Domovina 140: Kam gre denar od precenjenih železniških postaj (Predogled)

Kolumna
AKTUALNO
Ne smemo POZABITI
Ukiniti dan spomina na žrtve komunističnega nasilja je eden
od največjih nesmislov aktualne vlade, ki pa žal še zdaleč ni edini. Vrstijo
se iz tedna v teden. Zato tudi tem za pisanje kolumn nikoli ne zmanjka.
59
IGOR GOŠTE
FACEBOOK @MIHA.KORDIS
Tokrat ne bom pisal,
zakaj smo pri nas
tako pozno dobili dan
spomina na žrtve komunističnega
nasilja, napisal
pa bom nekaj krepkih, ker ga
je kar tako, čez noč, ta neresna,
nekompetentna in docela
nesposobna vlada ukinila.
Namesto da bi ga utrjevala v
naši zavesti, ga dopolnjevala
z novimi spoznanji o krutosti
nekdanjega komunističnega
režima, ga je z levo roko
ukinila. In to ob dejstvu, da v
naši družbi živijo, celo v politiki
delujejo, celo taki, ki še
kar prisegajo na komunizem,
komunistične simbole z rdečo
zvezdo na čelu, nase pa nemalokrat
nadenejo srajco s podobo
Tita, ki ga kujejo v nebo. Kot
da bi bili gluhi in slepi nad vsemi
zločini, ki jih je storil nad
svojimi državljani in celo najbližjimi
političnimi sopotniki,
ki se jih je na različne načine
čez noč odkrižal. Vse, ki na to
opozarjamo, imajo za revanšiste,
za tiste, ki živimo v neki
preteklosti, in celo za tiste, ki
po njihovem mnenju odkopavamo
kosti. Le resnico, dragi moji! Ampak
medijev in vseh, ki menimo, da je
bil komunizem zgrešen, da so pod njem
mnogi trpeli, mnogi tudi umrli, ne bodo
utišali. Mene ne.
MONTIRAN PROCES 1984
Ravno zaradi ukinitve dneva spomina
na žrtve komunističnega nasilja in zato,
ker je letos štirideset let od montiranega
komunističnega vojaškega procesa proti
Agopu Stepanjanu, Aleksandru Aleksandrovu,
Milanu Pfajfarju, Stevanu
Dostanu, Radetu Lazareviću, Venclju
Gašperšiču, Lazarju Semerdžijevu, Milku
Cočevu in Georgiju Angelovu sem se
pred nekaj dnevi mudil pri Cveti Stepanjan,
ženi zdaj že pokojnega Agopa Stepanjana,
ki je kot ostali omenjeni brez
najmanjše krivde trpel v preiskovalnih,
V naši družbi
živijo, celo v politiki
delujejo, celo taki, ki
še kar prisegajo na
komunizem in komunistične
simbole. Na
sliki Miha Kordiš (35).
vojaških in drugih zaporih. Z njimi so
trpele tudi njihove družine, njihovi otroci,
ki še danes čutijo posledice montiranega
komunističnega procesa. Trpeli
so tudi vsi njihovi sorodniki in prijatelji.
S Cveto, ki se ji je življenje leta 1984
za vedno spremenilo – iz družinske idile
je postalo eno samo trpljenje, sva s
kolegom posnela dve oddaji. Dve tako
pretresljivi izpovedi, da sem tisto noč,
ko sem se vračal s snemanja, uspel le
za kakšno uro zatisniti oči. Ampak sam
sem imel eno tako noč, kdaj pred tem,
po kakšni podobni izpovedi priče komunističnega
terorja, še kakšno, ona
in vsi omenjeni politični zaporniki pa
so imeli dolga leta od 1984 ves čas take
noči. Si lahko zamislite, kakšno je vaše
življenje, ko vas zaprejo, v zaporu pretepajo,
omamljajo, vas kar
naprej zaslišujejo, hkrati pa
veste, da zaradi političnega
procesa proti vam trpijo tudi
vaši najbližji? Ob védenju, da
ste v zaporu brez kakršnekoli
(svoje) krivde, tudi brez enega
samega dokaza, ki bi nakazoval,
da ste morebiti česa krivi.
ORWELLOVO LETO
Upam, srčno upam, da si bodo
oba dela moje oddaje ogledali
tudi tisti, ki še kar prisegajo
na komunistični režim, na
Tita in na rdečo zvezdo. Če
niso že prebrali knjige Igorja
Omerze »1984 – Orwellovo
leto Agopa Stepanjana«, ki jo
je napisal leta 2016. Delček o
tem procesu sem napisal tudi
sam v knjigi »V zakulisju«.
Nenazadnje sta tako Cveta
kot nekdanji politični zapornik
Milko Cočev iz Kopra
moja dobra prijatelja, med
zaporniki pa je bil tudi Georgij
Angelov – Gošo, takratni
partner moje tete Fanči, ki ga
od tistega strašnega leta 1984
nisem videl nikdar več.
140 21. 3. 2024