Zasavske srednje šole Okoljevarstvene pobude Monografija o Zasavju

More documents

Recommendations

Info

Zadnji brevir Rdeči Revir Sonce, voda, zrak, svoboda Empedokles, ki je travo tlačil svojih 2500 let nazaj, je, kot je marsikje zapisano, menil, da snov sestavljajo štirje gradniki: ogenj, voda, zrak in zemlja. Med njimi pa da viharijo sile privlačnosti, kakršna je ljubezen, in sovraštvo ter njemu podobne odbojne sile. To slednje je imenitno ubesedil za generacijo ali dve starejši Heraklit, ki je izustil zapomljivo Boj je oče vsega in vsemu kralj. Mimogrede, Heraklit bi danes imenitno služil pri kakšnem Leu Burnettu ali v kateri drugi veliki oglaševalski agenciji. Ampak do oglaševalcev bomo v tem besedenju tudi še prišli, če nas s poti ne bo speljala goljfiva kača. Pa začnimo pri Empedoklu No, Empedokles je zgodbo o štirih elementih uspešno prodajal tja do sedemnajstega stoletja, ko se mu je zataknilo. Takrat se je irskemu fiziku in kemiku Robertu Boylu zdelo potrebno predstaviti teorijo, da materijo sestavljajo atomi. Plaz je bil sprožen in je vodil, če malček poenostavim, vse do atomske bombe in jedrskih elektrarn, da periodnega sistema elementov niti ne omenjam. Prav nam je, kaj pa so nam bili štirje elementi premalo! Ismar Tirić, OŠ Ivana Kavčiča Izlake In tako je bilo ves čas socializma, dandanašnji čas tržnega gospodarstva pa spet daje prav staremu Empedoklesu. Boyle in podobni tiči so obtičali v enciklopedijah in učbenikih, ki se jim vsaj tisti, ki imajo možnost, izognejo v širokem loku, oče štirih elementov pa je s pomočjo astrologov zasedel najboljše prostore v visokonakladnem časopisju. Bomo, res na kratko, ponovili zodiakalne aksiome. Vsakemu od štirih elementov pripadajo po tri znamenja. Ogenj je vse tisto, kar nas žene naprej, je človekov duh. Takšna znamenja so oven, lev in strelec. Zemlja predstavlja tisto, kar je v naših življenjih trdno in ima obliko, človeško telo; z njo so bogata znamenja bik, devica in kozorog. Tisto, kar povezuje naše življenje, misel, razum, spada v kategorijo zrak, s katerim so bogata znamenja dvojčka, tehtnica in vodnar. In še voda in nje pripadajoča znamenja rak, škorpijon in ribi: vse kar je skritega, svet čustev in sanj, človekova duša. Lani umrli Janez Menart, ki je tudi visokonakladen pisec, pa čeprav ni horoskopov sestavljal, si je štiri elemente nekoliko prilagodil, kar pa je pravzaprav normalno: človek je bil vendarle pesnik. Če bil bi ogenj, bi razvnel ljudi. Če bil bi veter, bi skrbi pregnal. Če bil bi voda, vino bi postal. Če bil bi bog, bi rekel, da me ni. Ognjena zemlja Ognjena zemlja je utelešenje teorije štirih elementov: dva nosi v imenu, dva pa, vržena v prazen prostor skoraj povsem na dnu globusa, živi. Zato si zasluži, da naslavlja prostor, v katerem se bomo na hitro sprehodili med štirimi veličastnimi. Z ognjem je že od nekdaj tako, da se opeče, kdor se igra z njim. Med prvimi je to skusil Prometej, ki je nadrejenemu bratrancu Zeusu zvito ukradel ogenj. Takole je šlo: Vzame dolgo steblo velikanskega koprca s strženom, se približa z njim sončnemu vozu, ki je drvel mimo, in steblo mu zagori z velikim plamenom. S tem ognjem stopi na zemljo in brž zatem zagori prva grmada proti nebu. S tatovi, pa čeprav so imeli dobre namene, so imeli včasih manj milosti. Prometej je tako končal vklenjen na steno Kavkaza, družbo pa mu je delal le orel, ki mu je hodil kljuvat jetra. Reveža se je usmilil šele Herakles, kar pa je že druga zgodba. Čeprav voda še za v čevelj ni dobra, pa nas občasno spomni na svojo moč; nazadnje ob bližnjih daljno-azijskih dogajanjih. Da pa ne bomo primerov nabirali le daleč naokrog, se z Vorancem potopimo v junaški boj na požiralniku. Ko je Dihur ta mladi in njeni materi razkazoval svoje imetje in ob tem zdihoval zaradi mokrotnega sveta, sta onidve ob pogledu na številne vrelce naravnost žareli. Pri njih doma ni bilo na vsem gruntu studenca, suša je bila njihov največji sovražnik. Zato se je pri bajti reklo pri Sušniku. “Že samo to je velika milost, da je voda pri hiši!” sta rekli. Tisti, ki smo brali naprej, vemo, da je po tem komentarju Dihurja vrgla božjast in ga je zdelalo kot nikdar prej. Zrak je, no, zrak je zmes plinov, katere absolutni vladar je dušik – od tod izvira pridevnik zadušljiv za tisto, kar onemogoča dihanje – petino je kisika, nekaj malega argona, ogljikovega dioksida, ksenona, kriptona, helija, vodika in drugih sort. Običajno je brez barve, vonja, okusa, občasno pa se prebije tudi do teh lastnosti. In takrat je običajno hudič, pa naj v to prozornost vstopi vonj po drugi ženski ali po tistem, kar predelujejo v bližnji tovarni. Kadilci smo verjetno najbolj vsakdanji predstavniki osebkov, ki se izpostavljamo z barvanjem zraka. Kot pravi Svetlana Makarovič: Zastrupljam zrak, ljudi in sebe, zaradi mene ptice mro – a ker sem lopov, se mi jebe, kar je, kar b’lo je in kar bo. Zadnji brevir • stran 38
Zemlja je vseprisotna, pa če prisegate – naj bo tokrat filmska izbira – na Na svoji zemlji ali na Nikogaršnjo zemljo. Za oboje se konča nekako tako, da smo iz zemlje ustvarjeni in da se v zemljo povrnemo. In potem Vlado Kreslin z značilno lenobnim glasom odpoje Če pa trava nad mojo zemljo bo pognala kak cvet, enim tiho kapljo v oko, drugim dal bo med. Povsem drugačne vrste pa je bil v naših krajih porojen Jernej, ki je pri Sitarju celih štirideset let zemljo obdeloval, nato pa so ga iz hiše vrgli. In se je iščoč svojo pravico pred sodnikom zaklel, kot poroča Ivan Cankar: Iskal jo bom, pa če je zakopana v zemljo tako globoko kakor moje delo! Kopal bom, lopato bom vzel in bom kopal, dokler bodo zmogle te moje stare roke! V lasti okoljevarstvenikov in propagandistov Temeljne elemente so si proti koncu osemdesetih prilastili in si jih prilagodili varuhi okolja in pisci reklamnih besedil. Takrat smo bili nekje med tisto Jugoslavijo, ki se je začela z nesmrtnim Bolje rat nego pakt in končala z naglušnim Miloševićevim Ne čujem dobro, in samostojno Slovenijo, ki se je začela z Danes so dovoljene sanje. Kako pa se bo končala, se pa še ne ve. Pisci reklamnih gesel so takrat navdahnjeno sporočali, da živimo Pod svobodnim soncem, da je Slovenija moja dežela, da gospodarimo Na sončni strani Alp, da je naš način življenja Sonce, voda, zrak, svoboda. Ekologi, ki so imeli precej nižji proračun, pa so svoja spoznanja širili predvsem s spreji po razpoložljivih zidih. Še pomnite, tovariši: Zrak je onesnažen! Dihate na lastno odgovornost! in pa Naš zrak ima eno prednost – vidimo, kaj vdihujemo. Nekatera med temi so preživela svoj vek oglaševanja. Ko so jih naročniki umaknili s televizijskih ekranov, radijskih postaj in plakatnih mest, ko so jih prizadevni komunalni delavci in lastniki fasad prebelili z apnom, se niso dala. Brez zakupljenega prostora v medijih in zavzetega na plotovih so vstali od mrtvih in še dandanes strašijo po deželi kot kakšni zombiji. Sicer pa, kot je rekel Robert Graves, da oživeti mrtve ni posebna čarovnija. Redko so docela mrtvi; zapihaj na pepel mrtvega človeka in ogenj bo vzplamenel. Sledil je mrk, saj so se propagandisti z vso vnemo vrgli na oglaševanje higienskih vložkov, tun in novih avtomobilov, okoljevarstveniki pa so v razgibanih in modernih časih, ko so nas zaposlovali denacionalizacija, lastninjenje podjetij, nastajanje velikih trgovskih središč, preskok v novo tisočletje, vstopanje v Evropsko unijo in Nato ter referendum o oploditivi z biomedicinsko pomočjo, skoraj izumrli: vrgli so jih iz parlamenta in medijev. Njihov nabor besed z udarnimi zrak, zemlja, voda in svoboda je bilo poslej moč slišati predvsem v nepremičninskih agencijah. In se je odprl apokaliptični prizor, podoben tistemu, ko se je Trnuljčica zbodla v prst: Zaspala sta kralj in kraljica, ki sta pravkar prišla domov in vstopila v dvorano, zaspali so z njima vred vsi dvorjani, zaspali so konji v hlevu, psi na dvorišču, golobje na strehi, muhe na steni; še ogenj, ki je plapolal na ognjišču, je zastal in zaspal, in pečenka je nehala cvrčati, in kuhar, ki je hotel malega kuharčka zaradi neke nerodnosti potegniti za lase, je odrevenel in zaspal. Tudi veter se je polegel in na drevju pred kraljevim gradom se niti listič ni več ganil na veji. Odcementirano stanje Kraljevič, ki mu je končno uspelo odčarati zasanjano stanje, je prišel od daleč, tako da lahko govorimo o mednarodni pomoči. Kot so bili recimo UNRRA paketi, ki so vsebovali riž, moko, sir, maslo in jajca v prahu, ki jim ni nihče rekel drugače kot Trumanova jajca. Tokratno pomoč so zakuhali na tej strani Atlantika, v nadnacionalni družbi Lafarge. In je vrednost temeljnih elementov, tokrat predvsem zraka, poletela pod nebo; kot delnice Aerodroma Ljubljana pred kratkim. Se je slavju pridružil še Srečko Kosovel, ki se je pri nas na smrt prehladil, in nastopil z recitacijo: Naše oči je zalila lava goreča. In sivi prah cementnih stolpov spekel nas v ustnice. Kot drevje goreče smo se nagnili v novi dan. In so se začeli rojevati novodobni biseri, ki jih lahko navdihnejo samo tako krucialne teme kot so zemlja, voda, zrak, svoboda. Je prišel minister za te elemente, vsaj večino njih, Janez Podobnik v Zasavje, in povedal, da je njegov odgovor na to, da v <strong>Zasavju</strong> spet tli, evropski. In je potem ta evropski odgovor še razkril: Vsi okoljski problemi so rešljivi! Je bila v pustnem času razprava o sežigalništvu v <strong>Zasavju</strong>, pa so tam trboveljski podžupan Metod Kurent povedali, kako se David Ocepek, OŠ Ivana Kavčiča Izlake lahko na račun široko odprte mošnje tamkajšnje cementarne veliko mladih ukvarja s športom. Aplavz ganjenih je uničil rejec drobnice Uroš Macerl iz Ravenske vasi, ki je tovrstno dobroto označil za nespametno: Pri nas je pametno čimbolj plitko dihati! Je zagorski župan Matjaž Švagan po zasavskih gospodinjstvih razposlal zloženko, da bi izvedel referendum o tem, kakšna je volja ljudstva o teh stvareh. In pridal svoje mnenje: Ne dovolimo, da Zasavje postane velika sežigalnica raznoraznih odpadkov. Ko jo je njegov trboveljski kolega Bogdan Barovič našel v poštnem nabiralniku, mu je dvignilo pritisk in pero: Ne priznavam zagorskih letakov, dokazujem njihovo absolutno nelegitimnost in predlagam, da iz zagorske občine poslane letake spregledate, kot da jih ne bi bilo. Ah, se še spomnite bombaškega procesa v Zagrebu in Titovega Ne priznajem ovaj sud, ki je tako še enkrat vstal od mrtvih. Na drugem koncu planeta pokopani pesnik Thomas Stearns Eliot pa je zamrmral: Očistite zrak! Očistite nebo! Umijte veter! P.S.: Rdeči Revir, kje pa je šala? Jo je odnesel hudič! Zadnji brevir • stran 39
Page 1 and 2: Poštnina plačana pri pošti 1410
Page 3 and 4: Uvodnik Tokrat vas pozdravljamo z v
Page 5 and 6: Inovativna družba Igor Prodan Že
Page 7 and 8: Hitro rast konkurenčnosti lahko do
Page 9 and 10: Vsi dobro vemo, da prihodnosti ni v
Page 11 and 12: Gimnazija Litija Vinko Logaj V pri
Page 13 and 14: Brezposelni! Če se želite vključ
Page 15 and 16: nost pri identifikaciji potreb in e
Page 17 and 18: Medgeneracijsko društvo Upanje Mat
Page 19 and 20: Monografija o Zasavju Tatjana Polan
Page 21 and 22: Slikarji Zasavja Aleksandra Forte I
Page 23 and 24: Nove okoljske pobude Tina Mikuš On
Page 25 and 26: zavarovano območje še bolj pod dr
Page 27 and 28: Za takojšnjo prekinitev dovoza odp
Page 29 and 30: povezovanje elementov dediščine z
Page 31 and 32: Poslanska pisanja Čas hiti Aleš L
Page 33 and 34: omogočiti Klub B, ki bi gostil lju
Page 35 and 36: Filmografija Celovečerni igrani fi
Page 37: Iz obrazložitve nagrade Štilček,

Zasavske srednje šole Okoljevarstvene pobude Monografija o Zasavju

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?