Domovina 93: Politični turizem za naš denar (Predogled)

INTERVJU
39
lahko počaka. Če izpustimo eno priložnost,
bo morda prišla kakšna še boljša.
Ravno lani se mi je zgodilo, da sem
se obremenjevala zaradi ene izpuščene
priložnosti, pa je prišla boljša. Ko gledam
nazaj, mi je jasno, da se prva ne bi
izšla. Treba je imeti nekaj zaupanja in
zavedanja, zakaj počneš, kar počneš.
Z možem rada načrtujeva in imava
skupen načrt. Najin odnos, najini karieri,
službi in starševstvo razumeva
kot skupnost, v kateri drug drugemu
pomagava in se podpirava. Najprej sva
imela cilj, da mož pride do pravosodnega
izpita, kar je pomenilo zaposlitev,
staž in učenje, zame pa, da sem nekaj
stvari odložila in jih naredila kasneje.
Ampak to je bil najin skupni načrt,
ker je bilo tako najbolj smiselno. Ko je
on stvari zaključil, ima prednost moj
s. p., da postavim na noge to, kar bi
rada. Ni šlo za podrejenost, v kateri bi
imel moški prednost. Če on stvari ne
bi zaključil, si tudi sama ne bi mogla
privoščiti, da po porodniškem dopustu
odprem svoj s. p.
Pričakovanja družbe do žensk pogosto
zamegli dolgoročni pogled, da
kot par gradiva skupno prihodnost. Po
desetih letih skupne poti in šestih letih
zakona vidim, koliko lažje funkcionirava
skupaj. Ko sem ginekologinji povedala,
s čim vse se ukvarjam, je rekla, da
imam moža, ki zelo sodeluje. Meni pa se
zdi povsem normalno, da se tudi mož
ukvarja z otroki, saj sva jim starša oba.
Zelo si aktivna, poleg študija in
materinstva si bila tudi skavtska
voditeljica, pisala si blog in še
marsikaj. Kako si ob materinstvu
in študiju našla čas še za vse drugo?
Zdi se, da ko postaneš mama,
nimaš več časa za nič drugega?
Meni se je zgodilo točno to. Iz 110 % sem
padla v »zgolj« skrb za dojenčka in svet
se mi je sesul. V materinstvo sem šla z
mentaliteto, da bom še vedno hodila naokrog,
pač z otrokom, in da se ne bo veliko
spremenilo. Nekaterim morda uspe,
jaz pa se po porodu v tem nisem videla
in ugotovila sem, da rabim nekaj časa
zase. Tudi raziskave kažejo, da se ženska
po porodu spremeni, prestrukturirajo
se ji možgani. To zahteva nekaj časa za
prilagoditev. Pomembno pa je, da sem to
sprejela, da sem se zavedala, da je zdaj
obdobje, ko me potrebujejo otroci. Ob
večerih so zaspali med dojenjem, kar je
pomenilo, da zvečer nisem mogla hoditi
ven. Potrebovala sem čas za otroke, zase
in svoje materinstvo. Pomaga pa mi tudi
zavedanje, da je to trenutna situacija,
da so otroci trenutno majhni in me zato
toliko potrebujejo in da bo to obdobje
enkrat tudi minilo. Zdaj je čas za to, prišel
pa bo tudi čas za druge stvari.
Študentska mama je pojem,
ki ga starši študentskih mam in
očetov pogosto ne slišijo ravno
najrajši. Kako so to vlogo sprejeli
vajini starši?
Z možem sva se zaročila še preden sem
diplomirala, do poroke sem sicer že
imela diplomo. Takrat je bilo v meni
nekaj vprašanj, zakaj ne bi rajši prej zaključila
faksa, ampak sem jih hitro ustavila.
Želela sem zaključiti faks, ampak v
svojem ritmu. Ko mi je mama čestitala
za opravljeno magistrsko nalogo, mi je
rekla: »Helena, pri tebi sem spoznala,
da se stvari da narediti tudi drugače, v
obratnem vrstnem redu.« Deležna sva
bila predvsem podpore. Z varstvom
otrok so nama veliko pomagali mama,
tašča in tast. Brez tega in podpore vseh
okrog naju bi veliko težje dosegla vse
zastavljene cilje.
Kaj je največji izziv
študentskim staršem?
V splošnem bi rekla, da imamo študentski
starši več prednosti kot izzivov.
Eden od izzivov je morda, da si nekoliko
finančno omejen. Mi smo sicer zelo lepo
živeli, brez večjih težav smo si privoščili
tudi počitnice, čeprav nismo hodili na
eksotična potovanja. Lahko smo si privoščili
tudi jesti v restavraciji, posebej
v času, ko smo imeli študentske bone.
Nisem imela občutka, da bi bili kje prikrajšani.
Pridejo pa kdaj kakšni večji
stroški, ki predstavljajo izziv. Prikrade
se občutek, da nekaj zamujaš, izgubiš
tudi stike z ljudmi, s katerimi si se v preteklosti
več družil. Včasih sem si želela,
da bi še kakšen prijatelj dobil otroka, da
bi bili spet skupaj v istem čolnu. Včasih
imaš slab občutek, da se vsi prilagajajo
tebi. Sicer pa so v glavnem prednosti.
Imela sem veliko časa, ki sem ga lahko
preživela s hčerkama. Še več časa je
bilo, ko je prišel kovid. Res smo se povezali
in ustvarili dobre odnose. Če bi
se znova znašla pred to odločitvijo, bi
zagotovo ponovno izbrala to pot.
Zakaj se vam zdi, da se tako malo
ljudi odloči za tak način življenja?
Velik problem je stanovanjsko vprašanje.
Midva imava veliko srečo, da
živiva v starem delu hiše Gregorjevih
staršev in tako plačujeva samo
stroške, najemnine pa nimava. Res pa
je tudi, da bi se lahko, če te možnosti
ne bi imela, preselila v študentski
dom za študentske družine. Pri nas
je za to res dobro poskrbljeno. Večji
problem je kasneje. Trenutno nama
največjo finančno stisko predstavlja
ravno bivanjska problematika. Govorim
o tako vrtoglavih številkah, da si
je težko predstavljati, kako lahko kaj
dosežeš brez staršev, ki ti pomagajo z
dediščino, vložkom ali posojilom.
Druga stvar je podaljšano študentsko
življenje. Dolgo traja, da dosežeš
izobrazbo. Potem imaš še občutek, da
ne boš vsega doživel, če si boš ustvaril
družino. Lepo je biti študent. Sama
sem zelo uživala v času, ki je skupaj z
vsemi porodniškimi in kovidnimi leti
trajal približno 10 let.
Danes je drugačna tudi zrelost za
odnose. Po eni strani smo manj zreli,
po drugi strani pa se vzbuja zavedanje,
kako pomembni so za nas odnosi in
kako pomembno je, da so kakovostni.
Zato imamo višje zahteve, kar je tudi
dobro. Veliko mladih se odloča za psihoterapije
in delo na sebi, da razrešijo
vzorce iz primarnih družin.
Kakšen pa je tvoj pogled na splav,
ki se ga danes pogosto dojema
kot civilizacijski dosežek,
človekovo pravico?
To je zelo kompleksno vprašanje, ki ga
drugače doživljam, odkar sem mama.
Nisem spremenila svoje opredelitve,
ampak razumem vprašanje kot kompleksnejše,
kot se zdi na prvi pogled. Ni vse
črno-belo, ne le pri tem vprašanju, tudi
na splošno. Sama predvsem razmišljam,
kako človeka v takšni situaciji slišati. Če
se znajdeš pred tem vprašanjem, pomeni,
da si najverjetneje v stiski. Razmišljam,
kako pristopiti s sočutjem, ker je
to pogosto tisto, kar nam ne gre. Znamo
zagovarjati stališča in se opredeliti, kar
je tudi prav, ampak pomembno je predvsem
slišati človeka, videti, zakaj je prišlo
do neke situacije, kaj je v ozadju, kako
stopiti v stik z njim kot človekom.
NADALJEVANJE INTERVJUJA
JE NA INTERNETU
93 13. 4. 2023