Oboroženi so z

duhovnim orožjem in iz njih žari notranje sonce. Iz njih

sije zdravljenje, tisto, ki priteka od poznavanja podobe

človeka kot duhovnega bitja. V temi našega časa morajo

ustvariti notranji red, notranjo pravico, mir in prepričanje.

Karl Konig

V

svoji magistrski nalogi sem raziskoval temo, nad

katero sem se na tihem že nekaj časa navduševal.

Želel sem si odgovoriti na vprašanje, ali lahko

antropozofsko zdravljenje duševnih bolezni/odvisnosti v

ustanovah ugodno deluje v avstralskem okolju.

Trenutne skrbi v zvezi z odvisnostjo

Odvisnost pogosto jemljemo kot kronično stanje, ki

se ponavlja, saj je ponovitev stanja po zdravljenju precejšnja.

Približno eden od osmih Novozelandcev bo v

svojem življenju dobil diagnozo, da ima težave z uporabo

substanc. V Avstraliji je, po poročilih ustanove

za nadzor zdravja, število dolgoročnih težav z duševnim

zdravjem ali odvisnostjo naraslo od 5,9 % v letu

1995, na 9,1 % v letu 2001, nato pa na 11 % v letih

2004/2005, z enako rastjo tudi v številu tveganega pitja.

Nedavna raziskava v Novi Zelandiji je odkrila, da

je imelo 74 % tistih, ki se zdravijo zaradi jemanja substanc,

tudi težave z duševnim zdravjem.

V ustanovah jim je na voljo svetovanje in kratkoročno

zdravljenje, ki ga financira vlada; toda tisti, ki imajo

kompleksnejše težave s substancami, se morajo večkrat

dlje časa zdraviti. V Avstraliji poteka konvencionalno

dolgoročno zdravljenje odvisnosti največkrat v

terapevtski skupnosti.

Trenutno konvencionalno zdravljenje v

ustanovah

V programih konvencionalnega zdravljenja v bivalnih

skupnostih je osrednji del zdravljenja izdelan sistem

pravil in posledic s podporo vrstnikov in zaposlenih,

namenjen iskanju želenih sprememb v obnašanju.

Waldorfske novice 11


Raziskave kažejo, da pacienti po takem zdravljenju manj

posegajo po mamilih, zmanjša se nesocialno obnašanje

in izboljša se psihološko stanje. Raziskava je pokazala,

da je prihranek denarja v zdravstvenem in pravosodnem

sistemu večji od stroškov zdravljenja.

Programi za izboljšanje v konvencionalnem zdravljenju

odvisnosti pa vključujejo dokaj visoko stopnjo ponovitve po

zdravljenju in nizko stopnjo stalnih klientov. Malo je služb, ki

ponujajo pomoč tistim z duševno boleznijo, in malo je izbire

v načinu zdravljenja. Neka raziskava kaže, da se ženske v

priljubljenih terapevtskih skupnostih ne počutijo tako dobro.

Arte govorili o tem, kako so našli svojo notranjo motivacijo,

na primer: 'Nagovorjene so bile moje zmožnosti, ki jih

imam kot človeško bitje, in počutil sem se spodbujenega,

da jih razvijem.' In drug klient: 'Odkril sem, da se človek

razvija in da je to pomembno.' Ali: ' ... lahko sem rasel ter

pokazal, kdo sem, takrat, ko sem sam to zmogel ... '

Videti je, da pogostejše omenjanje psiholoških sprememb

in notranje motivacije, ki so jo omenjali klienti Arte, nakazuje,

da je ta program drugačen od konvencionalnega

terapevtskega pristopa. S tem je povezana raziskava Oliverja

Jamesa, ki kaže, da imajo tisti, ki so bolj motivirani z

Izkušnje klientov, zdravljenih v ustanovah

Pregled izkušenj klientov, ki so bili zdravljeni v konvencionalnih

ustanovah, in tistih, ki so se zdravili v antropozofskih

ustanovah, je nekoliko razjasnil razlike v načinih

zdravljenja. Naredil sem primerjavo med zgodbami klientov,

ki so se zdravili po programu zdravljenja v antropozofski

ustanovi Arta, in tistimi v terapevtski skupnosti v

Novi Zelandiji. Analiziral sem te pripovedi in iskal podobnosti

ter razlike v temah. Odkril sem občutno razliko med

zgodbami klientov v različnih oblikah oskrbe. Vse zgodbe

okrevanja so govorile o tem, kako pomemben je odnos z

osebjem. Pri obeh oblikah oskrbe so bile omenjene tudi

izkušnje s tem, ko so od drugih članov skupnosti dobili

podporo, odkrite povratne informacije. Med izkušnjami

klientov v dveh različnih oblikah oskrbe so izstopale tri

pomembne razlike. Prva je bila, da so le klienti Arte omenjali,

da so dosegli povezavo z naravo, zemljo in/ali letnimi

časi. Kot je rekel eden od njih: 'Zaradi praznovanja

praznikov sem spoznal, da je ritem v meni in tudi v naravi,

oba pa sta povezana ... to daje človeku neke vrste mir.'

Med obema različnima oblikama oskrbe sem opazil razliko

tudi v tem, kako so klienti opisovali proces spremembe

pri zdravljenju. Klienti s konvencionalno oskrbo so bolj

opisovali spremembe v svojem obnašanju (npr. manjše

število izbruhov jeze) in večkrat omenili zahtevno naravo

zdravljenja. Klienti Arte so pogosteje opisovali notranje

psihološke spremembe, npr.: 'Spet sem začel spoznavati

vrednost nekaterih stvari ... znova izkusil povezavo s tem,

kar sem naredil.' In nekdo drug: 'Čutil sem, da sem s svojim

razvojem odgovoren za druga človeška bitja in zemljo.'

Druga razlika je bila v tem, da so klienti iz konvencionalne

oblike oskrbe proces motivacije za svojo ozdravitev opisovali

bolj v obliki zunanjega pritiska, da se spremenijo, na

primer: '(Ime oskrbovalca) ... spremeni celoten tvoj način

življenja , mišljenja in bitja'. V primerjavi s tem so klienti

notranjimi kot zunanjimi cilji, manj možnosti, da bi zapadli

v odvisnost ali imeli težave v duševnem zdravju. Kako

je antropozofski pristop drugačen od zdravljenja, ki je trenutno

na voljo, bomo raziskali v naslednjem poglavju.

Antropozofsako zdravljenje odvisnosti v

ustanovah

Če obravnavamo ljudi take, kot so, postanejo slabši. Če

jih obravnavamo take, kot naj bi bili, jim pomagamo postati

to, kar so zmožni postati. Goethe

Antropozofsko razumevanje stanja človeka lahko v veliki

meri pomaga pri zdravljenju duševnih bolezni in odvisnosti.

William Bento govori o tem, da naj ne obsojamo

tistih, ki so v duševni stiski, temveč moramo videti takšno

trpljenje kot prizadevanje, da bi postali popolna človeška

bitja. Antropozofske ustanove pogosto poudarjajo

svobodo posameznika in prizadevanje sodelavcev, da bi

resnično razumeli trpečo osebo kot pot duhovnega razvoja.

Socialna organizacija, ki dopušča te iniciative klientov

in osebja, tudi velja za pomembno take vrste oskrbe.

Antropozofski programi, v nasprotju z mnogimi trenutno

obstoječimi bivanjskimi storitvami, največkrat niso hierarhični,

čeprav lahko imajo nekateri posamezniki več

odgovornosti kot drugi.

Antropozofske bivanjske storitve so pogosto nameščene

na biodinamični kmetiji, ki omogoča naravno okolje, delo

z živalmi, spremljanje letnih časov, kakor tudi smiselno

delo, ki ugodno vpliva na zdravje. Integralen del holističnega

zdravljenja so antropozofska zdravila in umetniške

terapije in tudi antropozofsko psihološko razumevanje.

Arta, ustanovljena leta 1973 na Nizozemskem, je bila

prva antropozofska ustanova za zdravljenje odvisnosti.

Tamkajšnje zdravljenje vključuje osredotočanje na

naslednja štiri (sedemletna) razvojna obdobja , ki nam

12 Waldorfske novice


pomagajo zdraviti razvojne primanjkljaje, tako da se

klienti lažje ponovno povežejo s svojimi potenciali. Sledeče

faze spreminjajo, odvisno od individualnih potreb

nameščenega:

a) Prva faza se z rednim ritmom zdravega prehranjevanja,

spanja, dela in počitka osredotoča na izboljšanje

fizičnega zdravja. Tukaj je pomembna podpora medicinskega

zdravljenja, kot je na primer ritmična masaža

in/ali homeopatija ter prijetno socialno okolje. Elektronski

mediji, intelektualno spodbujanje in konfrontacije

so na tej stopnji omejeni na minimum, da ustvarimo

okolje, ki odseva obdobje zgodnjega otroštva.

b) Naslednja faza se osredotoča na notranje čustvene

in domišljijske potrebe nameščenih, ki jih je po pričevanju

potrebno zadovoljiti, preden se lahko razvije

uravnoteženo mišljenje in odločanje. Te potrebe

zadovoljijo tako, da podpirajo socialno delovanje,

opazovanje narave, umetniške dejavnosti in sodelovanje

pri mitih in pravljicah.

c) Tretja stopnja odseva obdobje adolescence z vse več

privilegijev in odgovornosti, priložnosti za specializacijo

pri dejavnostih ter na projektu po lastni izbiri, ki

spodbuja zanimanje za zunanji svet. V tej fazi je več

pozornosti na razvoju mišljenja in zdravih idealov.

d) Zadnja faza odseva obdobje odraslosti, nameščene

spodbujajo, da gredo v zunanji svet in osnujejo smiseln

način življenja in preživljanja.

V antropozofskih centrih zdravljenja so pogosto pozorni

na razvoj zaposlenih, kajti zdi se, da ima to direkten

vpliv na napredek klientov. Bernard Lievegoed omenja,

da so skupine bolj zdrave, kadar je njihov osnovni fokus

na resničnem duhovnem razvoju njenih članov. Margaret

van den Brink poudarja, da posamezniki, ki pridejo skupaj

na poti razvoja, ustvarijo občutek bratstva, ki višjim

bitjem dopušča, da na takih srečanjih delujejo in omogočajo

vpogled in razumevanje. Govori o neosvobojenih/

nesproščenih ali senčnih delih članov skupine, ki v takih

skupinskih situacijah mnogokrat povzročajo grožnjo in

potrebo, da se s takimi pojavi senc vedno znova soočimo,

da vzdržujemo in okrepimo bratsko povezavo, ki je za

tako zdravljenje tako pomembna.

Raziskava antropozofskega zdravljenja v

ustanovah

Na internetnih straneh antropozofskih ustanov za zdravljenje

odvisnosti in duševnih bolezni v Evropi trdijo, da

ima njihovo zdravljenje pozitivne učinke. Znanstvenih raziskav

glede učinkovitosti antropozofskega načina zdravljenja

v ustanovah ni dovolj. Znanstvena raziskava, ki sem

jo našel, je raziskovala stopnjo retencije klientov v Arti.

Znano je, da je zadržanje klientov na zdravljenju najboljši

pokazatelj uspešnega zdravljenja odvisnosti. Arto so primerjali

z medicinskimi in znanstvenimi 'primeri najboljše

prakse' in ugotovili, da v zgodnji fazi zdravljenja stopnja

osipa ni bila občutno drugačna, vendar je bila v Arti (4 %

proti 50 %) občutno boljša kasneje v zdravljenju (Tjaden

e tal., 2005). Avtorji raziskave se sprašujejo, ali ni pri klientih

Arte bolje privzgojena prožnost (psihološko zdravje).

Antropozofski umetniška in medicinska terapija sta pomembni

pri tem zdravljenju in se ne osredotočata le na

fizično, ampak tudi na etrsko, astralno in višje duhovno

(imenovano 'ego' ali 'jaz'). Neka študija v Nemčiji je raziskovala

kliente z dolgotrajno depresijo, ki so bili zdravljeni

z antropozofskimi zdravili in umetniškimi terapijami. Občutno

izboljšanje so ugotovili pri dveh tretjinah teh klientov,

ki po terapiji niso več kazali znakov depresije (Hamre

e tal., 2006). Izboljšanje so zadržali vsa štiri leta raziskave.

Antropozofsko zdravljenje depresije je tudi pokazalo,

da zmanjšuje stroške zdravljenja. Pozitivne rezultate so

odkrili tudi v dveletni študiji o zdravljenju anksioznih

klientov z antropozofskim načinom zdravljenja (Hamre

et al., 2009). V primerjavi s konvencionalnim načinom

zdravljenja duševnih bolezni so bili stranski učinki omejeni

na izgubo glasu med terapijo petja in manjšo obliko

slabosti. Ta raziskava nakazuje, da lahko antropozofski

pristop omogoči alternativo konvencionalnemu zdravljenju

duševnih težav, ki mnogokrat spremljajo odvisnost.

Izvedli so tudi študijo, ki kaže, da kmečko okolje, biodinamična

hrana in delo z živalmi ugodno deluje na duševno

in fizično zdravljenje. Pri tistih s težavami odvisnosti je delovna

terapija prav tako povezana s pozitivnimi rezultati.

Umetnost in umetnostna terapija na splošno so povezane

s številnimi fizičnimi, socialnimi in duševnimi prednostmi.

Možnosti v bodoče

Moje raziskave so okrepile moje prepričanje, da bi antropozofsko

zdravljenje odvisnosti v ustanovah v Avstraliji

lahko prispevalo k bolj vsestranskemu in na človeka

osredotočenemu pristopu k zdravljenju odvisnosti, hkrati

pa bi bil to center kulturnega, osebnega in okoljskega

razvoja. To bi razširilo možnosti zdravljenja odvisnosti

in bi lahko zaradi boljše stopnje retencije potencialno

izboljšalo rezultate zdravljenja. Takšna ustanova bi tudi

razširila ponudbo ustanov, ki bi lahko zdravile tiste s

spremljajočimi duševnimi težavami. Antropozofska ustanova

bi zelo verjetno bolj odgovarjala tistim s travmatično

preteklostjo (posebno pogosto med ženskami s preteklo

odvisnostjo) zaradi manj poudarka na konfrontaciji ter

osredotočenja na izboljšanje psihološke prožnosti. Antropozofski

pristop in ne-zahodni in/ali domorodni pristop

imajo vrsto podobnosti, na primer; duhovni pogled na

svet s podobnimi koncepti, na primer Mavri, či, prana in

etrsko, podobnosti v 'mitih' o stvarjenju, zdravila rastlinskega

izvora, povezava z zemljo, uravnoteženje kognitivnih

s socialnimi in umetniškimi komponentami ter pripovedovanjem

zgodb. To bi lahko potencialno pomenilo,

da bi antropozofske ustanove izboljšale stopnjo retencije

pri zdravljenju odvisnosti in duševnega zdravja klientov

zahodnih in ne-zahodnih kultur.

Trenutno delam na področju odvisnosti in duševnega

zdravja in me zanimajo antropozofsko usmerjene ustanove

na področju Avstralije in Azije. Če bi se radi priključili ali

podprli takšno pobudo, me prosim kontaktirajte na ...

prevedla Marina Nuvak

Waldorfske novice 13


Z d r a v j e

Duševna higiena


Djurdja Otrzan

Tako kot telesna obstaja tudi duševna higiena, ta

pa je v današnjem času, ne da bi zanemarili dobre

strani telesne, še toliko bolj potrebna. Rudolf Steiner

je nekoč rekel, da tisto, kar smo se nekoč učili iz religioznih

razlogov, kasneje postane higienska navada. Kar so nekoč

delali, da bi ugodili volji bogov, ki so preko svečenikov učili

človeštvo navad, ki jim bodo pomagale, da ostanejo duševno

in telesno zdravi, to je sčasoma v človeštvu postalo navada,

osnovna skrb za zdravje.

Danes se nam zdi samoumevno, da je, kot pravi pregovor,

čistoča pol zdravja, in nikogar ni potrebno v to prepričevati,

kajti negativne posledice slabe skrbi za telesno

higieno se zelo hitro pokažejo. Vendar ni dovolj verjeti, da

je, kot pravi rimski rek, v zdravem telesu zdrav duh. Tudi

duh ima svoje potrebe, ki jih moramo zadovoljiti. Dati mu

moramo tisto, kar ga krepi, ga jača. V osnovi higiene je

kljub vsemu najpomembnejša duša kot posrednica med

duhom in telesom. Če je usklajena, lahko s svojimi silami

mišljenja, čutenja in volje pomaga tako duhu kot telesu,

da se medsebojno dopolnjujeta in si pomagata. Vsaka,

tudi najmanjša disharmonija se odraža tako na duši kot

na telesu. Zato je za duševno higieno dobro vsak dan izvesti,

v obliki samoizpovedi, vsaj najosnovnejši pregled

tistega, kar smo čez dan naredili, kar krepi samokritično

razmišljanje in avtorefleksijo glede narejenega. To pa je

dejavnost, ki jo je treba razviti zgodaj in negovati vse življenje.

V filozofiji in književnosti obstajajo dela, v katerih

veliki misleci, kot je sv. Avguštin ali cesar Mark Avrelij,

pišejo izpovedi samemu sebi, da v njihovih dušah ne bi

ostala niti senca nekih nepravilno opravljenih del. Nedelja,

kot dan v tednu, ko najbolj polno pride do izraza

izkušnja naše osebe in našega duha, je najboljši dan za

tedenski pregled našega delovanja in preteklih izkušenj.

Celo v medijih obstajajo tedenski pregledi dogodkov po

svetu, kar kaže na to, da ima naš duh globljo potrebo

po tem, da spremlja lastni razvoj in razsoja o lastnih delih.

Da bi to laže delali, so nekoč obstajali, pa tudi danes

obstajajo, verski obredi, ki so nam pomagali pokukati v

lastno dušo in življenje skupnosti. Duši je v tem smislu

dobro pripisati potrebo po znanju, to pa nas pripelje do

tega, da znanje iščemo tam, kjer je, in ne tam, kjer so

znane osebe in razvpite ideje. Prav je, da spoznamo tudi

te, kajti dokler ne spoznamo nečesa v negativni luči, ne

bomo od tega odstopili in se obrnili na stran dobrega. Prav

tako ne smemo verjeti, da je tisto, kar zlahka najdemo,

tudi edino, kar je mogoče najti. Če v globini lastne duše

negujemo neko potrebo ali željo po ustvarjanju, je dobro,

da to željo še naprej negujemo, tudi če je ni mogoče takoj

uresničiti. Mnogokrat pomeni dolgotrajno delo na neki

želji že polovico poti do njenega uresničenja. Pomembno

je, da verjamemo vase in v svojega duha, da verjamemo,

da ima tudi on svoje želje in potrebe in da preko naših

sposobnosti išče svoje uresničenje. To je veliko pomembnejše

od običajnih želja in namer po eksistencialnem uresničenju.

Mnogi so doživeli, da so hodili po napačni stezi,

medtem ko je v njih tlela druga želja in neki drugi načrt,

ki ga je imel duh za njih, oni pa so bili za to gluhi. Ni treba

vedno kriviti sebe ali videti sebe kot vzrok za neki napačen

postopek ali načrt. Okolica in ljudje v njej nam lahko,

posebno v rani mladosti, vsilijo svoje lastne vizije in

ideale, ki so dobri za njih, niso pa morda za nas, in če se

z njimi ne strinjamo, jih bomo gotovo nekoč zavrgli. Zato

se je dobro zavedati tega, kdo upravlja z našimi idejami in

načrti in ali ti odgovarjajo našim intimnim nagnjenjem.

Tisti, ki so sledili tujim napotkom, so sami sebe lahko našli

v tem, čemur rečemo 'pravilno delovanje' šele potem,

ko so pravo pot uskladili z lastnimi nameni. Za pravilno

delovanje je posebno dober dan v tednu torek, ko čutimo

vpliv planeta Marsa, ki vpliva na aktivno življenje ljudi na

Zemlji in ki nam lahko pomaga, da smo pozorni na tiste

dogodke, ki negujejo skupno zavest o življenju in njegovih

vrednotah. Tiste dogodke v družbi, ki delujejo na vse

naše bitje, kot je koncert, na katerem izvajajo živo glasbo

na akustičnih instrumentih, katerih vibracije delujejo na

nas. Čeprav je danes možnost informiranja o vseh zvrsteh

glasbe dostopna preko interneta, ne smemo nikoli

pozabiti, da je to posredna, torej posredovana informacija,

pri kateri prejema vtise le uho. Za razliko od take izkušnje

pa igranje na instrumente in petje v živo, ne glede

na vrsto glasbe, deluje na celotnega človeka in z vibracijami

zdravi disharmonijo našega notranjega bitja. To so

vedeli že stari Grki, ki so muzo, zaščitnico glasbe, imenovali

Euterpa, s čimer so poudarjali njene sposobnosti

14 Waldorfske novice


zdravljenja. Pri poslušanju glasbe in pogovora moramo

biti posebno pozorni na uporabo slušalk, to je, da naših

notranjih organov ne napadamo direktno, ne da bi zvok

prešel skozi prostor ter tako na telo deloval umirjeno, od

zunaj. Primerjajte s tem zdravnika, ki s stetoskopom posluša

delovanje vašega srca, ker se pri tem neposredno

poveže z zvokom v notranjosti pacientovega telesa. Na to

se spomnimo, kadar bomo začutili potrebo, da bi glasbo

'poslušali' s slušalkami v ušesih. Takšna izkušnja privede

do tega, da ne izkoristimo dobrodejnega učinka glasbe,

ki od zunaj deluje na celega človeka, ampak s tem

organe silimo, da si zapomnijo vibracije zvokov, ki bi k

njemu morali prihajati na naraven način, od zunaj.

Ko tako preverjamo svoja opravila, negujemo svoj pravilni

odnos do sveta, pri tem pa nam s svojim vplivom

pomaga planet Merkur, ki deluje na dan v tednu, ki ga

imenujemo sreda. Pravilen odnos do sebe in sveta okoli

nas je ogrodje našega Jaza, ki se s tem realizira in se pokaže

tudi zunanjemu svetu. To je tisto prvo, kar opazimo

pri drugem človeku: kakšno ima stališče do sebe in sveta

okoli sebe. Danes se trudimo redno negovati zobe, vendar

k temu sodi tudi praktična uporaba besed, ki jih govorimo,

pri čemer se lahko v pojavih okoli nas učimo opazovati

zlorabo besed in jezika ter pazimo na lastno uporabo

besed v javnosti. Pravilna beseda pripada ponedeljku,

dnevu v tednu, na katerega deluje Mesec, ki poleg tega,

da na našem planetu uravnava plimo in oseko, uravnava

tudi način, kako uporabljamo kozmično besedo, Logos.

Ali dovolimo, da nam jezik dela kar mehanično sam od

sebe, ali pa govorimo tisto, česar se zavedamo in kar smo

najprej v mislih pripravili.

Vsak dan v tednu do nedelje, pred tedenskim pregledom,

lahko torej izkusimo navdih, ki nam ga ponuja določen

dan. In dobimo odnos do bolečine in trpljenja. Tako

kot otrok, ko pade in si potolče kolena, joče, ker ga boli,

lahko pademo tudi v duševnem življenju, pademo in nas

boli. Bolečina je vedno obrambni signal duha, da smo

nekje ranjeni. Tudi sami se lahko poškodujemo, če zaradi

nekega predsodka oviramo lastno pot in pademo preko

tega predsodka kot preko ovire, ki smo si jo sami postavili

na pot. Če jo začutimo pravočasno, kot opozorilo, je bolečina

naša zaveznica, ne le fizična, ampak tudi duševna.

To običajno pomeni, da moramo nekaj pri sebi spremeniti,

predvsem v odnosu do drugih, ki nas prizadenejo. Njih

ne moremo spreminjati, sebe pa lahko. Lahko najdemo

način, kako se s tem problemom soočiti. Že sama želja,

da bi se nekaj spremenilo, odpira pot do rešitve. Skrb za

naše telo in dušo ni skrb nekoga drugega. Prepogosto ob

vsakem znaku bolečine tečemo k zdravniku, kot da je to

njegova skrb. Zdravilo dajemo od zunaj takrat, ko se nismo

zmožni pozdraviti sami. Bolečina pomeni, da moramo

najprej sami poskušati ugotoviti, kaj je vzrok zanjo, in

šele nato, če ugotovimo, da nimamo dovolj energije, da bi

popravili stanje, poiščemo nekoga, ki nam lahko pomaga

pri našem samozdravljenju, bodisi da je to naš prijatelj,

prijateljica, starš ali zdravnik. Če pogledamo svojo bolečino

in poškodbo, je to podobno kot visoka temperatura,

ki jo razvije naš Jaz, ko se sreča s tujim in neznanim

mikrobom ali virusom, zunanjim sovražnikom. Povišana

temperatura pomeni, da organizem mobilizira lastne

obrambne sile, da bi termično uničil sovražnika našega

organizma. Želja, da se ukvarjamo z duševnimi bolečinami,

prav tako sproži nekakšno povišano temperaturo, ko

se svoji težavi posvetimo z višjo zavestjo in ne odnehamo,

dokler ne najdemo rešitve.

Poleg tega, da si redno umivamo noge, je potrebno naknadno

razmisliti o prehojeni poti, narediti analizo narejenega

in naučenega, pregledati tako prijetne kot neprijetne

vsebine. Osvetliti moramo lastne simpatije in

antipatije. Zakaj so nam nekatere stvari ali ljudje privlačnejši

ali manj privlačni, spoznati sebe, pri čemer lahko

za lastna spoznanja zelo pomaga vodenje dnevnih zapiskov.

Pogosto se učimo iz posnemanja, toda lahko tudi

izberemo, kaj ali od koga se bomo učili in koga bomo

posnemali. Ozavestiti in z lastno voljo odkriti, komu smo

se odločili slediti ter kako nam to pomaga izboljšati sebe.

To lahko posebno kultiviramo, če smo pozorni na vpliv

Jupitra ob četrtkih, ki je dan za vzpostavljanje pravih navad.

Z delovanjem nekoč vrhovnega boga Rimljanov in

prej boga Grkov (Zeusa) je religiozni obred čiščenja telesa

pravzaprav prišel med človeštvo kot prava navada za prihodnost.

Navado lahko primerjamo s kretnjo ali gesto, po

njej prepoznamo življenjski stil nekoga in njegov odnos

do samega sebe in do lastne kulture.

Tako je tudi z umivanjem las, ki se nam zdi samoumevno,

ampak duševni cilj je negovanje dobrih misli, na temelju

katerih gradimo lastne načrte. Lasje so znak ostanka

duhovnih tokov, ki so nas ovijali v davni preteklosti, potem

pa so otrdeli in pričajo o nekdanjem bivanju človeka v zavetju

duhovnega sveta. Danes moramo sami ustvarjati duhovne

tokove, ki bodo ovijali našo glavo, sedež naših misli.

Zavračati moramo stare in nezrele misli, preverjati nove

in prepoznavati pomembne, biti pozorni nanje. Posebno

glede na tok časa, kajti tisto, kar smo mislili pred pol leta,

ni isto kot to, kar mislimo danes, lahko pa nam pokaže

našo osebno preobrazbo. Lahko smo svoje lastno ogledalo.

Tukaj nam pomaga planet Venera, ki deluje na petek ter

nas tako uvede v soboto, ko deluje planet Saturn s svojim

velikim kozmičnim spominom in pravilnimi mislimi.

Zgodovina ni nastala, je povsod okoli nas in nam omogoča,

da s prebiranjem in gledanjem tistega okoli nas, kar

nam je pustila, povsod negujemo izraz naše duše. Branje

nam pomaga oblikovati, artikulirati lastna čustva in pripombe,

se z drugimi primerjati ter tako spoznati nekaj

novega o sebi.

Lahko bi se vprašali, zakaj človeku rastejo nohti, ki jih

redno strižemo, da nas ne ovirajo. Zakaj neki trd, roževinast

del nas hoče ven v svet, pa po obliki ni popoln, tako

kot drugi organski deli našega sveta. Odgovor je v silah

zunanjega sveta, ki nas želijo vsrkati vase, nas uničiti,

zavirati, mi pa tega ne dopustimo. V duševnem življenju

smo pogosto izpostavljeni situacijam, v katerih nas želi

ta ali oni pogled na svet vsrkati vase, nas povesti po svoji

poti, bodisi neka sekta, politična stranka ali modni trend.

Če bomo skrbeli zase, se bomo sčasoma zbrali in odvrgli

Waldorfske novice 15


napačno zvezo ter se vrnili s stranpoti. Vse, kar nas

razdvaja in nam skuša vzeti neki duševni del nas, ga

priključiti sebi, je nekaj takega kot nohti, ki jih moramo

odrezati, da bi ostali svoja lastna celota, to pa

pomeni neodvisni.

Poleg tega moramo paziti, da pri sporih v naši okolici

ne podležemo potrebi po tem, da bi 'zavzeli stališče', da

bi podpirali ene proti drugim, ker smo tudi v tem primeru

potegnjeni v neko nepopolno celoto, namesto da

bi ostali neodvisni v sebi ter si dovolili neoviran vpogled

v argumente ene in druge strani, si o vsem tem ustvarili

lastno stališče, pri tem pa ne bi izgubili svoje neodvisnosti.

Tudi to pobudo zunanjega sveta, da nas zagrabi

in nas priključi k sebi kot del sebe, moramo odrezati,

tako kot odrežemo predolg noht na prstu.

Okraševanje telesa seveda ne spada v higieno, v skrb

za zdravje torej, ampak se lahko z njim oddaljimo od

zmernega vzdrževanja zdravja našega telesa, na kar

kaže moda tetoviranja. Vprašati se moramo, kako se

naš duh vsako jutro vrača v telo, ki ga ne prepozna

kot tistega, ki ga je načrtoval za to življenje. Tetovirano

telo ga moti pri jutranjem vračanju vanj, saj se mora

stalno privajati na poškodbe, ki so na telesu. To pa na

nezavednem nivoju zaradi lastne odtujitve privede do

občutka slabosti. Vse, kar vdira, prodira pod kožo skozi

meje našega telesa, prodira tudi v duha. Lise na koži

sodijo v živalski svet, kjer se živali z njihovo pomočjo, s

kamuflažo borijo za obstanek, človekov duh pa se proti

temu bori in nam to stalno sporoča.

Odnosa do telesa ne vzdržujemo le z zunanjo terapijo

in z rutinskim, mehaničnim tuširanjem. Koža je meja

med našim telesom in zunanjim svetom, ampak telo je

pod kožo in je samo svoj najboljši zdravnik. S posebnim

zaznavanjem nam da vedeti, kaj mu dobro dene in kaj

ne. Katera fizična, pa tudi duševna, hrana ga krepi, katera

pa ga moti. Polega tega potrebuje, da se naučimo

opazovati in zaznavati svojo okolico, prav tako kot doma

in v šoli vzdržujemo čist, topel in svetel prostor, v katerem

bivamo. Zato je bolje, da se v stiku z okolico posvetimo

ljudem in prijateljem, ki so veseli, da nas vidijo,

katerih obraz krasi nasmeh in s katerimi se družimo z

vsem srcem, kot pa da je naš stik zgolj informativen in

zreduciran na tehnologijo in družabna omrežja.

Druženja s sočlovekom v živo, ko ga zaznavamo celega

in ne preko nekega tekstovnega sporočila ali fotografije,

ne more nadomestiti nič. Tudi če se imenujejo

družabna omrežja, si na njih lahko dopisuješ le z besedami

in slikami, živega človeka ni na internetu, ampak

v življenju in ne smemo zanemariti svojih čutov, vida,

sluha in vseh duševnih občutkov, ki nastopajo, ko se

srečamo z nekim sosedom.

Prav tako moramo paziti, da nam vsiljene navade, ki jih

prinaša čas, v katerem živimo, ne uidejo izpod nadzora

ter nas obvladajo, temveč da smo vedno mi tisti, ki upravljamo

tehnološke naprave toliko, kolikor potrebujemo za

zadovoljevanje naših privatnih in poslovnih potreb.

K vzdrževanju duševne higiene spada tudi védenje,

kako ceniti lastne talente in spoznanja o sebi, da ne

opustimo nobenega vidika svoje duhovnosti, tako kot

ne opuščamo nobenega dela svojega telesa. Naše telo je

hram naše duše in morata se medsebojno spoštovati. Ne

zanemarjamo poškodb ali bolezni svojega organizma in

prav tako se moramo pogumno učiti zaznavati poškodbe

in nezadovoljstvo svojega duševnega življenja, da jih

premagamo in da se od njih dostikrat tudi nekaj naučimo.

Omalovaževanje samega sebe in svojega doživljanja,

ko nič ne damo na lastno dostojanstvo, je mnogokrat

posledica napačnega in slabega odnosa okolice do nas.

Če pa to uvidimo, razumemo, da lahko le mi sami resnično

cenimo in spoštujemo lastne dosežke, ne da bi se

trudili nekomu ugajati, kajti če se potrudimo, se le sami

najbolje razumemo ter s tem krepimo svoje zavedanje,

kdo smo. Tako bomo bolje prenašali situacije, v katerih

nas želi nekdo podcenjevati ali omalovaževati.

Naše telo je instrument, na katerega v življenju igramo,

skladno ali manj skladno z nami in našo okolico, duševne

kapacitete pa so tisti umetnik, ki igra in ustvarja, in

če je ta dobro uglašen in razpoložen, bo bolje skrbel za

svoj instrument – telo in v družbi ustvarjal svoja dela.

iz hrvaščine prevedla Marina Nuvak

16

16 Waldorfske novice


Z d r a v j e

Petje po metodi

'Šole za odkrivanje glasu'

Na začetku 20. stoletja se je pričela pisati zgodovina

'Šole za odkrivanje glasu', novega pristopa šolanja

glasu ter posebne terapije s petjem. Šolanje glasu

in terapija s petjem temeljita na principih, ki jih je postavila

švedska operna pevka Valborg Werbeck-Svårdström (1879–

1972), danes pa se uporabljata po vsem svetu.

Kratka zgodovina 'Šole za odkrivanje glasu'

Valborg Svårdström je bila zelo nadarjena deklica in je

bila že s petnajstimi leti sprejeta na Kraljevsko glasbeno

akademijo v Stockholmu kot študentka petja. Po nekaj letih

študija je pričela čutiti težave pri petju, med drugim je

začela tudi izgubljati visoke tone. Kljub težavam je uspela

pri enaindvajsetih nastopiti v operi in postala je njena

stalna članica. S tem pa so postale zahteve za njen glas

vedno večje, z njimi pa je rastel tudi napor in težave, dokler

ni po nekaj letih kariere ostala brez glasu. Z učenjem

petja, s kakršnim se je do tedaj srečevala, Valborg ni bila

zadovoljna, zato je začela sama raziskovati in razvijati nov

pristop do glasu. Spomnila se je, kako je zvenel njen glas,

ko se petja še ni učila. Imel je prizvok, ki ga je opisala kot

NG (npr. če izgovorimo 'bingo') in iz tega je začela oblikovati

vaje. Z njimi si je postopoma povrnila glas in nadaljevala

svojo uspešno kariero. Kasneje je postala zelo znana

in priznana operna pevka. Svojo metodo petja je razvijala

dolga leta in jo poimenovala 'Šola za odkrivanje glasu'. Na

tej poti je imel pomembno vlogo tudi dr. Rudolf Steiner.

Njuno sodelovanje (1912–1924) je vodilo do prepoznavanja

'Šole za odkrivanje glasu' kot prave poti za šolanje glasu.

Nekateri med njenimi učenci so bili zdravniki, ki so se

osebno prepričali o blagodejnosti njene metode petja za

zdravje, kar je postavilo temelj za poznejši razvoj njene terapevtske

uporabe. Danes ima 'Šola za odkrivanje glasu'

umetniški, pedagoški in terapevtski pristop.

Osvobajanje glasu

Mnogi pristopi k petju obravnavajo glas kot 'objekt' ali

'stvar', kot produkt telesa. V 'Šoli za odkrivanje glasu' se

glas obravnava kot nekaj nematerialnega, kar se le manifestira

preko telesnosti. Glas je nekaj, kar živi in prežema

vsakega človeka, vendar je lahko 'ujet' zaradi fizioloških

in drugih preprek. Pri tej metodi je tendenca te prepreke

odstraniti, da bi se odkrilo, kar vsak človek skriva v sebi.

Zato ne govorimo o treniranju glasu, temveč o njegovem

osvobajanju oz. odkrivanju.

Na začetku je treba reči, da se vsi, ki lahko normalno

govorijo, lahko naučijo tudi peti.

Potem je treba vedeti, da se poje s celim telesom, ne le s

posameznimi organi ali deli telesa. Petje je izraz celotnega

človekovega bitja.

Valborg

Werbeck-Svårdström

Terapija s petjem

Petje in tako tudi terapija s petjem deluje na fizično,

duševno in duhovno v človeku. V terapiji 'Šole za odkrivanje

glasu' se elementi petja in zakonitosti glasbe dojemajo

kot arhetipske oblikotvorne sile človeškega bitja. Ko

človek poje, se te sile povezujejo, v tej terapiji s petjem

pa postanejo delujoče. Ko glas odzvanja v telesu, zaustavljena

energija ponovno steče in prebujajo se lastne

zdravilne moči. S pomočjo soglasnikov, ki v sebi skrivajo

oblikotvorne sile, ki delujejo tudi v človekovem telesu, in

samoglasnikov, dodanih h glasbenim elementom ter ritmičnim

gibom dihanja, se oblikujejo specifične vaje, ki se

pod vodstvom terapevta individualno predelujejo.

Ta terapija s petjem je lahko uspešna tudi pri delu z

ljudmi s posebnimi potrebami – v ustvarjanju stika z

Waldorfske novice 17


U t r i n k i

osebami, ki so bile označene kot nekooperativne in nekomunikativne,

pri umirjanju in preusmerjanju zmedenih

in senilnih, pri odvrnitvi psihotičnih pacientov od

njihovega destruktivnega in agresivnega obnašanja, njihovih

halucinacij in fiksnih idej.

Blagodejnost za telo

Terapija s petjem lahko poglobi dihanje, poveča cirkulacijo

in izboljša metabolizem. Naše telo ohranja zdravo

in izboljšuje njegovo delovanje. S petjem se lahko ublažijo

in celo odstranijo nekateri fizični simptomi, kot so:

hladne noge, plitvo dihanje, astma, jecljanje, zaprtost,

padec imunskega sistema, bolečina ...

Blagodejnost za dušo

Petje seveda ne deluje dobro samo telesu, temveč tudi

zdravju naše duše. Odstrani ali ublaži lahko strah in

sram, poveča samozavest, lahko pa tudi osvobodi osebo,

saj je ujet glas isto kot ujeta oseba. Delo na glasu ni

nikoli samo delo na glasu, to je vedno tudi delo na sebi.

Veliko ljudi, ki trpi zaradi kompleksa manjvrednosti in

drugih psiholoških motenj, bi se lahko osvobodilo, če bi

se njihove skrite, nerazvite ali celo zakrčene umetniške

sposobnosti kultivirale na pravi način.

Seveda ne bo vsak, ki zapoje, osvobodil svet, vendar lahko

naredi življenje sebi bolj prijetno, lahko npr. reče – če

sem se naučil eno pesem, se lahko tudi drugo, tretjo ... Če

imam pogum zapeti pred drugimi, lahko pristopim k dekletu/fantu,

najdem boljšo službo, poskusim živeti v drugem

mestu, drugi državi ... Lahko poskusim narediti vse,

kar še nisem, pa bi rad. Lahko vsaj poskusim spremeniti

svoje življenje. Takšno petje lahko spremeni človeka.

'Šola za odkrivanje glasu' ali skrajšano

'werbeck petje' pri nas

Na področju bivše Jugoslavije deluje do sedaj edini

učitelj te šole in terapevtskega petja po tej metodi,

prof. psih. Baldo Mikulič, ki ima tudi bogate izkušnje.

Delavnice izvaja v Sloveniji, na Češkem, Hrvaškem,

Slovaškem, v Srbiji ... Na delavnicah poskuša pokazati

ljudem, da je glas nekaj njihovega, nekaj, kar imajo

in kar lahko uporabljajo na lažji, svobodnejši, bogatejši

način. Na delavnicah uči, kako odvreči nepotrebne gibe

in zmanjšati napetost pri petju, s terapevtskimi vajami

dihanja sproščamo telo, z vajami za 'osvobajanje glasu'

poskušamo glas osvoboditi telesnosti, to pomeni, da se

ne napenjamo (predvsem grlo), ko pojemo. S pomočjo

'vaj za širjenje glasu' dobi glas večji volumen in lepši

zven. Na koncu vsa ta odkritja o svojem glasu in o sebi

zberemo v petju pesmi.

Simona Pajk, razredničarka 7. b

Astronomija in

slovenščina v 7. b

V

sedmem

razredu je 'smrt otroštva' skoraj

dokončna. V vsakem dvanajstletniku oz.

trinajstletniku se počasi rojeva nov posameznik.

Ni lahko postajati odrasel, odkrivati moč lastne

volje, ugotavljati, da svet še zdaleč ni le lep … In

morda je ravno zato astronomija v tem obdobju tako

zelo zanimiva, še bolj čarobno vabljiva kot sicer. Neskončne

razdalje, pobeg v vzporedno vesolje, kjer se

vse ravna po mojih pravilih (in ne po neumnih zahtevah,

ki jih postavljajo starši in učitelji), iskanje najsvetlejše

zvezde (ki morda sploh ni na nebu, pač pa čisto

blizu tebe – v razredu – in ima modre oči), upreti se

sili gravitacije, svobodno pluti po vesolju … To so želje

in sanje slehernika v 'vesoljski ladji 7. b ' (in najbrž še

koga)!

In kaj stori 'kapitan' take vesoljske ladje, če hoče preživeti

in ohraniti vsaj nekaj spoštovanja, ki pripada

njegovemu položaju ? Išče nove in nove planete in vsak

dan znova pristane tam, kjer je zrak lahkotnejši, kjer

je veliko smejalnih plinov, kjer sile gravitacije niso premočne

– tako, da 'teža življenja' ni preveč huda. Razlaga

svoji 'posadki', da med tistimi milijardami zvezd

obstaja 27 ultra-super srečnih orjakinj, ki pripadajo

– po ena – vsakemu izmed njih!

In tako se zgodi, da se na vesoljskem popotovanju

dostikrat znajdemo za Luno in takrat nastanejo taki

zapisi …

Naslednja delavnica v Ljubljani bo v mesecu maju, informacije

pa lahko dobite tudi na www.orpheus.hr

Poleg vikend delavnic ima tudi intenzivne tedne v času

počitnic (Pelješac, Krk, Šibenik). Jeseni 2016 bo pričel z

drugim krogom izobraževanja po metodi 'Šole za odkrivanje

glasu', ki traja štiri leta.

prevedla Breda Pavlovič

18 Waldorfske novice


U t r i n k i

V tvoji glavi je črna luknja! Urban

Rojen je pod srečno zvezdo. Patrik

Na Soncu je pekel klobase! Enej

Vse, kar se svetlika, ni zvezda! Melvin

Hodila je za njim, kot bila bi njegov satelit! Alma

Tako bled si kot Sirius! Paulina

Tako se je udaril, da je videl vse zvezde. Gal H.

Velik je kot Arctus! Zvjezdan

Nos ima večji, kot je Arctus. Jin

Žareč kot Sonce! Matija

Obraz je imel rdeč kot Mars! Tia K.

Debel je kot Jupiter. Manca

Učitelj je postal zelen kot Uran! Gal L.

Bleda je kot Luna. Tara

Moja babi misli, da mislim, da je ona za Luno! Maks

Hitela sem, vendar mi niti svetlobna hitrost ne bi pomagala,

da ne bi zamudila pouka.

'Tako sem jezna nate, da bi te poslala v drugo Galaksijo,

ne samo v kot!' je rekla učiteljica.

Nisem ji mogla odgovoriti, saj mi je vse izgovore posrkala

črna luknja v moji glavi. Lara

Vesoljski spor

VENERA KRALJICA ŽENSKEGA JE SPOLA,

NASPROTI GLEDA MARS – Z MOŠKEGA PRESTOLA.

JEZITA DRUG NA DRUGEGA SE ZLO

IN VENERA MARSU GROZI, DA RAZPOČILA SE BO!

MARS NAŠOPIRJEN, Z VIŠKA JO GLEDA

IN VENERA POSTANE ČISTO BLEDA!

'KAKO ŽELIM SI DRUGO BARVO IMETI!'

REČE VENERA IN SE ZAČNE V DRUGO SMER VRTETI.

ZEMLJA PA TA SPOR OPAZUJE,

SEGRELA SE JE, SAJ POSTAJA VEDNO HUJE.

VENERA BLEDA JOKA,

MARS , OD JEZE RDEČ, NA VES GLAS STOKA.

NATO PA ZEMLJA SE VMEŠA:

'KONEC NAJ BO TEGA PREPIRA, DA BOMO IMELI KONČNO

MAL MIRU IN DA NE BO ŠLO VSE PO ZLU!'

TAKO TA SPOR JE BIL KONČAN

VESELI SO BLI VSI –

ŠE NAJBOLJ PA URAN!

Žana Polšak Vahter

Drugačnost

bogati


Mojka Končar

Kaj pravzaprav pomeni beseda drugačnost?

Drugačnost pomeni, da se nekaj ali nekdo

razlikuje od nas. Pomeni, da nekdo veruje,

deluje, je videti, razmišlja in živi na drugačen način kot

mi. Pomeni, da smo tudi mi njemu – drugačni.

Ko slišim besedo drugačen, nehote dobim neke

druge asociacije, ki pa pravzaprav nimajo veze s prvotnim

in neodvisnim pomenom te besede. Pomislim

na nekaj, kar mi ni blizu, česar ne poznam, kar mi,

posledično, lahko škoduje.

Danes vem, da zelo verjetno razmišljam zelo pristransko.

Ko poslušam to in ono mnenje, medije,

ljudi, ki so izobraženi, pa tudi tiste, ki niso, ljudi, ki

so za, ljudi, ki so proti, ljudi, ki sploh ne vedo, za kaj

so, ljudi, ki bodo zmeraj proti, pa tudi ne vedo, čemu

bodo vedno proti, se zavedam, da pravzaprav ne razmišljam

več razsodno. In tako pridem do spoznanja,

da lahko pišem le še iz svojih izkušenj, če želim vsaj

približno ostati zvesta sebi in svojim stališčem.

Minilo je že kar nekaj časa od takrat, ko so v Slovenijo

prišle prve novice o beguncih. Priznati moram,

da sem takrat v očeh ljudi zaznala presenečenje, negotovost,

strah, v nekaterih pogum, v drugih ogorčenost,

egoizem. Ta mnenja so se sčasoma spreminjala

in se prenašala, od ust do ust. V dani situaciji sem

bolje spoznala mnogo ljudi, tudi tiste, ki sem jih poznala

že prej (vsaj mislila sem, da jih). Ljudje so se

razkrili v tisti svoji pravi, resnični luči.

Nekateri so se z 'drugačnostjo' spoprijeli na pogumen

način. Nekateri so bili strašno pametni, govoričili,

razglabljali in pametovali so o tem, kako bi bilo

nujno nekaj ukreniti. Spet drugi pa so bili tako odločno

proti, da me je postalo strah ob spoznanju, kaj

vse lahko strah privleče na plano iz človeka.

Prišla je množica ljudi. Odprli smo začasne begunske

centre, ljudje so bili pripravljeni pomagati. Ljudje,

ki so vedeli, kako je, če nimaš, ti ljudje so bili

pripravljeni pomagati. V ozadju pa se je vedno porajalo

vprašanje, ali delamo prav. Kaj bo, ko ne bomo

več zmogli?

Waldorfske novice 19


O E G o r e n j s k a

Kaj bo, če bo ta množica tujcev preplavila naš

prostor, našo kulturo, naše običaje, našo vero, naš

jezik, našo tradicijo? Ljudje so spoznavali tujce,

tujci so postali znanci, znanci, pa tudi – ljudje.

Morda nas bo ta proces preseljevanja spet opomnil,

da je drugačnost dobra. Da se nima smisla

bati drug drugega zaradi svojih zadržkov, predsodkov

in strahov.

Da so na svetu že enkrat poskušali doseči to, da

bi obstajala le ena rasa ljudi, pa smo bili vsi proti

temu.

Da je na svetu za vse dovolj vsega, če smo spoštljivi,

strpni in človeški drug z drugim.

Da nam naše vere, kulture in običajev ne more

vzeti nihče, če zares verjamemo.

Da je drugačnost nekaj, kar nam širi obzorja, nas

izobrazi, poveže in združi.

Da ni bolj naravnih vezi med narodi, kot so sočutje,

prijaznost in pomoč sočloveku.

Da s tem, ko pomagamo drugim, v bistvu dajemo

'svetu', v katerem se bo slej kot prej našel nekdo,

katerega pomoč bomo potrebovali mi, sami.

Drugačnost bogati. Odkriva resnico, zahteva pogum

in borbo s samim seboj.

Ne glede na to, koliko smo dali, tako materialno

kot humanitarno, smo po drugi strani dobili nekaj,

kar se ne da dobiti nikjer drugje kot v srcih

ljudi.

Stopili smo skupaj, obnovili vezi in zaupanje

vase.

Nekateri smo celo spoznali, da smo ljudje včasih

malce nepremišljeni, ko se pred priložnostjo 'biti

človeški' obdamo z žico, se zapremo v sobe in pišemo

o tem, da nas drugačnost bogati.

Po Savi

smo spustili

Gregorčke


Katarina Bertoncelj

V

vrtcu Jutranja zarja v Struževem smo na

predvečer praznika, ko se ptički ženijo, 11.

marca, pripravili družinsko srečanje. Ob

pesmi in zvokih kitare izdelali pa smo izdelali tudi

Gregorčke.

Bil je teden pred Gregorjevim. V ponedeljek je predstavnica

staršev Claudia že navsezgodaj preverila

vremensko napoved in ker je bilo za petek napovedano

lepo vreme (končno, po dolgem času kapljanja z

neba), nas je starše na pobudo vzgojiteljice povabila,

da bi v petek popoldne organizirali piknik pred vrtcem.

Zvenelo je obetavno, saj sončni žarki v malem

parku ob vrtcu prav blagodejno pobožajo. In takšen

je bil tudi odziv. Skoraj vsi smo potrdili svoj prihod.

Kot pri vsakem dogodku, je bila tudi pri tem najpomembnejša

predpriprava. Mmmm, peka dobrot...

Ideje, kaj bi spekli, so sredi tedna kar vrele iz moje

hčere in na koncu je bilo treba speči kolačke, ker je

sama srečanje poimenovala kar 'praznik kolačkov'.

Priprava kolačkov je bila pravzaprav že uvod v celoten

dogodek. Kako lepo je videti takšno pričakovanje

v otroških očeh. Pa kako se otrok počuti posebnega

in počaščenega, kadar njegov vrtec obiščejo tudi

starši. Vrtec je pomemben del otrokovega življenja in

ko se snidemo z otrokom na vrtčevskem terenu, mu

s tem damo vedeti, da sprejemamo ta ogromen del

njegovega časa, ki kot odtis ostaja v njegovem telesu.

Petek je seveda želel biti malce nagajiv in je poklical

oblake, da so zakrili sončne žarke, ki bi se jim vsi

tako radi nastavljali. A nič ne de, če ni žarkov od

zunaj, je žar treba poiskati v sebi. In tako so se okoli

16h začele z nevidnimi niti plesti vezi skupine, ki jo

je skupaj privedla in povezala otroška radost. In ko

so iz igralnice začela hiteti naša rdečelična sončeca,

majhna po višini in velika po svojem žarenju, se je

praznik resnično začel.

20

20 Waldorfske novice


O E G o r e n j s k a

Ali se otroci še

vedno radi igrajo?


K. N. Jensterle

Najprej smo okrepili telo z domačimi priboljški in

toplim čajem, kar je pripomoglo k temu, da smo v

sebi našli ustvarjalno iskrico, ki je iz snopov suhega

vejeva in vrvi pričarala male splave. Z zlaganjem

vejic so se trudili moški, ženske pa smo izdelale (dišeče)

svečke iz čebeljega voska. Otroci so se razživeli

ob otroških pesmih, ki jih je s kitaro in glasom oživila

Claudia. Da je bilo orkestralno vzdušje popolno so

poskrbeli tudi mali glasbeniki, ki so jo čisto spontano

spremljali na zvončkih, z orglicami, flavto, paličicami

in raznimi drugimi tolkali. In ob tako čudoviti

glasbi smo pričakali večerni mrak.

Na splave smo postavili svečke in se v večeru, dišečem

po pomladi, sprehodili do Save, da bi preizkusili,

ali smo izdelali splave ali podmornice. Osvetljeni

splavi, ki so se pomikali po mirni vodni gladini so

nežno ubirali strune upanja: 'Pomlad je tu. Jutri se

ptički ženijo.' Med njimi je bila tudi mala orehova

lupina z malo svečko, ki je sporočala, da ni pomembno,

koliko si majhen, če imaš notranjo moč, ki te

žene naprej, lahko premagaš vsakršno oviro.

In če smo novembra ob prazniku svetilk simbolno prižgali

naše notranje luči, da so nas spremljale v temnejšem

delu leta, smo pred Gregorjevim pozdravili čas, ko

se življenje obrne navzven. Posadili pa smo tudi seme

povezanosti med waldorfskimi družinami, za katerega

upamo, da bo zraslo v mogočno drevo z obilo sadu.

Igre so danes najbolj odločilen element izobraževanja,

ker nas zbujajo, nam pomagajo ozavestiti, kdo smo in

kako smo povezani drug z drugim. Na Gorenjskem

imamo enkrat tedensko namesto iger pohodništvo, enkrat

pa si privoščimo prave igre v telovadnici. Če jo sploh

lahko še tako imenujemo. Je namreč le še prazen prostor,

za katerega nam vsako leto obljubijo, da ga bodo zrušili.

Zaenkrat se na srečo za kaj takega še ni našlo denarja. Tako

ostajamo v Partizanu. Toda stavba ima dušo. Otroke nekaj

v njej spravlja v nenehen smeh in jim daje eksplozivno moč.

Zadnjič sta se na pohodu pogovarjala dva prvošolca:

'Kaj imaš ti najraje v šoli? Pohodništvo ali igre?'

'Hmmm, oboje.'

Ne eden ne drugi nista niti pomislila na kakšen drug

predmet.

Torej se otroci še vedno zelo radi gibajo, hkrati pa se

skoraj ne znajo več igrati spontano. Današnji otroci,

zasičeni z medijskimi elementi, si še vedno nekje v globini

želijo igrati s frnikulami, skakati čez kolebnico, se

igrati ristanc. Toda sami se teh iger ne bodo več lotili.

Od nas je odvisno, kako se bodo igrali. Če ponudimo

pravo aktivnost, nastopi mir in ugodje. Ko otroke učimo

igre, se med seboj povezujejo. S tem jih vrnemo

v svoje telo in zdravimo njihove čute. Kajti gibanje in

ravnotežje sta čutni aktivnosti.

Waldorfske novice 21


O E G o r e n j s k a

Gibanje vodi naravo našega mišljenja, riše naš temperament

in naše misli o svetu. Ker se premikamo vedno

manj spontano, kot bi se morali (namesto da bi hodili

peš, se vozimo od vrat do vrat), smo vedno manj povezani

s čutom za gib. Za gib niso odgovorne le mišice in

volja, ampak tudi svet. Gib je odgovor, reakcija na svet,

ki nas obdaja. Je izvor našega občutka za smisel. Če kaj

zmoti čutilo za gib, je porušeno tudi občutek za smisel.

Pri čutu za ravnotežje pa gre za povezavo med gravitacijo

zemlje in našim lastnim telesom. Kadar čut za

ravnotežje dela na zdrav način, nismo sposobni le stati

vzravnano in se pomikati po svetu brez da bi nihali,

ampak imamo še en bolj subtilen občutek. Občutek

notranje varnosti in miru.

Zato v našem starem Partizanu ... Ogromno je iger za

razvijanje ravnotežja, koordinacije in giba. In glasnega

otroškega smeha, ki ne pride le iz grla, ampak naravnost

iz srca.

Loti Stary, 4. razred

Črna kobila

Spoznala sem čudovitega konja.

To je bila črna kobila z bordo

rdečo uzdo. Korake je imela tako

lepe, da sem obstala, ko je začela teči. Njena

dlaka je bila mehka in njen dah topel, kot

da bi pihalo iz kmečke peči. Tudi podkvice

so se ji bleščale kot zvezde na nebu. Ta

kobila me je tako očarala, da sem jo opisala.

Upam, da bo tudi vas očarala kakšna žival

in se boste tudi sami lotili pisanja.

22 Waldorfske novice

22


O E G o r e n j s k a

Tadeja Štular,

waldorfska vzgojiteljica in mama dveletnika

Šola za starše

ali nič hudega, če ga kdaj

tudi kaj polomimo

Čarobni čas za igro


Sonja Hudeček

Tudi letos smo v waldorfskem vrtcu Čebelica v

Radovljici začeli z igralnimi uricami. Čarobni

svet proste igre obiskujejo otroci, stari od

dveh do štirih let. Skupaj s svojimi starši tako lahko

dobijo kratek vpogled v naše delo v waldorfskem vrtcu.

Zberemo se v garderobi, potem pa jih s pesmico pospremiva

v igralnico, kjer jih že čakajo blazinice. Ob

pomoči staršev se vsi posedemo in prižgemo svečko.

Zavlada tišina in male očke gledajo v pričakovanju.

Sledi skupni pozdrav in prstni igrici, nato pa prosta

igra. Najraje kuhajo, plezajo na plezala in se gugajo

na konjičkih.

Starše usmeriva k mizi, kjer jih že čaka ročno delo.

Letos šivajo pisane kronice, s katerimi se naši otroci

tako radi igrajo v vrtcu. Še atiji so dokazali, da se

znajo spopasti tudi s šivanko.

Ko je čas, spet ob pesmici pospravimo igračke, si

umijemo roke in sedemo k mizi. Čas je za malico. In

mamice vedo povedati, da jabolka še nikoli niso bila

tako slastna! Po malici jih pospremiva v garderobo,

kjer se poslovimo.

Urice potekajo sedemkrat, z otroki in starši sva teti

Alenka in Sonja.

V

waldorfski

šoli in vrtcu v Radovljici smo imeli

čast, da smo gostili Šolo za starše, ki jo je vodil

gospod Godi Keller.

Vtisi udeležencev so bili enotni:

Predavanja Godija Kellerja sem se udeležila prvič. Zaradi

vseh dobrih komentarjev, ki sem jih slišala. In res

je preseglo tudi moja pričakovanja. Zanimivo od prve do

zadnje besede, polno humorja in doživetih zgodb. Ne

ponuja receptov in vzgojnih nasvetov, kako spremeniti

otroka, ampak kako mu prisluhniti in zaupati. Ob tem

pa zaupati sebi, da vse poteka prav tako, kot mora. Zagotovo

bom še obiskala njegova predavanja.

Sabina, mamica skoraj triletnika

Waldorfska šola nam je omogočila Šolo za starše z Godijem

Kellerjem v Radovljici, kar je bilo odlično. Godi nas

je popeljal v svet zgodb, v katerih smo se lahko prepoznali

v vlogi otrok in staršev. Njegov zanos in ljubezen sta v

nas razblinila strah pred največjimi starševskimi izzivi.

Anja, mamica

Predavanja Godija Kellerja se vedno rada udeležim.

Je poln elana in pozitivne energije, ki se je človek hitro

naleze. Vsako srečanje z njim je novo spoznanje. Svoje

znanje podaja na zelo duhovit način, teorijo pa podkrepi

s številnimi znimivimi zgodbami iz svojega dolgoletnega

dela z otroki in mladostniki. Z njegovimi nasveti in napotki

mnogo bolje razumem, kaj se plete v malih glavicah

mojih otrok, in jima ob krizah lažje stojim ob strani.

Nina, mamica

Odleglo mi je. In lažje sem zadihala. Vsakodnevno

vztrajanje pri postavljanju meja svojim otrokom me je

postavilo v položaj, ko nisem bila več prepričana, da delam

prav. Preprosto popustiti bi bilo veliko lažje. V šoli

za starše nam Godi pojasni, da je postavljanje meja

otrokom nujno potrebno, saj jim s tem damo možnost,

da se lahko borijo za svojo svobodo. Tudi če imamo včasih

občutek, da je preveč, je postavljanje meja naša dolžnost.

Udeležba v šoli za starše mi je omogočila pogled

na vzgojo skozi drugačne oči. Da o Godijevih nepozabnih

zgodbah niti ne govorim.

Erna, mamica 5- in 9-letnice

Waldorfske novice 23


Sama sem se seveda šole tudi z velikim pričakovanjem

udeležila in kar je težko opisati, je vedrina, ostrina,

modrost, življenjska moč in humor, ki sijeta iz predavateljeve

pojave. Množica grenko-sladkih resničnih

življenjskih zgodb, ki podpirajo pedagoško znanje in

izjemen dar pripovedovanja te enostavno morajo pritegniti

in tri ure (kolikor je trajalo eno srečanje) minejo,

kot bi mignil. In čeprav sem opravila waldorfsko izobraževanje,

je veliko Godijevih besed odmevalo v meni.

Pustilo sledi. Se me spet dotaknilo.

Zato nikakor ne morem izpustiti modrosti, ki smo jih

bili deležni. Prvič ali pa še enkrat. Nikoli pa premalokrat.

Navdušila me je izjava, da se moramo kriz, ki se

pojavljajo v otrokovem življenju, VESELITI. (Prva je pri

treh letih, ko se začne upirati z glasnimi NE!!, druga

okrog devetega, desetega leta, ko spozna, da starši niso

popolni in da so oni umrljivi, in seveda okrog 12. leta,

puberteta.) Otrok se s temi koraki osamosvaja. V vsaki

starosti malo bolj. Naloga otroka je, da se v dvajsetih

letih 'znebi staršev'. Pomembno je, da se kot starši zavedamo,

da ko kriza pride, je bo tudi enkrat konec. Ne

skušamo je olepšati, ampak jo enostavno sprejmemo

tako, kot je. Otrokova in tudi naša pot je od odvisnosti

k neodvisnosti in od varnosti k svobodi. Varnost je delo

staršev, svoboda je delo otrok. Zato je pomembno otroku

dati meje. Če otroku nikoli ne rečemo ne, kako naj

potem postane svoboden?

Otroku moramo dati izzive. In ko jih zmore, zraste!

Seveda ga moramo poznati in mu ponuditi toliko in na

način, ki ga potrebuje.

Vsako obdobje zahteva nekoliko drugačen pristop k

otroku. V prvih sedmih letih morajo otroci izkusiti, da je

svet DOBER. Odrasel mu je vzornik in otroci vse sprejemajo

preko dejanj. Od sedmega do 12. leta (puberteta)

morajo čutiti, da je svet LEP. V tem obdobju je pomembno,

da ustvarimo prijetno vzdušje. Odrasel v tem obdobju

naj bo avtoriteta. To pomeni, da se mi odločamo za

drugo osebo (otroka). Naše odločitve naj bodo močne,

odločno in brez agresije moramo otroku dati občutek

varnosti. V času okrog 12., 13. leta pa se stvari drastično

spremenijo. Razdalja postane nekaj naravnega. Tu

nam prijetno vzdušje in čustva ne bodo pomagali. Otroci

imajo svojih dovolj. Sedaj potrebujejo RESNICO in da

smo ob njih z ramo ob rami. Njihov vodnik.

Vsak starš ima običajno neki ideal o tem, kakšen naj

bo njegov otrok. Pomembno pa je, da v sebi najdemo

delček, ki je tak kot naš otrok ENOSTAVNO JE. Gospod

Keller poudarja pomen samovzgoje. Torej, če želimo pri

otroku nekaj spremeniti, počnimo to mi. Če želimo, da

se več giblje, se gibljimo mi, če želimo, da se igra, se

igrajmo mi ... Ob tem je povedal krasen primer staršev,

ki so tarnali, kako njihov dvanajstletni fant neprestano

čepi v svoji sobi in igra računalniške igrice. Vprašal je

starša, kaj onadva počneta zvečer. Hitro sta spoznala,

da sine pravzaprav 'visi' na računalniku tako kot onadva.

Gospod Keller ju je vprašal, če bi se lahko en večer

igrala npr. Človek ne jezi se. Ampak samo, če jima je

igra res všeč. In igrata naj jo v prostoru, ki je najdlje

od fantove sobe. Fanta naj pa pustita pri miru. On je v

svojem svetu in nima nobenih težav. Starša sta poskusila

in ko sta naslednji teden spet prišla na srečanje je

Godi takoj videl, da je zadeva bila popoln uspeh. Pripovedovala

sta, kako je oče ves čas izgubljal in mu je to

šlo res slabo od rok. Skratka, v igri sta uživala in bila

glasna, se smejala in jezila in to je seveda pritegnilo

sina., ki je pokukal skozi vrata in ga je zanimalo, kaj

počneta. Seveda sta ga poslala stran, 'na računalnik'.

'Motiš mamo in očeta, ki se igrata!' To je fanta pritegnilo.

Čez mesec dni so se starši spet oglasili. Življenje se

ni veliko spremenilo, ampak enkrat na teden se igrajo

skupaj 'Človek ne jezi se' in tisti, ki vztraja na tem, je

ravno njun sin. Gre za samovzgojo, dinamiko in veselje

do življenja. Otroci se življenju ne morejo upreti in če

ga bomo radostno živeli, nam bodo otroci sledili.

Za konec pa samo še ena misel, na katero se spomnim

vsak dan. Kar se otroci naučijo najbolj zgodaj

(0-7 let), v človeku ostane najdlje. Če v tem obdobju

dobijo občutek, da je svet dober, jim bo to pomagalo

prebroditi viharje življenja. Če so slišali dovolj pravljic,

zapeli dovolj pesmic, veliko časa preživeli zunaj v gibanju,

jim bo to dalo zaupanje v svet in notranjo moč,

ko jo bodo potrebovali. Ne matematično znanje, ampak

zaupanje v svet jim bo pomagalo, če se bodo pri 40 letih

ločili, doživeli brodolom ...

Dragi starši ... Srečno na vaši ladji starševstva. In nič

hudega tudi, če ga kdaj kaj polomite. Godi pravi, da

otroci ob tem čutijo solidarnost.

24

24 Waldorfske novice


Z g o d b a

Godi Keller

Bodite previdni

glede vaših dvomov

V

otroštvu sem mnogo let prosil svojega angela, da

mi pomaga biti dovolj pobožen, da bom lahko

prišel v nebesa. Nisem čisto prepričan, ampak

mislim, da sem se pogovarjal s svojim angelom. Moj brat se je

verjetno pogovarjal s svojim, toda nikoli nisva govorila o tem.

Otroci običajno duhovnih stvari ne naredijo trivialnih s tem,

da bi o njih govorili. Za nas so bili ti angeli prav tako resnični

kot negotovi, saj se nanje nismo obračali s pozicije razuma,

ampak je bila to neke vrste navada. Naša večerna molitev je

bila na neki način podobna topli odeji, pod katero smo ležali,

in dajala nam je enak obredni občutek tolažbe in ugodja.

Z leti je angel izgineval in izginil nekam v skriti kotiček

znotraj mene. Ne vem, ali je še vedno tam, dosti

tega daje slutiti, da je. Zato nisem primeren za debato

o pravih in nepravih angelih. Drugi se zdijo bolj prepričani

glede teh stvari. To so tisti, ki so našli resnico.

Popolnoma so prepričani glede angelov, Boga in tako

dalje, bodisi da v njihov obstoj verjamejo bodisi da ne.

Tem bi rad povedal naslednjo zgodbo:

V skromnem stanovanju je nekoč živel, morda še vedno

živi, poročen par. Na srečo, v tem primeru, nista imela

otrok. Ljubila in spoštovala sta drug drugega, tako kot

je za poročene ljudi tudi prav. In vse bi se lahko končalo

čudovito, če mož ne bi igral čela. Njegovo igranje njuni

zvezi ni dodalo neke dodatne estetske razsežnosti, temveč

prav nasprotno. Kajti mož je igral le en ton.

Bralec si lahko predstavlja, da je moralo to sčasoma

za njegovo ženo postati težko. Njeni dobro premišljeni

pomisleki/ugovori niso imeli nič opraviti s smislom za

glasbo. Nič takega. Preprosto povedano, njegova glasba

ji je šla na živce; motila jo je. Bila je je sita, postala je

izčrpana in obupana.

Dokler si ni nekega dne drznila težave omeniti, čeprav

bi to lahko ogrozilo njuno zakonsko harmonijo.

'Poslušaj,' je rekla. 'Razmišljala sem o tvoji glasbi.'

'Ali res?' je vljudno odgovoril on in prekinil svoje igranje.

'Razmišljala sem, da bi mogoče lahko igral bolj tako

kot drugi glasbeniki.'

'In kako igrajo drugi glasbeniki?' je vprašal brez sence

ironije.

'No, ne igrajo samo enega tona, ampak bolj zaradi tega,

ker se potem pojavi melodija in včasih gre navzgor, drugič

pa navzdol. Ali ne bi mogel tudi ti igrati tako?'

Zdaj je mož razumel. Potrpežljivo in ljubeznivo je pogledal

svojo soprogo in rekel: 'Ženska, tvoji lasje so dolgi,

ampak tvoja pamet je kratka. Drugi glasbeniki samo

poskušajo najti pravi ton. Vidiš, jaz sem ga našel.'

Čarobnost te zgodbe ni v tem, da se je čelist motil. Kar

se mene tiče, je lahko imel tudi prav in samo prihodnost

bo pokazala, ali je res, daleč pred časom, našel pravi ton.

Enako se lahko navsezadnje pokaže, da so imeli prav

katoliki ali šiiti ali suniti, mormoni ali ateisti. Na koncu

časa bodo tisti, ki so imeli prav, slavili zmago nad tistimi,

ki niso imeli prav. Ali jim lahko odpustijo? Razen

če so imeli prav ateisti, kajti potem ne bo nikogar, ki bi

slavil ali odpuščal. Ni mi mar, saj nisem našel resnice,

vendar jo iščem. Predvsem mi je mar glasbe. Torej ni

dovolj le en ton. Mora jih biti veliko. In lahko gredo nekoliko

gor in nekoliko dol.

Zato se lepo imejte, mrmrajte svojo melodijo in bodite

previdni glede svojih dvomov.

prevedla Marina Nuvak

Waldorfske novice 25

More magazines by this user
Similar magazines