Domovina 93: Politični turizem za naš denar (Predogled)
Kdor pozna afriške diplomate, ve, da jim protokol veliko pomeni. Več kot Evropejcem. Zato slovenski poslanki res ne bi mogli izbrati bolj neprimernega sloga oblačenja, kot sta ga ubrali na uradnem obisku v Afriki. V Ugandi, kjer je parlament po izgledu podoben britanskemu, z zelenimi usnjenimi sedeži, kjer težko najdeš politika brez kravate, so gotovo doživeli kulturni šok ob pogledu na potetovirano predsednico parlamenta v kratki majici z dekoltejem, ali ko so uzrli golo poslankino koleno štrleče skozi zevajočo luknjo kavbojk. Zaradi novinarskih napak in gole kože na državniškem obisku ne bo katastrofalne škode. Posebej če nas to lahko spravi v smeh in dobro voljo. So pa vse te stvari pokazatelj nečesa drugega: nadvse borne omike najpomembnejših slovenskih politikov in novinarjev. – Iz uvodnika urednika Tina Mamića
Kdor pozna afriške diplomate, ve, da jim protokol veliko pomeni. Več kot Evropejcem. Zato slovenski poslanki res ne bi mogli izbrati bolj neprimernega sloga oblačenja, kot sta ga ubrali na uradnem obisku v Afriki. V Ugandi, kjer je parlament po izgledu podoben britanskemu, z zelenimi usnjenimi sedeži, kjer težko najdeš politika brez kravate, so gotovo doživeli kulturni šok ob pogledu na potetovirano predsednico parlamenta v kratki majici z dekoltejem, ali ko so uzrli golo poslankino koleno štrleče skozi zevajočo luknjo kavbojk.
Zaradi novinarskih napak in gole kože na državniškem obisku ne bo katastrofalne škode. Posebej če nas to lahko spravi v smeh in dobro voljo. So pa vse te stvari pokazatelj nečesa drugega: nadvse borne omike najpomembnejših slovenskih politikov in novinarjev.
– Iz uvodnika urednika Tina Mamića
- TAGS
- wwwdomovinaje
Create successful ePaper yourself
Turn your PDF publications into a flip-book with our unique Google optimized e-Paper software.
Komentar<br />
Še en hud greh leži na slovenski politiki,<br />
zlasti desni (čeprav tudi »leva«<br />
ni povsem nedolžna): laganje (da, laganje!),<br />
da je vlada pri izbrisu samo izvrševala<br />
<strong>za</strong>kon, ki je bil <strong>za</strong> neustavnega<br />
razglašen šele sedem let kasneje. Ne,<br />
ustavno sodišče je prvič že leta 1999<br />
(in še enkrat leta 2003) zelo jasno povedalo,<br />
da je v <strong>za</strong>konu manjkalo samo<br />
nekaj ter da <strong>za</strong> izbris tudi po določbah<br />
<strong>za</strong>kona ni bilo podlage in je bil torej<br />
ne<strong>za</strong>konit (ne samo protiustaven).<br />
ODMEV<br />
Nebojša Tejić/STA<br />
43<br />
KRIVIČNO IZBRISANI<br />
Mamić to <strong>za</strong>piše kar dvakrat: v uvodniku<br />
in še v kolumni; tam s ponovitvijo<br />
dobro znane teze, da je vsak primer<br />
treba proučiti posebej in da niso bili vsi<br />
krivično izbrisani. V 20 letih sem na izmikanja<br />
javno opozoril že mnogokrat,<br />
vendar odziva ni bilo nikoli. Bo tako<br />
tudi tokrat? Zakaj so to resne razprave,<br />
ki niso vredne izmikanja? Preprosto<br />
<strong>za</strong>to, ker je bila s tem grobo ne<strong>za</strong>konitim<br />
dejanjem storjena krivica (in tudi<br />
povzročena škoda, čeprav individualno<br />
seveda zelo različna) popolnoma vsakemu<br />
od 25.671 izbrisanih, ne glede na to,<br />
Aleksandar Todorović je bil<br />
prvi voditelj izbrisanih.<br />
ali je bil dober ali slab, ali je na referendumu<br />
glasoval <strong>za</strong> osamosvojitev Slovenije<br />
tako kot g. Mamić ali ne (in dobro<br />
znano je, da velika večina je) itd. Že<br />
pred 20 leti sem kar naprej opo<strong>za</strong>rjal: v<br />
tako veliki množici ljudi so vedno – po<br />
Gaussovi krivulji – dobri, slabi in povprečni<br />
ljudje, tudi svetniki in zločinci,<br />
če poenostavim. A tudi če jutri med<br />
izbrisanimi najdemo hudega zločinca,<br />
je bil njegov izbris prav tako ne<strong>za</strong>konit<br />
kot vsak drug. Za kaznivo dejanje pa naj<br />
dobi <strong>za</strong>služeno kazen.<br />
TODOROVIĆ<br />
Obtožba pokojnega, tragično preminulega<br />
Todorovića (ki odškodnine<br />
<strong>za</strong> izbris nikoli ni <strong>za</strong>hteval, ampak le<br />
<strong>za</strong> ne<strong>za</strong>konito <strong>za</strong>vračanje delovnega<br />
dovoljenja) je nekaj tako nizkega,<br />
da od urednika, ki želi slediti svojim<br />
deklariranim vrednotam, pričakujem<br />
opravičilo družinskim članom in prijateljem<br />
pokojnega.<br />
O tem, da se vsi drugi izbrisani od<br />
države res nadejajo mastnih odškodnin,<br />
pa precej povedo številke: po posebnem<br />
<strong>za</strong>konu o odškodninah, ki je bil<br />
leta 2013 sprejet šele na izrecno <strong>za</strong>htevo<br />
pilotne sodbe ESČP iz leta 2012, bi<br />
bilo upravičencev okrog 12.000 (<strong>za</strong>kaj<br />
le toliko, ni prostora pojasnjevati), toda<br />
že tiste žaljivo nizke odškodnine, ki so<br />
bile brez dokazovanja konkretne škode<br />
avtomatično dostopne vsakomur,<br />
je <strong>za</strong>htevala in dobila manj kot polovica.<br />
Zakaj žaljivo nizke? Ker je šestim<br />
od njih ESČP v pilotni sodbi priznalo<br />
pavšalnih (brez ugotavljanja realne<br />
škode) 250 evrov <strong>za</strong> vsak mesec izbrisa<br />
(in še <strong>za</strong> vsakega otroka 80 evrov<br />
mesečno), <strong>naš</strong> <strong>za</strong>kon pa 50 evrov. Ob<br />
izgovoru, da lahko dobijo več, če tožijo<br />
državo. Vsa opozorila, da prava neuki<br />
in socialno šibki ljudje težkih pravd z<br />
vsemogočno državo sploh ne zmorejo,<br />
so bila <strong>za</strong>man, a praksa jih je potrdila:<br />
od 12.000 upravičencev je po sprejetju<br />
<strong>za</strong>kona tožbe vložilo okrog 250 (nekaj<br />
pa že v prejšnjih letih, skupaj torej okrog<br />
350 ali 3 % vseh). Kako se država<br />
z odvetniki tudi pri tej peščici preostalih<br />
<strong>za</strong>dev iz petnih žil upira plačilu<br />
povzročene škode, pa raje ne govorim.<br />
Primerjave z odškodninami žrtvam<br />
vojnega in povojnega nasilja?<br />
Seveda teže trpljenja ni mogoče primerjati<br />
s trpljenjem izbrisanih, toda<br />
zgolj simbolične odškodnine prvim je<br />
demokratična država po pol stoletja<br />
priznala, čeprav zločinov ni sama <strong>za</strong>grešila.<br />
Ne<strong>za</strong>koniti izbris pa je <strong>za</strong>grešila<br />
sama, in to po sprejetju svoje ustave,<br />
ki od nje povsem jasno <strong>za</strong>hteva povračilo<br />
celotne ne<strong>za</strong>konito povzročene<br />
škode. Celotne! Ker bi (tudi pri zgolj<br />
12.000 upravičencih) to seveda pomenilo<br />
<strong>za</strong> da<strong>naš</strong>nje generacije državljanov<br />
ogromno breme, smo predstavniki<br />
izbrisanih že ob sprejemanju <strong>za</strong>kona<br />
leta 2013 <strong>za</strong>htevali le priznanje realne<br />
škode brez vsakih obresti in ob mnogo<br />
daljše (20-letno) postopno izplačevanje<br />
odškodnin, a se takratna vlada o<br />
tem sploh ni hotela pogovarjati. Danes,<br />
deset let kasneje, pa sta dosedanje <strong>za</strong>vlačevanje<br />
in biologija že opravila najpomembnejši<br />
del tega, na kar preračunljivi<br />
politiki že ves čas računajo. <br />
<strong>93</strong> 13. 4. 2023
Change language