grafični bienaleI. mednarodna grafična razstava v Moderni galeriji je dve leti kasnejeprerasla v Bienale mednarodne grafike. Grafična umetnost je takrat poosebljalavečino jugoslovanskih vrednot. Bila je demokratična, množična,dostopna in moderna. Razmnoževanje grafik, od katerih je vsaka enakaoriginalu, predvsem pa njena sočasnost s svetovnimi tokovi sta jo narediladražljivo in dostopno. Odpiranje prostora sodobni umetnosti je šlo vkorak s takratno neopredeljeno, a aktivno protiblokovsko politiko, politikoneuvrščenosti. Naklonjenost uradnih struktur in izjemna organizacijska terlobistična spretnost štirih ustanoviteljev, na čelu s Kržišnikom, je Bienaluna široko odpirala vrata v vse pore takratnega družbenega življenja. Sprvaplaha podjetja in ustanove se niso branili prevzemati podpore prireditvi,največkrat v obliki nagrad pa tudi popustov na železnicah, če je kupecpredložil »bienalsko« vstopnico. Prireditev ni pozabila na obiskovalce.Izjemno delo so naredili predavatelji in vodstva po razstavi s poučevanjem,primerjavami in komentiranjem razstave. V tujini pa so cenili predvsemkakovost izbora in nagrad, nad katerimi je bdela pazljivo izbrana in pravilnouglašena mednarodna žirija. Takratni čas je bil čas, ko je bilo še vse mogočein se je z lahkoto in lepoto videlo daleč naprej.Seveda sta odločilno podporo prispevali uradna kulturna in umetniškausmeritev pa tudi takratna visoka politika. Ne samo, da so pot v bienalskarazstavišča našli visoki uradni predstavniki držav, ki so bili tudi pokrovitelji;razstave si je ogledovalo kar nekaj predsednikov vlad, parlamentovin držav. Leta 1957 je bilo na ljubljanskem bienalskem razstavišču meddrugim moč najti tako prodorna umetniška imena, kot so Picasso, Miro,Chagall, Arp, Hartung, Marini, Clave ali recimo Zadkine. Že tretji Bienaleleta 1959 pa je javno pohvalil tudi predsednik Jugoslavije Josip Broz Tito,ki je takrat prostodušno naznanil svojim narodom: »Sijajno je to, da jeprišlo do srečanja umetnikov iz vsega sveta. Uveljavljajo se nove struje, kipa jih ne razumem povsem. Bliže mi je tisto, kar slika Jakac.«Spreminjala pa so se tudi druga razmerja. V šestdesetih je grafična umetnostpostajala bolj in bolj zanimiva za trg. Roberta Rauschenberga, znamenitegapopartista je recimo – še pred uradno izstrelitvijo v svetovno tržno orbito zveliko nagrado Beneškega bienala – nagradil prav ljubljanski bienale. Leta2008 umrli umetnik, katerega dela danes dosegajo astronomske šestmestneštevilke, je Ljubljano navajal kot začetno točko svojega uspeha.Seveda je Ljubljanski mednarodni grafični bienale prispeval tudi k uveljavititakratnih domačih umetnikov. Spacal, Mušič, Stupica, Veličković,Bernik, Picelj in številni drugi so svoj kamenček v mozaiku uspehaizklesali tudi s pomočjo ljubljanskih predstavitev. Jože Brumen, ljubljanskioblikovalec, je eno izmed del izvrstnega hrvaškega grafika Ivana Picljapredelal v logotip, ki ga Bienale uporablja še danes.Spregledati pa ne gre tudi izjemnega vpliva ljubljanske prireditve na odpiranjenovih podobnih prireditev po vsem svetu. Tokio 1965, Grenchen1958, Krakov 1966, Firence 1968, Bradford 1970 in Fredrikstadt 1972 sosamo nekatera mesta, katerih prireditve so bile spodbujene tudi s straniLjubljanskega grafičnega bienala. Zgodovinskemu pregledu bo letosposvečena posebna razstava v Cankarjevem domu z naslovom »Grafičnibienale – z vami od leta 1955.«JubilejIn letos? Že v začetku avgusta se bo z bienalsko vsebino odprla Plečnikovapromenada oz. Jakopičevo sprehajališče v Tivoliju. V Galeriji Kresija se bopredstavila Mirojeva fundacija z Majorke z zanimivim izborom Mirojevihgrafik. Na odprtih površinah v Ljubljani pa se bodo s svojimi usmeritvamipoleg Ljubljane predstavila še tri bienalna mesta, Contour Mechelen iz Belgije,Liverpool iz Velike Britanije in Göteborg iz Švedske. Na Ljubljanskemgradu bo predstavitev del ameriškega umetnika Roberta Morrisa.Osrednja prireditev Prekinitev – Interruption pa bo ogledovalcemna voljo v Gradu Tivoli, Moderni galeriji, Muzeju sodobne umetnosti naMetelkovi in Jakopičevem razstavišču.O tesnih vezeh politike in bienala priča tudi anekdota nekdanjega italijanskegapremiera Amintora Fanfanija, ki je prišel na ogled Bienala z namero,da s Titom naveže osebni stik. Kljub različnim političnim pogledom jetakrat prevladovalo prepričanje, da sodelovanje in razviti medosebniodnosi med politiki odpirajo obzorja in spreminjajo pomembne odločitve.Razvejan in dobro naoljen organizacijski stroj takratnih prireditev jeFanfaniju omogočil srečanje s Titom. Fanfani, sam ljubiteljski slikar, je Kržišnika»prepričal« tudi s svojo umetnostjo. Na njegovo povabilo je takratnikrščanskodemokratski predsednik italijanske vlade razstavljal na aktualnemBienalu. Vse to samo potrjuje vpetost prireditve v aktualne tokove.Seveda ni vse potekalo brez težav. Ena velikih je bila povezana z uveljavljanjemmodernosti. Tretji bienale je namreč na stežaj odprl vrata tudiabstraktni umetnosti. To pa je mnoge motilo. Znano je bilo stališče NikiteHruščova, tedanjega predsednika Sovjetske zveze, da je abstrakcija nekaj,kar lahko osel z repom naslika. Kljub temu je Grafični bienale bolj in boljpostajal most med obema blokoma. Uradno so z Vzhoda prihajale samorealistične podobe, vendar so razstavljali tudi abstraktni umetniki iz tehkrajev. V Ljubljano so prihajali po skrivnih kanalih prek Rige. Zanimivoje, da se uradna sovjetska politika ni nikoli obregnila ob bienalski izborsodobnih sovjetskih umetnikov. Na Zahodu je prireditev pridobivala nateži s sodelovanjem uglednih kuratorjev.Osrednja prireditev Prekinitev – Interruption pa bo ogledovalcem navoljo v Gradu Tivoli, Moderni galeriji, Muzeju sodobne umetnosti naMetelkovi in Jakopičevem razstavišču.Kot pravi kuratorica dr. Deborah Cullen, gre letos za izbor dvainštiridesetihumetnikov iz vsega sveta. Izbrana dela je vključila v prireditev kotodmev ali komentarje na življenjske pogoje v svetu. »Hiperaktivnostteksta ali slike moleduje za našo pozornost. Medtem ko se nekateri umetnikiodzovejo z vrnitvijo v primarne oblike reprodukcije, kot so ogenj,sence, tetovaže in streli, se drugi vržejo v objem naključnosti socialnihmedijev, brezkončnosti vladnih dokumentov, kratkosti haikuja ali hitrostitwitterja,« je zapisala v enem od spremnih besedil.Kakor se dogaja na vseh sodobnih bienalih, je tudi jubilejni ljubljanskinapolnjen s posameznimi zgodba in citati, ki jih ni več mogoče zaobjetisamo s pogledom, pa naj gre za »Grafit svobode – s Poljubom GustavaKlimta« sirskega umetnika Tammama Azzama ali pa za multimedijskoinstalacijo z naslovom »Untitled« Ivana Marušića Klifa. V vsakem primeruspet izjemno zanimiva prireditev v Ljubljani, ki jo bo ves čas dopolnjevalamnožica spremljajočih dogodkov.44
grafični bienaleTatjana Jakac, Božidar Jakac in Riva Castleman, člani žirije v 70-ih letih/Tatjana Jakac, Božidar Jakac and Riva Castleman, members of the jury in 1970s16. mednarodni grafični bienale v Moderni galeriji leta 1985; člani žirije/16th International Exhibition of Grafic Art in Modern Gallery, 1985; members of the jury45
Change language