Waldorfske novice - Pomlad 2016

K a z a l o 

Waldorfske novice 

Časopis Waldorfske šole Ljubljana 

POMLAD 2016, ZAPOREDNA ŠT. 89 

Waldorfska šola Ljubljana 

Streliška 12, 1000 Ljubljana 

www.waldorf.si, tajnistvo@waldorf.si 

Izdajatelj: 

PARSIVAL, zavod, Ljubljana 

Kašeljska cesta 150 C, 1260 Ljubljana-Polje 

Tel: 031 725 909 

DŠ: 94313008, TR: 02031-0254286474 

Splet: www.svitanje.si, revija@svitanje.si 

Uredniški odbor: 

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič, 

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš, 

Mario Čuletić, Simona Pajk, Boštjan Štrajhar 

Sodelavci: 

David L.Brierley, Godi Keller, Jože Školc, 

Gabriel Suggate,Djurdja Otrzan, 

Baldo Mikulič, dijakinja 3.l. Mojka Končar, 

Katarina Bertoncelj, K.N.Jensterle, 

Sonja Hudeček, Tadeja Štular 

Fotografije: 

arhiv WŠL, arhiv OE Savinja, 

arhiv OE Vrtec Kranj, 

arhiv OE Gorenjska (vrtec in šola) 

Namesto uvodnika 3 

Razstrupljanje otroštva 3 

Širimo obzorja 4 

Evropa jutri 2. del 4 

Iz poučevanja 18- in 19-letnikov 4 

Pomen iger na waldorfski šoli 10 

Zdravje 11 

Antropozofsko zdravljenje odvisnosti 11 

Duševna higiena 14 

Šola za odkrivanje glasu 17 

Utrinki 18 

Astronomija in slovenščina v 7. b 18 

Drugačnost bogati 19 

OE Gorenjska 20 

Po Savi smo spustili Gregorčke 20 

Ali se otroci še vedno radi igrajo? 21 

Črna kobila 22 

Čarobni čas za igro 23 

Šola za starše 23 

Zgodba 24 

Bodite previdni glede vaših dvomov 24 

Naslovnica: 

Anja Kravogel 

Šola v naravi Učencev OE Savinja 

Lektoriranje: 

Tatjana Kamenšek 

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk, zzigc.net 

Časopis izhaja štirikrat letno 

skupaj z revijo Svitanje. 

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov in 

knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa 

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem 

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja. 

ISSN 1854-0430 

Revijo sofinancira 

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport 

2 Waldorfske novice

N a m e s t o u v o d n i k a 

Sue Palmer 

Razstrupljanje otroštva 

Igra na prostem 

Dolga tisočletja so se igrali otroci na prostem. 

Raziskovali so skrivne kotičke v svoji okolici, 

gradili skrivališča, plezali na drevesa, čofotali 

po lužah in potočkih, izdelovali potičke iz blata in dišave iz 

cvetnih lističev ter tekali naokoli, se igrali gusarje in vojake 

ali pravljične junake. 

Skratka, odzvali so se notranjemu klicu, s katerim so 

se v času odraščanja seznanjali s svetom, v katerem 

so živeli. Igra na prostem ne razvija pri otroku le zmožnost 

obvladovanja telesa in koordinacije; pomaga mu 

tudi usvajati osebne spretnosti in lastnosti (čustveni 

razvoj), uči jih sporazumevanja z drugimi (socialni razvoj) 

in odkrivati ključne predstave o času, prostoru, 

stvareh in mehanizmih (kognitivni razvoj). 

In – kot se spominja vsak, starejši od petindvajset let 

– otrokom to zelo koristi. Žal pa je začela 'prava igra' te 

vrste pred približno tridesetimi leti izginjati … 

KAJ SE JE ZGODILO Z IGRO NA PROSTEM? 

Igre na prostem je vse manj zaradi kombinacije naslednjih 

dejavnikov: 

• na razpolago je bilo primerno razvedrilo ob sedenju 

pred ekrani, ki je zelo hitro postalo zgrešena 

dejavnost otrok, 

• strahovi odraslih glede nevarnosti izven doma, 

nekateri od teh so osnovani (kot je nevarnost prometa) 

in nekateri nekoliko manj, razen če bi živeli 

na vojnem območju ali na področju, kjer živijo 

pedofili, 

• razpad lokalnih skupnosti, v katerih so vsi odrasli 

pazili na okoliške otroke in staršem povedali, če 

so se pojavile kakšne težave. 

ZAKAJ JE POMEMBNO, DA OŽIVIMO AKTIVNO IGRO 

NA PROSTEM? 

Obstaja mnogo dokazov, da je take vrste igra od zgodnjega 

otroštva dalje pomembna tako za fizično kot 

mentalno zdravje za vse življenje. Priložnosti za igro 

zunaj, na prostem, kot kaže, izboljšujejo tudi učne 

dosežke. 

KAJ LAHKO NAREDIJO STARŠI, DA BO TAKO, KOT JE 

PRAV? 

• Že od prvih mesecev življenja peljite otroke na 

prosto kolikor mogoče pogosto, da se lahko plazijo, 

racajo, tekajo, skačejo in raziskujejo. Ne uporabljajte 

hojc, če ni nujno potrebno. 

• Kadar ste z njimi zunaj, jih učite o varnostnih 

ukrepih, dokler ne vidite, da jih je otrok popolnoma 

usvojil. Enako tudi glede 'nevarnosti odraslih'. 

• Z otrokom raziskujte širše okolje – vse ulice, parke, 

neobljudena področja, gozdove, plaže, ki so 

v bližini vašega doma. Taborjenje na počitnicah 

(tudi če samo en teden) so čudovit način, kako 

mestnim otrokom predstaviti podeželje. Naj vas 

ne odvrne vreme – samo primerno se oblecite. 

• Dogovorite se z drugimi starši, da skupaj nadzirate 

igro malčkov na prostem. Dajte jim, kolikor je 

možno, svobode. 

• Skupaj z drugimi starši omogočite, da bo vaše lokalno 

okolje kolikor se da varno, da se bodo starejši 

otroci lahko sami igrali zunaj. Ideje si oglejte 

na spodnji internetni strani. 

• Redno jemljite svojega otroka s seboj na javni avtobus, 

da se bo počutil varnega in ga bo, ko bo 

starejši, sposoben uporabiti sam. 

NE ZAVIJAJTE SVOJEGA OTROKA V VATO! 

Naravno je, da starše skrbi varnost njihovih otrok, 

toda na daljši rok bodo dosti varnejši, če bodo imeli 

dovolj priložnosti za igro 'v divjini'. Zapomnite si geslo 

borke za otroško igro Lady Allen of Hurtwood: 'Bolje 

zlomljena kost kot zlomljen duh!' 

Koristni internetni naslovi: 

Veliko idej za družinske aktivnosti in nekaj odličnih knjig: 

www.goingwild.net 

'Petdeset stvari, ki jih moramo narediti, preden smo stari 11 ¾: 

www.nationaltrust.org.uk 

(kaj naredimo – velika vprašanja – narava in okolje) 

Aktivirajte ulično igro v svojem okolju: 

www.playingout.net in www.streetsalive.org.uk 

O gibanju Woonerf, ki se je začelo na Nizozemskem: 

vvn.nl/woonerf 

UNICEFov projekt Otrokom prijazna mesta: 

www.childfriendlycities.org 

prevedla Marina Nuvak 

Waldorfske novice 3

Š i r i m o o b z o r j a 

Evropa jutri 2. del 

Iz poučevanja 18- in 

19-letnikov o tekočem 

dogajanju 

 

izr. prof. David L. Brierley 

Ta članek je nadaljevanje v prejšnji številki Waldorfskih 

novic (zima 2015) objavljenega članka in je prav tako povezan 

z nekaterimi vidiki evropskega projekta, s katerim se 

avtor trenutno ukvarja. Projekt vključuje seminarje na različnih 

koncih sveta za dijake waldorfskih šol, starih 18–19 

let, skupaj z gostujočimi dijaki z drugih šol, na temo trenutnega 

dogajanja v evropski družbi, s poudarkom na izzivih 

mladih in položaju posameznika v moderni družbi. Kot del 

projekta je v pripravi knjiga z naslovom 'Sto milijonov usod 

danes'. Številni otroci in mladi v Evropi se danes soočajo 

z nejasno prihodnostjo in z neštetimi možnostmi. Knjiga 

služi kot manifest za prihodnost vzgoje in izobraževanja v 

Evropi z vidika waldorfske vzgoje in izobraževanja. 

Učiteljev uvod 

Na zgodovino lahko gledamo kot na morje dogodkov v toku 

časa, z valovi, nekaterimi mirnimi, drugimi viharnimi in divjimi. 

Različne zgodovinske epohe v Evropi ločujejo plime in 

oseke, valovi, ki naraščajo in upadajo. V tej ritmični dvojnosti 

se dogaja proces, ki mu pravimo življenje, ki je, kakršno 

je, obdano z napetostmi med nasprotnima poloma. Vidimo 

lahko, da so te sile centrifugalne in centripetalne. Ti ritmi 

delujejo tudi na ljudi – na dihanje, na vdih in izdih, na počitek 

in delavnost, na mišljenje in delovanje, na pulz in srčni 

utrip. V psihološki terminologiji je plimo in oseko mogoče 

opaziti v introvertiranosti in ekstrovertiranosti naših značajev. 

Zgodovina je spomin na življenje človeka. Po eni strani 

je posameznik ločen od sveta, po drugi strani pa je nanj vezan. 

Vsem nam je skupno, da želimo zadržati in razviti svojo 

enkratno osebnost. Ta je tista, ki nas tako veže na svet, v 

katerem živimo, in nas ločuje od njega v našo intimno samoto. 

Neka oseba bo vedno del skupine posameznikov, bodisi 

družine in prijateljev bodisi lokalnih skupnosti ali narodov, 

in bo hkrati tudi vedno sama. 

Isto velja za naše evropske države. Po eni strani ima vsaka 

svojo lastno osebnost, svojega duha in kulturo, po drugi pa 

evropski duh prehaja delitev jezika, kulture in načina življenja. 

Nikjer to tako zelo ne velja kot na našem kontinentu. 

Osupli smo, ko prehajamo odprte meje v Evropi. Na razdalji 

nekaj metrov govorijo prebivalci jezik, ki ga ne razumemo, 

uživajo drugačno hrano in imajo druge običaje. Zaradi tega 

je Evropa tako posebna. 

V zgodovini moderne Evrope smo doživeli mnoge polarnosti 

– vojno in mir, sovražnost in prijateljstvo, prevlado in podložnost, 

ljubezen in sovraštvo. Toda vedno je obstajalo prizadevanje 

za nečim višjim, nečim, kar nas poveže. En vidik 

tega je zgodovina evropske misli. 

Če na hitro pogledamo umetniški in intelektualni razvoj 

v Evropi skozi dve tisočletji, lahko zaznamo hrepenenje po 

združeni Evropi, ne politični, ampak združeni v mišljenju, 

čutenju in hotenju, skozi katerega je nastala evropska kultura. 

To lahko prvič vidimo v Bibliji v legendi o babilonskem 

stolpu. Nekateri se boste verjetno spomnili zgodbe iz četrtega 

razreda: Ljudje so gledali v nebo in zbrali so se, da naredijo 

skupno delo, stolp, ki bo segal do nebes. Lotili so se dela, z 

velikim navdušenjem in močjo so izdelovali zidake. Bog je 

pogledal dol nanje in občudoval trud in neverjetno moč, ki so 

jo vložili v delo in kako so delali kot eden. Odločil se je, da jih 

zmede tako, da noben delavec ne bo razumel jezika drugih. 

Nič več se niso mogli med seboj razumeti in začeli so se jeziti. 

Odložili so svoje orodje in zapustili do polovice zgrajen stolp. 

Vsakdo se je vrnil v svoje mesto. Od takrat dalje so negovali 

le svojo lastno zemljo in ljubili le svoj jezik in deželo. Stolp je 

razpadel v ruševine. Zgodba nas spominja na to, da prizadevanje, 

kadar ne moremo najti skupnega jezika, zamre. Govori 

nam o snu o združeni Evropi brez konfliktov, združenem 

svetu, združenih ljudeh. Sigmund Freud, začetnik psihologije, 

je napisal, da miti in legende odkrivajo nezavedne želje 

ljudi, ki jih imamo skrite globoko v sebi. Še vedno poskušamo 

najti načine, kako združiti Evropo s strašno preteklostjo, 

sen naših prednikov iz davne preteklosti. Jasno postaja, da 

to ni mogoče doseči zgolj z gospodarskimi ukrepi in zakoni. 

Združevanje Evrope se je začelo v Rimu z ustanovitvijo Rimskega 

imperija. Zgrajeno je bilo mesto in jezik, sprejeli so zakone 

in ustanovili vlado, ki bo vladala vsem ljudstvom. Evropa 

je imela prvič eno obliko. Bila je enostavna vizija o enem 

jeziku, latinščini, sistemu organiziranosti financ, sodstva in 

vojske. Zgradili so ceste, da povežejo dežele in ljudstva. Toda 

v enem najbolj dramatičnih padcev v zgodovini je prišlo do 

nihanja in od vsega so kmalu ostale le še ruševine. (Verjamem, 

da se mnogi med vami spomnite zgodovine v sedmem 

razredu.) To je bil začetek drobitve Evrope. Toda ideja, če je 

dobra, lahko vedno živi dalje, ne more biti uničena in lahko 

kasneje spet splava na površje. Vedno obstaja možnost, da 

bo prinesla nov val upanja. Z drugimi besedami, materialno 

se je Rimski imperij končal, toda nekatere ideje so ostale do 


današnjega dne. Preko cerkve je latinščina postala skupen 

jezik učenjakov na univerzah celega kontinenta. Med navadnimi 

ljudmi ni bilo skupnega jezika ali razumevanja, toda v 

humanističnih vedah ni bilo pomembno, ali si iz Prage, Oxforda 

ali Bologne, knjige so bile v latinščini in profesorji so jo 

govorili. (Kot slišim, bo nekdo od vas naslednje leto študiral 

v Berlinu in drugi v Londonu). In zato so se lahko sporazumevali 

po vsem kontinentu. Med seboj so se obiskovali in 

prebirali pesmi in knjige drug drugega. V skupnem poslanstvu 

so se dvignili nad meje in zato podobno razmišljali. Gutenbergova 

iznajdba tiska je pripomogla k širjenju besede. 

Čeprav jih je ločevalo na stotine milj, so bili pesniki, filozofi 

in umetniki na mnoge načine bolj povezani med seboj kot 

danes, ko imamo toliko načinov komuniciranja, ne nazadnje 

mobilne telefone ter povsod dostop do medmrežja. 

Vrhunec je bil v obdobju renesanse, ko se je po vsej Evropi 

razširil velik val. Toda ponovno je prišla plima, umik v obliki 

verskih vojn in reformacije. Vsaka država se je nato odločila, 

da svojo usodo vzame v svoje roke. Razširil se je nacionalizem. 

Ni bilo več skupnega jezika, nemščina je bila za Nemce, 

francoščina za Francoze. 

Potem pa se je čez kontinent razširil nov jezik. Jezik, ki ni 

poznal meja in ga razume vsakdo. Pri glasbi ni pomembno, 

kje ljudje živijo ali umetniško ustvarjajo. Glasbeniki so 

bili veliki popotniki v Evropi sedemnajstega in osemnajstega 

stoletja. Handel je živel v Neaplju in Londonu, štirinajstletni 

Mozart je začel na glasbeni akademiji v Bologni. Njegove opere 

'Don Giovanni', 'Cosi fan tutte' in 'Le nozza de Figaro' so 

peli v italijanščini in so popularne še danes. Italijani so potovali 

v Pariz, St. Petersburg, Dresden in na Dunaj. Konflikti 

se pogosto končajo z vojnami in v takem času vedno pride 

do nazadovanja. Dela Beethovna, Chopina, Schuberta, Wagnerja, 

Mussorskega in Verdija so prej vzniknila iz narodne 

identitete kot iz panevropske pobude. 

Toda na evropsko sceno je prihajal veliki glas, Evropejec z 

imenom Goethe, ki je izjavil, da 'so dnevi nacionalne literature 

minili, pred nami je čas svetovne literature'. Goethe je 

videl izven meja svoje domovine. Potoval je v Italijo, iz katere 

se je vrnil navdihnjen, da pripelje novo evropsko zavest. 

Goethe je rekel tudi 'v času, ko je človek popolnoma prevzet 

nad ustvarjanjem novih očetnjav, je za tistega, ki misli svobodno, 

ki se lahko dvigne nad svoj čas, domovina povsod in 

nikjer.' Napovedal je prihodnost – mrežo narodov, povezanih 

v tehnološkem svetu, toda kjer 'bo za bogastvo in blaginjo 

človeštva svobodna izmenjava idej in čustev prav tako cvetela 

kot svobodna menjava dobrin.' Ta duh vidimo skozi vse vrste 

umetnosti. V devetnajstem stoletju so liki, kot so Byron, 

Puškin in Holderlin, v različnih državah v istem času mislili 

enako. V času, ko to pišem, so Atene v kaosu. V šestem in 

sedmem stoletju so se prav tam pojavili evropski ideali in 

zibelka mišljenja. Pred dvema stoletjema je bil čas, ko so 

se evropski umetniki, pesniki in filozofi, od Chateaubrianda 

do Byrona, od Berlioza do Delacroixa in od Puškina do mladega 

Victorja Hugoja borili za grške vrednote kot del evropske 

sloge, grajene na raznoterosti. Branili so notranjo težnjo 

Evrope, ki je nadkrilila narodnostne razlike. Danes se to zdi 

daleč. Grki bojujejo drugačne vrste boj. Finančne inštitucije 

danes Rim, ki je bil stoletja središče učenja in mišljenja, prezirajo 

in je del finančne vojne. Hkrati pa vsakdo hoče 'videti 

Rim, preden umre'. Ta mesta so prinesla Evropi lepoto, so 

del nas, vendar so danes videti kot bolniki. Nietzsche je v 

svojem času izjavil, da lahko nacionalistična čustva vodijo le 

do katastrofe. Bil je pred svojim časom. 

(jutri nadaljujemo) 

Učencem: Razmislite, kaj je bilo danes povedanega o Evropi 

skozi čas in poskusite to videti v luči trenutne situacije v Evropi. 

Mesto evropske skupnosti in evro območja. Konflikt med 

Grčijo in Nemčijo glede gospodarske politike, vloga volitev v 

Veliki Britaniji, ali ostanejo ali zapustijo evropsko skupnost 

(preglej izrezke iz časopisov, ki si jih o tem dobil v razredu). 

Jutri bomo govorili o tem. 

II 

Branje 

Besedilo, razdeljeno med dijake: 

Knjiga kot vstop v svet 

Potuje na ladji, ki ga pelje iz Genove v Neapelj. Spoprijatelji 

se z enim najskromnejših natakarjev, ki mu je ime Giovanni. 

Pred pristankom pride Giovanni k njemu s pismom: 'Bi mi 

ga lahko prosim na glas prebrali?' Stefan Zweig ne razume. 

Vpraša ga, zakaj ga ne prebere sam. Ne more, ne zna brati. 

Zweigov svet je svet knjig; ljubezen, znanje, misli – vse se je 

naučil iz knjig. O tem ni nikoli prej razmišljal, toda ta trenutek 

se mu posveti. Od tega Giovannija ga loči zid. Ne ve, kaj 

bi bil brez branja, brez knjig. Tega si ne more predstavljati. 

Napiše besedilo: 'Knjiga je vstop v svet'. 

'In razumem, da je dar blagoslova, da si, da lahko razmišljaš 

široko in z mnogimi povezavami, da je ta čudovita sposobnost 

edina resnična pot do opazovanja sveta z mnogih 

vidikov hkrati, dana samo človeku, ki preseže svojo lastno 

izkušnjo, da iz knjig sprejme tisto, kar lahko povejo o mnogih 

deželah, ljudstvih in časih. Pretresen sem bil, ko sem 

spoznal, kako ozek se mora zdeti svet človeku, ki se odreka 

knjigam. Še več, moje razmišljanje o teh stvareh, dejstvo, da 

sem se lahko počutil tako silovito glede tega, kar je v vzvišeni 

radosti v svetu manjkalo ubogemu Giovanniju, ta dar, 

da si zmožen biti pretresen zaradi usode tujca, ali ni bilo 

to nekaj, kar dolgujem svojemu poklicu kot literat? Saj ko 

beremo, ali ne delimo s tujci svoje notranje življenje, ko vidimo 

skozi njihove oči, razmišljamo z njihovimi možgani? In 

ko se sedaj vedno slikoviteje in vedno bolj hvaležno spominjam 

tega trenutka srečnega razsvetljenja, sem se spomnil 

neštetih trenutkov sreče, ki so mi jih dale knjige. Spomnil 

sem se pomembnih odločitev, ki sem jih iz njih potegnil, srečanj 

z davno umrlimi pisatelji, ki so bili zame pomembnejši 

kot nekateri prijatelji in ženske, ljubezenske noči, ki sem jih 

preživel ob knjigah, ko v navdušenju nad njimi blažen izgubiš 

potrebo po spanju, kot bi bilo, če bi o njej pripovedoval 

nekomu drugemu; in bolj ko sem o tem razmišljal, bolj sem 

spoznaval, da naš duhovni svet sestavlja milijon atomov enega 

samega vtisa, katerega minimalno število izvira izključno 

iz tega, kar vidimo in doživimo – medtem ko ves ostali svet, 

ki ga prepleta, dolgujemo knjigam, tistemu, kar je prebrano, 

posredovano, naučeno.' 

Dijakom: V zvezi z našo temo vzemi knjigo The Hare with 

Amber Eyes – a hidden inheritance, Edmunda de Waala 

(2013), prevedeno v več evropskih jezikov in sodobno uspešnico. 

Izloči iz knjige to temo in jo, glede na prej povedano, po 

lastni izbiri razširi v predstavitvah in diskusijah. 


Ocena knjige Zajec z jantarjevimi očmi - Martha, 19 let 

Avtor opisuje sebe kot 'lončarja, ki piše'. Njegov porcelan so 

razstavili v mnogih muzejih sveta in pred kratkim je pripravil 

veliko postavitev za kupolo v muzeju Victoria in Albert v Londonu. 

Edmund de Wall je najprej postal lončarski vajenec, 

nato je študiral na Japonskem, pozneje pa v Cambridgu angleško 

literaturo. Knjiga je potovanje skozi zgodovino Evrope, 

kot jo je skozi leta videla njegova družina. To je bila družina 

mogočnih bankirjev, bogatih in spoštovanih kot družina 

Rothschilds, živeli so v Parizu, na Dunaju, v Londonu in v 

ZDA. Do konca II. svetovne vojne, je bilo skoraj vse, kar je 

ostalo od njihovega obsežnega finančnega imperija, kolekcija 

264 lesenih in slonokoščenih rezbarij, med katerimi nobena 

ni bila večja od škatlice vžigalic. Avtor je bil peti potomec, ki 

je podedoval to izbrano zbirko. Aneksija je Judom spremenila 

vse. Ephrussi in njegova družina so zbežali v druge države 

ali so jih odpeljali v koncentracijska taborišča. Njihovo čudovito 

palačo na Ringstrasse na Dunaju so zasedli ter zasegli 

njihovo knjižnico z dragocenimi knjigami in zbirko slik. Toda 

rezbarije je, skrite v slamnati vzmetnici, pretihotapila njihova 

gospodinjska pomočnica Anna. Veliko let po vojni je našla 

pot do družine, ki ji je nekoč na Dunaju služila, ter jim jih 

vrnila. 

Danes se nahajajo rezbarije pri Edmundu de Waalu doma, 

v Londonu, kjer se njegovi otroci včasih smejo z njimi igrati. 

Včasih de Waal razmišlja o vseh umetnikih in slikarjih ter 

ljubiteljih, aristokratih in podjetnikih, ki so se ukvarjali s 

temi malimi japonskimi predmeti, ki skrivaj govorijo o evropski 

zgodovini. 

Knjiga mi je bila res všeč. To je zgodovina Evrope, toda istočasno 

je to zgodba o življenju ljudi in o nizu osupljivih dogodkov. 

III 

Preseljevanje znotraj evropskih mej v letu 2015 

(izvleček) – Kristoff, 18 let 

Ilustracija I: Preseljevanje znotraj Evrope. Modra področja 

kažejo število ljudi, ki zapuščajo področje, in rdeča število 

ljudi, ki se v zadnjem desetletju na ta področja priseljujejo. 

Ilustracija II: Podroben zemljevid jugovzhodne Evrope 

V letu 2015, ko je več kot milijon migrantov in ubežnikov 

prečkalo Egejsko in Jadransko morje v Evropo, razmišljamo 

o migrantih v Evropi kot o ljudeh, ki prihajajo z drugih celin. 

Naša glavna mesta so že po drugi svetovni vojni postala 

večnacionalna in to postajajo vedno bolj. Obstajata dve obliki 

preseljevanja, tisto iz držav zunaj Evrope in tisto znotraj 

nje, kot je bilo preseljevanje iz jugovzhoda Evrope v času 

balkanske vojne v devetdesetih letih. Potem ko smo govorili 

o situaciji danes, ko poteka masovno preseljevanje iz držav 

Bližnjega vzhoda in Azije, kjer poteka vojna, smo si ogledali 

trenutno preseljevanje znotraj meja Evrope. Dobili smo vprašanje, 

kaj mislimo, zakaj se to dogaja. Precej očitno je, da 

preseljevanje znotraj Evrope povzroča delitev med revnejšimi 

in bogatejšimi državami. Gre predvsem za nezaposlenost. Če 

pogledamo številke, ki kažejo stopnjo brezposelnosti, lahko 

vidimo, da obstaja povezava. Našel sem podatke iz leta2015, 

ki kažejo naslednje: 

Država Stopnja 

Nezaposlenost med 

brezposelnosti mladimi od 15 do 24 l. 

Albanija 17,5 

Avstrija 10,6 10,4 

Belgija 7,8 24,3 

BiH 42,8 

Bolgarija 10,0 21,5 

Hrvaška 17,9 43,3 

Ciper 15,8 32,5 

Češka 6,2 12,3 

Danska 4,5 10,9 

Estonija 5,2 15,1 

Finska 8,2 22,1 

Francija 10,6 24,7 

Nemčija 4,5 7,1 

Grčija 24,5 47,9 

Madžarska 6,2 18,7 

Islandija 3,5 

Irska 8,8 19,7 

Italija 11,3 39,8 

Latvija 9,7 17,1 

Litva 9,4 15,6 

Luksemburg 6,7 

Makedonija 25,5 

Malta 5,1 13,1 

Moldavija 3,3 


Črna gora 17,3 

Nizozemska 6,6 11,6 

Norveška 4,6 

Poljska 9,8 19,2 

Portugalska 12,4 31,8 

Romunija 6,7 22,3 

Srbija 17,3 

Slovaška 10,6 23,2 

Slovenija 11,7 16,2 

Španija 21,4 47,7 

Švedska 7,5 19,7 

Švica 3,4 

Ukrajina 9,4 

Velika Britanija 5,1 13,1 

Če natančno pogledamo zemljevid, vidimo, da je migracija 

največja s podeželja. Dlje od najbolj naseljenih predelov so, 

večje je preseljevanje v druge države, pa tudi v večja mesta 

znotraj države. V Španiji je to ekstremno, čeprav je nezaposlenost 

v mestih prav tako velika. Odkril sem, da morajo 

obstajati drugi razlogi. Življenje daleč na podeželju mora biti 

danes za mladega človeka težko. Vsi se med seboj poznajo, 

ne moreš stran od družine in sorodnikov. Podrejati se moraš 

tradiciji v vasi. V velikem mestu pa se ljudje med seboj ne 

poznajo. Na neki način je človek svoboden. Ne veš niti, kdo je 

tvoj sosed. Lahko si prosto oblikuješ svoje življenje. 

Znotraj Španije in Portugalske poteka gibanje iz vasi v večja 

mesta, kot so Madrid, Barcelona, Lizbona in Porto. To se 

ne dogaja zaradi brezposelnosti na podeželju, ampak zato, 

ker mladi nočejo več delati na zemlji. Želijo si pridobiti višjo 

izobrazbo, ki jo dobijo v velikih mestih. Toda zemljevid nam 

ne pove, koliko strokovnjakov zapusti glavna mesta Španija, 

da bi dobili bolje plačano delo v severni Evropi. Enako je v 

Italiji. Temno modra področja so zanimiva. Številke, koliko 

ljudi zapušča Baltske države in bivšo Vzhodno Nemčijo, so 

zelo velike. Vsi se selijo v Zahodno Nemčijo. Drugo veliko 

področje izseljevanja je vzhodna in jugovzhodna Evropa ter 

Grčija. Tukaj prebivalstvo na veliko odhaja, predvsem v države 

severne Evrope, kjer je nizka stopnja brezposelnosti. 

IV 

Mislim, da je zelo pomembno, da adolescentom pri poučevanju 

razložimo, zakaj v določenem času obravnavamo neko 

temo, da jim vnaprej predstavimo vsebino predmeta, kaj morajo 

prebrati in kaj bomo od njih pričakovali. Navsezadnje je 

za razvojni proces učenja, kakršnega imamo v višjih razredih 

waldorfskih šol, pomembno predvsem, od kod učenci prihajajo, 

kje so trenutno in kam gredo. To daje učenju določen namen 

in smisel. Izobraževanje postane potovanje z izhodiščno 

točko, s ciljem ter z vmesnimi postajami. Danes se adolescenti 

bolj kot kdajkoli zavedajo, kaj pri pouku delajo, v smislu njihovega 

osebnega razvoja in pomena tistega, kar delajo v zvezi 

z realnostjo modernega življenja. Dosti tega, kar se učijo, se 

vedno večjemu številu adolescentov v Evropi zdi nesmiselno. 

Glavni cilj sodobnega šolanja je kultiviranje umetnosti življenja. 

Naša dolžnost je, da subjektivni svet povežemo z zunanjim, 

ki tvori novodobno umetnost bivanja. Obet izpolnitve 

v življenju je odvisen od razumevanja skrite narave vsakdana. 

Pri poučevanju o tekočih dogodkih s temo 'Evropa jutri' so 

pri delu pomembni trije elementi: čut za smiselnost, čut za 

zanimanje in čut za pristnost. 

Čut za smiselnost 

Tukaj gre za humaniziranje življenja. Viktor Frankl se je v 

svoji knjigi 'Človekovo iskanje smisla' (1946) spominjal svojih 

izkušenj iz koncentracijskega taborišča med drugo svetovno 

vojno. Prepričan je bil, da prožnost temelji na predpostavki, 

da lahko smisel življenja najdemo v vsakem trenutku svojega 

življenja. Celo v strašnih situacijah vključuje to ustvarjalnost, 

opravljanje dela, doživljanje nečesa ali srečanja z nekom. 

Zanj je to temelj izobraževanja mladih. 

Izraelski sociolog Aaron Antonovsky (1923-1994) je poudaril 

tri razsežnosti prožnosti, ki skupaj prispevajo k občutku 

skladnosti in smisla: razumljivost – razumevanje dogodkov v 

življenju in možnost predvidevanja, kaj se lahko v prihodnje 

zgodi; prilagodljivost – vera v lastne talente ali sposobnost, 

tako da imaš stvari pod nadzorom, ter smiselnost – življenje 

je vredno živeti, kajti vse stvari v življenju so zanimive in kot 

take vir zadovoljstva. To so trije ključni elementi pri poučevanju 

mladih. 

Navsezadnje išče vsak posameznik smisel in izpolnitev v 

nečem, kar lahko dela le on. Želja izstopati, stati na lastnih 

nogah in iskati zadovoljstvo v osebnem prizadevanju, z lastnimi 

talenti in lastnim izražanjem, je temeljni vidik individualnosti. 

To ni del adolescentove notranje narave. Razvija 

se skozi učenje v družbenem okviru. Ideal, doseči nekaj enkratnega, 

pristnega in drugačnega znotraj družbenih okvirov 

je najpomembnejši vidik časa, v katerem živimo. Šole morajo 

pripeljati mlade do osebnega ideala, osebne izpolnitve, ki se 

jim zdi pomembna znotraj družbe. 

Čut za zanimanje 

Zanimanje lahko opišemo kot povečano pozornost na sedanjost 

ter zaznavanje le-te. Pozornost na sedanjost je stalna 

izkušnja, ki lahko pripelje do višje stopnje ugodja. 

Ima mnogo sestavnih delov: urejen um – da veš, kako postopno, 

skozi daljše obdobje delati, da izboljšaš svoje znanje 

in razumevanje; povezovalni um - da vzameš informacije iz 

različnih virov in jih smiselno povežeš. Raje raziskovanje in 

zanimanje kot akumuliranje znanja. To zagotavlja, da posamezniki 

ne bodo preplavljeni z veliko količino razpoložljivih 

podatkov in se potem, tako v osebnem kot v poklicnem 

življenju, niso zmožni razsodno odločati. Ustvarjalni um – 

odpiranje novih ozadij, postavljanje nenavadnih vprašanj, 

prebujanje novega načina razmišljanja, iskanje nenavadnih 

odgovorov. Sicer obstaja nevarnost, da bodo ljudi brez 

ustvarjalnega impulza nadomestili standardizirani postopki 

odločanja. 

Čut za pristnost 

Pristnost je nasprotje od posnemanja. Beseda izhaja iz 

grške besede 'authentikos', kar pomeni 'izviren' ali 'naredi 

sam', in kot taka odseva osebno angažiranost. Beseda je povezana 

z besedo 'author' (= tisti, ki ustvarja). 

Avtor Charles Taylor (1931 -) v svojem delu 'Etika pristnosti' 

opisuje izzive današnjega časa. Opisuje, kako se je pristnost 

prvič pojavila v poznih letih osemnajstega in zgodnjih 

letih devetnajstega stoletja. Jean Jacques Rousseau (1721- 

1778) in Johann Gottfried Herder (1744-1803) sta se prva 

zavzela za vprašanje pristnosti. Vendar je Rousseau govoril o 

'svobodi do lastne izbire'. Herder pa je naredil en korak dalje. 


Izjavil je, da je posameznik najprej svoboden, ko se odloči 

glede tega, kako bo on sam človeško bitje. Martin Heidegger 

(1889-1976): 'Izrazim se lahko preko tega, kdor sem.' 

Glavna ura na waldorfski šoli je sestavljena iz treh sestavnih 

delov. Prvi je učiteljev izvirni esej o vitalnih prvinah teme, 

ki jo učencem predstavi. Z vidika razvoja v določeni starosti 

je vse bolj pomemben drugi del glavne ure, ko je čas za povzetek, 

premislek, razpravo, analizo, domneve, raziskovanje 

in oblikovanje idej preko spraševanja, razlag, dialoga in izražanja 

sodb ter mnenj na osnovi tega, kar se učijo. Nazadnje 

vse to skupaj privede do lastnega izraza v obliki govora in 

besedila. Pri tem delu s starejšimi učenci je centralnega pomena 

osrednji del, kajti tukaj kultiviramo človeške zmožnosti, 

ki so za delovanje v sodobni družbi potrebne. Umetnost 

pogovarjanja je zelo pomembna in jo je potrebno učiti. 

Pogovor 

Neprestano govorimo. Pošiljamo sporočila in se pogovarjamo. 

Večina mladih bo pripravljena priznati, da dosti raje 

pošiljajo elektronska sporočila, se dosti bolje počutijo pred 

ekranom, kot pa sedijo nasproti človeka in se pogovarjajo. 

Pogovarjanje, razpravljanje in kramljanje je najbolj človeški 

del našega življenja, ki nas najbolj humanizira. Ob pogovoru 

se naučimo jasnega izražanja, naučimo pa se tudi poslušati 

druge. Takrat čutimo veselje, da nas drugi slišijo, da nas 

razumejo. Ob tem razvijamo sposobnost, vživeti se v čustva 

drugega. Dialog preko pogovorov s samim sabo vzgaja razmišljanje 

o sebi. Vendar danes opažamo znake bega pred pogovorom. 

Preveč smo zaposleni z drugimi stvarmi. Obračamo se 

k svojim pametnim telefonom, s katerimi smo lahko povezani, 

obveščeni in se zabavamo. Moja izkušnja učenja mladih o 

trenutni situaciji v Evropi in napovedih za njihovo prihodnost 

je, da so hvaležni za čas, ki ga preživijo ob odprtih, spontanih 

in dobro pripravljenih pogovorih, med katerimi se imajo možnost 

igrati z idejami in kjer jim je dovoljeno biti popolnoma 

pozoren in ranljiv. Pri teh pogovorih sta vedno prisotni intimnost, 

sočutje in družbeno delovanje je vse močnejše. Tukaj 

se v stiku z mladimi na waldorfski šoli pokaže kreativnost. 

V mnogih pogledih je mobilna tehnologija čudovita. Hkrati pa 

so šole dolžne najti način, kako stvari, ki so nam drage in katerim 

posvečamo največ pozornosti, vključiti v proces učenja. 

Henry David Thoreau je bil eden največjih filozofov našega 

časa. Leta 1845 se je preselil v kolibo na ribniku Walden v 

ZDA, kjer je hotel živeti sam, daleč od tistega, čemur je rekel 

'čvekanja tjavdan'. Na Thoreauja lahko gledamo kot na puščavnika. 

Toda rekel je, da so bili v njegovi kolibi 'trije stoli 

– eden za samoto, drugi za prijateljstvo in tretji za družbo.' 

Po eni strani obstaja potreba po sposobnosti, čutiti sočutje, 

po drugi pa potreba po razmisleku o samem sebi. To je na 

waldorfski šoli najpomembnejši element poučevanja mladih 

v obdobju adolescence. V samoti, ko zapisujemo svoje misli, 

najdemo sami sebe, najdemo prostor za razgovor s sabo. Potem 

lahko poslušamo druge in v pogovoru z njimi se zgodi 

notranji dialog. Samota okrepi varen čut za lasten jaz. Pogovor 

s sošolci in učiteljem daje osnovo za samorefleksijo 

in sočutje. Thoreaujev prvi stol je stol samote. Kot učitelji 

vemo, da je vse več težav z dolžino časa, ki ga mladi preživijo 

sami s svojimi mislimi. En razlog za to je moderna tehnologija. 

Odgovor na ta vprašanja ni v pogovoru preko naprav. 

Tukaj ne gre za to, da bi bili proti tehnologiji, temveč dajemo 

prednost pogovoru. 

V 

V zagovor humanističnih ved 

Ali globalno državljanstvo resnično zahteva, da v šolah in 

na fakultetah poučujemo humanistične vede? Brez humanistične 

vzgoje si lahko nakopičimo veliko faktografskega 

znanja, ko vsrkavamo podatke preko standardiziranih učbenikov. 

Vendar odgovorno državljanstvo po mojem zahteva 

dosti več. Sposobnost, da oceniš zgodovinske dokaze, da si 

sposoben kritično razmišljati, spoštovati prepletenost različnih 

filozofij in religij, to so lastnosti, ki mi pridejo na misel. 

Leksikon podatkov brez sposobnosti, da jih oceniš, da 

razumeš globlji pomen misli, je skoraj enako poguben kot 

nevednost. Izobraževanje svetovljanov zahteva humanistično 

in kritično razumevanje. Poleg tega humanistične vede 

pomembno prispevajo k zdravju in vzdrževanju demokracije. 

Uspešna demokracija je odvisna od bistvenih vrednot, kot 

so kritično mišljenje, sklepanje, razpravljanje in evalvacija 

idej. Pomeni, da je vloga humanističnih ved v šolah odvisna 

od vrst inteligence, ki jih pri urah negujemo, in ali tak način 

razmišljanja resnično demokratična družba upošteva kot življenjsko 

pomembnega. 

Matthew Arnold je dokazoval, da je na šolah in univerzah 

nevarnost vse večje rigidnosti in omejenosti v načinu razmišljanja. 

Po njegovem mnenju je tako zaradi predpisanega postopka, 

ki je bil včasih kreativen, zdaj pa zelo hitro postaja izoliran 

in mehaničen. Za izobraževanje so bistvenega pomena veliki 

dosežki renesanse v literaturi, geografskih odkritjih, v novem 

slikarstvu in glasbi, v novem filozofskem duhu, v spreminjanju 

odnosa do posameznika. Humanistične vede in umetnost imajo 

pomembno vlogo med kulturno in osebno identiteto. 

V času, ko to pišem, vlada velika skrb glede vpliva tržnega 

gospodarstva na vseh ravneh izobraževanja. Nekateri bodo 

dokazovali, da so postali sveti sedeži izobraževanja v Evropi, 

naše univerze, žrtve težnje po zanikanju vloge humanističnih 

ved in umetnosti v našem izobraževalnem sistemu. Vpričo 

naraščajoče globalne tekme imajo, v naših očeh, bodočnost 

področja, ki prinašajo dohodek, to so znanost, tehnologija, 

inženiring in matematika. 

Kaže, da doživlja liberalno izobraževanje, ki temelji na prepričanju, 

da dajo humanistične vede in umetnosti učencem 

in študentom več kot le profesionalno kvalifikacijo, počasno 

in boleče izumiranje. Glede na to, da izobražujemo za prihodnost, 

je izobraževanje nejasno in nepredvidljivo. V naši visoko 

tehnološki dobi ne moremo predvideti niti tega, kakšen 

bo svet videti ob koncu desetletja, kaj šele leta 2069, ko se bo 

upokojila generacija, ki je danes vstopila v šolo. Nekaj je za 

ta del sveta gotovo, otrokom v bodoče ne bo treba več garati 

v tovarnah, se spuščati v rove ali se dušiti v mlinih, da bi obdelovali 

surov material in ga predelovali v končne izdelke. Izobražujemo 

jih lahko za zaposlitev, ki je ne moremo vnaprej 

predvideti niti s pomočjo steklene krogle, ali pa lahko vzgajamo 

človeške vrednote. Vprašanje je, kako otroke pripraviti, 

da jih bomo v šoli lahko optimalno pripravili za življenje, ki 

jih čaka. Da bi zadovoljili izzive našega časa, moramo zato 

sprejeti nov vzorec človeških zmogljivosti. Naši otroci bodo v 

prihodnje za svoje preživetje služili z ustvarjalnostjo, iznajdljivostjo 

in domišljijo. 

Brez dvoma nam vpliv globalizirane tekmovalnosti narekuje 

način izobraževanja. Ekonomska grožnja Kitajske in Azije 


je prav gotovo v središču pozornosti. Yong Zhao v prelomni 

knjigi 'Kdo se boji velikega, hudobnega zmaja' opisuje zelo 

uspešen kitajski izobraževalni sistem. Poveličevan je zaradi 

svoje učinkovitost, nacionalnih standardov, mednarodnega 

učnega načrta in testiranja na osnovi jasno določenih vodil, 

ki označujejo prehode z ene stopnje na drugo. Vsak učenec 

se osredotoča na jasno definirane cilje. Avtor se sprašuje, ali 

visoko nadzorovan sistem izobraževanja ni nesposoben braniti 

lastne sile, kultivirati pestrost talentov in vzgajati sposobnost 

in samozavest za ustvarjanje. 

VI 

Judje in Romi – nezaželena ljudstva Evrope 

(povzetek) – Sasha, 18 let 

Romi so ljudstvo, ki je pred 1000 leti prišlo iz Rajastana v 

Indiji. Danes so koncentrirani predvsem v osrednji, vzhodni in 

južni Evropi. Mnogo jih je na Balkanu, okoli 14 milijonov. Okoli 

1 milijon jih je v ZDA in 800.000 v Braziliji. Judov je danes 

v Evropi okoli 1,5 milijona (leta 1933 jih je bilo 9.5 milijona), 

400.000 jih je v Latinski Ameriki, 350.000 v Kanadi in okoli 

5 milijonov v ZDA in Izraelu. Tudi oni izvirajo iz Azije. Ti dve 

ljudstvi sta zelo različni. Obe sta pripotovali v Evropo in obe živeli 

ločeno od ostalega prebivalstva. Obe je družba segregirala. 

Judje so živeli v zaprtih področjih ali getih in niso imeli 

svobode gibanja po mestih. Morali so plačati poseben davek. 

Delili so se na dve skupini: Ashkenazi (germanski), ki 

so pripotovali v Evropo z vzhoda in so bili revni, ter Sephardi 

(španski), ki so v zahodno Evropo prišli z juga in so bili bogati. 

Sama se sprašujem, zakaj so bili od vsega začetka preganjani, 

kar se je končalo v njihovem uničenju v holokavstu, in 

kako jim je uspelo priti tako daleč, da so vplivali na vse člene 

družbe, od financ do vseh vrst kulture in umetnosti, tako v 

Ameriki kot v Evropi. Niso bili vezani na svojo državo, živeli 

so lahko kjerkoli – v Londonu, Manchestru, Parizu, Marseillu, 

Berlinu, Krakovu, na Dunaju, v Madridu in tako dalje. 

Zanimiva je ustanovitev judovske države. Theodor Hertzl je 

leta 1895 predlagal, naj vsi Judje zapustijo Evropo in odpotujejo 

v Argentino, še raje pa v Palestino. 

Romi so drugačni. Živeli so na podeželju, nekateri v šotoriščih, 

drugi so kot nomadi potovali po vsej Evropi po točno 

določenih poteh, odvisno od letnega časa. Imeli so svoja 

področja, toda preko meja. Judje so se bolj držali na istem 

mestu, selili pa so se iz mesta v mesto. Vedno so bili naši 

sosedje v evropskih mestih. 

Judovsko vprašanje (povzetek) – Jacob, 18 let 

Z vzhoda je prišlo mnogo revnih Judov (Ashkenazi), toda o 

Judih vedno razmišljamo kot o bogatinih, kot je na primer 

Shylock v Shakespearovi igri 'Beneški trgovec'. Prvi geto je 

bil na področju Benetk, kjer so leta 1516 Judje izsilili svoje 

bivališče. Beseda 'geto' prihaja iz beneškega jezika 'gheto' in 

naj bi izhajala iz dejstva, da so bile prej na tem področju železarne. 

Govorili smo o tem, da je bilo v glavnih mestih Evrope 

mnogo getov, v katerih so skupaj živeli priseljenci z istimi 

etničnimi koreninami, kot bi živeli v svojih rodnih deželah. 

To so države znotraj držav, s svojim lastnim jezikom, trgovinami 

in televizijskimi postajami. Dolgo smo se pogovarjali o 

integraciji. Vsi evropski politiki govorijo o potrebi po tem, da 

naše nove sosede integriramo v družbo, v kateri so se zdaj 

znašli. Čeprav so se mnogi popolnoma integrirali v družbo, 

smo odkrili, da so v mestih držav, kot sta Velika Britanija 

in Francija, področja, v katerih skoraj izključno živijo ljudje 

iz Bangladeša, Somalije, Zahodne Indije, Pakistana, Turčije 

itd. To niso geti, kajti Judje so bili prisiljeni živeti v segregaciji, 

drugi pa lahko živijo, kjer hočejo. Toda svojo identiteto 

najdejo v bivanju med tistim, kar imajo za svoje. 

Bogati Judje Sephardi so se integrirali v družbo. Pogovarjali 

smo se o tem, kako se je judovsko ljudstvo ne le integriralo 

v družbo, ampak je v moderni Evropi postalo zelo vplivno. 

Največje banke Rothchild so bile judovske in vplivali so na 

evropsko kulturo. Njihova želja je bila, da postanejo kulturni 

ljudje, intelektualci. Kaj pa je to? Doktor, profesor ali umetnik, 

morda glasbenik. Pogovarjali smo se o Hitlerjevi obsodbi 

Romov in Judov. Obkolil jih je in jih zaprl za zidove, 

toda najprej jim ni dovolil, da bi opravljali intelektualne poklice, 

kot sta na primer zdravnik ali pravnik. Eno vprašanje 

je ostalo neodgovorjeno. Kako je Judom uspelo doseči močno 

pozicijo v večini aspektov evropskega življenja? Napolnili so 

univerze, mnogi so postali slavni umetniki, bili so vodilni v 

finančnem svetu. Tudi danes je večina dobitnikov Nobelovih 

nagrad za znanost in medicino judovskega porekla, Judje so 

tudi mnogi slavni umetniki in avtorji. 



Š i r i m o o b z o r j a 

Pomen iger 

na waldorfski šoli 

 

Jože Školc 

Ko sem bil sam otrok, je bila otroška igra 

otrokovo delo. Kadar nismo bili zaposleni s 

hišnimi opravili ali učenjem, smo se zbrali 

pred blokom in se igrali. Idej za različnost iger nam ni 

zmanjkalo: skrivalnice, plezanje po drevesih, skakanje čez 

kolebnico in gumitvist, hodili smo v naravo, v gozd, kjer 

smo si delali bivake in loke. Med sabo smo bili izjemno 

povezani, ko je nastopila težava ali smo se morali rešiti iz 

kakšne neumnosti, smo stopili skupaj in našli rešitev, da bi 

se kar najbolje izvlekli iz tistega, kar smo ušpičili. 

Danes je proste igre s prijatelji vedno manj. Starše 

razumljivo skrbi za varnost svojih otrok, hkrati pa jim 

v želji, da bi v prihodnosti bili čim bolj uspešni, omogočajo 

obiskovanje različnih dejavnosti. Velikokrat se 

zgodi, da starši postanejo pravi taksisti, da bi jim omogočili 

čim več čim zgodnejše izobrazbe - saj nam vendar 

strokovnjaki pravijo, da manjši, kot je otrok, bolj 

srka znanje. Treba mu je omogočiti, da bo postal pravi 

mali raziskovalec, motorično spreten, če že ne uspešen 

športnik, glasbeno razvit, če že ne uspešen glasbenik, 

vešč v več jezikih in tako naprej. Dobro izkoriščen čas 

za zgodnje učenje se zdi prava naložba za prihodnost 

otroka, ponujene dejavnosti pa odlična tržna niša, saj 

so otroci naša prihodnost. Za prihodnost svojih otrok 

pa smo dolžni čim bolje poskrbeti. 

Značilnost izobraževanja je učna snov, cilji, vodeno 

učenje, vodeno sodelovanje. Otrok je ves čas voden in 

pod budnim očesom mentorja. Ker morajo mentorji 

staršem, ki plačajo tečaje, vrniti male vsevede, jim dostikrat 

pripravijo že na pol pripravljene izdelke, ki jih 

otroci samo dokončajo, napredek spodbujajo s tekmovalnostjo, 

v reševanje sporov med otroki se vmešavajo 

nemudoma, da gre temu kar najmanj časa in je pri 

dejavnostih mir. Ker jih mentorji pod pritiskom pričakovane 

uspešnosti ves čas vodijo, jim hkrati vzamejo 

možnosti samostojnega razvoja in iskanja rešitev skozi 

domišljijo, ki jo uporabljajo pri igri. Zaradi tega starejši 

čedalje pogosteje ugotavljamo, da imajo otroci zaradi 

prenatrpanega izobraževalnega urnika v zgodnjem 

otroštvu slabšo koncentracijo - nimajo časa, da bi se 

z dejavnostjo ukvarjali v svojem otroškem tempu, nimajo 

časa doživljati, ampak so prehitro 'prestavljani' 

v različne in preveč dejavnost. Poleg tega prepogosto 

slišimo otroško pritoževanje, da jim je dolgčas in ne 

vedo, kaj naj počnejo oz. kaj naj se igrajo. Navajeni so 

namreč, da jih nekdo za to animira, jim daje ideje in 

jih usmerja. 

Še tako motorično inteligentni, naučeni vseh možnih 

spretnosti in športnih iger, 'natretnirani' in sposobni 

doseganja vrhunskih športnih rezultatov, ne morejo 

nadomestiti čustvenega in socialnega manjka, ki 

je nastal zaradi pomanjkanja iger v pravem otroškem 

pomenu besede. Ko otroci vstopijo v šolo, je tega še 

manj, saj je pouk vodena dejavnost. Ker na waldorfski 

šoli zelo cenimo dobrobiti otroške igre, jo vključujemo 

v kurikulum na dva načina: omogočamo prosto igro za 

razvoj domišljije in socialnih spretnosti, športno vzgojo 

pa izvajamo skozi predmet IGRE z namenom, da se 

otrok razvije v prosti igri in da športne vzgoje ne jemlje 

kot tekmovanje, ampak kot sodelovanje. In če vprašate 

svoje otroke po najljubšem predmetu, vam bo večina 

odgovorila, da so to IGRE. 

Pri igrah spodbujamo otroke k razvoju domišljije, ki 

jo otrok dobi preko njih. Na slikovni pristop jim pričaramo 

domišljijski svet. Iz sten telovadnice ustvarimo 

gradove, se spremenimo v viteze in ukrademo spečemu 

zmaju zaklad, se igramo kmeta, ki preganja nagajive 

vrane itd. Večina otrok bo začaranih ob teh metodah, 

ki naredijo igro tudi jasnejšo in živahnejšo. Kadar te 

podobe z igro zbudimo, otroci dobijo možnost pokazati 

čustva, ki obstajajo pod površjem. To so strahovi in želje, 

ki jih skrivajo. Z igro jih lahko izrazijo in predelajo 

na otroški način. 

Glavna prednost v predstavljanju iger na ta način je, 

da popolnoma preusmeri pozornost od fizičnega napora. 

Različno sposobnim otrokom omogoča najti vlogo, 

ki ji bodo kos. Stimulira ustvarjalnost, pomaga premagati 

strah pred rekviziti. Mnogo otrok 

se npr. boji žog, vrvi. Ko pa te postanejo velika vroča 

skleda, ki si jo je treba podajati in se je izogibati, 


Z d r a v j e 

ali darila, ki jih je treba varovati, je prav presenetljivo, 

kako se z veseljem vključijo. Slike iz zgodb pomagajo 

tem otrokom, da se sprostijo, da se igrajo sebi na ljubo 

in za lastno zabavo. 

Vse igre, ki se izvajajo, so primerne otrokovi starosti, 

to pomeni, da se bo otrok igral igre, ki jih zmore izvajati 

v svoji starosti in pri tem ne bo doživel frustracij. V nasprotnem 

primeru bo otrok zasovražil določen rekvizit 

in ne bo uspel razviti motoričnih sposobnosti, ki bi jih 

ob tem pridobil. V višjih razredih, ko začne otroštvo 

počasi bledeti, je potrebno otrokom predstaviti takšne 

igre, ki jih bode krepile v fizičnih lastnostih, še poglobile 

socialni čut in jih pripravile na njihovo adoloscentsko 

obdobje. 

Poleg vodenih iger pa je potrebno dati velik pomen 

tudi prosti igri. Prosta igra ni samo otrokova potreba, 

temveč tudi značilnost. Je svet zase, ki je nepogrešljivo 

stanje človekove zavesti. V igri se pokaže vsa človekova 

pestrost in izkristalizira otrokova sposobnost soočanja 

s samim seboj, z drugimi in naravo. Skozi prosto igro 

se razvija domišljija in socializacija, ki bo otroku koristila 

kasneje v odraslem svetu. S plezanjem po drevesu, 

plazenjem skozi tunel ali guganjem na gugalnici 

bo otrok pridobi tudi potrebne motorične sposobnosti, 

ki mu pomagajo pri ravnotežju in obvladanju lastnega 

telesa. 

Potrebno je poudariti, da se bo otrok vedno lotil izzivov, 

ki so mu zanimivi in izvedljivi. Samostojno se 

nikoli ne bo lotil stvari, ki jih ne bo zmogel. Zato pri 

starših ni potrebno pretirano nadzorovanje vsakega 

njihovega giba, saj bo otrok s tem izgubil svoj intimni 

prostor, kjer lahko razvije svoje sposobnosti. 

'Že v antiki so ugotavljali, da znanje, ki ni utemeljeno 

na izkušnji, ni trajno in je neuporabno. Če otrok ne prevzema 

odgovornosti v svojem svetu igre ter vselej čaka 

na odraslo osebo, da mu pove, kaj sme in česa ne, potem 

pač ne moremo pričakovati, da bo v dobi odraščanja, 

pubertete, znal relativno mirno prenesti nove odnose 

s svetom, z družbenimi zahtevami po avtonomnem in 

odgovornem življenju.' (Milan Hosta, Igralno zanemarjeni 

otroci) 

Če želimo otroku najboljše, jih je potrebno prepustiti 

njihovi domišljiji in pustiti uživati v njihovi igrivosti in 

živahnosti. 

Literatura: 

Milan Hosta, Igralno zanemarjeni otroci, Games Children 

Play: How Games and Sport Help Children Develop. 

Gabriel Suggate 

Antropozofsko 

zdravljenje 

duševnih bolezni in 

odvisnosti 

Obstaja viteški red dvajsetega stoletja, katerega člani 

ne jahajo, kot nekoč, skozi temo fizičnih gozdov, ampak 

skozi gozdove zatemnjenega razuma. Oboroženi so z 

duhovnim orožjem in iz njih žari notranje sonce. Iz njih 

sije zdravljenje, tisto, ki priteka od poznavanja podobe 

človeka kot duhovnega bitja. V temi našega časa morajo 

ustvariti notranji red, notranjo pravico, mir in prepričanje. 

Karl Konig 

V 

svoji magistrski nalogi sem raziskoval temo, nad 

katero sem se na tihem že nekaj časa navduševal. 

Želel sem si odgovoriti na vprašanje, ali lahko 

antropozofsko zdravljenje duševnih bolezni/odvisnosti v 

ustanovah ugodno deluje v avstralskem okolju. 

Trenutne skrbi v zvezi z odvisnostjo 

Odvisnost pogosto jemljemo kot kronično stanje, ki 

se ponavlja, saj je ponovitev stanja po zdravljenju precejšnja. 

Približno eden od osmih Novozelandcev bo v 

svojem življenju dobil diagnozo, da ima težave z uporabo 

substanc. V Avstraliji je, po poročilih ustanove 

za nadzor zdravja, število dolgoročnih težav z duševnim 

zdravjem ali odvisnostjo naraslo od 5,9 % v letu 

1995, na 9,1 % v letu 2001, nato pa na 11 % v letih 

2004/2005, z enako rastjo tudi v številu tveganega pitja. 

Nedavna raziskava v Novi Zelandiji je odkrila, da 

je imelo 74 % tistih, ki se zdravijo zaradi jemanja substanc, 

tudi težave z duševnim zdravjem. 

V ustanovah jim je na voljo svetovanje in kratkoročno 

zdravljenje, ki ga financira vlada; toda tisti, ki imajo 

kompleksnejše težave s substancami, se morajo večkrat 

dlje časa zdraviti. V Avstraliji poteka konvencionalno 

dolgoročno zdravljenje odvisnosti največkrat v 

terapevtski skupnosti. 

Trenutno konvencionalno zdravljenje v 

ustanovah 

V programih konvencionalnega zdravljenja v bivalnih 

skupnostih je osrednji del zdravljenja izdelan sistem 

pravil in posledic s podporo vrstnikov in zaposlenih, 

namenjen iskanju želenih sprememb v obnašanju. 


Raziskave kažejo, da pacienti po takem zdravljenju manj 

posegajo po mamilih, zmanjša se nesocialno obnašanje 

in izboljša se psihološko stanje. Raziskava je pokazala, 

da je prihranek denarja v zdravstvenem in pravosodnem 

sistemu večji od stroškov zdravljenja. 

Programi za izboljšanje v konvencionalnem zdravljenju 

odvisnosti pa vključujejo dokaj visoko stopnjo ponovitve po 

zdravljenju in nizko stopnjo stalnih klientov. Malo je služb, ki 

ponujajo pomoč tistim z duševno boleznijo, in malo je izbire 

v načinu zdravljenja. Neka raziskava kaže, da se ženske v 

priljubljenih terapevtskih skupnostih ne počutijo tako dobro. 

Arte govorili o tem, kako so našli svojo notranjo motivacijo, 

na primer: 'Nagovorjene so bile moje zmožnosti, ki jih 

imam kot človeško bitje, in počutil sem se spodbujenega, 

da jih razvijem.' In drug klient: 'Odkril sem, da se človek 

razvija in da je to pomembno.' Ali: ' ... lahko sem rasel ter 

pokazal, kdo sem, takrat, ko sem sam to zmogel ... ' 

Videti je, da pogostejše omenjanje psiholoških sprememb 

in notranje motivacije, ki so jo omenjali klienti Arte, nakazuje, 

da je ta program drugačen od konvencionalnega 

terapevtskega pristopa. S tem je povezana raziskava Oliverja 

Jamesa, ki kaže, da imajo tisti, ki so bolj motivirani z 

Izkušnje klientov, zdravljenih v ustanovah 

Pregled izkušenj klientov, ki so bili zdravljeni v konvencionalnih 

ustanovah, in tistih, ki so se zdravili v antropozofskih 

ustanovah, je nekoliko razjasnil razlike v načinih 

zdravljenja. Naredil sem primerjavo med zgodbami klientov, 

ki so se zdravili po programu zdravljenja v antropozofski 

ustanovi Arta, in tistimi v terapevtski skupnosti v 

Novi Zelandiji. Analiziral sem te pripovedi in iskal podobnosti 

ter razlike v temah. Odkril sem občutno razliko med 

zgodbami klientov v različnih oblikah oskrbe. Vse zgodbe 

okrevanja so govorile o tem, kako pomemben je odnos z 

osebjem. Pri obeh oblikah oskrbe so bile omenjene tudi 

izkušnje s tem, ko so od drugih članov skupnosti dobili 

podporo, odkrite povratne informacije. Med izkušnjami 

klientov v dveh različnih oblikah oskrbe so izstopale tri 

pomembne razlike. Prva je bila, da so le klienti Arte omenjali, 

da so dosegli povezavo z naravo, zemljo in/ali letnimi 

časi. Kot je rekel eden od njih: 'Zaradi praznovanja 

praznikov sem spoznal, da je ritem v meni in tudi v naravi, 

oba pa sta povezana ... to daje človeku neke vrste mir.' 

Med obema različnima oblikama oskrbe sem opazil razliko 

tudi v tem, kako so klienti opisovali proces spremembe 

pri zdravljenju. Klienti s konvencionalno oskrbo so bolj 

opisovali spremembe v svojem obnašanju (npr. manjše 

število izbruhov jeze) in večkrat omenili zahtevno naravo 

zdravljenja. Klienti Arte so pogosteje opisovali notranje 

psihološke spremembe, npr.: 'Spet sem začel spoznavati 

vrednost nekaterih stvari ... znova izkusil povezavo s tem, 

kar sem naredil.' In nekdo drug: 'Čutil sem, da sem s svojim 

razvojem odgovoren za druga človeška bitja in zemljo.' 

Druga razlika je bila v tem, da so klienti iz konvencionalne 

oblike oskrbe proces motivacije za svojo ozdravitev opisovali 

bolj v obliki zunanjega pritiska, da se spremenijo, na 

primer: '(Ime oskrbovalca) ... spremeni celoten tvoj način 

življenja , mišljenja in bitja'. V primerjavi s tem so klienti 

notranjimi kot zunanjimi cilji, manj možnosti, da bi zapadli 

v odvisnost ali imeli težave v duševnem zdravju. Kako 

je antropozofski pristop drugačen od zdravljenja, ki je trenutno 

na voljo, bomo raziskali v naslednjem poglavju. 

Antropozofsako zdravljenje odvisnosti v 

ustanovah 

Če obravnavamo ljudi take, kot so, postanejo slabši. Če 

jih obravnavamo take, kot naj bi bili, jim pomagamo postati 

to, kar so zmožni postati. Goethe 

Antropozofsko razumevanje stanja človeka lahko v veliki 

meri pomaga pri zdravljenju duševnih bolezni in odvisnosti. 

William Bento govori o tem, da naj ne obsojamo 

tistih, ki so v duševni stiski, temveč moramo videti takšno 

trpljenje kot prizadevanje, da bi postali popolna človeška 

bitja. Antropozofske ustanove pogosto poudarjajo 

svobodo posameznika in prizadevanje sodelavcev, da bi 

resnično razumeli trpečo osebo kot pot duhovnega razvoja. 

Socialna organizacija, ki dopušča te iniciative klientov 

in osebja, tudi velja za pomembno take vrste oskrbe. 

Antropozofski programi, v nasprotju z mnogimi trenutno 

obstoječimi bivanjskimi storitvami, največkrat niso hierarhični, 

čeprav lahko imajo nekateri posamezniki več 

odgovornosti kot drugi. 

Antropozofske bivanjske storitve so pogosto nameščene 

na biodinamični kmetiji, ki omogoča naravno okolje, delo 

z živalmi, spremljanje letnih časov, kakor tudi smiselno 

delo, ki ugodno vpliva na zdravje. Integralen del holističnega 

zdravljenja so antropozofska zdravila in umetniške 

terapije in tudi antropozofsko psihološko razumevanje. 

Arta, ustanovljena leta 1973 na Nizozemskem, je bila 

prva antropozofska ustanova za zdravljenje odvisnosti. 

Tamkajšnje zdravljenje vključuje osredotočanje na 

naslednja štiri (sedemletna) razvojna obdobja , ki nam 


pomagajo zdraviti razvojne primanjkljaje, tako da se 

klienti lažje ponovno povežejo s svojimi potenciali. Sledeče 

faze spreminjajo, odvisno od individualnih potreb 

nameščenega: 

a) Prva faza se z rednim ritmom zdravega prehranjevanja, 

spanja, dela in počitka osredotoča na izboljšanje 

fizičnega zdravja. Tukaj je pomembna podpora medicinskega 

zdravljenja, kot je na primer ritmična masaža 

in/ali homeopatija ter prijetno socialno okolje. Elektronski 

mediji, intelektualno spodbujanje in konfrontacije 

so na tej stopnji omejeni na minimum, da ustvarimo 

okolje, ki odseva obdobje zgodnjega otroštva. 

b) Naslednja faza se osredotoča na notranje čustvene 

in domišljijske potrebe nameščenih, ki jih je po pričevanju 

potrebno zadovoljiti, preden se lahko razvije 

uravnoteženo mišljenje in odločanje. Te potrebe 

zadovoljijo tako, da podpirajo socialno delovanje, 

opazovanje narave, umetniške dejavnosti in sodelovanje 

pri mitih in pravljicah. 

c) Tretja stopnja odseva obdobje adolescence z vse več 

privilegijev in odgovornosti, priložnosti za specializacijo 

pri dejavnostih ter na projektu po lastni izbiri, ki 

spodbuja zanimanje za zunanji svet. V tej fazi je več 

pozornosti na razvoju mišljenja in zdravih idealov. 

d) Zadnja faza odseva obdobje odraslosti, nameščene 

spodbujajo, da gredo v zunanji svet in osnujejo smiseln 

način življenja in preživljanja. 

V antropozofskih centrih zdravljenja so pogosto pozorni 

na razvoj zaposlenih, kajti zdi se, da ima to direkten 

vpliv na napredek klientov. Bernard Lievegoed omenja, 

da so skupine bolj zdrave, kadar je njihov osnovni fokus 

na resničnem duhovnem razvoju njenih članov. Margaret 

van den Brink poudarja, da posamezniki, ki pridejo skupaj 

na poti razvoja, ustvarijo občutek bratstva, ki višjim 

bitjem dopušča, da na takih srečanjih delujejo in omogočajo 

vpogled in razumevanje. Govori o neosvobojenih/ 

nesproščenih ali senčnih delih članov skupine, ki v takih 

skupinskih situacijah mnogokrat povzročajo grožnjo in 

potrebo, da se s takimi pojavi senc vedno znova soočimo, 

da vzdržujemo in okrepimo bratsko povezavo, ki je za 

tako zdravljenje tako pomembna. 

Raziskava antropozofskega zdravljenja v 

ustanovah 

Na internetnih straneh antropozofskih ustanov za zdravljenje 

odvisnosti in duševnih bolezni v Evropi trdijo, da 

ima njihovo zdravljenje pozitivne učinke. Znanstvenih raziskav 

glede učinkovitosti antropozofskega načina zdravljenja 

v ustanovah ni dovolj. Znanstvena raziskava, ki sem 

jo našel, je raziskovala stopnjo retencije klientov v Arti. 

Znano je, da je zadržanje klientov na zdravljenju najboljši 

pokazatelj uspešnega zdravljenja odvisnosti. Arto so primerjali 

z medicinskimi in znanstvenimi 'primeri najboljše 

prakse' in ugotovili, da v zgodnji fazi zdravljenja stopnja 

osipa ni bila občutno drugačna, vendar je bila v Arti (4 % 

proti 50 %) občutno boljša kasneje v zdravljenju (Tjaden 

e tal., 2005). Avtorji raziskave se sprašujejo, ali ni pri klientih 

Arte bolje privzgojena prožnost (psihološko zdravje). 

Antropozofski umetniška in medicinska terapija sta pomembni 

pri tem zdravljenju in se ne osredotočata le na 

fizično, ampak tudi na etrsko, astralno in višje duhovno 

(imenovano 'ego' ali 'jaz'). Neka študija v Nemčiji je raziskovala 

kliente z dolgotrajno depresijo, ki so bili zdravljeni 

z antropozofskimi zdravili in umetniškimi terapijami. Občutno 

izboljšanje so ugotovili pri dveh tretjinah teh klientov, 

ki po terapiji niso več kazali znakov depresije (Hamre 

e tal., 2006). Izboljšanje so zadržali vsa štiri leta raziskave. 

Antropozofsko zdravljenje depresije je tudi pokazalo, 

da zmanjšuje stroške zdravljenja. Pozitivne rezultate so 

odkrili tudi v dveletni študiji o zdravljenju anksioznih 

klientov z antropozofskim načinom zdravljenja (Hamre 

et al., 2009). V primerjavi s konvencionalnim načinom 

zdravljenja duševnih bolezni so bili stranski učinki omejeni 

na izgubo glasu med terapijo petja in manjšo obliko 

slabosti. Ta raziskava nakazuje, da lahko antropozofski 

pristop omogoči alternativo konvencionalnemu zdravljenju 

duševnih težav, ki mnogokrat spremljajo odvisnost. 

Izvedli so tudi študijo, ki kaže, da kmečko okolje, biodinamična 

hrana in delo z živalmi ugodno deluje na duševno 

in fizično zdravljenje. Pri tistih s težavami odvisnosti je delovna 

terapija prav tako povezana s pozitivnimi rezultati. 

Umetnost in umetnostna terapija na splošno so povezane 

s številnimi fizičnimi, socialnimi in duševnimi prednostmi. 

Možnosti v bodoče 

Moje raziskave so okrepile moje prepričanje, da bi antropozofsko 

zdravljenje odvisnosti v ustanovah v Avstraliji 

lahko prispevalo k bolj vsestranskemu in na človeka 

osredotočenemu pristopu k zdravljenju odvisnosti, hkrati 

pa bi bil to center kulturnega, osebnega in okoljskega 

razvoja. To bi razširilo možnosti zdravljenja odvisnosti 

in bi lahko zaradi boljše stopnje retencije potencialno 

izboljšalo rezultate zdravljenja. Takšna ustanova bi tudi 

razširila ponudbo ustanov, ki bi lahko zdravile tiste s 

spremljajočimi duševnimi težavami. Antropozofska ustanova 

bi zelo verjetno bolj odgovarjala tistim s travmatično 

preteklostjo (posebno pogosto med ženskami s preteklo 

odvisnostjo) zaradi manj poudarka na konfrontaciji ter 

osredotočenja na izboljšanje psihološke prožnosti. Antropozofski 

pristop in ne-zahodni in/ali domorodni pristop 

imajo vrsto podobnosti, na primer; duhovni pogled na 

svet s podobnimi koncepti, na primer Mavri, či, prana in 

etrsko, podobnosti v 'mitih' o stvarjenju, zdravila rastlinskega 

izvora, povezava z zemljo, uravnoteženje kognitivnih 

s socialnimi in umetniškimi komponentami ter pripovedovanjem 

zgodb. To bi lahko potencialno pomenilo, 

da bi antropozofske ustanove izboljšale stopnjo retencije 

pri zdravljenju odvisnosti in duševnega zdravja klientov 

zahodnih in ne-zahodnih kultur. 

Trenutno delam na področju odvisnosti in duševnega 

zdravja in me zanimajo antropozofsko usmerjene ustanove 

na področju Avstralije in Azije. Če bi se radi priključili ali 

podprli takšno pobudo, me prosim kontaktirajte na ... 



Z d r a v j e 

Duševna higiena 

 

Djurdja Otrzan 

Tako kot telesna obstaja tudi duševna higiena, ta 

pa je v današnjem času, ne da bi zanemarili dobre 

strani telesne, še toliko bolj potrebna. Rudolf Steiner 

je nekoč rekel, da tisto, kar smo se nekoč učili iz religioznih 

razlogov, kasneje postane higienska navada. Kar so nekoč 

delali, da bi ugodili volji bogov, ki so preko svečenikov učili 

človeštvo navad, ki jim bodo pomagale, da ostanejo duševno 

in telesno zdravi, to je sčasoma v človeštvu postalo navada, 

osnovna skrb za zdravje. 

Danes se nam zdi samoumevno, da je, kot pravi pregovor, 

čistoča pol zdravja, in nikogar ni potrebno v to prepričevati, 

kajti negativne posledice slabe skrbi za telesno 

higieno se zelo hitro pokažejo. Vendar ni dovolj verjeti, da 

je, kot pravi rimski rek, v zdravem telesu zdrav duh. Tudi 

duh ima svoje potrebe, ki jih moramo zadovoljiti. Dati mu 

moramo tisto, kar ga krepi, ga jača. V osnovi higiene je 

kljub vsemu najpomembnejša duša kot posrednica med 

duhom in telesom. Če je usklajena, lahko s svojimi silami 

mišljenja, čutenja in volje pomaga tako duhu kot telesu, 

da se medsebojno dopolnjujeta in si pomagata. Vsaka, 

tudi najmanjša disharmonija se odraža tako na duši kot 

na telesu. Zato je za duševno higieno dobro vsak dan izvesti, 

v obliki samoizpovedi, vsaj najosnovnejši pregled 

tistega, kar smo čez dan naredili, kar krepi samokritično 

razmišljanje in avtorefleksijo glede narejenega. To pa je 

dejavnost, ki jo je treba razviti zgodaj in negovati vse življenje. 

V filozofiji in književnosti obstajajo dela, v katerih 

veliki misleci, kot je sv. Avguštin ali cesar Mark Avrelij, 

pišejo izpovedi samemu sebi, da v njihovih dušah ne bi 

ostala niti senca nekih nepravilno opravljenih del. Nedelja, 

kot dan v tednu, ko najbolj polno pride do izraza 

izkušnja naše osebe in našega duha, je najboljši dan za 

tedenski pregled našega delovanja in preteklih izkušenj. 

Celo v medijih obstajajo tedenski pregledi dogodkov po 

svetu, kar kaže na to, da ima naš duh globljo potrebo 

po tem, da spremlja lastni razvoj in razsoja o lastnih delih. 

Da bi to laže delali, so nekoč obstajali, pa tudi danes 

obstajajo, verski obredi, ki so nam pomagali pokukati v 

lastno dušo in življenje skupnosti. Duši je v tem smislu 

dobro pripisati potrebo po znanju, to pa nas pripelje do 

tega, da znanje iščemo tam, kjer je, in ne tam, kjer so 

znane osebe in razvpite ideje. Prav je, da spoznamo tudi 

te, kajti dokler ne spoznamo nečesa v negativni luči, ne 

bomo od tega odstopili in se obrnili na stran dobrega. Prav 

tako ne smemo verjeti, da je tisto, kar zlahka najdemo, 

tudi edino, kar je mogoče najti. Če v globini lastne duše 

negujemo neko potrebo ali željo po ustvarjanju, je dobro, 

da to željo še naprej negujemo, tudi če je ni mogoče takoj 

uresničiti. Mnogokrat pomeni dolgotrajno delo na neki 

želji že polovico poti do njenega uresničenja. Pomembno 

je, da verjamemo vase in v svojega duha, da verjamemo, 

da ima tudi on svoje želje in potrebe in da preko naših 

sposobnosti išče svoje uresničenje. To je veliko pomembnejše 

od običajnih želja in namer po eksistencialnem uresničenju. 

Mnogi so doživeli, da so hodili po napačni stezi, 

medtem ko je v njih tlela druga želja in neki drugi načrt, 

ki ga je imel duh za njih, oni pa so bili za to gluhi. Ni treba 

vedno kriviti sebe ali videti sebe kot vzrok za neki napačen 

postopek ali načrt. Okolica in ljudje v njej nam lahko, 

posebno v rani mladosti, vsilijo svoje lastne vizije in 

ideale, ki so dobri za njih, niso pa morda za nas, in če se 

z njimi ne strinjamo, jih bomo gotovo nekoč zavrgli. Zato 

se je dobro zavedati tega, kdo upravlja z našimi idejami in 

načrti in ali ti odgovarjajo našim intimnim nagnjenjem. 

Tisti, ki so sledili tujim napotkom, so sami sebe lahko našli 

v tem, čemur rečemo 'pravilno delovanje' šele potem, 

ko so pravo pot uskladili z lastnimi nameni. Za pravilno 

delovanje je posebno dober dan v tednu torek, ko čutimo 

vpliv planeta Marsa, ki vpliva na aktivno življenje ljudi na 

Zemlji in ki nam lahko pomaga, da smo pozorni na tiste 

dogodke, ki negujejo skupno zavest o življenju in njegovih 

vrednotah. Tiste dogodke v družbi, ki delujejo na vse 

naše bitje, kot je koncert, na katerem izvajajo živo glasbo 

na akustičnih instrumentih, katerih vibracije delujejo na 

nas. Čeprav je danes možnost informiranja o vseh zvrsteh 

glasbe dostopna preko interneta, ne smemo nikoli 

pozabiti, da je to posredna, torej posredovana informacija, 

pri kateri prejema vtise le uho. Za razliko od take izkušnje 

pa igranje na instrumente in petje v živo, ne glede 

na vrsto glasbe, deluje na celotnega človeka in z vibracijami 

zdravi disharmonijo našega notranjega bitja. To so 

vedeli že stari Grki, ki so muzo, zaščitnico glasbe, imenovali 

Euterpa, s čimer so poudarjali njene sposobnosti 


zdravljenja. Pri poslušanju glasbe in pogovora moramo 

biti posebno pozorni na uporabo slušalk, to je, da naših 

notranjih organov ne napadamo direktno, ne da bi zvok 

prešel skozi prostor ter tako na telo deloval umirjeno, od 

zunaj. Primerjajte s tem zdravnika, ki s stetoskopom posluša 

delovanje vašega srca, ker se pri tem neposredno 

poveže z zvokom v notranjosti pacientovega telesa. Na to 

se spomnimo, kadar bomo začutili potrebo, da bi glasbo 

'poslušali' s slušalkami v ušesih. Takšna izkušnja privede 

do tega, da ne izkoristimo dobrodejnega učinka glasbe, 

ki od zunaj deluje na celega človeka, ampak s tem 

organe silimo, da si zapomnijo vibracije zvokov, ki bi k 

njemu morali prihajati na naraven način, od zunaj. 

Ko tako preverjamo svoja opravila, negujemo svoj pravilni 

odnos do sveta, pri tem pa nam s svojim vplivom 

pomaga planet Merkur, ki deluje na dan v tednu, ki ga 

imenujemo sreda. Pravilen odnos do sebe in sveta okoli 

nas je ogrodje našega Jaza, ki se s tem realizira in se pokaže 

tudi zunanjemu svetu. To je tisto prvo, kar opazimo 

pri drugem človeku: kakšno ima stališče do sebe in sveta 

okoli sebe. Danes se trudimo redno negovati zobe, vendar 

k temu sodi tudi praktična uporaba besed, ki jih govorimo, 

pri čemer se lahko v pojavih okoli nas učimo opazovati 

zlorabo besed in jezika ter pazimo na lastno uporabo 

besed v javnosti. Pravilna beseda pripada ponedeljku, 

dnevu v tednu, na katerega deluje Mesec, ki poleg tega, 

da na našem planetu uravnava plimo in oseko, uravnava 

tudi način, kako uporabljamo kozmično besedo, Logos. 

Ali dovolimo, da nam jezik dela kar mehanično sam od 

sebe, ali pa govorimo tisto, česar se zavedamo in kar smo 

najprej v mislih pripravili. 

Vsak dan v tednu do nedelje, pred tedenskim pregledom, 

lahko torej izkusimo navdih, ki nam ga ponuja določen 

dan. In dobimo odnos do bolečine in trpljenja. Tako 

kot otrok, ko pade in si potolče kolena, joče, ker ga boli, 

lahko pademo tudi v duševnem življenju, pademo in nas 

boli. Bolečina je vedno obrambni signal duha, da smo 

nekje ranjeni. Tudi sami se lahko poškodujemo, če zaradi 

nekega predsodka oviramo lastno pot in pademo preko 

tega predsodka kot preko ovire, ki smo si jo sami postavili 

na pot. Če jo začutimo pravočasno, kot opozorilo, je bolečina 

naša zaveznica, ne le fizična, ampak tudi duševna. 

To običajno pomeni, da moramo nekaj pri sebi spremeniti, 

predvsem v odnosu do drugih, ki nas prizadenejo. Njih 

ne moremo spreminjati, sebe pa lahko. Lahko najdemo 

način, kako se s tem problemom soočiti. Že sama želja, 

da bi se nekaj spremenilo, odpira pot do rešitve. Skrb za 

naše telo in dušo ni skrb nekoga drugega. Prepogosto ob 

vsakem znaku bolečine tečemo k zdravniku, kot da je to 

njegova skrb. Zdravilo dajemo od zunaj takrat, ko se nismo 

zmožni pozdraviti sami. Bolečina pomeni, da moramo 

najprej sami poskušati ugotoviti, kaj je vzrok zanjo, in 

šele nato, če ugotovimo, da nimamo dovolj energije, da bi 

popravili stanje, poiščemo nekoga, ki nam lahko pomaga 

pri našem samozdravljenju, bodisi da je to naš prijatelj, 

prijateljica, starš ali zdravnik. Če pogledamo svojo bolečino 

in poškodbo, je to podobno kot visoka temperatura, 

ki jo razvije naš Jaz, ko se sreča s tujim in neznanim 

mikrobom ali virusom, zunanjim sovražnikom. Povišana 

temperatura pomeni, da organizem mobilizira lastne 

obrambne sile, da bi termično uničil sovražnika našega 

organizma. Želja, da se ukvarjamo z duševnimi bolečinami, 

prav tako sproži nekakšno povišano temperaturo, ko 

se svoji težavi posvetimo z višjo zavestjo in ne odnehamo, 

dokler ne najdemo rešitve. 

Poleg tega, da si redno umivamo noge, je potrebno naknadno 

razmisliti o prehojeni poti, narediti analizo narejenega 

in naučenega, pregledati tako prijetne kot neprijetne 

vsebine. Osvetliti moramo lastne simpatije in 

antipatije. Zakaj so nam nekatere stvari ali ljudje privlačnejši 

ali manj privlačni, spoznati sebe, pri čemer lahko 

za lastna spoznanja zelo pomaga vodenje dnevnih zapiskov. 

Pogosto se učimo iz posnemanja, toda lahko tudi 

izberemo, kaj ali od koga se bomo učili in koga bomo 

posnemali. Ozavestiti in z lastno voljo odkriti, komu smo 

se odločili slediti ter kako nam to pomaga izboljšati sebe. 

To lahko posebno kultiviramo, če smo pozorni na vpliv 

Jupitra ob četrtkih, ki je dan za vzpostavljanje pravih navad. 

Z delovanjem nekoč vrhovnega boga Rimljanov in 

prej boga Grkov (Zeusa) je religiozni obred čiščenja telesa 

pravzaprav prišel med človeštvo kot prava navada za prihodnost. 

Navado lahko primerjamo s kretnjo ali gesto, po 

njej prepoznamo življenjski stil nekoga in njegov odnos 

do samega sebe in do lastne kulture. 

Tako je tudi z umivanjem las, ki se nam zdi samoumevno, 

ampak duševni cilj je negovanje dobrih misli, na temelju 

katerih gradimo lastne načrte. Lasje so znak ostanka 

duhovnih tokov, ki so nas ovijali v davni preteklosti, potem 

pa so otrdeli in pričajo o nekdanjem bivanju človeka v zavetju 

duhovnega sveta. Danes moramo sami ustvarjati duhovne 

tokove, ki bodo ovijali našo glavo, sedež naših misli. 

Zavračati moramo stare in nezrele misli, preverjati nove 

in prepoznavati pomembne, biti pozorni nanje. Posebno 

glede na tok časa, kajti tisto, kar smo mislili pred pol leta, 

ni isto kot to, kar mislimo danes, lahko pa nam pokaže 

našo osebno preobrazbo. Lahko smo svoje lastno ogledalo. 

Tukaj nam pomaga planet Venera, ki deluje na petek ter 

nas tako uvede v soboto, ko deluje planet Saturn s svojim 

velikim kozmičnim spominom in pravilnimi mislimi. 

Zgodovina ni nastala, je povsod okoli nas in nam omogoča, 

da s prebiranjem in gledanjem tistega okoli nas, kar 

nam je pustila, povsod negujemo izraz naše duše. Branje 

nam pomaga oblikovati, artikulirati lastna čustva in pripombe, 

se z drugimi primerjati ter tako spoznati nekaj 

novega o sebi. 

Lahko bi se vprašali, zakaj človeku rastejo nohti, ki jih 

redno strižemo, da nas ne ovirajo. Zakaj neki trd, roževinast 

del nas hoče ven v svet, pa po obliki ni popoln, tako 

kot drugi organski deli našega sveta. Odgovor je v silah 

zunanjega sveta, ki nas želijo vsrkati vase, nas uničiti, 

zavirati, mi pa tega ne dopustimo. V duševnem življenju 

smo pogosto izpostavljeni situacijam, v katerih nas želi 

ta ali oni pogled na svet vsrkati vase, nas povesti po svoji 

poti, bodisi neka sekta, politična stranka ali modni trend. 

Če bomo skrbeli zase, se bomo sčasoma zbrali in odvrgli 


napačno zvezo ter se vrnili s stranpoti. Vse, kar nas 

razdvaja in nam skuša vzeti neki duševni del nas, ga 

priključiti sebi, je nekaj takega kot nohti, ki jih moramo 

odrezati, da bi ostali svoja lastna celota, to pa 

pomeni neodvisni. 

Poleg tega moramo paziti, da pri sporih v naši okolici 

ne podležemo potrebi po tem, da bi 'zavzeli stališče', da 

bi podpirali ene proti drugim, ker smo tudi v tem primeru 

potegnjeni v neko nepopolno celoto, namesto da 

bi ostali neodvisni v sebi ter si dovolili neoviran vpogled 

v argumente ene in druge strani, si o vsem tem ustvarili 

lastno stališče, pri tem pa ne bi izgubili svoje neodvisnosti. 

Tudi to pobudo zunanjega sveta, da nas zagrabi 

in nas priključi k sebi kot del sebe, moramo odrezati, 

tako kot odrežemo predolg noht na prstu. 

Okraševanje telesa seveda ne spada v higieno, v skrb 

za zdravje torej, ampak se lahko z njim oddaljimo od 

zmernega vzdrževanja zdravja našega telesa, na kar 

kaže moda tetoviranja. Vprašati se moramo, kako se 

naš duh vsako jutro vrača v telo, ki ga ne prepozna 

kot tistega, ki ga je načrtoval za to življenje. Tetovirano 

telo ga moti pri jutranjem vračanju vanj, saj se mora 

stalno privajati na poškodbe, ki so na telesu. To pa na 

nezavednem nivoju zaradi lastne odtujitve privede do 

občutka slabosti. Vse, kar vdira, prodira pod kožo skozi 

meje našega telesa, prodira tudi v duha. Lise na koži 

sodijo v živalski svet, kjer se živali z njihovo pomočjo, s 

kamuflažo borijo za obstanek, človekov duh pa se proti 

temu bori in nam to stalno sporoča. 

Odnosa do telesa ne vzdržujemo le z zunanjo terapijo 

in z rutinskim, mehaničnim tuširanjem. Koža je meja 

med našim telesom in zunanjim svetom, ampak telo je 

pod kožo in je samo svoj najboljši zdravnik. S posebnim 

zaznavanjem nam da vedeti, kaj mu dobro dene in kaj 

ne. Katera fizična, pa tudi duševna, hrana ga krepi, katera 

pa ga moti. Polega tega potrebuje, da se naučimo 

opazovati in zaznavati svojo okolico, prav tako kot doma 

in v šoli vzdržujemo čist, topel in svetel prostor, v katerem 

bivamo. Zato je bolje, da se v stiku z okolico posvetimo 

ljudem in prijateljem, ki so veseli, da nas vidijo, 

katerih obraz krasi nasmeh in s katerimi se družimo z 

vsem srcem, kot pa da je naš stik zgolj informativen in 

zreduciran na tehnologijo in družabna omrežja. 

Druženja s sočlovekom v živo, ko ga zaznavamo celega 

in ne preko nekega tekstovnega sporočila ali fotografije, 

ne more nadomestiti nič. Tudi če se imenujejo 

družabna omrežja, si na njih lahko dopisuješ le z besedami 

in slikami, živega človeka ni na internetu, ampak 

v življenju in ne smemo zanemariti svojih čutov, vida, 

sluha in vseh duševnih občutkov, ki nastopajo, ko se 

srečamo z nekim sosedom. 

Prav tako moramo paziti, da nam vsiljene navade, ki jih 

prinaša čas, v katerem živimo, ne uidejo izpod nadzora 

ter nas obvladajo, temveč da smo vedno mi tisti, ki upravljamo 

tehnološke naprave toliko, kolikor potrebujemo za 

zadovoljevanje naših privatnih in poslovnih potreb. 

K vzdrževanju duševne higiene spada tudi védenje, 

kako ceniti lastne talente in spoznanja o sebi, da ne 

opustimo nobenega vidika svoje duhovnosti, tako kot 

ne opuščamo nobenega dela svojega telesa. Naše telo je 

hram naše duše in morata se medsebojno spoštovati. Ne 

zanemarjamo poškodb ali bolezni svojega organizma in 

prav tako se moramo pogumno učiti zaznavati poškodbe 

in nezadovoljstvo svojega duševnega življenja, da jih 

premagamo in da se od njih dostikrat tudi nekaj naučimo. 

Omalovaževanje samega sebe in svojega doživljanja, 

ko nič ne damo na lastno dostojanstvo, je mnogokrat 

posledica napačnega in slabega odnosa okolice do nas. 

Če pa to uvidimo, razumemo, da lahko le mi sami resnično 

cenimo in spoštujemo lastne dosežke, ne da bi se 

trudili nekomu ugajati, kajti če se potrudimo, se le sami 

najbolje razumemo ter s tem krepimo svoje zavedanje, 

kdo smo. Tako bomo bolje prenašali situacije, v katerih 

nas želi nekdo podcenjevati ali omalovaževati. 

Naše telo je instrument, na katerega v življenju igramo, 

skladno ali manj skladno z nami in našo okolico, duševne 

kapacitete pa so tisti umetnik, ki igra in ustvarja, in 

če je ta dobro uglašen in razpoložen, bo bolje skrbel za 

svoj instrument – telo in v družbi ustvarjal svoja dela. 

iz hrvaščine prevedla Marina Nuvak 

16 


Z d r a v j e 

Petje po metodi 

'Šole za odkrivanje glasu' 

Na začetku 20. stoletja se je pričela pisati zgodovina 

'Šole za odkrivanje glasu', novega pristopa šolanja 

glasu ter posebne terapije s petjem. Šolanje glasu 

in terapija s petjem temeljita na principih, ki jih je postavila 

švedska operna pevka Valborg Werbeck-Svårdström (1879– 

1972), danes pa se uporabljata po vsem svetu. 

Kratka zgodovina 'Šole za odkrivanje glasu' 

Valborg Svårdström je bila zelo nadarjena deklica in je 

bila že s petnajstimi leti sprejeta na Kraljevsko glasbeno 

akademijo v Stockholmu kot študentka petja. Po nekaj letih 

študija je pričela čutiti težave pri petju, med drugim je 

začela tudi izgubljati visoke tone. Kljub težavam je uspela 

pri enaindvajsetih nastopiti v operi in postala je njena 

stalna članica. S tem pa so postale zahteve za njen glas 

vedno večje, z njimi pa je rastel tudi napor in težave, dokler 

ni po nekaj letih kariere ostala brez glasu. Z učenjem 

petja, s kakršnim se je do tedaj srečevala, Valborg ni bila 

zadovoljna, zato je začela sama raziskovati in razvijati nov 

pristop do glasu. Spomnila se je, kako je zvenel njen glas, 

ko se petja še ni učila. Imel je prizvok, ki ga je opisala kot 

NG (npr. če izgovorimo 'bingo') in iz tega je začela oblikovati 

vaje. Z njimi si je postopoma povrnila glas in nadaljevala 

svojo uspešno kariero. Kasneje je postala zelo znana 

in priznana operna pevka. Svojo metodo petja je razvijala 

dolga leta in jo poimenovala 'Šola za odkrivanje glasu'. Na 

tej poti je imel pomembno vlogo tudi dr. Rudolf Steiner. 

Njuno sodelovanje (1912–1924) je vodilo do prepoznavanja 

'Šole za odkrivanje glasu' kot prave poti za šolanje glasu. 

Nekateri med njenimi učenci so bili zdravniki, ki so se 

osebno prepričali o blagodejnosti njene metode petja za 

zdravje, kar je postavilo temelj za poznejši razvoj njene terapevtske 

uporabe. Danes ima 'Šola za odkrivanje glasu' 

umetniški, pedagoški in terapevtski pristop. 

Osvobajanje glasu 

Mnogi pristopi k petju obravnavajo glas kot 'objekt' ali 

'stvar', kot produkt telesa. V 'Šoli za odkrivanje glasu' se 

glas obravnava kot nekaj nematerialnega, kar se le manifestira 

preko telesnosti. Glas je nekaj, kar živi in prežema 

vsakega človeka, vendar je lahko 'ujet' zaradi fizioloških 

in drugih preprek. Pri tej metodi je tendenca te prepreke 

odstraniti, da bi se odkrilo, kar vsak človek skriva v sebi. 

Zato ne govorimo o treniranju glasu, temveč o njegovem 

osvobajanju oz. odkrivanju. 

Na začetku je treba reči, da se vsi, ki lahko normalno 

govorijo, lahko naučijo tudi peti. 

Potem je treba vedeti, da se poje s celim telesom, ne le s 

posameznimi organi ali deli telesa. Petje je izraz celotnega 

človekovega bitja. 

Valborg 

Werbeck-Svårdström 

Terapija s petjem 

Petje in tako tudi terapija s petjem deluje na fizično, 

duševno in duhovno v človeku. V terapiji 'Šole za odkrivanje 

glasu' se elementi petja in zakonitosti glasbe dojemajo 

kot arhetipske oblikotvorne sile človeškega bitja. Ko 

človek poje, se te sile povezujejo, v tej terapiji s petjem 

pa postanejo delujoče. Ko glas odzvanja v telesu, zaustavljena 

energija ponovno steče in prebujajo se lastne 

zdravilne moči. S pomočjo soglasnikov, ki v sebi skrivajo 

oblikotvorne sile, ki delujejo tudi v človekovem telesu, in 

samoglasnikov, dodanih h glasbenim elementom ter ritmičnim 

gibom dihanja, se oblikujejo specifične vaje, ki se 

pod vodstvom terapevta individualno predelujejo. 

Ta terapija s petjem je lahko uspešna tudi pri delu z 

ljudmi s posebnimi potrebami – v ustvarjanju stika z 


U t r i n k i 

osebami, ki so bile označene kot nekooperativne in nekomunikativne, 

pri umirjanju in preusmerjanju zmedenih 

in senilnih, pri odvrnitvi psihotičnih pacientov od 

njihovega destruktivnega in agresivnega obnašanja, njihovih 

halucinacij in fiksnih idej. 

Blagodejnost za telo 

Terapija s petjem lahko poglobi dihanje, poveča cirkulacijo 

in izboljša metabolizem. Naše telo ohranja zdravo 

in izboljšuje njegovo delovanje. S petjem se lahko ublažijo 

in celo odstranijo nekateri fizični simptomi, kot so: 

hladne noge, plitvo dihanje, astma, jecljanje, zaprtost, 

padec imunskega sistema, bolečina ... 

Blagodejnost za dušo 

Petje seveda ne deluje dobro samo telesu, temveč tudi 

zdravju naše duše. Odstrani ali ublaži lahko strah in 

sram, poveča samozavest, lahko pa tudi osvobodi osebo, 

saj je ujet glas isto kot ujeta oseba. Delo na glasu ni 

nikoli samo delo na glasu, to je vedno tudi delo na sebi. 

Veliko ljudi, ki trpi zaradi kompleksa manjvrednosti in 

drugih psiholoških motenj, bi se lahko osvobodilo, če bi 

se njihove skrite, nerazvite ali celo zakrčene umetniške 

sposobnosti kultivirale na pravi način. 

Seveda ne bo vsak, ki zapoje, osvobodil svet, vendar lahko 

naredi življenje sebi bolj prijetno, lahko npr. reče – če 

sem se naučil eno pesem, se lahko tudi drugo, tretjo ... Če 

imam pogum zapeti pred drugimi, lahko pristopim k dekletu/fantu, 

najdem boljšo službo, poskusim živeti v drugem 

mestu, drugi državi ... Lahko poskusim narediti vse, 

kar še nisem, pa bi rad. Lahko vsaj poskusim spremeniti 

svoje življenje. Takšno petje lahko spremeni človeka. 

'Šola za odkrivanje glasu' ali skrajšano 

'werbeck petje' pri nas 

Na področju bivše Jugoslavije deluje do sedaj edini 

učitelj te šole in terapevtskega petja po tej metodi, 

prof. psih. Baldo Mikulič, ki ima tudi bogate izkušnje. 

Delavnice izvaja v Sloveniji, na Češkem, Hrvaškem, 

Slovaškem, v Srbiji ... Na delavnicah poskuša pokazati 

ljudem, da je glas nekaj njihovega, nekaj, kar imajo 

in kar lahko uporabljajo na lažji, svobodnejši, bogatejši 

način. Na delavnicah uči, kako odvreči nepotrebne gibe 

in zmanjšati napetost pri petju, s terapevtskimi vajami 

dihanja sproščamo telo, z vajami za 'osvobajanje glasu' 

poskušamo glas osvoboditi telesnosti, to pomeni, da se 

ne napenjamo (predvsem grlo), ko pojemo. S pomočjo 

'vaj za širjenje glasu' dobi glas večji volumen in lepši 

zven. Na koncu vsa ta odkritja o svojem glasu in o sebi 

zberemo v petju pesmi. 

Simona Pajk, razredničarka 7. b 

Astronomija in 

slovenščina v 7. b 

V 

sedmem 

razredu je 'smrt otroštva' skoraj 

dokončna. V vsakem dvanajstletniku oz. 

trinajstletniku se počasi rojeva nov posameznik. 

Ni lahko postajati odrasel, odkrivati moč lastne 

volje, ugotavljati, da svet še zdaleč ni le lep … In 

morda je ravno zato astronomija v tem obdobju tako 

zelo zanimiva, še bolj čarobno vabljiva kot sicer. Neskončne 

razdalje, pobeg v vzporedno vesolje, kjer se 

vse ravna po mojih pravilih (in ne po neumnih zahtevah, 

ki jih postavljajo starši in učitelji), iskanje najsvetlejše 

zvezde (ki morda sploh ni na nebu, pač pa čisto 

blizu tebe – v razredu – in ima modre oči), upreti se 

sili gravitacije, svobodno pluti po vesolju … To so želje 

in sanje slehernika v 'vesoljski ladji 7. b ' (in najbrž še 

koga)! 

In kaj stori 'kapitan' take vesoljske ladje, če hoče preživeti 

in ohraniti vsaj nekaj spoštovanja, ki pripada 

njegovemu položaju ? Išče nove in nove planete in vsak 

dan znova pristane tam, kjer je zrak lahkotnejši, kjer 

je veliko smejalnih plinov, kjer sile gravitacije niso premočne 

– tako, da 'teža življenja' ni preveč huda. Razlaga 

svoji 'posadki', da med tistimi milijardami zvezd 

obstaja 27 ultra-super srečnih orjakinj, ki pripadajo 

– po ena – vsakemu izmed njih! 

In tako se zgodi, da se na vesoljskem popotovanju 

dostikrat znajdemo za Luno in takrat nastanejo taki 

zapisi … 

Naslednja delavnica v Ljubljani bo v mesecu maju, informacije 

pa lahko dobite tudi na www.orpheus.hr 

Poleg vikend delavnic ima tudi intenzivne tedne v času 

počitnic (Pelješac, Krk, Šibenik). Jeseni 2016 bo pričel z 

drugim krogom izobraževanja po metodi 'Šole za odkrivanje 

glasu', ki traja štiri leta. 

prevedla Breda Pavlovič 


U t r i n k i 

V tvoji glavi je črna luknja! Urban 

Rojen je pod srečno zvezdo. Patrik 

Na Soncu je pekel klobase! Enej 

Vse, kar se svetlika, ni zvezda! Melvin 

Hodila je za njim, kot bila bi njegov satelit! Alma 

Tako bled si kot Sirius! Paulina 

Tako se je udaril, da je videl vse zvezde. Gal H. 

Velik je kot Arctus! Zvjezdan 

Nos ima večji, kot je Arctus. Jin 

Žareč kot Sonce! Matija 

Obraz je imel rdeč kot Mars! Tia K. 

Debel je kot Jupiter. Manca 

Učitelj je postal zelen kot Uran! Gal L. 

Bleda je kot Luna. Tara 

Moja babi misli, da mislim, da je ona za Luno! Maks 

Hitela sem, vendar mi niti svetlobna hitrost ne bi pomagala, 

da ne bi zamudila pouka. 

'Tako sem jezna nate, da bi te poslala v drugo Galaksijo, 

ne samo v kot!' je rekla učiteljica. 

Nisem ji mogla odgovoriti, saj mi je vse izgovore posrkala 

črna luknja v moji glavi. Lara 

Vesoljski spor 

VENERA KRALJICA ŽENSKEGA JE SPOLA, 

NASPROTI GLEDA MARS – Z MOŠKEGA PRESTOLA. 

JEZITA DRUG NA DRUGEGA SE ZLO 

IN VENERA MARSU GROZI, DA RAZPOČILA SE BO! 

MARS NAŠOPIRJEN, Z VIŠKA JO GLEDA 

IN VENERA POSTANE ČISTO BLEDA! 

'KAKO ŽELIM SI DRUGO BARVO IMETI!' 

REČE VENERA IN SE ZAČNE V DRUGO SMER VRTETI. 

ZEMLJA PA TA SPOR OPAZUJE, 

SEGRELA SE JE, SAJ POSTAJA VEDNO HUJE. 

VENERA BLEDA JOKA, 

MARS , OD JEZE RDEČ, NA VES GLAS STOKA. 

NATO PA ZEMLJA SE VMEŠA: 

'KONEC NAJ BO TEGA PREPIRA, DA BOMO IMELI KONČNO 

MAL MIRU IN DA NE BO ŠLO VSE PO ZLU!' 

TAKO TA SPOR JE BIL KONČAN 

VESELI SO BLI VSI – 

ŠE NAJBOLJ PA URAN! 

Žana Polšak Vahter 

Drugačnost 

bogati 

 

Mojka Končar 

Kaj pravzaprav pomeni beseda drugačnost? 

Drugačnost pomeni, da se nekaj ali nekdo 

razlikuje od nas. Pomeni, da nekdo veruje, 

deluje, je videti, razmišlja in živi na drugačen način kot 

mi. Pomeni, da smo tudi mi njemu – drugačni. 

Ko slišim besedo drugačen, nehote dobim neke 

druge asociacije, ki pa pravzaprav nimajo veze s prvotnim 

in neodvisnim pomenom te besede. Pomislim 

na nekaj, kar mi ni blizu, česar ne poznam, kar mi, 

posledično, lahko škoduje. 

Danes vem, da zelo verjetno razmišljam zelo pristransko. 

Ko poslušam to in ono mnenje, medije, 

ljudi, ki so izobraženi, pa tudi tiste, ki niso, ljudi, ki 

so za, ljudi, ki so proti, ljudi, ki sploh ne vedo, za kaj 

so, ljudi, ki bodo zmeraj proti, pa tudi ne vedo, čemu 

bodo vedno proti, se zavedam, da pravzaprav ne razmišljam 

več razsodno. In tako pridem do spoznanja, 

da lahko pišem le še iz svojih izkušenj, če želim vsaj 

približno ostati zvesta sebi in svojim stališčem. 

Minilo je že kar nekaj časa od takrat, ko so v Slovenijo 

prišle prve novice o beguncih. Priznati moram, 

da sem takrat v očeh ljudi zaznala presenečenje, negotovost, 

strah, v nekaterih pogum, v drugih ogorčenost, 

egoizem. Ta mnenja so se sčasoma spreminjala 

in se prenašala, od ust do ust. V dani situaciji sem 

bolje spoznala mnogo ljudi, tudi tiste, ki sem jih poznala 

že prej (vsaj mislila sem, da jih). Ljudje so se 

razkrili v tisti svoji pravi, resnični luči. 

Nekateri so se z 'drugačnostjo' spoprijeli na pogumen 

način. Nekateri so bili strašno pametni, govoričili, 

razglabljali in pametovali so o tem, kako bi bilo 

nujno nekaj ukreniti. Spet drugi pa so bili tako odločno 

proti, da me je postalo strah ob spoznanju, kaj 

vse lahko strah privleče na plano iz človeka. 

Prišla je množica ljudi. Odprli smo začasne begunske 

centre, ljudje so bili pripravljeni pomagati. Ljudje, 

ki so vedeli, kako je, če nimaš, ti ljudje so bili 

pripravljeni pomagati. V ozadju pa se je vedno porajalo 

vprašanje, ali delamo prav. Kaj bo, ko ne bomo 

več zmogli? 


O E G o r e n j s k a 

Kaj bo, če bo ta množica tujcev preplavila naš 

prostor, našo kulturo, naše običaje, našo vero, naš 

jezik, našo tradicijo? Ljudje so spoznavali tujce, 

tujci so postali znanci, znanci, pa tudi – ljudje. 

Morda nas bo ta proces preseljevanja spet opomnil, 

da je drugačnost dobra. Da se nima smisla 

bati drug drugega zaradi svojih zadržkov, predsodkov 

in strahov. 

Da so na svetu že enkrat poskušali doseči to, da 

bi obstajala le ena rasa ljudi, pa smo bili vsi proti 

temu. 

Da je na svetu za vse dovolj vsega, če smo spoštljivi, 

strpni in človeški drug z drugim. 

Da nam naše vere, kulture in običajev ne more 

vzeti nihče, če zares verjamemo. 

Da je drugačnost nekaj, kar nam širi obzorja, nas 

izobrazi, poveže in združi. 

Da ni bolj naravnih vezi med narodi, kot so sočutje, 

prijaznost in pomoč sočloveku. 

Da s tem, ko pomagamo drugim, v bistvu dajemo 

'svetu', v katerem se bo slej kot prej našel nekdo, 

katerega pomoč bomo potrebovali mi, sami. 

Drugačnost bogati. Odkriva resnico, zahteva pogum 

in borbo s samim seboj. 

Ne glede na to, koliko smo dali, tako materialno 

kot humanitarno, smo po drugi strani dobili nekaj, 

kar se ne da dobiti nikjer drugje kot v srcih 

ljudi. 

Stopili smo skupaj, obnovili vezi in zaupanje 

vase. 

Nekateri smo celo spoznali, da smo ljudje včasih 

malce nepremišljeni, ko se pred priložnostjo 'biti 

človeški' obdamo z žico, se zapremo v sobe in pišemo 

o tem, da nas drugačnost bogati. 

Po Savi 

smo spustili 

Gregorčke 

 

Katarina Bertoncelj 

V 

vrtcu Jutranja zarja v Struževem smo na 

predvečer praznika, ko se ptički ženijo, 11. 

marca, pripravili družinsko srečanje. Ob 

pesmi in zvokih kitare izdelali pa smo izdelali tudi 

Gregorčke. 

Bil je teden pred Gregorjevim. V ponedeljek je predstavnica 

staršev Claudia že navsezgodaj preverila 

vremensko napoved in ker je bilo za petek napovedano 

lepo vreme (končno, po dolgem času kapljanja z 

neba), nas je starše na pobudo vzgojiteljice povabila, 

da bi v petek popoldne organizirali piknik pred vrtcem. 

Zvenelo je obetavno, saj sončni žarki v malem 

parku ob vrtcu prav blagodejno pobožajo. In takšen 

je bil tudi odziv. Skoraj vsi smo potrdili svoj prihod. 

Kot pri vsakem dogodku, je bila tudi pri tem najpomembnejša 

predpriprava. Mmmm, peka dobrot... 

Ideje, kaj bi spekli, so sredi tedna kar vrele iz moje 

hčere in na koncu je bilo treba speči kolačke, ker je 

sama srečanje poimenovala kar 'praznik kolačkov'. 

Priprava kolačkov je bila pravzaprav že uvod v celoten 

dogodek. Kako lepo je videti takšno pričakovanje 

v otroških očeh. Pa kako se otrok počuti posebnega 

in počaščenega, kadar njegov vrtec obiščejo tudi 

starši. Vrtec je pomemben del otrokovega življenja in 

ko se snidemo z otrokom na vrtčevskem terenu, mu 

s tem damo vedeti, da sprejemamo ta ogromen del 

njegovega časa, ki kot odtis ostaja v njegovem telesu. 

Petek je seveda želel biti malce nagajiv in je poklical 

oblake, da so zakrili sončne žarke, ki bi se jim vsi 

tako radi nastavljali. A nič ne de, če ni žarkov od 

zunaj, je žar treba poiskati v sebi. In tako so se okoli 

16h začele z nevidnimi niti plesti vezi skupine, ki jo 

je skupaj privedla in povezala otroška radost. In ko 

so iz igralnice začela hiteti naša rdečelična sončeca, 

majhna po višini in velika po svojem žarenju, se je 

praznik resnično začel. 

20 



Ali se otroci še 

vedno radi igrajo? 

 

K. N. Jensterle 

Najprej smo okrepili telo z domačimi priboljški in 

toplim čajem, kar je pripomoglo k temu, da smo v 

sebi našli ustvarjalno iskrico, ki je iz snopov suhega 

vejeva in vrvi pričarala male splave. Z zlaganjem 

vejic so se trudili moški, ženske pa smo izdelale (dišeče) 

svečke iz čebeljega voska. Otroci so se razživeli 

ob otroških pesmih, ki jih je s kitaro in glasom oživila 

Claudia. Da je bilo orkestralno vzdušje popolno so 

poskrbeli tudi mali glasbeniki, ki so jo čisto spontano 

spremljali na zvončkih, z orglicami, flavto, paličicami 

in raznimi drugimi tolkali. In ob tako čudoviti 

glasbi smo pričakali večerni mrak. 

Na splave smo postavili svečke in se v večeru, dišečem 

po pomladi, sprehodili do Save, da bi preizkusili, 

ali smo izdelali splave ali podmornice. Osvetljeni 

splavi, ki so se pomikali po mirni vodni gladini so 

nežno ubirali strune upanja: 'Pomlad je tu. Jutri se 

ptički ženijo.' Med njimi je bila tudi mala orehova 

lupina z malo svečko, ki je sporočala, da ni pomembno, 

koliko si majhen, če imaš notranjo moč, ki te 

žene naprej, lahko premagaš vsakršno oviro. 

In če smo novembra ob prazniku svetilk simbolno prižgali 

naše notranje luči, da so nas spremljale v temnejšem 

delu leta, smo pred Gregorjevim pozdravili čas, ko 

se življenje obrne navzven. Posadili pa smo tudi seme 

povezanosti med waldorfskimi družinami, za katerega 

upamo, da bo zraslo v mogočno drevo z obilo sadu. 

Igre so danes najbolj odločilen element izobraževanja, 

ker nas zbujajo, nam pomagajo ozavestiti, kdo smo in 

kako smo povezani drug z drugim. Na Gorenjskem 

imamo enkrat tedensko namesto iger pohodništvo, enkrat 

pa si privoščimo prave igre v telovadnici. Če jo sploh 

lahko še tako imenujemo. Je namreč le še prazen prostor, 

za katerega nam vsako leto obljubijo, da ga bodo zrušili. 

Zaenkrat se na srečo za kaj takega še ni našlo denarja. Tako 

ostajamo v Partizanu. Toda stavba ima dušo. Otroke nekaj 

v njej spravlja v nenehen smeh in jim daje eksplozivno moč. 

Zadnjič sta se na pohodu pogovarjala dva prvošolca: 

'Kaj imaš ti najraje v šoli? Pohodništvo ali igre?' 

'Hmmm, oboje.' 

Ne eden ne drugi nista niti pomislila na kakšen drug 

predmet. 

Torej se otroci še vedno zelo radi gibajo, hkrati pa se 

skoraj ne znajo več igrati spontano. Današnji otroci, 

zasičeni z medijskimi elementi, si še vedno nekje v globini 

želijo igrati s frnikulami, skakati čez kolebnico, se 

igrati ristanc. Toda sami se teh iger ne bodo več lotili. 

Od nas je odvisno, kako se bodo igrali. Če ponudimo 

pravo aktivnost, nastopi mir in ugodje. Ko otroke učimo 

igre, se med seboj povezujejo. S tem jih vrnemo 

v svoje telo in zdravimo njihove čute. Kajti gibanje in 

ravnotežje sta čutni aktivnosti. 



Gibanje vodi naravo našega mišljenja, riše naš temperament 

in naše misli o svetu. Ker se premikamo vedno 

manj spontano, kot bi se morali (namesto da bi hodili 

peš, se vozimo od vrat do vrat), smo vedno manj povezani 

s čutom za gib. Za gib niso odgovorne le mišice in 

volja, ampak tudi svet. Gib je odgovor, reakcija na svet, 

ki nas obdaja. Je izvor našega občutka za smisel. Če kaj 

zmoti čutilo za gib, je porušeno tudi občutek za smisel. 

Pri čutu za ravnotežje pa gre za povezavo med gravitacijo 

zemlje in našim lastnim telesom. Kadar čut za 

ravnotežje dela na zdrav način, nismo sposobni le stati 

vzravnano in se pomikati po svetu brez da bi nihali, 

ampak imamo še en bolj subtilen občutek. Občutek 

notranje varnosti in miru. 

Zato v našem starem Partizanu ... Ogromno je iger za 

razvijanje ravnotežja, koordinacije in giba. In glasnega 

otroškega smeha, ki ne pride le iz grla, ampak naravnost 

iz srca. 

Loti Stary, 4. razred 

Črna kobila 

Spoznala sem čudovitega konja. 

To je bila črna kobila z bordo 

rdečo uzdo. Korake je imela tako 

lepe, da sem obstala, ko je začela teči. Njena 

dlaka je bila mehka in njen dah topel, kot 

da bi pihalo iz kmečke peči. Tudi podkvice 

so se ji bleščale kot zvezde na nebu. Ta 

kobila me je tako očarala, da sem jo opisala. 

Upam, da bo tudi vas očarala kakšna žival 

in se boste tudi sami lotili pisanja. 

22 Waldorfske novice 

22


Tadeja Štular, 

waldorfska vzgojiteljica in mama dveletnika 

Šola za starše 

ali nič hudega, če ga kdaj 

tudi kaj polomimo 

Čarobni čas za igro 

 

Sonja Hudeček 

Tudi letos smo v waldorfskem vrtcu Čebelica v 

Radovljici začeli z igralnimi uricami. Čarobni 

svet proste igre obiskujejo otroci, stari od 

dveh do štirih let. Skupaj s svojimi starši tako lahko 

dobijo kratek vpogled v naše delo v waldorfskem vrtcu. 

Zberemo se v garderobi, potem pa jih s pesmico pospremiva 

v igralnico, kjer jih že čakajo blazinice. Ob 

pomoči staršev se vsi posedemo in prižgemo svečko. 

Zavlada tišina in male očke gledajo v pričakovanju. 

Sledi skupni pozdrav in prstni igrici, nato pa prosta 

igra. Najraje kuhajo, plezajo na plezala in se gugajo 

na konjičkih. 

Starše usmeriva k mizi, kjer jih že čaka ročno delo. 

Letos šivajo pisane kronice, s katerimi se naši otroci 

tako radi igrajo v vrtcu. Še atiji so dokazali, da se 

znajo spopasti tudi s šivanko. 

Ko je čas, spet ob pesmici pospravimo igračke, si 

umijemo roke in sedemo k mizi. Čas je za malico. In 

mamice vedo povedati, da jabolka še nikoli niso bila 

tako slastna! Po malici jih pospremiva v garderobo, 

kjer se poslovimo. 

Urice potekajo sedemkrat, z otroki in starši sva teti 

Alenka in Sonja. 

V 

waldorfski 

šoli in vrtcu v Radovljici smo imeli 

čast, da smo gostili Šolo za starše, ki jo je vodil 

gospod Godi Keller. 

Vtisi udeležencev so bili enotni: 

Predavanja Godija Kellerja sem se udeležila prvič. Zaradi 

vseh dobrih komentarjev, ki sem jih slišala. In res 

je preseglo tudi moja pričakovanja. Zanimivo od prve do 

zadnje besede, polno humorja in doživetih zgodb. Ne 

ponuja receptov in vzgojnih nasvetov, kako spremeniti 

otroka, ampak kako mu prisluhniti in zaupati. Ob tem 

pa zaupati sebi, da vse poteka prav tako, kot mora. Zagotovo 

bom še obiskala njegova predavanja. 

Sabina, mamica skoraj triletnika 

Waldorfska šola nam je omogočila Šolo za starše z Godijem 

Kellerjem v Radovljici, kar je bilo odlično. Godi nas 

je popeljal v svet zgodb, v katerih smo se lahko prepoznali 

v vlogi otrok in staršev. Njegov zanos in ljubezen sta v 

nas razblinila strah pred največjimi starševskimi izzivi. 

Anja, mamica 

Predavanja Godija Kellerja se vedno rada udeležim. 

Je poln elana in pozitivne energije, ki se je človek hitro 

naleze. Vsako srečanje z njim je novo spoznanje. Svoje 

znanje podaja na zelo duhovit način, teorijo pa podkrepi 

s številnimi znimivimi zgodbami iz svojega dolgoletnega 

dela z otroki in mladostniki. Z njegovimi nasveti in napotki 

mnogo bolje razumem, kaj se plete v malih glavicah 

mojih otrok, in jima ob krizah lažje stojim ob strani. 

Nina, mamica 

Odleglo mi je. In lažje sem zadihala. Vsakodnevno 

vztrajanje pri postavljanju meja svojim otrokom me je 

postavilo v položaj, ko nisem bila več prepričana, da delam 

prav. Preprosto popustiti bi bilo veliko lažje. V šoli 

za starše nam Godi pojasni, da je postavljanje meja 

otrokom nujno potrebno, saj jim s tem damo možnost, 

da se lahko borijo za svojo svobodo. Tudi če imamo včasih 

občutek, da je preveč, je postavljanje meja naša dolžnost. 

Udeležba v šoli za starše mi je omogočila pogled 

na vzgojo skozi drugačne oči. Da o Godijevih nepozabnih 

zgodbah niti ne govorim. 

Erna, mamica 5- in 9-letnice 


Sama sem se seveda šole tudi z velikim pričakovanjem 

udeležila in kar je težko opisati, je vedrina, ostrina, 

modrost, življenjska moč in humor, ki sijeta iz predavateljeve 

pojave. Množica grenko-sladkih resničnih 

življenjskih zgodb, ki podpirajo pedagoško znanje in 

izjemen dar pripovedovanja te enostavno morajo pritegniti 

in tri ure (kolikor je trajalo eno srečanje) minejo, 

kot bi mignil. In čeprav sem opravila waldorfsko izobraževanje, 

je veliko Godijevih besed odmevalo v meni. 

Pustilo sledi. Se me spet dotaknilo. 

Zato nikakor ne morem izpustiti modrosti, ki smo jih 

bili deležni. Prvič ali pa še enkrat. Nikoli pa premalokrat. 

Navdušila me je izjava, da se moramo kriz, ki se 

pojavljajo v otrokovem življenju, VESELITI. (Prva je pri 

treh letih, ko se začne upirati z glasnimi NE!!, druga 

okrog devetega, desetega leta, ko spozna, da starši niso 

popolni in da so oni umrljivi, in seveda okrog 12. leta, 

puberteta.) Otrok se s temi koraki osamosvaja. V vsaki 

starosti malo bolj. Naloga otroka je, da se v dvajsetih 

letih 'znebi staršev'. Pomembno je, da se kot starši zavedamo, 

da ko kriza pride, je bo tudi enkrat konec. Ne 

skušamo je olepšati, ampak jo enostavno sprejmemo 

tako, kot je. Otrokova in tudi naša pot je od odvisnosti 

k neodvisnosti in od varnosti k svobodi. Varnost je delo 

staršev, svoboda je delo otrok. Zato je pomembno otroku 

dati meje. Če otroku nikoli ne rečemo ne, kako naj 

potem postane svoboden? 

Otroku moramo dati izzive. In ko jih zmore, zraste! 

Seveda ga moramo poznati in mu ponuditi toliko in na 

način, ki ga potrebuje. 

Vsako obdobje zahteva nekoliko drugačen pristop k 

otroku. V prvih sedmih letih morajo otroci izkusiti, da je 

svet DOBER. Odrasel mu je vzornik in otroci vse sprejemajo 

preko dejanj. Od sedmega do 12. leta (puberteta) 

morajo čutiti, da je svet LEP. V tem obdobju je pomembno, 

da ustvarimo prijetno vzdušje. Odrasel v tem obdobju 

naj bo avtoriteta. To pomeni, da se mi odločamo za 

drugo osebo (otroka). Naše odločitve naj bodo močne, 

odločno in brez agresije moramo otroku dati občutek 

varnosti. V času okrog 12., 13. leta pa se stvari drastično 

spremenijo. Razdalja postane nekaj naravnega. Tu 

nam prijetno vzdušje in čustva ne bodo pomagali. Otroci 

imajo svojih dovolj. Sedaj potrebujejo RESNICO in da 

smo ob njih z ramo ob rami. Njihov vodnik. 

Vsak starš ima običajno neki ideal o tem, kakšen naj 

bo njegov otrok. Pomembno pa je, da v sebi najdemo 

delček, ki je tak kot naš otrok ENOSTAVNO JE. Gospod 

Keller poudarja pomen samovzgoje. Torej, če želimo pri 

otroku nekaj spremeniti, počnimo to mi. Če želimo, da 

se več giblje, se gibljimo mi, če želimo, da se igra, se 

igrajmo mi ... Ob tem je povedal krasen primer staršev, 

ki so tarnali, kako njihov dvanajstletni fant neprestano 

čepi v svoji sobi in igra računalniške igrice. Vprašal je 

starša, kaj onadva počneta zvečer. Hitro sta spoznala, 

da sine pravzaprav 'visi' na računalniku tako kot onadva. 

Gospod Keller ju je vprašal, če bi se lahko en večer 

igrala npr. Človek ne jezi se. Ampak samo, če jima je 

igra res všeč. In igrata naj jo v prostoru, ki je najdlje 

od fantove sobe. Fanta naj pa pustita pri miru. On je v 

svojem svetu in nima nobenih težav. Starša sta poskusila 

in ko sta naslednji teden spet prišla na srečanje je 

Godi takoj videl, da je zadeva bila popoln uspeh. Pripovedovala 

sta, kako je oče ves čas izgubljal in mu je to 

šlo res slabo od rok. Skratka, v igri sta uživala in bila 

glasna, se smejala in jezila in to je seveda pritegnilo 

sina., ki je pokukal skozi vrata in ga je zanimalo, kaj 

počneta. Seveda sta ga poslala stran, 'na računalnik'. 

'Motiš mamo in očeta, ki se igrata!' To je fanta pritegnilo. 

Čez mesec dni so se starši spet oglasili. Življenje se 

ni veliko spremenilo, ampak enkrat na teden se igrajo 

skupaj 'Človek ne jezi se' in tisti, ki vztraja na tem, je 

ravno njun sin. Gre za samovzgojo, dinamiko in veselje 

do življenja. Otroci se življenju ne morejo upreti in če 

ga bomo radostno živeli, nam bodo otroci sledili. 

Za konec pa samo še ena misel, na katero se spomnim 

vsak dan. Kar se otroci naučijo najbolj zgodaj 

(0-7 let), v človeku ostane najdlje. Če v tem obdobju 

dobijo občutek, da je svet dober, jim bo to pomagalo 

prebroditi viharje življenja. Če so slišali dovolj pravljic, 

zapeli dovolj pesmic, veliko časa preživeli zunaj v gibanju, 

jim bo to dalo zaupanje v svet in notranjo moč, 

ko jo bodo potrebovali. Ne matematično znanje, ampak 

zaupanje v svet jim bo pomagalo, če se bodo pri 40 letih 

ločili, doživeli brodolom ... 

Dragi starši ... Srečno na vaši ladji starševstva. In nič 

hudega tudi, če ga kdaj kaj polomite. Godi pravi, da 

otroci ob tem čutijo solidarnost. 

24 


Z g o d b a 

Godi Keller 

Bodite previdni 

glede vaših dvomov 

V 

otroštvu sem mnogo let prosil svojega angela, da 

mi pomaga biti dovolj pobožen, da bom lahko 

prišel v nebesa. Nisem čisto prepričan, ampak 

mislim, da sem se pogovarjal s svojim angelom. Moj brat se je 

verjetno pogovarjal s svojim, toda nikoli nisva govorila o tem. 

Otroci običajno duhovnih stvari ne naredijo trivialnih s tem, 

da bi o njih govorili. Za nas so bili ti angeli prav tako resnični 

kot negotovi, saj se nanje nismo obračali s pozicije razuma, 

ampak je bila to neke vrste navada. Naša večerna molitev je 

bila na neki način podobna topli odeji, pod katero smo ležali, 

in dajala nam je enak obredni občutek tolažbe in ugodja. 

Z leti je angel izgineval in izginil nekam v skriti kotiček 

znotraj mene. Ne vem, ali je še vedno tam, dosti 

tega daje slutiti, da je. Zato nisem primeren za debato 

o pravih in nepravih angelih. Drugi se zdijo bolj prepričani 

glede teh stvari. To so tisti, ki so našli resnico. 

Popolnoma so prepričani glede angelov, Boga in tako 

dalje, bodisi da v njihov obstoj verjamejo bodisi da ne. 

Tem bi rad povedal naslednjo zgodbo: 

V skromnem stanovanju je nekoč živel, morda še vedno 

živi, poročen par. Na srečo, v tem primeru, nista imela 

otrok. Ljubila in spoštovala sta drug drugega, tako kot 

je za poročene ljudi tudi prav. In vse bi se lahko končalo 

čudovito, če mož ne bi igral čela. Njegovo igranje njuni 

zvezi ni dodalo neke dodatne estetske razsežnosti, temveč 

prav nasprotno. Kajti mož je igral le en ton. 

Bralec si lahko predstavlja, da je moralo to sčasoma 

za njegovo ženo postati težko. Njeni dobro premišljeni 

pomisleki/ugovori niso imeli nič opraviti s smislom za 

glasbo. Nič takega. Preprosto povedano, njegova glasba 

ji je šla na živce; motila jo je. Bila je je sita, postala je 

izčrpana in obupana. 

Dokler si ni nekega dne drznila težave omeniti, čeprav 

bi to lahko ogrozilo njuno zakonsko harmonijo. 

'Poslušaj,' je rekla. 'Razmišljala sem o tvoji glasbi.' 

'Ali res?' je vljudno odgovoril on in prekinil svoje igranje. 

'Razmišljala sem, da bi mogoče lahko igral bolj tako 

kot drugi glasbeniki.' 

'In kako igrajo drugi glasbeniki?' je vprašal brez sence 

ironije. 

'No, ne igrajo samo enega tona, ampak bolj zaradi tega, 

ker se potem pojavi melodija in včasih gre navzgor, drugič 

pa navzdol. Ali ne bi mogel tudi ti igrati tako?' 

Zdaj je mož razumel. Potrpežljivo in ljubeznivo je pogledal 

svojo soprogo in rekel: 'Ženska, tvoji lasje so dolgi, 

ampak tvoja pamet je kratka. Drugi glasbeniki samo 

poskušajo najti pravi ton. Vidiš, jaz sem ga našel.' 

Čarobnost te zgodbe ni v tem, da se je čelist motil. Kar 

se mene tiče, je lahko imel tudi prav in samo prihodnost 

bo pokazala, ali je res, daleč pred časom, našel pravi ton. 

Enako se lahko navsezadnje pokaže, da so imeli prav 

katoliki ali šiiti ali suniti, mormoni ali ateisti. Na koncu 

časa bodo tisti, ki so imeli prav, slavili zmago nad tistimi, 

ki niso imeli prav. Ali jim lahko odpustijo? Razen 

če so imeli prav ateisti, kajti potem ne bo nikogar, ki bi 

slavil ali odpuščal. Ni mi mar, saj nisem našel resnice, 

vendar jo iščem. Predvsem mi je mar glasbe. Torej ni 

dovolj le en ton. Mora jih biti veliko. In lahko gredo nekoliko 

gor in nekoliko dol. 

Zato se lepo imejte, mrmrajte svojo melodijo in bodite 

previdni glede svojih dvomov.

Waldorfske novice - Pomlad 2016

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?