Waldorfske novice - Poletje 2016

K a z a l o 

Waldorfske novice 

Časopis Waldorfske šole Ljubljana 

POLETJE 2016, ZAPOREDNA ŠT. 90 

Waldorfska šola Ljubljana 

Streliška 12, 1000 Ljubljana 

www.waldorf.si, tajnistvo@waldorf.si 

Izdajatelj: 

PARSIVAL, zavod, Ljubljana 

Kašeljska cesta 150 C, 1260 Ljubljana-Polje 

Tel: 031 725 909 

DŠ: 94313008, TR: 02031-0254286474 

Splet: www.svitanje.si, revija@svitanje.si 

Uredniški odbor: 

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič, 

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš, 

Mario Čuletić, Simona Pajk, Boštjan Štrajhar 

Sodelavci: 

Sue Palmer, David L. Brierley, Godi Keller, 

Magda Mlekuž, Ivana Marušič, Martin Baker, 

Marko Blaznik, Marta Ivanušič, 

Gregor Kovačič Bajt, Helena Biffio Zorko, 

Tatjana Penič, Jasmina Kranjc Šimerk, 

Barbara Snedič, Mateja Korošec, 

Viktorija Kovačič, Petra Mohorič, 

Hadeja Adeva Horvat 

Fotografije: 

Nadja Lazar, Gregor Kovačič Bajt, 

Marko Blaznik, arhiv WŠL, arhiv OE Savinja, 

arhiv OE Gorenjska (vrtec in šola), 

arhiv Inštitut Sofijin Izvir Maribor 

Naslovnica: 

Vesna Lukič 

Lektoriranje: 

Tatjana Kamenšek 

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk, zzigc.net 

Uvodnik 3 

Širimo obzorja 4 

Razstrupljanje otroštva 4 

Kreativna igra 4 

Življenjski ritem 5 

Zgodba 9 

Sam sem za borovnice 9 

Pismo 10 

So to res šole, ki jih želimo? 10 

Utrinki 12 

Terapevtsko pripovedovanje zgodb 12 

Lepota procesov 13 

Skladanje besed 15 

Piknik blata in tort 16 

Uvod v gibalno-prostorsko vzgojo 16 

OE Savinja 18 

Človek in žival Zoologija v 4. r 18 

Od volne do izdelka 19 

OE Gorenjska 20 

Pletenje kap 20 

Četrtošolci na pohodu ob Savi 20 

Zasebni Waldorfski vrtec Maribor 21 

Rodil se je vrtec 'Čarobni vrt' 21 

Praznik cvetja v WV Studenček 22 

Vabili 23 

Izobraževanje za waldorfske učitelje 23 

Šola za starše Godija Kellerja 23 

Waldorfske iniciative 24 

Časopis izhaja štirikrat letno 

skupaj z revijo Svitanje. 

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov in 

knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa 

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem 

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja. 

ISSN 1854-0430 

Revijo sofinancira 

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport 

2 Waldorfske novice

U v o d n i k 

Iztok Kordiš 

V Sloveniji se v zadnjem času poudarja ponesrečena delitev šol na javne in zasebne, 

pri tem pa se vprašanje zasebnega šolstva jemlje kot model za reševanje 

odnosa med javnim in zasebnim na splošno, popolnoma pa se pozablja na specifiko 

šolskega prostora in se odnos javno – zasebno v šolstvu enači z drugimi 

panogami. Šola ni gostilna ali podjetje, niti ne zdravstvena ordinacija. Šole imajo 

svojo specifiko in to je potrebno poznati in pri pogovorih in odločitvah tudi upoštevati. 

Zasebne šole niso zasebniki, ki želijo ožemati državo in ljudi, ampak 

ustanove oz zavodi, ki po svojih pedagoških načelih delujejo v javnem interesu in 

so del celotnega šolskega sistema. Z obstojem in delovanjem teh šol omogočamo 

staršem svobodno izbiro izobraževanja za svoje otroke, kar je v skladu z vsemi 

mednarodnimi konvencijami, kakor tudi z Listino o temeljnih pravicah v Evropski 

uniji, poleg tega pa z izmenjavo dobrih praks in izkušenj bogatimo celoten 

šolski prostor. 

Seveda pa je potrebno tudi dejansko podpreti delovanje teh šol s strani države, 

saj drugače šole ne bi več mogle zagotoviti šolanja otrokom iz vseh socialnih 

okolij, ampak bi to postale šole, ki bi jih lahko izbrali le bogati. Pozablja se na to, 

da v omenjanih 100% financiranja zasebnih šol niso zajeti vsi stroški delovanja, 

saj si morajo zasebne šole finance za opremo in prostore, kakor tudi za del programa 

preskrbeti same. Poleg tega se pozablja tudi, da so pri nas zasebne šole, 

ki izvajajo osnovnošolski in srednješolski program, neprofitne organizacije, kar 

določa tudi slovenska zakonodaja. Torej tu ne gre za nobeno neoliberalno paradigmo, 

kjer bi nekdo skušal ustvarjati dobiček. Zato našega šolskega sistema 

ne moremo primerjati z drugimi državami, ki imajo to področje drugače urejeno. 

Pri nas javno šolstvo ni ogroženo saj je dobro organizirano in ima popoln primat 

v šolskem prostoru. S tem se večinoma vsi tudi strinjamo. Nihče ne zagovarja 

širše privatizacije šolstva predvsem ne v smislu, da bi to postalo privilegij in 

domena bogatih ter da bi se postavljal šolski sistem po ameriškem vzoru, ki ima 

dobro zasebno šolstvo, ki si ga lahko privoščijo bogati, in slabše javno šolstvo 

za ostale. Javno šolstvo pri nas je in naj ostane večinski nosilec, potrebno pa je 

poskrbeti za pestrost, možnost izbire, pluralnost ter pretok svežih idej in dobrih 

praks. Zato je potrebno omogočiti delovanje tudi drugačnim šolam, predvsem 

šolam, ki delujejo po posebnih pedagoških načelih, ki so v slovenski šolski zakonodaji 

zakonsko opredeljene od leta 1996, v praksi pa delujejo že od leta 1992. 

V dosedanjem delovanju se je pokazalo, da je prisotnost drugačnih pedagoških 

pristopov, izmenjava idej in predvsem dobrih praks, pomembna za razvoj celotnega 

šolskega sistem, saj vsi težimo k razvoju čim boljše vzgoje in izobraževanja. 

Skupaj pa si moramo prizadevati za večji delež proračuna za izobraževanje 

na splošno, saj je od tega odvisna naša bodočnost. 

Namesto o javnem in zasebnem šolstvu, ki je organizacijska delitev, bi se morali 

pogovarjati o kvalitetnem, vsem dostopnem in različnem šolstvu, o tem, kakšno 

vzgojo in izobraževanje mladi v današnjem času vedno hitrejših sprememb 

resnično potrebujejo. 

Waldorfske novice 3

Š i r i m o o b z o r j a 

Razstrupljanje otroštva 

Kreativna igra 

 

Sue Palmer 

Kreativnost je najverjetneje človekova 

najpomembnejša značilnost - prav gotovo je 

videti, da je bomo potrebovali zelo veliko, da 

se spoprimemo z vsemi izzivi 21. stoletja. To je še en razlog 

za to, da otrokom zagotovimo veliko priložnosti za 'pravo 

igro' (glej zadnja dva članka), kajti bolj ko otroci raziskujejo 

in eksperimentirajo skozi igro, kreativnejši bodo postali. 

RAZLIKA MED IGRO IN ZABAVO? 

Igra je otrokom prirojena potreba po učenju – imajo 

naravno potrebo po tem, da gradijo skrivališča, delajo 

zmesi, si izmišljajo igre in ustvarjajo namišljene svetove, 

pri tem pa uporabijo, karkoli jim pride pod roke, 

tako zunaj, na prostem, kot v prostoru. Razvija sposobnosti 

reševanja problemov, domišljijo in vztrajnost. 

Zabava je bolj pasivna. Ko gledajo televizijo, so otroci 

zgolj porabniki aktivnosti nekoga drugega. Tudi ko se 

igrajo interaktivne igre, sledijo programu nekoga drugega. 

Igra zaseje vseživljenjsko zanimanje in aktivnost. 

Pomislite, kako uporabljamo besedo 'igra' v življenju 

odraslih. Glasbeniki igrajo na inštrumente, športniki 

igrajo nogomet, tenis itd., igralci igrajo vloge v igrah. V 

umetnosti se avtorji in pesniki igrajo z besedami, skladatelji 

se poigravajo z višino tona in ritmom, umetniki 

se igrajo z obliko in barvo. Znanstveniki in filozofi se 

igrajo z idejami. Vse te aktivnosti se začnejo v otroštvu, 

skozi otrokovo igro po lastni izbiri. 

DVE VRSTI KREATIVNE IGRE 

Igra z blatom (z vodo, peskom itd). To ni le zabavno, 

otroke očara in gradi temelje za matematiko in prirodoznanstvo. 

Če to počno zunaj, je lažje počistiti. Pravzaprav 

vam, če se igrajo zunaj, ni treba priskrbeti surovin 

– blato, palčke, listje, pokošena trava in luže, vsi 

ti materiali so vir navdiha. 

Igre pretvarjanja (posebno z drugimi otroki), kot so 

'trgovina' ali 'laboratorij', priprava 'predstave', kreiranje 

svojega lastnega domišljijskega sveta. Otrokom pomaga 

najti smisel v svetu, razvija njihov jezik in domišljijo. 

Prihranite odvržene obleke, klobuke, kose blaga in razne 

drobnarije, ki jih je mogoče spremeniti v rekvizite 

(kartonaste škatle so najbolj mnogostranske igrače na 

svetu). Odlična mesta zunaj, posebno neobdelana, so 

polna predmetov, ki spodbujajo kreativnost. 

KAKŠNA JE VLOGA ODRASLIH V KREATIVNI IGRI? 

Kreativna igra prevzame otroke in jih zaposli, kar pomeni, 

da jih odrasli lahko temu prepustijo. Pravzaprav 

se, potem ko so se začeli igrati, ne vmešavajte, razen če 

vas prosijo za pomoč. 

Umaknite se! Kadar se otroci igrajo na lastno pobudo, 

se učijo osredotočiti pozornost, obvladovati manjša 

tveganja, se soočati z uspehom in neuspehom in imeti 

nadzor nad lastnim učenjem. Najboljše igrače za kreativno 

igro so zastonj. Preveč igrač iz trgovine lahko 

zaustavi kreativnost. 

Da se naučijo kreativnosti, jim ni treba iti na tečaje. 

Pomoč strokovnjakov na področjih, ki jih zanimajo 

(umetnost, glasba, ples, drama itd), jim lahko pomaga 

brusiti veščine, toda preveč 'učenja' zavre kreativnost v 

zgodnjem obdobju. 

Cenite bolj kreativni 'proces' kot dokončan 'izdelek'. 

Ni potrebno, da je vse, kar ustvari vaš otrok, polakirano 

in dovršeno, stvar je v igri! 

KAJ NAREDITI, KO REČEJO, DA SE DOLGOČASIJO? 

Predlagajte, da jih boste naučili nekaj življenjskih 

spretnosti, ali pa naj sami najdejo nekaj, kar bodo delali. 

Dolgčas je mati izumiteljstva. Če bodo imeli na voljo 

spodaj naštete stvari, bodo kmalu sami našli tisto, s 

čimer se bodo zaposlili: 

- svinčniki, barvice, kreda, barva, papir, lepilo, škatla 

ostankov (npr. zavrženi ovojni papirji, plastične 

steklenice, karton, koščki blaga, trakovi itd.) 

- škatla z oblekami 

- voda, posoda, kuhinjski pripomočki, vse, kar lahko 

uporabijo za izdelovanje mešanic 

- vrt, bližnji park ali neobdelana površina. 

Ne imeti občutka, da morate otroke ves čas zabavati 

ali iskati načine, kako bi jih zaposlili. Stalno usmerjanje 

odraslih je najboljši način, kako izklopiti njihov 

ustvarjalni impulz. 

prevedla Marina Nuvak 


Š i r i m o o b z o r j a 

Življenjski ritem 

in pomen, ki ga ima v 

waldrofskem izobraževanju 

 

izr. prof. David L. Brierley 

Pomembnost časovnih dejavnikov 

Vse življenje je ritmično. Bodisi v svetu rastlin, živali ali 

človeka. Najbolj očiten je ritem menjavanja dneva in noči. 

Vsa naravna kraljestva, rastlinsko, živalsko in človekovo, 

imajo svoje lastne časovne zakonitosti. Na počasnih posnetkih 

živali, ki ves čas iščejo hrano, lahko vidimo lepoto 

ritmičnega gibanja. Ravno ti vzorci njihovega gibanja, od 

miši, želve, krave do kokoši so tisti, ki očarajo otroke. V 

živalskem svetu obstajajo tri kategorije bioritma: dnevni 

(t.j. dnevna dejavnost), nočni (nočna dejavnost) in ob 

mraku (dejavnost ob svitu ali mraku, v času med dnevom 

in nočjo). Nasprotno je mogoče videti v kraljestvu rastlin. 

Človekovo oko skoraj ne zazna na vesolje vezanega počasnega 

gibanja, ki odkriva globoko vsajeno vegetativno stanje 

v svetu rastline. Ljudje iščemo sprostitev v naravnem 

okolju zato, ker nam narava omogoča prosto razmišljanje, 

medtem ko živalski svet kaže nemirno čutno iskanje 

v boju za preživetje. Ravnovesje med tema dvema polarnima 

stanjema je temelj človeške volje. Ritem postane 

osnovni nadomestek za moč, kadar dosežemo ravnovesje 

med nestrpnim čutnim delovanjem in mirnim razmislekom, 

med spanjem in budnim stanjem. Človekova dejavnost 

je dnevna, v interakciji med čisto zavestnim čutnim 

delovanjem podnevi in podzavestnim delovanjem v spanju 

ponoči. Po dolgem aktivnem dnevu so naša glava in udi 

utrujeni. Kljub temu pa je, tako v zavestnem dnevnem 

delovanju kot v nezavedni sprostitvi ponoči, naše ritmično 

delovanje nemoteno. To je del človeške konstitucije, ki se 

nikoli ne utrudi in je kot taka, ker skrbi za naše ritmično 

življenje, pomembna za razvoj in zdravje. 

Včasih so življenje človeka urejali naravni ritmi, kot so 

sončni vzhod in zahod, lunine faze in prehajanje letnih 

časov. Podeželsko življenje so določali kozmični ritmi in 

ciklično razumevanje časa. 'Notranje ure' pri človeku so 

uravnavali zunanji ritmi. Že v drugem stoletju pred Kristusom 

je rimski komediograf Plautus pisal o povezavi med 

notranjimi ritmi in močjo volje. Toda mnogim je šele industrijska 

revolucija naznanila, da se je zgodil premik od 

kmetijstva k industriji, od podeželskega k urbanemu načinu 

življenja. Pri tem se je zgodil razkol, ki je globoko človekovo 

povezavo z infradialnimi (daljše časovno obdobje od 

dneva) in circadianimi (circa = približno, diem = dan) ritmi 

njegove konstitucije, ločil od kozmičnega ponavljanja. Ko 

je leta 1879 Thomas Edison izumil električno žarnico, je 

to pomenilo, da je bilo s pritiskom na stikalo mogoče noč 

spremeniti v dan. Nekaj let pozneje so moderni sistemi 

ogrevanja spremenili zime v poletja. V tem kontekstu je 

Emile Durkheim leta 1903 svaril pred zanemarjanjem pomena 

hitro izginjajočega kolektivnega praznovanja letnih 

časov v šolah, s trenutki njihovih prehodov. Na waldorfskih 

šolah, posebno v vrtcih, je praznovanje letnih časov 

običajno. 

Zgoščanje časa 

Zgoščanje časa je nekaj, kar je splošno sprejeto kot stanje 

današnjega časa in ere. Kot primer nam lahko služi 

dvigalo. Proizvajalec dvigal OTIS oglašuje, da njihova dvigala 

v devetih dneh prepeljejo toliko ljudi, kot je število 

prebivalcev na svetu. Dobro dvigalo služi našemu odporu 

do čakanja, da ne zgubljamo 'našega dragocenega časa'. 

Prvo 'varnostno' dvigalo Elische Otiusa (njegov izum je 

bila zavora, ki je pri ljudeh vzbudila občutek zaupanja v 

dvigala), se je premikalo s hitrostjo 8 inč/s (približno 20 

cm na sekundo). Danes se dvigala premikajo s hitrostjo 

približno 35 čevljev (10,6 m) na sekundo. Čas za odpiranje 

vrat je 2–4 sekunde. Čeprav se odpirajo avtomatsko, 

ljudje gumb za odpiranje vrat uporabljajo prav tako 

pogosto kot gumbe za nadstropja, kljub temu da jim je 

popolnoma jasno, da se po nekaj sekundah avtomatsko 

odprejo. Pri podjetju OTIS priznavajo, da hermetično 

zaprt, omejen prostor v dvigalu in zgoščenost časa sili 

ljudi v nestrpne kretnje, kot so nemirno topotanje z nogami 

ali neprestano pogledovanje na uro, tudi če imajo 

'na voljo dovolj časa'. Da se izognejo zamudam, se morajo 

na podzemni železnici v New Yorku vrata zapreti po 45 

sekundah. Pri javnem nagovoru so morali, da prihranijo 

čas, pri opozorilu 'Prosimo, odmaknite se iz območja zapiranja 

vrat' opustiti besedo 'prosimo'. Časovni pritisk je 

postal pomemben dejavnik celo pri načrtovanju največje 

svetovne industrije, proizvodnje hrane. Posebno je v nevarnosti 

zajtrk: kava mora biti instant. 

V časih, ki so že davno minuli, so Angleži popotnike pozdravljali 

'God Speed!' (iz staroangleškega izraza 'sped', kar 

pomeni 'razcvet' ali 'uspeh'. H. G. Wells je napovedal, da 

bodo ljudje v prihodnosti postali odvisni od hitrosti. Eden 

njegovih likov, hudobni profesor Gibberne, je izumil napoj, 


ki je ljudem omogočil, da so mislili dvakrat hitreje, se hitreje 

premikali in naredili dvakrat več. Franz Kafka je nekoč 

izjavil, da vsi želijo tvoj čas. Menil je, da v modernem 

življenju obstajata dva glavna greha – lenoba in nepotrpežljivost. 

V njegovem času so menili, da je v izobraževanju 

vse večja potreba po negovanju pravih sil volje. Leta 1900 

izraz 'moč volje' ni bil običajen. Uporaba te besede se je 

postopno povečevala v dvajsetem stoletju. Po letu 1950 pa 

je postala del našega vsakdanjega besednjaka. 

In na ta način stoji moderen meščan na razpotju med 

zunanjim in notranjim časom. Iz teh ločenih primerov bo 

bralec morda doumel povezavo med časovnostjo, ritmom 

in voljo, med zunanjo in notranjo motivacijo. 

S povezovanjem teh zunanjih in notranjih vidikov časa 

osebno doživimo, da ima človek lahko veliko, malo ali 

sploh nič časa. Čas beži ali pa se vleče. Na delo gledamo 

kot na porabo časa. Ne gre za to, koliko časa potrebujemo, 

da opravimo naloženo delo. Čas ni namenjen temu, 

da ga napolnimo, ravno nasprotno. Ali krompir potrebuje 

dvajset minut, da se skuha, ali je kuhan takrat, ko lahko 

brez težav zabodemo vanj vilico? Dan ali neko potovanje 

ni nikoli dolgo, traja toliko, kot je potrebno, da se zaključi. 

Zato v preteklosti hiter tempo ni imel nobenega smisla. 

Trije dejavniki so določali posamično ali kolektivno 

povezavo s časom: velikost izziva, zahteva po kvaliteti in 

človeku vrojena potreba po tem, da konča svoje opravilo. 

Zaradi tega sta bila potrpežljivost in marljivost cenjeni 

vrednoti. Obe sta danes sporni v vseh procesih učenja. 

Če si je nekoč mojster vzel čas, je bil to izraz njegovega 

mojstrstva in skrbi za kakovost. Angleški izraz 'all in 

good time' (vse ob pravem času) odraža nivo neke časovne 

zavesti, ki zelo hitro izginja. Včasih seveda moramo hiteti. 

Ribič mora delati hitro in učinkovito, da potegne svoj 

ulov. Toda zaradi tega pri njem ni stalnega pomanjkanja 

časa, nemira in nepotrpežljivosti. 

Nekateri pravijo, da lahko zdravje nekega naroda ocenimo 

po njegovi zmožnosti brezdelja – ob premišljevanju, 

ob brezciljnem tavanju. Za zahodnjaka bi lahko bil obisk 

srednjega vzhoda ali Afrike mučna izkušnja. Na avtobusni 

postaji ima turist lahko občutek, da mu je šel v nič 

ves dan. Nimajo voznega reda, avtobus odpelje, 'ko je pravi 

čas'. Ničesar ni mogoče predvideti, vendar je opaziti 

le malo znakov nepotrpežljivosti. Kaj je lahko bolje, kot 

da v družbi popotnih prijateljev preživiš več ur na pijači 

v bližnji kavarni? V takih trenutkih človek spozna, da 

lahko časovni pritisk vpliva na naše družabno življenje, 

zdravje in počutje. Ta podeželska ljudstva še vedno živijo 

bolj v cikličnem času kot v trenutkih. Petelinje kikirikanje 

ob zori predstavlja ciklični čas s ponavljajočimi se ritmi, 

kot so na primer kroženje sonca in lune ter letni časi. 

Te vrste naravni ritmi človekovega delovanja ne določajo 

več v toliki meri, kot so ga nekoč. Obenem pa bi si težko 

predstavljali javne predstave, kot so koncerti, brez nekega 

določenega časa, kdaj naj poslušalci pridejo. Lewis 

Mumford je nekoč izjavil, da ni bila parna lokomotiva, 

ampak ura tista, ki je pomenila začetek modernega stila 

življenja. Naše življenje ne temelji več na zaporedju dejanj 

v kakovostnem odnosu do časa, temveč na količinskem 

seštevku ur in minut. Z napredkom tehnološke družbe 

postaja to vse večji problem, tako v odnosu do izobraževanja, 

zdravja in življenjskega stila na sploh. Dogaja se 

kulturni konflikt med tema dvema dimenzijama časa. Po 

eni strani smo odvisni od splošnega razumevanja časa, ki 

vključuje elemente, kot so točnost in dogovori, po drugi 

pa doživljamo osebni čas, povezan s časovnimi intervali. 

'Speeding Muscles' (Drveče mišice), avtorja Umberta 

Boccionija. Hibrid človeka in stroja, pritrjen na povsod 

pričujoč čas, učinkovit skozi porivanje telesnih delov v 

ospredje, da se lahko hitreje gibajo. Nasprotno evritmiji. 

Zaradi pomanjkanja zavedanja, kako vitalni so ti ritmi v 

človekovem telesu, se nam zlahka zdi, da nam 'zmanjkuje 

časa', da moramo 's časom varčevati', da 'čas zapravljamo' 

ali da ga nismo porabili tako, kot bi ga morali. Proti 

koncu svojega življenja je Albert Camus opisal sodobno 

dilemo, ko se je vprašal, kako se je mogoče izogniti občutku, 

da zapravljamo čas, ko preživljamo neudobno uro 

v čakalnici pri zobozdravniku, ko poslušamo predavanje 


v jeziku, ki ga ne razumemo, ko izberemo najdaljši način 

potovanja na izbrano destinacijo, ki nam vzame največ 

časa, ali ko stojimo v vrsti in nazadnje ne kupimo 

vstopnice. 

Notranje biološke ure ne moremo izklopiti. V tem pogledu 

smo odvisni od časa. Pa vendar je v današnjem času 

čisto mogoče, da ne upoštevamo povezave med naravnimi 

telesnimi in kozmološkimi ritmi, tako da na primer delamo 

ponoči ali zanemarimo potrebo po rednih obrokih 

oziroma navadah, ki krepijo življenjske sile. Zapomniti si 

moramo, da so največji vzrok za slabo zdravje bolezni, 

povezane z nepravilnostmi v našem ritmičnem sistemu, 

kot so srčne, dihalne ali obtočne težave, kakor tudi nepravilen 

nivo krvnega tlaka. Človeško telo ima več kot sto 

bioritmov, vsak od njih ima svoj lastni 24-urni cikel, ki ga 

vidimo v fazah spanja, v nivoju hormonov, srčnem utripu 

in krvnem tlaku. Stres je v našem besednjaku nova beseda 

in izvira iz kombinacije angleških besed 'stretch' (napor) 

in 'press' (pritisk), kar povzroča stisko. Odrasli lahko 

te dejavnike do neke mere zavestno izravnamo, toda za 

otroke in odraščajočo mladino so nevarni. Nedvomno je 

izobraževanje postalo zdravju škodljivo. 

Biološka ura mora imeti nihanje, ritem. Fiziološki ritem 

kaže na obstoj tega notranjega ritma. Notranji čas je odvisen 

od rednih ciklov gibanja. Najbolj redna ritma sta hitrost 

dihanja in srčnega utripa. Galileo je že kot devetnajstletnik 

raziskoval vpliv hitrosti utripa na dnevna opravila 

in zaspanost. Da bi odkril normalen nivo utripa, je dolge 

ure sedel v katedrali v Pisi in štel hitrost svojega utripa. 

Njegov prijatelj Santoris Santorio je prvi testiral hitrost 

utripa ob dnevnih opravilih, da bi odkril simptome bolezni. 

Poskušal je odkriti, kdaj je delo najbolj učinkovito in 

človeku najbolj po godu, zato je raziskoval tudi povezavo 

med človeškim ritmom in učinkom. V sedemnajstem stoletju 

je Jean-Jaques de Mairon odkril raznoterost bioritmov. 

Kasneje je Henri Louis Duhamel du Monceau vodil 

poskuse glede ritmov, temperature in gibanja. Odkril je, 

da je telesna temperatura najnižja med 4. in 6. uro zjutraj, 

najvišja pa 12 ur kasneje, popoldne, ko je normalno, 

da smo v času sieste ali popoldanskega počitka dremavi. 

Iz lastnih izkušenj zlahka razumemo, kako pomembni so 

ti dejavniki za učinkovitost, budnost in kreativnost. 

Evritmija – dobro porabljen čas 

V srednjem veku so ljudje verjeli v Boga, ki je gospodoval 

nad časom. Leon Baptista Alberti je v renesansi prvič 

predstavil idejo, da je čas v človekovih rokah. Verjel je, da 

je čas, dokler ga človek ne uporabi za plemenito dejanje, 

prazen. Na ta način je ta človek lahko imel čas v posesti 

in živel v lastnem času. Lahko je bil lastnik svojega 

časa. Če je nekaj naredil, ne le koristnega, ampak tudi 

pomembnega, čas ni bil ne izgubljen in ne zapravljen. V 

svoji obravnavi družine Alberti piše: 'Da ne izgubim časa, 

bom neprestano aktiven. Nikoli ne bom počival in bom 

kolikor se da malo spal, počival bom le, kadar bom preveč 

utrujen. Izogibam se spanju in neaktivnosti in se vedno 

nečesa lotevam. Da bi vsako stvar najbolje zaključil, si 

zjutraj, ko vstanem, naredim urnik. Kaj moram danes 

naredili? Mnogo stvari. Preštejem jih in vsaki določim 

čas. To naredim zgodaj zjutraj, popoldne in zvečer. Pred 

nočnim počitkom v mislih še enkrat pregledam, kaj sem 

naredil. Kajti raje bi žrtvoval spanje kot čas.' Alberti tukaj 

opisuje prehod v moderno racionalizacijo omejenega časa 

z njegovimi fiksnimi točkami. i 

Vstop budilke v socialno življenje človeka nas je pripeljal 

do točke, kjer smo danes. Varčujemo s časom, vendar ga 

imamo vse manj na razpolago. Najprej smo varčevali ure, 

minute, nato pa sekunde. 

Eukronija in kronobiologija 

Beseda 'eukronija' izhaja iz starogrške filozofije. Zajema 

potrebo po povezovanju s časom na koristen način. 

Eukronija, rekli so ji tudi 'evritmija', je bila poskus, kako 

prodreti v skrivnost ritmov kot temeljev življenja. Zato je 

bila pomembna v klasični predstavi o zdravju in bolezni, 

prikriti naši normalni stopnji zavedanja. Je nasprotje 'aritmiji', 

stanju, ki je pogubno za človekovo zdravje in razvoj. 

Nathaniel Kleitman je v svojem dolgem življenju pomembno 

prispeval na področju ritma in izobraževanja. 

Rodil se je leta 1895 in umrl leta 1999, star 104 leta. 

Potem ko je emigriral v ZDA, je zaključil svoj doktorat z 

naslovom 'Raziskave o fiziologiji spanja' (1923). Kasneje, 

ko je delal na Univerzi v Chicagu, je napisal 'Spanje in 

budno stanje' (1939) ii . Zaslovel je kot 'oče raziskav o spanju'. 

V 1930 letih je raziskoval povezavo med določenimi 

sposobnostmi in bioritmom. Raziskoval je dejavnike, kot 

so matematične sposobnosti, stabilnost roke, sposobnost 

razvrščanja stvari in hitrost deljenja kart. Takoj po prvi 

svetovni vojni so začeli preverjati uspešnost učencev v 

različnih starostnih obdobjih v povezavi s spanjem in 

ritmom dnevnega ter tedenskega urnika v šoli. Lotili so 

se obsežnih raziskav, da bi tako odkrili optimalen čas za 

akademske dosežke in za ročne, praktične dejavnosti. V 

obdobju 1920–1923 je Kleitman odkril, da za maksimalni 

učinek preko dneva za mentalne dejavnosti ni primeren 

isti čas kot za fizične. Pokazalo se je, da je, za doseganje 

maksimalnih učinkov pri različnih učnih procesih v 

šoli in na delu, čas v dnevu odločilen dejavnik. Kleitman 

je razvil urnik fizične in kognitivne učinkovitosti. V normalnem 

šolskem dnevu, ki, kot je predlagal, naj bi trajal 

od 9.00 do 15.00 ure, je odkril 15 % nivo spreminjanja 

intenzivnosti. Posameznik je nepravilnosti kratkoročno 

lahko prenesel, dolgoročno pa je bil učinek kumulativen. 

Še pomembneje, Kleitman je odkril, da ne gre le za tisto, 

kar učenci delajo, ampak tudi za tisto, kar so naredili prej 

ali pozneje. Odkril je, da telovadba in ročna dela dvignejo 

telesno temperaturo in pospešijo obtok. Po tem je težko 

imeti intelektualno delo. Če želimo, da je mentalno prizadevanje 

učinkovito, potrebuje nižjo telesno temperaturo. 

Novejše nevrološke raziskave so pokazale, da je najboljši 

čas za izvršitev neke naloge odvisen od narave le- te. iii 

Ritmi ne vplivajo le na pozornost in interes, ampak tudi 

na razpoloženje. Nadaljnje raziskave so bile usmerjene v 

kognitivno obremenitev glede na starost. iv 


Na prvi pogled se zdi, da je periodično zaporedje časa 

ritmično. Vendar ni čisto tako. Sonce je periodično in 

nam prinaša dan in noč, toda njegova pot čez nebo je 

vnaprej določena. V katerem koli trenutku lahko izračunamo 

njegovo lego. Nikakršnih nepravilnosti ni. Tehnični 

delci časa so periodični, toda naprej določeni. Če 

pa proučujemo človeka z njegovim srčnim in dihalnim 

ritmom, lahko vidimo drugačno sliko. Ti sistemi nikakor 

niso redni. Pri zdravem človeku so ritmični utripi srca 

stalni. Enako velja za dihanje. Toda oba sta fleksibilna 

in prilagodljiva danim okoliščinam. Ko se vzpenjamo po 

stopnicah, je naš srčni utrip hitrejši. Kasneje se ponovno 

umiri. Ritem torej ni nekaj ponavljajočega se, ampak je 

spremenljiv znotraj lastnih okvirjev. 

Nedavna raziskava je proučevala razvoj ritma srca skozi 

otroštvo in mladostništvo. Hitrost srčnega utripa se do 

desetega leta niža. Pri novorojenčkih do 30. dneva utripa 

srce s hitrostjo 190 utripov na minuto; pri dojenčkih 80 

do 120 utripov. Od enega do sedmega leta obsega 70 do 

130 utripov, po devetem letu in pri odraslih pa je normalen 

razpon 60 do 100 utripov na minuto. V spanju 

je utrip običajno 10 % nižji. Kar se hitrosti dihanja pri 

novorojenčkih in dojenčkih tiče, je normalno 30 do 60 

vdihov na minuto; v zgodnjem otroštvu 20 do 30 vdihov; 

po devetem letu je normativ 12 do 20 vdihov. Razvoj teh 

ritmov v otroštvu je pomemben za zdravje vse življenje. v 

Čas najugodnejšega delovanja ritma je znan že od 1960 

let, ko se je pokazalo, da je otrokov krvni obtok močnejši 

zjutraj, ko dobita telo in še posebno glava, več krvi kot 

presnovni sistem in udi. Popoldne in zvečer se to obrne. vi 

Zato je potreba po zbranem, mirnem sedenju in miselnih 

dejavnostih v času do 11. ure dopoldne. Nasprotno 

pa je popoldne najbolj primerno za ročna dela, kjer so 

na delu udi. Kronobiologija obravnava interaktivne ritme, 

ki delujejo med teoretičnimi in praktičnimi dejavnostmi. 

Ravnotežje je življenjskega pomena za regeneracijo in 

okrepitev, tako fizično kot mentalno. Moderno življenje 

vnaša v te naravne vzorce ritmičnega kroženja stalne motnje, 

šolski urnik pa zelo malo pripomore h krepitvi prožnosti, 

saj ni osredotočen na to, kdaj je primeren čas za 

učenje. Z negovanjem endogenih ritmov v otroštvu, tako 

v šoli in doma, gradimo temelje za zdravo življenje. Znano 

je, da si ritmi regeneracije sledijo na štiri tedne, kar lahko 

vidimo tudi v menstrualnih ciklih. vii 

Čas, ritem in izobraževanje 

Kot sem že prej omenil, je sprememba družbenih struktur 

v industrijski revoluciji v Evropi devetnajstega stoletja, 

ko so se masovno preseljevali iz kmečkega okolja, temelječega 

na naravnih ritmih, letnih časih, luninih fazah 

in dnevnem življenju v industrijsko, urbano okolje, globoko 

vplivala na izobraževanje otrok tistega časa. V šolanje 

bodočih tovarniških delavcev so vpeljali strog disciplinski 

kodeks. Cilji šole so bili: 

- Vsiliti zmernost, red in rednost. 

- Izuriti učence, da bodo ves čas zaposleni. 

- Privzgojiti vztrajnost in vzdržljivost. Impulzivnost in 

spontanost sta bili izgnani, vzgajali so redne delovne 

navade. 

- Izšolati učence, da bodo služili narodu. V Franciji so 

to podprli še z Demia sistemom, ki je imel strog urnik, 

oblikovan, da uri zaposljive ljudi, ki bodo zgradili 

močen narod. viii 

Šolski zvonec je dal znak, da vsi učenci hkrati začnejo 

izvajati nesmiselne gibe ter tako fizično telo prežamejo s 

časom. To je bil anatomsko-kronološki načrt za disciplinirano 

obnašanje. Pozneje so to metodo s piščalko vsiljevali 

vsake tri minute. 'Stopite do svoje klopi!' 'Sedite!' 'Odprite 

klop!' in tako dalje. Francosko ministrstvo za izobraževanje 

se je ponašalo, da vsak dan vsi učenci iste starosti 

delajo iste stvari ob istem času! S tem so spodbudili ne 

le solidarnost in skupinsko voljo, ampak tudi linearno 

zaznavanje časa. To je privedlo do uvajanja standardiziranih 

testov znotraj časovnih okvirov. Časovno lestvico 

razvoja so nadzirali s strogim sistemom ocenjevanja in 

kaznovanja. Danes bi na tako obliko izobraževanja gledali 

kot na dresuro. 

Alfred North Whitehead (1841-1947) je bil britanski 

matematik in progresivni pedagog (teoretik). Njegova 

predavanja o načelih izobraževanja so bila zelo vplivna 

v desetletju po prvi svetovni vojni. Pri oblikovanju vsake 

učne ure je zagovarjal tridelni ritem učenja. ix Z njegovim 

ritmom aktivnost-počitek-predstavitev so se strinjali tudi 

drugi misleci tistega časa, med njimi Graham Wallas, 

Harald Ruggin in Rudolf Steiner. Ta formativna in delno 

nezavedna oblika ritma učenja je do neke mere odvisna 

od zgodnjih faz otroške igre. 

V desetletju po prvi svetovni vojni so se pojavile številne 

na otroka osredotočene izobraževalne teorije. Predstavljene 

so bile nove ritmične strukture učne ure, ki so 

temeljile na ravnovesju med določeno mero svobode in 

discipliniranim delom. Rudolf Steiner in njegovi kolegi so 

bili na čelu nove izobraževalne filozofije, ki je upoštevala 

'zaščito otrokove prirojene svobode', kjer je naloga učitelja, 

da pri učencih neguje zdravo telo in značaj. V približno 

185 predavanjih se Steiner dotakne vprašanja ritma. 

Steiner je poudaril potrebo po poučevanju na 'ritmični 

način', da bi tako zaščitili prirojeno svobodo otroka, Takšen 

način je temeljil na menjavanju nasprotnih elementov 

v konstituciji otroka, kot so spanje in budno stanje, 

dremavost in pozornost, pomnjenje in pozabljanje, vdih 

in izdih, teoretično in praktično, levitacija in gravitacija, 

resnost in duhovitost. V nižjih razredih mora učitelj 

učiti na ritmičen način, kar otrokom omogoča, da živijo 

v lastni melodičnosti. Zanje so primerne recitacije, petje, 

pripovedovanje zgodb in ritmična matematika. Od devetega 

leta dalje imajo učenci bolj zavesten odnos do melodičnosti 

ritmov, ki odzvanja tako v zunanjem svetu kot v 

telesu in razumu. x 

Kar se strukturiranja časa tiče, so šole tiste, ki morajo 

preko urnikov strukturirati čas, ki ga učenci preživijo 

v šoli. Približno eno šestino svojega življenja preživijo 

znotraj časovnih okvirov šole. Pogosto so ti oblikovani 


Z g o d b a 

naključno in ne dajejo dovolj poudarka tehtnosti učnih 

in razvojnih ciklov ali seveda bioritmom, preko katerih 

deluje človeško telo. Če temelji urnik le na zunanjih 

okoliščinah, postane pogosto naključen. Če se želimo 

lotiti vse pogosteje prisotnih motenj pozornosti in pomanjkanja 

motivacije, moramo spodbujati učitelje, da, 

namesto da se zatekajo k terapijam, v razred vnesejo 

metode prožnosti. xi 

Sam sem za 

borovnice 

Godi Keller 

Članek je povzetek enega vidika raziskave, ki poteka 

pod vodstvom avtorja, glede prihodnosti waldorfske pedagogike 

in bo objavljena pod naslovom 'Sto milijonov 

usod zdaj’ (približno število mladih, starih manj kot 19 let, 

danes v Evropi). 

Opombe: 

i Alberti, Leon Battista: Della Pittura. Tukaj Alberti opisuje renesančni 

pogled na prostor in čas. 

ii Kleitmann, Nathaniel: Sleep and Wakefulness (Spanje in bedenje). 

University of Chicago Press, Chicago 1963. 

iii Raziskava, ki sta jo izvedla Patrick O’Connor na Georgia State University 

in Simon Folkard na Swansea University (2006). 

iv J. Carrier & T. H. Monk (2000) 

v Raziskava Harvard Medical School v Bostonu in Universität Lübeck v 

Nemčijia. Delo Ameriške delovne skupine, ki sta jo vodila R. Stickgold 

in M. Walker. 

Walker, M.P.: Sleep to Remember (Spanje in pomnjenje) Ameriški 

znanstvenik 2006 94(4) pp. 326-333. 

vi Na waldorfskih šolah je urnik razdeljen na tri učna področja: kognitivno 

delo (četudi strnjeno) zjutraj, glasbeno ritmična dejavnost, 

vključno z jeziki sredi dneva in ročna dela popoldne. 

vii Za več informacij glede časovne razdelitve na waldorfskih šolah glej: 

Brierley, David L: Bevissthetsformer i møte med tiden. (States of Consciousness 

in Meeting Time) 

I: Hovedfagundervisningens eukroni (The Euchronia of the Main 

Lesson). 

II: Hovedfagundervisningens økologi (The Ecology of the Main Lesson 

III:Fagtimenes Egenart (The Genius of the Subject Lessons). 

Meddelelser for skolenes medarbeidere. Forbundet steinerskolene 

i norge. (The Association of Steiner Schools in Norway). Oslo 

2002-2004 

viii Demia sistem izobraževanja so uvedli po francoski revoluciji, v 

obdobju 1789-1815, da bi poskrbeli za standardni system vsem francoskim 

šolam. 

ix Whiteheadova predavanja, v letih 1912-1928 so kasneje zbrali v knjgo 

z naslovom 'The Aims of Education’ (Cilji izobraževanja) The Free 

Press, New Yoork (1967) 

x Primere Steinerjevih misli glede ritma lahko najdete v Geisteswissenschaftliche 

Menschenkunde (GA107) Rudolf Steiner Verlag, Dornach 

(1988), kjer utemelji ritme v človeški konstituciji str. 148 in v predavanju 

dne 24. Decembra 1924, ko govori o spominu in ritmu v Die 

Weltgeschichtein anthroposophischer Beleuchtung und als Grundlage 

der Erkenntnis des Menschengeistes (GA233) Rudolf Steiner Verlag, 

Dornach (1991) 

xi Elkind, David: (2001) The Hurried Child: Growing Up Too Fast Too 

Soon. (Otrok, ki ga silimo, prehitro, prezgodaj odrašča) Da Capo 

Press, New York. 


Imam vprašanje za tiste bralce, ki imajo otroke: 

Ali človek lahko na primer vzame v trgovino z 

igračami triletnika in osemletnika, ne da bi bil 

povsem razočaran? Dvomim. 

Če nima vnaprej določeno, kaj bo kupil, se zagotovo 

zgubi. Globoko je treba zajeti sapo in napeti vse sile. 

V eni roki morate imeti pripravljeno točno določeno 

vsoto gotovine, z drugo pa držati osemletnika (mlajšega 

bo najbolje nositi na rami). Počakati morate, da 

pri blagajni ne bo vrste. Nato greste naravnost do 

desne police. Z roko, v kateri imate denar, vzamete 

izbrani izdelek in se napotite naravnost k blagajni, 

kjer ne smete čakati na račun, ampak plačati in se 

takoj napotiti k izhodu, še preden lahko zajamete 

sapo ... Toda tudi ta napotek je povsem hipotetičen, 

kajti če imate ob sebi dva otroka, boste morali kupiti 

vsaj dve igrači, zaradi česar vam je neuspeh zagotovljen. 

Če samo za trenutek oklevate, ste izgubljeni. 

Otroka bosta krenila vsak proti svojim igračam, ki 

so: a) po vašem mnenju neprimerne za njuno starost, 

b) za vas predrage, ali c) jih ne boste spravili v 

vaš avto. In nikar ne mislite, da ste jo dobro odnesli, 

če vam uspe prebroditi ovire a, b in c. Recimo, 

da popustite goreči želji dečka, da bi imel pištolo s 

plastičnimi metki, napolnjenimi (na srečo) z nestrupeno 

barvo, ki jo bo uporabil, da vam prepreči vstop 

v svojo sobo. Recimo tudi, da lahko spravite v vaš 

avto govorečega plišastega mladiča tiranozavra Rexa 

naravne velikosti in da celotni znesek 100 € za vas 

ni noben problem. Recimo, da je vse tako, toda tudi v 

tem primeru niste čisto zmagali. Pot do blagajne vodi 

mimo mnogih drugih stvari, ki so prav tako privlačne 

kot tiste, ki sem jih prej omenil ... 

To je vsakdan naših otrok. Ves čas morajo izbirati 

in zavračati. Poleti sem potoval s triletnikom in 

osemletnikom. Nekaj tednov smo bili v nekaterih tistih 

turističnih mestih, kjer smo večino časa porabili 

za izbiranje. Ponazoril vam bom s primerom: šli smo 

v mesto nekaj pojest. Ko smo izpustili nekatere ne 

tako privlačne jedi, smo lahko izbirali med pico in 

testeninami. Sama izbira pice je nujno potegnila za 

sabo še izbiro mnogih drugih stvari. Fant ni hotel 

gobic, ki pa so bile najljubše deklici. Fant je imel raje 

klobaso, ki pa se je mami zdela preveč pikantna. In 

če že olive, potem ne smejo biti zelene. Pomembno je 

bilo tudi, kako velike so, pa pijača in bog vedi kaj še. 


P i s m o 

Cela vrsta situacij, ki so zahtevale izbiro in ki so, vse 

po vrsti, vodile v razočaranje. Veselje ob eni izbiri je 

kaj hitro usahnilo ob razočaranju nad drugo. 

Eden teh tednov pa je bil drugačen. Predaval sem 

na seminarju nekje v oddaljenem kraju v gozdnatem 

področju Julijskih Alp. Bivali smo v zelo preprostem 

hotelu. Niso imeli niti menuja. Obroke so postregli 

trikrat na dan. Nikoli nismo vnaprej vedeli, kaj bomo 

dobili, včasih celo med obrokom. Lokalne specialitete. 

Daleč naokoli je bilo vse, kar si videl, le gozd 

in slabo vreme. Nobenih igrišč, trgovin, kioskov. Z 

drugimi besedami, nič, kar bi bilo potrebno izbirati. 

Zdaj pa vam moram nekaj razodeti: ves teden sta 

bila otroka popolnoma zadovoljna. Na začetku sta 

nekoliko skeptično pogledovala na hrano, ampak 

jima ni kaj dosti pomagalo. Lahko sta se bodisi odločila, 

da bosta jedla, bodisi da ne bosta. In kmalu sta 

izbrala prvo opcijo. V prostem času smo, opremljeni 

z dežnimi plašči in vedri, odšli nabirat borovnice. Iskali 

smo borovnice in si pripovedovali zgodbe o medvedu. 

Toda čez nekaj časa sem ugotovil, da me nihče 

več ne posluša. Otroka sta izginila, vsak za svojim 

grmom borovnic. Ko sem poklical, sta ven pokukali 

glavi in zagledal sem vijolična nasmeha. Čez tri dni 

se je osemletnik spoprijateljil s sinom hotelskega kuharja, 

ki je bil istih let. Ta mu je pokazal svoja mesta, 

kjer nabira lisičke. Vračali so se s košarami, polnimi 

zlata, ki so ga ponosno prinesli v kuhinjo, kjer so 

jih še sveže pripravili na picah. Te gobe so bile fantu 

zelo všeč! 

Kot pedagog vem, da je za otroke veliko bolje, če jim 

ni treba izbirati. Kadar so spodbude od zunaj omejene, 

morajo biti sami aktivni. Tisto poletje pa sem to 

moral znova spoznati. Vedeti in delovati torej ni isto. 

Pa sprejmimo to kot izziv današnjega časa. Poskusimo 

našemu otroku prihraniti vsaj eno izbiro. Potem 

pa opazujmo, kaj se bo zgodilo. 


izr. prof. David L. Brierley 

So to res šole, 

ki jih želimo? 

Pismo v Evropo iz Amerike 

Vsega, kar šteje, ni mogoče prešteti 

Učitelji se pogosto pritožujejo, da jih novi programi in 

reforme preveč obremenjujejo. Večina vsiljenih sprememb 

je vprašljivih. Naši voditelji, tako v ZDA kot v 

Evropi, so večinoma najvišje izobraženi ljudje, ki bi morali 

vedeti, da je nevarno ves svoj ugled zastaviti poslanstvu, 

da bodočnost naših otrok in mladine podredimo 

rezultatom in standardiziranemu testiranju. Prav to je 

bilo zadnjih deset let glavni cilj šolskih reform, najprej v 

Ameriki, potem pa se je kot ogenj širilo po vsej Evropi. 

Pravijo, da dober rezultat testiranja zagotavlja dobro življenje 

in uspešno kariero v dobro vsem. Dober rezultat 

vas popelje na najboljše univerze. Pa je res tako? 

Tako v Ameriki kot v Evropi so na najboljših univerzah 

kriteriji za sprejem vse pogosteje zasnovani na drugih 

stvareh, kot so tako krhki kriteriji, kot je dober ali 

slab dan na izpitu. 

Opiranje na standardizirane teste, ki prevladuje v šolah 

po Evropi, je svoj navdih našlo v zakonu Georga 

W. Busha iz leta 2001, ki pravi: 'Vsi otroci naj enako 

napredujejo'. Zakon je določal, da mora vsak otrok od 

tretjega do osmega razreda opraviti teste iz matematike 

in branja. Vsak otrok mora doseči 'ustrezno znanje'. 

Vprašati pa se moramo, kaj v današnjem času pravzaprav 

pomeni ustrezno znanja. Šole, ki niso dosegle 

ustreznih rezultatov, so morale svojim učencem omogočiti, 

da se prepišejo na drugo šolo. Če neka šola ni 

dosegla 100 % znanja, jo je država lahko prevzela in 

jo ukinila. Po sedmih letih ni bilo videti, da bi bile šole 

kaj boljše ali da bi učenci dosegali več znanja. Še slabše, 

odkrili so široko razpredeno korupcijo. Odkrili so, 

da so v državah Washington D.C. in Texas ravnatelji, 

učitelji pri rezultatih testiranja zaradi strahu, da bodo 

javno obsojeni in po možnosti doživeli represijo ob naslednjih 

volitvah, goljufali. Slabi rezultati lahko hitro 

sprožijo nezaupanje med politiki, ne le zaradi zgrešenih 

domnev, ampak zaradi velike količine javnega denarja, 

ki ga porabijo za mašenje razpok v sistemu. Za 

sistem testiranja porabijo velike vsote denarja in manj 

denarja lahko namenijo poučevanju zgodovine, glasbe 

in telovadbe. Ampak zakon je zakon. Država New York 

je našla način, kako znižati zahteve po nivoju znanja. 

Administracija Baraka Obame je menila, da je potrebna 

nova reforma. Minister za izobraževanje Arne 

Duncan je dobil 5 milijard dolarjev, da uvede nove 

spremembe. Leta 2009 je bila uvedena nova reforma, 

10 Waldorfske novice 

10

ki je nadomestila staro 'Vsi otroci naj enako napredujejo'. 

Imenuje se 'Tekma do vrha'. Eno priporočilo je 

bilo standardizirano testiranje v vrtcih, drugo strožje 

preverjanje učiteljev. Dvema konzorcijema so dodelili 

360 milijonov dolarjev, da pomagata pri uvajanju tega 

zakona. Fundacija Billa in Melinde Gates je priskrbela 

še nadaljnjih 200 milijonov dolarjev za izdelavo testov. 

Šestinštirideset držav naj bi med sabo tekmovalo, katera 

bo imela najboljše šole v državi. Eden od razlogov 

je bil, da premostijo prepad med znanjem uspešnih 

učencev azijske etnične skupine in afroameriških 

mladostnikov. 

Vsaka šolska reforma vedno naleti na močno nasprotovanje. 

V tem primeru so se pojavile pritožbe, da so 

testi daleč preveč akademski. Od otrok v vrtcih so pričakovali, 

da se bodo naučili brati pri štirih ali petih 

letih, v času, ko se morajo naučiti držati voščenko. Četrtošolci 

naj bi imeli za branje 50 % časa, 50 % časa 

pa za podatkovno preverjanje. Na srednji šoli le 30 % 

literature in 70 % podatkovnih testov. Povprečen učenec 

je v času svojega šolanja izpostavljen 112 testiranjem. 

Ankete so pokazale, da večina staršev taki količini 

testiranja nasprotuje. V državi New York se 220 000 

učencev ni udeležilo testiranja. V nekaterih primerih se 

je pokazalo, da porabijo 80 % šolskega časa za priprave 

na teste. Javno mnenje je Obamovo administracijo 

prisililo v redukcijo. Odredili so limit 2 % časa za teste. 

Če pomislimo, da šolsko leto traja 180 dni in to pomnožimo 

s 6-urno šolsko obveznostjo, dobimo rezultat 

približno 21 ur na leto za teste. 

Župan Newarka Cory Booker in guverner Chris Christie 

sta zaznala probleme in videla svojo priložnost. Zadala 

sta si, da postane njihovo mesto nacionalni model 

za izobraževalno reformo. Newark je največje mesto v 

državi New Jersey. Je revno mesto, znano po neslavnih 

nemirih v letih 1960, ko je bilo večinsko prebivalstvo 

bele rase. Danes je večina črnskih prebivalcev. Leta 

1967 je štelo 77 000 prebivalcev, danes je prijavljenih 

le 30 000, 13 000 se jih izobražuje v tako imenovanih 

čarter šolah. Čarter šole so javne šole po izbiri, kar pomeni, 

da jih starši lahko izberejo za svoje otroke. Imajo 

nekaj več svobode glede predpisov, ki se jih morajo 

druge šole držati. V Newarku je 70 % enostarševskih 

družin, 42 % prebivalcev živi pod robom revščine z 

dohodkom manj kot 30 000 dolarjev na leto. Ima eno 

najnižjih stopenj za vstop na univerzo v državi. Zato je 

bil Newark pač logičen izbor za reformo, ki se imenuje 

'Odlok, da mora vsak učenec uspeti'. (ESSA) Ustanovitelj 

Facebooka Mark Zuckerberg je zato, da bi Newark 

postal nacionalni model reforme izobraževanja, doniral 

100 milijonov dolarjev. Booker sam je visoko izobražen 

človek, ki se je šolal na Stanfordu, v Oxfordu in Yalu 

in je preko svojih poznanstev lahko pritegnil tudi druge 

filantrope, ki so programu namenili denar. Oddaja 

Oprah Winfrey je naredila reklamo za načrt – ESSA naj 

bi bil primer izobraževalne odličnosti za ves narod. 

Skratka, poizkus Newark ni rodil sadov, ki so jih želeli 

starši in učitelji. Zuckerbery in njegova žena Priscilla 

Chan sta se iz svoje investicije nekaj naučila. Napovedala 

sta, da bosta rojstvo njune hčere Max praznovala 

tako, da bosta 99 % svojega Facebook premoženja, vrednega 

okoli 45 milijarda dolarjev, investirata v korporacijo, 

ki bo razvila 'personalizirano učenje', kar pravzaprav 

pomeni učenje preko računalnikov, kjer vsak 

otrok dela v skladu z lastnimi slabostmi in vrlinami. 

To je neosebno učenje, temelječe na stroju. Pomeni, da 

so vse ure predpisane. Splošno znano dejstvo je, da 

izobraževanja ne moremo sistematizirati, prav zato so 

bile vse reforme v svojih ciljih neuspešne. Najdragocenejše 

učenje izhaja iz živega sodelovanja med učitelji in 

učenci. Tisto, kar je v kvalitetnem izobraževanju najpomembnejše, 

je kritično mišljenje, prožnost, notranja 

motivacija, samodisciplina in odnos do drugih. Teh lastnosti 

ni mogoče programirati in meriti z računalniki, 

lahko jih le vadimo in razvijamo s pomočjo učiteljevega 

vpogleda in presoje. Kopije ne delujejo. 

Veliko je kritike na račun stopnjevanja količine testiranja. 

Med njimi je tudi Nobelov nagrajenec iz leta 2002 

na področju ekonomskih ved, James J. Heckmann, ki 

je pred kratkim izdal knjigo 'Mit o testih znanja', kjer 

izjavi, da 'je danes prej pomanjkanje značaja tisto, kar 

hromi možnosti za uspeh v življenju, kot pomanjkanje 

akademskega znanja'. i Za posameznika je izredno 

osvobajajoče, če je v okolju, kjer je ocenjevanje osebno 

in ne skupinsko. 

Tariq Ramadin, profesor islamskih ved na univerzi v 

Oxfordu, v svoji knjigi 'Iskanje smisla' (2012) piše: 'Sistemu, 

ki časti izvedbo, selekcijo in tekmovalnost, se ni 

treba bati kritične misli posameznika – njegovi učenci 

so že ukalupljeni. Če naj svoboda, avtonomija in odgovornost 

kaj pomenijo, in če so to vrednote, ki so kaj 

vredne, moramo otrokom omogočiti, da jih dosežejo.' ii 

Vsaka reforma v izobraževanju je težka. Javni sektor 

izobraževanja je ogromen. Tudi večina učiteljev se je 

izobraževala v šolah. Nato so se vpisali na univerze, da 

postanejo učitelji v uniformiranem sistemu. Naj bodo 

ideje še tako dobre in primerne, ne moremo jih vsiliti 

ljudem proti njihovi volji. Denar in moč ne zadoščata 

za izboljšanje izobraževanja. In izboljšanje izobraževanja 

ni dovolj, da bi obvarovali otroke pred vse večjo 

revščino in nasiljem, naj bo to v Newarku, Parizu ali 

Bruslju. 

Opombe: 

i Heckmann, James J. & Humphries, John Eric: (2014) Mit testov 

znanja: Vloga značaja v ameriškem življenju, University of 

Chicago Press, Chicago 

ii Ramadin, Tariq: (2010) Iskanje smisla, Allen Lane, London. 



U t r i n k i 

Terapevtsko 

pripovedovanje zgodb 

Susan Perrow 

 

Simona Pajk 

V 

petek, 20. maja, in soboto, 21. maja, je bila na 

Waldorfski šoli Ljubljana prav posebna gostja iz 

Avstralije, 'zdravilka' Susan Perrow. Delavnica, 

ki je bila organizirana in razpisana s strani Zavoda za razvoj 

waldorfskih šol in vrtcev Ljubljana, je bila hitro razprodana, 

zato je bilo petkovo popoldne zasnovano kot predavanje, ki 

se ga je lahko udeležilo večje število slušateljev, sobota pa 

je bila namenjena delavnici in tistim srečnežem, ki smo se 

uspeli dovolj hitro prijaviti. 

Susan Perrow zdravi s pomočjo zgodb. In vsakdo 

lahko zdravi z zgodbami in vsaka zgodba je lahko 

zdravilna. In ne obstaja en sam recept za 'pripravo' 

tega zdravila, niti ga Susan Perrow ne ponuja. 

'Skoraj nemogoče je učiti pisanje, lahko pa deliš svoje 

izkušnje,› pravi. Če izkušnje, znanje in modrost primerno 

'organiziraš' in predaš naprej, potem lahko 

vsak, ki te posluša, nekaj 'odnese' domov. 

Susan Perrow je bila učiteljica, je mati treh (zdaj že 

odraslih) otrok. Oboževala je matematiko, ko pa je nekega 

večera najstarejšemu sinu povedala zgodbo, ki je 

nanj močno delovala, je odkrila čarobno moč zgodb in 

le-te so postale njena življenjska strast. 

Zadnjih trideset let se ukvarja s pisanjem, vodenjem 

delavnic za pisanje in pripovedovanje zgodb, usposabljanjem 

učiteljev po celem svetu – od Avstralije, Azije, 

Afrike, Kanade, Evrope. Zbira in dokumentira zgodbe 

vseh kultur, s katerimi se sreča. Iz pripovedovanja 

zgodb je napisala in zagovarjala magistrsko nalogo na 

Avstralski univerzi, bila gostja na mnogih mednarodnih 

konferencah, kot svetovalka za vzgojo je bila zaposlena 

na avstralskem ministrstvu. Njene knjige so 

prevedene v mnoge jezike, med drugim celo v mandarinščino, 

v svojem jeziku jo lahko berejo Hrvati, kmalu 

jo bomo tudi Slovenci. 

Na njena predavanja prihajajo zdravniki in psihologi, 

psihoterapevti. Eden od zdravnikov je slikovito razložil, 

zakaj se je delavnice udeležil: 'Na medicinski fakulteti 

so se ukvarjali le z levo polovico mojih možganov 

(to je tisto, ki je namenjena logičnemu, racionalnemu 

razmišljanju) in tako so moji možgani postali 

kot 'suha češplja' ..., s pomočjo zgodb jih želim 

spremeniti v 'sočno slivo›. Kasneje sta s Susan organizirala 

še več delavnic, namenjenih samo zdravnikom, 

in jih poimenovala: 'From dryed prune to juicy plum'. 

Vsak narod je v preteklosti imel svoje pripovedovalke, 

ki so stare modrosti posredovale naprej skozi zgodbe. 

V Bibliji lahko preberemo, kaj je Kristus odgovoril, ko 

so ga vprašali, zakaj pripoveduje zgodbe. Rekel je, da 

jih pripoveduje zato, ker le na ta način lahko razkriva 

čudeže nebes. Človek moderne dobe je za nekaj časa 

potisnil zgodbe v ozadje, zdaj pa jih na novo odkriva. V 

Kanadi so pripovedovanje zgodb uvrstili v državni učni 

načrt, v Afriki zgodbe uvajajo nazaj v šole pod geslom 

'Putting the hearth back to teaching'. V waldorfski 

šoli so zgodbe pomemben učiteljev 'pripomoček' čez vsa 


U t r i n k i 

leta šolanja, pri vseh predmetih. Poseben občutek je, 

ko kot učitelj prvič, v prvem razredu, otrokom poveš 

zgodbo in ugotoviš, kako močan vtis naredi nanje. To ti 

da veliko zadovoljstvo, saj imaš v rokah 'pravo orodje' 

in hkrati neizmerno odgovornost; Povedati ravno prav, 

ne preveč, na pravi način ... 

Verjetno je ravno ta občutek odgovornosti prignal na 

delavnico mnoge učitelje in vzgojitelje naše šole in še 

mnogo drugih iz javnih šol in vrtcev, bolnišnic ... 

Pri pripovedovanju 'zdravilnih zgodb' ne gre za sprevračanje 

slabega otroka v dobrega (ker, mimogrede, 

slabih otrok ni!), niti ne gre za spreminjanje slabega 

vedenja v dobro; gre za vzpostavljanje ravnovesja, iskanje 

občutka, ki pomaga ustvariti notranji mir, ublažiti 

bolečine duše. In vendar se je vsega treba lotiti z 

veliko mero ponižnosti. So stanja in resničnosti, ki 

jih ni mogoče ozdraviti z zgodbami. 

Susan Perrow je tako navedla primer deklice, ki ji je, 

nepričakovano – ponoči, med spanjem – umrl očka. 

Deklica se je od tega trenutka naprej bala zaspati in se 

je trudila na vse načine, da bi to preprečila tudi svoji 

materi. Zgodba, napisana zanjo, ni imela namena ozdraviti 

jo žalosti zaradi izgube očeta, saj je kaj takeg 

nemogoče, ji je pa pomagala premagati strah pred spanjem 

in sprejeti žalovanje. 

Zgodba mora biti zgodba! Nikakor ne neka moralistična 

pripoved, v kateri se otrok prepozna in izve, kaj 

mora storiti. Torej ne: 'Živela je deklica, ki ni mogla 

spati ...'! Poiskati je treba primerno metaforo – v tem 

primeru je bila to mala balerina iz pojoče skrinjice, ki 

je čez dan plesala, zvečer pa, ko se je pokrov zaprl, mirno 

počivala ... dokler ... Metafori sledi 'potovanje', kot 

razvoj zgodbe imenuje Susan, in jasen konec, ki mora 

biti vedno srečen in ponudi rešitev. Hkrati mora biti vse 

skupaj dovolj preprosto, da otrok prepozna podobnosti 

s svojo težavo in zmore rešitev prenesti v svoje življenje. 

Pripovedovalec zgodbe pa mora vanjo zaupati in si NE 

sme dovoliti, da bi zgodbo z otrokom kasneje analiziral 

in ga opominjal, češ: 'Se spomniš, kako je bilo ...'! 

Zgodbo lahko povemo večkrat, ji damo čas in upamo, 

da bo delovala. Pomembno je razumevanje problema, 

jasen cilj, zavedanje, da se vsega ne da opraviti hkrati. 

Opremljeni z nasveti in izkušnjami, ki nam jih je prenesla 

Susan, smo se v sobotnem popoldnevu še sami 

lotili ustvarjanja zgodb, jih kasneje prebrali, Susan pa 

jih je komentirala, svetovala. Razšli smo se kasneje, 

kot je bilo načrtovano. Nahranjeni, saj je vsaka zgodba 

kot lonec zdrave hrane za dušo ali, kot pravijo Bušmani,: 

'Zgodba je kot veter, prihaja od daleč in jo čutimo 

...' Pustimo torej vetru, da nas boža in stresajmo 

vanj še svoje besede. Povejte zgodbo! 

Hvala Veri Grobelšek in Manci Biber, ki sta v okviru Zavoda 

za razvoj waldorfskih šol in vrtcev pripeljali Susan 

Perrow v Ljubljano in bosta, kot sta obljubili, poskrbeli, 

da se bo zgodil prevod njene knjige. Še več o Susan pa 

na: www.susanperrow.com. 

Lepota 

procesov 

 

Magda Mlekuž 

V velike višine se vzpenjamo 

po polžastih stopnicah. 

F. Bacon 

Gledališka igra in zaključni projekt sta dve 

izmed pomembnih orodij waldorfske 

pedagogike, dva vrhunca pri šolanju v 

waldorfski šoli. Največkrat vrednotimo zaključno 

predstavo kot umetniški dosežek, pri tem vidimo in 

vrednotimo le zunanje izraze nastopa. Vsebuje pa tudi 

socialni vidik osebnostne rasti. Tisto, kar je pri delu v 

waldorfski šoli najpomembnejše, je proces, ki se dogaja 

znotraj vsakega posameznika v času ustvarjanja, in 

izkušnja, ki nas pripelje do izgradnje notranjega dela 

osebnosti. 

Gledališka igra vsebuje učenje, kjer pride do izraza 

govorjena beseda. Pri tem pa so pomembni tudi 

vplivi na še vedno razvijajoči se del možganov - čelni 

reženj. Le-ta se razvija tudi skozi govor in to vse do 

konca pubertete. Rezultati govorjene besed pa se poznajo 

tudi v pismenosti posameznika. 

V svetu je od leta 1970 prisotna manjša empatija. 

V sodobnem razvitem svetu sta razvijanje domišljije 

in pridobivanje izkušenj presenetljivo težja, kot je 

bilo to v preteklosti. 

Družine imajo vse manj članov, starši in otroci 

drug z drugim preživljajo vse manj časa, množični 

mediji so zmanjšali občutek pripadnosti lokalni skupnost. 

Najsodobnejša tehnologija nam omogoča še 

več: vsak posameznik si lahko s pomočjo izbiranja 

vsebin ustvari lastno resničnost, v kateri njegovo 

udobje ni ogroženo niti za trenutek. To ne pomeni 

samo, da se neprijetnim situacijam izogne, ampak 

tudi izključi možnost, da bi spoznal neprijetne situacije 

drugih. Empatija tako postane odveč. 

Otroci, ki odraščajo v okolju brez empatije, ne bodo 

nikoli zreli in odgovorni odrasli. Nikoli ne bodo spoznali 

svojih čustev in nikoli razumeli težav drugih. 


Težko se bodo naučili pravilnega poslušanja, zato bodo 

težko sodelovali v skupini in jo še težje vodili. 

Namesto kritičnega razmišljanja in ustvarjalnosti se 

bosta pri njih razvila intelektualna lenoba in cinizem. 

Če želimo to preprečiti, moramo torej otrokom omogočiti 

razvoj domišljije in nabiranje izkušenj. Ena najboljših 

možnosti za to je spoznavanje zgodb. Vaje za 

gledališko igro omogočajo stik in imaginacijo želenih 

čustev ter njihovo kontrolo. S tem, ko so zmožni imaginacije, 

se njihovo mišljenje in besedni zaklad bolje 

razvijata. 

moramo pogoltniti nekatere besede za dobro demokracije. 

Pomembno je, da kaj žrtvujemo in da smo vztrajni. 

(Zoja Leskovšek) 

Pri igri sem se naučil, da če mi nekaj ni všeč, da se 

ne vdam in se ne pustim 'zmanipulirati'. Na žalost mi 

letos to ni uspelo, ampak upam, da mi bo v prihodnje. 

(nepodpisan) 

Meni se zdi, da sem odlično odigral vse, saj sem bil 

vmes bolan. Na začetku sem mislil, da nisem zmožen, 

da se toliko naučim. Na koncu sem videl, da zmorem, 

samo treba se je bilo trdo in resno učiti. (Ale Ž. Sušnik) 

Ta čas v razvoju mladostnika je dramatičen, saj prinese 

rojstvo čustvenega življenja. Čustveno življenje 

valovi, ima plimo in oseko. 1 Želijo pa si le eno - miru, 

varnosti in sprejetosti. 

Nastanek izraza glasu se skriva v gibanju. Gibanje in gesta 

se preoblikujeta v jezik. Med vajami za gledališko igro 

se ozavešča telo in njegova izraznost ter duševno gibanje. 

Združiti ustvarjalne posameznike v ustvarjalno, empatično 

skupino, ki sodeluje in se podpira, je zahtevna, 

toda za nadaljnje življenje še kako pomembna naloga. 

Najdragocenejše pa so izkušnje, ki nam za hip odškrtnejo 

pogled v notranjost učencev. 

Meni je igra pokazala, kako pomembno je, da v neki 

skupini vsi sodelujemo. Treba je tudi kaj žrtvovati, recimo 

kakšen trening, na katerega gremo vsak teden. 

Bolje se je potruditi in malo potrpeti, da drugi ne trpijo 

zaradi tebe. Po dolgem trudu pa si nagrajen s srečo, 

ker si nekaj dokončal. (Tesa Štihec) 

Med vajami za igro sem se naučila sodelovanja in 

pomembnosti morale in podpore. Videla sem, kako 

pomembno je sodelovanje vseh udeležencev. Včasih 

Malenkosti so pomembne, ljudje nimajo potrpljenja, 

tiho sporazumevanje, prilagodljivost, pomembnejši je 

način kot vsebina, pozornost.(nepodpisan) 

Pri igri sem se naučila, da če znaš besedilo, nimaš 

treme. Treba je znati do dogovorjenega časa in nato je 

zabavno igrati. (Anja G. Lužar) 

Pri igri sem se naučil skupinskega dela in sodelovanja, 

ker mora vsakdo k igri prispevati, drugače se vse 

podre. Naučil sem se, kako se vživeti v svojo vlogo in s 

pomočjo tega bolje igrati. Ker smo igrali v dveh postavitvah, 

smo se morali vživeti celo v več vlog, kar sploh ni 

lahko. Pomembno je, da se naučiš tekst, kako hodiš in 

se obnašaš. (Jan Rozman) 

Zaključni projekt je delo, na katerem devetošolec 

teoretično in praktično dela vse od izbire teme konec 

osmega razreda. S svojim delom ima možnost idejo 

prenesti v izdelek – materijo in se s tem on sam umestiti 

v svet. 

Projekt je navdihujoče delo, saj si učenci izberejo vsebine, 

ki jih zanimajo. Samostojno delo pa vsebuje več 

posameznih sestavnih delov za dosego cilja – izdelave 

izdelka, napisane naloge in nastopa. Poudarek pa je 

tudi na lepoti zapisa in izdelka. 


U t r i n k i 

Izkušnja s časom – procesom samim je bila v letošnjem 

letu ena najpomembnejših iz mojega zornega 

kota. Nekateri so postopoma in vztrajno zbirali, raziskovali, 

pisali in izdelovali. Drugim je čas ostro pihal 

za ovratnik. 

Nekateri so gradili projekt kot celoto – vse je bilo domišljeno, 

od ličnosti zapisov, barvitosti risb, okraskov 

do natančne izdelave scenarija nastopa. Večina je dosegla 

nivo samostojnega dela, ki jim bo temelj za samostojno 

delo v srednji šoli. 

Proces vsako potovanje spremeni v niz majhnih korakov, 

ki jih opravljamo drugega za drugim, da dosežemo 

katerikoli cilj. Proces presega čas, uči nas potrpežljivosti, 

stoji na trdnih temeljih skrbne priprave in 

pooseblja zaupanje v naše razvijajoče se zmožnosti. Če 

razdelimo katerokoli nalogo na zmerne korake, nam ni 

treba čakati na uspeh na koncu, ampak dosežemo vrsto 

majhnih uspehov že na poti. 2 

Opombe: 

1.V. Grobelšek, Razvoj otroka s stališča waldorfske pedagogike, 

Ljubljana 2014 

2. D. Millman, Zakoni duha, Ljubljana 2003 

Ivana Marušič, razredničarka 4. b 

Skladanje besed 

Besede se lahko družijo na različne načine. 

Poslušajo se med seboj in tehtajo, katera 

bi utegnila biti tista, ki bi prejšnji ali celo 

naslednji najbolj pristajala, se z njo uglasila, lepše 

zvenela. Ko iščemo besede, najdemo rimo, ko najdemo 

rimo, pa ugotovimo, da je ta nastala kot nekakšna 

besedna tolažba, združevanje in povezovanje, seveda pa 

je tudi pot iskanja nekaj lepega. 

V vsaki epohi se trudimo povezati vsebine predmetov 

z nam bližjim izrazom, kot so slika, pesem, oblika 

ali modrost. To je tudi najbolj razveseljujoče in kreativno 

delo, v katerem uživamo učenci in učiteljica. 

Delaj, le delaj 

Roža na vrtu cveti, 

oče v pisarni sedi. 

Sonce na nebu sije, 

brat vodo popije. 

Kalček iz zemlje vzklije, 

mama rože zalije. 

Voda iz pipe priteče, 

sestra nič ne reče. 

Zvezda na nebu žari, 

babi na kavču leži. 

Oblak sonce zakrije, 

dedek vino polije. 

Mila Škof, 4. b 

Sokol 

Je moj ded imel sokola, 

mogočnega kot sveta gora. 

Bil je hiter kakor strela, 

ki male ptice bo zadela. 

Ko razpre kraljevska krila, 

perje mehko je kot svila, 

kljun je oster in bleščeč, 

krempelj dolg je kakor meč – 

prav zato mi je všeč! 

Maj Levstek Radin, 4. b 


U t r i n k i 

Piknik 

blata in 

tort 

 

Marko Blaznik, razrednik 

Letošnji prvomajski prazniki so nakazali, da se bo 

obdobje piknikov in druženja na prostem letos 

začelo malo pozneje. 

'Sredi maja bo zagotovo dovolj toplo in takrat bo najboljši 

čas, da se srečamo na razrednem pikniku,' smo začetek 

aprila modrovali v 1. b. In pogumno določili datum. 

A tudi sredi maja je vreme sporočilo, da ne bo sodelovalo. 

Kljub slabim obetom smo se odločili, da začrtano 

tudi izpeljemo. Ker sreča spremlja pogumne (in 

trmaste), nam je nebo tisto soboto, 14. maja, namenilo 

dve uri toplega sonca. Dež preteklih dni pa je poskrbel 

za dovolj blata za odlične blatne kopeli. Seveda so se 

na velikem travniku rugby kluba na obrobju Ljubljane 

tega privilegija poslužili le otroci. Starši in oba učitelja 

smo se raje predali kulinaričnim užitkom in sobotnemu 

kramljanju pod streho. Ravno ko je kazalo na to, 

da bodo zaloge blata na travniku pošle, se je na nebo 

prikradla gruča nevihtnih oblakov. Blatne kopeli so se 

ponovno napolnile in užitek se je (kljub nekoliko nižjim 

temperaturam) nadaljeval. 

Da pa razred v ponedeljek ne bi bil preveč prazen, 

smo vse tiste otroke, ki smo jih še prepoznali, preoblekli 

v suha in čista oblačila (drugi so pozneje tudi našli 

pot do nas). 

Ker v našem razredu ničesar ne počnemo 'na približno', 

nas je kmalu za tem na mizi pričakalo kar pet 

različnih in zelo slastnih tort. Pesmica za vse, ki so že 

praznovali, in za vse tiste, ki jih ta dogodek v tem šolskem 

letu še čaka in seveda ... darila. Tokrat so darila 

prišla v obliki prisrčnih majic, ki bodo v našem razredu 

zagotovo najbolj nošen kos garderobe v prihajajočem 

(upajmo, da vročem) poletju. Ampak do takrat bomo še 

nekajkrat prišli v šolo. 

In če vas zanima, kakšne so majice, nas pridite obiskati 

v 1. b. Ne boste nas zgrešili. 

d Nace Kirn 

Martin Baker 

Uvod v gibalnoprostorsko 

vzgojo 

Bothmer Movement International 

Grof Fritz von Bothmer (1883–1941) je na 

prošnjo Rudolfa Steinerja v dvajsetih letih 

prejšnjega stoletja razvil gimnastične vaje, ki 

so bile najprej namenjene otrokom prve Waldorfske šole 

v Stuttgartu. Potrebna je bila namreč nova oblika gibalnih 

vaj, ki bi bila skladna z revolucionarnim učnim načrtom, 

ki ga je uveljavljal Steiner. Bothmer je tako razvil približno 

trideset vaj, ki temeljijo na globokem razumevanju tega, 

kako prostorske sile obkrožajo in prežemajo človeka. So 

študija arhetipske dinamike človeka v prostoru. 

Odnos med intelektualnim in gibalnim razvojem je že 

dolgo potrjen, vse bolj pa se tudi priznava, kako važno 

je imeti v šolah dobro izoblikovan in premišljen učni 

načrt za gibalno in telesno vzgojo. Vaje Bothmer ter 

upoštevanje osnovnih načel, na katerih te temeljijo, 

omogočajo zdrave in starosti primerne dejavnosti za 

odraščajočega otroka. Preko številnih igric, iger, gimnastičnih 

vaj, vaj za koordinacijo in športa takšen učni 

načrt sledi razvijajoči se zavesti na različnih stopnjah 

razvoja, jo poudarja in krepi. 

Bothmer je poučeval tudi odrasle in ta univerzalna 

načela prostorskega zavedanja se danes uporabljajo 

pri poučevanju odraslih povsod po svetu. Bothmer Movement 

International izvaja tečaje in seminarje v številnih 

državah Evrope, pa tudi v Rusiji, Izraelu in na 

Daljnem vzhodu. Namen šolanja je izobraževanje ljudi, 

ki se kasneje lahko profesionalno ukvarjajo z gibanjem 

Bothmer na njihovem izbranem poklicnem področju. 

Gibalna vzgoja 

Šport, gibanje, telesna vadba in aktivna rekreacija 

igrajo v naši kulturi osrednjo vlogo. Posvečamo jim 

ogromno časa, denarja in lastne kreativnosti. Toda zakaj 

se toliko ljudi ukvarja z gibanjem? Celo tisti, ki se 

ne, se pogosto vključijo kot gledalci. Šport in aktivna 

rekreacija sta panogi, ki na svetovni ravni ustvarjata 

letni promet, primerljiv z orožarsko, naftno in avtomobilsko 

industrijo. 

Igranje iger, vadba in gibanje so lahko vir globokega 

zadovoljstva. Počutimo se osvobojene, hkrati pa bolj 

povezane s svetom. Zanimivo je, da imajo vsi jeziki veliko 

izrazov za gibanje in smer, ki se uporabljajo v prenesenem 

pomenu. Menim, da obstaja neposredna povezava 

med našim umom oz. našim notranjim svetom 

ter zunanjim svetom, prostorom okrog nas. 


Če bi vas na primer prosil, da mi odgovorite naravnost, 

brez ovinkarjenja, boste vedeli, da od vas pričakujem 

iskren in resnicoljuben odgovor, vendar sem za 

to uporabil prostorski izraz (naravnost in brez ovinkarjenja). 

Zmikavt je 'zvit', politiki pa se 'izmikajo' pokončnosti 

in resnici. Človek 'pokončne drže' je pošten in 

nepodkupljiv. Odločanje je vedno tehtanje argumentov 

za in proti. 'To se mi zdi 'enostranska' rešitev.' Tehtnica, 

simbol sodstva, predstavlja tehtanje različnih okoliščin, 

da bi lahko prišli do 'pretehtane' sodbe. Seznam 

tovrstnih metaforičnih izrazov je neskončen. 

Ta pojav ni omejen samo na neko kulturo, prisoten je 

v vseh jezikih in je nekaj univerzalno človeškega. Prostor 

okrog nas ima svojo 'kvaliteto' in z opisi te kvalitete 

si pomagamo pri našem ustnem in pisnem sporazumevanju 

– še preden sploh pomislimo na to, kako se gibljemo, 

medtem ko to govorimo! Način, kako uporabljamo 

prostor, kako stojimo, sedimo, se premikamo ali gestikuliramo, 

vse to je lahko že samo po sebi način sporazumevanja. 

Če smo veseli, smo 'vzneseni', počutimo se 

'kot na krilih' in mogoče celo 'skačemo od veselja'. Če pa 

smo žalostni, se počutimo 'potrto' in 'potlačeno'. V vseprisotnih 

emotikonih je zavihanost ustnic navzgor ali 

navzdol dovolj, da v trenutku sporočimo veselje ali žalost, 

strinjanje ali nestrinjanje. V mnogih jezikih obstaja 

samo ena beseda za 'težko' v smislu fizičnega (heavy) 

in miselnega napora (difficult). Občutki zmagoslavja ali 

propada so neposredno povezani s smermi v prostoru 

(navzgor in navzdol). Med obema pa leži 'zlata sredina'. 

Nobeno naključje ni, da pogled na pokrajino z oddaljenim, 

ravnim obzorjem v nas vzbudi občutje miru in 

zadovoljstva. Del privlačnosti počitnic ob morju je prav 

v tem, da ima pogled na morsko obzorje tak pomirjujoč 

učinek. Kako zelo se to razlikuje od gorske pokrajine, 

ki bo s svojimi 'vzponi in padci' verjetno na nas delovala 

bolj poživljajoče in dramatično. Vodoravna ravnina 

je tista, ki poudari naše občutke enakopravnosti 

in umirjenosti. Ravnina konferenčne mize je tista, za 

katero se bodo zbrali politiki ali pogajalci; okrogla miza 

kralja Arturja ali miza zadnje večerje – to sta močna 

simbola izkušnje človečnosti. Sodnik, ki uživa 'globoko' 

spoštovanje, je tisti, ki ima 'mirno roko in trezno glavo'. 

Ko pa nastopi trenutek odločitve, se postavi v ospredje 

navpična ravnina: sodne dvorane imajo običajno visoke, 

ravne stebre, sodniška oblačila pogosto poudarjajo 

pokončnost, sodniško kladivo pa še poudari, da je bila 

odločitev sprejeta in drži 'kot pribita'. 

Celo naša izkušnja časa, drugačne dimenzije, se pogosto 

izraža v prostorskih pojmih. Že 'vnaprej' se veselimo 

ali gledamo 'naprej' v prihodnost, oziramo se 'nazaj' 

na preteklost, 'sedanjost' pa je za nas nekje vmes. Postopek, 

ki se odvije v nekem časovnem zaporedju, lahko 

opišemo s 'koraki', npr. v navodilih za uporabo: 'Prvi 

korak: vzemite vijaka iz vrečke in ju namestite v odprtini. 

Drugi korak: vzemite leseno...' itd. Poleg tega drugim 

opisujemo neki postopek ali proces tako, da jih 'peljemo 

skozi'. 'Že vnaprej se veselim Božiča.' 'Ko pogledamo 

'nazaj' na naše 

otroštvo ...' 

Lahko torej vidimo, 

da se v teh treh 

prostorskih ravninah, 

zrcalnosti 

levega in desnega, 

vodoravnosti med 

zgoraj in spodaj 

ter čelnosti spredaj 

in zadaj izražajo 

različne kvalitete. 

Zrcalnost izraža 

moralnost, odločanje 

in sposobnost 

presojanja. Na vodoravni 

ravnini 

počiva ravnovesje, umirjenost ter zmožnost, da smo v 

soodnosu s svetom in drugimi. Na čelni ravnini je moč 

sedanjega trenutka, časa in upoštevanja postopnosti. 

Ko se premikamo, smo nenehno v sozvočju s silami 

in pomenom prostora okrog nas. Z gibanjem izražamo 

svoje občutke, hkrati pa lahko s spremembo gibanja 

spremenimo tudi svoje počutje. Vsi poznamo občutke 

zadovoljstva po dobri telesni vadbi ali ob izvrstni izvedbi 

na novo pridobljene veščine: 'čisti' let puščice, ki zadane 

v sredino tarče, ali ekipa, kjer se člani med seboj tako 

dobro poznajo, da lahko uprizorijo vrsto odličnih podaj, 

ker se 'tako dobro razumejo', ali popolno 'odmerjeni' gib 

pri teniškem udarcu ali pri premetu. Ko se gibljemo, 

ne izražamo le dela svojega notranjega sveta, ampak se 

tudi spreminjamo in mogoče prav od tu izvira razlog, 

zakaj je svet tako obseden z rekreacijo (re-kreacijo). 

Preproste, osnovne vaje, ki jih je oblikoval grof von 

Bothmer skoraj sto let nazaj, nam ob rednem izvajanju pomagajo 

spremeniti našo notranjo in zunanjo držo ter gibanje. 

Te gibalne vaje temeljijo na evropski tradiciji in so v zadnjih 

30 letih doživele preporod tako v smislu rabe kot tudi 

uporabnosti. Danes se izvajajo v šolah, pri izobraževanju 

odraslih, pri kurativnem izobraževanju in v fizioterapiji. 

Možnosti, ki izhajajo iz tega dela, so številne in vse 

več ljudi razume in izkorišča to zelo stimulativno in 

pomembno znanje. 

prevedla Helena Biffio Zorko 

Martin Baker je že 40 let učitelj gibalne in telesne vzgoje, 

od tega 30 let uči na waldorfski šoli. Je ustanovni direktor 

Bothmer Movement International in izvaja seminarje ter delavnice 

po vsem svetu. Martina Bakerja lahko kontaktirate 

na: office@bothmer-movement.co.uk, bothmer-movement.co.uk 

Septembra 2016 se pričenja novo štiriletno izobraževanje 

Bothmer gimnastike, ki ga bo vodil Martin Baker. 

Če ste zainteresirani, imate vprašanja, bi se želeli prijaviti, se 

obrnite na elektronski naslov: bothmer2016slo@gmail.com 

(Marta Ivanušič) 


O E S a v i n j a 

Človek in žival 

Zoologija v 4. r 

 

Jasmina Kranjc Šimek 

Glava je na svetu za to, 

da misli, 

tako nam včasih zelo, 

včasih pa malo koristi. 

(N. Grafenauer) 

Obrazi otrok so izžarevali radost, navdušenje, 

tudi radovednost, predvsem pa veselje in 

zadovoljstvo, kajti vsebino glavnih ur je 

zapolnil živalski svet. Ta otrokom predstavlja dragoceno 

zakladnico izkustev, vedenj in znanja. 

Zanimanje in raziskovanje živalskega sveta so otrokom 

krepile različne dejavnosti glavne ure. Skrivnostna 

zgodba, v kateri je žival nastopila in ki je nekoliko naznanila 

življenjski prostor le-te ter nekatere lastnosti, 

je v otrocih prebudila vedoželjnost. Raziskovalni duh je 

v njih vzbudil potrebo, da se zgodba razširi in nadgradi. 

Drug dan je zgodba prešla v razpravo, kajti dotedanja 

otroška izkustva in vedenja o obravnavani živali so dodatno 

obogatila vsebino. Slikanje živali je nakazovalo 

že nekatere njene lastnosti, risanje v zvezke pa vključilo 

prenekatere podrobnosti, tako da je bil zapis vsebine 

le še poudarek pomembnih dejstev. Oblikovanje 

živali iz gline pa je dodatno krepilo predstavo in voljo. 

Primerjava živali med seboj, pa tudi s človekom, je 

bila uvod v samostojno delo učencev doma, kjer so, po 

predhodnem izboru, raziskali eno dodatno žival. Svoja 

odkritja in spoznanja so ob slikovnem ustvarjanju 

prenesli na plakat in narejeno predstavili sošolcem pri 

pouku. Samozavest otrok in prepričljivost predstavitev, 

je potrjevala bogastvo njihovega notranjega sveta, ki so 

ga ob tej priložnosti lahko izrazili. 

Odnos otrok do živali in skrb zanje smo prepoznali tudi, 

ko so nas te obiskale pri pouku. Včasih smo imeli, seveda 

v dogovoru s starši, v prvem delu glavne ure, ko so bili 

učenci zbrani v ritmičnem krogu, v svoji sredi konkretno 

žival. Natančno opazovanje bitja je bila edinstvena priložnost 

zaznave in sredstvo za poznejšo razpravo. Tudi ob 

tej priložnosti je otrok, lastnik živali, izkustveno predstavil 

žival, ob tem pa tudi svoj odnos do nje. 

Zavzetost pri delu, prepričljivost predstavitev, predvsem 

pa žar v otroških očeh so dejstva, ki potrjujejo, 

kako močno se je vsebina zoologije vtisnila v otroke. 

Lastnosti in sposobnosti živali so se pri obravnavi 

človeka spontano prelile, kajti žive slike v notranjosti 

otrok so bile jasne in zgovorne. 

Letošnje pustovanje, ki je ravno sovpadalo z epoho 

zoologije, je bilo še toliko bolj doživeto. 

Spoznali smo, kaj vse zmoremo ljudje, kaj zmorejo 

tudi živali, v marsičem jih presegamo, hkrati pa se od 

njih lahko tudi učimo in si jih vzamemo za zgled. 


O E S a v i n j a 

Od volne do 

izdelka 

 

Tatjana Penič 

Na začetku tople jeseni se nam je ponudila priložnost, 

da s predšolskimi otroci odidemo na podeželje. 

Na kmetiji naše tete Anje smo si ogledali kmečka 

opravila in pri njih pomagali. Na polju smo pobirali pridelke. 

Na kmečkem dvorišču hranili kokoši, race, koze. Pokukali 

smo v hlev, kjer sta našli zavetje dve kravi, ko sta se vrnili s 

pašnikov domov. Malo stran od kmečkega poslopja, med 

starimi jablanami in hruškami je stal še en hlev. Okrog njega 

so blejale ovce in se v čredi podile sem in tja. Ko smo z otroki 

vstopili, so nas nezaupljivo pogledovale, a prišle bližje, ko jim je 

gospodar ponudil hrano. Najpogumnejši so ovco pobožali in jo 

prosili, če nam podari malo svoje volne. Gospodar jo je ostrigel 

in mi smo se ponosni, z volno v rokah in žepih, vrnili v dolino. 

Kar nekaj časa smo čakali, da je bilo vreme ugodno in 

smo se lahko lotili pranja surove volne. Skupaj z otroki 

smo prali volno v blagi milnici in izpirali v čisti vodi. Postopek 

smo nekajkrat ponovili, nato pa volno razobesili 

po stojalu, da jo je ljubo sonce posušilo. Volno je bilo 

potrebno tudi očistiti raznih ostankov slame, trav ... Ko 

smo vzgojiteljice čistile volno, so se otroci spontano priključili 

in pomagali pri delu. Pri tem so pokazali veliko 

volje in vztrajnosti. Vsakodnevno so sami posegali po volni 

in jo čistili. Ob delu je stekel marsikateri pogovor ali 

pa se je zaslišala pesmica o Izidorju ali pastirici. Nato je 

volna nekaj časa počivala. Nekega dne pa nas je v vrtcu 

pričakalo zelo nenavadno orodje. To so bile velike krtače 

za česanje, ki so jim včasih rekli gredeše. Z njimi volno 

češemo, mikamo, da se vlakna razrahljajo. Vzgojiteljice 

so se preizkusile v tem opravilu in nato še otroci. Mikanje 

volne je zares naporno delo in ko ne zmoreš več sam, ti 

prijatelji z veseljem pomagajo. Tudi to delo smo opravili z 

navdušenjem in obilo dobre volje. Krtače za česanje smo 

pospravili in puhasta volna je zopet nekaj časa počivala. 

Čez nekaj dni pa je teta Natalija v vrtec prinesla zelo, zelo 

star kolovrat. Kolovrat je urno brnel, teta pa je predla, 

predla tanko nit. Vsi smo jo z velikim čudenjem opazovali 

in želeli tudi sami poizkusiti. Nekaj niti smo napletli 

sami, ostalo volneno prejo pa so nam nastavili palčki. 

Predšolski otroci so se lotili tkanja na preproste statve. 

Tkanje je zahtevno opravilo, ob katerem si urijo prstke, 

voljo in vztrajnost, medtem ko se pred njimi z vijuganjem 

niti sem in tja vidno prede tkanina. Iz natkanih kosov 

tkanine so si sešili torbice, ki jih bodo s ponosom nosili v 

šoli. Sami so si žagali gumbe, jih brusili, izvrtali luknje in 

na koncu še naoljili. 

Prvič letos pa smo se lotili mokrega polstenja. Vsak 

otrok si je iz česane volne različnih barv najprej zložil in 

nato mokro spolstil sliko iz blaga. Na svoje slike so silno 

ponosni, pa vendar se jim je najbolj vtisnilo v spomin iskustvo 

mehke volne, njenega vonja, puhaste mehke slike 

pred polstenjem, lahkotnost vlaken in kasneje dišeče 

milo, milni mehurčki ... 

19 


O E G o r e n j s k a 

Četrtošolci 

na pohodu ob Savi 

Pletenje kap 

 

Barbara Snedič 

 

Mateja Korošec 

Glavni projekt ročnih del v četrtem razredu je 

pletenje kap. Učenci so prvič dobili nalogo, da 

si izdelajo oblačilo - pokrivalo. Naloga se jim je 

zdela težka in marsikdo si na začetku ni znal predstavljati, 

da bo nalogi kos. 

Vsak začetek je težak in tudi pri tem delu je bilo potrebno 

veliko začetne motivacije in vztrajnosti. Ko pa 

so začele nastajati prve vrstice, se najbolj spretni prsti 

niso mogli ustaviti. Veseli me, da bodo do konca leta vse 

kape končane. In še več, vse so zelo lepe in unikatne. 

S 

četrtošolci smo se odpravili na pohod ob Savi. 

Malo nas je že zaskrbelo, da nam tokrat vreme ne 

bo naklonjeno, a je deževalo le toliko časa, dokler 

smo hodili v zavetju gozda. 

Ko je bil čas za malico in smo prispeli do Fuxove brvi, 

so se oblaki raztrgali in pozdravilo ter posušilo nas je 

toplo sonce. Po gorah in reki smo se orientirali in iskali 

strani neba, nato pa preko Ravnice pot nadaljevali 

do Pustega gradu, se tam zabavali v vlogah graščaka, 

graščakinje in vojske ter za trenutek odpotovali v zgodovino 

Ortenburžanov. Zaželeli smo si, da bi prav mi 

odkrili skrivni rov, ki naj bi po legendi vodil od gradu 

do Radovljice, a ga do danes žal še niso odkrili. Pri prvi 

hiši pod gradom, kjer naj bi v času Ortenburžanov prebival 

oskrbnik gradu, smo občudovali in risali pogled 

na Radovljico ter prepoznavali okoliške kraje, hribe in 

gore. Najlepše presenečenje pa nas je čakalo na Lancovem, 

kjer se je zelenomodra Sava Bohinjka v sotočju 

zlila z rjavkasto Savo Dolinko, združeni v Savi pa 

sta nekaj časa 

tekli vsaka v 

svoji barvi. 

Kljub vročemu 

soncu ter 

poti navkreber, 

ki nas je 

čakala do šole, 

so se nam na 

obrazih risali 

zadovoljni 

nasmeški. Po 

pohodu smo si 

pri glavni uri 

vzeli priložnost 

za sestavljanje 

zapisov, 

ustvarjanje, 

iskanje rim in 

pisanje pesmi. 

 

20 Waldorfske novice 

Pesem je napisala Kaja Košir, učenka 

4. razreda waldorfske šole iz Radovljice.

Z a s e b n i W a l d o r f s k i v r t e c M a r i b o r 

Rodil se je vrtec 

'Čarobni vrt' 

 

Hadeja Adeva Horvat 

Tiho se prebuja dan. Sončni žarki božajo drevesa, 

v katerih pojejo kosi, iz daljave se sliši gruljenje 

grlice. Med odklepanjem vhodnih vrat Čarobnega 

vrta globoko vdihnem in si rečem:'Kako lepo jutro je danes!'. 

Ko vstopim na hodnik, me pobožajo zavese, ki se nežno 

lesketajo v jutranji svetlobi. Objameta me tišina in mir. 

Vstopim in odprem okna vrtca, spustim jutranjo žarke v obe 

sobi in začnem pripravljati zajtrk. 

Skozi okno pogledam proti Pohorju, ki je objeto z jutranjimi 

žarki. V mislih se vrnem eno leto nazaj, ko smo bili 

z otroki še v Studenčku in smo iskali prostore za novo 

enoto našega vrtca. Kolikor hiš smo si ogledale, toliko 

novih možnosti smo videle. Bile smo optimistične, polne 

idej in želje ustvariti nekaj novega, otrokom prijaznega in 

širiti poslanstvo Inštituta Sofijin Izvir. Pot iskanja novih 

prostorov se je zaključila konec junija, ko smo našle hišo, 

ki je od našega vrtca Studenček oddaljena približno en 

kilometer. Pri ogledu sta nas sprejeli svetli, prostorni sobi 

in že smo začele razvijati idejno zasnovo za ureditev vrtca. 

Začelo se je s pridnim načrtovanjem arhitekta in krajinske 

arhitektke, s sodelovanjem staršev in zanosom zaposlenih. 

Med delom smo začele razmišljati, kako bomo 

vrtec poimenovale. In rodil se je Čarobni vrt. Do tega pa 

je bilo še potrebno priti, saj je bil za hišo, kjer naj bi čarobni 

vrt nastal, asfalt. In začelo se je udejanjanje idej 

na zemlji. Delavci so razbili asfalt in navozili zemljo, iz 

katere je nastal tudi lep hribček za sankanje in razvijanje 

motoričnih spretnosti. Oče otroka v vrtcu Studenček 

nam je izdelal edinstveno in čudovito igralo. Družine so 

nam pomagale in darovale omare, hladilnik, posteljico, 

previjalno mizo ... 

Seveda je bilo na poti veliko preprek, zato smo se učile 

sprejemati situacije, biti strpne in zaupati, da nam je 

dana vsa moč in pomoč, ki jo potrebujemo. 

V največji vročini, ko so se mnogi sončili, plavali in pohajkovali, 

smo me ustvarjale in s pomočjo energije sonca 

rojevale Čarobni vrt. Bile smo kot mlade mamice, ki pričakujejo 

prvega otroka in se sprašujejo, kakšen bo, bo z 

njim vse v redu, bo porod lahek in ali bo bolelo. Veliko 

dogovarjanja, usklajevanja, kompromisov, trdne volje in 

smeha je bilo na naši poti. Med sabo smo se povezale in 

ustvarile prostor za novo skupnost. Seveda te poti ne bi 

zmogle brez zaupanja in podpore naših staršev, ki so se 

čudili hitri spremembi Čarobnega vrta. 

Septembra, ko je prostore vrtca napolnil otroški smeh, 

so naša srca pela. Naš Čarobni vrt skupaj z otroki dopolnjujemo, 

oživljamo in jim dajemo možnost doživeti 

impulz, da so lahko dejavni soustvarjalci sveta, v katerem 

živijo. Skupaj smo posadili drevesa magnolij, češenj 

in ambrovca ter sadik aronije, borovnic, ribeza, jagod in 

malin. Iz desk, ki so ostale od ograje, smo naredili visoko 

gredo in zabojčke za rože, preostale pa spremenile v elemente 

poligona, kitare, mostove, ceste, proge za frnikole 

... Eden od zabojčkov služi za prosto igro naših najmlajših 

in se spreminja iz ladje v hiško ali preprosto služi kot 

posoda, v katero polnijo pesek in kamenčke. 

Starši nam prinašajo sadike rastlin in vrbove veje, iz 

katerih pletemo kompostnik in brusimo pohodne palice, 

ki jih potrebujemo pri tedenskem odhodu v gozd. V spiralni 

visoki gredi že rastejo ognjič, kitajski ožep, melisa, 

citronska verbena, špinača, grah in bučke, med malinami 

so mesto našle žametnice in škrlatna monarda, pod 

hribčkom dišijo divje kamilice in privabljajo čebele. 

Iz garderobe se zasliši govorjenje otroka in mame, ki me 

vrne v današnji dan. 'Lep dan bo danes,' si rečem in začnem 

ob mazanju masla na kruh tiho prepevati. 

Čarobno se imamo v našem Čarobnem vrtu. Če želite 

del naše čarobnosti doživeti tudi vi, vas vabimo, da nas 

obiščete. 


Z a s e b n i W a l d o r f s k i v r t e c M a r i b o r 

Praznik cvetja v 

Waldorfskem vrtcu 

Studenček 

 

Petra Mohorič 

Življenje v vrtcu je vtkano v ritmično prepletanje 

vsakodnevnih ritualov, ki otrokom dajejo stabilnost 

in zagotavljajo varno okolje. Spreminjanje letnih 

časov in prazniki, ki jih praznujemo, so kot srčni utrip, ki 

nas poživlja. Ker waldorfski vrtec niso samo vzgojiteljice in 

otroci, se trudimo, da bi tudi staršem omogočili, da so lahko 

del živega prazničnega dogajanja. Na veliko veselje vseh 

nam je bilo letos vreme naklonjeno in na slikovitem gričku 

ob Čičkovi kapelici smo skupaj s starši in otroki praznovali 

praznik cvetja. 

'Slab začetek, dober konec' je rek, ki nas je v oblačnem 

in meglenem jutru prazničnega dne krepil v prepričanju, 

da se bo do popoldneva vreme ustalilo. Pogledovanje v 

nebo in mile prošnje so bile uslišane in oblake je kmalu 

zamenjala jasnina in toplo sonce. Vzgojiteljice so skupaj 

z otroki v vrtcu spekle slasten cvetlični kruh. Praznovanje 

je bilo zasnovano kot druženje otrok in staršev iz obeh 

enot našega vrtca. Veselje je bilo ponovno srečati starše 

in otroke iz enote Čarobni vrt – izmenjanih je bilo veliko 

nasmehov in toplih pozdravov. Vaščani hribovite vasice 

Srednje nad Mariborom so ostrmeli, ko so videli, koliko 

avtomobilov se v koloni vije po zelo strmi in vijugasti cesti. 

Iz majhnega vrtca smo zrasli v veliko skupnost. Na 

prostrani planjavi, kjer so se na obeh straneh ceste bohotili 

travniki z visoko travo, smo pustili avtomobile in se 

otovorjeni z nahrbtniki podali na pot. Lepo je bilo videti 

nasmejane starše in otroke, ki so se rdečih ličk vzpenjali 

na hrib. Na vrhu hriba smo bili nagrajeni s prelepim razgledom 

na naše mesto. Pod senco velike lipe ob kapelici 

smo razgrnili odeje, uživali v razgledu in pogledu na nasmejane 

otroke. Doživetje hoje, kotaljenja in skrivanja po 

visoki travi jih je popolnoma prevzelo. Otroci so nabirali 

cvetlice, iskali najdaljšo travno bilko, starši in vzgojiteljice 

pa smo spletali cvetlične venčke. Ne le otroci, tudi 

mame, ovenčane s cvetličnimi venčki, so se spremenile 

v vilinske in cvetlične kraljice. V jasnino neba smo spuščali 

milne mehurčke, ki so se lesketali v soncu in pluli 

na krilih vetra. Otroci so odkrili visoko lovsko razglednico 

in pogumno splezali nanjo. Bili so tako visoko, da so se 

skoraj dotaknili neba. Opazovali so krave, ki so se pasle 

na sosednjem pašniku, se čudili in veselili njihove družbe. 

Bilo je, kot da se je čas na tem hribčku ustavil, vsi 

starši in vzgojiteljice smo z radostjo in mirom v srcu užili 

trenutek. V svetlobi zahajajočega sonca smo zarajali ob 

pesmi in si podelili cvetlični kruh. Sledilo je zadovoljno 

mrmranje ob zaužitju kruha, ki nam je vsem teknil. Ponovno 

smo doživeli povezanost celega vrtca, čeprav se s 

starši in z otroki iz enote Čarobni vrt le redko videvamo. 

Zaton sonca je spremljal močan veter. Pot nazaj nas je 

vodila čez dvorišče velike kmetije, kjer so ravno hranili 

majhnega, tri dni starega telička. Prijazni gospodarji so 

dovolili, da smo se lahko ustavili in bili deležni prelepega 

prizora - za mnoge nepozabno doživetje. Polni lepih vtisov 

smo se poslovili in zagotovo vemo, da se bomo še kdaj 

vrnili. 

Veliko možnosti je, kako se pripravi praznik. V našem 

vrtcu si močno prizadevamo, da prazniki niso samo posebni 

dnevi, ko v vrtcu diši po sladkem kruhu in otroci 

dobijo praznične kronice. Letni ritem se iz leta v leto ponavlja, 

a kljub temu vsako leto znova praznike in dogajanje 

na praznikih pripravljamo skozi poglobljeno raziskovanje 

same vsebine praznika. Vnebohod pri nas nosi ime 

praznik cvetja. Narava je v času, ko praznujemo vnebohod, 

odeta v razkošje cvetličnih vonjav, ki se prepletajo s 

ptičjim petjem in prelepimi oblaki na nebu. Na gričku pri 

Čičkovi kapelici, v neokrnjeni naravi, smo v celoti doživeli 

kvaliteto tega časa in praznika. Otroci, ki so splezali na 

visoko lovsko opazovalnico, so se v svojem doživetju resnično 

povzpeli do neba. Visoke travne bilke, okronane s 

preprostimi cvetovi, so bile slika bujne rasti in dvigovanja 

zemeljske življenjske energije. Milni mehurčki, ki so se v 

modrini neba razblinili, so nas spominjali na vnebohod 

Kristusa, ki se je pred svojimi učenci povzdignil v nebo 

ter kot razpršene kapljice mehurčkov postal fizičnim 

očem neviden. 

Praznik nas je napolnil in povezal. Ne le doživetje narave, 

temveč predvsem srečanje otrok, staršev in vzgojiteljic 

je ta dan povzdignilo v prazničen dan. 


V a b i l i 

Izobraževanje za 

waldorfske 

učitelje in vzgojitelje 

V okviru delovanja Zavoda za razvoj waldorfskih 

šol in vrtcev - zveze poteka tudi izobraževanje za 

waldorfske učitelje in vzgojitelje. 

Septembra 2016 bomo pričeli z novim triletnim programom, 

v katerega se lahko vključijo vsi, ki jih zanimajo 

vprašanja o razvoju človekovih zmožnosti v izobraževanju 

otrok od vrtca do zaključka pubertete. Izobraževalno 

delo se bo odvijalo en do dva vikenda v mesecu: v 

petek zvečer, v soboto cel dan in v nedeljo dopoldne. 

Vsak letnik bo imel v pričetku julija enotedensko intenzivno 

delo. 

Poleg predavanj, umetniškega in praktičnega delovanja 

bo potrebno prebirati tudi določene literarne, oziroma 

pedagoške vsebine, opraviti zahtevane vaje in nastope 

pred študijsko skupino, hospitacije v ustrezni waldorfski 

pedagoški ustanovi, kjer bodo študentje ob koncu 

izobraževanja izvedli tudi praktično pedagoško delo. 

Izobraževanje se zaključi z zaključno nalogo, ki vsebuje 

poglobljen študij določene teme, ki je podkrepljen s 

praktičnim delom. Izobraževanje ne temelji na klasičnem 

opravljanju izpitov, vsaka opravljena naloga je priložnost 

za razvijanje glasbenih,ročnih, umetniških, gibalnih, 

osebnostnih in pedagoških potencialov posameznika. 

Prvo študijsko leto je skupno za vse. Po prvem letniku se 

študentje razdelijo na učiteljsko in vzgojiteljsko skupino, 

ki imata v drugem in tretjem letniku različna programa. 

Predavanja potekajo v prostorih Waldorfske šole Ljubljana. 

Cena za posamezni letnik je 1800 €, katero se lahko 

plača v 12 obrokih preko položnic. Če sta v seminar vključena 

dva iz iste družine, lahko plačata le ceno za enega. 

Več o izobraževanju si lahko preberete v zavihku Izobraževanje. 

Če vas izobraževanje zanima, nam lahko 

posredujete vaše podatke na spodnji elektronski naslov. 

V spomladanskem času bomo organizirali informativno 

srečanje vseh zainteresiranih, kjer vas bomo podrobneje 

seznanili z vpisnim postopkom. 

Informativne prijave sprejemamo na 

vera.grobelsek@waldorf.si 

Šola za starše 

Godija Kellerja 

Zavod za razvoj waldorfskih šol in vrtcev – zveza 

skrbi tudi za organizacijo aktivnosti priljubljenega 

mednarodnega predavatelja, norveškega pedagoga 

in pisca Godija Kellerja. 

Poleg delavnic in predavanj za strokovno javnost, kjer s 

pedagogi waldorfskih in javnih šol deli svoja znanja in izkušnje, 

v različnih krajih po Sloveniji organiziramo tudi 

njegovo šolo za starše. Do danes ste jo lahko obiskali v 

Ljubljani, Mariboru, Radovljici, Žalcu, Murski Soboti ter 

Novi Gorici. V vseh naštetih krajih jo lahko, zahvaljujoč 

toplemu sprejemu in odzviu, pričakujete tudi v bodoče. 

Namen šole za starše Godija Kellerja je okrepiti samopodobo 

in pogum med starši, povečati njihovo razumevanje 

otrokovega razvoja ter izboljšati sposobnost opazovanja 

otroka. 

Na njej udeleženci obravnavajo različne teme, kot so 

razumevanje otroka, vprašanje avtoritete, življenjske krize, 

kako okrepiti sodelovanje med vsemi, ki so prisotni 

v otrokovem življenju, ambicije, prioritete in vrste inteligenc, 

življenjske sposobnosti, ki jih moramo razviti pri 

otrocih, da jih opremimo za njihovo življenje in negotovo 

prihodnost. 

Vsako srečanje vključuje pogovor o temi večera in o vajah, 

ki so jih udeleženci naredili od zadnjega srečanja. 

S svojimi vprašanji, ki jih udeleženci lahko posredujejo 

že pred prvim srečanjem, imajo možnost sooblikovanja 

vsebine večerov. 

Delo poteka v manjših skupinah, zato je število mest 

omejeno. Prevod v slovenščino je vsakokrat zagotovljen. 

Informacije o šoli za starše dobite na spletni strani našega 

zavoda, če nam sledite po FB ali nam pišete na 

manca.biber@waldorf.si 

23 


W a l d o r f s k e i n i c i a t i v e 

Zavod za razvoj waldorfskih šol 

in vrtcev - zveza 

Streliška ulica 12, 1000 Ljubljana 

ZAVOD ZA RAZVOJ WALDORFSKIH ŠOL IN VRTCEV - Zveza 

tel: 01 434 55 77 

mobi: 041 459 199 (ga. Vera Grobelšek – vodja izobraževanja) 

mobi: 051 304 406 (ga. Manca Biber – založba, šola za 

starše Godija Kellerja, delavnice in predavanja za strokovno 

ter splošno javnost, koordinacija aktivnosti Godija Kellerja v 

Sloveniji, na Hrvaškem in v Italiji, projekti) 

E: zavod@waldorf.si 

internet stran: www.waldorf.si 

FB stran: Zavod za razvoj waldorfskih šol in vrtcev 

FB podstran: aktivnosti Godija Kellerja v Sloveniji, na 

Hrvaškem in v Italiji: Godi Keller - S srcem v šoli) 

Waldorfska šola Ljubljana 

Waldorfski vrtec, osnovna šola, gimnazija 

in glasbena šola 

Streliška 12, 1000 Ljubljana 

tel: 01 434 55 70 

E: info@waldorf.si 

internet stran: lj.waldorf.si 

FB: Waldorfska šola Ljubljana 

Waldorfski vrtec Jutranja Zarja – Kranj 

Struževo 14j, 4000 Kranj 

tel: 01 434 55 70 

E: info@waldorf.si 

internet stran: lj.waldorf.si 

FB : Waldorfski vrtec Jutranja Zarja – Kranj 

OE Savinja 

Waldorfski vrtec in osnovna šola 

Ulica Ivanke Uranjek 6, 3310 Žalec 

tel: 03 777 30 20, 03 777 30 21 

E: tajnistvo@waldorf-savinja.si 

internet stran: www.waldorf-savinja.si 

FB: Waldorfska šola Savinja 

OE Gorenjska 

Waldorfski vrtec čebelica in osnovna šola 

Radovljica 

Kranjska cesta 4, 4240 Radovljica 

tel: 041 415 726 

E: gorenjska@waldorf.si 

internet stran: waldorf-gorenjska.si 

FB: Waldorf Gorenjska 

Waldorfski vrtec Sončnica 

U. Viktorja Kejžarja 35, 4270 Jesenice 

tel: 041 464 688 

E: gorenjska@waldorf.si 

internet stran: waldorf-gorenjska.si 

FB : Waldorfski vrtec Sončnica 

OE Primorska 

Waldorfski vrtec Kresnica 

Bukovica 65, 5293 Volčja Draga 

tel: 040 438 312 

E: w.vrtec.go@gmail.com 

internet stran: www.waldorf-primorska.si 

FB: Waldorfski vrtec Kresnica - Bukovica, Primorska 

Waldorfski vrtec Zlata Ptica 

Ustje 70, 5270 Ajdovščina 

tel: 031 578 358 

E: waldorfajdovscina@gmail.com 

internet stran: www.waldorf-ajd-go.blogspot.com 

FB: Waldorfski vrtec Zlata ptica, Ajdovščina, 

Primorska 

OE Celje 

Waldorfski vrtec Celje 

Breg 3, 3000 Celje 

tel: 041 324 323 

E: info@waldorfski-vrtec-celje.si 

internet stran: www.waldorfski-vrtec-celje.si 

FB: Waldorfski vrtec Celje 

OE Pomurje 

Waldorfski vrtec Pomurje 

Zadružna ulica 5, Černevalci, 9000 Murska Sobota 

tel: 031 353 694 

E: info@waldorfpomurje.si 

internet stran: www.waldorfpomurje.si 

FB: Waldorfski Vrtec Pomurje 

Inštitut Sofijin izvir Maribor 

Zasebni Waldorfski vrtec Studenček 

Valvasorjeva ulica 94, 2000 Maribor 

tel: 02 62 00 608 

internetna stran: www.sofijinizvir.si 

FB: fb.com/waldorfski.vrtec 

24

Waldorfske novice - Poletje 2016

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?