Waldorfske novice - Poletje 2016

More documents

Recommendations

Info

ki je ljudem omogočil, da so mislili dvakrat hitreje, se hitreje premikali in naredili dvakrat več. Franz Kafka je nekoč izjavil, da vsi želijo tvoj čas. Menil je, da v modernem življenju obstajata dva glavna greha – lenoba in nepotrpežljivost. V njegovem času so menili, da je v izobraževanju vse večja potreba po negovanju pravih sil volje. Leta 1900 izraz 'moč volje' ni bil običajen. Uporaba te besede se je postopno povečevala v dvajsetem stoletju. Po letu 1950 pa je postala del našega vsakdanjega besednjaka. In na ta način stoji moderen meščan na razpotju med zunanjim in notranjim časom. Iz teh ločenih primerov bo bralec morda doumel povezavo med časovnostjo, ritmom in voljo, med zunanjo in notranjo motivacijo. S povezovanjem teh zunanjih in notranjih vidikov časa osebno doživimo, da ima človek lahko veliko, malo ali sploh nič časa. Čas beži ali pa se vleče. Na delo gledamo kot na porabo časa. Ne gre za to, koliko časa potrebujemo, da opravimo naloženo delo. Čas ni namenjen temu, da ga napolnimo, ravno nasprotno. Ali krompir potrebuje dvajset minut, da se skuha, ali je kuhan takrat, ko lahko brez težav zabodemo vanj vilico? Dan ali neko potovanje ni nikoli dolgo, traja toliko, kot je potrebno, da se zaključi. Zato v preteklosti hiter tempo ni imel nobenega smisla. Trije dejavniki so določali posamično ali kolektivno povezavo s časom: velikost izziva, zahteva po kvaliteti in človeku vrojena potreba po tem, da konča svoje opravilo. Zaradi tega sta bila potrpežljivost in marljivost cenjeni vrednoti. Obe sta danes sporni v vseh procesih učenja. Če si je nekoč mojster vzel čas, je bil to izraz njegovega mojstrstva in skrbi za kakovost. Angleški izraz 'all in good time' (vse ob pravem času) odraža nivo neke časovne zavesti, ki zelo hitro izginja. Včasih seveda moramo hiteti. Ribič mora delati hitro in učinkovito, da potegne svoj ulov. Toda zaradi tega pri njem ni stalnega pomanjkanja časa, nemira in nepotrpežljivosti. Nekateri pravijo, da lahko zdravje nekega naroda ocenimo po njegovi zmožnosti brezdelja – ob premišljevanju, ob brezciljnem tavanju. Za zahodnjaka bi lahko bil obisk srednjega vzhoda ali Afrike mučna izkušnja. Na avtobusni postaji ima turist lahko občutek, da mu je šel v nič ves dan. Nimajo voznega reda, avtobus odpelje, 'ko je pravi čas'. Ničesar ni mogoče predvideti, vendar je opaziti le malo znakov nepotrpežljivosti. Kaj je lahko bolje, kot da v družbi popotnih prijateljev preživiš več ur na pijači v bližnji kavarni? V takih trenutkih človek spozna, da lahko časovni pritisk vpliva na naše družabno življenje, zdravje in počutje. Ta podeželska ljudstva še vedno živijo bolj v cikličnem času kot v trenutkih. Petelinje kikirikanje ob zori predstavlja ciklični čas s ponavljajočimi se ritmi, kot so na primer kroženje sonca in lune ter letni časi. Te vrste naravni ritmi človekovega delovanja ne določajo več v toliki meri, kot so ga nekoč. Obenem pa bi si težko predstavljali javne predstave, kot so koncerti, brez nekega določenega časa, kdaj naj poslušalci pridejo. Lewis Mumford je nekoč izjavil, da ni bila parna lokomotiva, ampak ura tista, ki je pomenila začetek modernega stila življenja. Naše življenje ne temelji več na zaporedju dejanj v kakovostnem odnosu do časa, temveč na količinskem seštevku ur in minut. Z napredkom tehnološke družbe postaja to vse večji problem, tako v odnosu do izobraževanja, zdravja in življenjskega stila na sploh. Dogaja se kulturni konflikt med tema dvema dimenzijama časa. Po eni strani smo odvisni od splošnega razumevanja časa, ki vključuje elemente, kot so točnost in dogovori, po drugi pa doživljamo osebni čas, povezan s časovnimi intervali. 'Speeding Muscles' (Drveče mišice), avtorja Umberta Boccionija. Hibrid človeka in stroja, pritrjen na povsod pričujoč čas, učinkovit skozi porivanje telesnih delov v ospredje, da se lahko hitreje gibajo. Nasprotno evritmiji. Zaradi pomanjkanja zavedanja, kako vitalni so ti ritmi v človekovem telesu, se nam zlahka zdi, da nam 'zmanjkuje časa', da moramo 's časom varčevati', da 'čas zapravljamo' ali da ga nismo porabili tako, kot bi ga morali. Proti koncu svojega življenja je Albert Camus opisal sodobno dilemo, ko se je vprašal, kako se je mogoče izogniti občutku, da zapravljamo čas, ko preživljamo neudobno uro v čakalnici pri zobozdravniku, ko poslušamo predavanje 6 Waldorfske novice
v jeziku, ki ga ne razumemo, ko izberemo najdaljši način potovanja na izbrano destinacijo, ki nam vzame največ časa, ali ko stojimo v vrsti in nazadnje ne kupimo vstopnice. Notranje biološke ure ne moremo izklopiti. V tem pogledu smo odvisni od časa. Pa vendar je v današnjem času čisto mogoče, da ne upoštevamo povezave med naravnimi telesnimi in kozmološkimi ritmi, tako da na primer delamo ponoči ali zanemarimo potrebo po rednih obrokih oziroma navadah, ki krepijo življenjske sile. Zapomniti si moramo, da so največji vzrok za slabo zdravje bolezni, povezane z nepravilnostmi v našem ritmičnem sistemu, kot so srčne, dihalne ali obtočne težave, kakor tudi nepravilen nivo krvnega tlaka. Človeško telo ima več kot sto bioritmov, vsak od njih ima svoj lastni 24-urni cikel, ki ga vidimo v fazah spanja, v nivoju hormonov, srčnem utripu in krvnem tlaku. Stres je v našem besednjaku nova beseda in izvira iz kombinacije angleških besed 'stretch' (napor) in 'press' (pritisk), kar povzroča stisko. Odrasli lahko te dejavnike do neke mere zavestno izravnamo, toda za otroke in odraščajočo mladino so nevarni. Nedvomno je izobraževanje postalo zdravju škodljivo. Biološka ura mora imeti nihanje, ritem. Fiziološki ritem kaže na obstoj tega notranjega ritma. Notranji čas je odvisen od rednih ciklov gibanja. Najbolj redna ritma sta hitrost dihanja in srčnega utripa. Galileo je že kot devetnajstletnik raziskoval vpliv hitrosti utripa na dnevna opravila in zaspanost. Da bi odkril normalen nivo utripa, je dolge ure sedel v katedrali v Pisi in štel hitrost svojega utripa. Njegov prijatelj Santoris Santorio je prvi testiral hitrost utripa ob dnevnih opravilih, da bi odkril simptome bolezni. Poskušal je odkriti, kdaj je delo najbolj učinkovito in človeku najbolj po godu, zato je raziskoval tudi povezavo med človeškim ritmom in učinkom. V sedemnajstem stoletju je Jean-Jaques de Mairon odkril raznoterost bioritmov. Kasneje je Henri Louis Duhamel du Monceau vodil poskuse glede ritmov, temperature in gibanja. Odkril je, da je telesna temperatura najnižja med 4. in 6. uro zjutraj, najvišja pa 12 ur kasneje, popoldne, ko je normalno, da smo v času sieste ali popoldanskega počitka dremavi. Iz lastnih izkušenj zlahka razumemo, kako pomembni so ti dejavniki za učinkovitost, budnost in kreativnost. Evritmija – dobro porabljen čas V srednjem veku so ljudje verjeli v Boga, ki je gospodoval nad časom. Leon Baptista Alberti je v renesansi prvič predstavil idejo, da je čas v človekovih rokah. Verjel je, da je čas, dokler ga človek ne uporabi za plemenito dejanje, prazen. Na ta način je ta človek lahko imel čas v posesti in živel v lastnem času. Lahko je bil lastnik svojega časa. Če je nekaj naredil, ne le koristnega, ampak tudi pomembnega, čas ni bil ne izgubljen in ne zapravljen. V svoji obravnavi družine Alberti piše: 'Da ne izgubim časa, bom neprestano aktiven. Nikoli ne bom počival in bom kolikor se da malo spal, počival bom le, kadar bom preveč utrujen. Izogibam se spanju in neaktivnosti in se vedno nečesa lotevam. Da bi vsako stvar najbolje zaključil, si zjutraj, ko vstanem, naredim urnik. Kaj moram danes naredili? Mnogo stvari. Preštejem jih in vsaki določim čas. To naredim zgodaj zjutraj, popoldne in zvečer. Pred nočnim počitkom v mislih še enkrat pregledam, kaj sem naredil. Kajti raje bi žrtvoval spanje kot čas.' Alberti tukaj opisuje prehod v moderno racionalizacijo omejenega časa z njegovimi fiksnimi točkami. i Vstop budilke v socialno življenje človeka nas je pripeljal do točke, kjer smo danes. Varčujemo s časom, vendar ga imamo vse manj na razpolago. Najprej smo varčevali ure, minute, nato pa sekunde. Eukronija in kronobiologija Beseda 'eukronija' izhaja iz starogrške filozofije. Zajema potrebo po povezovanju s časom na koristen način. Eukronija, rekli so ji tudi 'evritmija', je bila poskus, kako prodreti v skrivnost ritmov kot temeljev življenja. Zato je bila pomembna v klasični predstavi o zdravju in bolezni, prikriti naši normalni stopnji zavedanja. Je nasprotje 'aritmiji', stanju, ki je pogubno za človekovo zdravje in razvoj. Nathaniel Kleitman je v svojem dolgem življenju pomembno prispeval na področju ritma in izobraževanja. Rodil se je leta 1895 in umrl leta 1999, star 104 leta. Potem ko je emigriral v ZDA, je zaključil svoj doktorat z naslovom 'Raziskave o fiziologiji spanja' (1923). Kasneje, ko je delal na Univerzi v Chicagu, je napisal 'Spanje in budno stanje' (1939) ii . Zaslovel je kot 'oče raziskav o spanju'. V 1930 letih je raziskoval povezavo med določenimi sposobnostmi in bioritmom. Raziskoval je dejavnike, kot so matematične sposobnosti, stabilnost roke, sposobnost razvrščanja stvari in hitrost deljenja kart. Takoj po prvi svetovni vojni so začeli preverjati uspešnost učencev v različnih starostnih obdobjih v povezavi s spanjem in ritmom dnevnega ter tedenskega urnika v šoli. Lotili so se obsežnih raziskav, da bi tako odkrili optimalen čas za akademske dosežke in za ročne, praktične dejavnosti. V obdobju 1920–1923 je Kleitman odkril, da za maksimalni učinek preko dneva za mentalne dejavnosti ni primeren isti čas kot za fizične. Pokazalo se je, da je, za doseganje maksimalnih učinkov pri različnih učnih procesih v šoli in na delu, čas v dnevu odločilen dejavnik. Kleitman je razvil urnik fizične in kognitivne učinkovitosti. V normalnem šolskem dnevu, ki, kot je predlagal, naj bi trajal od 9.00 do 15.00 ure, je odkril 15 % nivo spreminjanja intenzivnosti. Posameznik je nepravilnosti kratkoročno lahko prenesel, dolgoročno pa je bil učinek kumulativen. Še pomembneje, Kleitman je odkril, da ne gre le za tisto, kar učenci delajo, ampak tudi za tisto, kar so naredili prej ali pozneje. Odkril je, da telovadba in ročna dela dvignejo telesno temperaturo in pospešijo obtok. Po tem je težko imeti intelektualno delo. Če želimo, da je mentalno prizadevanje učinkovito, potrebuje nižjo telesno temperaturo. Novejše nevrološke raziskave so pokazale, da je najboljši čas za izvršitev neke naloge odvisen od narave le- te. iii Ritmi ne vplivajo le na pozornost in interes, ampak tudi na razpoloženje. Nadaljnje raziskave so bile usmerjene v kognitivno obremenitev glede na starost. iv Waldorfske novice 7
Page 2 and 3: K a z a l o Waldorfske novice Časo
Page 4 and 5: Š i r i m o o b z o r j a Razstrup
Page 8 and 9: Na prvi pogled se zdi, da je period
Page 10 and 11: P i s m o Cela vrsta situacij, ki s
Page 12 and 13: U t r i n k i Terapevtsko pripovedo
Page 14 and 15: Težko se bodo naučili pravilnega
Page 16 and 17: U t r i n k i Piknik blata in tort
Page 18 and 19: O E S a v i n j a Človek in žival
Page 20 and 21: O E G o r e n j s k a Četrtošolci
Page 22 and 23: Z a s e b n i W a l d o r f s k i v
Page 24: W a l d o r f s k e i n i c i a t i

Waldorfske novice - Poletje 2016

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?