Zasavske srednje šole Okoljevarstvene pobude Monografija o Zasavju

More documents

Recommendations

Info

Delavski dom v Trbovljah foto Boris Skalin no jutro, črni, mrki in nevarni pred krivico, prijetni ko pesem in najboljšega srca v najbolj surovi besedi. Seveda jih je kar nekaj že izstopilo iz neopredeljive preteklosti, nanje se sklicujemo in navajamo, da so tukaj živeli, ustvarjali ali se kdaj mudili in o tem poročali svetu. Karakterne oznake Zasavčanov pa se (pač moji naravi primerno) kar ponujajo literarnim junakom sedanjega in vznemirljivega nekdanjega časa. Tako delavcem, rudarjem, kot tudi imenitni gospodi, umetnikom in posebnežem. Če se bo torej kdorkoli lotil izmišljevanja zgodb o tistih časih, mu bodo tovrstne publikacije v izvrstno pomoč. Kot seveda tudi drugačne vrste raziskovalcem, popo- tnikom, ljubiteljem raritet, sladokuscem, planincem, gospodarskim investitorjem – zakaj pa ne?, kakšni filmski zvezdi, ki bi si tod okoli omislila prestižno domovanje. Navsezadnje knjiga ni zgolj imenitna gostiteljica, ki te z oplajajočimi stavki navduši za to zasavsko pokrajino, temveč se ti odkrije tudi kot izurjena skrbnica odnosov z javnostmi. Začrtana konstrukcija monografije namreč predstavlja trdno omizje, za katerega ob bogati slogovni in estetski postrežbi uspe združiti tiste, ki se v zasavski regiji prepoznavajo, kot tudi tiste, ki se je kdaj morda sramujejo. Knjiga Zasavje, nekje sredi Slovenije odgovarja domači in tuji javnosti, da je Zasavje v vseh pogledih bogato območje ob srednji Savi. To zavedanje, obogateno s svežo ponudbo zapisov o zasavski identiteti, je kot veter v zasavski duh in um, ki sta – kot nam je čas že pokazal – iz teh ozkih kotlin sposobna prevetrovati nabirajoče se usedline nizkega samospoštovanja. Pričujoča knjiga pokaže, da se ima Zasavje s čim postaviti. Svojo dodano vrednost pa opraviči tudi v tem, da ji uspe sicer svojstvene kraje z ljudmi svojstvenih lastnosti in celo narečij zares mojstrsko zliti v harmonično celoto. Gradič v dolini Bobna v Hrastniku foto Boris Skalin Boris Skalin se je rodil pri Kobaridu. S starši se je že kmalu preselil v Zasavje, študij ga je kasneje popeljal v Ljubljano, življenje pa v Žalec. V Zasavje se stalno in rad vrača, tukaj pogosto vihti svoj fotografski aparat in razstavlja: lani se je v Zagorju predstavil z Valvasorjevimi pomniki, v Trbovljah pa z miniaturami, posvečenimi dvestoletnici rudarjenja v Trbovljah. Aleš Gulič je ob eni njegovih razstav zapisal, da je Boris Skalin iz dveh svetov, iz nature in kulture, in da nas iz njih vabi v tretjega, povsem njegovega. Boris nam naravo prepoji z omiko, uokviri s tehnologijo in da kot tretji svet, ki nam je sicer domač, pa vendarle predrugačen. O njem nam z navdušenjem in iskrenim občudovanjem pripoveduje s svojim jezikom in nas vabi, da vstopimo v onstran – v nov svet. Fotografije tako postanejo okna za svetove, ki se spletajo iz njegovih podob in naših izskušenj, želja, spominov, hrepenenj in domišljije. Boris resda ni poklicni fotograf, ampak to ne pomeni, da ni profesionalno skrben, jasen, natančen, potrpežljiv, zahteven do sebe, izbirčen, luciden, ko pritisne okular na oko. In že prej. Velik del ustvarjalnosti fotografov je namreč skrite v odločitvi, kdaj, kaj in kako. Fotomonografija • stran 20
Slikarji Zasavja Aleksandra Forte Iskanje samosvoje likovne govorice Industrijsko zasavsko okolje se ne more pohvaliti z množico umetnikov, kljub temu pa lahko, ko se ozremo v preteklost, zatrdimo, da imajo nekatera umetnostna področja dolgoletno tradicijo. Med njimi je prav gotovo slikarstvo. Četudi je bila ta ustvarjalnost enkrat bolj in drugič manj živahna in odmevna, je v Zasavju kontinuirano prisotna vse od srede preteklega stoletja dalje. Toliko pomembnejša so zato tudi vsa tista prizadevanja, ki slikarsko delo vzpodbujajo, ga predstavljajo javnosti ali pa ohranjajo umetniško dediščino, ki bogati kulturno podobo naših krajev. Ko je leta 1986 takratna Občinska kulturna skupnost Trbovlje pričela z rednimi letnimi odkupi likovnih del, je bil njen namen predvsem vzpodbujati ustvarjalno delo akademskih slikarjev, ki so živeli ali so se rodili v Trbovljah, ti načrtni odkupi pa so predstavljali tudi simbolično podporo in priznanje umetnikom. Tako je bil do ukinitve kulturne skupnosti v začetku devetdesetih let preteklega stoletja zbran manjši korpus slik akademskih slikarjev Jožeta Ciuhe, Leopolda Hočevarja in Janeza Kneza. Ta fond je bil predan v varstvo in upravljanje Zasavskemu muzeju Trbovlje, kjer se je že nahajalo manjše število risb in grafik, zbirka pa je pridobila še tri likovna dela bivših občinskih družbenopolitičnih organizacij. predstavljala sodobna slikarska prizadevanja v Zasavju od druge polovice dvajsetega stoletja dalje. Tako je podoba slikarskega fonda začela postopno preraščati občinski okvir. Takšen vsebinski koncept pa zahteva tekoče zbiranje del, ki predstavljajo aktualno slikarsko ustvarjalnost, kot tudi izpolnjevanje vrzeli s starejšim likovnim gradivom, reprezentativnim za pretekla ustvarjalno pomembna obdobja posameznega avtorja. Svojevrsten izziv predstavlja dopolnjevanje zbirke s stvaritvami predstavnikov starejših generacij akademskih slikarjev, ki so prišli v Zasavje kmalu po drugi svetovni vojni in so med drugimi zaslužni, da se ta regija danes lahko pohvali z dolgoletno slikarsko tradicijo. Že v zgodnjih petdesetih letih srečamo v Trbovljah Milana Rijavca in Marijana Tršarja, v Zagorju pa Izidorja Urbančiča. Rijavec je ostal Trboveljčan dve desetletji in se je odselil šele po upokojitvi, Tršar, ki je danes upokojeni profesor likovne akademije, znan pa je tudi kot publicist in kritik, ter Urbančič pa sta odšla že po nekaj letih. Vsi trije so vsak ob svojem času z umetniškim in prosvetnim delom plemenitili zasavsko povojno kulturno življenje, saj niso bili le šolani slikarji, ampak tudi likovni pedagogi. V fondu muzejske zbirke se danes nahaja le ena slika Milana Rijavca, slikarsko delo drugih dveh avtorjev pa, žal, še ni predstavljeno. Dopolnitev zbirke z deli teh imenitnih starejših avtorjev ostaja dolg, Nastajanje zasavske slikarske zbirke Ob osnovnem fondu slikarske zbirke občinskega značaja se je kmalu zastavilo vprašanje njenega bodočega namena, vsebinskega koncepta in kriterijev za dopolnjevanje in širjenje. Muzejska strokovna pristojnost in medobčinski status – ustanoviteljice so bile občine Trbovlje, Zagorje in Hrastnik – sta namreč omogočala širše, regionalno zasnovano zbirko, ki bi ohranjala umetniška dela akademskih slikarjev, zasavskih rojakov in tistih umetnikov, ki jih je življenjska pot za daljši ali krajši čas pripeljala v te doline. Zastavljen je bil precej ambiciozen koncept, po katerem bi ohranjena umetnostna dediščina nekoč Nikolaj Beer: Čeri, 1993 Iskanje samosvoje likovne govorice • stran 21
Page 1 and 2: Poštnina plačana pri pošti 1410
Page 3 and 4: Uvodnik Tokrat vas pozdravljamo z v
Page 5 and 6: Inovativna družba Igor Prodan Že
Page 7 and 8: Hitro rast konkurenčnosti lahko do
Page 9 and 10: Vsi dobro vemo, da prihodnosti ni v
Page 11 and 12: Gimnazija Litija Vinko Logaj V pri
Page 13 and 14: Brezposelni! Če se želite vključ
Page 15 and 16: nost pri identifikaciji potreb in e
Page 17 and 18: Medgeneracijsko društvo Upanje Mat
Page 19: Monografija o Zasavju Tatjana Polan
Page 23 and 24: Nove okoljske pobude Tina Mikuš On
Page 25 and 26: zavarovano območje še bolj pod dr
Page 27 and 28: Za takojšnjo prekinitev dovoza odp
Page 29 and 30: povezovanje elementov dediščine z
Page 31 and 32: Poslanska pisanja Čas hiti Aleš L
Page 33 and 34: omogočiti Klub B, ki bi gostil lju
Page 35 and 36: Filmografija Celovečerni igrani fi
Page 37 and 38: Iz obrazložitve nagrade Štilček,
Page 39 and 40: Zemlja je vseprisotna, pa če prise

Zasavske srednje šole Okoljevarstvene pobude Monografija o Zasavju

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?