Waldorfske novice - Poletje 2016

U t r i n k i
leta šolanja, pri vseh predmetih. Poseben občutek je,
ko kot učitelj prvič, v prvem razredu, otrokom poveš
zgodbo in ugotoviš, kako močan vtis naredi nanje. To ti
da veliko zadovoljstvo, saj imaš v rokah 'pravo orodje'
in hkrati neizmerno odgovornost; Povedati ravno prav,
ne preveč, na pravi način ...
Verjetno je ravno ta občutek odgovornosti prignal na
delavnico mnoge učitelje in vzgojitelje naše šole in še
mnogo drugih iz javnih šol in vrtcev, bolnišnic ...
Pri pripovedovanju 'zdravilnih zgodb' ne gre za sprevračanje
slabega otroka v dobrega (ker, mimogrede,
slabih otrok ni!), niti ne gre za spreminjanje slabega
vedenja v dobro; gre za vzpostavljanje ravnovesja, iskanje
občutka, ki pomaga ustvariti notranji mir, ublažiti
bolečine duše. In vendar se je vsega treba lotiti z
veliko mero ponižnosti. So stanja in resničnosti, ki
jih ni mogoče ozdraviti z zgodbami.
Susan Perrow je tako navedla primer deklice, ki ji je,
nepričakovano – ponoči, med spanjem – umrl očka.
Deklica se je od tega trenutka naprej bala zaspati in se
je trudila na vse načine, da bi to preprečila tudi svoji
materi. Zgodba, napisana zanjo, ni imela namena ozdraviti
jo žalosti zaradi izgube očeta, saj je kaj takeg
nemogoče, ji je pa pomagala premagati strah pred spanjem
in sprejeti žalovanje.
Zgodba mora biti zgodba! Nikakor ne neka moralistična
pripoved, v kateri se otrok prepozna in izve, kaj
mora storiti. Torej ne: 'Živela je deklica, ki ni mogla
spati ...'! Poiskati je treba primerno metaforo – v tem
primeru je bila to mala balerina iz pojoče skrinjice, ki
je čez dan plesala, zvečer pa, ko se je pokrov zaprl, mirno
počivala ... dokler ... Metafori sledi 'potovanje', kot
razvoj zgodbe imenuje Susan, in jasen konec, ki mora
biti vedno srečen in ponudi rešitev. Hkrati mora biti vse
skupaj dovolj preprosto, da otrok prepozna podobnosti
s svojo težavo in zmore rešitev prenesti v svoje življenje.
Pripovedovalec zgodbe pa mora vanjo zaupati in si NE
sme dovoliti, da bi zgodbo z otrokom kasneje analiziral
in ga opominjal, češ: 'Se spomniš, kako je bilo ...'!
Zgodbo lahko povemo večkrat, ji damo čas in upamo,
da bo delovala. Pomembno je razumevanje problema,
jasen cilj, zavedanje, da se vsega ne da opraviti hkrati.
Opremljeni z nasveti in izkušnjami, ki nam jih je prenesla
Susan, smo se v sobotnem popoldnevu še sami
lotili ustvarjanja zgodb, jih kasneje prebrali, Susan pa
jih je komentirala, svetovala. Razšli smo se kasneje,
kot je bilo načrtovano. Nahranjeni, saj je vsaka zgodba
kot lonec zdrave hrane za dušo ali, kot pravijo Bušmani,:
'Zgodba je kot veter, prihaja od daleč in jo čutimo
...' Pustimo torej vetru, da nas boža in stresajmo
vanj še svoje besede. Povejte zgodbo!
Hvala Veri Grobelšek in Manci Biber, ki sta v okviru Zavoda
za razvoj waldorfskih šol in vrtcev pripeljali Susan
Perrow v Ljubljano in bosta, kot sta obljubili, poskrbeli,
da se bo zgodil prevod njene knjige. Še več o Susan pa
na: www.susanperrow.com.
Lepota
procesov
Magda Mlekuž
V velike višine se vzpenjamo
po polžastih stopnicah.
F. Bacon
Gledališka igra in zaključni projekt sta dve
izmed pomembnih orodij waldorfske
pedagogike, dva vrhunca pri šolanju v
waldorfski šoli. Največkrat vrednotimo zaključno
predstavo kot umetniški dosežek, pri tem vidimo in
vrednotimo le zunanje izraze nastopa. Vsebuje pa tudi
socialni vidik osebnostne rasti. Tisto, kar je pri delu v
waldorfski šoli najpomembnejše, je proces, ki se dogaja
znotraj vsakega posameznika v času ustvarjanja, in
izkušnja, ki nas pripelje do izgradnje notranjega dela
osebnosti.
Gledališka igra vsebuje učenje, kjer pride do izraza
govorjena beseda. Pri tem pa so pomembni tudi
vplivi na še vedno razvijajoči se del možganov - čelni
reženj. Le-ta se razvija tudi skozi govor in to vse do
konca pubertete. Rezultati govorjene besed pa se poznajo
tudi v pismenosti posameznika.
V svetu je od leta 1970 prisotna manjša empatija.
V sodobnem razvitem svetu sta razvijanje domišljije
in pridobivanje izkušenj presenetljivo težja, kot je
bilo to v preteklosti.
Družine imajo vse manj članov, starši in otroci
drug z drugim preživljajo vse manj časa, množični
mediji so zmanjšali občutek pripadnosti lokalni skupnost.
Najsodobnejša tehnologija nam omogoča še
več: vsak posameznik si lahko s pomočjo izbiranja
vsebin ustvari lastno resničnost, v kateri njegovo
udobje ni ogroženo niti za trenutek. To ne pomeni
samo, da se neprijetnim situacijam izogne, ampak
tudi izključi možnost, da bi spoznal neprijetne situacije
drugih. Empatija tako postane odveč.
Otroci, ki odraščajo v okolju brez empatije, ne bodo
nikoli zreli in odgovorni odrasli. Nikoli ne bodo spoznali
svojih čustev in nikoli razumeli težav drugih.
Waldorfske novice 13