Domovina 140: Kam gre denar od precenjenih železniških postaj (Predogled)

64
SLIKOVITO
ZVOKI POMLADI – Franz Stuck
GREGOR ČUŠIN
WIKIART
Satira
140 21. 3. 2024
Bil je krasen pomladni dan. Nad
mano jasno nebo, komaj kje in
še to bolj na robovih pokrito z
nekaj nežnimi kodrčki oblakov.
Golobradi pubertetniški vetrc je od
vseh strani na vse strani raznašal ptičje
ščebetanje, žgolenje in žvižganje. V to
muziko se je tiho vmešaval vonj gnoja,
ki so ga kmetje razsuli po predmestnih
travnikih in njivah. Zemlja pod mojimi
podplati se je nežno vdajala moji shujšani
teži. Prvič v tem letu sem slekel ne
le jakno, temveč tudi pulover in razkazoval
– oh, prav z veseljem bi zapisal
mišičevje, a moj čut za resnicoljubnost
mi tega ne dopusti in moram pač žal
priznati, da zgolj – zaplate gole kože, k
čemur me je spodbudila jata razposajenih
mladenk, ki je svojim letom primerno
odvrgla pretopla oblačila in svoje –
prav rad bi tudi tu zapisal mišičevje, a
moram spet priznati, da sem gledal bolj
– zaplate gole kože in tudi to – priznam
– za nekaj odtenkov odstopa od resnice.
No, kakorkoli: v vseh pogledih navdušujoč
sprehod.
(Še enkrat sem prebral zapisano in
moram reči, da tale fraza o navdušujočem
pogledu zbuja dvoumne misli.
Celo pomisleke. A prelen sem, da bi
popravljal in iskal kakšno novo besedo
ali več njih. Prav briga me, kaj si mislite,
in konec koncev sem samo občudoval
božje stvarstvo.)
Ko sem prišel domov, sem sedel v
svoj delovni kotiček, prižgal pisalni digitron
in sklenil, da bom pisal – o čem
drugem le kot – o pomladi.
»O kakšni pomladi?« me je takoj popadla
moja boljša polovica, besna kot le
kaj, prav brez razloga, morda zgolj zato,
ker ji spet rečem polovica, potem ko sem
ji vsaj dve desetletji silom prilike, kot se
reče, rekel boljša tretjina, zdaj pa sem v
pohujševanju samega sebe izgubil toliko
kilogramov, sama pa jih je nekaj dodala
v drugo smer, in to seveda pri sebi,
da ji pač pritiče polovično imenovanje.
In to ji kakopak ni po godu, meni pa moj
že omenjeni čut za resnicoljubnost pač
ne da miru. Me pa drago stane. Običajno
prav miru.
»Kaj, o kakšni pomladi? O pomladi
pač,« sem bil vljuden.
»Slovenski?«
»Ne vem, kaj misliš? Seveda slovenski.
Tudi slovenski. Saj pomlad ne pozna
meja.«
»Dobro veš, kaj mislim! Nikar se ne
izmotavaj in ne vleci iz tega,« je bila še
naprej zimsko nastrojena. Ne vem, ali
ve in ali se sploh zaveda, da se ji, ko je
takole razburjena, zgornja ustnica nekoliko
zaviha navzgor in da ji pordijo
ušesa. Našel bi se kdo, ki bi rekel, da se
ji obraz razleze v grimaso, a jaz nisem
ta najdenček, in ko že priznavam vse
po vrsti, moram priznati tudi, da se mi
takole razburjena še bolj dopade in da
me malo tudi vzburja. Ja, kaj no?! Sem
pač čudak.
Franz Stuck, Zvoki pomladi (1910),
slika je v zasebni lasti.
Potrudil sem se in prijazno odgovoril:
»Nič se ne izmotavam, ker nisem
bil zamotan, in da bi se vlekel iz tega, bi
moral biti najprej noter. Pa nisem. Bil
pa sem zunaj in taka lepa pomlad je, da
bom zapisal nekaj stavkov o pomladi.
Oziroma nekaj pomladnih stavkov.«
»Naprimer?«
»Naprimer, da spomladi vse zacveti.«
»Ah, daj no. Pri nas spomladi najbolj
zacvetijo ceste. Nevarno tako za pnevmatike
kot tudi za pnevmo.«
»Za pnevmo?«
»Ja, za dušo. Ker se, če mu gre guma,
človek priduša!«