19.03.2024 Views

Domovina 140: Kam gre denar od precenjenih železniških postaj (Predogled)

  • No tags were found...

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.

52<br />

NARODNO-ZABAVNO<br />

IVAN SIVEC<br />

OSEBNI ARHIV<br />

Bratje Poljanšek –<br />

SKUPAJ ZA VEDNO<br />

Glasba<br />

Nar<strong>od</strong>no-zabavni Ansambel bratov Poljanšek iz Tuhinjske doline nepretrgoma muzicira<br />

že triinpetdeset let. Korona je naredila svoje, pozneje pa si tudi sami niso veliko prizadevali<br />

za nadaljevanje dela, a 13. aprila b<strong>od</strong>o vendarle praznovali svojo 50-letnico.<br />

Glasbeno srečanje z Abrahamom<br />

b<strong>od</strong>o v <strong>Kam</strong>niku popestrili<br />

še Ansambel Poljanšek,<br />

imenovani tudi Mladi Poljanški,<br />

in Ansambel Špica, ki ga v<strong>od</strong>i eden<br />

<strong>od</strong> sinov starih Poljanškov. Rečeno na<br />

kratko: Poljanškov je veliko, še vedno<br />

so prisotni, v <strong>Kam</strong>niku pa bo praznik,<br />

kakršnega še ni bilo. Harmonikar, avtor<br />

skoraj vseh mel<strong>od</strong>ij in v<strong>od</strong>ja Ansambla<br />

bratov Poljanšek – Rudi Poljanšek (71)<br />

ob tem še d<strong>od</strong>a, da je lani praznoval 70.<br />

življenjski jubilej. Sam pravi, da samo v<br />

ožjem družinskem krogu, kajti leta pridejo<br />

sama po sebi in je to nesmiselno<br />

obešati na veliki zvon.<br />

HARMONIKA V PEČI<br />

V osnovi so bratje Poljanšek sestavljali<br />

trio: Rudi s harmoniko, Danilo (73) z bas<br />

kitaro in Miro s trobento. Pozneje sta<br />

Harmonikar in avtor večine mel<strong>od</strong>ij<br />

Rudi Poljanšek (71) zna tudi lepo slikati.<br />

<strong>140</strong> 21. 3. 2024<br />

se jima pridružila še Marjan Vrhovnik<br />

in Janez Pavlič. V sestavi, v kateri jih<br />

je igralo in snemalo šest, pa so bili še<br />

Forti Hribernik s klarinetom, Roman<br />

Komatar s kitaro in izjemni pevec Filip<br />

Kranjec. Ves čas so gojili tri- oziroma<br />

štiriglasno petje.<br />

Če se vrnemo na sam začetek, h<br />

glavnemu članu skupine, Rudiju Poljanšku,<br />

drugemu sinu v Poljanškovi družini,<br />

je treba povedati, da se je vse skupaj<br />

začelo precej klavrno. Rudi pripoveduje:<br />

»Bilo nas je osem otrok. Na harmoniko<br />

je občasno igral oče, znal pa je igrati<br />

tudi na violino in harmonij. Ob večerih<br />

smo veliko prepevali. Pozneje smo fantje<br />

radi prepevali tudi na vasi. Ko je oče<br />

dobil novo harmoniko, sva tudi midva<br />

z bratom Danilom poizkušala zaigrati<br />

nanjo. Ob tem pa sva skorajda opustila<br />

drugo delo. Oče je bil tako jezen, da je<br />

harmoniko vrgel v peč. Ostal je samo<br />

meh. Ker sem pozneje veliko igral na<br />

ohcetih, sem večkrat naredil hec in sem<br />

raztegoval samo ta meh, ob tem pa na<br />

ves glas veselo prepeval.«<br />

500 OHCETI<br />

Pravi g<strong>od</strong>ec, iz katerega lahko nastane<br />

dober muzikant, je tisti, ki ima veliko<br />

stika s poslušalci. Najboljša javna vaja<br />

in preizkus je igranje na ohcetih. Rudi<br />

pravi, da sicer točnega števila ohceti<br />

ne ve, a zagotovo je igral in prepeval na<br />

najmanj 500.<br />

»Ko je človek mlad, ne ›porajta‹ ne<br />

ure, ne noči, ne pijače. Res pa je, da med<br />

veselimi svati g<strong>od</strong>ec najbolje začuti, kaj<br />

je poslušalcem in plesalcem všeč in ob<br />

katerem trenutku je treba zaigrati to in<br />

ono skladbo. Na srečo imamo Slovenci<br />

bogato zakladnico nar<strong>od</strong>nih, ponar<strong>od</strong>elih<br />

in tudi avtorskih skladb, ki so jih<br />

v zakladnico prispevali Avseniki, Slaki,<br />

Bardorfer in še mnogi drugi.«<br />

Prvič so bratje kot Ansambel bratov<br />

Poljanšek javno nastopili v bližnji gostilni<br />

Pri Čibru. Nasploh je Tuhinjska<br />

dolina njihov r<strong>od</strong>ni in hkrati najbolj<br />

Nasploh pa sem ponosen<br />

Slovenec in prav boli me,<br />

da ne krenemo naprej<br />

v pravo smer.<br />

priljubljen kraj. »Bom povedal čisto po<br />

resnici. Tuhinjci smo znani kot delovni<br />

in trmasti, včasih tudi malce čudaški<br />

ljudje. Posebno sem to občutil, ko sem<br />

h<strong>od</strong>il v <strong>Kam</strong>nik v šolo. V času mojega<br />

šolanja so se skoraj vsi mladi <strong>Kam</strong>ničani<br />

navduševali nad Beatli. Nosili so dolge<br />

pričeske in se tudi oblačili bolj m<strong>od</strong>no.<br />

Nas, ki smo prišli s kmetov, pa so imeli<br />

za drugorazredne občane. T<strong>od</strong>a ko sem<br />

na izlet s seboj vzel harmoniko, so vsi<br />

z velikim veseljem prepevali z menoj<br />

vred!« pripoveduje Rudi.<br />

USPEHI IN KASETE<br />

Veliki pr<strong>od</strong>or v slovenski glasbeni svet<br />

se je z Ansamblom bratov Poljanšek<br />

začel po uspehu na Števerjanskem festivalu<br />

leta 1991 in po prvi kaseti z naslovom<br />

V Tuhinjsko dolino: »Ko enkrat<br />

posnameš svojo kaseto oziroma ploščo,<br />

se šele vidi, ali si dovolj izviren ali<br />

ne in ali si dosegel studijsko kakovost.<br />

Predvsem pa te s pomočjo nosilca zvoka<br />

spoznajo po vsej Sloveniji. Prej smo bili<br />

lokalni ansambel, s prvo kaseto pa smo<br />

takoj osvojili ves slovenski svet.«<br />

Zanimivo je, da so – čeprav so Gorenjci<br />

– največ igrali na Dolenjskem:<br />

»Tako pač je! Dolenjcem je zvok frajtonarice<br />

še posebej blizu. Seveda zaradi<br />

Slaka, a tudi nasploh kot najbolj priljubljen<br />

ljudski inštrument.«<br />

Leta 1992 je ansambel na festivalu v<br />

Vurberku dobil nagrado strokovne komisije,<br />

naslednje leto pa je na ptujskem<br />

festivalu zmagal tako pri strokovni komisiji<br />

kot občinstvu: »Posneli smo samo<br />

osem kaset in plošč. Drugi so snemali

Hooray! Your file is uploaded and ready to be published.

Saved successfully!

Ooh no, something went wrong!