Waldorfske novice - Pomlad 2011

K a z a l o 

Waldorfske novice 

Časopis Waldorfske šole Ljubljana 

pomlad 2011, zaporedna št. 69 

Waldorfska šola Ljubljana 

Streliška 12, 1000 Ljubljana 

Tel: 01 28 222 40, fax: 01 28 222 41 

DŠ: 65714415, TR: 04302-0001018775 

Splet: www.waldorf.si, tajnistvo@waldorf.si 

Izdajatelj: 

PARSIVAL, zavod, Ljubljana 

Kašeljska cesta 150 C, 1260 Ljubljana-Polje 

Tel: 01 549 01 55, mobi: 031 725 909 

DŠ: 94313008, TR: 02031-0254286474 

Splet: www.svitanje.si, revija@svitanje.si 

Uredniški odbor: 

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič, 

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš, 

OE MB Mateja Jobstl 

Sodelavci: 

Manca Košir, David Brierley, Petra Melik, 

Boštjan Štrajhar, Magda Mlekuž, 

Jožica Tramte, Jana Dagarin, Katja Kordiš, 

Karmen Melocco, Sonia Melocco, 

učenci 4. razreda, Zala Pribakovič - 7.b 

OE Maribor: 

Iča Marušič, Josipa Žilić Hozjan, 

učenci Andrej Vindiš, Gabriel Kovačič, 

Luna Bela Kavchich 

OE Radovljica: 

Andreja Palčič 

Fotografije: 

Tinka Pelhan, Petra Melik, Magda Mlekuž, 

Gregor Kovačič Bajt ,dijakinja Ema Ileršič, 

arhiv WŠL, OE MB in OE Radovljica 

Lektoriranje: 

Klemen Lah, Tatjana Kamenšek 

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk, zzigc.net 

Časopis izhaja štirikrat letno 

skupaj z revijo Svitanje. 

Kazalo 2 

Uvodnik 3 

Gostujoče pero 4 

Velika dobra reč 4 

Širimo obzorja 5 

Zakaj je dobro izkusiti vlogo poraženca? 5 

Vpliv umetnosti na razvoj otroka 6 

Vzpostavljanje stika na lutkovni način 7 

Kaj, zakaj in kako delamo 10 

Kapa 10 

Zemlja, jaz ljubim te! 11 

Utrinki 12 

Moj skrivni vrt 12 

Našim devetošolcem 12 

Iz seminarja za waldorfske učitelje 13 

Novice z Norveške 15 

Dogodki 15 

Prvič z dijaki v Grčijo 15 

Ekskurzija v Prekmurje in Zagreb 18 

KWA glasbeni večer 20 

OE Maribor 20 

Živeti Waldorf 20 

Videl/a sem, kako nastaja Zemlja 21 

Kope 22 

Pust na waldorfski šoli v Mariboru 23 

Gorenjski vrtci 23 

O čem žvrgolijo ptički na Gorenjskem 23 

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov 

in knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa 

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem 

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem 

avtorja. 

ISSN 1854-0430 

Revijo sofinancira Ministrstvo za šolstvo in šport 

2 Waldorfske novice, pomlad 2011

U v o d n i k 

Iztok Kordiš 

Dr. Jože Bajzek, zamejski Slovenec, profesor na sociološkem 

inštitutu v Rimu, me vedno navduši. S svojim 

mirnim nastopom, človečnostjo, ki jo izžareva v 

vsakem stavku, jasnimi mislimi, predvsem pa s svojo 

osebnostjo, je prototip Predavatelja - prav je napisano, 

z veliko začetnico. Prvič sem ga poslušal pred dvemi 

leti na srečanju ravnateljev slovenskih osnovnih šol 

na Bledu, letos pa spet pred kakimi desetimi dnevi, 

na istem srečanju, kjer je zgleda stalen gost. Naslov 

njegovega tokratnega predavanja je bil – Sedem korakov 

za boljšo šolo. Govoril pa je o šoli, kot prostoru 

odprtosti za družino, skrbi za drugega, sprejemanju 

vsakega, šoli kot skupnosti radostnega življenja in 

ustvarjanja, prostoru za čudenje in fantazijo, kjer preko 

različnih poti vsak posameznik prihaja do znanja, 

kjer znamo postavljati vprašanja in iskati odgovore, 

kjer učence in dijake pripravljamo na življenje in polno 

sprejemanje odgovornosti sedaj in v prihodnosti. 

Govoril je tudi o festivalu v San Remu. Ime mlajšim 

generacijam verjetno ne pomeni kaj dosti, za starejše 

pa je to pojem festivala, starosta vseh drugih festivalov 

popevk in popevčic, kjer predvsem prevladuje 

blišč, mladost in lepota. Ampak letošnji zmagovalec 

San Rema je daleč od tega. Roberto Vecchioni, upokojeni 

profesor latinščine je zmagal z družbeno angažirano 

lirično skladbo Chiamami Ancora Amore, ki 

govoru o človečnosti, o tem kako v današnjem podivjanem 

času predvsem potrebujemo drug drugega. Ko 

so mu njegovi bivši dijaki čestitali, so zapisali, da sicer 

občudujejo skladbo, ampak, da bolj kot zmago cenijo, 

da je ostal točno tak, kot je bil kot njihov profesor in 

da v pesmi izraža točno to, kar je govoril njim. 

Ta družba res potrebuje spremembe, rabi ljudi, ki 

bodo osebnosti, pošteni do sebe in drugih, moralne 

ljudi, ki bodo jasno izražali svoja stališča in jih v vsakodnevnem 

delu tudi uveljavljali. Vam zveni znano, 

seveda, prav to je cilj in naloga waldorfske šole in če 

pogledamo malo življenje in delo na naši šoli, naše 

učence in dijake, delo učiteljev, sodelovanje staršev, 

lahko mirno rečemo, da smo kar precej korakov k 

boljši šoli že naredili. 

Waldorfske novice, pomlad 2011 3

G o s t u j o č e p e r o 

Manca Košir 

Velika dobra reč 

Naneslo je, da oni dan nista mogla na roditeljski 

sestanek ne mati ne oče, pa sem šla babica 

najljubšega vnuka, strumno sem prikorakala 

v 7. b razred Waldorfske šole k gospe Grobelšek. Oj, kot 

bi prišla v majhno gledališče! Na zadnji steni razstava 

akvarelov mesečine v temnem gozdu, vsaka slika po svoje 

najlepša. Na klopeh dva ogromna narisana plakata na temo 

astronomije, gospa Grobelšek nam pokaže še teleskop, ki so 

ga naredili učenci iz papirja, in neverjetno vesoljsko plovilo 

z merilnimi aparati, ki ga je učenec izdeloval ne vem več 

koliko ur. V razredu imajo rože v loncih in pisane zavese na 

oknih. Ustvarjalno vzdušje, kakršnega ni bilo v nobenem 

drugem razredu, pa sem jih obiskala širom Slovenije že 

okoli sto. 

Tudi roditeljskih sestankov nisem obiskala dosti manj, 

a še nikoli nisem slišala, kar je rekla gospa Grobelšek. Še 

nikoli. Takole je začela sestanek: 'Vaši otroci so čudoviti! 

Ustvarjalni so, občutljivi so, prave umetniške duše. Ne 

tekmujejo med seboj, pač pa vedno pomagajo drug drugemu. 

Zelo so sočutni in dobri. To niso otroci tega časa, vaši 

otroci so bitja prihodnosti!' Razdelila nam je osnutek spričeval, 

da se bomo privadili na to, kar bomo čez čas dobili 

v roke. Nič številk, pač pa opisne ocene vsakega predmeta. 

Spisane v takemle duhu: 'Pri matematiki lepo sodeluje in 

redno opravlja domače naloge. Zelo rad ima geometrijo, ki 

mu v šoli imenitno gre. Malce težav ima še vedno z računanjem 

ulomkom, a jih bo do konca leta odpravil ... .' 

Še nikoli v življenju nisem na roditeljskem sestanku slišala 

učitelja/učiteljice, ki bi nam govoril/a o knjigi, ki jo zdaj 

berejo učenci, pred tem pa so jo prebrali učitelji v zbornici 

in se o njej veliko pogovarjali. Naslov knjige Skrivni vrt. 

'To je čudovita knjiga. Eden od junakov je star dvanajst let 

in druga dva malo manj. Vsi so v enakem obdobju, kot so 

zdaj vaši otroci. Za njimi je obdobje rasti fizičnega telesa, 

tudi eterično telo se jim je že oblikovalo, zdaj so v obdobju 

oblikovanja duše, zato sem jim dala brati knjigo, ki govori 

o tem,' je pripovedovala gospa Grobelšek. Obraz ji je žarel, 

z rokami je risala po zraku, objemala svoje učence in nas, 

ki imamo otroke v tej občutljivi dobi, ko se zapirajo sami 

vase, a mi jim moramo omogočiti, da se soočijo tudi s svetom, 

da se ne bodo preveč zaprli. 'Vi ste gotovo prebrali 

knjigo?' me je pogledala spod očal gospa Grobelšek. Rahlo 

sem zardela, rekla, da sem film seveda gledala, knjige 

pa nisem brala. 'Ampak jo bom prebrala nemudoma,' sem 

obljubila učiteljici in sama sebi. 

Naslednji dan pohitim v knjižnico in dobim zadnji izvod 

Skrivnega vrta. Opravim dnevne delovne dolžnosti in 

zvečer ležem v bralni stol. Da malce preletim knjigo in se 

informiram o njej, kot se temu reče. Ampak v knjigo dobesedno 

padem, dvestošestnajst strani drobnega tiska preberem 

tisto noč na dih; izstopim iz tega časa in prostora 

in se preselim v brezčasje vrtov stare graščine v Angliji. 

Knjiga me gane; sodoživljam bolečine deklice Marije, ki so 

jo sem pripeljali iz Indije, siroto brez staršev, umrlih za 

kolero, a tudi ko sta živela, ni bila z njima, njena mati, 

znana lepotica, jo je oddala strežnicam, naj jo držijo čim 

dlje od nje, da je ne bi motil njen jok ali kakšna njena 

potreba, njo, ki je živela za bleščeče zabave in življenje na 

veliki nogi. Tudi njen bratranec Colin živi ob negovalki in 

strežnici. Mama je umrla na porodu, oče je hudo bolnega 

dečka zavrgel, misleč, da bo itak kmalu umrl, tak bolehen 

otročiček, in najbrž mu bo pred tem zrasla grba, kakršno 

ima sam ... Oba otroka sta razvajena, sitna, jeznorita in 

silno sebična. Ni čudno, saj nista bila nikoli ljubljena, zato 

tudi ona dva ne znata ljubiti. 

Dokler ... Dokler z Marijo star namrgoden vrtnar in služabnica 

s kmetov ne govorita odkrito, s preprosto, a jasno 

govorico, ter ji v ogledalu svojih oči pokažeta, kako zoprna 

je. Ji prvikrat, razvajenki, postavita meje. Ji povesta, da 

se nimata časa ukvarjati z njo, naj gre na vrt in se nauči 

igrati sama, kot se igrajo drugi otroci tod naokoli. Da nima 

igrač? Saj jih ne potrebuje, otroci se lahko ves dan igrajo s 

kakšno vejo ali pa kamenjem, in si zamišljajo najrazličnejše 

igrače iz njih. Marija najprej raziskuje vrtove in najde 

ključ od skrivnega vrta, ki ga je gospodar zaklenil ob smrti 

ljubljene žene, njen najljubši vrt, in zakopal ključ v zemljo. 

Potem raziskuje še graščino in odkrije sobo s skritim 

Colinom. Ko ima deček enega od svojih značilnih histeričnih 

napadov, Marija zakriči nanj, naje se neha smiliti 

sam sebi in preneha moriti vse okoli sebe. Nihče s tem 

na smrt preplašenim zaprtim otrokom še ni tako govoril. 

Resničnost pogumne Marije ga osvobodi strahu in urokov 

okolice; začne se velika dogodivščina osvoboditve od bolečinskih 

vzorcev in duševna rast. 

V knjigi nastopata dva pomembna svetilnika. Deček 

Dickon iz kajžarske družine z materjo samohranilko in 

dvanajstimi otroki, ki zna govoriti z živalmi, pozna rastline 

tako dobro, da mu vse bujno zraste, kar poseje, in takoj 

osvoji srce slehernega človeka. Tudi Marijino in Colinovo. 

In njegova zlata mama, ki je duhovna učiteljica, nosilka 


Š i r i m o o b z o r j a 

mag. Boštjan Štrajhar 

Zakaj je dobro 

izkusiti tudi vlogo 

poraženca? 

Trimesečni Nik je ležal v svoji posteljici in 

neutolažljivo jokal. Mogoče je bil lačen, mogoče 

ga je zvijalo v trebuhu in je želel podreti kupček, 

verjetno pa si je želel ljubečega toplega objema mame ali 

očeta. Šele po dolgih minutah pride do Nika mama in mu z 

ravnodušnim glasom reče: 'Kar navadi se, v življenju ne boš 

vsega takoj dobil!' in odide iz sobe. 

modrosti in dobrote. Pisateljica Frances Hodgson Burnett 

s tako ljubeznijo opisuje oba lika, da grem brž na internet 

in vidim: 1849 leta v Angliji rojena pisateljica iz družine s 

petimi otroki zgodaj izgubi očeta, z materjo se naselijo v 

Ameriki na majhni kmetiji in tam srečno živijo od dela svojih 

rok. Je avtorica črpala iz resničnega življenja, morda je 

v Dickonu upodobila ljubljenega brata, literarna mati pa 

najbrž govori stavke njene lastne? 

Knjiga ima veliko pomembnih sporočil. O tem, kaj otroci 

resnično potrebujejo. Poleg starševske ljubezni tudi nekaj, 

za kar bodo skrbeli, za kar bodo odgovorni. Zato vrt. In 

zato v waldorfski šoli vrtiček, za katerega vsako leto skrbi 

en razred, in lonci z rožami v razredih! Že pred stopetdesetimi 

leti so vedeli za moč misli, ki nas bistveno oblikuje. Če 

bi mislili in govorili prave besede – prijazne, lepe besede, 

bi delovala čarovnija! Kot ve ozdravljeni Colin: 'Stvari se 

učiš tako, da jih nenehno ponavljaš in premišljuješ o njih, 

dokler se ti za vedno ne vpišejo v spomin, in s čarovnijo je 

isto. Če jo boš vztrajno klical k sebi in prosil za pomoč, bo 

postala del tebe in bo pri tebi tudi ostala in ti pomagala.' 

Skrivni vrt je oda upanja in zaupanja, da vse raste v svetlobo. 

Colin misli, da delujejo čarovne sile. Modra mama 

pa pravi: 'Pravzaprav sama temu ne rečem tako, ampak 

kaj pa so važna imena? Tebe je pozdravil ista sila, ki sili 

semenje kliti in sonce sijati, in ta sila je dobra reč ... In 

nič ji ni mar, kako ji rečemo ... Ne, ta velika dobra reč 

se ne meni za to, bogme da ne. Rajši poraja nove in nove 

svetove – na milijone takšnih, kot je naš. Nikdar nikoli ne 

nehaj verjeti v to veliko dobro reč in ne pozabi, da je je ves 

svet poln.' 

Nikdar in nikoli ne nehaj verjeti v to veliko dobro reč ni le 

sporočilo čarne knjige, temveč ljubezen gospe Grobelšek, 

ki jo sadi v svoje učence in nam jo je na tistem roditeljskem 

sestanku srčno demonstrirala. Kakšno šolo hočemo? 

Šolo s prav takimi učitelji!. Ki iz njih žari tista dobra 

velika reč. 

Čez štiri leta na božično jutro je Nik z nestrpnostjo in 

iskricami v očeh odpiral božična darila. 

'Le kaj mi je prinesel Božiček?' se je glasno spraševal. 

Oče stopi do njega in mu reče: 'Božiček ne obstaja, jaz 

sem šel kupiti darila v trgovino in jih dal pod smreko'. 

Zgodba je izmišljena in upam, da se v realnem življenju 

kaj takega ne more zgoditi, pa čeprav sta oče in 

mama otroku govorila resnico. Božična darila res kupujemo 

starši in res je, da v življenju redko dobimo 

takoj in vse, kar želimo. 

V realnem vsakdanjem življenju se starši na otroški 

jok instinktivno odzovemo, dojenčka podojimo in ga stisnemo 

k sebi. Skrbno negujemo tudi mit o Miklavžu in 

drugih pravljičnih bitjih. Vemo namreč, da pravljičen, 

čaroben svet, v katerem vedno zmaga dobro, v katerem 

živijo palčki, vile, Božički, Miklavži in druga pravljična 

bitja, otroku izgrajujejo zdrav temelj, ki mu v dobi odraslosti 

služi za premagovanje življenjskih izzivov. Takšno 

otroštvo otroku vliva življenjskih moči in pomaga 

pri ustvarjanju zdrave samopodobe. Pri izgradnji tega 

pa veliko vlogo odigra tudi neuspeh, s katerim se otroci 

srečujejo, če se ta ne pojavlja v preveliki meri v tistem 

obdobju otrokovega življenja, ko nanj še ni pripravljen. 

Če boste otrokom pustili verovati v pravljičen svet, 

bodo v Miklavža in pravljična bitja verjeli vse tja do devetega, 

desetega leta starosti. Načeloma bodo v četrtem 

ali petem razredu vsi spremenili pogled na svet ali pa v 

Miklavža začeli močno dvomiti. V četrtem razredu me 

je tako neka deklica na začetku leta vprašala, ali verjamem 

v Miklavža. Izognil sem se odgovoru in jo vprašal, 

kaj ona misli o tem. 'Bolje je verjeti, ker drugače ti nič 

ne prinese' je odgovorila. Deklica se je na začetku petega 

razreda čudila, kako je mogoče, da je v Miklavža 

sploh kdaj verjela. 



Marina Nuvak 

Vpliv umetnosti na 

razvoj otroka 

Iz seminarja za waldorfske 

učitelje/vzgojitelje 

V 

času od 1. do 3. aprila je v prostorih Waldorfske 

šole Ljubljana spet potekal eden od mnogih 

sklopov v okvirju seminarja za waldorfske 

učitelje in vzgojitelje. Tokratni vikend je bil posvečen 

predvsem umetnosti. V uvodnem nagovoru je g. David 

Brierley slušateljem govoril o pomenu umetnosti v 

pedagoškem procesu. 

Najprej je povedal, da je v Avstraliji profesor Brien 

Coldwell izvedel raziskavo, katere rezultate je nato pod 

naslovom Učni načrt, ki vključuje umetnost, lahko razplamti 

učenčevo doživljanje v šoli, predstavil gospod 

Peter Garrett, avstralski minister za šolstvo in vzgojo 

predšolskih otrok ter mladostnikov. 

V petem razredu pa se zgodi še nekaj zelo značilnega. 

Učenci začnejo učitelja vikati. Starši waldorfskih otrok 

veste, da učenci učitelja tikajo od prvega šolskega dne 

dalje. Po obdobju močnejše izgradnje jaza, pa otroci 

začnejo učitelje vikati, ne da bi starši ali učitelji od njih 

to posebej zahtevali. 

To je pomembna raziskava, ki razkriva, da lahko umetnost 

pomembno vpliva na izboljšanje prisotnosti pri 

pouku, akademske dosežke in dobro počutje učencev 

ter dijakov. Dokument se imenuje Premoščanje prepada 

v dosežkih v šoli s pomočjo umetnosti. Pokazalo se 

je, da imajo šole z veliko umetniškimi predmeti 65 % 

manjšo odsotnost. 

Oba opisana primera nam nazorno pokažeta na notranjo 

spremembo, ki jo otrok doživi po devetem letu 

starosti. Tudi učitelje in starše otrok v tem obdobju 

doživlja drugače, ločeno od sebe. Opazi vse pomanjkljivosti, 

ki jih prej ni zaznal. Avtoriteta je otrokom vprašljiva, 

svet postane krivičen, starši pa se čudijo, kako 

je mogoče, da so se njihovi otroci tako zelo spremenili. 

Če se je prej otrok učil iz ljubezni do učitelja, se sedaj 

začnejo prebujati sile jaza. Ta jaz, ego, pa je treba vzgojiti, 

kultivirati in del tega procesa je tudi srečevanje z 

vlogo poraženca. 

V tem in po tem obdobju se mora otrok soočiti tudi z 

vlogo poraženca, saj se bo edino na takšen način jaz, 

ki ga je prej gradil pravljični svet, okrepil in kultiviral. 

Ego, ki se ne bi nikoli srečal z novo resnico - realnostjo, 

s tem, da nekaj ni najbolje narejeno, bi se kot odrasel 

le stežka lotil stvari, za katero že od samega začetka ne 

bi bilo jasno, da bo tudi uspela. 

Resnica je tako za otroke v različnih razvojnih obdobjih 

različna. Ko je rekel Goethe: 'Kar da plod, v tem je 

resnica.' 



Raziskava kaže, da: 

- imajo učenci občutno višje ocene pri akademskih 

predmetih (jezik, matematika, fizika, tehnologija, 

sociologija) 

- dosežejo boljše rezultate pri branju in opismenjevanju 

- imajo višjo stopnjo prisotnosti pri pouku 

- na lestvici socialne emocionalnosti so na vrhu – 

to je pokazatelj prožnosti, pozitivnih socialnih veščin, 

pozitivne delovne morale 

V Avstraliji so si zadali petletni načrt, da pri njih uvedejo 

take, umetniško bogate šole. 

Gospod Brierley je za konec povedal še anekdoto iz 

Rusije: pri poročilih dne 10.11.2010 so poročali, da 

je ministrski predsednik Vladimir Putin obiskal waldorfsko 

šolo v Moskvi, kamor je prišel podelit nagrado 

učitelja leta 2010 (dobil jo je dobil waldorfski učitelj). 

Povedali so mu, da je to šola, kjer se učenci učijo misliti 

in ustvarjati. Ministrski predsednik Putin si je ogledal 

otroke pri modeliranju, konstruiranju in ustvarjanju. 

Tudi sam je poskušal zaigrati na star tradicionalen instrument, 

ki so ga izdelali na šoli. Putin se je moral ob 

prihodu rokovati z vsemi učenci, kajti takšen je običaj 

na waldorfski šoli. Putin je prisostvoval pri njegovem 

pouku in kasneje v intervjuju povedal: 'Želim si, da bi 

se tudi sam učil matematike na tak način'. Na vprašanje 

reporterja, na kakšen način, je odgovoril: 'Na umetniški 

način.' 

Slušatelji našega izobraževanja so potem vikend preživeli 

ustvarjalno: slikali so pod vodstvom dveh slikarjev, 

dolgoletnih waldorfskih učiteljev slikanja iz Osla, 

gospe Mali Roald in gospoda Daga Aslaksurda. 

dipl. vzg. Petra Melik 

Iz diplomske naloge 

Vzpostavljanje stika 

z majhnim otrokom 

na lutkovni način 

Samovzgoja 

Za majhne otroke je vrtčevska skupina nov harmonični 

krog, v katerem se lahko drug od drugega veliko naučijo. 

Del tega kroga smo vzgojiteljice. Vzgojiteljica je neke 

vrste mama, ki z otroki, poleg dnevnih gospodinjskih dejavnosti 

(predvsem v waldorfskem vrtcu), izvaja še aktivnosti, 

ki jih niso navajeni od doma. Tako se v vrtcu otroci 

družijo v rajanju, prstnih igrah, lutkovnih igrah, igrah v 

krogu, pri petju novih pesmi, slikanju itd. 

Razumeti bistvo in nalogo današnjih vrtcev je osnova 

za razumevanje vlog in nalog modernih vzgojiteljic. Kot 

vzgojiteljica spremljam otroka pri njegovem razvoju ter 

mu pomagam ob njegovi rasti, v želji, da navkljub preprekam 

postane zdrav, vitalen in zadovoljen človek. 

Koliko lahko kot vzgojiteljica pri tem razvoju pripomorem, 

je zelo odvisno od več dejavnikov: 

- katere darove prinesem s seboj po naravi, 

- kako in s koliko ljubezni sem bila sama vzgojena, 

- koliko ljubezni in naklonjenosti dam otrokom v tem 

poklicu, 

- kako daleč sem sposobna šolati sama sebe in se 

razvijati. 

Prvih dveh vsebin ne morem več spreminjati, zadnji 

dve pa sta področji, na kateri lahko vplivam. Ljubezen 

in naklonjenost v tretji točki sta odvisni od upoštevanja 

pomembnosti svojega poklica. To spreminjanje raste z 

mojo pripravljenostjo za opazovanje in učenje, z notranjo 

rastjo in transformacijo. 

Zato je zame zavestna samovzgoja nujen pogoj, če želim 

v svojem poklicu uspeti. Kje v svetu se nahajam? V 

kakšni situaciji se nahaja otrok? Kakšne naloge čakajo 

otroke v današnjem svetu? Ali razumem, kaj se dogaja 

znotraj otroka? Samo ko poskušam s srcem razumeti 

te stvari, sem mogoče sposobna delovati ustrezno in v 

skladu z otrokovo potrebo. 

Današnji čas od mene zahteva, da se skozi samovzgojo 

naučim razumevati otrokovo bistvo, zakone narave in 

razvoj človeka ter biti tako zmožna nuditi otroku zadovoljno, 

zanimivo, spodbujajoče in smiselno okolje. 


Poskušam delati majhne korake na poti samovzgoje. 

Zaključek izobraževanja je šele začetek na moji poti, 

polni učnih ur. Vedno je nekaj, česar se lahko naučim, 

izboljšam ali poglobim. V tem trenutku si želim prstne 

in lutkovne igre obogatiti na umetniški in domišljijski 

ravni, se z otroki povezati v 'pogovoru' z lutko. Želim 

si, da bi igre v otrocih, s katerimi delam, prebudile radovednost, 

povzročile njihovo presenečanje, dokler ne 

prično skupaj z menoj igrivo premikati svojih prstkov, 

rok in ustnic. Želim si, da bi prepoznala zaklad neverbalne 

komunikacije, ki je majhnemu otroku primarna. 

Otroku je takšna komunikacija osnova za izražanje in 

posredovanje čustev. 

Pri izražanju gest v prstnih igrah mi zelo pomaga vsakodnevno 

pazljivo opazovanje. Opazujem rožo, ki počasi 

raste in se na koncu razpre, opazujem lahkotnost in 

pogum ptic, ki letijo. Opazujem delovanje vetra. Opazujem 

geste, ki jih ljudje uporabljajo ob različnih prilikah. 

Spominjam se svoje matere pri peki kruha ter 

očeta ob delu na vrtu. 

Povezanost s takšnimi procesi mi pomaga pri oživljanju 

lastne domišljije. Tako šolam lastne zmožnosti 

zaznavanja in komuniciranja ter najdem geste, ki 

otrokom nudijo vpogled v bistvo njihovega živahnega 

okolja. Lutka, s pomočjo katere komuniciram, uporablja 

preprost sistem znakov, katerega otrok z lahkoto 

prepozna. Ob tem poskušam biti sama zelo fleksibilna 

in se pripravljena umakniti od lastnih predstav, ki bi 

me lahko pri tem ovirale. Takrat se mi pokažejo nove 

oblike in nove poti komunikacije z otroki. 

Zapisi iz prakse 

CILJI: 

- uživanje in zabavanje ob rimah, besednih in glasovnih 

igrah ter prepoznavanje in doživljanje ritma 

z gibanjem lastnega telesa, 

- spodbujanje radovednosti in komunikacije preko 

dotika in govora ter uživanje ugodja in zadovoljstva 

ob tem, 

- uporaba in omogočanje izražanja s kretnjami in 

gibi, 

- spodbujanje, doživljanje, izražanje in razvijanje 

domišljije. 

DEJAVNOSTI: 

Otrok: 

- se z vzgojiteljico igra prstne igre: 'Miška kaško kuhala, 

Ta pravi pijmo ... ', 

- preko uporabe prstnih iger giblje svoje prste in 

celo dlan, boža, s trkanjem prstov oponaša ropot 

kapljic, posnema padanje dežja, valovanje morja 

ali vetra: 'Dežek pada, Boža boža ... ', 

- se z vzgojiteljico igra igre stika in Bibarije: 'Biba 

leze, Nagajiva Biba ... ', 

- s pomočjo vzgojiteljice izvaja preproste besedne, 

ritmične in gibalne igre: 'Medved stopa, Jezdec ... 

'. 

Evalvacija 

Otrokom sem predstavila prstne igre. Sprva sem jim 

besedilo prstne igre le povedala in počakala na njihovo 

pozornost. Otroci so me poslušali, vendar pokazali še 

večje zanimanje, ko sem igrico animirala s svojimi prsti. 

Moji prsti so jim bili zelo zanimivi in z roko so hoteli 

moj prst, ki je predstavljal miško ali Bibo, ujeti. Šele po 

nekaj ponovitvah so postali pozorni in so budno opazovali, 

kaj se s prsti dogaja. Zanimiv jim je postal tudi 

govor ob igri. Ker sem vedno znova ponavljala gibe in 

Miš 

Miš iz luknje prihiti, 

slasten sir ji že diši ! 

Pleza, gloda, se povzpenja 

in do sira se pridrenja. 

A če mačko zasledi, 

hitro v luknjico zbeži. 

V luknji varna je pred mačko, 

njeno grabežljivo tačko. 

In pred ostrimi zobmi, 

miška ve, kdaj naj zbeži. 

Rok Vidmar, 4.r 

Miš 

Miš iz luknje kuka, 

zagleda slasten sir. 

O, kako lepo diši, 

se slina ji cedi. 

Miš pogleda desno – nič, 

miš pogleda levo – nič. 

Pogleda iz luknjice. Ojej ! 

Že je mačka šavsnila po njej. 

To je konec pesmice 

in z njo seveda miške te. 

Jan Rozman , 4.r 


esedilo so, po večih ponovitvah prstne igre, s svojim 

pogledom že spremljali kretnje mojih prstov. 

Čeprav je bila njihova koncentracija trenutna, včasih 

le nekaj sekundna, se je tako usmerila na kretnje mojih 

rok in bila sem je zelo vesela. Koncentracijo med 

otrokom in menoj sem občutila kot zavestno komunikacijo. 

Opazila sem, da je bila otrokom ta komunikacija 

prijetna, saj se je to odražalo na njihovih zaupljivih 

izrazih in umirjeni drži telesa. Nekateri otroci so bili na 

začetku še nekoliko plahi, kasneje pa so se v okrilju 

animacije živahnih, dinamičnih in razposajenih prstov 

vživeli v igro. Igra je delovala neprisiljeno in sproščeno. 

Preko prstnih iger so se otroci pričeli drug do drugega 

drugače obnašati. Kretnje otrok so postale mehkejše, 

pozornejše. Stiki med otroki so postali nežnejši. Otrok 

je na primer vrstnika pobožal po glavi ali po roki, ga pogledal 

v oči in mu kaj spodbudnega 'povedal'. Opazila 

sem, da so v medsebojnih stikih uporabljali kretnje iz 

iger in jih namenili svojemu prijateljčku, ki se je mogoče 

znašel v stiski ob izgubi igračke ali nekomu, ki 

ga je bilo potrebno skupaj z vzgojiteljico, po nerodnem 

padcu, potolažiti. 

Otroci so se pričeli vse bolj vidno zavedati drugih 

otrok v igralnici. Skupna igra s prijatelji je postopoma 

postajala samoumevna. Nekateri otroci so si že celo iskali 

določenega partnerja za igro. Otrok je željo po igri 

z drugim nakazal tako, da je prijatelju prinesel igračko, 

lutko ali pa mu je v kuharskem kotičku kaj 'skuhal'. 

V igrah stika in Bibarijah so otroci izredno uživali. 

Budno so spremljali gibe rok in poslušali, kaj 'Biba' 

ob tem 'pripoveduje'. Napetost je 'odtekla' iz njihovih 

telesc in čutila sem otrokovo telesno sproščenost. 

Otrok se mi je na primer skril za hrbet in me s svojimi 

malimi ročicami objel. Ali pa zlezel pod most, ki sem ga 

naredila s svojim telesom. Premikala sem se na različne 

načine in s telesom oblikovala izmišljene like. Otroci 

so živahno sodelovali. Nekateri so bili bolj zadržani in 

so svoje veselje nakazali samo z nežnim dotikom. Drugi 

pa so plezali, se živahno prekopicevali, se prevalili na 

bok, lezli po trebuhu, dvignili roko ali nogo itd. V očeh 

se jim je zrcalilo navdušenje nad novo odkritimi zmožnostmi. 

 

JEZDEC 

(Voglar, 1980, str. 46b) 

Oj, ta jezdec, ta pa ta, 

zleze kar na konja dva! 

Ju priganja: 'Hija-ji, 

meni se mudi, mudi!' 

Klopa, klopa, klopa, klop, 

konja ženeta v galop. 

Potlej hop! Čez vodo skok! 

Jezdec pa v vodo, cmok! 

Literatura: 

- Ellersiek, W. (2005): Wer schleicht heran mit leiser Tatz? 1. Aufl., Stuttgart. 

Verlag Freies Geistesleben. 

- Ellersiek, W. (2004): Die tanzende, spielende Hand. 1. Aufl., Stuttgart. Verlag 

Freies Geistesleben. 

- Ellersiek, W. (2001): Berührungs- und Handgestenspiele. 1. Aufl., Stuttgart. 

Verlag Freies Geistesleben. 

- Thomson, J. B. (1995): Naravno otroštvo. Radovljica. Didakta. 

- Voglar, M. (1980b): Kako približamo otrokom glasbo. Ljubljana. DDU Univerzum. 

Konjiček 

Konjiček bel 

je šel v hlev, 

je vodo pil 

in se odpočil. 

Konjiček rjav 

je po polju skakljal, 

metulje podil 

In sončne žarke lovil. 

Izdelki učencev 

4. razreda 

Hobotnica 

V morski plitvini 

čudna žival živi . 

Jo osem lovk krasi 

Glava velika je 

Konjiček črn 

je dirjal čez drn in strm, 

kot veder hitro se podi 

vse do noči. 

Lina Radilovič, 4.r 

Črnilo spusti, 

da kaj ulovi ali zbeži. 

Takrat, ko se razjezi 

črnilo spusti. 

Katja Novak, 4.r 

Konj 

Dobil sem konjička dva, 

že avto prehitela sta. 

Zajahala sem prvega in drugega 

in kot veter jezdila. 

Ko njima jabolka razdelim, 

se in razveselita 

in radostno poskočita. 

Zala Haller Pereira, 4.r 

Človek 

Glava in srce telesu govore 

kaj naj počne. 

Kdaj je prijazen in kdaj ne 

sam odloči se. 

Žile ko t ceste telo oskrbe, 

da nam bo lepo, 

za telo skrbeti moramo. 

Tesa Štihec, 4.r 


K a j , z a k a j i n k a k o d e l a m o 

Kapa 

Nič se ne zgodi, če ne uporabiš rok 

in se lotiš dela. 

Magda Mlekuž 

Headwig Hancke 

Kako samoumevno nam je kupiti v današnjih 

časih kapo za res nizko ceno. Toda, kako cenjena 

je kapa, ki jo spleteš sam, vedo le nekateri 

četrtošolci in ti je ne bi prodali za noben denar. Nekaterim 

je kljub lepo narejenemu izdelku še vedno bolj pri srcu 

kupljena, saj je njena popolnost večja. To nam kaže na njihov 

natančni melanholični temperament, toda ... Večina je bila 

nad svojim izdelkom tako navdušena , da so jo nosili celo pri 

pouku, in to cele tri tedne. Razločno je bilo čutiti v razredu 

ponos in samozavest, da so to zmogli. Kapa je le cilj, vmes pa 

se je dogajalo marsikaj ... 

Ročna dela predstavljajo pomemben element v waldorfskem 

izobraževanju. Ročne spretnosti so del izobraževanja, 

prav tako kot intelektualni in čustveni razvoj 

učencev. Le takšen pristop omogoča uravnotežen razvoj 

in nato celovito osebnost.V današnjem času je razvoj intelekta 

res neverjeten, toda da misli, ideje dobijo obliko, 

in s tem uporabno vrednost in da zaživijo, je potrebna 

volja. Ročna dela so predmet, ki budi voljo. Volja je daleč 

bolj speča od čutenja in mišljenja. Volja pa je povezana 

z razmišljanjem. Tudi z ročnimi deli želimo vplivati na 

to, da postane razmišljanje jasno in polno domišljije.Pri 

pouku jih skozi paleto barv in spretnosti rok vodimo od 

igre do domišljijskega razmišljanja, ki se pojavi pozneje, 

ko odrastejo. 

Pri ročnih delih se učimo rokovanja z različnimi orodji, 

pri tem budimo naše roke. Te so enkraten in čudovit inštrument, 

ki prinašajo pomembne in daljnosežne izkušnje. 

Ročna dela omogočajo, da se otrok zave svojih rok 

in njihovih darov. Ker se danes veliko storitev opravlja 

izven doma, se tako manjša možnost za razvoj delovnih 

navad, fine motorike rok in razvijanje občutka pripadnosti 

družini skozi mala opravljena dela za družino. 

Prebujene roke in razvijanje vloge vsakega izmed prstov 

skozi igro in delo so dobra priprava roke za pisanje. 

Ko smo se v epohi Človek in žival postavili v različna 

občutja, smo ugotovili, da bi zelo pogrešali naše oči, 

naša ušesa in tudi roke. Roke niso le čudovito orodje, 

so tudi inštrument občutljivosti in različnih spretnosti 

in vse to 'nevede' učenci razvijajo skozi ročna dela. Slepi 

spoznavajo svet predvsem skozi roke, a velika večina se 

nas ne zaveda znanja, ki smo si ga in si ga pridobivamo, 

kadar z občutkom uporabljamo roke. Seveda pri tem vsa 

ta vaja in delo vplivata na razvoj možganov. 

Pri pletenju volja usmerja gibe rok, pri čemer je vsaka 

nadaljnja pentlja povezana s prejšnjo. Pri tem je enak 

vpliv na razvoj mišljenja, saj naj bi bila vsaka nadaljnja 

misel povezana s prejšnjo oziroma koraki med seboj 

notranje povezani. Tako ne vadimo le spretnosti in 

prožnosti naših prstov in rok temveč vplivamo tudi na 

prožnost misli. Ko razvijamo praktično inteligenco rok, 

hkrati razvijamo tudi zdravo mišljenje. 

Vsako zaključeno delo ima svoj cilj, praktično vrednost, 

neobčutljivim očem prikriti procesi, ki se hkrati 

odvijajo v mladem človeku, pa dolgoročne vplive. Ročna 

dela imajo pomembno mesto v duhovnem razvoju otrok. 

V času, ko nastaja njihovo eterično telo, kjer domujejo 

navade, so krasna dejavnost za rast in razvoj le-teh. 

Sedaj pa kape na glavo in veselo v lep zimski dan. 

Občutja učencev skozi celoten proces pletenja so bila 

zelo raznolika. Ko bi videli solzne oči nekaterih fantov in 

njihove zakrčene prstke v prvem razredu, nikakor ne bi 

verjeli, kakšni spretni mojstri bodo postali. Pa ne samo 

to, znajo biti tudi zelo urni in natančni . Lahko bi rekla, 

da s svojo vztrajnostjo pri delu in izdelavi njihov izdelki 

že stopijo ob bok nekaterim veščim puncam. Le poglejte 

njihove kape! 

Delo je človeku lastna dejavnost. S svojim delom lahko 

človek vpliva na razvoj svoje osebnosti. Druga dela se od 

človeka ločijo in gredo v svet. So dela, ki nas pogosto ne 

veselijo in ne zadovoljujejo, vendar z njimi polagamo temelje 

prihodnosti. Če zmoremo spremeniti odnos do nepotrebnih 

del, če uspemo premagati pomanjkanje zanimanja 

za takšna dela, gradimo temelje naše bodočnosti. 


K a j , z a k a j i n k a k o d e l a m o 

Jožica Tramte 

Zemlja, jaz ljubim te! 

V 

torek, 

5., in sredo, 6. aprila, smo se tretješolci 

odpeljali na kmetijo gospe Mete Vrhunc na 

Vrzdenec pri Horjulu. 

Naša velika skrb v letošnjem letu je bila posejati žito, 

iz katerega bomo v jeseni spekli svoj kruh. Lanska jesen 

nam je podarila preveč moče, zato smo morali na 

ugodno vreme in primerne dneve iz setvenega koledarja 

počakati. Kdor čaka, dočaka, pravijo. Dobrodošlico sta 

nam najprej izrekla domača psa, ki sta nas privedla do 

domačije. Idilična dolina, še nekoliko zavita v jutranje 

prebujanje narave, je obetala prijetno sobivanje. Gospa 

Vrhunc nas je prijazno povabila, da ji priskočimo 

na pomoč pri hranjenju koz, kozjih mladičev in kokoši. 

Zamenjati je bilo potrebno vodo, nametati seno v jasli, 

zružiti koruzo, pogledati, kako je z ovcami v ogradi na 

pašniku. Po krepki malici nas je prvi dan čakalo odstranjevanje 

plevela z njive. Vsak se je dokazal s svojim 

orodjem, hkrati pa priskočil na pomoč še ostalim. Spoznali 

smo novo orodje, imenovano lastovičji rep. Z njim 

se odstranijo korenine rastlin iz zemlje in naredijo globoke 

brazde. Na očiščeno njivo smo navozili kompost, 

katerega smo poprej presejali čez mrežo. Vozniki samokolnic 

so se urili v previdnosti in moči. Srečanje smo 

zaključili s pesmijo in zahvalo zemlji, ki nas je sprejela. 

Naslednji dan smo po jutranjih opravkih pri živalih in 

malici krepko poprijeli za delo. Pravzaprav vrvi. Po rahlem 

pršenju s preparatom gnoja iz roga smo, s pomočjo 

gospoda Marka, zapregli plug, ki ga običajno vlečeta 

konj ali vol. Tu pa je bilo potrebno zapreči vsaj šest 

učencev, da so se delale lepe brazde. Za vrvi so vlekli 

na vso moč in kmalu ugotovili, kako težko, naporno 

delo je potrebno opraviti, da je zemlja pripravljena na 

našo prošnjo. Po oranju nas je čakalo še brananje z 

brano, ki jo je prav tako s pomočjo vrvi premikal kar 

cel razredni privez. Sejanje jarega ječmena je bilo nato 

sveto, tiho opravilo, saj so bile roke utrujene, srce pa 

v velikem pričakovanju starodavne geste vseh, ki so 

kdajkoli sejali. Posejana zrna je bilo potrebno še pokriti. 

Brana se je vzdolž njive še nekajkrat premaknila na 

naš 'horuk', saj so moči kar vidno pojenjale. Za nami je 

bilo veliko delo, ki se je sklenilo s pesmijo in zahvalo. 

Mnogi so po tem med vse nas podelili še svoje barvite 

notranje slike, ki jim jih je poslala mati Zemlja. 

Preživeli smo dva čudovita, sončna dneva in bili gostje 

gospe Vrhunc, ki nam je s svojim znanjem in zgledom 

podarila še več ljubezni do zemlje, živali in vsega okoli 

nas. Zato ji velja posebna zahvala, saj bo naše pričakovanje 

žetve čutila sleherni dan! 


U t r i n k i 

Zala Pribakovič, 7.b 

Moj skrivni vrt 

Jana Dagarin, razredničarka 

Našim devetošolcem 

Tam, kjer je Soča, najčistejša, najgloblja in 

najmirnejša, stoji vrt. Moj vrt, skriven za 

nekatere. Vrt ni obdan z zidom ali žičnato 

ograjo. Vanj lahko vstopi, kdor si želi in se je pripravljen 

potopiti v divjo naravo. 

Na bregu, na pesku leži polno kamnov in kamenčkov, ki 

so gladki, saj jih je reka skozi čas zaoblila in zgladila. V senci 

bukev in drugih dreves se po plavanju in skakanju s skal 

v vodo in čofotanju prileže počitek. Tu so žuželke, rože 

in živali naši prijatelji. Marjetice ti rastejo na dosegu roke. 

Pripravne so za spletanje venčkov. Zelena barva Soče te 

uspava. Na toplem, mehkem pesku je prijetno spati. 

Višje na bregu je Gaj iglavcev. Smreke, borovci in macesni 

tu prepletajo svoje korenine, tla pa so posuta s tisočerimi 

iglicami. Te prijetno bodejo. Smola je tu čista, tu ni bolezni. 

Umazanijo spere reka. Prav tako tudi skrbi, žalost, 

preobremenjenost ... 

Tu se človek popolnoma spremeni. Začne se zlivati z naravo, 

jo čutiti. Ponavadi te dobrine prelije tudi na druge. 

Hrano tu prinesejo taborniki z bližnje jase. V Gaju iglavcev 

so obedi. Mize iz kolov in desk, majave klopce, dišeče 

enolončnice ... vse to je doma v mojem skrivnem vrtu. 

Želim si, da bi veliko ljudi zašlo v moj vrt, se spremenilo 

in ga obdržalo takšnega, kot je. 

Je res? Seveda, april je že tu, še malo in na koledarju bo 

maj in spet malo ... Ah, tako hitro bo konec šolskega 

leta. 

April? Smo res že v aprilu? Ali ni bil ravnokar tu avgust in 

pripravljanje razreda. Zvedeli ste, da boste dobili novo razredničarko. 

Pa september s torto ob prvem šolskem dnevu 

ter naša šola v naravi z jadranjem, kolesarjenjem in plavanjem 

ter spoznavanjem primorskega sveta? Se spomnite, 

kako se je Gal zvrnil v solno gredico v Sečoveljskih solinah 

in je prilezel ven ves črn od zdravilnega blata? 

Tako se je začela naša skupna pot, Alina, Maša, Žan, Ira, 

Sara, David, Kaja, Luka, Anamarija, Peter, Vanja, Leja, 

Severin, Rok, Vid, Janaki, Gal, Maraya, Martin, Anja in 

Alma. Sprejela sem razred krasnih, vedoželjnih, živahnih, 

klepetavih in duhovitih fantov in deklet. Vsi ste z načrti za 

svojo prihodnost, z željami, kako spreminjati svet – najprej 

seveda učitelje in starše, s sošolci ste že ugotovili, da ne gre 

vedno prav lahko. 

Pa se še malo sprehodimo skozi šolsko leto. 

Jesen je z obiljem plodov prinesla tudi čas projektov in 

vaš uspeh! Je bilo kaj treme? Z nastopom ste nam pokazali 

svoje poti in interese. Program je bil izredno pester. Imeli 

ste zelo originalne voditelje programa ... 

Aha, december; v času, ko nas obdaruje sveti Miklavž, 

nas je razveselila nova iskrica – vaša prejšnja razredničarka 

je rodila Lenarta; danes, ko vam pišem, sem ga videla. 

Pravi korenjak je že. Pa res čas beži ... 


U t r i n k i 

In že je tu Kozlovska sodba v Višnji Gori. Šaljiv dogodek 

... Tekmovanja. 

In začetek z igro. Najprej navdušenje. Nato ... , ah, da. 

Zakaj? Težko je biti tiho in pustiti drugega do besede. In 

vaša vztrajnost ob pomoči režiserke in učiteljic je prinesla 

sončno komedijo za prve pomladanske dni. Igra Pigmalion 

je zahtevna stvaritev. Se spomnite gospoda Higginsa, profesorja 

fonetike in njegove stave, da bo poskušal naučiti 

Elizo pravilno govoriti? Aplavz ... Čestitke ... Še vedno odmevajo 

v razredu posamezne besede iz tega dela. 

In naša pot od Višnje Gore do Muljave! Divji prašiči ... 

Žabe v jezeru in v naših rokah ... Pa Jurčičeva domačija. 

Sedaj je pa april ... No, saj bo! Pred nami je praznik znanja 

iz matematike, zaključna naloga iz angleščine, zaključna 

naloga iz slovenščine ... 

Edinstveni ste. Mnogo skrivnostnih zanimivih pogovorov 

je med vami. Želite izvedeti še mnogo drugega poleg slovenščine, 

matematike, zgodovine, angleščine, kemije, fizike ... 

Veliko je smeha, včasih pa vmes tudi kakšna solza. Mnogokrat 

ste nasmejali tudi mene. Se pa dogodi, da nisem navdušena 

nad temami o filmih, obiskih in glasbi med urami, 

ko spoznavamo jezikovne sloge, enačbe ali pa geometrijska 

telesa. No, mogoče me tudi malo, vsaj malo razumete ... 

Lepo nam je in kar prehitro bo prišel čas, ko bomo šli vsi 

po svojih poteh v prihodnost. Veselje naj bo z vami, optimizem 

in pogum. Le zajemite trdno in odločno v Pojočo skledo 

volje in srečno, naši dragi devetošolci! Razveseljujte nas še 

naprej s svojim mladostnim pogledom na svet, s sproščenostjo 

ter srčnostjo. Zaupajte svojim srčnim željam, sebi 

in ljudem. Ste že slišali za Pigmalionov efekt? Ta fenomen 

pomeni, da so ljudje, ki imajo pozitivna pričakovanja, bolj 

uspešni od tistih, ki imajo negativna. Optimisti se bolje soočajo 

s stresom, kot pesimisti ... 

Srečno, devetovčki! 

Iz seminarja za 

waldorfske učitelje/ 

vzgojitelje 

Prvi aprilski vikend smo se bodoči waldorfski učitelji/ 

ce in vzgojitelji/ce podali na potovanje v svet 

barv. Pospremile so nas Goethejeve misli, ki jih je 

v uvodnem predavanju podal g. David Brierly: Barve niso le 

zunaj nas, so tudi v nas. 

Posedli smo se v klopi. Na vsaki mizi so nas v steklenih 

kozarčkih čakale osnovne barve (rumena, rdeča in modra), 

čopiči in kozarci bistre vode. Naša vodiča sta bila ga. Mali 

Roald in g. Dag Aslaksurd, profesorja slikanja na Waldorfski 

univerzi v Oslu. Najprej smo se spoznali z barvnim krogom, 

v katerem so barve brez značaja (barve, ki v krogu 

stojijo druga poleg druge), barve s karakterjem in komplementarne 

barve. Pogovarjali smo se o barvah, o njihovih 

lastnostih, o tem, da temne barve prihajajo iz okolja, svetle 

pa se širijo iz sredine, o občutkih, ki jih posamezne barve 

sprožijo v človeku ... Mali in Dag sta nas z jasnimi, a nevsiljivimi 

navodili spodbudila, da začnemo z raziskovanjem, 

da barve začutimo v vseh svojih razsežnostih in zaznamo, 

kako se odzivamo nanje. Učilnica je bila polna pričakovanj. 

Mnogi med nami so imeli čopič v rokah le pred davnimi leti 

v osnovnošolskih klopeh. 

Pred seboj sem imela moker list papirja. Moker? Ja, mokro 

na mokro, tako se tukaj otroci lotijo slikanja. Z nežnim 

dotikom čopiča na vlažen papir se barve začno zlivati in 

prelivati v nešteto odtenkov. Zanimivo, na mokri podlagi 

barve delujejo kar same od sebe! Moram se pravilno vključiti 

v proces, če želim z njimi ustvarjati. Počasi odkrivam 

skrivnosti, kako se lotiti naloge, s katero barvo začeti, kako 

moker ali suh naj bo čopič, kako moker ali suh naj bo list 

papirja, kakšen pritisk roke, dolg ali kratek poteg čopiča ... 

Tako skozi vse zastavljene naloge, od preprostih barvnih 

študij do slikanja regratovih cvetov, brezovega lubja, do 

krave sredi travnika, žirafe v savani in pokrajine, kjer smo 

se le z barvami trudili ustvariti perspektivo. 

V nedeljo so učitelji razobesili naše izdelke na vse štiri 

stene velike dvorane. Obkroženi z našimi stvaritvami smo 

za trenutek ostali brez besed. Okoli nas so sijale barve: 

lahkotna in razposajena rumena, udarna in strastna rdeča, 

tiha in globoka modra ter neskončnost namernih in 

nenamernih prelivajočih se odtenkov. Res, kot so nam 

povedali učitelji: barva je univerzalna, oblika je individualna! 

Na stenah desetine slik, a vsaka je bila drugačna! 

Potovanje se je končalo, poglobilo pa se je moje razumevanje 

vloge, namena in procesa umetniškega ustvarjanja 

na waldorfskih šolah. Razšli smo se zadovoljni, v veselem 

pričakovanju naslednjega srečanja. 

Karmen Melocco 


Na waldorfskih seminarjih neizmerno uživam. Rada 

poslušam te srčne učitelje, ki pridejo od daleč zato, da 

delijo z nami svoje znanje, misli in občutke. Rada pojem 

in se učim o gibanju, mečkam glino in odkrivam 

nove inštrumente. Veselim se vsakega srečanja in med 

predavanji, ne glede na temo ali predavatelja, se mi pogosto 

v glavi pojavi vprašanje: 'Zakaj nisem jaz hodila 

na tako šolo?' 

Kot otrok sem imela to srečo, da sem bila rojena dvema 

umetniškima dušama, ki sta vedno podpirala mojo 

ustvarjalnost, ne glede na to, kakšen način izražanja 

sem si izbrala. Počutim se kar svobodno in sposobno 

pri večini stvari, ki se jih lotim, ampak slikanje mi je 

vedno predstavljalo neko oviro, zato sem se temu raje 

kar izogibala. 

Kot veliko drugih sem pri likovni vzgoji padla v tisto 

skupino otrok, ki 'nismo bili sposobni' narediti tistega, 

kar je učiteljica od nas zahtevala. Dve sošolki sta bili 

vedno pohvaljeni, ostali smo pa nekaj 'spackali', ker 

smo morali. Na začetku sem si še nekako v tišini želela 

naslikati nekaj, kar bi bilo 'dovolj dobro za na steno', 

ampak me je kar hitro minilo, saj sem bila vedno znova 

razočarana in sem ugotovila, da jaz pač ne znam in je 

bolje, da se sprijaznim s tem, ker očitno nisem nadarjena. 

Naš aprilski seminar pa je temeljil na barvah in slikanju. 

Vedela sem, da bo bolj malo teorije in veliko 

praktičnega dela. Takrat se je v meni vzbudil ta odpor 

do slikanja, ki je malo zaspal, ker sem se tako uspešno 

izogibala takemu ustvarjanju od osnovne šole naprej. 

Soočanje s samim seboj je ogromen izziv in prvič, odkar 

hodim na seminar, se nisem preveč veselila vikenda, 

ki prihaja. 

Zdaj, ko je mimo in lahko gledam iz malo bolj objektivnega 

zornega kota, sem globoko hvaležna za to veliko 

darilo. 

Imela sem velike težave, ker so se mi naloge slišale 

tako enostavne, ampak sem zaradi svoje nesproščenosti 

in samokritičnosti vseeno gledala na svoj izdelek, 

kot na neko 'packarijo'. Ni bilo pomembno, kolikokrat 

sem slišala, da je vse prav in nič ne more biti narobe, 

v moji glavi se je zdelo vse drugače. Še v nedeljo, ko je 

bilo vsega konec, sem odšla iz šole s težkim nezadovoljstvom 

v srcu in mogoče tudi malo razočaranja. Nekaj 

dni pozneje, ko sem se odločila pokazati fantu, kaj smo 

počeli, sem ugotovila, da gledam na te moje stvaritve 

malo drugače. Nisem čutila odpora do njih in kakšna 

mi je celo postala všeč. Videla sem tudi očitne razlike 

med tistimi slikami, ki sem jih ustvarila na začetku, in 

tistimi, ki so nastala proti koncu, kljub temu da me je 

ves čas spremljal občutek nesproščenosti. Končno je 

izginil mrk pogled iz mojega obraza ob misli na moje 

slikarske sposobnosti. Res je, da nasmešek še ne pride 

do ušes, ampak čutim, da je najbolj težavna naloga za 

mano. Začetek. 

Od tega vikenda mogoče res nisem odnesla toliko podatkov, 

kot na prejšnjih, ker sem bila zelo obremenjena 

sama s seboj. Zdaj, ko gledam nazaj, vidim, da mi 

je dalo veliko, veliko več. Zid, ki sem ga postavila med 

sabo in čopičem, se je začel krhati. Skrajni čas je že, 

da se dokončno podre. In se bo. Zdaj imam zagon, da 

tudi sama od sebe primem čopič v roke in se prepustim 

čudovitim barvam, ki nam olepšujejo to čudovito potovanje 

skozi življenje. 

Ljubezen in hvaležnost mi skačeta po srcu. 

Vsi smo edinstveni in ustvarjalni. 

Lepota nima meja! 

Sonia Melocco 


D o g o d k i 

David Brierley 

Novice z Norveške 

Norveški ministrski predsednik Jens Stoltenberg 

je 16. marca praznoval svoj 52. rojstni dan. Tisto 

leto, ko se je rodil, se je njegova družina preselila 

v Jugoslavijo, kjer je njegov oče delal na norveški ambasadi. 

Družina je doživela hudo prometno nesrečo in njegova 

mama je v bolnici dobila okužbo s stafilokoki. Okužbo 

je prenesla na svoje otroke. Jens je hudo zbolel na 

pljučih in prebavilih. Pri njegovih petih letih se je družina 

zaradi slabih zdravstvenih razmer preselila nazaj 

na Norveško. V vrtcu je imel Jens Stoltenberg, ki je bil 

slaboten in občutljiv otrok, težave. Njegovi starši so se 

odločili, da ga vpišejo na waldorfsko šolo v Oslu, kjer se 

jim je zdelo, da bodo za fanta lepo skrbeli. Tukaj so mu 

bili pripravljeni dati čas, da si opomore. 

'Pustili so mi, da sem slikal in delal vaje iz evritmije,' 

je rekel. Brati je znal šele v petem razredu. O svojih izkušnjah 

v otroštvu je Stoltenberg govoril odkrito v daljšem 

intervjuju za časopis. Povedal je, da je imel težave 

pri navezovanju stikov z otroki in se je bal sodelovati 

pri grobih igrah. 

'Waldorfska šola je spremenila moje življenje,' je povedal 

novinarju. Njegov učitelj Christian Smit ga je spremljal 

od prvega do devetega razreda. Dal mu je samozavest 

in vero vase. In ob najmanjšem znaku, da bo 

kateri od učencev rekel ali naredil nekaj, kar bi slabo 

delovalo na Jensov razvoj, je bil zelo strog. 

'Zelo sem hvaležen mojemu učitelju,' je rekel Stoltenberg, 

ko je sprožil vsesplošno kampanjo proti mobingu. 

Igor Velepič 

Prvič z dijaki v 

Grčijo 

Na začetku šolskega leta smo se na roditeljskem 

sestanku dogovorili za možnost pridodanja 

ekskurzije v Grčijo za letošnji drugi letnik. 

Upoštevali smo pomislike o dragocenosti časa (deloma) 

med počitnicami in se odločili za morda malce hladnejšo, 

a najbolj elegantno rešitev, ki se ni zajedala preveč v 

redno šolsko delo. Tako smo letos prvič izpeljali del epohe 

Zgodovine umetnosti – metrika in poetika „na terenu'. 

V Grčijo smo se odpravili v soboto, 5. 2., ob 6.45 izpred 

šole, s 50-sedežnim Frelihovim avtobusom. Razred 

je precejšen (na pot je šlo 33 dijakov) in dela veliko, 

tako da smo bili učitelji kar štrije, ga. Zupan, ga. 

Strmole, ga. Pelhan in g. Velepič, z nami pa je šel tudi 

skrbnik za skupno prehrano, g. Todori. 

Prvi dan smo se z avtobusom zapeljali do Benetk in 

se vkrcali na trajekt „Sofokles'. Na ladji so nam, po domenku, 

pripravili poseben prostor, kjer smo spali na 

tleh v skupini, čez dan pa imeli precej pouka in drugih 

skupnih dejavnosti. Že odplutje iz Benetk je bilo dogodek, 

saj smo se zapeljali na odprto morje ob krasnem 

pogledu na beneške palače in na Markov trg. Nato pa 

smo takoj začeli z resnim delom in dobro izkoristili čas 

plovbe (nekaj čez 30 ur v eno smer). Referati so bili 

pripravljeni, skicirke pa nared za zapisovanje in risanje. 

Prva risarska naloga je bila označiti zemljevid naše 

poti, potem pa smo risali grško zastavo in nato še obalo 

Albanije v kombinaciji s pogledom z ladje. Pripravljali 

smo se tudi za gledališko igro, imeli pouk metrike, geografije, 

biologije, glasbe, jutranjo telovadbo ... 


V Patras smo prispeli v nedeljo zvečer in prespali v 

precej nenavdušujočem hostlu – a je bilo za razumnno 

ceno povsem izven sezone nemogoče dobiti kaj boljšega. 

Vtis sicer zanimivega mesta ob nočnem sprehodu 

do glavnega trga ni bil najboljši, smo pa videli že 

ogromne lutke, ki so najavljale znameniti predpustni 

karneval v Patrasu. Zjutraj smo skupaj pozajtrkovali 

in se odpravili čez novi most, ki povezuje Peloponez in 

celinsko Grčijo, v antično preročišče Delfi, ki se nahaja 

v goratem območju pod Parnasom (domovanje muz). 

Vreme je bilo sončno in vroče, lega pa prav pravljična. 

tudi tod smo se navajali na mnogotere ljudi, ki so prav 

z občudovanjem zrli in komentirali resno in složno delo 

naših dijakov ... ). Potem je bilo nekaj prostega časa ter 

večerja, zvečer pa smo se v spremstvu domačina Dimitrisa, 

ki študira gastronomijo in kulinariko, podali na 

sprehod na hribček, kjer smo imeli zopet prav lep nočni 

pogled na Atene. Dimitris nam je govoril tudi o izkušnji 

njegove družine, ki so bili turški Grki in so jih politično 

množično preselili iz Turčije v Grčijo. Ogledali smo 

si tudi zelo lepe zgradbe Univerze, njihovega NUK-a in 

Akademijo lepih umetnosti. 

Ogledali smo si impozanten antični kompleks ter gosenčje 

procesije ob stadionu ter risali Atenin tempelj. 

Za ogled in skiciranje smo si vzeli kar precej časa, potem 

pa smo se odpeljali naprej do Maratonskega polja, 

kamor smo prispeli že za mraka in smo ga obiskali bolj 

simbolno kot konkretno. Zvečer smo prispeli v Atene in 

se nastanili v hostlu, koder smo bivali dve noči. Po izvrstni 

večerji smo odšli na nočni orientacijski potep po 

mestu v spremstvu treh pasjih angelov varuhov (Dingo, 

Snowy in Kalimera). Naš hotel je bil povsem pod 

ožarjeno Akropolo in tako smo se sprehodili do Agore, 

čez Plako do tržnice, zavili pa smo tudi v predel mesta, 

koder bi si marsikdo sam nikakor ne upal ... 

Po krepčilnem spancu in okusnem zajtrku smo se 

odpravili na Akropolo, kjer nam je bistvene stvari zelo 

jasno pokazala sijajna vodička, ga. Maria. Partenon 

smo tudi risali, potem pa smo si v povsem novem in 

sodobnem muzeju Akropole ogledali zanimiv film o 

njeni zgodovini (ter zopet risali). Potem smo si ogledali 

še Zevsov tempelj ter olimpijski stadion, kjer so se začele 

novodobne olimpijske igre. Videli smo še palačo 

predsednika države in hudo nenavadno protokolarno 

menjavo straže pred parlamentom. Kosilo (ter z njim 

povezane vonjave), ki sta ga profesionalno pripravila g. 

Todori in naš voznik Vojko, ni navdušilo zgolj nas, ampak 

tudi celotno osebje hotela in goste v njem ... Potem 

smo imeli zopet nekaj petja in pouka (že na ladji, pa 

Privoščili smo si še malo postanka ob očarljivih uličnih 

glasbenikih in se pozno vrnili v hotel. V sredo smo 

se po zajtrku odpravili na jutranji sprehod do pravoslavne 

katedrale, kjer smo, moram reči, da izjemno 

lepo, tudi zapeli. Ogledali smo si tudi sadno-zelenjavno 

tržnico in se vkrcali na naš avtobus ter se zapeljali do 

ambasade Republike Slovenije. Tam so nas zelo prijazno 

sprejeli, pogostili in nagovorili, ker pa je bil ravno 

dan po državnem kulturnem prazniku, smo slovesno 

zapeli Zdravljico in recitirali Prešerna. Navdušile so jih 

tudi skicirke in pripovedi dijakov, nas pa možnost vpogleda 

v delovanje predstavništva in v poklic diplomata. 

Po slovesu smo se odpeljali do Korintskega prekopa, 

kjer smo občudovali sam prekop, smo pa tudi skupaj 

prebrali enega najlepših besedil o ljubezni, Pavlovo pismo 

Korinčanom. 

Zatem smo se odpeljali v znamenito antično gledališče 

Epidavros, kjer je bilo zares čarobno. Bili smo sami 

v krasnem vremenu, v tem ogromnem gledališču s fantastično 

akustiko pa smo tudi deklamirali, peli, imeli 

evritmijski nastop ... ter seveda skicirali. Ker je bil večer 

tako zelo lep, smo čas po večerji izkoristili za nogomet, 

frizbi, sprehode, pomenke ... Ko se je začel delati 

mrak, pa smo se odpeljali v Nafplion (ki je za Atene 

nekaj podobnega kot Piran za Ljubljano). Po nastanitvi 

v zelo sodobnem in lepem hotelu smo šli na večerni 

sprehod v očarljivo mestece, do pomola in okoli utrdbe. 


Vmes smo imeli še malce občudovanja nočnih ribičev 

in uro astronomije v naravi. Po bogatem zajtrku naslednje 

jutro smo se odpeljali v Mikene. V tamkajšnjem 

muzeju je bila tudi replika Agamemnonove zlate maske, 

ostanki palače pa so bili tudi zgovorni. Zapeli smo 

tudi v Atrejevi zakladnici. Pot nas je potem vodila po 

zasneženi pokrajini (a vendarle ožarjeni z močnim soncem) 

do gorske vasice Dimitsane, ki ima pomembno 

vlogo v novejši zgodovini Grčije. Nato smo se odpravili 

še v antično Olimpijo, a smo med športi izbrali le blagi 

šoping in kofetkanje. 

je bila res močna in tehtna. Vreme nam je služilo, da bi 

bolje težko, g. Todori je zelo dobro in domiselno skrbel 

za naše želodčke (prvi del poti pa so nam popestrile 

dobrote iz domačih kuhinj – hvala mame!). 

Nekaj referatov je ostalo nepredstavljenih, a bomo za 

to še našli priliko in čas, skicirke pa so povečini zgledno 

urejene! Razred ni bil samo številčno velik, pač pa 

tudi, kot že rečeno, velik oz. navdušujoč v delu in učinkovitosti! 

 

Zvečer smo se pripeljali (med vožnjo smo gledali še 

film Moja obilna grška poroka) nazaj v Patras, ki je bil 

pa s te strani precej bolj očarljiv. Tam smo srečali tudi 

slovensko študentko Anjo, ki je v Patrasu študirala že 

pol leta in je navdušeno čebljala slovensko ... Imeli pa 

smo tudi izkušnjo stisk na obrobju Evrope, saj so policisti 

izpod našega avtobusa pregnali enega od množice 

emigrantov, ki se je tako skušal pretihotapiti na ladjo 

oz. v Italijo. 

Na ladji so nas že poznali in zopet smo imeli rezerviran 

prostor za nas. Vožnje je bila spet umirjena in 

prav očarljiva ter seveda za nas delovna. Osebje je tako 

občudovalo marljivost in pridnost dijakov, da nas je 

sam kapetan povabil na komandni most! Obisk je bil 

zanimiv že s tehničnega vidika, posebej markanten pa 

je bil pogovor s kapetanom, ki je nanesel na marsikaj, 

vključno z usodo emigrantov in njihovega stremljenja 

po boljšem življenju. Kapitan je poudaril, da so to večinoma 

povsem pošteni fantje, istih let kot naši dijaki, ki 

pa doma skoraj nimajo prihodnosti. 

V soboto zjutraj smo se pripeljali v Benetke in se odpravili 

še na sprehod v center mesta. Tam smo imeli 

nekaj časa za kako kavico in fotografijo, nato pa smo jo 

jadrno odmahali nazaj proti avtobusu. Zadnji del poti 

smo se peljali s „people moverjem' ... Prijetno je bilo 

priti zopet domov, a izkušnja osebnega doživetja Grčije 


D o g o d k i 

Igor Velepič 

Ekskurzija IV. in V. 

letnika v Prekmurje 

in v Zagreb 

Niz ekskurzij v srednji šoli se običajno zaključi 

z veliko arhitekturno potjo po južni Evropi. 

Občasno tej v četrtem oz. petem letniku 

dodamo še kakšno, po vsebini smiselno zaokrožitev skupne 

popotniške kariere – še posebej če gre za dva tako krasna 

razreda, kot ju imamo letos ... 

Odločitev za Prekmurje in Zagreb ni izhajala samo iz 

pedagoške vesti, da spoznamo obronke slovenstva ter 

prestolnico sosednje države, pač pa tudi iz aktualne 

povezanosti maturitetnega čtiva z Muro in tehtnega 

pridodatka k epohi arhitekture. 

V četrtek, 24. marca 2011, smo se zarana odpravili 

proti Mariboru in v tamkajšnjo waldorfsko šolo prispeli 

še pred začetkom pouka. Veselje je bilo vstopiti v prostorno 

in svetlo šolo v centru mesta, še posebej, ker so 

se na hodniku zbrali vsi učenci od prvega do sedmega 

razreda in smo skupaj zapeli nekaj pesmi. Nekaj so 

jih zapeli tudi naši dijaki (ki so jih malčki imeli kar za 

velikane) sami. Ogledali smo si tudi nekaj razredov in 

z občudovanjem zrli, kaj vse učenci znajo in zmorejo! 

Kakšne nastope so nam pripravili! In kako lepo so nas 

sprejeli! 

Nato nas je učiteljica angleščine popeljala na zanimiv 

sprehod po mestu. Izvedeli smo marsikaj zanimivega, 

potem pa smo še v stolnici zapeli par pesmi in se povzpeli 

na zvonik, od koder smo imeli čudovit razgled na, 

s pomladnim soncem obsijani, Maribor. 

Zatem smo se zapeljali proti Veržeju, kjer sta nas pričakala 

in do plavajočega mlina na Muri odpeljala Nilsova 

babica in dedek. Pri mlinu bi z veseljem preživeli 

ves dan, a smo se šli vendarle okrepčat kar k Nilsovim 

domov, kjer so nam postregli s sokovi in priboljški. Po 

krepčilnem počitku smo odšli v evangeličansko cerkev, 

kjer smo prisluhnili gospodu, ki nam je marsikaj povedal 

o protestantizmu ter tudi odgovarjal na mnogotera 

vprašanja. Tudi tod smo zapeli in prav tako v nenavadni, 

a hudo lepi Plečnikovi cerkvi v Bogojini. 

Po tem resnem delu nas je Nilsova babica peljala na 

kmečki turizem nad Bogojinsko cerkvijo, kjer smo bili 

deležni pravega krepkega prekmurskega kosila s „kolinami' 

in s prekmursko gibanico. Račun za bogato kosilo 

so velikodušno poravnali Nilsovi stari starši, za kar 

smo jim še posebej hvaležni! Nihče se ne bi pritoževal, 

če bi še dan ali dva preživeli kar na tej domačiji v pomladanskem 

soncu, a nas je pot vodila naprej v Filovce, 

kjer smo so nam pokazali lončarjenje na vretenu, 

razložili peko glinenega posodja, izdelavo slamnatih 

streh ter nam predstavili, kako so ljudje včasih bivali 

v teh krajih. 

Še ob belem dnevu smo se pripeljali pred znameniti 

Kulturni dom v Lendavi, eden najlepših primerov organske 

arhitekture na Slovenskem, delo madžarskega 

arhitekta Imreta Makovca. Imeli smo zanimivega vodiča, 

ki nas je nato peljal še v sinagogo, ki pa je sedaj 

sicer lepo obnovljena, a zgolj kot muzejsko-galerijski 

prostor. Tudi tam smo zapeli dva kanona v hebrejščini. 

Nato smo se čez mejo odpeljali v Čakovec, kjer smo se 

nastanili v prijetnem hotelu in se zbrali pri večerji. Pred 

spanjem smo šli še na sprehod po centru tega ljubkega 

baročnega mesteca. 


V petek smo se zbrali ob obilnem zajtrku in se nato 

odpravili v Donji Kraljevec, kjer nas je pričakala gospa 

Sandra Percač, ravnateljica Centra Rudolfa Steinerja. 

Pokazala nam je rojstno hišo in Steinerjev center v izgradnji. 

Letos ravno mineva 150 let od njegovega rojstva 

in so imeli v februarju množične obiske in prireditve. 

Ogledali smo si tudi zelo lepo priložnostno razstavo 

v občinski zgradbi. 

Vožnja v Zagreb je bila kratka in obiskali smo povsem 

novi, a že znameniti Muzej suvremene umjetnosti. Pod 

vodstvom odlične kustosinje smo si ga kar podrobno 

ogledali in se nazaj v pritličje zapeljali kar po umetniškem 

toboganu. V centru mesta nas je pričakala naša 

nekdanja dijakinja Alja Mandič, ki sedaj v Zagrebu 

zaključuje študij violončela, ter nas popeljala na lep 

sprehod med že bogato cvetočimi forzicijami in magnolijami. 

Pokazala nam je tudi dvorano Akademije za glasbo, 

potlej pa smo se na trgu Bana Jelačića za dve uri razšli 

uživat prosti čas. Ob četrti uri smo se zopet zbrali in 

se pozdravili še eno našo nekdanjo dijakinjo, ki postaja 

prava Zagrebčanka, Tejo Mede. Potem smo se srečali z 

g. Mariom in go. Vido Čuletć in se po zanimivem uvodu 

g. Maria odpravili v mogočno neogotsko katedralo, 

kjer smo zopet zapeli dve pesmi, zatem pa smo se skozi 

mestna vrata povzpeli na Stari grad pogledat znamenito 

cerkev, parlament in „predsedniške dvore'. Gospe 

Kosor nismo uzrli, pač pa kar precej policije, ki ta elitni 

del mesta varuje zavoljo pogostih „fb'-demonstracij 

v mestu te dni. Po razgledni poti smo se odpravili do 

kipa Tina Ujevića in do prelepega kipa „vodnjak življenja' 

kiparja Ivana Meštrovića pred zgradbo HNK. Nato 

smo se spustili do botaničnega vrta in odšli na koncert 

zagrebške filharmonije ter mladih solistov v znamenito 

in impresivno dvorano Vatroslava Lisinskega. V dvorani, 

ki je precej večja kot v Cankarjevem domu, je bilo 

veliko mlade publike. Uradni povezovalec pa je kar po 

zvočnikih pozdravil obisk dijakov waldorfske gimnazije 

iz Ljubljane. Slišali smo precej največjih hitov klasične 

glasbe od J. S. Bacha do Johna Cagea. 

Šofer Vojko nas je prišel z avtobusom iskat pred dvorano 

ob deveti uri in bi bili že v dobri uri in pol doma, 

če ne bi morali še malce počakati in potrpeti na meji. 

Tokrat sicer nismo imeli referatov in skiciranj, pa 

vendarle je bila ekskurzija precej intenzivna, dijaki in 

dijakinje pa, kot ponavadi, angažirani in pridni. 

Tako Prekmurje kot tudi Zagreb sta se pokazala v 

vsem svojem sijaju in zagotovo se bomo še radi vračali 

tja. 

POMAGAJTE! 

POMAGAJTE! 

DREVESNE HIŠKE 

Sem dijakinja 3. letnika Waldorfske gimnazije. 

Za zaključni projekt sem si izbrala temo z 

naslovom Drevesne hiške, saj me ta mala bivališča 

v krošnjah dreves navdušujejo že od 

malih nog. Na njih je nekaj čarobnega. Predstavljajo 

pobeg od resničnega sveta - vsakdanjih 

problemov in skrbi, ki nas čakajo na 

tleh ... 

Za praktični del projekta sem si zamislila, da v 

Sloveniji poiščem čim več drevesnih hišk, najlepše 

izmed njih poslikam in jih predstavim na 

koledarju za leto 2012. Za to pa bi potrebovala 

pomoč. Če veste, kje se nahaja kakšna drevesna 

hiška, ali pa morda poznate koga, ki jo ima, oziroma 

če ste lastnik kar sami, mi prosim sporočite 

na elektronski naslov ajda.novak@hotmail.com. 

Hvala za vašo pomoč! 

Ajda Novak 


D o g o d k i 

Katja Kordiš 

KWA glasbeni 

večer 

V 

sredo, 23. marca se je v sklopu glasbenih 

večerov, ki jih organizira Klub Waldorf Alumni, 

zopet zbrala pestra družba. Zvoki glasbe so nas 

popeljali v svet, kjer igri melodije in ritma ni konca. 

Ob poslušanju tria CVBK (Bojan Cvetrežnik, Klemen 

Bračko in Matija Krečič) je bilo težko ostati ravnodušen. 

Rahli gibi glave, tleski prstov so se kar sami pridružili 

glasbi. Violine, kitare, viola, kontrabas, mandolina, bouzouki, 

so se neprestano menjali v rokah nastopajočih. 

Poleg koncerta smo si lahko ogledali še slikarsko 

razstavo Helene Šircelj, Valovi življenja. Harmonično 

prepletanje barv se je lepo zlilo z glasbo. Ob slikah je 

lahko vsak izmed nas prebudil domišljijo in pred njim 

se je odprl svet veselja, ljubezni, žalosti, energije in neskončnosti, 

ki se skrivajo v morju, rdeči niti Heleninih 

slik. 

Po koncu večera se kar nismo mogli ločiti in tako se je 

večer zavlekel pozno v noč. 

Vse tiste, ki ste bili z nami, predvsem pa tiste, ki vam 

tokrat ni uspelo, vabim na naslednji KWA glasbeni večer, 

ki bo v sredo 11. maja v Veliki dvorani ob 20 ih. 

Srečno in SE VIDIMO! 

Iča Marušič 

Živeti Waldorf 

Mariborska osnovna šola nastaja. Sedaj smo 

stari že sedem let. Zdaj, ko dobivamo stalne 

zobe, so naše potrebe zahtevnejše. Otrokovo 

prvo sedemletno obdobje zaznamujejo tri obdobja – od 

dojenčka, malčka do prehoda k šolanju. 

Podobne razvojne faze opažamo tudi v razvoju našega 

šolskega organizma. Združujemo razvojnost organizacijskega 

organizma z razvojnostjo otroka v predpubertetnem 

obdobju. Mišljenje 'slik' (razvojno obdobje šole) 

se zrcali v preobrazbi volje naših dvanajstletnikov. Resnična 

volja hrepeni po izpolnitvi – pobuda naj bi dejansko 

živela, da bi jo lahko izpolnila. 

Sedmošolci se bomo letos prvič srečali s kemijo. Prijazna 

ga. Silvija Renko nam bo pomagala pri poučevanju. 

Za uresničitev te naloge pa bo potrebovala majhen 

laboratorij, ki bo čarovnijo kemičnih sprememb 

prikazal kot del skrivnostne in obsežne znanosti. Tu 

se vse dobro, ki povezuje, začne. Z ga. Renko sva našli 

skupne pobude in pričeli iskati opremo za naš laboratorij. 

Dva natančno izdelana seznama potrebnih stvari 

– opreme in kemikalij, sta me na začetku spravila v 

obup in zaskrbljenost. Šola je majhna, potreben bo nakup, 

manjka pa še kup drugih stvari, ki jih potrebujejo 

vsi razredi ... in denar ... Nastala je prošnja, takoj nato 

seznam možnih firm, ki imajo laboratorije in morebitno 

opremo, ki je ne potrebujejo več. Nato so sledili telefonski 

pogovori. Najprej sem 'srečala' Katerino Klemenc 

Dinjaški iz Leka. Razveselila se je našega iskanja opreme 

s toplim sprejemom in radodarnim odzivom. Nato 

se odločim, da pokličem v Belinko. Splet mi pomaga 

do ljudi, ki jih potrebujemo. Prvi razgovor z g. Silvom 

Zdovcem je prijeten tako kot klepet z nekom, ki natančno 

ve, kaj me tare in razume bistvo delitve stvari. 

Obljubiva si, da se slišiva. Nato se srečam z go. Mojco 

Kos Durjava in mariborskim Zavodom za zdravstveno 

varstvo. Seveda so pripravljeni pomagati. Ga. Kos Durjava 

bo pregledala poslane sezname in mi sporočila, 

kaj lahko dobimo. Prijetno s prijetnim in dan je popoln, 

komunikacija pa enostavno navdušujoča – vsi gledamo 

v isto smer. Pred novim letom tako pričenjamo opremljati 

laboratorij. 

V ZZV MB in Leku so se našo pobudo odzvali že takoj 

po novem letu. Ga. Kos Durjava mi je sporočila, da 

so stvari za naš laboratorij pripravljene in nas čakajo 

lepo zložene v škatlah. Kar naenkrat sta se obsežna 

seznama krajšala. Z g. Zdovcem sva se slišala še nekajkrat 

in razpravljala o tem, kaj potrebujemo in kaj 

lahko prispeva njihov laboratorij. Ponudil in uredil je 

posredovanje tudi pri prijateljskem laboratoriju, ka- 


O E M a r i b o r 

Videl/a sem, 

kako nastaja 

Zemlja 

Domišljijski spis 

Ob velikem poku sem kot Supermen lebdel in 

si pel Happy birthday. Močna svetloba me je 

zaslepila, zato sem si nataknil gasilsko masko 

in naprej opazoval oblake gorečega plina in kose vroče 

magme, ki so leteli mimo mene. Ves čas so se v popolni 

tišini odvijale ogromne eksplozije. Počutil sem se kot duh, 

če to že nisem bil. Sam sredi ničesar, v eksplozijah in lavi, 

v nastanku vsega. Čas je bežal hitro, nisem vedel, kdaj sem 

se znašel sredi vesolja. Takrat je bilo še vse mlado. Letel 

sem mimo številnih raznobarvnih planetov in zvezd. Letel 

sem in letel med časom in realnostjo, videl mnogo zvezd, 

ki so eksplodirale, in planetov, ki so odmirali. Letel sem 

zelo hitro, letel sem med spiralami časa in se, bum, zaletel 

v Sonce. Tedaj je bila Zemlja poleg Sonca še vroča in vsa 

kamnita in še ni imela Lune. Iz hlapov je počasi skozi kamne 

pronicala voda in zalila Zemljo. Zemlja je postala modra in 

brez kopnega. Rekel sem si 'Nekaj še manjka' in poletel do 

Saturna. Iz njegovih obročev sem pobral nekaj drobirja in 

poletel do Zemlje. Na Zemljo sem stresel drobir in pustil, da 

je voda z njim oblikovala celino Pangeo. 

terega vodja je ga. Vilma Prijatelj. Tam so se pričele 

strokovne razprave, ki jih je morala prevzeti ga. Renko. 

Nato pa je prišla gospodova pošta s številnimi priponkami, 

slikami posod, posodic, laboratorijske opreme, 

ki nam jo lahko odstopijo. Kaj takega zlepa ne doživiš!? 

Z go. Renko sva bili navdušeni, hkrati hvaležni in pomirjeni, 

da ljudje osebno delujejo v dobro skupnosti, 

ki je(jih) niti ne poznajo. V eni osebi združena klasika 

uglajenosti, urejenosti in potrpežljive velikodušnosti. 

Organizacija je bila enostavna, uspešna in nam je vlila 

veliko mero optimizma. 

Ker sta Lek in Belinka v Ljubljani, je ga. Renko sama 

odšla po opremo in se zahvalila ljudem za velikodušnost. 

Mislim, da so nastala nova prijateljstva, obojestranska 

navdušenost. Mi pa, tule v naši mariborski 

šoli, smo hvaležni – Mojci, Katarini, Silvu, Vilmi in seveda 

Silviji, ki so nam pomagali. A kot sem slišala od 

naših donatorjev, in to prav vseh, je bilo: „Seveda bomo 

pomagali. Veseli nas, da vam je mar in se tako zavzemate 

za otroke.' 

Naš laboratorij nastaja. HVALA. Pomoč je želja po 

medsebojnem druženju in potrjevanju, da drug z drugim 

ustvarjamo prostor kvalitetnih odnosov za naše 

zanamce. Tako je waldorf živ. 

Naenkrat so proti Zemlji začeli leteti kometi. Hvala Bogu 

sem imel pri sebi bejzbol palico in sem komete odbijal, dokler 

se mi ni palica zlomila. Tedaj je priletel ogromen komet. 

Nisem vedel, kaj naj storim. Odvrgel sem kij in se zapodil priti 

njemu. Trčila sva. Bil je močnejši, a sem ga uspel ustaviti, tik 

preden bi dosegel Zemljo. Poimenoval sem ga po svoji sošolki 

Luni. 

Potem sem pustil, da je Pangeo oblikoval čas. Zopet sem se 

vrtinčil skozi čas, dokler me ni potegnilo v človeško telo in v 

svet, ki ga poznamo danes. 

Gabriel Kovačič 

Kako je nastala Zemlja? Jaz to prav dobro vem. 

Zakaj? Ker sem tam tudi bila. Na začetku, uhh, je 

bilo na moč dolgočasno. 

Na začetku je bil nič. Pusta tla, samo to. Hrano, ki mi jo je 

dal sv. Peter, sem imela v nahrbtniku. Spala sem pod milim 

nebom, saj takrat še ni bilo ne snega ne dežja, ničesar. Toda 

nekega jutra sem se zbudila v vodi. Malo, pa bi se utopila. 

Pravzaprav pa nisem vedela, kaj je to, v čemer sem. Nato sem 

se spomnila, da imam tako reč tudi jaz v nahrbtniku. Da, to 

je bila voda. Poskusila sem jo, toda fuuj, bila je slana. Za vsak 

primer sem zajela vodo v steklenico. 



Končno sem prispela na kopno, toda ko sem stopila na tla, 

me je nekaj sunkovito vrglo visoko v zrak. Kaj je bilo to? Pod 

mano je nenadoma zraslo krivo drevo. Ali pa je to bila roža? 

Ah, ne, roža pač ni bila, kar drevo je bilo. Sedaj sploh ni bilo 

več tako dolgočasno. Iz vode so lezle čudaške žuželke ali pa 

morski plazilci. Eden od njih je imel rdečo mehurčkasto glavo. 

Poimenovala sem ga Opečena glava. Tako je bilo še kar nekaj 

časa. Nekoč sem se zbudila z nekakšno žuželko v ustih. Tako 

sem ugotovila, da so žuželke užitne. No, čeprav mi je bilo neznansko 

slabo, sem bila vsaj sita. Če povem po pravici, je sv. 

Anton bolje kuhal, a sem se s tudi s tem sprijaznila. 

Tla niso bila več pusta. Raslo je bujno rastlinje. Okušala sem 

različne liste. Nekega jutra sem se odločila, da odidem na 

dolg pohod in si ogledam to bujno rastlinje. Tako sem hodila 

in hodila in hodila ... Naenkrat me je nekaj udarilo po glavi. 

Obrnila sem se, da vidim, kaj bi to bilo. Nedaleč od mene je 

stala pošast ali pa žiiiivo drevooo. Bila je pošast. Imela je noge 

kot jaz, samo da veliko večje, roke, kot jaz, toda veliko manjše 

v primerjavi s svojimi nogami. Vtis je bil naslednji: zadaj je imela 

radijsko anteno ali pa bič. Ne vem natančno, kaj je to bilo. 

Toda bolj ko je mahala z repom, bolj glasno se je oglašala. Mogoče 

je iskala Val 202 ali pa radio Center. Skratka, morala sem 

zbežati. ... aaa, se opravičujem ampak radijska pošast me je 

lovila ... No, dobro, ta pošast me ne bo našla. Veste, tudi v 

času, v katerem sem sedaj, so še vedno radijske pošasti. 

Čez približno 1000 do 2000 let sem opazila živa letala z vreščečim 

glasom. Tudi ta so imela antene. Nobena pošast, ki je 

imela anteno, ni nikdar našla prave postaje. 

Nekega dne, ko sem ravno pojedla zajtrk, sem se spomnila, 

da je to pomemben dan – dan žena. Poklicala sem leteči radio 

in mu naročila, naj nabere šopek za Hero. Leteči radio mi je 

prinesel velik pisan šopek. Ta sploh ni bil le zelene barve kot 

doslej, ampak še krvavo rdeče, sončno rumene, morsko modre 

... Sedaj je bilo prekrasno, preprosto prekrasno. Leteče in 

kopenske pošasti – radijske pošasti in leteči radiji, so se me 

navadili. Vse je bilo pisano in dišeče. 

Nekega vročega poletja je sredi dneva nastala temna noč. 

Nastal je direndaj. Nihče ni vedel, kaj to pomeni. Noč je bila 

skoraj 1000 let. Ugotovila sem, da je na Zemljo padel komet. 

Hvala Toru, da mi je dal gasilno masko in kup hrane ter pijače 

za tak primer. Vse je pomrlo. Popolnoma vse. Končno je 

zopet nastopil Dan. Vse je bilo tako svetlo. Nobenega radia 

ni bilo več, toda vse se je pričelo tresti. Treslo se je kar nekaj 

časa. Ravno sem hotela narediti korak, ko se je Zemlja razpolovila. 

Nastajale so celine, Himalaja, hribi ... 

Sedaj sem tu in pišem spis. Začne pa se tako: Kako je nastala 

Zemlja? Jaz to prav dobro vem. Zakaj? Ker sem tam tudi bila 

... 

Kope 

Šola v naravi 7. razred 

Andrej Vindiš 

V 

ponedeljek, 14. 2. zjutraj, smo se učenci sedmega 

razreda Waldorfske šole Maribor in učitelji podali 

na pot iz Maribora proti smučarskemu središču 

Kope. Na naš cilj smo prispeli že v času malice, in ker smo 

bili zelo neučakani in željni smučanja, smo se hitro nastanili 

po sobah, smuknili v smučarska oblačila in se urno podali na 

smučišče še pred kosilom. 

Spoznali smo smučišče z okolico in preverili snežne razmere 

na progah, opravili nekaj spustov in potem odhiteli 

na naše prvo kosilo. Popoldan je bil zopet smučarsko 

obarvan, saj je po kosilu in krajšem počitku zopet sledilo 

smučanje vse do četrte ure, ko so izklopili žičnice. 

Po vrnitvi v hotel nas je že čakala popoldanska malica in 

po njej smo dokončno razpakirali svoje stvari po sobah 

ter počivali do večerje. Po večerji smo prisluhnili krajšemu 

predavanju, v katerem smo strnili dogajanja prvega 

dneva, opozorili na hišni red in obnašanje, govorili smo o 

tedenskem urniku dnevnih dejavnosti itd. Naše srečanje 

smo zaključili s predstavitvijo desetih pravil FIS, o katerih 

je stekla razprava in vsak je lahko povedal, s čim jih povezuje 

ter kakšne izkušnje ima z njimi. 

Naš drugi dan je dobil že običajno podobo. V dopoldanskem 

času smo bili na snegu, a ne samo zaradi smučanja, 

temveč tudi izpopolnjevanja našega znanja in smučarske 

tehnike pod vodstvom učiteljev smučanja. Tudi v popoldanskem 

delu smo se vrnili na smučišča, vendar se nismo 

več toliko ukvarjali s tehniko, ampak smo utrjevali 

že pridobljeno smučarsko znanje. Sledili sta popoldanska 

malica in ura matematike, da nismo popolnoma izgubili 

stika s šolo. 

V takšnem ritmu so potekali naši dnevi. Sredi tedna smo 

se po večerji podali na nočni sprehod v okolico in doživeli 

pravo zimsko idilo, saj je ravno naletaval sveži sneg. V 

četrtek smo po večerji naredili kratko analizo celotnega 

tedna, strnili dogodke, občutke in izkušnje. Ugotovili smo, 

da nas je šola v naravi še bolj povezala in da smo se skupaj 

naučili marsikaj novega. 

Zadnji dan smo dopoldan še smučali, po kosilu pa smo 

se podali nazaj proti Mariboru. Teden, ki je bil za nami, 

je pustil polno pozitivnih vtisov, bogatejši smo za veliko 

znanja in vse to bo ostalo še dolgo v našem spominu. 

Luna Bela Kavchich 



Josipa Žilić Hozjan 

Pust na waldorfski 

šoli v Mariboru 

Letošnja organizacija pusta je bila prav posebna 

izkušnja, saj smo se vse tri učiteljice s tem srečale 

prvič. Najprej smo raziskale, kakšna je tradicija 

na šoli, nakar smo se odločile slediti svojim idejam in 

notranjemu glasu. Seveda se je to izkazalo za najboljše. 

Predvsem smo želele, da bi bili otroci dejavni soustvarjalci 

veselega rajanja, manj pa opazovalci dogajanja na odru. 

Tako so naši najstarejši učenci, ki se že srečujejo z 

rahlim uporništvom, dobili nalogo, da vodijo program. 

Kljub pomanjkanje časa za pripravo so se znašli zelo 

dobro. Takoj so se odločili, kdo bo kralj, kraljica, dvorna 

dama, grajski pisar, dvorni norček in še kaj. S pomočjo 

glasnika so povabili na prizorišče palčke iz prvega 

razreda, pravljična bitja, živali, obrtnike, Vikinge in 

stare Grke. Na koncu smo zaplesali in si obljubili, da 

se bomo naslednje leto lotili priprav bolj zgodaj ter da 

bodo takratni osmošolci poskrbeli še za glasbeni del 

programa. Držite pesti, da nam bo uspelo. 

Andreja Palčič, vzgojiteljica v vrtcu Čebelica 

O čem žvrgolijo 

ptički na 

Gorenjskem 

Pravijo, da smo Gorenjci varčni. No, februarja in 

marca nismo varčevali s svojimi aktivnostmi. 

Posejali smo kar nekaj semen in čas bo pokazal, 

v kaj se bodo razvila. 

V vrtcu Sončnica na Hrušici že od februarja potekajo 

igralne urice, ki jih vodita teti Sabina in Sonja. Z njima 

se ob sredah druži devet otrok, okušajo ritme waldorfskega 

vrtca. Postali so že pravi prijateljčki in nekaj jih 

bo od septembra naprej v vrtec tudi redno zahajalo. 

Pustovanje - 8. marec letos ni bil le praznik žena, pač 

pa dan, ko smo najbolj glasno in pisano odganjali botro 

Zimo. Otroci so se že teden dni prej v vrtcu preoblačili 

in pomerjali obleke iz pustne garderobe. Izdelovali so 

bobne, napihovali balone, imeli frizerski salon in pekarno. 

V torek pa jih ni bilo v vrtec. Namesto njih so 

prišli vitezi, gusarji, kuharji, slikarji, vile in princeske, 

klovni in mojstri. Sprevod po starem mestnem jedru 

Radovljice je bil paša za oči, malce so trpela le ušesa. A 

je zaleglo! Botra Zima nas nikakor ni mogla preslišati. 

Za hip je pomolila nos k nam le še tisti dan, ko smo 

Pusta pokopali, potem pa je ni bilo več. 

Že čez nekaj dni nas je v vrtcu Čebelica v Radovljici 

obiskala čisto prava teta Pomlad. Prizvenela je v našo 

igralnico in nas tako lepo pozdravila, da so ji otroci z 

veseljem zapeli vse pomladne pesmice. Saj zdaj jih žvrgolijo 

že ptički okrog našega vrtca. Teta Pomlad nam je 

prinesla zvončke, trobentice, žafran, vijolice ... Za vsa 

njena darila lepo skrbimo – le jabolka smo že pojedli. 


G o r e n j s k i v r t c i 

V vrtcu Sončnica na Hrušici smo imeli 18. marca dan 

odprtih vrat, ki smo ga naslovili 'Spoznajmo se ... '. 

Teden dni pozneje, ko je bil dan odprtih vrat v vrtcu 

Čebelica v Radovljici, pa smo 'se spoznali' s tem, da je 

res čas za odprtje novega oddelka. Obiskovalcev je bilo 

izjemno veliko. Atiji in mamice so si ogledali vrtec, poklepetali 

z nami, tetami, otroci pa so preverili, kakšne 

igrače imamo. Vsak po svoje so se zapodili v kotičke 

in zapustili svet odraslih. Nekateri boječe, drugi pa že 

čisto zaupljivo so zarajali z nami, oblikovali vosek in 

risali ter si na koncu ogledali lutkovno predstavo. Odšli 

so zadovoljni, ker je medved končno našel pestunjo. 

Nekaj staršev se je kar odločilo, da bi bil naš vrtec prava 

pestunja tudi za njihove otroke. Septembra jih bomo 

toplo sprejeli. 

za svojo dušo. Enkrat tedensko obiskujejo tečaj evritmije 

in upajo, da ga bomo čez čas lahko ponovili. 

Veliko nesebične pomoči in dobrega sodelovanja smo 

deležni v tem času. In tudi sami znamo pomagati. Zato 

smo se pridružili organizaciji dobrodelne prireditve 

Otroci so naši sončki, ki je bila 23. marca. Vsi nastopajoči 

glasbeniki, pevski zbori ter plesalci so dodobra 

ogreli srca vseh prisotnih v Linhartovi dvorani v Radovljici. 

Še posebej ganljiv pa je bil trenutek, ko sta predstavnika 

Društva vitezov templjarjev in Kavarne kino 

na odru podarila izkupiček prireditve društvu Žarek. 

To društvo že vrsto let na območju Gorenjske pomaga 

otrokom, da ne zaidejo v svet ulice, nasilja in drog. Organizatorji 

in nastopajoči smo se združili s plemenitim 

namenom – pomagati tistim, ki pomoč resnično potrebujejo, 

in s pomočjo publike nam je uspelo! Najbolj pogumni 

del publike so bili prav otroci iz vrtca Čebelica, 

ki jim ni bilo prav nič nerodno pokazati, kako jim je 

všeč. (slika Manca Špik) 

O vsem, o čemer žvrgolijo ptički na Gorenjskem, se 

zdaj redno, pravočasno in pregledno piše na naši obnovljeni 

spletni strani www.waldorf-gorenjska.si. 

Na Gorenjskem se že nekaj let govori, da bo šola (op. 

waldorfska šola!). Zdaj je čas zrel, da o tem govorimo 

vse glasneje in da začnejo ptički žvrgoleti še o šoli. 

Starši, katerih otroci bodo septembra 2012 prvič prestopili 

šolski prag, si želijo, da bi bilo tako. Na njihovo 

pobudo je prišlo do dogovora za tri predavanja. Na 

njih se o waldorfski šoli na Gorenjskem glasno govori. 

Jan Thiessen je govoril o umetnosti izobraževanja – kaj 

si želi in kaj potrebuje otrok v šolskem obdobju. Godi 

Keller pa o življenjskih kompetencah otrok. Po odzivu 

sodeč nihče ni ostal ravnodušen! Za obe zanimivi temi 

so nam prostore velikodušno ponudili v IEDC – Poslovni 

šoli Bled, kjer smo dobrodošli tudi 19. aprila. Takrat 

bo o tem, kako pripraviti otroka na izzive prihodnosti, 

svoje poglede delil David Brierley. 

Z izzivi se srečujejo tudi starši otrok iz obeh gorenjskih 

vrtcev. Da bi jim bili lažje kos, želijo početi nekaj

Waldorfske novice - Pomlad 2011

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?