Domovina 140: Kam gre denar od precenjenih železniških postaj (Predogled)
- No tags were found...
You also want an ePaper? Increase the reach of your titles
YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.
52<br />
NARODNO-ZABAVNO<br />
IVAN SIVEC<br />
OSEBNI ARHIV<br />
Bratje Poljanšek –<br />
SKUPAJ ZA VEDNO<br />
Glasba<br />
Nar<strong>od</strong>no-zabavni Ansambel bratov Poljanšek iz Tuhinjske doline nepretrgoma muzicira<br />
že triinpetdeset let. Korona je naredila svoje, pozneje pa si tudi sami niso veliko prizadevali<br />
za nadaljevanje dela, a 13. aprila b<strong>od</strong>o vendarle praznovali svojo 50-letnico.<br />
Glasbeno srečanje z Abrahamom<br />
b<strong>od</strong>o v <strong>Kam</strong>niku popestrili<br />
še Ansambel Poljanšek,<br />
imenovani tudi Mladi Poljanški,<br />
in Ansambel Špica, ki ga v<strong>od</strong>i eden<br />
<strong>od</strong> sinov starih Poljanškov. Rečeno na<br />
kratko: Poljanškov je veliko, še vedno<br />
so prisotni, v <strong>Kam</strong>niku pa bo praznik,<br />
kakršnega še ni bilo. Harmonikar, avtor<br />
skoraj vseh mel<strong>od</strong>ij in v<strong>od</strong>ja Ansambla<br />
bratov Poljanšek – Rudi Poljanšek (71)<br />
ob tem še d<strong>od</strong>a, da je lani praznoval 70.<br />
življenjski jubilej. Sam pravi, da samo v<br />
ožjem družinskem krogu, kajti leta pridejo<br />
sama po sebi in je to nesmiselno<br />
obešati na veliki zvon.<br />
HARMONIKA V PEČI<br />
V osnovi so bratje Poljanšek sestavljali<br />
trio: Rudi s harmoniko, Danilo (73) z bas<br />
kitaro in Miro s trobento. Pozneje sta<br />
Harmonikar in avtor večine mel<strong>od</strong>ij<br />
Rudi Poljanšek (71) zna tudi lepo slikati.<br />
<strong>140</strong> 21. 3. 2024<br />
se jima pridružila še Marjan Vrhovnik<br />
in Janez Pavlič. V sestavi, v kateri jih<br />
je igralo in snemalo šest, pa so bili še<br />
Forti Hribernik s klarinetom, Roman<br />
Komatar s kitaro in izjemni pevec Filip<br />
Kranjec. Ves čas so gojili tri- oziroma<br />
štiriglasno petje.<br />
Če se vrnemo na sam začetek, h<br />
glavnemu članu skupine, Rudiju Poljanšku,<br />
drugemu sinu v Poljanškovi družini,<br />
je treba povedati, da se je vse skupaj<br />
začelo precej klavrno. Rudi pripoveduje:<br />
»Bilo nas je osem otrok. Na harmoniko<br />
je občasno igral oče, znal pa je igrati<br />
tudi na violino in harmonij. Ob večerih<br />
smo veliko prepevali. Pozneje smo fantje<br />
radi prepevali tudi na vasi. Ko je oče<br />
dobil novo harmoniko, sva tudi midva<br />
z bratom Danilom poizkušala zaigrati<br />
nanjo. Ob tem pa sva skorajda opustila<br />
drugo delo. Oče je bil tako jezen, da je<br />
harmoniko vrgel v peč. Ostal je samo<br />
meh. Ker sem pozneje veliko igral na<br />
ohcetih, sem večkrat naredil hec in sem<br />
raztegoval samo ta meh, ob tem pa na<br />
ves glas veselo prepeval.«<br />
500 OHCETI<br />
Pravi g<strong>od</strong>ec, iz katerega lahko nastane<br />
dober muzikant, je tisti, ki ima veliko<br />
stika s poslušalci. Najboljša javna vaja<br />
in preizkus je igranje na ohcetih. Rudi<br />
pravi, da sicer točnega števila ohceti<br />
ne ve, a zagotovo je igral in prepeval na<br />
najmanj 500.<br />
»Ko je človek mlad, ne ›porajta‹ ne<br />
ure, ne noči, ne pijače. Res pa je, da med<br />
veselimi svati g<strong>od</strong>ec najbolje začuti, kaj<br />
je poslušalcem in plesalcem všeč in ob<br />
katerem trenutku je treba zaigrati to in<br />
ono skladbo. Na srečo imamo Slovenci<br />
bogato zakladnico nar<strong>od</strong>nih, ponar<strong>od</strong>elih<br />
in tudi avtorskih skladb, ki so jih<br />
v zakladnico prispevali Avseniki, Slaki,<br />
Bardorfer in še mnogi drugi.«<br />
Prvič so bratje kot Ansambel bratov<br />
Poljanšek javno nastopili v bližnji gostilni<br />
Pri Čibru. Nasploh je Tuhinjska<br />
dolina njihov r<strong>od</strong>ni in hkrati najbolj<br />
Nasploh pa sem ponosen<br />
Slovenec in prav boli me,<br />
da ne krenemo naprej<br />
v pravo smer.<br />
priljubljen kraj. »Bom povedal čisto po<br />
resnici. Tuhinjci smo znani kot delovni<br />
in trmasti, včasih tudi malce čudaški<br />
ljudje. Posebno sem to občutil, ko sem<br />
h<strong>od</strong>il v <strong>Kam</strong>nik v šolo. V času mojega<br />
šolanja so se skoraj vsi mladi <strong>Kam</strong>ničani<br />
navduševali nad Beatli. Nosili so dolge<br />
pričeske in se tudi oblačili bolj m<strong>od</strong>no.<br />
Nas, ki smo prišli s kmetov, pa so imeli<br />
za drugorazredne občane. T<strong>od</strong>a ko sem<br />
na izlet s seboj vzel harmoniko, so vsi<br />
z velikim veseljem prepevali z menoj<br />
vred!« pripoveduje Rudi.<br />
USPEHI IN KASETE<br />
Veliki pr<strong>od</strong>or v slovenski glasbeni svet<br />
se je z Ansamblom bratov Poljanšek<br />
začel po uspehu na Števerjanskem festivalu<br />
leta 1991 in po prvi kaseti z naslovom<br />
V Tuhinjsko dolino: »Ko enkrat<br />
posnameš svojo kaseto oziroma ploščo,<br />
se šele vidi, ali si dovolj izviren ali<br />
ne in ali si dosegel studijsko kakovost.<br />
Predvsem pa te s pomočjo nosilca zvoka<br />
spoznajo po vsej Sloveniji. Prej smo bili<br />
lokalni ansambel, s prvo kaseto pa smo<br />
takoj osvojili ves slovenski svet.«<br />
Zanimivo je, da so – čeprav so Gorenjci<br />
– največ igrali na Dolenjskem:<br />
»Tako pač je! Dolenjcem je zvok frajtonarice<br />
še posebej blizu. Seveda zaradi<br />
Slaka, a tudi nasploh kot najbolj priljubljen<br />
ljudski inštrument.«<br />
Leta 1992 je ansambel na festivalu v<br />
Vurberku dobil nagrado strokovne komisije,<br />
naslednje leto pa je na ptujskem<br />
festivalu zmagal tako pri strokovni komisiji<br />
kot občinstvu: »Posneli smo samo<br />
osem kaset in plošč. Drugi so snemali