Domovina 93: Politični turizem za naš denar (Predogled)

INTERVJU
37
Kako je nastala ideja o blogu,
kako se je vse skupaj začelo?
Blog je začela pisati Petra Kmetič, ki se
je v času, ko je bila še študentka, poročila
in zanosila. Na fakulteti, na kateri
je študirala, to ni bilo ravno običajno,
zato nikjer ni dobila kakšnih konkretnih
informacij ali pa pozitivnih zgodb
mamic študentk in to je želela spremeniti.
Zato je začela pisati blog, na
katerem je opisovala, kaj pomeni biti
mama študentka, kako se spopadati z
izzivi, kako živeti kot družina v študentskem
domu in podobno. Pridružili
sta se ji še dve študentki-mamici,
ki sta z njo potem ustvarjali blog.
Kmalu so na e-pošto in kasneje na Instagram
profil začele pisati še mnoge
druge, ki so spraševale o bonitetah in
možnostih, ki jih imajo na razpolago
in podobno. Zaposleni na raznih institucijah,
s katerimi kot mlad starš
prideš v stik, takrat niso kaj dosti vedeli
o tem, kaj vse nam pripada. Danes
je situacija bistveno boljša, obstaja
študentska svetovalnica, ki odgovarja
na ta vprašanja in organizira srečanja
študentskih družin in bodočih študentskih
družin.
Še vedno pa nas je precej malo,
tako da so zaposleni v institucijah kot
je CSD ob stiku z nami pogosto zmedeni.
Razlike so tudi med fakultetami.
Nekatere dodelijo status starša, druge
status študenta s posebnimi potrebami,
potem pa ni vedno jasno, kaj ti
pripada in kaj ne. Zato je pomembno
imeti nekoga, na kogar se lahko obrneš,
da ti svetuje, kaj narediti, ko je
otrok naprimer bolan in imaš zaradi
tega težave s prisotnostjo na vajah.
Veliko je takšnih sporočil.
Kako je blog prešel v vaše roke?
Petra je zaključila študij in iskala nekoga,
ki bi z zadevo nadaljeval. Poznava se
že iz gimnazijskih let, najina moža sta
bila celo sošolca. V tem sem videla nekaj
dobrega, nek prispevek družbi. Želela
sem, da pokažemo, da študentske
družine prav dobro živimo, da nismo
neki reveži, ki bi se jim otroci »zgodili
po nesreči« ali da komaj živimo. In sem
sprejela. Čeprav sva bila ob rojstvu prve
hčerke oba z možem še študenta, smo
zelo lepo živeli. Slovenska država zelo
dobro poskrbi za nas. Imamo možnost
bivanja v študentskih domovih, štipendije
in druge oblike finančne pomoči. O
vseh teh stvareh sproti in ažurno pišemo
na našem blogu, tako da lahko vsak
izve, kaj in kako lahko uveljavi ali vsaj
kam se lahko obrne, tudi glede pravnih
zadev in podobnega.
Kako težko je v Sloveniji dobiti
prave informacije glede uveljavljanje
pravic, ki jih imajo mladi
starši, še posebej študenti?
Koliko je birokracije?
Tega je veliko in veliko različnih informacij
kroži naokoli. Včasih ne veš, kam
se obrniti. Zame je bil velika olajševalna
okoliščina mož, ki je pravnik, zato je te
stvari urejal on, meni pa se ni bilo treba
ukvarjati z njimi. Tudi Študentska svetovalnica
je zdaj v veliko pomoč, tudi
individualno, če imaš kakšne specifične
težave. Seveda pa se moraš angažirati.
Ampak mislim, da je tako praktično
v vsaki situaciji. Ne glede na to, ali si
študentska družina ali ne, je veliko birokracije,
na katero moraš biti pozoren,
da so vse odločbe pravilno napisane.
Lahko je kar kompleksno, zato dajemo
v naših objavah temu veliko pozornost.
Torej ste s svojim delovanjem
olajšali delo prihodnjih generacij
študentskih družin?
Me smo morale te stvari urediti vsaka
zase, zato se nam je zdelo smiselno, da
damo informacije tudi na blog in da se
povežemo s študentsko svetovalnico.
Pogovarjala sem se tudi z univerzo, da
bi med fakultetami poenotili obravnavo
študentov staršev, ampak potem je
prišla epidemija in ti pogovori so se ustavili.
Zdaj sem pa s študijem zaključila,
tako da bo to morda izziv za kakšno prihodnjo
študentsko mamo.
Kako je bil vaš blog spreje v
družbi? Včasih se zdi, kot da je
tema študentskega starševstva
nekakšna tabu tema. Kakšni so bili
odzivi?
Znotraj katoliških krogov, v katerih se
največ gibljem, ni bilo slabih odzivov,
ker je to vseeno malo bolj razširjeno oz.
vsaj ni nekaj tako neobičajnega. Petra
in Kristjan Kmetič sta nama vedno bila
velik zgled v tem, da se da. Neke vrste
kulturni šok sem doživela, ko sem bila
povabljena na živo knjižnico. To je dogodek,
na katerega povabijo različne
profile ljudi, da povedo svoje izkušnje.
Tam sem videla, da za mnoge ljudi to
ni nekaj običajnega, vsi so me namreč
čudno gledali, kako lahko ob otroku naredim
še karkoli, kaj bo z mojo kariero
in od kje nam denar za preživetje. Sicer
pa nisem imela veliko takšnih izkušenj.
Nikoli se mi tudi ni zdelo, da sem posebej
mlada. Prvo hčerko sem rodila, ko
sem imela 24 let. Vedno sem tudi jasno
povedala, da je bila odločitev za otroke
skupna in da je to način življenja, ki ga
želiva živeti.
Država dobro poskrbi za družine
v materialnem smislu. Kako pa
študentske starše sprejema
družba na splošno?
Ne bi se omejila samo na študentska
leta, ampak na materinstvo na splošno.
S prevzemom tega profila sem se vključila
v svet družabnih omrežij. Resda
profil vseeno ni zelo velik in nikoli ni bil
namenjen zaslužku. Ampak če hočeš to
delati dobro, moraš poznati okolje družabnih
omrežij in kako funkcionirajo.
Tako sem začela spremljati razne vplivneže
in njihov način življenja. Tako vidiš
vzorec, ki ga družba ponuja kot ideal.
Hitro se lahko ujamemo v zanko, ko
mislimo, da je izsek iz posameznikovega
življenja, ki ga vidimo na družabnih
omrežjih, realnost. Pa najverjetneje ni.
Danes si družba želi, da smo ženske vse:
ženstvene, karieristke, prisotne mame,
žene, urejene, lepe ... Vse in povsod. To
pa ne gre. Modrost se mi zdi ravno to, da
se zavedamo, da ne moremo imeti vsega
in še posebej ne takoj. Tega sem se
morala in se kot mama še vedno najbolj
učim. Sklepati je treba kompromise.
Tik pred porodom sem bila še popolnoma
aktivna, po porodu pa sem
padla v obdobje, ko se ti življenje spremeni.
Imela sem občutek, da ne bom
naredila nobenega izpita več, da ne
bom nikoli magistrirala, da ne bo nikoli
nič iz mene. Tak je bil zame čas takoj
po porodu. Družba pa daje vtis, da
se življenje ne spremeni, da otrok pade
v tvoje življenje, da se mora prilagoditi
tebi. Seveda starši ohranimo sebe, svoje
vrednote in svoj način življenja, ampak
hkrati se moramo prilagoditi, da
naredimo prostor otroku, ki pride in je
popolnoma odvisen od nas. Ne le zaradi
hrane, tudi čustveno, v odnosih.
Danes si družba želi, da
smo ženske vse: ženstvene,
karieristke, prisotne mame,
žene, urejene, lepe. Vse in
povsod. To pa ne gre.
93 13. 4. 2023