Waldorfske novice - Poletje 2016

wsljubljana
  • No tags were found...

Letnik XII, številka 2
Časopis Waldorfske šole Ljubljana

K a z a l o

Waldorfske novice

Časopis Waldorfske šole Ljubljana

POLETJE 2016, ZAPOREDNA ŠT. 90

Waldorfska šola Ljubljana

Streliška 12, 1000 Ljubljana

www.waldorf.si, tajnistvo@waldorf.si

Izdajatelj:

PARSIVAL, zavod, Ljubljana

Kašeljska cesta 150 C, 1260 Ljubljana-Polje

Tel: 031 725 909

DŠ: 94313008, TR: 02031-0254286474

Splet: www.svitanje.si, revija@svitanje.si

Uredniški odbor:

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič,

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš,

Mario Čuletić, Simona Pajk, Boštjan Štrajhar

Sodelavci:

Sue Palmer, David L. Brierley, Godi Keller,

Magda Mlekuž, Ivana Marušič, Martin Baker,

Marko Blaznik, Marta Ivanušič,

Gregor Kovačič Bajt, Helena Biffio Zorko,

Tatjana Penič, Jasmina Kranjc Šimerk,

Barbara Snedič, Mateja Korošec,

Viktorija Kovačič, Petra Mohorič,

Hadeja Adeva Horvat

Fotografije:

Nadja Lazar, Gregor Kovačič Bajt,

Marko Blaznik, arhiv WŠL, arhiv OE Savinja,

arhiv OE Gorenjska (vrtec in šola),

arhiv Inštitut Sofijin Izvir Maribor

Naslovnica:

Vesna Lukič

Lektoriranje:

Tatjana Kamenšek

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk, zzigc.net

Uvodnik 3

Širimo obzorja 4

Razstrupljanje otroštva 4

Kreativna igra 4

Življenjski ritem 5

Zgodba 9

Sam sem za borovnice 9

Pismo 10

So to res šole, ki jih želimo? 10

Utrinki 12

Terapevtsko pripovedovanje zgodb 12

Lepota procesov 13

Skladanje besed 15

Piknik blata in tort 16

Uvod v gibalno-prostorsko vzgojo 16

OE Savinja 18

Človek in žival Zoologija v 4. r 18

Od volne do izdelka 19

OE Gorenjska 20

Pletenje kap 20

Četrtošolci na pohodu ob Savi 20

Zasebni Waldorfski vrtec Maribor 21

Rodil se je vrtec 'Čarobni vrt' 21

Praznik cvetja v WV Studenček 22

Vabili 23

Izobraževanje za waldorfske učitelje 23

Šola za starše Godija Kellerja 23

Waldorfske iniciative 24

Časopis izhaja štirikrat letno

skupaj z revijo Svitanje.

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov in

knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja.

ISSN 1854-0430

Revijo sofinancira

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport

2 Waldorfske novice


U v o d n i k

Iztok Kordiš

V Sloveniji se v zadnjem času poudarja ponesrečena delitev šol na javne in zasebne,

pri tem pa se vprašanje zasebnega šolstva jemlje kot model za reševanje

odnosa med javnim in zasebnim na splošno, popolnoma pa se pozablja na specifiko

šolskega prostora in se odnos javno – zasebno v šolstvu enači z drugimi

panogami. Šola ni gostilna ali podjetje, niti ne zdravstvena ordinacija. Šole imajo

svojo specifiko in to je potrebno poznati in pri pogovorih in odločitvah tudi upoštevati.

Zasebne šole niso zasebniki, ki želijo ožemati državo in ljudi, ampak

ustanove oz zavodi, ki po svojih pedagoških načelih delujejo v javnem interesu in

so del celotnega šolskega sistema. Z obstojem in delovanjem teh šol omogočamo

staršem svobodno izbiro izobraževanja za svoje otroke, kar je v skladu z vsemi

mednarodnimi konvencijami, kakor tudi z Listino o temeljnih pravicah v Evropski

uniji, poleg tega pa z izmenjavo dobrih praks in izkušenj bogatimo celoten

šolski prostor.

Seveda pa je potrebno tudi dejansko podpreti delovanje teh šol s strani države,

saj drugače šole ne bi več mogle zagotoviti šolanja otrokom iz vseh socialnih

okolij, ampak bi to postale šole, ki bi jih lahko izbrali le bogati. Pozablja se na to,

da v omenjanih 100% financiranja zasebnih šol niso zajeti vsi stroški delovanja,

saj si morajo zasebne šole finance za opremo in prostore, kakor tudi za del programa

preskrbeti same. Poleg tega se pozablja tudi, da so pri nas zasebne šole,

ki izvajajo osnovnošolski in srednješolski program, neprofitne organizacije, kar

določa tudi slovenska zakonodaja. Torej tu ne gre za nobeno neoliberalno paradigmo,

kjer bi nekdo skušal ustvarjati dobiček. Zato našega šolskega sistema

ne moremo primerjati z drugimi državami, ki imajo to področje drugače urejeno.

Pri nas javno šolstvo ni ogroženo saj je dobro organizirano in ima popoln primat

v šolskem prostoru. S tem se večinoma vsi tudi strinjamo. Nihče ne zagovarja

širše privatizacije šolstva predvsem ne v smislu, da bi to postalo privilegij in

domena bogatih ter da bi se postavljal šolski sistem po ameriškem vzoru, ki ima

dobro zasebno šolstvo, ki si ga lahko privoščijo bogati, in slabše javno šolstvo

za ostale. Javno šolstvo pri nas je in naj ostane večinski nosilec, potrebno pa je

poskrbeti za pestrost, možnost izbire, pluralnost ter pretok svežih idej in dobrih

praks. Zato je potrebno omogočiti delovanje tudi drugačnim šolam, predvsem

šolam, ki delujejo po posebnih pedagoških načelih, ki so v slovenski šolski zakonodaji

zakonsko opredeljene od leta 1996, v praksi pa delujejo že od leta 1992.

V dosedanjem delovanju se je pokazalo, da je prisotnost drugačnih pedagoških

pristopov, izmenjava idej in predvsem dobrih praks, pomembna za razvoj celotnega

šolskega sistem, saj vsi težimo k razvoju čim boljše vzgoje in izobraževanja.

Skupaj pa si moramo prizadevati za večji delež proračuna za izobraževanje

na splošno, saj je od tega odvisna naša bodočnost.

Namesto o javnem in zasebnem šolstvu, ki je organizacijska delitev, bi se morali

pogovarjati o kvalitetnem, vsem dostopnem in različnem šolstvu, o tem, kakšno

vzgojo in izobraževanje mladi v današnjem času vedno hitrejših sprememb

resnično potrebujejo.

Waldorfske novice 3


Š i r i m o o b z o r j a

Razstrupljanje otroštva

Kreativna igra


Sue Palmer

Kreativnost je najverjetneje človekova

najpomembnejša značilnost - prav gotovo je

videti, da je bomo potrebovali zelo veliko, da

se spoprimemo z vsemi izzivi 21. stoletja. To je še en razlog

za to, da otrokom zagotovimo veliko priložnosti za 'pravo

igro' (glej zadnja dva članka), kajti bolj ko otroci raziskujejo

in eksperimentirajo skozi igro, kreativnejši bodo postali.

RAZLIKA MED IGRO IN ZABAVO?

Igra je otrokom prirojena potreba po učenju – imajo

naravno potrebo po tem, da gradijo skrivališča, delajo

zmesi, si izmišljajo igre in ustvarjajo namišljene svetove,

pri tem pa uporabijo, karkoli jim pride pod roke,

tako zunaj, na prostem, kot v prostoru. Razvija sposobnosti

reševanja problemov, domišljijo in vztrajnost.

Zabava je bolj pasivna. Ko gledajo televizijo, so otroci

zgolj porabniki aktivnosti nekoga drugega. Tudi ko se

igrajo interaktivne igre, sledijo programu nekoga drugega.

Igra zaseje vseživljenjsko zanimanje in aktivnost.

Pomislite, kako uporabljamo besedo 'igra' v življenju

odraslih. Glasbeniki igrajo na inštrumente, športniki

igrajo nogomet, tenis itd., igralci igrajo vloge v igrah. V

umetnosti se avtorji in pesniki igrajo z besedami, skladatelji

se poigravajo z višino tona in ritmom, umetniki

se igrajo z obliko in barvo. Znanstveniki in filozofi se

igrajo z idejami. Vse te aktivnosti se začnejo v otroštvu,

skozi otrokovo igro po lastni izbiri.

DVE VRSTI KREATIVNE IGRE

Igra z blatom (z vodo, peskom itd). To ni le zabavno,

otroke očara in gradi temelje za matematiko in prirodoznanstvo.

Če to počno zunaj, je lažje počistiti. Pravzaprav

vam, če se igrajo zunaj, ni treba priskrbeti surovin

– blato, palčke, listje, pokošena trava in luže, vsi

ti materiali so vir navdiha.

Igre pretvarjanja (posebno z drugimi otroki), kot so

'trgovina' ali 'laboratorij', priprava 'predstave', kreiranje

svojega lastnega domišljijskega sveta. Otrokom pomaga

najti smisel v svetu, razvija njihov jezik in domišljijo.

Prihranite odvržene obleke, klobuke, kose blaga in razne

drobnarije, ki jih je mogoče spremeniti v rekvizite

(kartonaste škatle so najbolj mnogostranske igrače na

svetu). Odlična mesta zunaj, posebno neobdelana, so

polna predmetov, ki spodbujajo kreativnost.

KAKŠNA JE VLOGA ODRASLIH V KREATIVNI IGRI?

Kreativna igra prevzame otroke in jih zaposli, kar pomeni,

da jih odrasli lahko temu prepustijo. Pravzaprav

se, potem ko so se začeli igrati, ne vmešavajte, razen če

vas prosijo za pomoč.

Umaknite se! Kadar se otroci igrajo na lastno pobudo,

se učijo osredotočiti pozornost, obvladovati manjša

tveganja, se soočati z uspehom in neuspehom in imeti

nadzor nad lastnim učenjem. Najboljše igrače za kreativno

igro so zastonj. Preveč igrač iz trgovine lahko

zaustavi kreativnost.

Da se naučijo kreativnosti, jim ni treba iti na tečaje.

Pomoč strokovnjakov na področjih, ki jih zanimajo

(umetnost, glasba, ples, drama itd), jim lahko pomaga

brusiti veščine, toda preveč 'učenja' zavre kreativnost v

zgodnjem obdobju.

Cenite bolj kreativni 'proces' kot dokončan 'izdelek'.

Ni potrebno, da je vse, kar ustvari vaš otrok, polakirano

in dovršeno, stvar je v igri!

KAJ NAREDITI, KO REČEJO, DA SE DOLGOČASIJO?

Predlagajte, da jih boste naučili nekaj življenjskih

spretnosti, ali pa naj sami najdejo nekaj, kar bodo delali.

Dolgčas je mati izumiteljstva. Če bodo imeli na voljo

spodaj naštete stvari, bodo kmalu sami našli tisto, s

čimer se bodo zaposlili:

- svinčniki, barvice, kreda, barva, papir, lepilo, škatla

ostankov (npr. zavrženi ovojni papirji, plastične

steklenice, karton, koščki blaga, trakovi itd.)

- škatla z oblekami

- voda, posoda, kuhinjski pripomočki, vse, kar lahko

uporabijo za izdelovanje mešanic

- vrt, bližnji park ali neobdelana površina.

Ne imeti občutka, da morate otroke ves čas zabavati

ali iskati načine, kako bi jih zaposlili. Stalno usmerjanje

odraslih je najboljši način, kako izklopiti njihov

ustvarjalni impulz.

prevedla Marina Nuvak

4 Waldorfske novice


Š i r i m o o b z o r j a

Življenjski ritem

in pomen, ki ga ima v

waldrofskem izobraževanju


izr. prof. David L. Brierley

Pomembnost časovnih dejavnikov

Vse življenje je ritmično. Bodisi v svetu rastlin, živali ali

človeka. Najbolj očiten je ritem menjavanja dneva in noči.

Vsa naravna kraljestva, rastlinsko, živalsko in človekovo,

imajo svoje lastne časovne zakonitosti. Na počasnih posnetkih

živali, ki ves čas iščejo hrano, lahko vidimo lepoto

ritmičnega gibanja. Ravno ti vzorci njihovega gibanja, od

miši, želve, krave do kokoši so tisti, ki očarajo otroke. V

živalskem svetu obstajajo tri kategorije bioritma: dnevni

(t.j. dnevna dejavnost), nočni (nočna dejavnost) in ob

mraku (dejavnost ob svitu ali mraku, v času med dnevom

in nočjo). Nasprotno je mogoče videti v kraljestvu rastlin.

Človekovo oko skoraj ne zazna na vesolje vezanega počasnega

gibanja, ki odkriva globoko vsajeno vegetativno stanje

v svetu rastline. Ljudje iščemo sprostitev v naravnem

okolju zato, ker nam narava omogoča prosto razmišljanje,

medtem ko živalski svet kaže nemirno čutno iskanje

v boju za preživetje. Ravnovesje med tema dvema polarnima

stanjema je temelj človeške volje. Ritem postane

osnovni nadomestek za moč, kadar dosežemo ravnovesje

med nestrpnim čutnim delovanjem in mirnim razmislekom,

med spanjem in budnim stanjem. Človekova dejavnost

je dnevna, v interakciji med čisto zavestnim čutnim

delovanjem podnevi in podzavestnim delovanjem v spanju

ponoči. Po dolgem aktivnem dnevu so naša glava in udi

utrujeni. Kljub temu pa je, tako v zavestnem dnevnem

delovanju kot v nezavedni sprostitvi ponoči, naše ritmično

delovanje nemoteno. To je del človeške konstitucije, ki se

nikoli ne utrudi in je kot taka, ker skrbi za naše ritmično

življenje, pomembna za razvoj in zdravje.

Včasih so življenje človeka urejali naravni ritmi, kot so

sončni vzhod in zahod, lunine faze in prehajanje letnih

časov. Podeželsko življenje so določali kozmični ritmi in

ciklično razumevanje časa. 'Notranje ure' pri človeku so

uravnavali zunanji ritmi. Že v drugem stoletju pred Kristusom

je rimski komediograf Plautus pisal o povezavi med

notranjimi ritmi in močjo volje. Toda mnogim je šele industrijska

revolucija naznanila, da se je zgodil premik od

kmetijstva k industriji, od podeželskega k urbanemu načinu

življenja. Pri tem se je zgodil razkol, ki je globoko človekovo

povezavo z infradialnimi (daljše časovno obdobje od

dneva) in circadianimi (circa = približno, diem = dan) ritmi

njegove konstitucije, ločil od kozmičnega ponavljanja. Ko

je leta 1879 Thomas Edison izumil električno žarnico, je

to pomenilo, da je bilo s pritiskom na stikalo mogoče noč

spremeniti v dan. Nekaj let pozneje so moderni sistemi

ogrevanja spremenili zime v poletja. V tem kontekstu je

Emile Durkheim leta 1903 svaril pred zanemarjanjem pomena

hitro izginjajočega kolektivnega praznovanja letnih

časov v šolah, s trenutki njihovih prehodov. Na waldorfskih

šolah, posebno v vrtcih, je praznovanje letnih časov

običajno.

Zgoščanje časa

Zgoščanje časa je nekaj, kar je splošno sprejeto kot stanje

današnjega časa in ere. Kot primer nam lahko služi

dvigalo. Proizvajalec dvigal OTIS oglašuje, da njihova dvigala

v devetih dneh prepeljejo toliko ljudi, kot je število

prebivalcev na svetu. Dobro dvigalo služi našemu odporu

do čakanja, da ne zgubljamo 'našega dragocenega časa'.

Prvo 'varnostno' dvigalo Elische Otiusa (njegov izum je

bila zavora, ki je pri ljudeh vzbudila občutek zaupanja v

dvigala), se je premikalo s hitrostjo 8 inč/s (približno 20

cm na sekundo). Danes se dvigala premikajo s hitrostjo

približno 35 čevljev (10,6 m) na sekundo. Čas za odpiranje

vrat je 2–4 sekunde. Čeprav se odpirajo avtomatsko,

ljudje gumb za odpiranje vrat uporabljajo prav tako

pogosto kot gumbe za nadstropja, kljub temu da jim je

popolnoma jasno, da se po nekaj sekundah avtomatsko

odprejo. Pri podjetju OTIS priznavajo, da hermetično

zaprt, omejen prostor v dvigalu in zgoščenost časa sili

ljudi v nestrpne kretnje, kot so nemirno topotanje z nogami

ali neprestano pogledovanje na uro, tudi če imajo

'na voljo dovolj časa'. Da se izognejo zamudam, se morajo

na podzemni železnici v New Yorku vrata zapreti po 45

sekundah. Pri javnem nagovoru so morali, da prihranijo

čas, pri opozorilu 'Prosimo, odmaknite se iz območja zapiranja

vrat' opustiti besedo 'prosimo'. Časovni pritisk je

postal pomemben dejavnik celo pri načrtovanju največje

svetovne industrije, proizvodnje hrane. Posebno je v nevarnosti

zajtrk: kava mora biti instant.

V časih, ki so že davno minuli, so Angleži popotnike pozdravljali

'God Speed!' (iz staroangleškega izraza 'sped', kar

pomeni 'razcvet' ali 'uspeh'. H. G. Wells je napovedal, da

bodo ljudje v prihodnosti postali odvisni od hitrosti. Eden

njegovih likov, hudobni profesor Gibberne, je izumil napoj,

Waldorfske novice 5


ki je ljudem omogočil, da so mislili dvakrat hitreje, se hitreje

premikali in naredili dvakrat več. Franz Kafka je nekoč

izjavil, da vsi želijo tvoj čas. Menil je, da v modernem

življenju obstajata dva glavna greha – lenoba in nepotrpežljivost.

V njegovem času so menili, da je v izobraževanju

vse večja potreba po negovanju pravih sil volje. Leta 1900

izraz 'moč volje' ni bil običajen. Uporaba te besede se je

postopno povečevala v dvajsetem stoletju. Po letu 1950 pa

je postala del našega vsakdanjega besednjaka.

In na ta način stoji moderen meščan na razpotju med

zunanjim in notranjim časom. Iz teh ločenih primerov bo

bralec morda doumel povezavo med časovnostjo, ritmom

in voljo, med zunanjo in notranjo motivacijo.

S povezovanjem teh zunanjih in notranjih vidikov časa

osebno doživimo, da ima človek lahko veliko, malo ali

sploh nič časa. Čas beži ali pa se vleče. Na delo gledamo

kot na porabo časa. Ne gre za to, koliko časa potrebujemo,

da opravimo naloženo delo. Čas ni namenjen temu,

da ga napolnimo, ravno nasprotno. Ali krompir potrebuje

dvajset minut, da se skuha, ali je kuhan takrat, ko lahko

brez težav zabodemo vanj vilico? Dan ali neko potovanje

ni nikoli dolgo, traja toliko, kot je potrebno, da se zaključi.

Zato v preteklosti hiter tempo ni imel nobenega smisla.

Trije dejavniki so določali posamično ali kolektivno

povezavo s časom: velikost izziva, zahteva po kvaliteti in

človeku vrojena potreba po tem, da konča svoje opravilo.

Zaradi tega sta bila potrpežljivost in marljivost cenjeni

vrednoti. Obe sta danes sporni v vseh procesih učenja.

Če si je nekoč mojster vzel čas, je bil to izraz njegovega

mojstrstva in skrbi za kakovost. Angleški izraz 'all in

good time' (vse ob pravem času) odraža nivo neke časovne

zavesti, ki zelo hitro izginja. Včasih seveda moramo hiteti.

Ribič mora delati hitro in učinkovito, da potegne svoj

ulov. Toda zaradi tega pri njem ni stalnega pomanjkanja

časa, nemira in nepotrpežljivosti.

Nekateri pravijo, da lahko zdravje nekega naroda ocenimo

po njegovi zmožnosti brezdelja – ob premišljevanju,

ob brezciljnem tavanju. Za zahodnjaka bi lahko bil obisk

srednjega vzhoda ali Afrike mučna izkušnja. Na avtobusni

postaji ima turist lahko občutek, da mu je šel v nič

ves dan. Nimajo voznega reda, avtobus odpelje, 'ko je pravi

čas'. Ničesar ni mogoče predvideti, vendar je opaziti

le malo znakov nepotrpežljivosti. Kaj je lahko bolje, kot

da v družbi popotnih prijateljev preživiš več ur na pijači

v bližnji kavarni? V takih trenutkih človek spozna, da

lahko časovni pritisk vpliva na naše družabno življenje,

zdravje in počutje. Ta podeželska ljudstva še vedno živijo

bolj v cikličnem času kot v trenutkih. Petelinje kikirikanje

ob zori predstavlja ciklični čas s ponavljajočimi se ritmi,

kot so na primer kroženje sonca in lune ter letni časi.

Te vrste naravni ritmi človekovega delovanja ne določajo

več v toliki meri, kot so ga nekoč. Obenem pa bi si težko

predstavljali javne predstave, kot so koncerti, brez nekega

določenega časa, kdaj naj poslušalci pridejo. Lewis

Mumford je nekoč izjavil, da ni bila parna lokomotiva,

ampak ura tista, ki je pomenila začetek modernega stila

življenja. Naše življenje ne temelji več na zaporedju dejanj

v kakovostnem odnosu do časa, temveč na količinskem

seštevku ur in minut. Z napredkom tehnološke družbe

postaja to vse večji problem, tako v odnosu do izobraževanja,

zdravja in življenjskega stila na sploh. Dogaja se

kulturni konflikt med tema dvema dimenzijama časa. Po

eni strani smo odvisni od splošnega razumevanja časa, ki

vključuje elemente, kot so točnost in dogovori, po drugi

pa doživljamo osebni čas, povezan s časovnimi intervali.

'Speeding Muscles' (Drveče mišice), avtorja Umberta

Boccionija. Hibrid človeka in stroja, pritrjen na povsod

pričujoč čas, učinkovit skozi porivanje telesnih delov v

ospredje, da se lahko hitreje gibajo. Nasprotno evritmiji.

Zaradi pomanjkanja zavedanja, kako vitalni so ti ritmi v

človekovem telesu, se nam zlahka zdi, da nam 'zmanjkuje

časa', da moramo 's časom varčevati', da 'čas zapravljamo'

ali da ga nismo porabili tako, kot bi ga morali. Proti

koncu svojega življenja je Albert Camus opisal sodobno

dilemo, ko se je vprašal, kako se je mogoče izogniti občutku,

da zapravljamo čas, ko preživljamo neudobno uro

v čakalnici pri zobozdravniku, ko poslušamo predavanje

6 Waldorfske novice


v jeziku, ki ga ne razumemo, ko izberemo najdaljši način

potovanja na izbrano destinacijo, ki nam vzame največ

časa, ali ko stojimo v vrsti in nazadnje ne kupimo

vstopnice.

Notranje biološke ure ne moremo izklopiti. V tem pogledu

smo odvisni od časa. Pa vendar je v današnjem času

čisto mogoče, da ne upoštevamo povezave med naravnimi

telesnimi in kozmološkimi ritmi, tako da na primer delamo

ponoči ali zanemarimo potrebo po rednih obrokih

oziroma navadah, ki krepijo življenjske sile. Zapomniti si

moramo, da so največji vzrok za slabo zdravje bolezni,

povezane z nepravilnostmi v našem ritmičnem sistemu,

kot so srčne, dihalne ali obtočne težave, kakor tudi nepravilen

nivo krvnega tlaka. Človeško telo ima več kot sto

bioritmov, vsak od njih ima svoj lastni 24-urni cikel, ki ga

vidimo v fazah spanja, v nivoju hormonov, srčnem utripu

in krvnem tlaku. Stres je v našem besednjaku nova beseda

in izvira iz kombinacije angleških besed 'stretch' (napor)

in 'press' (pritisk), kar povzroča stisko. Odrasli lahko

te dejavnike do neke mere zavestno izravnamo, toda za

otroke in odraščajočo mladino so nevarni. Nedvomno je

izobraževanje postalo zdravju škodljivo.

Biološka ura mora imeti nihanje, ritem. Fiziološki ritem

kaže na obstoj tega notranjega ritma. Notranji čas je odvisen

od rednih ciklov gibanja. Najbolj redna ritma sta hitrost

dihanja in srčnega utripa. Galileo je že kot devetnajstletnik

raziskoval vpliv hitrosti utripa na dnevna opravila

in zaspanost. Da bi odkril normalen nivo utripa, je dolge

ure sedel v katedrali v Pisi in štel hitrost svojega utripa.

Njegov prijatelj Santoris Santorio je prvi testiral hitrost

utripa ob dnevnih opravilih, da bi odkril simptome bolezni.

Poskušal je odkriti, kdaj je delo najbolj učinkovito in

človeku najbolj po godu, zato je raziskoval tudi povezavo

med človeškim ritmom in učinkom. V sedemnajstem stoletju

je Jean-Jaques de Mairon odkril raznoterost bioritmov.

Kasneje je Henri Louis Duhamel du Monceau vodil

poskuse glede ritmov, temperature in gibanja. Odkril je,

da je telesna temperatura najnižja med 4. in 6. uro zjutraj,

najvišja pa 12 ur kasneje, popoldne, ko je normalno,

da smo v času sieste ali popoldanskega počitka dremavi.

Iz lastnih izkušenj zlahka razumemo, kako pomembni so

ti dejavniki za učinkovitost, budnost in kreativnost.

Evritmija – dobro porabljen čas

V srednjem veku so ljudje verjeli v Boga, ki je gospodoval

nad časom. Leon Baptista Alberti je v renesansi prvič

predstavil idejo, da je čas v človekovih rokah. Verjel je, da

je čas, dokler ga človek ne uporabi za plemenito dejanje,

prazen. Na ta način je ta človek lahko imel čas v posesti

in živel v lastnem času. Lahko je bil lastnik svojega

časa. Če je nekaj naredil, ne le koristnega, ampak tudi

pomembnega, čas ni bil ne izgubljen in ne zapravljen. V

svoji obravnavi družine Alberti piše: 'Da ne izgubim časa,

bom neprestano aktiven. Nikoli ne bom počival in bom

kolikor se da malo spal, počival bom le, kadar bom preveč

utrujen. Izogibam se spanju in neaktivnosti in se vedno

nečesa lotevam. Da bi vsako stvar najbolje zaključil, si

zjutraj, ko vstanem, naredim urnik. Kaj moram danes

naredili? Mnogo stvari. Preštejem jih in vsaki določim

čas. To naredim zgodaj zjutraj, popoldne in zvečer. Pred

nočnim počitkom v mislih še enkrat pregledam, kaj sem

naredil. Kajti raje bi žrtvoval spanje kot čas.' Alberti tukaj

opisuje prehod v moderno racionalizacijo omejenega časa

z njegovimi fiksnimi točkami. i

Vstop budilke v socialno življenje človeka nas je pripeljal

do točke, kjer smo danes. Varčujemo s časom, vendar ga

imamo vse manj na razpolago. Najprej smo varčevali ure,

minute, nato pa sekunde.

Eukronija in kronobiologija

Beseda 'eukronija' izhaja iz starogrške filozofije. Zajema

potrebo po povezovanju s časom na koristen način.

Eukronija, rekli so ji tudi 'evritmija', je bila poskus, kako

prodreti v skrivnost ritmov kot temeljev življenja. Zato je

bila pomembna v klasični predstavi o zdravju in bolezni,

prikriti naši normalni stopnji zavedanja. Je nasprotje 'aritmiji',

stanju, ki je pogubno za človekovo zdravje in razvoj.

Nathaniel Kleitman je v svojem dolgem življenju pomembno

prispeval na področju ritma in izobraževanja.

Rodil se je leta 1895 in umrl leta 1999, star 104 leta.

Potem ko je emigriral v ZDA, je zaključil svoj doktorat z

naslovom 'Raziskave o fiziologiji spanja' (1923). Kasneje,

ko je delal na Univerzi v Chicagu, je napisal 'Spanje in

budno stanje' (1939) ii . Zaslovel je kot 'oče raziskav o spanju'.

V 1930 letih je raziskoval povezavo med določenimi

sposobnostmi in bioritmom. Raziskoval je dejavnike, kot

so matematične sposobnosti, stabilnost roke, sposobnost

razvrščanja stvari in hitrost deljenja kart. Takoj po prvi

svetovni vojni so začeli preverjati uspešnost učencev v

različnih starostnih obdobjih v povezavi s spanjem in

ritmom dnevnega ter tedenskega urnika v šoli. Lotili so

se obsežnih raziskav, da bi tako odkrili optimalen čas za

akademske dosežke in za ročne, praktične dejavnosti. V

obdobju 1920–1923 je Kleitman odkril, da za maksimalni

učinek preko dneva za mentalne dejavnosti ni primeren

isti čas kot za fizične. Pokazalo se je, da je, za doseganje

maksimalnih učinkov pri različnih učnih procesih v

šoli in na delu, čas v dnevu odločilen dejavnik. Kleitman

je razvil urnik fizične in kognitivne učinkovitosti. V normalnem

šolskem dnevu, ki, kot je predlagal, naj bi trajal

od 9.00 do 15.00 ure, je odkril 15 % nivo spreminjanja

intenzivnosti. Posameznik je nepravilnosti kratkoročno

lahko prenesel, dolgoročno pa je bil učinek kumulativen.

Še pomembneje, Kleitman je odkril, da ne gre le za tisto,

kar učenci delajo, ampak tudi za tisto, kar so naredili prej

ali pozneje. Odkril je, da telovadba in ročna dela dvignejo

telesno temperaturo in pospešijo obtok. Po tem je težko

imeti intelektualno delo. Če želimo, da je mentalno prizadevanje

učinkovito, potrebuje nižjo telesno temperaturo.

Novejše nevrološke raziskave so pokazale, da je najboljši

čas za izvršitev neke naloge odvisen od narave le- te. iii

Ritmi ne vplivajo le na pozornost in interes, ampak tudi

na razpoloženje. Nadaljnje raziskave so bile usmerjene v

kognitivno obremenitev glede na starost. iv

Waldorfske novice 7


Na prvi pogled se zdi, da je periodično zaporedje časa

ritmično. Vendar ni čisto tako. Sonce je periodično in

nam prinaša dan in noč, toda njegova pot čez nebo je

vnaprej določena. V katerem koli trenutku lahko izračunamo

njegovo lego. Nikakršnih nepravilnosti ni. Tehnični

delci časa so periodični, toda naprej določeni. Če

pa proučujemo človeka z njegovim srčnim in dihalnim

ritmom, lahko vidimo drugačno sliko. Ti sistemi nikakor

niso redni. Pri zdravem človeku so ritmični utripi srca

stalni. Enako velja za dihanje. Toda oba sta fleksibilna

in prilagodljiva danim okoliščinam. Ko se vzpenjamo po

stopnicah, je naš srčni utrip hitrejši. Kasneje se ponovno

umiri. Ritem torej ni nekaj ponavljajočega se, ampak je

spremenljiv znotraj lastnih okvirjev.

Nedavna raziskava je proučevala razvoj ritma srca skozi

otroštvo in mladostništvo. Hitrost srčnega utripa se do

desetega leta niža. Pri novorojenčkih do 30. dneva utripa

srce s hitrostjo 190 utripov na minuto; pri dojenčkih 80

do 120 utripov. Od enega do sedmega leta obsega 70 do

130 utripov, po devetem letu in pri odraslih pa je normalen

razpon 60 do 100 utripov na minuto. V spanju

je utrip običajno 10 % nižji. Kar se hitrosti dihanja pri

novorojenčkih in dojenčkih tiče, je normalno 30 do 60

vdihov na minuto; v zgodnjem otroštvu 20 do 30 vdihov;

po devetem letu je normativ 12 do 20 vdihov. Razvoj teh

ritmov v otroštvu je pomemben za zdravje vse življenje. v

Čas najugodnejšega delovanja ritma je znan že od 1960

let, ko se je pokazalo, da je otrokov krvni obtok močnejši

zjutraj, ko dobita telo in še posebno glava, več krvi kot

presnovni sistem in udi. Popoldne in zvečer se to obrne. vi

Zato je potreba po zbranem, mirnem sedenju in miselnih

dejavnostih v času do 11. ure dopoldne. Nasprotno

pa je popoldne najbolj primerno za ročna dela, kjer so

na delu udi. Kronobiologija obravnava interaktivne ritme,

ki delujejo med teoretičnimi in praktičnimi dejavnostmi.

Ravnotežje je življenjskega pomena za regeneracijo in

okrepitev, tako fizično kot mentalno. Moderno življenje

vnaša v te naravne vzorce ritmičnega kroženja stalne motnje,

šolski urnik pa zelo malo pripomore h krepitvi prožnosti,

saj ni osredotočen na to, kdaj je primeren čas za

učenje. Z negovanjem endogenih ritmov v otroštvu, tako

v šoli in doma, gradimo temelje za zdravo življenje. Znano

je, da si ritmi regeneracije sledijo na štiri tedne, kar lahko

vidimo tudi v menstrualnih ciklih. vii

Čas, ritem in izobraževanje

Kot sem že prej omenil, je sprememba družbenih struktur

v industrijski revoluciji v Evropi devetnajstega stoletja,

ko so se masovno preseljevali iz kmečkega okolja, temelječega

na naravnih ritmih, letnih časih, luninih fazah

in dnevnem življenju v industrijsko, urbano okolje, globoko

vplivala na izobraževanje otrok tistega časa. V šolanje

bodočih tovarniških delavcev so vpeljali strog disciplinski

kodeks. Cilji šole so bili:

- Vsiliti zmernost, red in rednost.

- Izuriti učence, da bodo ves čas zaposleni.

- Privzgojiti vztrajnost in vzdržljivost. Impulzivnost in

spontanost sta bili izgnani, vzgajali so redne delovne

navade.

- Izšolati učence, da bodo služili narodu. V Franciji so

to podprli še z Demia sistemom, ki je imel strog urnik,

oblikovan, da uri zaposljive ljudi, ki bodo zgradili

močen narod. viii

Šolski zvonec je dal znak, da vsi učenci hkrati začnejo

izvajati nesmiselne gibe ter tako fizično telo prežamejo s

časom. To je bil anatomsko-kronološki načrt za disciplinirano

obnašanje. Pozneje so to metodo s piščalko vsiljevali

vsake tri minute. 'Stopite do svoje klopi!' 'Sedite!' 'Odprite

klop!' in tako dalje. Francosko ministrstvo za izobraževanje

se je ponašalo, da vsak dan vsi učenci iste starosti

delajo iste stvari ob istem času! S tem so spodbudili ne

le solidarnost in skupinsko voljo, ampak tudi linearno

zaznavanje časa. To je privedlo do uvajanja standardiziranih

testov znotraj časovnih okvirov. Časovno lestvico

razvoja so nadzirali s strogim sistemom ocenjevanja in

kaznovanja. Danes bi na tako obliko izobraževanja gledali

kot na dresuro.

Alfred North Whitehead (1841-1947) je bil britanski

matematik in progresivni pedagog (teoretik). Njegova

predavanja o načelih izobraževanja so bila zelo vplivna

v desetletju po prvi svetovni vojni. Pri oblikovanju vsake

učne ure je zagovarjal tridelni ritem učenja. ix Z njegovim

ritmom aktivnost-počitek-predstavitev so se strinjali tudi

drugi misleci tistega časa, med njimi Graham Wallas,

Harald Ruggin in Rudolf Steiner. Ta formativna in delno

nezavedna oblika ritma učenja je do neke mere odvisna

od zgodnjih faz otroške igre.

V desetletju po prvi svetovni vojni so se pojavile številne

na otroka osredotočene izobraževalne teorije. Predstavljene

so bile nove ritmične strukture učne ure, ki so

temeljile na ravnovesju med določeno mero svobode in

discipliniranim delom. Rudolf Steiner in njegovi kolegi so

bili na čelu nove izobraževalne filozofije, ki je upoštevala

'zaščito otrokove prirojene svobode', kjer je naloga učitelja,

da pri učencih neguje zdravo telo in značaj. V približno

185 predavanjih se Steiner dotakne vprašanja ritma.

Steiner je poudaril potrebo po poučevanju na 'ritmični

način', da bi tako zaščitili prirojeno svobodo otroka, Takšen

način je temeljil na menjavanju nasprotnih elementov

v konstituciji otroka, kot so spanje in budno stanje,

dremavost in pozornost, pomnjenje in pozabljanje, vdih

in izdih, teoretično in praktično, levitacija in gravitacija,

resnost in duhovitost. V nižjih razredih mora učitelj

učiti na ritmičen način, kar otrokom omogoča, da živijo

v lastni melodičnosti. Zanje so primerne recitacije, petje,

pripovedovanje zgodb in ritmična matematika. Od devetega

leta dalje imajo učenci bolj zavesten odnos do melodičnosti

ritmov, ki odzvanja tako v zunanjem svetu kot v

telesu in razumu. x

Kar se strukturiranja časa tiče, so šole tiste, ki morajo

preko urnikov strukturirati čas, ki ga učenci preživijo

v šoli. Približno eno šestino svojega življenja preživijo

znotraj časovnih okvirov šole. Pogosto so ti oblikovani

8 Waldorfske novice


Z g o d b a

naključno in ne dajejo dovolj poudarka tehtnosti učnih

in razvojnih ciklov ali seveda bioritmom, preko katerih

deluje človeško telo. Če temelji urnik le na zunanjih

okoliščinah, postane pogosto naključen. Če se želimo

lotiti vse pogosteje prisotnih motenj pozornosti in pomanjkanja

motivacije, moramo spodbujati učitelje, da,

namesto da se zatekajo k terapijam, v razred vnesejo

metode prožnosti. xi

Sam sem za

borovnice

Godi Keller

Članek je povzetek enega vidika raziskave, ki poteka

pod vodstvom avtorja, glede prihodnosti waldorfske pedagogike

in bo objavljena pod naslovom 'Sto milijonov

usod zdaj’ (približno število mladih, starih manj kot 19 let,

danes v Evropi).

Opombe:

i Alberti, Leon Battista: Della Pittura. Tukaj Alberti opisuje renesančni

pogled na prostor in čas.

ii Kleitmann, Nathaniel: Sleep and Wakefulness (Spanje in bedenje).

University of Chicago Press, Chicago 1963.

iii Raziskava, ki sta jo izvedla Patrick O’Connor na Georgia State University

in Simon Folkard na Swansea University (2006).

iv J. Carrier & T. H. Monk (2000)

v Raziskava Harvard Medical School v Bostonu in Universität Lübeck v

Nemčijia. Delo Ameriške delovne skupine, ki sta jo vodila R. Stickgold

in M. Walker.

Walker, M.P.: Sleep to Remember (Spanje in pomnjenje) Ameriški

znanstvenik 2006 94(4) pp. 326-333.

vi Na waldorfskih šolah je urnik razdeljen na tri učna področja: kognitivno

delo (četudi strnjeno) zjutraj, glasbeno ritmična dejavnost,

vključno z jeziki sredi dneva in ročna dela popoldne.

vii Za več informacij glede časovne razdelitve na waldorfskih šolah glej:

Brierley, David L: Bevissthetsformer i møte med tiden. (States of Consciousness

in Meeting Time)

I: Hovedfagundervisningens eukroni (The Euchronia of the Main

Lesson).

II: Hovedfagundervisningens økologi (The Ecology of the Main Lesson

III:Fagtimenes Egenart (The Genius of the Subject Lessons).

Meddelelser for skolenes medarbeidere. Forbundet steinerskolene

i norge. (The Association of Steiner Schools in Norway). Oslo

2002-2004

viii Demia sistem izobraževanja so uvedli po francoski revoluciji, v

obdobju 1789-1815, da bi poskrbeli za standardni system vsem francoskim

šolam.

ix Whiteheadova predavanja, v letih 1912-1928 so kasneje zbrali v knjgo

z naslovom 'The Aims of Education’ (Cilji izobraževanja) The Free

Press, New Yoork (1967)

x Primere Steinerjevih misli glede ritma lahko najdete v Geisteswissenschaftliche

Menschenkunde (GA107) Rudolf Steiner Verlag, Dornach

(1988), kjer utemelji ritme v človeški konstituciji str. 148 in v predavanju

dne 24. Decembra 1924, ko govori o spominu in ritmu v Die

Weltgeschichtein anthroposophischer Beleuchtung und als Grundlage

der Erkenntnis des Menschengeistes (GA233) Rudolf Steiner Verlag,

Dornach (1991)

xi Elkind, David: (2001) The Hurried Child: Growing Up Too Fast Too

Soon. (Otrok, ki ga silimo, prehitro, prezgodaj odrašča) Da Capo

Press, New York.

prevedla Marina Nuvak

Imam vprašanje za tiste bralce, ki imajo otroke:

Ali človek lahko na primer vzame v trgovino z

igračami triletnika in osemletnika, ne da bi bil

povsem razočaran? Dvomim.

Če nima vnaprej določeno, kaj bo kupil, se zagotovo

zgubi. Globoko je treba zajeti sapo in napeti vse sile.

V eni roki morate imeti pripravljeno točno določeno

vsoto gotovine, z drugo pa držati osemletnika (mlajšega

bo najbolje nositi na rami). Počakati morate, da

pri blagajni ne bo vrste. Nato greste naravnost do

desne police. Z roko, v kateri imate denar, vzamete

izbrani izdelek in se napotite naravnost k blagajni,

kjer ne smete čakati na račun, ampak plačati in se

takoj napotiti k izhodu, še preden lahko zajamete

sapo ... Toda tudi ta napotek je povsem hipotetičen,

kajti če imate ob sebi dva otroka, boste morali kupiti

vsaj dve igrači, zaradi česar vam je neuspeh zagotovljen.

Če samo za trenutek oklevate, ste izgubljeni.

Otroka bosta krenila vsak proti svojim igračam, ki

so: a) po vašem mnenju neprimerne za njuno starost,

b) za vas predrage, ali c) jih ne boste spravili v

vaš avto. In nikar ne mislite, da ste jo dobro odnesli,

če vam uspe prebroditi ovire a, b in c. Recimo,

da popustite goreči želji dečka, da bi imel pištolo s

plastičnimi metki, napolnjenimi (na srečo) z nestrupeno

barvo, ki jo bo uporabil, da vam prepreči vstop

v svojo sobo. Recimo tudi, da lahko spravite v vaš

avto govorečega plišastega mladiča tiranozavra Rexa

naravne velikosti in da celotni znesek 100 € za vas

ni noben problem. Recimo, da je vse tako, toda tudi v

tem primeru niste čisto zmagali. Pot do blagajne vodi

mimo mnogih drugih stvari, ki so prav tako privlačne

kot tiste, ki sem jih prej omenil ...

To je vsakdan naših otrok. Ves čas morajo izbirati

in zavračati. Poleti sem potoval s triletnikom in

osemletnikom. Nekaj tednov smo bili v nekaterih tistih

turističnih mestih, kjer smo večino časa porabili

za izbiranje. Ponazoril vam bom s primerom: šli smo

v mesto nekaj pojest. Ko smo izpustili nekatere ne

tako privlačne jedi, smo lahko izbirali med pico in

testeninami. Sama izbira pice je nujno potegnila za

sabo še izbiro mnogih drugih stvari. Fant ni hotel

gobic, ki pa so bile najljubše deklici. Fant je imel raje

klobaso, ki pa se je mami zdela preveč pikantna. In

če že olive, potem ne smejo biti zelene. Pomembno je

bilo tudi, kako velike so, pa pijača in bog vedi kaj še.

Waldorfske novice 9


P i s m o

Cela vrsta situacij, ki so zahtevale izbiro in ki so, vse

po vrsti, vodile v razočaranje. Veselje ob eni izbiri je

kaj hitro usahnilo ob razočaranju nad drugo.

Eden teh tednov pa je bil drugačen. Predaval sem

na seminarju nekje v oddaljenem kraju v gozdnatem

področju Julijskih Alp. Bivali smo v zelo preprostem

hotelu. Niso imeli niti menuja. Obroke so postregli

trikrat na dan. Nikoli nismo vnaprej vedeli, kaj bomo

dobili, včasih celo med obrokom. Lokalne specialitete.

Daleč naokoli je bilo vse, kar si videl, le gozd

in slabo vreme. Nobenih igrišč, trgovin, kioskov. Z

drugimi besedami, nič, kar bi bilo potrebno izbirati.

Zdaj pa vam moram nekaj razodeti: ves teden sta

bila otroka popolnoma zadovoljna. Na začetku sta

nekoliko skeptično pogledovala na hrano, ampak

jima ni kaj dosti pomagalo. Lahko sta se bodisi odločila,

da bosta jedla, bodisi da ne bosta. In kmalu sta

izbrala prvo opcijo. V prostem času smo, opremljeni

z dežnimi plašči in vedri, odšli nabirat borovnice. Iskali

smo borovnice in si pripovedovali zgodbe o medvedu.

Toda čez nekaj časa sem ugotovil, da me nihče

več ne posluša. Otroka sta izginila, vsak za svojim

grmom borovnic. Ko sem poklical, sta ven pokukali

glavi in zagledal sem vijolična nasmeha. Čez tri dni

se je osemletnik spoprijateljil s sinom hotelskega kuharja,

ki je bil istih let. Ta mu je pokazal svoja mesta,

kjer nabira lisičke. Vračali so se s košarami, polnimi

zlata, ki so ga ponosno prinesli v kuhinjo, kjer so

jih še sveže pripravili na picah. Te gobe so bile fantu

zelo všeč!

Kot pedagog vem, da je za otroke veliko bolje, če jim

ni treba izbirati. Kadar so spodbude od zunaj omejene,

morajo biti sami aktivni. Tisto poletje pa sem to

moral znova spoznati. Vedeti in delovati torej ni isto.

Pa sprejmimo to kot izziv današnjega časa. Poskusimo

našemu otroku prihraniti vsaj eno izbiro. Potem

pa opazujmo, kaj se bo zgodilo.

prevedla Marina Nuvak

izr. prof. David L. Brierley

So to res šole,

ki jih želimo?

Pismo v Evropo iz Amerike

Vsega, kar šteje, ni mogoče prešteti

Učitelji se pogosto pritožujejo, da jih novi programi in

reforme preveč obremenjujejo. Večina vsiljenih sprememb

je vprašljivih. Naši voditelji, tako v ZDA kot v

Evropi, so večinoma najvišje izobraženi ljudje, ki bi morali

vedeti, da je nevarno ves svoj ugled zastaviti poslanstvu,

da bodočnost naših otrok in mladine podredimo

rezultatom in standardiziranemu testiranju. Prav to je

bilo zadnjih deset let glavni cilj šolskih reform, najprej v

Ameriki, potem pa se je kot ogenj širilo po vsej Evropi.

Pravijo, da dober rezultat testiranja zagotavlja dobro življenje

in uspešno kariero v dobro vsem. Dober rezultat

vas popelje na najboljše univerze. Pa je res tako?

Tako v Ameriki kot v Evropi so na najboljših univerzah

kriteriji za sprejem vse pogosteje zasnovani na drugih

stvareh, kot so tako krhki kriteriji, kot je dober ali

slab dan na izpitu.

Opiranje na standardizirane teste, ki prevladuje v šolah

po Evropi, je svoj navdih našlo v zakonu Georga

W. Busha iz leta 2001, ki pravi: 'Vsi otroci naj enako

napredujejo'. Zakon je določal, da mora vsak otrok od

tretjega do osmega razreda opraviti teste iz matematike

in branja. Vsak otrok mora doseči 'ustrezno znanje'.

Vprašati pa se moramo, kaj v današnjem času pravzaprav

pomeni ustrezno znanja. Šole, ki niso dosegle

ustreznih rezultatov, so morale svojim učencem omogočiti,

da se prepišejo na drugo šolo. Če neka šola ni

dosegla 100 % znanja, jo je država lahko prevzela in

jo ukinila. Po sedmih letih ni bilo videti, da bi bile šole

kaj boljše ali da bi učenci dosegali več znanja. Še slabše,

odkrili so široko razpredeno korupcijo. Odkrili so,

da so v državah Washington D.C. in Texas ravnatelji,

učitelji pri rezultatih testiranja zaradi strahu, da bodo

javno obsojeni in po možnosti doživeli represijo ob naslednjih

volitvah, goljufali. Slabi rezultati lahko hitro

sprožijo nezaupanje med politiki, ne le zaradi zgrešenih

domnev, ampak zaradi velike količine javnega denarja,

ki ga porabijo za mašenje razpok v sistemu. Za

sistem testiranja porabijo velike vsote denarja in manj

denarja lahko namenijo poučevanju zgodovine, glasbe

in telovadbe. Ampak zakon je zakon. Država New York

je našla način, kako znižati zahteve po nivoju znanja.

Administracija Baraka Obame je menila, da je potrebna

nova reforma. Minister za izobraževanje Arne

Duncan je dobil 5 milijard dolarjev, da uvede nove

spremembe. Leta 2009 je bila uvedena nova reforma,

10 Waldorfske novice

10


ki je nadomestila staro 'Vsi otroci naj enako napredujejo'.

Imenuje se 'Tekma do vrha'. Eno priporočilo je

bilo standardizirano testiranje v vrtcih, drugo strožje

preverjanje učiteljev. Dvema konzorcijema so dodelili

360 milijonov dolarjev, da pomagata pri uvajanju tega

zakona. Fundacija Billa in Melinde Gates je priskrbela

še nadaljnjih 200 milijonov dolarjev za izdelavo testov.

Šestinštirideset držav naj bi med sabo tekmovalo, katera

bo imela najboljše šole v državi. Eden od razlogov

je bil, da premostijo prepad med znanjem uspešnih

učencev azijske etnične skupine in afroameriških

mladostnikov.

Vsaka šolska reforma vedno naleti na močno nasprotovanje.

V tem primeru so se pojavile pritožbe, da so

testi daleč preveč akademski. Od otrok v vrtcih so pričakovali,

da se bodo naučili brati pri štirih ali petih

letih, v času, ko se morajo naučiti držati voščenko. Četrtošolci

naj bi imeli za branje 50 % časa, 50 % časa

pa za podatkovno preverjanje. Na srednji šoli le 30 %

literature in 70 % podatkovnih testov. Povprečen učenec

je v času svojega šolanja izpostavljen 112 testiranjem.

Ankete so pokazale, da večina staršev taki količini

testiranja nasprotuje. V državi New York se 220 000

učencev ni udeležilo testiranja. V nekaterih primerih se

je pokazalo, da porabijo 80 % šolskega časa za priprave

na teste. Javno mnenje je Obamovo administracijo

prisililo v redukcijo. Odredili so limit 2 % časa za teste.

Če pomislimo, da šolsko leto traja 180 dni in to pomnožimo

s 6-urno šolsko obveznostjo, dobimo rezultat

približno 21 ur na leto za teste.

Župan Newarka Cory Booker in guverner Chris Christie

sta zaznala probleme in videla svojo priložnost. Zadala

sta si, da postane njihovo mesto nacionalni model

za izobraževalno reformo. Newark je največje mesto v

državi New Jersey. Je revno mesto, znano po neslavnih

nemirih v letih 1960, ko je bilo večinsko prebivalstvo

bele rase. Danes je večina črnskih prebivalcev. Leta

1967 je štelo 77 000 prebivalcev, danes je prijavljenih

le 30 000, 13 000 se jih izobražuje v tako imenovanih

čarter šolah. Čarter šole so javne šole po izbiri, kar pomeni,

da jih starši lahko izberejo za svoje otroke. Imajo

nekaj več svobode glede predpisov, ki se jih morajo

druge šole držati. V Newarku je 70 % enostarševskih

družin, 42 % prebivalcev živi pod robom revščine z

dohodkom manj kot 30 000 dolarjev na leto. Ima eno

najnižjih stopenj za vstop na univerzo v državi. Zato je

bil Newark pač logičen izbor za reformo, ki se imenuje

'Odlok, da mora vsak učenec uspeti'. (ESSA) Ustanovitelj

Facebooka Mark Zuckerberg je zato, da bi Newark

postal nacionalni model reforme izobraževanja, doniral

100 milijonov dolarjev. Booker sam je visoko izobražen

človek, ki se je šolal na Stanfordu, v Oxfordu in Yalu

in je preko svojih poznanstev lahko pritegnil tudi druge

filantrope, ki so programu namenili denar. Oddaja

Oprah Winfrey je naredila reklamo za načrt – ESSA naj

bi bil primer izobraževalne odličnosti za ves narod.

Skratka, poizkus Newark ni rodil sadov, ki so jih želeli

starši in učitelji. Zuckerbery in njegova žena Priscilla

Chan sta se iz svoje investicije nekaj naučila. Napovedala

sta, da bosta rojstvo njune hčere Max praznovala

tako, da bosta 99 % svojega Facebook premoženja, vrednega

okoli 45 milijarda dolarjev, investirata v korporacijo,

ki bo razvila 'personalizirano učenje', kar pravzaprav

pomeni učenje preko računalnikov, kjer vsak

otrok dela v skladu z lastnimi slabostmi in vrlinami.

To je neosebno učenje, temelječe na stroju. Pomeni, da

so vse ure predpisane. Splošno znano dejstvo je, da

izobraževanja ne moremo sistematizirati, prav zato so

bile vse reforme v svojih ciljih neuspešne. Najdragocenejše

učenje izhaja iz živega sodelovanja med učitelji in

učenci. Tisto, kar je v kvalitetnem izobraževanju najpomembnejše,

je kritično mišljenje, prožnost, notranja

motivacija, samodisciplina in odnos do drugih. Teh lastnosti

ni mogoče programirati in meriti z računalniki,

lahko jih le vadimo in razvijamo s pomočjo učiteljevega

vpogleda in presoje. Kopije ne delujejo.

Veliko je kritike na račun stopnjevanja količine testiranja.

Med njimi je tudi Nobelov nagrajenec iz leta 2002

na področju ekonomskih ved, James J. Heckmann, ki

je pred kratkim izdal knjigo 'Mit o testih znanja', kjer

izjavi, da 'je danes prej pomanjkanje značaja tisto, kar

hromi možnosti za uspeh v življenju, kot pomanjkanje

akademskega znanja'. i Za posameznika je izredno

osvobajajoče, če je v okolju, kjer je ocenjevanje osebno

in ne skupinsko.

Tariq Ramadin, profesor islamskih ved na univerzi v

Oxfordu, v svoji knjigi 'Iskanje smisla' (2012) piše: 'Sistemu,

ki časti izvedbo, selekcijo in tekmovalnost, se ni

treba bati kritične misli posameznika – njegovi učenci

so že ukalupljeni. Če naj svoboda, avtonomija in odgovornost

kaj pomenijo, in če so to vrednote, ki so kaj

vredne, moramo otrokom omogočiti, da jih dosežejo.' ii

Vsaka reforma v izobraževanju je težka. Javni sektor

izobraževanja je ogromen. Tudi večina učiteljev se je

izobraževala v šolah. Nato so se vpisali na univerze, da

postanejo učitelji v uniformiranem sistemu. Naj bodo

ideje še tako dobre in primerne, ne moremo jih vsiliti

ljudem proti njihovi volji. Denar in moč ne zadoščata

za izboljšanje izobraževanja. In izboljšanje izobraževanja

ni dovolj, da bi obvarovali otroke pred vse večjo

revščino in nasiljem, naj bo to v Newarku, Parizu ali

Bruslju.

Opombe:

i Heckmann, James J. & Humphries, John Eric: (2014) Mit testov

znanja: Vloga značaja v ameriškem življenju, University of

Chicago Press, Chicago

ii Ramadin, Tariq: (2010) Iskanje smisla, Allen Lane, London.

prevedla Marina Nuvak

Waldorfske novice 11


U t r i n k i

Terapevtsko

pripovedovanje zgodb

Susan Perrow


Simona Pajk

V

petek, 20. maja, in soboto, 21. maja, je bila na

Waldorfski šoli Ljubljana prav posebna gostja iz

Avstralije, 'zdravilka' Susan Perrow. Delavnica,

ki je bila organizirana in razpisana s strani Zavoda za razvoj

waldorfskih šol in vrtcev Ljubljana, je bila hitro razprodana,

zato je bilo petkovo popoldne zasnovano kot predavanje, ki

se ga je lahko udeležilo večje število slušateljev, sobota pa

je bila namenjena delavnici in tistim srečnežem, ki smo se

uspeli dovolj hitro prijaviti.

Susan Perrow zdravi s pomočjo zgodb. In vsakdo

lahko zdravi z zgodbami in vsaka zgodba je lahko

zdravilna. In ne obstaja en sam recept za 'pripravo'

tega zdravila, niti ga Susan Perrow ne ponuja.

'Skoraj nemogoče je učiti pisanje, lahko pa deliš svoje

izkušnje,› pravi. Če izkušnje, znanje in modrost primerno

'organiziraš' in predaš naprej, potem lahko

vsak, ki te posluša, nekaj 'odnese' domov.

Susan Perrow je bila učiteljica, je mati treh (zdaj že

odraslih) otrok. Oboževala je matematiko, ko pa je nekega

večera najstarejšemu sinu povedala zgodbo, ki je

nanj močno delovala, je odkrila čarobno moč zgodb in

le-te so postale njena življenjska strast.

Zadnjih trideset let se ukvarja s pisanjem, vodenjem

delavnic za pisanje in pripovedovanje zgodb, usposabljanjem

učiteljev po celem svetu – od Avstralije, Azije,

Afrike, Kanade, Evrope. Zbira in dokumentira zgodbe

vseh kultur, s katerimi se sreča. Iz pripovedovanja

zgodb je napisala in zagovarjala magistrsko nalogo na

Avstralski univerzi, bila gostja na mnogih mednarodnih

konferencah, kot svetovalka za vzgojo je bila zaposlena

na avstralskem ministrstvu. Njene knjige so

prevedene v mnoge jezike, med drugim celo v mandarinščino,

v svojem jeziku jo lahko berejo Hrvati, kmalu

jo bomo tudi Slovenci.

Na njena predavanja prihajajo zdravniki in psihologi,

psihoterapevti. Eden od zdravnikov je slikovito razložil,

zakaj se je delavnice udeležil: 'Na medicinski fakulteti

so se ukvarjali le z levo polovico mojih možganov

(to je tisto, ki je namenjena logičnemu, racionalnemu

razmišljanju) in tako so moji možgani postali

kot 'suha češplja' ..., s pomočjo zgodb jih želim

spremeniti v 'sočno slivo›. Kasneje sta s Susan organizirala

še več delavnic, namenjenih samo zdravnikom,

in jih poimenovala: 'From dryed prune to juicy plum'.

Vsak narod je v preteklosti imel svoje pripovedovalke,

ki so stare modrosti posredovale naprej skozi zgodbe.

V Bibliji lahko preberemo, kaj je Kristus odgovoril, ko

so ga vprašali, zakaj pripoveduje zgodbe. Rekel je, da

jih pripoveduje zato, ker le na ta način lahko razkriva

čudeže nebes. Človek moderne dobe je za nekaj časa

potisnil zgodbe v ozadje, zdaj pa jih na novo odkriva. V

Kanadi so pripovedovanje zgodb uvrstili v državni učni

načrt, v Afriki zgodbe uvajajo nazaj v šole pod geslom

'Putting the hearth back to teaching'. V waldorfski

šoli so zgodbe pomemben učiteljev 'pripomoček' čez vsa

12 Waldorfske novice


U t r i n k i

leta šolanja, pri vseh predmetih. Poseben občutek je,

ko kot učitelj prvič, v prvem razredu, otrokom poveš

zgodbo in ugotoviš, kako močan vtis naredi nanje. To ti

da veliko zadovoljstvo, saj imaš v rokah 'pravo orodje'

in hkrati neizmerno odgovornost; Povedati ravno prav,

ne preveč, na pravi način ...

Verjetno je ravno ta občutek odgovornosti prignal na

delavnico mnoge učitelje in vzgojitelje naše šole in še

mnogo drugih iz javnih šol in vrtcev, bolnišnic ...

Pri pripovedovanju 'zdravilnih zgodb' ne gre za sprevračanje

slabega otroka v dobrega (ker, mimogrede,

slabih otrok ni!), niti ne gre za spreminjanje slabega

vedenja v dobro; gre za vzpostavljanje ravnovesja, iskanje

občutka, ki pomaga ustvariti notranji mir, ublažiti

bolečine duše. In vendar se je vsega treba lotiti z

veliko mero ponižnosti. So stanja in resničnosti, ki

jih ni mogoče ozdraviti z zgodbami.

Susan Perrow je tako navedla primer deklice, ki ji je,

nepričakovano – ponoči, med spanjem – umrl očka.

Deklica se je od tega trenutka naprej bala zaspati in se

je trudila na vse načine, da bi to preprečila tudi svoji

materi. Zgodba, napisana zanjo, ni imela namena ozdraviti

jo žalosti zaradi izgube očeta, saj je kaj takeg

nemogoče, ji je pa pomagala premagati strah pred spanjem

in sprejeti žalovanje.

Zgodba mora biti zgodba! Nikakor ne neka moralistična

pripoved, v kateri se otrok prepozna in izve, kaj

mora storiti. Torej ne: 'Živela je deklica, ki ni mogla

spati ...'! Poiskati je treba primerno metaforo – v tem

primeru je bila to mala balerina iz pojoče skrinjice, ki

je čez dan plesala, zvečer pa, ko se je pokrov zaprl, mirno

počivala ... dokler ... Metafori sledi 'potovanje', kot

razvoj zgodbe imenuje Susan, in jasen konec, ki mora

biti vedno srečen in ponudi rešitev. Hkrati mora biti vse

skupaj dovolj preprosto, da otrok prepozna podobnosti

s svojo težavo in zmore rešitev prenesti v svoje življenje.

Pripovedovalec zgodbe pa mora vanjo zaupati in si NE

sme dovoliti, da bi zgodbo z otrokom kasneje analiziral

in ga opominjal, češ: 'Se spomniš, kako je bilo ...'!

Zgodbo lahko povemo večkrat, ji damo čas in upamo,

da bo delovala. Pomembno je razumevanje problema,

jasen cilj, zavedanje, da se vsega ne da opraviti hkrati.

Opremljeni z nasveti in izkušnjami, ki nam jih je prenesla

Susan, smo se v sobotnem popoldnevu še sami

lotili ustvarjanja zgodb, jih kasneje prebrali, Susan pa

jih je komentirala, svetovala. Razšli smo se kasneje,

kot je bilo načrtovano. Nahranjeni, saj je vsaka zgodba

kot lonec zdrave hrane za dušo ali, kot pravijo Bušmani,:

'Zgodba je kot veter, prihaja od daleč in jo čutimo

...' Pustimo torej vetru, da nas boža in stresajmo

vanj še svoje besede. Povejte zgodbo!

Hvala Veri Grobelšek in Manci Biber, ki sta v okviru Zavoda

za razvoj waldorfskih šol in vrtcev pripeljali Susan

Perrow v Ljubljano in bosta, kot sta obljubili, poskrbeli,

da se bo zgodil prevod njene knjige. Še več o Susan pa

na: www.susanperrow.com.

Lepota

procesov


Magda Mlekuž

V velike višine se vzpenjamo

po polžastih stopnicah.

F. Bacon

Gledališka igra in zaključni projekt sta dve

izmed pomembnih orodij waldorfske

pedagogike, dva vrhunca pri šolanju v

waldorfski šoli. Največkrat vrednotimo zaključno

predstavo kot umetniški dosežek, pri tem vidimo in

vrednotimo le zunanje izraze nastopa. Vsebuje pa tudi

socialni vidik osebnostne rasti. Tisto, kar je pri delu v

waldorfski šoli najpomembnejše, je proces, ki se dogaja

znotraj vsakega posameznika v času ustvarjanja, in

izkušnja, ki nas pripelje do izgradnje notranjega dela

osebnosti.

Gledališka igra vsebuje učenje, kjer pride do izraza

govorjena beseda. Pri tem pa so pomembni tudi

vplivi na še vedno razvijajoči se del možganov - čelni

reženj. Le-ta se razvija tudi skozi govor in to vse do

konca pubertete. Rezultati govorjene besed pa se poznajo

tudi v pismenosti posameznika.

V svetu je od leta 1970 prisotna manjša empatija.

V sodobnem razvitem svetu sta razvijanje domišljije

in pridobivanje izkušenj presenetljivo težja, kot je

bilo to v preteklosti.

Družine imajo vse manj članov, starši in otroci

drug z drugim preživljajo vse manj časa, množični

mediji so zmanjšali občutek pripadnosti lokalni skupnost.

Najsodobnejša tehnologija nam omogoča še

več: vsak posameznik si lahko s pomočjo izbiranja

vsebin ustvari lastno resničnost, v kateri njegovo

udobje ni ogroženo niti za trenutek. To ne pomeni

samo, da se neprijetnim situacijam izogne, ampak

tudi izključi možnost, da bi spoznal neprijetne situacije

drugih. Empatija tako postane odveč.

Otroci, ki odraščajo v okolju brez empatije, ne bodo

nikoli zreli in odgovorni odrasli. Nikoli ne bodo spoznali

svojih čustev in nikoli razumeli težav drugih.

Waldorfske novice 13


Težko se bodo naučili pravilnega poslušanja, zato bodo

težko sodelovali v skupini in jo še težje vodili.

Namesto kritičnega razmišljanja in ustvarjalnosti se

bosta pri njih razvila intelektualna lenoba in cinizem.

Če želimo to preprečiti, moramo torej otrokom omogočiti

razvoj domišljije in nabiranje izkušenj. Ena najboljših

možnosti za to je spoznavanje zgodb. Vaje za

gledališko igro omogočajo stik in imaginacijo želenih

čustev ter njihovo kontrolo. S tem, ko so zmožni imaginacije,

se njihovo mišljenje in besedni zaklad bolje

razvijata.

moramo pogoltniti nekatere besede za dobro demokracije.

Pomembno je, da kaj žrtvujemo in da smo vztrajni.

(Zoja Leskovšek)

Pri igri sem se naučil, da če mi nekaj ni všeč, da se

ne vdam in se ne pustim 'zmanipulirati'. Na žalost mi

letos to ni uspelo, ampak upam, da mi bo v prihodnje.

(nepodpisan)

Meni se zdi, da sem odlično odigral vse, saj sem bil

vmes bolan. Na začetku sem mislil, da nisem zmožen,

da se toliko naučim. Na koncu sem videl, da zmorem,

samo treba se je bilo trdo in resno učiti. (Ale Ž. Sušnik)

Ta čas v razvoju mladostnika je dramatičen, saj prinese

rojstvo čustvenega življenja. Čustveno življenje

valovi, ima plimo in oseko. 1 Želijo pa si le eno - miru,

varnosti in sprejetosti.

Nastanek izraza glasu se skriva v gibanju. Gibanje in gesta

se preoblikujeta v jezik. Med vajami za gledališko igro

se ozavešča telo in njegova izraznost ter duševno gibanje.

Združiti ustvarjalne posameznike v ustvarjalno, empatično

skupino, ki sodeluje in se podpira, je zahtevna,

toda za nadaljnje življenje še kako pomembna naloga.

Najdragocenejše pa so izkušnje, ki nam za hip odškrtnejo

pogled v notranjost učencev.

Meni je igra pokazala, kako pomembno je, da v neki

skupini vsi sodelujemo. Treba je tudi kaj žrtvovati, recimo

kakšen trening, na katerega gremo vsak teden.

Bolje se je potruditi in malo potrpeti, da drugi ne trpijo

zaradi tebe. Po dolgem trudu pa si nagrajen s srečo,

ker si nekaj dokončal. (Tesa Štihec)

Med vajami za igro sem se naučila sodelovanja in

pomembnosti morale in podpore. Videla sem, kako

pomembno je sodelovanje vseh udeležencev. Včasih

Malenkosti so pomembne, ljudje nimajo potrpljenja,

tiho sporazumevanje, prilagodljivost, pomembnejši je

način kot vsebina, pozornost.(nepodpisan)

Pri igri sem se naučila, da če znaš besedilo, nimaš

treme. Treba je znati do dogovorjenega časa in nato je

zabavno igrati. (Anja G. Lužar)

Pri igri sem se naučil skupinskega dela in sodelovanja,

ker mora vsakdo k igri prispevati, drugače se vse

podre. Naučil sem se, kako se vživeti v svojo vlogo in s

pomočjo tega bolje igrati. Ker smo igrali v dveh postavitvah,

smo se morali vživeti celo v več vlog, kar sploh ni

lahko. Pomembno je, da se naučiš tekst, kako hodiš in

se obnašaš. (Jan Rozman)

Zaključni projekt je delo, na katerem devetošolec

teoretično in praktično dela vse od izbire teme konec

osmega razreda. S svojim delom ima možnost idejo

prenesti v izdelek – materijo in se s tem on sam umestiti

v svet.

Projekt je navdihujoče delo, saj si učenci izberejo vsebine,

ki jih zanimajo. Samostojno delo pa vsebuje več

posameznih sestavnih delov za dosego cilja – izdelave

izdelka, napisane naloge in nastopa. Poudarek pa je

tudi na lepoti zapisa in izdelka.

14 Waldorfske novice


U t r i n k i

Izkušnja s časom – procesom samim je bila v letošnjem

letu ena najpomembnejših iz mojega zornega

kota. Nekateri so postopoma in vztrajno zbirali, raziskovali,

pisali in izdelovali. Drugim je čas ostro pihal

za ovratnik.

Nekateri so gradili projekt kot celoto – vse je bilo domišljeno,

od ličnosti zapisov, barvitosti risb, okraskov

do natančne izdelave scenarija nastopa. Večina je dosegla

nivo samostojnega dela, ki jim bo temelj za samostojno

delo v srednji šoli.

Proces vsako potovanje spremeni v niz majhnih korakov,

ki jih opravljamo drugega za drugim, da dosežemo

katerikoli cilj. Proces presega čas, uči nas potrpežljivosti,

stoji na trdnih temeljih skrbne priprave in

pooseblja zaupanje v naše razvijajoče se zmožnosti. Če

razdelimo katerokoli nalogo na zmerne korake, nam ni

treba čakati na uspeh na koncu, ampak dosežemo vrsto

majhnih uspehov že na poti. 2

Opombe:

1.V. Grobelšek, Razvoj otroka s stališča waldorfske pedagogike,

Ljubljana 2014

2. D. Millman, Zakoni duha, Ljubljana 2003

Ivana Marušič, razredničarka 4. b

Skladanje besed

Besede se lahko družijo na različne načine.

Poslušajo se med seboj in tehtajo, katera

bi utegnila biti tista, ki bi prejšnji ali celo

naslednji najbolj pristajala, se z njo uglasila, lepše

zvenela. Ko iščemo besede, najdemo rimo, ko najdemo

rimo, pa ugotovimo, da je ta nastala kot nekakšna

besedna tolažba, združevanje in povezovanje, seveda pa

je tudi pot iskanja nekaj lepega.

V vsaki epohi se trudimo povezati vsebine predmetov

z nam bližjim izrazom, kot so slika, pesem, oblika

ali modrost. To je tudi najbolj razveseljujoče in kreativno

delo, v katerem uživamo učenci in učiteljica.

Delaj, le delaj

Roža na vrtu cveti,

oče v pisarni sedi.

Sonce na nebu sije,

brat vodo popije.

Kalček iz zemlje vzklije,

mama rože zalije.

Voda iz pipe priteče,

sestra nič ne reče.

Zvezda na nebu žari,

babi na kavču leži.

Oblak sonce zakrije,

dedek vino polije.

Mila Škof, 4. b

Sokol

Je moj ded imel sokola,

mogočnega kot sveta gora.

Bil je hiter kakor strela,

ki male ptice bo zadela.

Ko razpre kraljevska krila,

perje mehko je kot svila,

kljun je oster in bleščeč,

krempelj dolg je kakor meč –

prav zato mi je všeč!

Maj Levstek Radin, 4. b

Waldorfske novice 15


U t r i n k i

Piknik

blata in

tort


Marko Blaznik, razrednik

Letošnji prvomajski prazniki so nakazali, da se bo

obdobje piknikov in druženja na prostem letos

začelo malo pozneje.

'Sredi maja bo zagotovo dovolj toplo in takrat bo najboljši

čas, da se srečamo na razrednem pikniku,' smo začetek

aprila modrovali v 1. b. In pogumno določili datum.

A tudi sredi maja je vreme sporočilo, da ne bo sodelovalo.

Kljub slabim obetom smo se odločili, da začrtano

tudi izpeljemo. Ker sreča spremlja pogumne (in

trmaste), nam je nebo tisto soboto, 14. maja, namenilo

dve uri toplega sonca. Dež preteklih dni pa je poskrbel

za dovolj blata za odlične blatne kopeli. Seveda so se

na velikem travniku rugby kluba na obrobju Ljubljane

tega privilegija poslužili le otroci. Starši in oba učitelja

smo se raje predali kulinaričnim užitkom in sobotnemu

kramljanju pod streho. Ravno ko je kazalo na to,

da bodo zaloge blata na travniku pošle, se je na nebo

prikradla gruča nevihtnih oblakov. Blatne kopeli so se

ponovno napolnile in užitek se je (kljub nekoliko nižjim

temperaturam) nadaljeval.

Da pa razred v ponedeljek ne bi bil preveč prazen,

smo vse tiste otroke, ki smo jih še prepoznali, preoblekli

v suha in čista oblačila (drugi so pozneje tudi našli

pot do nas).

Ker v našem razredu ničesar ne počnemo 'na približno',

nas je kmalu za tem na mizi pričakalo kar pet

različnih in zelo slastnih tort. Pesmica za vse, ki so že

praznovali, in za vse tiste, ki jih ta dogodek v tem šolskem

letu še čaka in seveda ... darila. Tokrat so darila

prišla v obliki prisrčnih majic, ki bodo v našem razredu

zagotovo najbolj nošen kos garderobe v prihajajočem

(upajmo, da vročem) poletju. Ampak do takrat bomo še

nekajkrat prišli v šolo.

In če vas zanima, kakšne so majice, nas pridite obiskati

v 1. b. Ne boste nas zgrešili.

d Nace Kirn

Martin Baker

Uvod v gibalnoprostorsko

vzgojo

Bothmer Movement International

Grof Fritz von Bothmer (1883–1941) je na

prošnjo Rudolfa Steinerja v dvajsetih letih

prejšnjega stoletja razvil gimnastične vaje, ki

so bile najprej namenjene otrokom prve Waldorfske šole

v Stuttgartu. Potrebna je bila namreč nova oblika gibalnih

vaj, ki bi bila skladna z revolucionarnim učnim načrtom,

ki ga je uveljavljal Steiner. Bothmer je tako razvil približno

trideset vaj, ki temeljijo na globokem razumevanju tega,

kako prostorske sile obkrožajo in prežemajo človeka. So

študija arhetipske dinamike človeka v prostoru.

Odnos med intelektualnim in gibalnim razvojem je že

dolgo potrjen, vse bolj pa se tudi priznava, kako važno

je imeti v šolah dobro izoblikovan in premišljen učni

načrt za gibalno in telesno vzgojo. Vaje Bothmer ter

upoštevanje osnovnih načel, na katerih te temeljijo,

omogočajo zdrave in starosti primerne dejavnosti za

odraščajočega otroka. Preko številnih igric, iger, gimnastičnih

vaj, vaj za koordinacijo in športa takšen učni

načrt sledi razvijajoči se zavesti na različnih stopnjah

razvoja, jo poudarja in krepi.

Bothmer je poučeval tudi odrasle in ta univerzalna

načela prostorskega zavedanja se danes uporabljajo

pri poučevanju odraslih povsod po svetu. Bothmer Movement

International izvaja tečaje in seminarje v številnih

državah Evrope, pa tudi v Rusiji, Izraelu in na

Daljnem vzhodu. Namen šolanja je izobraževanje ljudi,

ki se kasneje lahko profesionalno ukvarjajo z gibanjem

Bothmer na njihovem izbranem poklicnem področju.

Gibalna vzgoja

Šport, gibanje, telesna vadba in aktivna rekreacija

igrajo v naši kulturi osrednjo vlogo. Posvečamo jim

ogromno časa, denarja in lastne kreativnosti. Toda zakaj

se toliko ljudi ukvarja z gibanjem? Celo tisti, ki se

ne, se pogosto vključijo kot gledalci. Šport in aktivna

rekreacija sta panogi, ki na svetovni ravni ustvarjata

letni promet, primerljiv z orožarsko, naftno in avtomobilsko

industrijo.

Igranje iger, vadba in gibanje so lahko vir globokega

zadovoljstva. Počutimo se osvobojene, hkrati pa bolj

povezane s svetom. Zanimivo je, da imajo vsi jeziki veliko

izrazov za gibanje in smer, ki se uporabljajo v prenesenem

pomenu. Menim, da obstaja neposredna povezava

med našim umom oz. našim notranjim svetom

ter zunanjim svetom, prostorom okrog nas.

16 Waldorfske novice


Če bi vas na primer prosil, da mi odgovorite naravnost,

brez ovinkarjenja, boste vedeli, da od vas pričakujem

iskren in resnicoljuben odgovor, vendar sem za

to uporabil prostorski izraz (naravnost in brez ovinkarjenja).

Zmikavt je 'zvit', politiki pa se 'izmikajo' pokončnosti

in resnici. Človek 'pokončne drže' je pošten in

nepodkupljiv. Odločanje je vedno tehtanje argumentov

za in proti. 'To se mi zdi 'enostranska' rešitev.' Tehtnica,

simbol sodstva, predstavlja tehtanje različnih okoliščin,

da bi lahko prišli do 'pretehtane' sodbe. Seznam

tovrstnih metaforičnih izrazov je neskončen.

Ta pojav ni omejen samo na neko kulturo, prisoten je

v vseh jezikih in je nekaj univerzalno človeškega. Prostor

okrog nas ima svojo 'kvaliteto' in z opisi te kvalitete

si pomagamo pri našem ustnem in pisnem sporazumevanju

– še preden sploh pomislimo na to, kako se gibljemo,

medtem ko to govorimo! Način, kako uporabljamo

prostor, kako stojimo, sedimo, se premikamo ali gestikuliramo,

vse to je lahko že samo po sebi način sporazumevanja.

Če smo veseli, smo 'vzneseni', počutimo se

'kot na krilih' in mogoče celo 'skačemo od veselja'. Če pa

smo žalostni, se počutimo 'potrto' in 'potlačeno'. V vseprisotnih

emotikonih je zavihanost ustnic navzgor ali

navzdol dovolj, da v trenutku sporočimo veselje ali žalost,

strinjanje ali nestrinjanje. V mnogih jezikih obstaja

samo ena beseda za 'težko' v smislu fizičnega (heavy)

in miselnega napora (difficult). Občutki zmagoslavja ali

propada so neposredno povezani s smermi v prostoru

(navzgor in navzdol). Med obema pa leži 'zlata sredina'.

Nobeno naključje ni, da pogled na pokrajino z oddaljenim,

ravnim obzorjem v nas vzbudi občutje miru in

zadovoljstva. Del privlačnosti počitnic ob morju je prav

v tem, da ima pogled na morsko obzorje tak pomirjujoč

učinek. Kako zelo se to razlikuje od gorske pokrajine,

ki bo s svojimi 'vzponi in padci' verjetno na nas delovala

bolj poživljajoče in dramatično. Vodoravna ravnina

je tista, ki poudari naše občutke enakopravnosti

in umirjenosti. Ravnina konferenčne mize je tista, za

katero se bodo zbrali politiki ali pogajalci; okrogla miza

kralja Arturja ali miza zadnje večerje – to sta močna

simbola izkušnje človečnosti. Sodnik, ki uživa 'globoko'

spoštovanje, je tisti, ki ima 'mirno roko in trezno glavo'.

Ko pa nastopi trenutek odločitve, se postavi v ospredje

navpična ravnina: sodne dvorane imajo običajno visoke,

ravne stebre, sodniška oblačila pogosto poudarjajo

pokončnost, sodniško kladivo pa še poudari, da je bila

odločitev sprejeta in drži 'kot pribita'.

Celo naša izkušnja časa, drugačne dimenzije, se pogosto

izraža v prostorskih pojmih. Že 'vnaprej' se veselimo

ali gledamo 'naprej' v prihodnost, oziramo se 'nazaj'

na preteklost, 'sedanjost' pa je za nas nekje vmes. Postopek,

ki se odvije v nekem časovnem zaporedju, lahko

opišemo s 'koraki', npr. v navodilih za uporabo: 'Prvi

korak: vzemite vijaka iz vrečke in ju namestite v odprtini.

Drugi korak: vzemite leseno...' itd. Poleg tega drugim

opisujemo neki postopek ali proces tako, da jih 'peljemo

skozi'. 'Že vnaprej se veselim Božiča.' 'Ko pogledamo

'nazaj' na naše

otroštvo ...'

Lahko torej vidimo,

da se v teh treh

prostorskih ravninah,

zrcalnosti

levega in desnega,

vodoravnosti med

zgoraj in spodaj

ter čelnosti spredaj

in zadaj izražajo

različne kvalitete.

Zrcalnost izraža

moralnost, odločanje

in sposobnost

presojanja. Na vodoravni

ravnini

počiva ravnovesje, umirjenost ter zmožnost, da smo v

soodnosu s svetom in drugimi. Na čelni ravnini je moč

sedanjega trenutka, časa in upoštevanja postopnosti.

Ko se premikamo, smo nenehno v sozvočju s silami

in pomenom prostora okrog nas. Z gibanjem izražamo

svoje občutke, hkrati pa lahko s spremembo gibanja

spremenimo tudi svoje počutje. Vsi poznamo občutke

zadovoljstva po dobri telesni vadbi ali ob izvrstni izvedbi

na novo pridobljene veščine: 'čisti' let puščice, ki zadane

v sredino tarče, ali ekipa, kjer se člani med seboj tako

dobro poznajo, da lahko uprizorijo vrsto odličnih podaj,

ker se 'tako dobro razumejo', ali popolno 'odmerjeni' gib

pri teniškem udarcu ali pri premetu. Ko se gibljemo,

ne izražamo le dela svojega notranjega sveta, ampak se

tudi spreminjamo in mogoče prav od tu izvira razlog,

zakaj je svet tako obseden z rekreacijo (re-kreacijo).

Preproste, osnovne vaje, ki jih je oblikoval grof von

Bothmer skoraj sto let nazaj, nam ob rednem izvajanju pomagajo

spremeniti našo notranjo in zunanjo držo ter gibanje.

Te gibalne vaje temeljijo na evropski tradiciji in so v zadnjih

30 letih doživele preporod tako v smislu rabe kot tudi

uporabnosti. Danes se izvajajo v šolah, pri izobraževanju

odraslih, pri kurativnem izobraževanju in v fizioterapiji.

Možnosti, ki izhajajo iz tega dela, so številne in vse

več ljudi razume in izkorišča to zelo stimulativno in

pomembno znanje.

prevedla Helena Biffio Zorko

Martin Baker je že 40 let učitelj gibalne in telesne vzgoje,

od tega 30 let uči na waldorfski šoli. Je ustanovni direktor

Bothmer Movement International in izvaja seminarje ter delavnice

po vsem svetu. Martina Bakerja lahko kontaktirate

na: office@bothmer-movement.co.uk, bothmer-movement.co.uk

Septembra 2016 se pričenja novo štiriletno izobraževanje

Bothmer gimnastike, ki ga bo vodil Martin Baker.

Če ste zainteresirani, imate vprašanja, bi se želeli prijaviti, se

obrnite na elektronski naslov: bothmer2016slo@gmail.com

(Marta Ivanušič)

Waldorfske novice 17


O E S a v i n j a

Človek in žival

Zoologija v 4. r


Jasmina Kranjc Šimek

Glava je na svetu za to,

da misli,

tako nam včasih zelo,

včasih pa malo koristi.

(N. Grafenauer)

Obrazi otrok so izžarevali radost, navdušenje,

tudi radovednost, predvsem pa veselje in

zadovoljstvo, kajti vsebino glavnih ur je

zapolnil živalski svet. Ta otrokom predstavlja dragoceno

zakladnico izkustev, vedenj in znanja.

Zanimanje in raziskovanje živalskega sveta so otrokom

krepile različne dejavnosti glavne ure. Skrivnostna

zgodba, v kateri je žival nastopila in ki je nekoliko naznanila

življenjski prostor le-te ter nekatere lastnosti,

je v otrocih prebudila vedoželjnost. Raziskovalni duh je

v njih vzbudil potrebo, da se zgodba razširi in nadgradi.

Drug dan je zgodba prešla v razpravo, kajti dotedanja

otroška izkustva in vedenja o obravnavani živali so dodatno

obogatila vsebino. Slikanje živali je nakazovalo

že nekatere njene lastnosti, risanje v zvezke pa vključilo

prenekatere podrobnosti, tako da je bil zapis vsebine

le še poudarek pomembnih dejstev. Oblikovanje

živali iz gline pa je dodatno krepilo predstavo in voljo.

Primerjava živali med seboj, pa tudi s človekom, je

bila uvod v samostojno delo učencev doma, kjer so, po

predhodnem izboru, raziskali eno dodatno žival. Svoja

odkritja in spoznanja so ob slikovnem ustvarjanju

prenesli na plakat in narejeno predstavili sošolcem pri

pouku. Samozavest otrok in prepričljivost predstavitev,

je potrjevala bogastvo njihovega notranjega sveta, ki so

ga ob tej priložnosti lahko izrazili.

Odnos otrok do živali in skrb zanje smo prepoznali tudi,

ko so nas te obiskale pri pouku. Včasih smo imeli, seveda

v dogovoru s starši, v prvem delu glavne ure, ko so bili

učenci zbrani v ritmičnem krogu, v svoji sredi konkretno

žival. Natančno opazovanje bitja je bila edinstvena priložnost

zaznave in sredstvo za poznejšo razpravo. Tudi ob

tej priložnosti je otrok, lastnik živali, izkustveno predstavil

žival, ob tem pa tudi svoj odnos do nje.

Zavzetost pri delu, prepričljivost predstavitev, predvsem

pa žar v otroških očeh so dejstva, ki potrjujejo,

kako močno se je vsebina zoologije vtisnila v otroke.

Lastnosti in sposobnosti živali so se pri obravnavi

človeka spontano prelile, kajti žive slike v notranjosti

otrok so bile jasne in zgovorne.

Letošnje pustovanje, ki je ravno sovpadalo z epoho

zoologije, je bilo še toliko bolj doživeto.

Spoznali smo, kaj vse zmoremo ljudje, kaj zmorejo

tudi živali, v marsičem jih presegamo, hkrati pa se od

njih lahko tudi učimo in si jih vzamemo za zgled.

18 Waldorfske novice


O E S a v i n j a

Od volne do

izdelka


Tatjana Penič

Na začetku tople jeseni se nam je ponudila priložnost,

da s predšolskimi otroci odidemo na podeželje.

Na kmetiji naše tete Anje smo si ogledali kmečka

opravila in pri njih pomagali. Na polju smo pobirali pridelke.

Na kmečkem dvorišču hranili kokoši, race, koze. Pokukali

smo v hlev, kjer sta našli zavetje dve kravi, ko sta se vrnili s

pašnikov domov. Malo stran od kmečkega poslopja, med

starimi jablanami in hruškami je stal še en hlev. Okrog njega

so blejale ovce in se v čredi podile sem in tja. Ko smo z otroki

vstopili, so nas nezaupljivo pogledovale, a prišle bližje, ko jim je

gospodar ponudil hrano. Najpogumnejši so ovco pobožali in jo

prosili, če nam podari malo svoje volne. Gospodar jo je ostrigel

in mi smo se ponosni, z volno v rokah in žepih, vrnili v dolino.

Kar nekaj časa smo čakali, da je bilo vreme ugodno in

smo se lahko lotili pranja surove volne. Skupaj z otroki

smo prali volno v blagi milnici in izpirali v čisti vodi. Postopek

smo nekajkrat ponovili, nato pa volno razobesili

po stojalu, da jo je ljubo sonce posušilo. Volno je bilo

potrebno tudi očistiti raznih ostankov slame, trav ... Ko

smo vzgojiteljice čistile volno, so se otroci spontano priključili

in pomagali pri delu. Pri tem so pokazali veliko

volje in vztrajnosti. Vsakodnevno so sami posegali po volni

in jo čistili. Ob delu je stekel marsikateri pogovor ali

pa se je zaslišala pesmica o Izidorju ali pastirici. Nato je

volna nekaj časa počivala. Nekega dne pa nas je v vrtcu

pričakalo zelo nenavadno orodje. To so bile velike krtače

za česanje, ki so jim včasih rekli gredeše. Z njimi volno

češemo, mikamo, da se vlakna razrahljajo. Vzgojiteljice

so se preizkusile v tem opravilu in nato še otroci. Mikanje

volne je zares naporno delo in ko ne zmoreš več sam, ti

prijatelji z veseljem pomagajo. Tudi to delo smo opravili z

navdušenjem in obilo dobre volje. Krtače za česanje smo

pospravili in puhasta volna je zopet nekaj časa počivala.

Čez nekaj dni pa je teta Natalija v vrtec prinesla zelo, zelo

star kolovrat. Kolovrat je urno brnel, teta pa je predla,

predla tanko nit. Vsi smo jo z velikim čudenjem opazovali

in želeli tudi sami poizkusiti. Nekaj niti smo napletli

sami, ostalo volneno prejo pa so nam nastavili palčki.

Predšolski otroci so se lotili tkanja na preproste statve.

Tkanje je zahtevno opravilo, ob katerem si urijo prstke,

voljo in vztrajnost, medtem ko se pred njimi z vijuganjem

niti sem in tja vidno prede tkanina. Iz natkanih kosov

tkanine so si sešili torbice, ki jih bodo s ponosom nosili v

šoli. Sami so si žagali gumbe, jih brusili, izvrtali luknje in

na koncu še naoljili.

Prvič letos pa smo se lotili mokrega polstenja. Vsak

otrok si je iz česane volne različnih barv najprej zložil in

nato mokro spolstil sliko iz blaga. Na svoje slike so silno

ponosni, pa vendar se jim je najbolj vtisnilo v spomin iskustvo

mehke volne, njenega vonja, puhaste mehke slike

pred polstenjem, lahkotnost vlaken in kasneje dišeče

milo, milni mehurčki ...

19

Waldorfske novice 19


O E G o r e n j s k a

Četrtošolci

na pohodu ob Savi

Pletenje kap


Barbara Snedič


Mateja Korošec

Glavni projekt ročnih del v četrtem razredu je

pletenje kap. Učenci so prvič dobili nalogo, da

si izdelajo oblačilo - pokrivalo. Naloga se jim je

zdela težka in marsikdo si na začetku ni znal predstavljati,

da bo nalogi kos.

Vsak začetek je težak in tudi pri tem delu je bilo potrebno

veliko začetne motivacije in vztrajnosti. Ko pa

so začele nastajati prve vrstice, se najbolj spretni prsti

niso mogli ustaviti. Veseli me, da bodo do konca leta vse

kape končane. In še več, vse so zelo lepe in unikatne.

S

četrtošolci smo se odpravili na pohod ob Savi.

Malo nas je že zaskrbelo, da nam tokrat vreme ne

bo naklonjeno, a je deževalo le toliko časa, dokler

smo hodili v zavetju gozda.

Ko je bil čas za malico in smo prispeli do Fuxove brvi,

so se oblaki raztrgali in pozdravilo ter posušilo nas je

toplo sonce. Po gorah in reki smo se orientirali in iskali

strani neba, nato pa preko Ravnice pot nadaljevali

do Pustega gradu, se tam zabavali v vlogah graščaka,

graščakinje in vojske ter za trenutek odpotovali v zgodovino

Ortenburžanov. Zaželeli smo si, da bi prav mi

odkrili skrivni rov, ki naj bi po legendi vodil od gradu

do Radovljice, a ga do danes žal še niso odkrili. Pri prvi

hiši pod gradom, kjer naj bi v času Ortenburžanov prebival

oskrbnik gradu, smo občudovali in risali pogled

na Radovljico ter prepoznavali okoliške kraje, hribe in

gore. Najlepše presenečenje pa nas je čakalo na Lancovem,

kjer se je zelenomodra Sava Bohinjka v sotočju

zlila z rjavkasto Savo Dolinko, združeni v Savi pa

sta nekaj časa

tekli vsaka v

svoji barvi.

Kljub vročemu

soncu ter

poti navkreber,

ki nas je

čakala do šole,

so se nam na

obrazih risali

zadovoljni

nasmeški. Po

pohodu smo si

pri glavni uri

vzeli priložnost

za sestavljanje

zapisov,

ustvarjanje,

iskanje rim in

pisanje pesmi.


20 Waldorfske novice

Pesem je napisala Kaja Košir, učenka

4. razreda waldorfske šole iz Radovljice.


Z a s e b n i W a l d o r f s k i v r t e c M a r i b o r

Rodil se je vrtec

'Čarobni vrt'


Hadeja Adeva Horvat

Tiho se prebuja dan. Sončni žarki božajo drevesa,

v katerih pojejo kosi, iz daljave se sliši gruljenje

grlice. Med odklepanjem vhodnih vrat Čarobnega

vrta globoko vdihnem in si rečem:'Kako lepo jutro je danes!'.

Ko vstopim na hodnik, me pobožajo zavese, ki se nežno

lesketajo v jutranji svetlobi. Objameta me tišina in mir.

Vstopim in odprem okna vrtca, spustim jutranjo žarke v obe

sobi in začnem pripravljati zajtrk.

Skozi okno pogledam proti Pohorju, ki je objeto z jutranjimi

žarki. V mislih se vrnem eno leto nazaj, ko smo bili

z otroki še v Studenčku in smo iskali prostore za novo

enoto našega vrtca. Kolikor hiš smo si ogledale, toliko

novih možnosti smo videle. Bile smo optimistične, polne

idej in želje ustvariti nekaj novega, otrokom prijaznega in

širiti poslanstvo Inštituta Sofijin Izvir. Pot iskanja novih

prostorov se je zaključila konec junija, ko smo našle hišo,

ki je od našega vrtca Studenček oddaljena približno en

kilometer. Pri ogledu sta nas sprejeli svetli, prostorni sobi

in že smo začele razvijati idejno zasnovo za ureditev vrtca.

Začelo se je s pridnim načrtovanjem arhitekta in krajinske

arhitektke, s sodelovanjem staršev in zanosom zaposlenih.

Med delom smo začele razmišljati, kako bomo

vrtec poimenovale. In rodil se je Čarobni vrt. Do tega pa

je bilo še potrebno priti, saj je bil za hišo, kjer naj bi čarobni

vrt nastal, asfalt. In začelo se je udejanjanje idej

na zemlji. Delavci so razbili asfalt in navozili zemljo, iz

katere je nastal tudi lep hribček za sankanje in razvijanje

motoričnih spretnosti. Oče otroka v vrtcu Studenček

nam je izdelal edinstveno in čudovito igralo. Družine so

nam pomagale in darovale omare, hladilnik, posteljico,

previjalno mizo ...

Seveda je bilo na poti veliko preprek, zato smo se učile

sprejemati situacije, biti strpne in zaupati, da nam je

dana vsa moč in pomoč, ki jo potrebujemo.

V največji vročini, ko so se mnogi sončili, plavali in pohajkovali,

smo me ustvarjale in s pomočjo energije sonca

rojevale Čarobni vrt. Bile smo kot mlade mamice, ki pričakujejo

prvega otroka in se sprašujejo, kakšen bo, bo z

njim vse v redu, bo porod lahek in ali bo bolelo. Veliko

dogovarjanja, usklajevanja, kompromisov, trdne volje in

smeha je bilo na naši poti. Med sabo smo se povezale in

ustvarile prostor za novo skupnost. Seveda te poti ne bi

zmogle brez zaupanja in podpore naših staršev, ki so se

čudili hitri spremembi Čarobnega vrta.

Septembra, ko je prostore vrtca napolnil otroški smeh,

so naša srca pela. Naš Čarobni vrt skupaj z otroki dopolnjujemo,

oživljamo in jim dajemo možnost doživeti

impulz, da so lahko dejavni soustvarjalci sveta, v katerem

živijo. Skupaj smo posadili drevesa magnolij, češenj

in ambrovca ter sadik aronije, borovnic, ribeza, jagod in

malin. Iz desk, ki so ostale od ograje, smo naredili visoko

gredo in zabojčke za rože, preostale pa spremenile v elemente

poligona, kitare, mostove, ceste, proge za frnikole

... Eden od zabojčkov služi za prosto igro naših najmlajših

in se spreminja iz ladje v hiško ali preprosto služi kot

posoda, v katero polnijo pesek in kamenčke.

Starši nam prinašajo sadike rastlin in vrbove veje, iz

katerih pletemo kompostnik in brusimo pohodne palice,

ki jih potrebujemo pri tedenskem odhodu v gozd. V spiralni

visoki gredi že rastejo ognjič, kitajski ožep, melisa,

citronska verbena, špinača, grah in bučke, med malinami

so mesto našle žametnice in škrlatna monarda, pod

hribčkom dišijo divje kamilice in privabljajo čebele.

Iz garderobe se zasliši govorjenje otroka in mame, ki me

vrne v današnji dan. 'Lep dan bo danes,' si rečem in začnem

ob mazanju masla na kruh tiho prepevati.

Čarobno se imamo v našem Čarobnem vrtu. Če želite

del naše čarobnosti doživeti tudi vi, vas vabimo, da nas

obiščete.

Waldorfske novice 21


Z a s e b n i W a l d o r f s k i v r t e c M a r i b o r

Praznik cvetja v

Waldorfskem vrtcu

Studenček


Petra Mohorič

Življenje v vrtcu je vtkano v ritmično prepletanje

vsakodnevnih ritualov, ki otrokom dajejo stabilnost

in zagotavljajo varno okolje. Spreminjanje letnih

časov in prazniki, ki jih praznujemo, so kot srčni utrip, ki

nas poživlja. Ker waldorfski vrtec niso samo vzgojiteljice in

otroci, se trudimo, da bi tudi staršem omogočili, da so lahko

del živega prazničnega dogajanja. Na veliko veselje vseh

nam je bilo letos vreme naklonjeno in na slikovitem gričku

ob Čičkovi kapelici smo skupaj s starši in otroki praznovali

praznik cvetja.

'Slab začetek, dober konec' je rek, ki nas je v oblačnem

in meglenem jutru prazničnega dne krepil v prepričanju,

da se bo do popoldneva vreme ustalilo. Pogledovanje v

nebo in mile prošnje so bile uslišane in oblake je kmalu

zamenjala jasnina in toplo sonce. Vzgojiteljice so skupaj

z otroki v vrtcu spekle slasten cvetlični kruh. Praznovanje

je bilo zasnovano kot druženje otrok in staršev iz obeh

enot našega vrtca. Veselje je bilo ponovno srečati starše

in otroke iz enote Čarobni vrt – izmenjanih je bilo veliko

nasmehov in toplih pozdravov. Vaščani hribovite vasice

Srednje nad Mariborom so ostrmeli, ko so videli, koliko

avtomobilov se v koloni vije po zelo strmi in vijugasti cesti.

Iz majhnega vrtca smo zrasli v veliko skupnost. Na

prostrani planjavi, kjer so se na obeh straneh ceste bohotili

travniki z visoko travo, smo pustili avtomobile in se

otovorjeni z nahrbtniki podali na pot. Lepo je bilo videti

nasmejane starše in otroke, ki so se rdečih ličk vzpenjali

na hrib. Na vrhu hriba smo bili nagrajeni s prelepim razgledom

na naše mesto. Pod senco velike lipe ob kapelici

smo razgrnili odeje, uživali v razgledu in pogledu na nasmejane

otroke. Doživetje hoje, kotaljenja in skrivanja po

visoki travi jih je popolnoma prevzelo. Otroci so nabirali

cvetlice, iskali najdaljšo travno bilko, starši in vzgojiteljice

pa smo spletali cvetlične venčke. Ne le otroci, tudi

mame, ovenčane s cvetličnimi venčki, so se spremenile

v vilinske in cvetlične kraljice. V jasnino neba smo spuščali

milne mehurčke, ki so se lesketali v soncu in pluli

na krilih vetra. Otroci so odkrili visoko lovsko razglednico

in pogumno splezali nanjo. Bili so tako visoko, da so se

skoraj dotaknili neba. Opazovali so krave, ki so se pasle

na sosednjem pašniku, se čudili in veselili njihove družbe.

Bilo je, kot da se je čas na tem hribčku ustavil, vsi

starši in vzgojiteljice smo z radostjo in mirom v srcu užili

trenutek. V svetlobi zahajajočega sonca smo zarajali ob

pesmi in si podelili cvetlični kruh. Sledilo je zadovoljno

mrmranje ob zaužitju kruha, ki nam je vsem teknil. Ponovno

smo doživeli povezanost celega vrtca, čeprav se s

starši in z otroki iz enote Čarobni vrt le redko videvamo.

Zaton sonca je spremljal močan veter. Pot nazaj nas je

vodila čez dvorišče velike kmetije, kjer so ravno hranili

majhnega, tri dni starega telička. Prijazni gospodarji so

dovolili, da smo se lahko ustavili in bili deležni prelepega

prizora - za mnoge nepozabno doživetje. Polni lepih vtisov

smo se poslovili in zagotovo vemo, da se bomo še kdaj

vrnili.

Veliko možnosti je, kako se pripravi praznik. V našem

vrtcu si močno prizadevamo, da prazniki niso samo posebni

dnevi, ko v vrtcu diši po sladkem kruhu in otroci

dobijo praznične kronice. Letni ritem se iz leta v leto ponavlja,

a kljub temu vsako leto znova praznike in dogajanje

na praznikih pripravljamo skozi poglobljeno raziskovanje

same vsebine praznika. Vnebohod pri nas nosi ime

praznik cvetja. Narava je v času, ko praznujemo vnebohod,

odeta v razkošje cvetličnih vonjav, ki se prepletajo s

ptičjim petjem in prelepimi oblaki na nebu. Na gričku pri

Čičkovi kapelici, v neokrnjeni naravi, smo v celoti doživeli

kvaliteto tega časa in praznika. Otroci, ki so splezali na

visoko lovsko opazovalnico, so se v svojem doživetju resnično

povzpeli do neba. Visoke travne bilke, okronane s

preprostimi cvetovi, so bile slika bujne rasti in dvigovanja

zemeljske življenjske energije. Milni mehurčki, ki so se v

modrini neba razblinili, so nas spominjali na vnebohod

Kristusa, ki se je pred svojimi učenci povzdignil v nebo

ter kot razpršene kapljice mehurčkov postal fizičnim

očem neviden.

Praznik nas je napolnil in povezal. Ne le doživetje narave,

temveč predvsem srečanje otrok, staršev in vzgojiteljic

je ta dan povzdignilo v prazničen dan.

22 Waldorfske novice


V a b i l i

Izobraževanje za

waldorfske

učitelje in vzgojitelje

V okviru delovanja Zavoda za razvoj waldorfskih

šol in vrtcev - zveze poteka tudi izobraževanje za

waldorfske učitelje in vzgojitelje.

Septembra 2016 bomo pričeli z novim triletnim programom,

v katerega se lahko vključijo vsi, ki jih zanimajo

vprašanja o razvoju človekovih zmožnosti v izobraževanju

otrok od vrtca do zaključka pubertete. Izobraževalno

delo se bo odvijalo en do dva vikenda v mesecu: v

petek zvečer, v soboto cel dan in v nedeljo dopoldne.

Vsak letnik bo imel v pričetku julija enotedensko intenzivno

delo.

Poleg predavanj, umetniškega in praktičnega delovanja

bo potrebno prebirati tudi določene literarne, oziroma

pedagoške vsebine, opraviti zahtevane vaje in nastope

pred študijsko skupino, hospitacije v ustrezni waldorfski

pedagoški ustanovi, kjer bodo študentje ob koncu

izobraževanja izvedli tudi praktično pedagoško delo.

Izobraževanje se zaključi z zaključno nalogo, ki vsebuje

poglobljen študij določene teme, ki je podkrepljen s

praktičnim delom. Izobraževanje ne temelji na klasičnem

opravljanju izpitov, vsaka opravljena naloga je priložnost

za razvijanje glasbenih,ročnih, umetniških, gibalnih,

osebnostnih in pedagoških potencialov posameznika.

Prvo študijsko leto je skupno za vse. Po prvem letniku se

študentje razdelijo na učiteljsko in vzgojiteljsko skupino,

ki imata v drugem in tretjem letniku različna programa.

Predavanja potekajo v prostorih Waldorfske šole Ljubljana.

Cena za posamezni letnik je 1800 €, katero se lahko

plača v 12 obrokih preko položnic. Če sta v seminar vključena

dva iz iste družine, lahko plačata le ceno za enega.

Več o izobraževanju si lahko preberete v zavihku Izobraževanje.

Če vas izobraževanje zanima, nam lahko

posredujete vaše podatke na spodnji elektronski naslov.

V spomladanskem času bomo organizirali informativno

srečanje vseh zainteresiranih, kjer vas bomo podrobneje

seznanili z vpisnim postopkom.

Informativne prijave sprejemamo na

vera.grobelsek@waldorf.si

Šola za starše

Godija Kellerja

Zavod za razvoj waldorfskih šol in vrtcev – zveza

skrbi tudi za organizacijo aktivnosti priljubljenega

mednarodnega predavatelja, norveškega pedagoga

in pisca Godija Kellerja.

Poleg delavnic in predavanj za strokovno javnost, kjer s

pedagogi waldorfskih in javnih šol deli svoja znanja in izkušnje,

v različnih krajih po Sloveniji organiziramo tudi

njegovo šolo za starše. Do danes ste jo lahko obiskali v

Ljubljani, Mariboru, Radovljici, Žalcu, Murski Soboti ter

Novi Gorici. V vseh naštetih krajih jo lahko, zahvaljujoč

toplemu sprejemu in odzviu, pričakujete tudi v bodoče.

Namen šole za starše Godija Kellerja je okrepiti samopodobo

in pogum med starši, povečati njihovo razumevanje

otrokovega razvoja ter izboljšati sposobnost opazovanja

otroka.

Na njej udeleženci obravnavajo različne teme, kot so

razumevanje otroka, vprašanje avtoritete, življenjske krize,

kako okrepiti sodelovanje med vsemi, ki so prisotni

v otrokovem življenju, ambicije, prioritete in vrste inteligenc,

življenjske sposobnosti, ki jih moramo razviti pri

otrocih, da jih opremimo za njihovo življenje in negotovo

prihodnost.

Vsako srečanje vključuje pogovor o temi večera in o vajah,

ki so jih udeleženci naredili od zadnjega srečanja.

S svojimi vprašanji, ki jih udeleženci lahko posredujejo

že pred prvim srečanjem, imajo možnost sooblikovanja

vsebine večerov.

Delo poteka v manjših skupinah, zato je število mest

omejeno. Prevod v slovenščino je vsakokrat zagotovljen.

Informacije o šoli za starše dobite na spletni strani našega

zavoda, če nam sledite po FB ali nam pišete na

manca.biber@waldorf.si

23

Waldorfske novice 23


W a l d o r f s k e i n i c i a t i v e

Zavod za razvoj waldorfskih šol

in vrtcev - zveza

Streliška ulica 12, 1000 Ljubljana

ZAVOD ZA RAZVOJ WALDORFSKIH ŠOL IN VRTCEV - Zveza

tel: 01 434 55 77

mobi: 041 459 199 (ga. Vera Grobelšek – vodja izobraževanja)

mobi: 051 304 406 (ga. Manca Biber – založba, šola za

starše Godija Kellerja, delavnice in predavanja za strokovno

ter splošno javnost, koordinacija aktivnosti Godija Kellerja v

Sloveniji, na Hrvaškem in v Italiji, projekti)

E: zavod@waldorf.si

internet stran: www.waldorf.si

FB stran: Zavod za razvoj waldorfskih šol in vrtcev

FB podstran: aktivnosti Godija Kellerja v Sloveniji, na

Hrvaškem in v Italiji: Godi Keller - S srcem v šoli)

Waldorfska šola Ljubljana

Waldorfski vrtec, osnovna šola, gimnazija

in glasbena šola

Streliška 12, 1000 Ljubljana

tel: 01 434 55 70

E: info@waldorf.si

internet stran: lj.waldorf.si

FB: Waldorfska šola Ljubljana

Waldorfski vrtec Jutranja Zarja – Kranj

Struževo 14j, 4000 Kranj

tel: 01 434 55 70

E: info@waldorf.si

internet stran: lj.waldorf.si

FB : Waldorfski vrtec Jutranja Zarja – Kranj

OE Savinja

Waldorfski vrtec in osnovna šola

Ulica Ivanke Uranjek 6, 3310 Žalec

tel: 03 777 30 20, 03 777 30 21

E: tajnistvo@waldorf-savinja.si

internet stran: www.waldorf-savinja.si

FB: Waldorfska šola Savinja

OE Gorenjska

Waldorfski vrtec čebelica in osnovna šola

Radovljica

Kranjska cesta 4, 4240 Radovljica

tel: 041 415 726

E: gorenjska@waldorf.si

internet stran: waldorf-gorenjska.si

FB: Waldorf Gorenjska

Waldorfski vrtec Sončnica

U. Viktorja Kejžarja 35, 4270 Jesenice

tel: 041 464 688

E: gorenjska@waldorf.si

internet stran: waldorf-gorenjska.si

FB : Waldorfski vrtec Sončnica

OE Primorska

Waldorfski vrtec Kresnica

Bukovica 65, 5293 Volčja Draga

tel: 040 438 312

E: w.vrtec.go@gmail.com

internet stran: www.waldorf-primorska.si

FB: Waldorfski vrtec Kresnica - Bukovica, Primorska

Waldorfski vrtec Zlata Ptica

Ustje 70, 5270 Ajdovščina

tel: 031 578 358

E: waldorfajdovscina@gmail.com

internet stran: www.waldorf-ajd-go.blogspot.com

FB: Waldorfski vrtec Zlata ptica, Ajdovščina,

Primorska

OE Celje

Waldorfski vrtec Celje

Breg 3, 3000 Celje

tel: 041 324 323

E: info@waldorfski-vrtec-celje.si

internet stran: www.waldorfski-vrtec-celje.si

FB: Waldorfski vrtec Celje

OE Pomurje

Waldorfski vrtec Pomurje

Zadružna ulica 5, Černevalci, 9000 Murska Sobota

tel: 031 353 694

E: info@waldorfpomurje.si

internet stran: www.waldorfpomurje.si

FB: Waldorfski Vrtec Pomurje

Inštitut Sofijin izvir Maribor

Zasebni Waldorfski vrtec Studenček

Valvasorjeva ulica 94, 2000 Maribor

tel: 02 62 00 608

internetna stran: www.sofijinizvir.si

FB: fb.com/waldorfski.vrtec

24

24 Waldorfske novice

More magazines by this user
Similar magazines