København - Adria Airways

kitajskaPrav neverjetno je, kje vse so speljane poti, ki prepredajo to goro s petimimed seboj povezannimi vrhovi in povezujejo templje, ki pa so bili vnajinem času zaprti ali pa naju kot tujcev niso spustili noter.po naključju odkril po vsej verjetnosti enega izmed največjih zakladovsvetovne kulturne dediščine. Do danes so v velikanskih podzemnihdvoranah odkrili in odkopali že več kot 7000 glinenih vojščakov in konjevv naravni velikosti ter drugih dragocenih predmetov. Odkrite grobniceso pripadale prvemu kitajskemu cesarju Qin Shi Huang Diju, cesarju, ki jezdružil celotno Kitajsko v eno državo leta 221 pred našim štetjem, glinenavojska pa je bila pokopana z njim vred, saj so takrat verovali, da ji bo lahkotako cesar poveljaval še v onostranstvu. Priznam, da sva bila nad videnimkar prijetno presenečena, še posebej nad izdelanimi detajli, saj naj ne bibila niti dva vojščaka enaka. Zato pa je bilo najino navdušenje malo manjšeob obisku stare tržnice v t. i. muslimanski četrti, kjer naj bi se še vednočutil duh starega Chang'ana in ki naj bi pričal o duhovnem talilnem loncutakratnega velemesta. Ohranjene je še vedno nekaj stare arhitekture,nekaj starih trgovinic, delavnic in obedovalnic, tistega kozmopolitskegavzdušja pa najbrž ni čutiti že leta in leta. Prav nasprotno, mrki bradatiobrazi naju spremljajo nezaupljivo in skoraj sovražno zavrnejo, ko prosivaza vstop na dvorišče ene največjih mošej na Kitajskem, Daqingzhen Si. Ja,vpliv in posledice »vojne proti terorizmu« je čutiti tudi tu. Žal!Tretji dan je posijalo sonce in po dobrih treh urah vožnje čez ravninskopokrajino, bogato obdelanih polj, sva se končno znašla pod goro HuaShan. Pred nama je bilo 3–4 ure napornega vzpona po utrjenih in v skalovklesanih poteh, vendar je zgodnje obilno in slastno kosilo ubilo vsakršnoželjo, da bi v sopari popoldneva še pešačila tja gor. Sploh, če te lahko navrh gore odpelje udobna gondola, a ne? Zato sva pešačenje in podobneužitke raje prepustila gorečim vernikom in zagretim planincem.Kasneje, ko sva na gori prečila greben od severa proti jugu, se je to izkazalokot dobra odločitev, saj bi naju na poti vsekakor ujela tema. Šele protivečeru sva namreč prispela do skromnega in skoraj praznega prenošišča vsteni pod Dong Fengom, kjer sva zadovoljna in v blaženem miru ter tišinitrdno zaspala v zvezdnato noč. In še lepše jutro! Čeprav popolnega in čarobnegasončnega vzhoda zaradi oblačne koprene ni pričakala kar številnamnožica, ki se je že pred peto uro zjutraj zbrala na Dong Fengu.Hua Shan je Wu Yue, ena izmed petih svetih gora, imenovana tudiZahodna velika gora. Poti na gori so seveda urejene, vklesane v živo skaloin varovane, kljub temu pa za neveščega planinca zmerno naporne,vsekakor pa nepriporočljive in prijateljsko odsvetovane vsem, ki imajovsaj minimalne težave z ravnotežjem in vrtoglavico. Stene so namrečprepadne in skoraj navpične, varovalne verige pa na nekaterih mestih, kisva se jim z Vitom raje izognila, ne dajejo prav dobrega občutka. In zaraditeh poti velja Hua Shan za eno najnevarnejših pohodniških gora. Prav neverjetnoje, kje vse so speljane poti, ki prepredajo to goro s petimi medseboj povezannimi vrhovi in povezujejo templje, ki pa so bili v najinemčasu zaprti ali pa naju kot tujcev niso spustili noter. Ne vem točno, zakaj,opazil sem le, da domačini teh težav niso imeli. Pač še ena kitajska posebnost,ni kaj! Kakor koli, kljub težki dostopnosti so na gori zadovoljeneskoraj vse potrebe vedno bolj zahtevnih kitajskih vernikov in nevernikov,ki jo v času poletnih počitnic dobesedno oblegajo. Ampak takrat je itakoblegana cela Kitajska. Zvečer sva bila že v mestu zahodnega miru, Xianu,pomirjena, zadovoljna, sita in pripravljena za nadaljevanje poti, nočnivlak za Lanzhou pa prav prikladen, da se naspiva in malo odpočijeva.86