Waldorfske novice - Pomlad 2010

K A Z A L O 

Waldorfske novice 

Časopis Waldorfske šole Ljubljana 

pomlad 2010, zaporedna št. 65 

Waldorfska šola Ljubljana 

Streliška 12, 1000 Ljubljana 

Tel: (01) 28 222 40 

Fax: (01) 28 222 41 

DŠ: 65714415 

TR: 04302-0001018775 

E-pošta: tajnistvo@waldorf.si 

Splet: www.waldorf.si, www.svitanje.si 

Uredniški odbor: 

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič, 

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordišs 

Sodelavci: 

Godi Keller, David L. Brierley, 

Petra Melik, Else Klink, 

Mario Čuletič, Jill Taplin, 

Vera Grobelšek, Eva Zupan, 

Lidija Perko, Olga Vihtelič 

OE Maribor: 

Mateja Jobstl 

Fotografije: 

Tinka Pelhan, Petra Melik, 

arhiv WŠL in OE MB 

Lektoriranje: 

Klemen Lah 

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk 

Časopis izhaja štirikrat letno 

skupaj z revijo Svitanje. 

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov 

in knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa 

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem 

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem 

avtorja. 

Kazalo 2 

Uvodnik 3 

Temeljni kamen 3 

Gostujoče pero 4 

Angeli 4 

Gostujoče pero 5 

Novice iz spreminjajočega se sveta 5 

Vzgoja 8 

Evritmija 8 

Vzgoja 10 

Vzpostavljanje stika na lutkovni način 10 

Širimo obzorja 12 

Nebesa na zemlji 12 

Iz šolskih klopi 16 

Experience for life 16 

Prispevki naših staršev 17 

Vegetarijanska hrana je lahko odlična 17 

Vabila 19 

Vabilo na izobraževanje 19 

Dogodki 21 

Predstavitve projektov 12. razreda 21 

OE Maribor 22 

Nov začetek 22 

Pust 23 

Pri nas se dogaja 24 

ISSN 1854-0430 

2 WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2010

U V O D N I K 

Iztok Kordiš 

Temeljni kamen 

Del govora zbranim ob polaganju 

temeljnega kamna 

Danes je pomemben dan. S polaganjem temeljnega 

kamna simbolično označujemo začetek udejanjaja 

sanj, želje in prizadevanj ne samo nas, ki smo danes 

tu zbrani, ampak tudi prejšnjih generacij učencev, dijakov, 

učiteljev in staršev, ki so več kot deset let verjeli 

v uresničitev ideje o gradnji nove waldorfske šole in jo 

s svojim delom, denarnimi prispevki in dobrimi željami 

pomagali uresničiti, vseh tistih, ki so to verjeli tudi 

takrat, ko ni bilo še ničesar videti, tudi takrat, ko se je 

podiral načrt za načrtom, ko smo izgubili prvo lokacijo 

v Podutiku, ali kasneje v Rižarni, ki so to verjeli tudi takrat, 

ko je kazalo, da ne bomo dobili gradbenega dovoljenja 

ali denarja za gradnjo. Ta gradnja ni samo dokaz, 

da lahko skupaj naredimo vse, da lahko realiziramo 

tisto, kar si zamislimo (seveda je za to potrebno malo 

več časa kot eno leto, ki ga dijaki porabite za svoje projekte), 

ampak so prav generacije, ki so že zapustile šolo 

tudi dokaz in primer tega, da je še vedno veliko ljudi, ki 

so pripravljeni pomagati pri uresničevanju nečesa, kar 

bo koristilo drugim, kar bodo uporabljale generacije, ki 

bodo šele prišle. Če takih ljudi ne bi bilo, tudi te novogradnje 

ne bi bilo. In prav to je lahko način, ki je danes, 

v času iskanj takojšnjega učinka in direktnega dobička 

zase, hkrati pa tudi v času vsevečje krize na različnih 

nivojih, lahko primer izhoda iz tega, primer drugačnega 

načina dela in sodelovanja, ki vodi v večjo kvaliteto 

sobivanja. 

WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2010 3

G O S T U J O Č E P E R O 

Angeli 

Godi Keller 

Na Norveškem se je to zimo načela razprava 

o angelih. Princesa Märtha-Luise vodi tako 

imenovano angelsko šolo. V svojih tečajih hoče 

pomagati udeležencem, da bi le ti prišli v stik s svojim 

angelom. To zbuja seveda veliko pozornosti in je snov za 

pogovor. Poleg tega pa so ljudje iz norveške državne cerkve 

opazili, da angeli v tej šoli niso prave vrste. Zaradi tega 

sem napisal sledeče besedilo. Vsebina besedila pa je lahko 

zanimiva tudi za druge. 

Pravi ton 

Kot otrok sem dolga let vsak večer nagovarjal angela 

in ga prosil, da mi pomaga, ampak verjamem, da sem 

tedaj govoril s svojim angelom. Moj brat je imel verjetno 

svojega lastnega, a o tem nisva nikoli govorila; otroci se 

običajno vzdržijo takšne banalizacije duhovnega. Angeli 

so bili resnični, a vendarle vprašljivi, kajti o njih 

nismo govorili čisto razumsko, ampak bolj zaradi lepe 

navade. Večerna molitev je sama na sebi kot ritual prinašala 

dobro počutje, približno tako kot topla odeja, ki 

jo navlečeš nase. 

Z leti se je angel raztopil in se skril v najbolj skrite 

kote moje notranjosti in niti ne vem več, ali še vedno 

obstaja; nekatere stvari sicer kažejo na to, da obstaja. 

Zaradi tega tudi ne morem z gotovostjo trditi, v kolikšni 

meri je angel pristen. Drugi vedo to očitno bolje. To so 

tisti, ki dobro poznajo resnico in o bitjih, kot so npr. 

angeli in Bog, nimajo nobenega dvoma. Verjetno morajo 

že vedeti, da vse to obstaja ali pač da ne. Njim bi rad 

povedal neko zgodbico: 

Nekoč je v skromnem stanovanju živel in morda še vedno 

živi zakonski par, ki na srečo ni imel otrok. Ljubila 

in spoštovala sta drug drugega, kot se to za zakonca 

spodobi, in zgodba bi v tej idili trajala do konca, če ne 

bi mož igral čela. Tega pa ni počel na takšen način, da 

bi to dodalo neko posebno estetsko dimenzijo njunemu 

zakonskemu življenju, nasprotno, mož je na svoj inštrument 

neprenehoma igral samo en in isti ton. 

Bralcu je verjetno jasno, da je ta dejavnost njegovo 

ženo počasi začela težiti. Njeni naraščajoči ugovori niso 

bili posledica nekega posebnega okusa za glasbo ali 

drugih skrbi, ampak ji je šla glasba enostavno na živce, 

izčrpavala jo je in jo spravljala v obup. 

Nekega dne je končno zbrala pogum, da je načela 

temo, za katero je vedela, da predstavlja nevarnost, ki 

bi lahko vrgla senco na njuno zakonsko srečo. 'Najdražji', 

je rekla, 'Malce sem razmišljala o tvoji glasbi.' 

'A ja?' je on odgovoril in spoštljivo prenehal z igranjem. 

'Mislila sem, da bi morda rajši igral kot drugi čelisti.' 

'In kako igrajo drugi čelisti?' jo je vprašal brez ironije. 

'No, ne igrajo le enega samega tona, ampak več in iz 

tega nastane melodija, včasih igrajo visoke tone, drugič 

nizke. Ali ti tega ne moreš storiti?' 

Končno je mož razumel. Blago in potrpežljivo je pogledal 

svojo življenjsko sopotnico in rekel: 'Ljuba žena, 

tvoji lasje so dolgi, ampak tvoje razumevanje je kratko. 

Drugi čelisti seveda še iščejo pravi ton. Jaz pa sem ga 

našel.' 

Očarljivost te zgodbe ne leži v tem, da čelist ne bi imel 

prav. Moram pustiti možnost, da se lahko v prihodnosti 

izkaže, da je imel prav, in da je v resnici že pred 

časom našel pravi ton. Ravno tako se lahko izkaže, da 

imajo prav katoliki, šiiti, suniti, luterani, mormoni ali 

celo ateisti. Morda bodo na koncu tisti, ki so imeli prav, 

slavili zmago nad vsemi drugimi, ki so se motili. Morda 

jim bodo dpustili – ali pa, če imajo prav ateisti, ne bo 

niti slavljenja zmage niti odpuščanja. 

To me ne skrbi, kajti nisem človek, ki bi našel resnico, 

ampak v najboljšem primeru nekdo, ki jo išče. Zaradi 

tega simpatiziram z ženo čelista. Gre mi predvsem za 

glasbo. In pri tem en sam ton ni dovolj dober, pri tem je 

treba precej več in tu sme iti stvar vedno malce navzgor 

in navzdol. 

Zdaj vam želim dober dan. Zažvižgajte si svojo lastno 

melodijo in v miru podvomite. 

prevod: Eva Zupan 


G O S T U J O Č E P E R O 

David Brierley 

Novice iz 

spreminjajočega se 

sveta 

Kako pomaga umetnost 

učencem pri njihovem uspehu 

Raziskave so zdaj pokazale, da umetnost pomaga 

učencem pri njihovem učnem uspehu. Nedavne raziskave 

v ZDA dokončno dokazujejo, da umetnost in 

predvsem integrativni pristop waldorfske pedagogike 

pomagata učencu pri njegovih akademskih dosežkih. 

Poročilo ponuja natančno in nepristransko poročilo o 

mnogih prednostih, povezanih z umetniškim poučevanjem 

učencev vseh starostnih skupin. Ljudje so prepričani, 

da je umetnost namenjena le razvedrilu mlajših 

otrok, a rezultati raziskave kažejo, da je uporaba 

umetnosti v procesu učenja še posebno koristna za 

starejše učence, saj podpira njihovo šolsko delo. Ameriška 

vlada je finančno podprla in pooblastila organizacijo 

Arts Education Partnership (AEP), da je izdala 

priročnik 62-ih raziskav (Critical Links), s katerimi naj 

bi 'prispevali k nacionalni razpravi' o učinkovitih strategijah 

za izboljšanje učnega uspeha pri učencih. To 

delo iz leta 2002 je podprlo tudi novo poročilo Eloquent 

Evidence - Umetnost v jedru učenja. Leta 2000 je kongres 

preko listine Educate America sprejel zakon, ki je 

v jedro učnega načrta umestil umetnost. Toda Bushev 

ukrep iz leta 2001, da naj 'Noben otrok ne bi zaostajal', 

je v ZDA in drugod najbolj pomembno vplival na 

umetniško vzgojo in vzgojo na splošno. Zakon, ki je iz 

tega nastal, je določal, da je potrebno povečati dosežke 

učencev z določitvijo ciljev, ki jih morajo vsi učenci do 

leta 2013/14 doseči pri branju in matematiki. Umetniške 

predmete ni mogoče ocenjevati na tak način. 

Staršem pa so pomembni le tisti predmeti, ki so 

usmerjeni v dosežke. Ta trend se je razširil tudi v Evropo. 

Zdaj mora v Veliki Britaniji povprečen učenec v 

toku svojega šolanja izpolniti 100 testov. Poizkus se ni 

pokazal kot učinkovit, saj ni nikakršnih dokazov, da 

bi ta strogo določen niz testov in preizkusov prispeval 

k večjim dosežkom. Nasprotno, boljši se zdi 'dobro zaokrožen' 

sistem. Maja 2005 je Harris Poll v raziskavi 

javnega mnenja med Američani glede vloge umetnosti 

pri pouku ugotovil, da se 93 % ljudi strinja, da je umetnost 

pri pouku vitalnega pomena, 86 % pa jih verjame, 

da umetniški pouk vzpodbuja in izboljšuje otrokov 

odnos do šole. 

Resnična zgodba 

Inkayezi Waldorfska 

šola v Alexandiji, 

v Johanesburgu 

bo ravno 

praznovala svojo 

21. obletnico. To 

je res čudežna 

zgodba preživetja 

waldorfske šole 

na področju, kjer 

na 1,5 kvadratnega 

kilometra veliki 

površini živi pol milijona ljudi. To je področje, kjer 

se naglo širijo revščina, droge in kriminal. Pa vendar, 

obrazi otrok na tej šoli izžarevajo odločenost v uspeh, 

svoje navdušenje nad učenjem in zaupanje v učitelje. 

Mnogi učitelji, ki so to šolo ustanovili, so še vedno tam, 

čeprav so njihove plače izjemno nizke ali jih sploh ne 

dobijo. Otrokom in mladostnikom so ustvarili varno 

učno okolje, 'nebesa'. Lepo jim je, ko vidijo, da so se 

mnogi njihovi učenci iz tega siromašnega okolja odšli 

šolat naprej na univerzo, da bi lahko kasneje pomagali 

pri izgradnji Južne Afrike. Vse to pa brez finančne 

podpore waldorfskih staršev po vsej Evropi ne bi bilo 

mogoče. Leta 1987, ko je šola začela delovati, je bilo 

v prvem razredu 12 otrok. Danes pa s 358 učenci do 

sedmega razreda poka po šivih. Ne le, da je postala Inkayazi 

šola uspešna, postala je tudi kulturno središče 

in dom za mnoge lokalne prebivalce. 

Možgani bodo vprihodnje 

drugačni 

Uporaba medijev bo tako zelo spremenila delovanje 

možgan otrok in mladih, da je to zaskrbljujoče. Ugledna 

nevrologinja, profesorica na univerzi v Oxfordu, 

baronica Susan Greenfield je z objavo svojega raziskovalnega 

dela o razvoju možgan pri otroku sprožila široko 

razpravo. Uporaba spletnih medijev kakor tudi razširjena 

uporaba interneta je skrb zbujajoča, saj vse to 

nadomešča direkten družbeni kontakt tako z vrstniki, 


Greenfieldova si je pridobila spoštovanje tako staršev 

kot učiteljev, ki te trende prepoznavajo. Dobro je znano, 

da med mladimi od 9-16 let zaradi nezmožnosti, da 

ločijo med pravim in namišljenim svetom, narašča nasilje, 

pri čemer so dekleta prav toliko kriva kot fantje. 

Raziskava v Oxfordu je pokazala, da porast uporabe 

medijev vodi k egoizmu in egocentričnosti. 150 milijonov 

ljudi dnevno uporablja socialno omrežje Facebook, 

nadaljnjih 6 milijonov pa Twitter. Povprečen čas, ki ga 

11- in 16-letniki preživijo skupaj s starši (vključno s 

sedenjem za skupno mizo v času obrokov), je zdaj le 

9,2 minut na dan. Uvajanje osebnih računalnikov v 

šole zmanjša tudi osebni kontakt z učiteljem. Otroci v 

takih šolah presedijo pred ekranom povprečno sedem 

ur na dan (skupaj, doma in v šoli). 'Če mislimo, da 

nima to nikakršnega vpliva nanje, smo naivni,' opozarja 

Susan Greenfield. 'Prišel bo čas, ko se bodo starši 

lahko odločili, kakšne vrste šolo hočejo za svoje otroke,' 

vztraja Greenfieldova. 

kakor tudi z odraslimi. Nekatera poročila navajajo, da 

je Greenfieldova govorila o uničenju možgan. Sama to 

zanika in poudarja, da jo skrbi to, da dobivajo ena področja 

možgan večje vzpodbude, medtem ko so druga v 

razvoju zaostala. Raziskovala je socialno inteligenco ali, 

bolje rečeno, vedno večje pomanjkanje le-te pri mladih, 

kar zdaj spoznavajo tudi že mnogi delodajalci. Trpijo 

človeški odnosi. To vodi v kasnejšo nezmožnost videti 

stvari v pravi luči. Vse bolj očitno se postavlja vprašanje, 

kakšno družbo si v prihodnosti želimo. Vesel sem 

bil, da sem jo imel možnost srečati ob njenem nedavnem 

obisku v Oslu, kamor je prišla je kot predstavnica 

waldorfskega gibanja. Najin pogovor se je osredotočil 

na vprašanje, kakšne vrste razumevanje v prihodnosti 

potrebujemo in želimo. Večina mladostnikov danes, 

poleg tega, da so v šoli stalno pod stresom, komunicira 

še preko facebooka, twitterja in bebo. Od ravnotežja 

med tema dvema aktivnostima je odvisno, v kakšne vrste 

osebo se bo nekdo razvil. Spremembe v delovanju 

možgan niso le negativne. Pa vendar, nikakršnega dokaza 

ni, da bi pri prvi generaciji, ki te medije uporablja, 

(povprečni čas, ki ga v zahodni Evropi ob njih preživijo, 

se je zdaj pri starostni skupini od 9-18 let, povzpel na 

tri ure dnevno), bil viden kakšen poseben napredek na 

področju znanosti ali literature v primerjavi z leti brez 

interneta. V kibernetičnem svetu je rezultat viden takoj. 

Realnost je tukaj in zdaj. Časovne dimenzije in priložnosti 

za razmislek skoraj ni. Greenfieldova govori o 

'brezperspektivnem znanju', tj. o človekovi zmožnosti, 

da vidi povezave in celotno situacijo. Raziskava je tudi 

razkrila, da je zmožnost iz mnogih ločenih faktorjev 

sestaviti celostno sliko močna pozitivna komponenta 

waldorfske pedagogike, ki poudarja umetniško delovanje 

v osnovni šoli in fenomenološki pristop k znanosti 

ter uporabo simptomatičnih metod pri zgodovini in 

družboslovnih predmetih v srednji šoli. 

Vojna in mir 

Afganistan in Iran lahko ves čas gledamo med poročili, 

toda razlogi za to so napačni. Oboroženi konflikti 

terjajo življenja in denar. Vedno se lahko vprašamo: ali 

lahko šola pomaga obrniti situacijo in podpreti stabilnost 

in mir pri gradnji nove družbe. Številke kažejo, da 

bi za ceno enega samega dodatnega vojaka, leto dni nastanjenega 

v Afganistanu, lahko tam zgradili približno 

20 šol. Baje bi za ceno 40 000 vojakov lahko do diplome 

izšolali vse tamkajšnje prebivalce. Greg Mortenson 

je zaslovel s svojo knjigo 'Tri skodelice čaja', v kateri 

opisuje svoje poskuse, da v revnih okoljih gradi šole 

in nudi izobrazbo tistim, ki je normalno ne bi nikoli 

dobili. V Afganistanu je zgradil 39 šol ter v Pakistanu 

92. Nobene niso napadli ali zaprli. Organizacija CARE 

ima v Afganistanu 295 šol, v katerih se šola 50 000 deklet. 

Za vse te ustanove potrebujejo zelo malo denarja 

v primerjavi z ogromini zneski, ki jih porabijo v vojaške 

namene. Ali ne bi začeli kar s prihajajočo generacijo? 

Ali lahko šola preobrazi družbo? 

Od 11.septembra dalje je ZDA porabila 15 milijonov 

USD za vojaško pomoč Pakistanu. Bangladeš pa je šel 

po drugačni poti. Dežela ima v šolah več deklet kot fantov. 

V Pakistanu je iz podeželskih plemenskih območij, 

o katerih v zadnjem času slišimo pri poročilih, pismenih 

le 3 % žensk. 


Unicef se je v zadnjem času osredotočil na 75 milijonov 

otrok po svetu, ki ne dobijo nobene formalne izobrazbe. 

Cena izboljšave na tem področju je enaka kot 

cena nastavitve 40.000 vojakov v Afganistanu. 

Pustite otroka pri miru 

Leta otroštva, ki naj bi bila namenjena veseli igri in 

radostnemu učenju, preprečujejo z delom obsedene 

vlade, učni cilji, dolge ure preživete v šoli in prosti čas, 

ki si ga vse bolj prilaščajo tržni interesi. Zahtevni starši 

niso prav nič v pomoč. Otrokov prosti čas polnijo z 

nestrpnimi pričakovanji in tekmovalnostjo. To je velik 

vložek časa in denarja, njegov učinek pa je, da so otroci 

nezmožni skrbeti zase. 

V Veliki Britaniji je vedno močnejše gibanje, ki se imenuje 

'brezdelno starševstvo'. To je rešitev, ki vam bo 

olajšala življenje in vam prihranila denar. Gibanje trdi, 

da naredi življenje otrok prijetnejše. Z nasmeškom na 

obrazu razglašajo, da je len starš dober starš in gradijo 

na odstavku iz eseja D. H. Laurenca, ki je bil objavljen 

leta 1918 pod naslovom 'Vzgoja za ljudi'. Postavi 

vprašanje, kako začno starši vzgajati svoje otroke. Prvo 

pravilo: pustite ga pri miru; drugo pravilo: pustite ga 

pri miru; tretje pravilo: pustite ga pri miru. To je za 

začetek vse. 

Toda, ali nam niso govorili, naj naredimo več in ne 

manj? Vsi starši hodimo naokrog z občutkom, da delamo 

narobe, da je treba narediti več. Ali se ne vmešavamo 

preveč? Ali je res, da otrok, ki ga ves čas opazujejo 

in nadzirajo, kasneje ne bo znal skrbeti zase in dajati 

pobude? Pustimo ga živeti! 

Gibanje je sprožilo debate o starševski vzgoji med zanemarjanjem 

in pretiranim ukvarjanjem. Seveda ne 

želimo, da bi naši otroci skakali skozi okno ali zažgali 

same sebe. Toda med nemarnostjo in brezskrbnostjo je 

velika razlika. 

Več časa moramo posvetiti temu, da ustvarimo skrbno 

gospodinjstvo. Toda za to nimamo časa, ker ves čas 

spremljamo otroke. Otroci so radi zaposleni. Staršem 

je včasih všeč, da si vzamejo prosti čas. 

Naloga za poletje: pripravite svojega otroka do tega, 

da vam prinese hladno pivo, medtem ko vi ležite na 

klopi na soncu v vašem vrtu. Ste razumeli, kaj želim 

povedati? 

Izobraževanje za kaj? 

Po vsej Evropi je čutiti vedno večji nemir glede ciljev 

šole in sposobnosti za dosego teh ciljev. To je bilo pred 

kratkim izstreljeno v največjem britanskem nedeljskem 

časopisu The Sunday Times. Sir Terry Leahy, vodilni v 

podjetju Tesco, največji verigi supermarketov v državi, v 

Evropi in Aziji, je javno objavil svoje nezadovoljstvo nad 

izobraževanjem. Navedel je, da učenci 'šolo zapuščajo 

brez osnovnih veščin za življenje'. 'So funkcionalno nepismeni', 

je povedal novinarjem. Eden od treh odraslih 

v Veliki Britaniji je nezaposlen (milijon ljudi). Leahy je 

izjavil, daje velika razlika med tem, da ljudje naredijo 

izpite (kjer se niža standarde), in med tem, da so pripravljeni 

za delo. Povedal je, da je za potrebe svojega 

podjetja za tri razpisana delovna mesta izbral 52 ljudi. 

Vsi so bili dobro usposobljeni in visoko izobraženi ljudje. 

Polovica jih je razgovor zamudila. Le trije so stopili 

k njemu in se z njim rokovali. Te je zaposlil. Po enem 

letu so izgubili službo zaradi 'sanjarjenja'. Pregledali so 

slovnično pravilnost njihove elektronske pošte in odkrili 

so, da niso primerni za zastopanje njihove družbe. 

Vsi so pisarno zapuščali natančno ob 17.00, čeprav 

svojega dela niso dokončali. Po Leahyjevem mnenju bi 

morala šola predvsem graditi na temeljnih človeških 

vrednotah. Če hočemo, da bodo mladi zaposljivi, morajo 

biti zmožni komunicirati tako pisno kot ustno. Sicer 

se nejasno izražajo. To pa sedaj fokus obrne ne le na 

šole, ampak tudi na izobrazbo učiteljev. 

Po mojem mnenju je izobraževanje v glavnem podajanje 

vrednot. V šoli in v službi so pomembni prvi vtisi. 

Drža in očesni kontakt odsevajo notranje vrednote ter 

vrednote, ki jih želi družba negovati. Stvar vsake šole 

je, da si zastavi niz vrednot, ki so za napredovanje v 

življenju potrebne in se jih v šolskem okolju striktno 

drži. 

Racherl Wolf je stara 24 let. Bila je vzgojena v privilegiranem 

okolju privatne šole v Cambridgeu v Angliji. 

Njeno delo je ustvariti novo generacijo 350 šol, ki jih 

bodo lahko neodvisno vodili učitelji sami. 

Sajid Husein je 39 let star oče treh otrok, ki živi v 

Bradfordu v severni Angliji, v mestu z najgosteje naseljeno 

azijsko populacijo v Evropi. Njegov oče je bil šofer 

avtobusa, ki je pri svojem delu videl zadrego šolarjev in 

mladih v mestu. Sajid Husein se je izučil za učitelja in 

sedaj ustanavlja neodvisno šolo, ki jo bodo vodili učitelji, 

ki želijo uvesti spremembe. 

V Bedfordu je Mark Lehain, eden najboljših študentov 

na univerzi v Cambridgeu, začel obetavno kariero 

v bančništvu v Londonu, potem pa je to svojo kariero 

opustil in skupaj s skupino prijateljev postal učitelj, da 

bi nato v domačem okolju ustanovil novo šolo. Konzervativna 

stranka razmišlja o reformi, po kateri bi staršem 

za izobraževanje njihovega otroka po lastni izbiri 

namenili 5000 funtov na leto. 

David L. Brierley je izredni profesor waldorfske pedagogike, 

poleg tega dela kot redni profesor na Rudolf Steiner univerzi 

v Oslu, ki jo je tudi ustanovil. Je gostujoči profesor na mnogih 

univerzah po Evropi, piše knjige in svetuje velikim podjetjem in 

politikom, ki želijo na področje izobraževanja vnesti nov način 

razmišljanja. 

prevod: Marina Nuvak 


V Z G O J A 

Evritmija 

Začetki in razvoj 

Else Klink 

Leta 1912 je mati neke mlade študentke vprašala 

avstrijskega filozofa, znanstvenika in umetnika 

Rudolfa Steinerja, ali bi bilo mogoče najti nove 

impulze, iz katerih bi se razvila umetnost gibanja. Steiner 

je pritrdil in začel intenzivno delati na zakonitostih 

oblikovanja govora z igralko Marie von Sivers. Iz njunega 

skupnega dela so izšli prvi koraki do zasnove evritmije. 

Govor je živ dokaz za obstoj duha v človeku. Obenem nas 

opozarja na to, da je gibanje premikanje od imaginativne 

sile k obliki besed. Izvorna enost jezika in glasbe je živela 

v zgodnji grški kulturi. To, da sta se razšla, kaže na 

spremembo zavesti v evoluciji človeštva. Rudolf Steiner 

je raziskoval organsko in duhovno naravo teh sprememb. 

Iz tega dela so nastali osnovni elementi in načela kot 

tudi umetniški izraz evritmije. Ti elementi so oblikovali 

osnove za razvoj evritmije, kot jo poznamo danes. Govorna 

evritmija, umetnost vidnega govora in tonska evritmija, 

umetnost vidne glasbe. 

Ritem kot oblikotvorno–stvariteljska sila 

Vsak otrok med rastjo prehaja skozi proces obvladovanja 

ravnotežja med prostorom zgoraj in spodaj, spredaj 

in zadaj, desno in levo. V obvladovanju tega leži 

sposobnost zravnanosti in zravnane hoje, pri tem se 

lahko glava in udi svobodno gibajo. Človek s svojimi 

čuti doživlja mnoge kvalitete v svetu; z udi in gibi je 

sposoben izraziti lepoto in dostojanstvo teh vtisov. Prav 

tako človek ustvarja ravnotežje med vidnim svetom, ki 

ga obkroža, in bogatim svetom doživetij v njemu samem. 

Tako z gledanjem zunaj in nato znotraj diha 

med tema dvema svetovoma. Manifestira se zunanji in 

notranji prostor, ritmično nihanje med njima , proces 

širjenja in krčenja, raztezanja in zvijanja. To dihanje 

se odraža tudi v doživetjih duše: simpatiji in antipatiji. 

ljubezni in sovraštvu, veselju in žalosti, smehu in 

joku. Vse, kar je nastalo v naravi, vsebuje polarnost. V 

ritmičnih življenjskih procesih se odražajo naravni zakoni. 

Nemški pesnik in znanstvenik Goethe je prišel do 

globljega razumevanja ritma kot gibalno–oblikotvorne 

sile. Po letih skrbnega študija in preučevanja narave 

in njenih fenomenov je prišel do načela metamorfoze. 

Opazoval je, kako se človek ritmično giblje čez svoj življenjski 

krog, čez večje ritme; od letnega do dnevnega 

ritma budnosti in spanja. Človek vzdržuje dobro ravnotežje 

med ritmi narave. Narava pa s svojimi cikli in 

ritmi stoji nad in nasproti manj ritmični naravi zavesti 

mišljenja in mentalnih slik. Kadar nastane odnos med 

mišljenjem in občutenjem v ritmu dihanja, se pojavljajo 

v človeku besede jezika in toni glasbe. Naš jaz si takrat 

prikliče občutke, da bi ustvaril odnos z besedami (čudenje, 

strah...). Človekova duša oblikuje v ritmu jezika 

samoglasnike in soglasnike, kombinira zloge v besede, 

nato pa besede v proces, ki ga nosi mišljenje. Poetično 

povedano, da pesem zazveni iz človekovega zunanjega 

in notranjega sveta. Človekov jaz mora prepoznati to, 

kar stoji pred njim, tako to poimenuje. Govor je pravzaprav 

imenovanje stvari. Kadar se v teh neprekinjenih 

spremenljivih ritmih besede povzdignejo nad prozaični 

vsakodnevni jezik, tedaj dobijo misli in ideje svetlobo 

ter prosojnost. Pesem, ki se izlije iz človeka, nosi svojo 

osebno obliko, svojo osebno vrsto žive melodije. Odmeva 

skozi cel človeški organizem. V toku zgodovine je 

človek pridobil sposobnost zunanje izraziti to notranjo 

glasbo ali harmonijo v različnih glasbenih elementih. 

Glasba je zven najpristnejših izkustev človeške duše. 

Kadar zaide človeški jaz globje v področje volje, kjer 

intuitivno v njem živi ritmični element, se s tem približuje 

tudi kraljestvu, iz katerega izvira evritmija. 

Evritmija izvira iz globin notranjega človeškega bitja in 

predstavlja to, kar izraža sebe skozi mišljenje, občutke 

in impulze volje. Ime evritmija prihaja iz grške črke 

'eu', kar pomeni harmonično, z občutkom za lepo, in 

kaže tudi na odnos evritmije z ritmi, ki izhajajo iz popolnoma 

harmoničnega človeškega bitja. 

Osnovni elementi evritmije 

Osnovni elementi evritmije so v vajah, ki preoblikujejo 

človeško telo v inštrument, ki ima možnost postati 

kvalitativno drugačno sredstvo za izražanje sebe v prostoru 

in času. Z vajami je človeška duša prebujena za 

bogatejše možnosti oblikovanja odnosov s pisateljem, 

pesnikom, skladateljem, umetnikom in tudi s svetom, 

ki ga obkroža. Človek se uči, potem, ko je to najprej notranje 

doživel, izraziti misli, ideje in ideale z gibanjem 

v prostoru. Na začetku študija evritmije se študentje 

učijo vaj z bakrenimi palicami, da bi se bolje zavedali 

prostora, v katerem se gibljejo. S temi vajami ojačajo 

notranjo pozornost in koncentracijo,ne vem, kaj se 

dogaja, a nekaterih vejic ne morem izbrisati -Klemen 

Lah 12/12/09 8:16 AM kakor tudi sposobnost prikazati 

namero ali smer gibanja. Vaje z bakrenimi palicami 

razvijajo tudi spretnost in gibčnost udom in vrhom 

prstov ter vodi v umetniško spretnost. Takšne vaje 

spremljajo tudi drugi pazljivo vodeni gibi. Študent se 

uči korakanja, kako izpeljati evritmijski korak, kako en 

korak sledi drugemu, različnih korakov, hitrosti, razdalj, 

med tekom ali poskakovanjem ... Človek se začne 

zavedati dvigovanja stopal, nošenja nad zemljo in ponovnega 

spusta nanjo. S počasno vadbo se študentje 

najprej učijo, kako pridobiti popolno kontrolo nad svojimi 

koraki, kadar se giljejo po formi (obliki) s hitrejšim 

tempom. Kadar so forme najprej doživete v odnosu do 

človeškega telesa, preden so izvajane v prostoru, same 

po sebi oživljajo moč domišljije in imaginacije (predstav). 

Človek si tako lahko npr. v domišljiji predstavlja 

človeško telo znotraj forme s petokrako zvezdo – pentagramom 

(slika 1). 


Študent se giblje po formi v prostoru tako, da naredi 

vidne povezujoče vezi te poti med točkami (slika 2). Potuje 

od št. 1 (glave), se premika dol diagonalno desno 

(desna noga – 2), od tod na levo (leva roka – 3), nato na 

desno (desna roka – 4), potem dol na levo (leva noga – ) 

, nato pa se vrne na začetno točko. Pet ljudi se lahko 

giblje istočasno, če stojijo na različnih točkah. 

■ Slika 1 ■ Slika 2 

Učijo se ustvarjati točne slike različnih geometrijskih 

oblik in gibanja po njih, hitro in tekoče v prostoru. Seveda 

obstaja veliko načinov gibanja po evritmijski formi. 

Po krogu se npr. lahko gibamo tako, da poudarimo 

njegov center ali periferijo. Med študijem evritmije se 

študent uči vse bolj svobodnega in vedno bolj ritmičnega 

gibanja. V času starogrške kulture so nastali različni 

ritmi. Na splošno jih lahko razvrstimo med padajoče 

in rastoče ritme. Skozi rastoč ritem 'jamb' se gibamo 

naprej proti cilju. V padajočih ritmih doživljamo, kot 

da se nekaj približuje iz daljave. Od zadaj, kar se nenadoma 

ustavi v kratkem koraku troheja. Vsak ritem, ki 

ga resnično doživimo, ima svoje značilnosti. Te značilnosti 

vplivajo na naravo forme, ki jo želimo upodobiti. 

Ko se je nekdo naučil gibati se v prostoru in hoditi po 

različnih formah, tedaj lahko začne delati z elementi 

jezika in govora. 

Samoglasniki izražajo notranji odnos z nečim, kar teče 

v dušo iz čutnega ali miselnega sveta. Človek ustvarja 

globoko vez s temi glasovi, tako da jih je sposoben izraziti 

z gestami, da lahko to, kar doživlja svobodno in 

vzravnano v svetu, vidi v glasu 'I'. Gesta je narejena z 

diagonalnim raztezanjem rok: ene dvignjene gor proti 

svetlobi, druge dol, v temne sfere. Ko nam neko doživetje 

vzbudi občutek strahospoštovanja ali čudenja, 

takoj rečemo 'A'. S strahospoštovanjem se duša odpira 

v svet in mu dopušča, da pride v njeno notranjost. V 

tej gesti se roki odpirata in tvorita kòt, doživetje. Človek 

objema svet z ljubeznijo in čudenjem v glasu 'O'. Obe 

roki sta ukrivljeni v ovijajočo gesto. Samoglasniki odkrivajo 

notranjo duševno kakovost človeškega bitja in 

njegov primeren jezik. 

'L' kot plastičen, tekoč glas predstavlja nežne sive in 

lila tone. Lahko se skrči, nato pa odpre v tekoči gesti. V 

težnji, da najprej pride v bitje in potem izgine, je podoben 

dinamiki, ki se nahaja v vodi. Duša se giblje med 

različnimi vzdušji ali, kakor se to imaginativno vidi, v 

spremembah nians barv. Kadar lahko te nianse barv 

izrazimo z evritmijskimi gestami za določen glas, tedaj 

ta dobi mnogotere možnosti za izraz. Goethe je v svoji 

teoriji barv govoril o čutnih in moralnih kvalitetah vsake 

barve. Rudolf Steiner je te ideje razvil naprej z vstopom 

v zavesten izraz duhovno-duševne kvalitete, ki jih 

barve vsebujejo. Človek lahko občuti, da si mora pridobiti 

bogatejše, bolj prefinjeno in močnejše opažanje 

in doživetja, če želi kvalitetnejše gibanje. V evritmiji se 

besede ne izgovarjajo. Evritmist ponovno ustvarja kvaliteto, 

barvo, občutek, dinamiko in jakost glasu. Še več, 

imaginacija ali misel, ki jo vsebuje beseda, mora ravno 

tako postati vidna. Kadar evritmiziramo skladbo, človek 

kreira vidno glasbo, tako kot se lahko kreira viden 

govor. Različni elementi glasbe postanejo vidni skozi 

človeško telo. Npr. s pomočjo rok in dlani se izražajo 

intervali v glasbi. Ključnica je začetna točka za primo, 

nadlaktnica za sekundo, podlaktnica z dvema kostema 

za mol in dur terco. Kvarta leži v sklepu, kvinta v celi 

roki, seksta, septima in oktava se raztezajo skozi roke 

in prste ter nad vse. 

Elementi glasbe so ravno tako v odnosu s prostorsko 

dimenzijo: višina tona se giba v različnem obsegu med 

visokim in nizkim, melodija teče hitro in počasi, naprej 

ali nazaj, bitje zadržuje strogo ravnotežje med desnim 

in levim. Evritmist prinaša elemente glasbe v življenje 

in gibanje. Pripadajoči zakoni in struktura glasbe začno 

zveneti, peti. Videli smo, kako ritem pade v naravne 

zakone tako kot človeško življenje in umetnost. To je 

večen tok med zemeljsko materijo in duhovno substanco. 

V ritmu je izraženo to, kar daje življenje človeku, 

človeštvu in Zemlji. Pulzirajoč skozi strukture življenja 

se zdi, da je ritem v svojih gestah krčenja in širjenja 

izvor novih možnosti forme. Človeka nagovarja, da to 

ustvarjalno delo postavi kot resen del svojega življenja, 

nadaljujoč delo narave, vendar v smislu lastnega duhovnega 

razvoja in izpolnjenosti. 

prevod: Breda Pavlovič 

Soglasniki izražajo aktivnost ali procese v sami naravi. 

Glas 'B' nosi zaščitniško gesto kot takrat, kadar nekaj 

zaščitniško objamemo. Gesta postane še bolj živa, 

če si predstavljamo modro barvo, kako obkroža svetel 

prostor. Z glasom 'M' se lahko poglobimo v nekaj, naučimo 

nekaj razumeti, kakor da bi si modra in zelena 

barva prišli nasproti. 'D' vsebuje več rdeče in oranžne v 

svoji močni gesti prikazovanja in predstavljanja. 


V Z G O J A 

dipl. vzg. Petra Melik 

Iz diplomske naloge 

Vzpostavljanje stika 

z majhnim otrokom 

na lutkovni način 

Otrok potrebuje varnost 

Ritmično oblikovano življenje in ponavljanje sta temelja 

vzgajanja. Ritem daje strukturo, podporo in meje v 

smislu trdnosti in gotovosti. Takšna dnevno ponavljajoča 

se negovalna dejanja z značajem igre, ki se izvajajo 

z vedrim ter mirnim notranjim prepričanjem, posredujejo 

otroku občutek varnosti in dobrega počutja. 

V takšnem zavarovanem okolju si otrok ustvari prve 

svobodne kotičke za svojo individualno ustvarjalno 

igro, polno domišljije. Varnost in pozornost prebudita v 

otroku potencialno energijo. To je umsko-duševna sila, 

ki pripada njegovi individualni naravi. Ta umsko-duševna 

sila je sposobnost posnemanja, ki je najintenzivnejša 

v zgodnjih letih in preko katere otrok pridobiva 

osnove za človeško bit (Ellersiek, 2001, str. 14): 

- Orientacija v fizičnem okolju; hoja. 

- Povezava človeka s človekom v socialnem okolju; 

govor. 

- Dojemanje prvih miselnih povezav v umskem 

okolju; mišljenje. 

Otrok ima poseben interes za vse vrste gibanja v svoji 

okolici, predvsem za vse človeške aktivnosti. S celotno 

zaznavo sprejema esenco zaznanega, neposredno preko 

obnašanja in mimike, in le to genialno posnema. Živi 

še v enotnosti z okoljem. Ob konkretnem dogajanju doživi 

otrok tudi notranjo angažiranost odraslega. Odrasli 

se učijo predvsem intelektualno in analitično. Otrok 

posnema in počne to spontano. Njegovo posnemanje 

vključuje tudi manj očitne lastnosti okolja – vzdušje v 

sobi, fizično toploto in barvo, pa tudi toploto in barvo 

duše. Vedenje, čustva in stanovitnost odraslega pripadajo 

okolju, v katerem otrok posnema, vsrkal jih bo 

in vplivali bodo na njegov razvoj (Thomson, 1995, str. 

174). 

S tretjim letom (v današnjem času tudi že z drugim 

letom) se otroška domišljija postopoma prebuja. Vidna 

postaja predvsem skozi otroško igro. Postavljena je kot 

nasprotje realnemu svetu. Otrok pojmuje mešanje kostanjev 

v loncu za kuhanje juhe ali potiskanje lesene 

kocke sem in tja za likanje perila. Šestletni otrok bo 

v igri kot mizar že z bolj prebujenimi predstavami zavestno 

iskal gibe žaganja. Domišljijska igra temelji na 

posnemanju. Vendar otrok ne prevzema aktivnosti iz 

okolja nespremenjene, temveč je ob tem ustvarjalen. 

Smukne v vlogo človeka ali živali in imitira tudi tehnične 

procese. Stvari spreminja. V vsakdanjem življenju 

ni predmeta, ki bi ga ne bilo mogoče oživiti, mu dati 

nov, simboličen pomen. Otroku damo možnost, da oživlja 

stvari iz narave (kamne, veje, plodove…) in pripravi 

prizore, v katerih nastopajo bitja iz njegovega domišljijskega 

sveta (Korošec, 2002, str. 52). Kaj vse lahko 

postane preprosta krpa? Lahko je krilo za oblačenje, 

oblaki, morje, po katerem plujejo ladje. Zavezana krpa 

lahko postane najlepša punčka. Svojskost otroške individualnosti 

doživljamo preko njegove izbire motivov 

in intenzivnosti delovanja v igri. Takšna nova povezava 

s svetom ustvarja zadovoljstvo, simpatijo za zemeljski 

obstoj in veselje do življenja. 

Vendar najdemo v današnjem času vseeno veliko 

otrok, ki imajo zdravstvene težave, kažejo znake agresije, 

so motorično zavrti, prestrašeni in sramežljivi, se ne 

morejo igrati in so le pasivni opazovalci dogajanj. Odrasli 

imajo za majhnega otroka pogosto premalo pra- 


všnjega razumevanja. Spoznanja odraslih in njihova 

dela so čestokrat zapečatena z materialističnim svetovnim 

nazorom. Rezultat so velikokrat lagodnost, egoizem 

in nezadovoljstvo, ki se nehote prenašajo v otroško 

vzgojo. Tako hitro, kot je le mogoče, želimo otroka 'pripraviti' 

na zlovešči svet. Posledice vzgojnih negotovosti 

nosijo predvsem otroci: preplavljenost z dražljaji zaradi 

tehničnega napredka, premalo posnemanja vrednih 

zgledov, pomanjkanje gibanja, socialna negotovost in 

pomanjkanje čustvenih vezi. Zmožnost posnemanja in 

s tem povezan zdrav razvoj otroka pa lahko pride do 

polnega izraza samo v varnem okolju, ki daje otroku 

gotovost, ljubezen in toploto. Izguba takšnega zaščitnega 

ovoja pripelje do usihanja potrebnih moči ter tako 

k ohromelosti ustvarjalnih aktivnosti (Ellersiek, 2001, 

str. 16). 

Kurikulum za vrtce 

Kurikulum, ki obravnava predšolsko vzgojo javnih 

vrtcev v Sloveniji, mi je v prvih poglavjih nudil napotke, 

kako delovati v svoji vlogi vzgojiteljice. Seveda pa je 

znotraj teh okvirov široko polje pedagoške odgovornosti, 

ki me je vezalo na pravilno izvajanje vsakodnevnih 

dejavnosti v vrtcu, komunikacije in interakcije z otroki. 

Upoštevala in spoštovala sem človekove pravice, 

upoštevala skupinske razlike, ki se nanašajo na spol, 

socialno in kulturno poreklo, svetovni nazor itn. Upoštevala 

sem različnosti in večkulturalizem, spoštovala 

posebnosti okolja, otrok in staršev. 

Ni bilo natančno napisanih pravil, ki bi popolnoma 

nadzirala moj čas in prostor ter oblikovala moj odnos 

do otrok. Zavedati pa sem se morala, da prikriti kurikulum 

zajema veliko elementov vzgojnega vplivanja, ki 

so v obliki posredne vloge mnogokrat učinkovitejši od 

neposrednih vzgojnih dejavnosti, opredeljenih v zapisanem 

kurikulumu. 

neverbalna sporočila, ker so najmlajši otroci od njih še 

toliko bolj odvisni. 

Preko lutke je bil otrok sposoben sporočati svoje izkušnje 

in stiske, čustva in znanje. Otroci so postali v 

vzpostavljanju komunikacije z lutko bolj gotovi. Strah 

in nezaupanje v novo okolje in vzgojiteljico sta počasi 

izginjala. 

NAGAJIVA BIBA 

(Voglar, 1980, str. 44b) 

Biba buba baja 

po hrbtu se sprehaja 

in nagaja. 

Pa se Mojca razjezi: 

'Ti, ti, ti!' 

Biba pač ni kriva, 

če je nagajiva. 

Delo waldorfskih vrtcev, 2003, str. 14 

Literatura: 

- Ellersiek, W. (2005): Wer schleicht heran mit leiser Tatz? 1. Aufl., Stuttgart. 

Verlag Freies Geistesleben. 

- Ellersiek, W. (2004): Die tanzende, spielende Hand. 1. Aufl., Stuttgart. Verlag 

Freies Geistesleben. 

- Ellersiek, W. (2001): Berührungs- und Handgestenspiele. 1. Aufl., Stuttgart. 

Verlag Freies Geistesleben. 

- Thomson, J. B. (1995): Naravno otroštvo. Radovljica. Didakta. 

- Voglar, M. (1980b): Kako približamo otrokom glasbo. Ljubljana. DDU Univerzum. 

Zato sem načrtovane dejavnosti in vsakodnevne aktivnosti, 

kot so hranjenje, nega, počitek in spanje, prehode 

med dejavnostmi oblikovala tako, da so se otroci 

počutili sproščeno in sprejeto. Ob strani mi je stala 

lutka. Uporabljala sem jo kot posrednika med otroki 

in okoljem. Animirala sem prste ali preproste lutke iz 

blaga. 

Otroci so lutko sprejemali kot nevsiljeno avtoriteto in 

z njeno pomočjo so aktivnosti potekale umirjeno, brez 

nepotrebnega čakanja ali naglice in hitenja. Lutka je 

bila aktiven član skupine, ki je znala vsak trenutek 

razbliniti slabo voljo ter priklicati na otroška lica nasmeh. 

Otrokom je bila tako dana možnost izbire lastne avtoritete 

in s tem občutek, da so del skupnosti. Lutka je 

dajala zgled z vljudnim in s vzpodbudnim odnosom, s 

prijetno, igrivo in prijazno komunikacijo. Pogoste pozitivne 

interakcije (nasmeh, dotik, prijem, govorjenje v 

višini otrokovih oči) so bile še posebej pomembne kot 


Š I R I M O O B Z O R J A 

Jill Taplin 

Nebesa na zemlji 

Ustvarjalno življenje z otroki do 

sedmega leta starosti 

Prvi del: intimno raziskovanje majhne 

dežele 

Sedem let – to je pravljično število, biblično, magično 

število. V življenju odraslega to ni tako velik razpon. 

Lahko preživimo dvanajst ali tudi več sedemletnih obdobij. 

Sedem let zadostuje, da se izučiš poklica in se 

uvedeš v svoje delo. Ali da najdeš partnerja in zasnuješ 

družino. Ali da spoznaš, da si v svojem življenju zaključil 

nekaj pomembnega– zvezo ali poklicno pot – da zaznaš, 

da se nekaj zaključuje in začenja nekaj novega in 

nepričakovanega. V sedmih letih je mogoče pričakati, 

preživeti in zaključiti mnogo življenjskih izkušenj. 

Toda kaj pomeni sedem let za majhnega otroka? Pomeni 

spremembo od mučne, popolne nemoči, do tega, 

da si je zmožen zavezati vezalke; od tega, da je zmožen 

izraziti samega sebe le s tuljenjem in grgranjem, do 

tega, da je zmožen svojemu mlajšemu bratu povedati 

zgodbo; od omejenosti v zibki do sladkosti sproščene 

igre v gozdu. 

V prvih sedmih letih otrok rase in se fizično razvija. 

Naučil se bo komunicirati, se svobodno gibati, postati 

spreten. Odkrije, kaj mu je dobro in česa ne mara in se 

z marsičem trudi pokazati svoje posebnosti. Vsak dan 

in noč se trudi najti smisel v svetu, s katerim se srečuje. 

Ta mala oseba ima res veliko nalogo in ni dvoma, da 

bo njegov dosežek edinstven. Vsak sedemletnik je po 

svojih najboljših zmožnostih izpolnil to nalogo. Pri tem 

je uporabil vse svoje spretnosti, okoliščine in okolje, ki 

mu je bilo na voljo. 

Rast fizične posode 

Delo se začne tisti trenutek, ko se semenčece sreča 

z jajčecem. Ali pa se je začelo že prej? Ko se je moja 

hčerka kot najstnica učila o spolnosti in razmoževanju, 

je napisala pravljico o princeski, ki v svojem prelepem 

gradu čaka, kateremu od bližajočih se vitezov, 

bo uspelo vdreti v grad in dobiti njeno roko v zakon. 

Sprašujem se, kateri vodniki usode so zgradili ta prelepi 

grad in opremili uspešnega viteza? Morda je bil le 

eden vitez pravi, drugi pa so bili le spremstvo njegovih 

zvestih oprod? In kako pasivna je bila pravzaprav vloga 

prelepe princese pri tej zmagi? 

Vsak izmed staršev ima pred sabo dolgo vrsto prednikov. 

Vsak partnerski odnos med moškim in žensko 

ima za sabo vrsto dogodkov in srečanj. Posamezniki 

in njihovi odnosi poskrbijo za to, da je jajčece lahko 

oplojeno, vsako oplojeno jajčece pa lahko služi kot domovanje 

enkratnega bitja na zemlji. Morda je to bitje, 

ki želi biti človek, avtor svoje lastne pravljice in dovoli 

tej točno določeni princesi in temu določenemu vitezu, 

da se združita? 

Nenadoma je treba na pot. Prvo od mnogih potovanj, 

ki jih je potrebno ali mogoče v času življenja narediti, 

destinacija neznana. Po jajcevodu pride oplojeno jajčece 

v maternico. Toda kako pride do konca svojega 

prvega potovanja. Ali se v svoje počivališče nežno kotali 

in gladko spolzi? Ali pa kar nenadoma pade? In kako 

pristane? Ali se v prostor, ki pomeni konec njenega potovanja, 

potopi in lahno poskoči, preden se spravi k 

počitku? Gotovo je to odvisno od tega, kaj v tem pomembnem 

trenutku dela mati in tudi od tega, kako se 

je potovanje začelo. Pri tem je mogoče slutiti osebnost! 

Ali vaš otrok še vedno poskakuje ob prihodu v maternico 

ali pa se leno potaplja v svoje novo okolje? 

Toda delo se nadaljuje. Potrebno je zgraditi nov dom, 

se prilagoditi ali se privaditi na vselitev. Do konca prvega 

meseca meri zarodek le nekaj milimetrov, a razvoj 

vseh okončin se je začel in zasnove vseh telesnih organov 

so postavljene. Kdo je mojster gradnje? Znotraj 

jajčeca so procesi, kakršen je krvni obtok, oblikovali 

strukture, kot je srce. Drobceni krči v obeh žilah so 

povzročili pulz, ki se bo nadaljeval skozi vse novo življenje. 

Morda se je zgodilo nekaj nenavadnega, nekateri 

procesi so bili morda prekinjeni in otrok se bo rodil z 

volčjim žrelom, kot na primer moja hči, ali s kakšno 

drugo posebnostjo. Ali res vse upravljajo podedovani 

geni ali pa ima pri tem besedo otrokova osebnost, katere 

dom bo to? 


Zdaj je vse osnovno na svojem mestu, rast se lahko 

začne. Ves ta čas se mora mati na vseh nivojih prilagajati. 

V svojem življenju, v domu, v telesu mora pripraviti 

prostor za otroka. Vsaka ženska ima s to vsiljeno 

situacijo neke notranje borbe. Srečna je tista, ki si je 

zmožna vzeti čas in se osredotočiti na izzive nosečnosti, 

da lahko pripravi potreben prostor za prihajajoče 

bitje. V arhetipski podobi sedi pričakujoča mati v bogatih 

oblačilih, ki bolj objemajo kot izpostavljajo njeno 

naraščajoče telo, v svojem gugalniku in nežno poje ter 

ritmično plete mehko belo volno. To je težko doseči. 

Toda v času nosečnosti se počasi dogaja prilagajanje. 

Ali je rojstvo čudovita izkušnja ali travma, od katere 

si nikoli ne opomorete? Verjetno je vaša izkušnja nekje 

vmes, toda ne glede na to, koliko otrok imate, je to pustolovščina, 

ki človeka popelje v neznane kraje. Saj je 

vendar namenjena otroku. Vsi meseci priprav na obeh 

straneh so zaključeni in sedaj se otrok poda na naslednje 

potovanje. Končno je prišel čas! Čas je, da zapusti 

vodni kokon in se sreča s silo težnosti. 

Popadki in raztezanje materinega telesa mu pomagata 

na poti proti svetlobi, toda ko pride do medenične 

kosti, lahko naslednji korak naredi le on sam. Če ga 

ne naredi, je potrebno izvesti carski rez in otrok v svojem 

življenju ne doživi potovanja skozi nožnico z masiranjem 

in gnetenjem. Veliko truda je potrebno, da na 

dan pokuka glava, kjer je fizično telo največje in najbolj 

dovršeno, telo ji nato razmeroma zlahka sledi. Večina 

dojenčkov se rodi z glavo naprej, z obrazom obrnjenim 

navzdol in babca jih dvigne in obrne, da lahko zagledajo 

svetlobo tega sveta. Nekoč je bil v mojem vrtcu otrok, 

ki se je s stola rad spustil na tla, legel na hrbet in poslušal 

pravljico. Rodil se je z obrazom obrnjenim navzgor. 

Koliko naših izkušenj od poroda ostane z nami in 

oblikuje naše življenje? Koliko otrok, ki imajo v sebi sile 

za končni napor, v procesu rojevanja sami povzročijo 

svoje rojstvo? 

V prvih tridesetih dneh po spočetju je v tako neznatni 

zapleteni zadevi doseženega tako veliko. Tolikšna fizična 

ekspanzija in prečiščenje se dogaja naslednjih osem 

mesecev do rojstva, po rojstvu pa je potrebno še sedem 

let, ne le za rast, ampak za dokončno oblikovanje notranjih 

organov. V teh sedmih letih bo otrok zamenjal 

vsako celico svojega telesa; vse celice, ki ste mu jih 

dali, in zgradil bo telo, ki bo povsem njegovo, vključno 

s tako slavnimi zobmi! V nosečnosti ste bili 'v stiku' z 

njim, naslednjih sedem let pa ga smete spremljati, ko 

se podaja na vse mogoča potovanja. 

Čudeži okretnosti in spretnost 

Vaše novo rojeno dete se samo ne more niti obrniti, 

gibi njegovih udov so naključni in brez smisla. Toda 

vaš zdrav sedemletnik samega sebe tako dobro obvlada 

od glave do pet, da lahko skače čez vrv (medtem ko poje 

in se pogovarja s prijatelji), lahko morda zaveže pentljo 

za svojim hrbtom! Toliko tega se zgodi že samo v prvem 

letu – valjanje, obračanje, sedenje in plazenje. Drobceni 

ročici v svojem brezciljnem mahanju srečata druga 

drugo, usta, prste na nogah, vaše lase ali očala! Priprave, 

ki jih kljub praskam vztrajno ponavlja, ga pripeljejo 

do tega, da se negotovo postavi na noge in naredi prve 

negotove korake. 

Kako je skozi ta pomembna dejanja prešel vaš otrok, 

da se je postavil na noge in postal gibljiv? Nekateri 

otroci se, veseli da lahko raziskujejo novi svet, tudi če 

od spodaj, zelo hitro plazijo. Nekateri podrsavajo z ritko 

nazaj – so na poti, ampak ne vidijo čisto dobro, kam 

gredo. Nekaterim se zelo mudi vstati na noge, oprijemajo 

se pohištva ali ljudi ter se potem poženejo, da bi 

prišli čim dlje brez opore, dokler nemočno ne padejo 

ter tako zaključijo svoj pohod. Nekateri otroci pa znajo 

počakati. Sedijo kot na tronu ter opazujejo svet, ki 

se odvija okoli njih do dne, ko se njihovo ogledovanje 

gibanja zaključi ter lahko vstanejo in hodijo. Načinov 

učenja kako vstati in hoditi, je toliko, kolikor je otrok, 

in edinstvena izkušnja vašega otroka je odvisna od 

tega, kakšen otrok je. 

Hkrati s tem pa se mora vaš otrok spopasti tudi s svetom. 

Prstki, ki so se takoj po rojstvu tako krčevito oprijemali 

vaših, so si vzeli čas, da raziščejo vse, kar jim 

je bilo dosegljivo in s tem, tudi če niso dobili nobenih 

igrač, so se o svetu veliko naučili. Čutiti, potiskati, grabiti, 

dajati stvari v usta, pobirati in spuščati – budno 

stanje je ena sama učna ura gibanja. Medtem ko se iz 

okolja uči, ko s svojim slinčkom maha naokoli, zraste v 

malčka, ki mu pri hranjenju uspe večino vsebine jogurta 

prinesti v usta in ki v trgovini grabi in meče v voziček 

stvari, ki niso potrebne; in nekoč bo šestletnik, ki bo 

zabijal žeblje, šival gumbe, korakal strumno naokoli, 

dokler ne bo dobil žuljev. 

Pri gradnji stolpov iz lesenih kock uporablja dveletnik 

celo roko, za prenašanje gradbenega materiala pogo- 


sto uporablja obe roki, toda šestletnik lahko raztresene 

bucike pobere s konicami prstov. Ko sem bila vzgojiteljica 

v vrtcu Moray Steinerjeve šole na Škotskem, smo 

otroke redno vodili na sprehod na hrib pri šoli. Ena naših 

najljubših ekspedicij je bila direktna pot navzgor po 

bregu, ki je bil prepleten z drevesnimi koreninami. Uživala 

sem ob opazovanju, kako so se prstki učili plezati 

navzgor. Tudi v škornje obuti prstki na nogah so se jim 

pridružili. Starejši otroci so spretno kot akrobati vodili, 

medtem ko so se otroci mlajši od štirih let plazili in pihali 

ter potrebovali spodbudo starejšega pomočnika ali 

odraslega. Pa vendar je uspelo vsem in opazovanje hitrosti 

in živahnosti vzpona je bilo dobro za zaznavanje 

napredka posameznikov na poti do konice prstov. 

Lahko se sporazumevam 

Novorojenčki se lahko sporazumevajo. Uporabljajo 

grimase na obrazu, govorico telesa in svoj glas. Starši 

in bratje ter sestrice postanejo zelo dobri v prevajanju 

njihovih sporočil, s katerimi kažejo na svoje potrebe, 

svoje stanje, na razliko med 'utrujen sem in potrebujem 

mir in tišino' ter 'pripravljen sem na igro'. Slišimo jih 

čebljati, preizkušati soglasnike in samoglasnike, višino 

in volumen glasu in se razveselimo prvih prepoznavnih 

besed. Toda preden naš jezik govorijo, ga najprej razumejo. 

Spomnim se, ko sem nekoč sedela s svojo hčerkico 

v naročju in ji na glas brala pesem o mački. Jasno 

je kazala v smeri naše muce na drugi strani sobe in 

prvič sem dojela, da razume, ne le razpoloženja ampak 

tudi vsebino tistega, kar sem govorila. Govorila sem ji 

že še preden se je rodila, ji pela in pripovedovala pesmi 

in zgodbe, toda to je bilo zame, kot mlado mamo posebno 

odkritje. To je bil prvi sad, ki je pokukal na plan iz 

brezmejnega rudnika komunikacije, ki sem ga opazila. 

Še enkrat, tako kot postavljanje na noge in hoja, je 

tudi učenje jezika prav tako individualna, kot je vaš 

otrok. Način, kako se posamezen otrok znajde pri tem, 

znova kaže na to, kakšna osebnost je, ali lahko postane. 

Ali je dober govorec, dober poslušalec, žejen zbiralec 

in uporabnik novih delčkov jezika ali redkobeseden 

človek? Jezik je lahko takšno veselje, tako ustvarjalna 

igrača, ki jo lahko uporabimo kadar koli in lahko 

je tako močno izrazno orodje. Starejši otroci v mojem 

vrtcu so se vedno pripravljeni igrati z besedami, žlobudrati 

pred ostalimi dobro znano pesem in jo zaključiti 

preden ostali uspejo dokončati prvo vrstico, odkrivati 

besedne igre in rime ter tuje besede. Všeč jim je, ko 

odkrijejo, da je mogoče šteti na več načinov. Ne le v 

tujih jezikih, ampak tudi naše priljubljeno pastirsko 

štetje, ki ga uporabljamo vsak dan pri štetju stolov, 

otrok, sadežev itd. , ker ga je tako prijetno govoriti. 

Nekateri malčki radi okušajo napol razumljen stavek 

v zgodbi in ga kasneje preizkusijo pri starših. Potem 

ko smo večkrat povedali zgodbo o treh kozličkih Gruff, 

je naš najmlajši triletnik rad pripovedoval svoji mami, 

kako so kozlički vsi postali 'asfatabutter'. 

Način učenja materinega jezika je zelo drugačen od 

načina, kako naj bi se v kasnejših letih sistematično 

učili tujega jezika. Malček vpija jezik ves čas, znano in 

neznano, kar postane jasno šele skozi uporabo. Vse je 

v kontekstu (če je živo), vse prihaja z razpoloženjem, 

tonom, višino tona in ritmom. To je dieta, ki je lahko 

tako bogata kot najbogatejša sadna torta in še vedno 

prebavljiva. Lahko je zastrašujoča, vznemirljiva, vzpodbudna, 

škodljiva in pomirjevalna, tako za slišati kot za 

uporabiti. To je pot do spoznavanja stvari o svetu in o 

ljudeh. Lahko je celo pot spoznavanja lastnega mišljenja. 

Na neki točki, običajno proti koncu prvega sedemletnega 

obdobja, odkrije otrok, da lahko govori tudi v 

svoji glavi'. Včasih slišim, kako se šestletnik glede tega 

novega odkritja resnično začudi – 'povedal sem v svoji 

glavi, pa me nisi slišala'. 

Iskanje smisla sveta 

Fizični razvoj, zmožnost premikanja in doseganja 

stvari, komuniciranja, vse to so zelo dragoceni dosežki 

velike naloge, ki si jo je otrok naložil – iskanja smisla 

sveta. Celo močno prizadet otrok, ki morda ni zmožen 

govoriti, slišati, se premikati, se ga trudi najti. Malček 

bo morda videti kaotičen, toda ta njegov kaos je prehod 

k novemu odkritju. Lahko so to njegovi prstki na 

nogah, ki mu jih nasproti prinese njegovo živahno premikanje 

udov, ali pa če ima napad togote, ko bi moral 

pojesti večerjo in so njegovi starši razburjeni, je tudi to 

zelo zanimivo. Mnogo informacij je, ki jih je potrebno 

vsak dan procesirati in shraniti. Toda, da bi izgradil 

svojo predstavo sveta sprejme majhen otrok vse vase. 

Kako se ljudje obnašajo drug do drugega in do vsega 

okoli sebe? Kako to, kar rečem in naredim vpliva na 

dogajanje okoli mene? 

Od vsega začetka pošiljajo otroci v svet sporočila in se 

tudi odzivajo na to, kar njihovo okolje in družba daje. 

So aktivni raziskovalci. Ne tako, da zavestno zbirajo in 

prebavljajo informacije od rojstva dalje (ali celo prej). Še 

šestletnik le malo tega sprejme zavestno, v primerjavi z 

vsemi izkušnjami, s katerimi ima opravka nezavedno. 

Nekje sprejme informacijo, da za lažje opravljanje dela 

uporabljamo stroje, da radi sodimo in razvrščamo stvari 

in ljudi, da imamo določen odnos do našega okolja. 

Če bi se malček zavedal vsega tega, bi mu bilo nemogoče 

živeti. Kako dragoceno, da ga lahko sprejema v 

celoti, ne da bi postal še bolj čemeren, kot je, kajti dosti 

tega, kar mu prinaša svet, nima prav nobenega smisla, 

kajne? Lahko izkusi, kako nabiranje vej in prižiganje 

ognja vodi k toploti. Toda zakaj nam da polaganje surove 

hrane v mikrovalovko in pritiskanje gumbov kuhano 

hrano? 

Razvoj edinstvene osebnosti 

Malček se z vsakim pogledom v svet, z vsako zgodbo, 

ki jo sliši, z vsakim stikom, bodisi z osebo, živaljo ali 


notranjostjo široko odprtega tulipana, uči (čudovito je 

videti otroka, ki strmi v srce rože). Skozi dnevne izkušnje 

gradi svoj pogled na svet, na katerem temeljijo 

njegove besede in dejanja. Je edinstven posameznik in 

nekaj ga bo zunimalo bolj kot nekaj drugega. Ko starši 

opazijo, kaj njihovega otroka privlači ali ne privlači, in 

ko lahko svoja opažanja logično uporabijo, postanejo 

na nek način bolj srečni. 

Od zgodnjega otroštva kažejo otroci nagnjenja k eni 

ali drugi stvari – zanimanje za živali, kuhanje, razdiranje 

stvari. V moji družini imamo zgodbo, da je mama, 

ko je bila noseča z mojim bratom, dobila popadke na 

avtobusu. Čim je znal brati, je moj brat v zemljevide 

vrisaval avtobusne proge, in javni transport je postal 

njegova poklicna kariera in njegov hobi. To je bolj osebna 

zgodba, pa vendar je pri večini otrok tako, da ko 

dosežejo pet ali šest let, je med njimi že mogoče opaziti 

znanstvenike, umetnike, romantike ali pragmatike. 

Vsak od njih po svojih najboljših močeh najde smisel 

v tem, kar je odkril o svetu in vidimo jih lahko, kako 

se podajo izkušnjam naproti. Če bodo imeli priložnost, 

bodo pogledali čez rob pečine, dvignili pokrov škatle 

ali vroče posode ter obšli ogenj ali varovalo pri stopnicah. 

Vsi smo že slišali za otroke, ki so že pred svojim 

prvim rojstnim dnem plezali po pohištvu ali izginili v 

supermarketu. Drugim pa je posebno veselje pazljivo 

opazovati svet iz umirjenega sedečega položaja kot pri 

Budi. En otrok bo težko prenesel, da ga pustimo samega 

zaspati in se bo hotel premikati ter morda govoriti, 

dokler se ne bo zgrudil od utrujenosti, medtem ko drugi 

mirno leži ure po tem, ko so ga dali spat, ter samo 

posluša nočne zvoke. 

Vse bolj jasno postaja, da ti otroci opravljajo dve stvari 

hkrati. Poskušajo v svetu najti smisel ter razvijati 

svojo osebnost. In ti dve nalogi sta združeni skupaj kot 

dve plezajoči stebli iz korenin iste rastline. Če s to metaforo 

nadaljujemo, hočejo dobro nahranjeno zemljo in 

prostor za svobodno rast in hočejo vrtnarje, ki jih pazijo 

in opazijo njihove potrebe. 

Nihče vam ne more povedati, kako postati dobri starši. 

Potrebe vsakega otroka so različne in tudi njegove 

okoliščine so drugačne. V odnosu otrok-starši sta dve 

osebnosti, dva niza življenjskih izkušenj in dva različna 

pogleda na svet. Dodajmo še drugega starša in morda 

še brate in sestre in ni mogoče da bi veljala formula 'za 

vse ista mera' pri starševstvu. Toda vsi se lahko naučimo 

biti boljši starši (vzgojitelji, učitelji) s tem, da svoje 

otroke opazujemo. Omenila sem že, da se vsak otrok po 

svoje uči stati na nogah, hoditi in govoriti. Toda kako 

se nek otrok odzove na rutino in na nove ideje? Kako se 

drugi otrok zjutraj zbudi in zvečer zaspi? 

Otroci so ves čas v stanju prehajanja saj opravljajo 

svoje delo, da rastejo. Od tod kaos, kajti prehajanje do 

določene meje vedno spremlja kaos. To nam dodatno 

otežuje opazovanje otrok, saj se ves čas spreminjajo. 

Vsak večer mora biti naše vprašanje 'Kaj je moj otrok 

danes naredil novega?'. Pri opazovanju otroka je dobro, 

da se njegovim stalnim, a nerednim stopnjam razvoja 

prilagajamo. Vedno so nekoliko starejši, kot mi mislimo 

in nekaj mlajši, kot mislijo sami. Nočemo jih siliti, 

da prehitro zrastejo, niti jih nočemo pri tem ovirati. 

Kdaj so pripravljeni na to, da se sami oblečejo, da so v 

šoli brez nas, da z njihovega kolesa snamemo koleščke 

za ravnotežje? Včasih nam to sami prav jasno povedo, 

ko se peljejo s kolesom prijatelja, ki jih nima, ali ko se 

sami oblečejo, še preden pridemo do njih (nekoč sem 

imela v skupini deklico, ki je z velikim navdušenjem pokazala, 

da ima pod obleko še vedno pižamo, ker mama 

tega ni opazila!), včasih pa se moramo s težavo odločiti: 

ali naj otroka, kljub njegovim protestom, kar pustim 

v šoli, vedoč, da dobro skrbijo zanjo? To je lahko zelo 

težko in potrebno ga je zelo dobro poznati. Navsezadnje 

lahko vedno ugotovite, ali je bila vaša odločitev pravilna 

ali ne, ob koncu dneva in temu primerno delujete 

naslednji dan. 

Toda čeprav imajo nalogo, da rastejo, le otroci, se tudi 

vsi mi odrasli ves čas razvijamo. Včasih se lahko počutimo 

uravnotežene in umirjene, toda hvala bogu se 

v vsakem od nas vedno dogajajo spremembe. Vsi imamo 

vsak dan možnost, da se spremenimo. To imamo 

skupno s svojimi otroki. Zato je v dobro naših starševskih 

(ali učiteljskih) veščin vedno koristno tudi samoopazovanje. 

Kaj mi je pri mojem otroku trenutno res 

v največje veselje in kaj me spravlja v obup? To so vedno 

dobra vprašanja, ki si jih lahko postavljamo, kajti 

odgovori nam bodo govorili o naših otrocih in o nas 

samih. Starš in otrok sta oba popotnika. Odgovornost 

starša je, da otroku pomaga na prvem delu njegovega 

potovanja. Biti otrok in biti starš, obe vlogi sta zanimivi 

in polni izzivov, z mnogimi vzponi in padci in na poti vsi 

potrebujemo pomoč. Zelo pomembno je, da smo zmožni 

vedno na novo pogledati našega otroka, njegovo nalogo 

in kako mu pri tem lahko pomagamo. 

Jill Taplin je vzgojiteljica v South Devonu. 

Članek je bil objavljen v reviji New View. 

prevod: Marina Nuvak 


I Z Š O L S K I H K L O P I 

Elena Lunder, 9.r 

Experience for life 

My grandmother (according to her wish I called 

her 'grenny') lived in Stuttgart, Germany. Until 

her retirement she worked as a physotherapist. 

She was a pationate smoker and signs of lung cancer were 

diagnosed. The cancer also attacked other organs. She didn't 

quit smoking so her illnes spread quite fast. In the final stage 

her greatest wish was to come to Slovenia. She came with a 

special airplane to Brnik and from there an ambulance drove 

her to our home. We took the bed out of my room and replaced 

it with a hospital bed and on the veranda I prepared a smoking 

corner, where I put fresh flowers daily. We had a great time 

together as until then we hadn't seen each quite often. 

Grenny had a house in Rožna dolina, but it was very dump and 

old and she stayed there only rarely in summer. Sometimes my 

dad and I visited her for Christmas. 

She was very kind to other people and helped immigrants in 

Stuttgart very much. A grateful Turkish family named their restaurant 

'Mama Lunder'. She was used to work very hard as she 

had three different jobs at the same time. Even when she was 

sick at our home and was in her bed , she was doing something 

useful. It could' ve been only folding the socks. 

Once, when she had to go to the hospital, I painted one of Van 

Goghs paintings for her. Since then she had it constantly at her 

bed. Her birthday was in September and somehow she knew 

that she would soon die. So she called her family and friends 

and they came to the birthday party and visited her in the following 

days. So she talked with them, said farewell and made 

peace with everyone. Once she was talking with someone beside 

her bed who was not really there, probably someone who 

had allready died or someone to far away for a visit. 

Grenny had not eaten for some time and had an infusion but 

one evening she asked for her favourite dish: pork chops and 

baked potatoes. Mummy made it for her and we all sat at the 

table. Grenny ate a little bit, we talked and then we brought her 

to her bed. It was strange. To get to my room one has to go 

through a corridor. There are shelves with a lot of small things 

on them. Grenny stopped at each shelf and took every item in 

her hand and watched them closely. Then she lay in her bed and 

I went to sleep. 

In the middle of the night I woke up and heard Grenny from 

her room. I went there and saw my mother at her bed. Grenny 

was upset. She wanted to stand up and when she stood, she 

wanted to lie down again. Our cat came from the kitchen and it 

was nervously pacing in the door. Once Grenny was calm again 

and fell asleep I went to sleep, too. 

In the morning mummy told me that Grenny had died at night 

and that she had immediately called my dad. Together they 

washed and dressed her and she was peacfully lying on the bed. 

Her sister and other relatives came and everybody spent some 

time alone with her for a final goodbye. When it was my turn I 

put a flower in her hands and hugged her for the last time. Then 

un undertaker came and took her away. 

This was a very special experience for me. A strange coincedence, 

however, is that the day Grenny died my dog Snežka 

was born - life goes on. 

■ Zvezdna noč, 1889, Van Gogh 


P R I S P E V K I N A Š I H S T A R Š E V 

Olga Vihtelič 

Vegetarijanska 

hrana je lahko 

odlična, če je kuhar 

pravi 

Dare Korbar, kuhar s srcem, dušo in telesom. Za 

kuharja se je izučil pred 28 leti - takrat je kuhal 

vse, zadnjih 7 let pripravlja samo vegetarijansko 

oz. vegansko hrano. Vsako dopoldne ga najdete v Šiški, v 

prostorih bioveganskega zasebnega varstva, kjer kuha za 

predšolske otroke in vzgojitelje. Jedci njegovih obrokov so 

tudi starši, ki lahko kosilo pojejo v 'vrtcu' ali pa ga odnesejo 

domov. 

Ima podjetje za pripravo bioveganske hrane, peče 

slastne piškote, vodi kuharske tečaje, na željo pa vam 

kosilo oz. večerjo skuha tudi pri vas doma. Posebnost 

njegove kuharije je simfonija okusov, ki je rezultat uporabe 

izključno svežega sadja in zelenjave ter veliko začimb 

in dodatkov ekološkega izvora, ki so v klasični 

kuhinji skoraj popolna neznanka. 

Razlog za ta pogovor so njegove slastne torte in peciva, 

ki mi ne gredo iz glave in ust. Pred časom sem 

pri njem naročila dve različni rojstnodnevni torti in kot 

znana kritičarka (klasičnih) tort in peciv doživela šok. 

Lahko rečem samo to, da tako dobrih tort še nisem 

jedla! Govorim seveda o tortah brez bele moke, jajc, 

masla, sladkorja in še česa, kar se običajno uporablja 

v te namene. In tako smo pri nas doma torte začeli tudi 

jesti, ne pa jih samo naročati zaradi protokola, to je 

pihanja svečk. 

Preden začneva, nam, prosim, razloži, kaj je to bioveganstvo? 

Bioveganstvo je način prehranjevanja brez vsakršnih 

živalskih sestavin. To pomeni, da ne uživamo mesa in 

mesnih izdelkov, mleka in mlečnih izdelkov, rib, morskih 

sadežev in jajc.Vsi izdelki, ki jih uporabljamo, so 

pridelani na ekološki oziroma biodinamični način, brez 

umetnih gnojil, škropiv in ostalih škodljivih dodatkov. 

Prav tako ne uživamo gensko spremenjenih izdelkov, 

razhudnikov (paprika, paradižnik, jajčevec, krompir), 

prečiščenih in kemično obdelanih živil (sol, moka, sladkor, 

olje), kave, pravega čaja in alkohola. 

Kdaj si postal vegan in zakaj? 

Pred 16-imi leti sem imel osebne težave, nikakor nisem 

bil zadovoljen sam s seboj. Ko sem iskal rešitve, 

sem se srečal s SISTEMOM NARAVNEGA ZDRAVJA, 

ki združuje pravilno prehranjevanje, zdrav način življenja 

in različne tehnike naravnega zdravljenja. Z njegovo 

pomočjo sem doživel veliko sprememb na fizičnem, 

čustvenem in psihičnem nivoju. Kar se prehrane tiče, 

sem najprej opustil meso in mesne izdelke, kasneje še 

mleko in mlečne izdelke. 

Znano je, da so današnji otroci zelo izbirčni glede 

hrane. Kako se bioveganstvo, z vsemi omejitvami, 

obnese v tvojem primeru? 

V glavnem nimam težav s tem, da otroci ne jejo, ker 

jim pripravljena hrana ni všeč. Med njimi so seveda 

tudi takšni, ki vedno pojejo bolj malo. Odvisno je tudi 

od dneva - včasih komaj dohajam s pripravo hrane, ker 

tako hitro jejo, spet drugič so manj ješči. Ampak tako 

je povsod, ne samo pri nas. 

Kako izgleda tvoj delavnik? 

Vsako jutro grem po svežo zelenjavo in sadje, v 'službi' 

sem okoli 9. ure. Počasi začnem pripravljati kosilo, 

ki je ob 12.30, potem gredo otroci k počitku, jaz pa 

pospravim kuhinjo. Velikokrat se zgodi, da je kuhinja 

polna otrok, ki čakajo na zelenjavo, ki jo sicer pripravljam 

za kosilo. Korenček, cvetačo, kolerabo... vse pozobajo 

surovo. Če imajo čas, mi pomagajo pri lupljenju 

in rezanju zelenjave. Danes recimo so mi pomagali peči 

miklavžke in parklje, ki sem jih pripravljal za popoldansko 

malico. Testo sem pripravil sam (sladko kvašeno 

testo), otroci pa so oblikovali figurice. 

Kako pa sestavljaš jedilnike? 

Jedilnike sestavljam sproti, odvisni so od letnega časa 

in ponudbe ekološke hrane na trgu. Nikoli ne kupim 

zamrznjenih sestavin, vedno samo sveže. Ker nabavljam 

vsak dan, se lahko prilagajam. Pazim, da je hrana 

raznovrstna in tudi, da v enem obroku ne mešam 

stročnic in žitaric. 

Klasični kuharji pri pripravi kosila v glavnem uporabljajo 

krompir, testenine, riž. S čim nadomeščaš 

te sestavine? 

Včasih skuham polnozrnate testenine ali polnozrnat 

basmati riž. Imamo celo paleto žit, ki so zelo zdrava, 

recimo kamut, pira, proso, amarant, kvinoja; lahko jih 

nadomestim s stročnicami: fižol, leča soja, bob. Zelo 

dobra in uporabna je ajdova kaša: za rižote, kot nadev 

pri zavitkih in podobno. Pri kuhanju pa vedno uporabljam 

alge, ki so zelo zdrave, saj pomagajo pri presnovi. 

Poznamo več vrst alg, recimo wakame, nori, kombu. 

Nam lahko zaupaš nekaj jedilnikov? 

Prosena kaša z zelenjavo in šitaka gobami; riž s sejtanom 

in algami; gratinirane bučke s kvinojo in (sojinim) 

sirom; krepčilna zelenjavna juha z amarantom in čičeriko; 

čičerikin pire s polpeti (iz prosene kaše in zelenjave); 

ajdovi žličniki s sladkim zeljem; bučni (hokaido 


uča) žličniki v omaki iz stročjega fižola in dimljenega 

tofuja; polenta z zelišči (timijan, bazilika, origano, 

peteršilj) in zelenjavo; zelenjavni zavitek; ohrovtovi ali 

zeljnati zavitki, poljneni s proseno kašo in zelenjavo, 

politi s smetano in sirom (sojinim), pečeni v pečici. Dobrih 

receptov je na stotine!! Poleti recimo sami pripravljamo 

sladoled. Osnova je sojina smetana, ki ji dodamo 

sezonsko sadje in malo sladu. Otroci ga obožujejo! 

Kaj pa solate? Ko poslušam starše, se mi zdi, da 

otroci niso ravno navdušeni nad solatami. 

Dnevno pripravim več vrst solat. Zelena solata je 

vedno na jedilniku, včasih je mešana s koruzo. Velik 

poudarek dajem presnim solatam, to je sveža surova 

naribana zelenjava, kot recimo naribana rdeča pesa, 

korenček, koleraba, kumara, zelje, brokoli ali cvetača. 

Vse ponudim brez dodatkov, razen zelju dodam malo 

oljčnega olja, brokoli in cvetačo pa malo pokuham, da 

sta mehkejša. Naši otroci vse to pojejo brez težav. Surova 

zelenjava je zelo dobra in brez dodajanja kisa, olja 

ali soli, ki lahko zmotita okus otrok, je vedno dobrodošla 

na naši mizi. 

Kaj pa jim pripraviš za zajtrk? 

Prvemu obroku rečemo dopoldanska malica in je 

okoli 9. ure, takrat jaz komaj pridem v 'službo'. Malico 

namreč po dogovoru pripravljajo vzgojitelji sami. 

Tudi tukaj je izbira neskončna: (sojin) jogurt s svežim 

sadjem, koruzni zdrob, polnovredni pšenični zdrob, kosmiči 

(proseni, riževi, ajdovi), kuhani na riževem mleku 

z raznimi dodatki (začimbe, črna čokolada in podobno), 

sadne pite in zavitki (ki jih pripravim prejšnji dan in jih 

zjutraj samo spečejo). Poleg naštetega je za dopoldansko 

malico vedno na razpolago tudi sadje. 

Kruha sploh nisi omenil ... 

Kruh jemo samo 2x na mesec. Znano je, da ni preveč 

zdrav, tako da otrokom rajši ponujamo druga, bolj 

hranljiva živila. Kruh spečemo sami, namažemo ga z 

vegansko margarino in doma narejeno marmelado 

(brez sladkorja). 

Razlog za tale pogovor je presna torta, ki sem jo 

naročila za Maksov rojstni dan. Navdušila ni samo 

mene, ampak tudi vse povabljene, ki so jo pričakovali 

s precejšnjim nezaupanjem, po tem, ko sem jim 

razložila, da je surova. 

Osnova te torte so dateljni, mandlji in lešniki. Skupaj 

jih zmiksamo in dobimo kompaktno maso, ki nam služi 

za podlago. V tvojem primeru sem za nadev uporabil 

sveže kakije, kivije ter svojo domačo jagodovo marmelado 

(brez sladkorja). Sadna presna torta ne more 

biti zelo visoka, ker je nadev mehak. Sledi mu samo še 

vrhnja plast datljeve mase, vse skupaj pa premažem s 

stepeno sojino smetano in okrasim s sadjem. Ker imam 

doma vrt, torte velikokrat okrasim tudi z drobnim (neškropljenim) 

cvetjem. 

Da bom potešila radovednost sladkosnedov, naj 

omenim še tvojo drugo, čokoladno bananino torto. 

Tudi v tem primeru gostje niso imeli kaj odnesti 

domov, saj jo je takoj zmanjkalo. 

Pri peki biskvita rad uporabim mešanico pirine in 

kamutove moke, saj je kamut naravno sladek. Posebej 

skuham vanilijevo kremo (riževo mleko, burbonska 

vanilija, pšenični slad, koruzni škrob, limonina lupina, 

agar agar) in čokoladni puding (riževo mleko, kakav 

v prahu, pšenični slad, koruzni škrob, agar agar). 

Stepem sojimo smetano in posebej pretlačim banano. 

Skupaj zmešam ohlajeno vanilijevo kremo, čokoladni 

puding, smetano in banano ter s tem namažem biskvit, 

ki ga predhodno razrežem v več plasti. Bolj kot si vešč, 

več nadstropij biskvita lahko naložiš. Končam s kremo 

in torto okrasim s cvetjem. No, vsaj v toplih mesecih, 

pozimi se moram znajti drugače. 

Dare Korbar s.p., Moste 41, 1218 Komenda, 040-988-333 


VA B I L A 

David Brierley 

Vabilo na 

izobraževanje za waldorfskega 

učitelja 2010 - 2013 

Prvo leto - osebni razvoj 

Živimo v času prekomerne zavesti. Toliko vemo in 

tako malo čutimo. V vedno zgodnejših letih nam polnijo 

glave s toliko teorijami in predsodki. Zelo močan 

želodec moramo imeti, da prebavimo vse žeblje znanja 

modernega časa. Večina jih je absolutno neprebavljivih, 

in da bi jih lahko zmleli na uporabne in prebavljive 

delce, potrebujemo pomoč. Potrebujemo umetnost. 

Lepo je videti toliko srčnega iskanja med mladimi 

strokovnjaki danes. Mladi učitelji se zavedajo resnih 

težav v svojem poklicu. V mnogih državah je potreba 

po prenovi naroda in družbe zelo močna; ljudje čutijo, 

da je prihodnost v njihovih rokah. Trudijo se sami sebe 

razsvetliti in okrepiti. Za poučevanje so pomembna 

prizadevanja, pri pedagoškem delu je zelo pomemben 

profesionalni duh. Pomeni, da je potrebno osvetliti temeljne 

principe in vrednote. 

Umetnost poučevanja se je razvijala v samem razredu, 

iz inventivnosti in iz konkretnega dobrohotnega 

opazovanja otrok. Te osnove so pripomogle k razvoju 

psiholoških načel. Ti dve strani učiteljskega poklica 

morata biti skladni. Nastala je torej ustanova, ki omogoča 

vsakodnevno delo z otroki. To je alfa in omega 

učiteljeve umetnosti. Ključ do uspešnega poučevanja 

je pripraviti učence do tega, da jih tako močno zanima 

tisto, kar jih boš naučil, da ne more njihove pozornosti 

pritegniti nič drugega; jim torej nekaj tako prepričljivo 

razkriti, da si bodo to do smrti zapomnili, da jih bo 

učiteljevo početje dobesedno preželo z zanimanjem za 

naslednji korak. 

Trenutno se v človekovem razumevanju njegovih 

sposobnosti, zmogljivosti in ciljev dogajajo velike spremembe. 

Počasi se pojavlja nova vizija pričakovanj posameznika 

in njegove usode. Globljih povezav je mnogo, 

ne le kar se tiče predstav o vzgoji, ampak tudi glede 

literature, politike in ekonomije. Dve najbolj znani veji 

psihologije – behaviorizem in psihoanaliza, ki temeljita 

na delu Freuda, izginjata. Prevladuje holistično–dinamični 

pogled. Človek ima v sebi prirojem 'naravni' dar 

in vztrajnostno determinanto. To notranje jedro ustvari 

v vsakem posamezniku potencial, ki se pojavi kot notranja 

potreba. Ta pa je zlahka zatrta. Waldorfski pristop 

se tega zaveda, zato se trudi polagoma zgraditi 

platformo za avtentično individualnost. V tem procesu 

pa potreba po razumevanju, ljubezni in potrditvi še nikoli 

ni bila večja. Pokazala se je potreba po oblikovanju 

odnosa do strahu in obsojanja. V mladih maj bi razvijali 

potrebo po rasti, po iskanju lastne identitete, sicer 

bodo razočarani. Poglavitna bolezen današnjega časa 

je pomanjkanje vsega tega in potrebe po razvijanju teh 

impulzov. Zdrava vzgoja je mogoča le, če je sprejeto in 

upoštevano notranje jedro mlade osebe. 

Če ta pot rasti ni v skladu z naravnim razvojem otroka, 

se lahko pri učencih razvije sovražnost in destruktivnost. 

Iščejo potrditev, pomanjkanje le-te pa vpliva na 

njihovo obnašanje. Posledično nezadovoljstvo je vzrok 

večine težav v šoli. 

Od leta 2000 smo bili priča vzponu visoke tehnologije, 

hkrati pa vse večje osebne negotovosti. Danes tehnologija 

prepleta vse naše življenje. Leta 2006 smo bili v 

Evropi priča vsesplošni razpravi o tem, kakšen učinek 

imajo te spremembe na način razmišljanja in čutenja 

mladih. Postavljeno je bilo vprašanje, kakšni ljudje bi 

želeli postati. Opcije so odprte. Kakšna identiteta je v 

našem času potrebna? Vse več pozornosti je bilo namenjene 

vprašanju sreče in smisla življenja, pa tudi 

temu, kakšne lastnosti so človeku potrebne, da lahko 

to stanje doseže. Vprašanje se nič več ne bi smelo glasiti, 

kaj se bo v prihodnosti dogajalo, ampak raje kaj 

želimo mi osebno in kot družba. Z drugimi besedami, 

kako bomo oblikovali prihodnost. Danes ni več nič gotovo, 

razen spremembe. Za stalne spremembe pa je potrebna 

prilagodljivost. Še vedno smo prepričani, da so 

cilji in vrednote izobrazbe samoumevne. Vrednote nam 

nekaj pomenijo in so v izhodišču subjektivne. Kasneje 

lahko postanejo javne in tudi bolj objektivne. Kakovost 

je nekaj drugega. Je nevtralna in ima lahko tako negativen 

kot pozitiven značaj. Vsakršno ocenjevanje kakovosti 

je upravičeno, če je osnovano na jasnem nizu 

človeških vrednot. 

Poudariti moram, da ne želim tukaj prikazovati psiho 

terapije za današnji čas. Ta je osnovana na čutenju. 

Kakovost pa je osnovana na nizu človeških vrednot 

in njihovem razvoju k višjemu zavedanju, svobodnemu 

mišljenju in izpolnitvi osebnih potencialov. Kot takšna 

je nenadomestljiva. Je domena filozofov. 

Vsaka teorija vzgoje je osnovana na nizu filozofskih 

stališč. Lahko jih povzamemo takole: 

Teorija vrednosti 

Katera znanja in veščine so vredne truda? Kateri so 

cilji izobraževanja? Učenci se morajo naučiti razumevanja 

preko kritičnega in kreativnega mišljenja in se na 

tak način usposabljajo. S fleksibilno in aktivno uporabo 

znanja in veščin. 

Teorija znanja 

Tam, kjer je pomembno znanje obdržati (dolgotrajen 

spomin), razumeti in ga aktivno uporabiti, je zaželena 


sposobnost nadaljnjega, plodnega razvijanja znanja. 

Teorija človekove narave 

Branje knjige življenja o razvoju in konstituciji človeka, 

povezano z dejstvom, da ni meja človekovih zmožnosti. 

Teorija učenja 

Kaj je učenje? Kako znanje in veščine, ki smo jih skozi 

učenje dobili, odsevajo bogato izkustvo. 

Teorija prenosa 

Različne metode, kot na primer sokratske (raziskovanje, 

spraševanje, diskutiranje); didaktična (prikazovanje 

ustnega in pisnega vložka); učenje skozi prakso. 

Teorija družbe 

Analiza potreb časa. 

Mlad človek danes 

Današnji čas lahko v mnogih pogledih označimo kot 

čas začetka nove kulture odraslih. Skoraj pol stoletja 

je od prihoda nove mladostniške kulture, do katere so 

privedle študentske demonstracije, ki so potekale na 

mnogih evropskih univerzah. Odrasli so postali manj 

odvisni od svojih družinskih ali tradicionalnih vrednot 

in vsesplošno višji standard jim je omogočil, da so lahko 

to novo odkrito neodvisnost izrazili. Nova kultura 

odraslih ima svoje korenine v radikalizmu šestdesetih 

let. Nenadoma se sprašujejo: kaj bom do konca svojega 

življenja počel? To je vplivalo na družbo v celoti, posebno 

pa na višje izobraževanje. Izginja predstava, da naj 

bi kariera trajala vse življenje. V človekovem življenju 

so še pomembnejši faktorji. Odrasli in celo starejši občani 

so se lotili tistih dejavnosti, ki so bile prej v domeni 

mladih. Z drugimi besedami, odrasli so zdaj zmožni 

slediti svojim željam, svoji intuiciji. Življenje niso več 

samo obveznosti. Ta sprememba, ki je postala očitnejša 

proti koncu prejšnjega stoletja, je precej drugačna 

od prevrata na Sorboni. To je miren prevrat, zarota 

(konspiracija – t.j. con-spirare, dihati skupaj). Posledice 

niso prav nič površinske, čeprav ni programa ali 

taktike. Učinki so prav tako razširjeni kot mladostniški 

prevrat pred petimi desetletji. Oboji izražajo voljo po 

tem, da prekinejo tradicionalne vloge v povezavi s starostnimi 

skupinami. Nova kultura odraslih je vzgajala 

generacijo samozavestnih posameznikov, ki se osredotočajo 

na lasten razvoj. Ti mladi ljudje niso zadovoljni s 

takšno družbo, kot je danes. Imajo visoko zavest o tem, 

kaj se v svetu dogaja in iščejo duhovne vrednote ali 

obliko človečnosti, iščejo način lastnega profesionalnega 

razvoja, v katerem: 

- Imajo možnost oblikovati prihodnost; 

- So lahko kreativni; 

- Svoje življenjske vrednote merijo po lastnem občutku 

izpolnjenosti. 

NOV CIKLUS IZOBRAŽEVANJA ZA WALDORFSKE UČITELJE 

V naslednjem šolskem letu bo na Waldorfski 

šoli Ljubljana organiziran nov ciklus izobraževanja 

za waldorfske vzgojitelje in učitelje, 

tako na osnovni kot srednji šoli. 

Seminar je namenjen predvsem tistim, ki jih zanima 

poučevanje na waldorfski šoli, oziroma delo v waldorfskem 

vrtcu, lahko pa se ga udeležijo tudi ostali. Prvi 

letnik je splošno izobraževalno usmerjen, v drugem in 

tretjem letu pa se bosta skupini vzgojiteljev in učiteljev 

večinoma ločevali. Izobraževanje bo predvidoma potekalo 

med šolskimi počitnicami in vikendi. Uvodni enotedenski 

ciklus se bo začel že med letošnjimi poletnimi 

počitnicami, predvidoma med 8. in 14. avgustom, podroben 

razpored pa bo narejen do konca maja. 

Če vas izobraževanje zanima, nam najkasneje do 

30.4.2010 pošljite pisno prijavo na naslov: Waldorfska 

šola Ljubljana, Streliška 12, 1000 Ljubljana, 

s pripisom ''Za izobraževanje''. 

Prijava naj vključuje: 

• življenjepis 

• doseženo stopnjo izobrazbe 

• opis dosedanjih delovnih izkušenj 

• dosedanje poznavanje waldorfske pedagogike 

• vizijo osebne profesionalne poti 

• in seveda vprašanja, na katera potrebujete 

odgovore pred dokončno odločitvijo za vpis. 

Cena izobraževanja bo 1800 € 

(150 € mesečno). 

Vse, ki se boste odzvali, bomo povabili na razgovor. 

Za dodatne informacije lahko pokličete 

Marino Nuvak na tel 031 725 909. 

Vabljeni, 

Vodja izobraževanja 

Vera Grobelšek 


D O G O D K I 

Predstavitve projektov 

12. razreda 

Programski list 

Danaja Koren Vodenje zbora 

Urša Zupanc Fotografija 

Eti Nedić 

Moda skozi čas 

Maša Korošec Oskrba konj 

Neja Plut 

Manikura 

Alja Kek 

Slaščice 

Tjaša Cvenk Disco ples 

Maja Rejc 

Golf 

Katarina Rešek Biti lep 

Ana Trkov 

Arheologija 

Sara Širnik Romanje 

Simona Osenjak Fotografija 

Rok Kos 

Potopis 

Maša Dimic Poklic stevardese 

Nejc Kastelic Analogna fotografija 

Tilen Gavran Plazilci 

Luka Gostinčar Izdelava električne kitare 

Martin Podgrajšek Diatonična harmonika 

Ajda Cehner Oblikovanje modnega perila 

Špela Hribar Metalska glasba 

Gašper Osenjak Tae kwan do 

Sven Svitlica Ameriška angleščina 


OE MA R I B O R 

Zorica Falež, pomočnica prvega razreda 

Nov začetek 

Lansko jesen sem sprejela delo učiteljice jutranjega 

varstva in pomočnice v prvem razredu waldorfske 

šole v Mariboru. Moje dotedanje delo je potekalo 

v umirjenem okolju in ob sproščujoči glasbi. Odločila sem 

se, da sprejmem nov izziv, ki mi ga je prineslo življenje, a 

moram priznati, da se samo podpori celotnega učiteljskega 

kolektiva lahko zahvalim, da sem premagala začetni strah 

in nisem zbežala. 

Prvi dnevi so bili zame prava mora. V jutranjem varstvu 

je bilo veliko število otrok, ki so preizkušali moje 

meje. Vzgojila sem dva sinova, ki sta danes že odrasla, 

toda štiridesetih otrok, katerih imen si nisem mogla 

takoj zapomniti, nisem bila vajena. Marsikatero popoldne 

sem doma prejokala. Sčasoma sem se naučila postavljati 

meje pri otrocih v varstvu, skozi ročna dela in 

družabne igre pa smo se spoprijateljili in zbližali. In ko 

sem se po tednu dni odsotnosti spet prikazala v šoli in 

so vsi sedeli okrog mene ter se trudili biti pridni, sem 

začutila, da so me sprejeli in da sem tudi jaz njihova. 

Iz jutranjega varstva sem odhajala naravnost v 1. razred, 

kjer me je prve tedne vedno čakal kak jokajoči 

otrok, ki ga je bilo treba nežno iztrgati iz maminega objema. 

Do dna duše sem čutila, kaj preživljajo, saj sem 

se sama počutila podobno. Kmalu sem postala njihova 

druga mama, toda opazila sem, da ne upoštevajo mojih 

opozoril, ko je bilo potrebno, da bi jih. Učenci v razredu 

so se spoznali med seboj, sprejeli so učitelja, mene ter 

šolski ritem, tako da niso več jokali, jaz pa sem se počutila 

vedno bolj nepotrebno in prav strah me je bilo, 

da bi morala za hip ostati sama z njimi, saj sem imela 

občutek, da me ne poslušajo in ne upoštevajo. 

Decembra je učitelj zbolel in bila sem prisiljena, da 

ostanem z njimi v razredu sama. Prisiljena sem bila 

sama sebi dokazati, da zmorem! Po nekaj težkih dnevih 

sem začela uživati v delu z otroki in oni so pričeli upoštevati 

moja navodila in opozorila. 

Veljam za bolj mehko osebo, in ko je učitelj videl, da 

so stvari dobro tekle tudi na moj način, me je pričel 

spoštovati tudi on, mi zaupati, sama pa sem bolje razumela 

kakšno njegovo reakcijo. Tako je tudi najin odnos 

s tem postajal bolj skladen in vzdušje v razredu je 

sedaj prav prijetno. 

Otroci čutijo, da so sprejeti takšni, kot so, in tudi oni 

naju sprejemajo z vsemi napakami in slabostmi. 

Zame je pomembno spoznanje, da me imajo radi kljub 

vsej moji nepopolnosti. 


Pust 

Petek, 12. februar, je bil na naši šoli precej čuden 

dan. Namesto znanih obrazov naših učencev so 

skozi vhodna vrata pridrveli palčki in smuknili v 

učilnico 1. razreda, kraljeviči, vitezi in princese so ponosno 

odkorakali v učilnico 2. razreda, prihrumele so živali 

in se skrile v učilnici 3. razreda, prišli so ljudje različnih 

poklicev in se namestili v učilnici 4. razreda, rogati vikingi 

in njihove žene so zavzele učilnico 5. razreda, z obiskom pa 

so nas počastili tudi grški bogovi in boginje ter si za svoje 

domovanje izbrale učilnico 6. razreda. 

Iz učilnic so se slišali najrazličnejši zvoki in melodije. 

Po bogati pustni malici se je začela povorka do dvorane 

– kraljevega dvora, od koder je hudobni zmaj ugrabil 

kraljično Kunigundo in ugasnil vse barve. In le princu 

Pustu se lahko zahvalimo, da se je dežela znova odela 

v pisana oblačila. Seveda mu je pomagal tudi Veter s 

svojimi pomočniki, saj bi le redko kdo sam opravil vse 

naloge, ki mu jih je zadal Mavrični palček. Kralj Drozgobrad 

pa je svojo hčerko rade volje prepustil v objem 

pogumnemu princu Pustu. 

■ Rajanje 

Po zaključnem plesu na dvoru se je ob zvokih harmonike 

in violine začelo pravcato rajanje: maske so švigale 

v krožnih plesih ter poskakovale ob veselih ritmih. 

Kmalu je vedno več princesk stokalo, palčkov smrkalo, 

živali godrnjalo, zato so se utrujenih korakov odpravili 

v zasneženo deželo ter se s pričakovanjem ozirali po 

spomladanskih barvah. 

■ Kronanje kraljeviča Pusta 

■ 1. razred 

■ 5. razred 

■ Muzikanta v akciji 


OE MA R I B O R 

Mojka, Danaja, Luna Bela, Lana, Valentina 

Pri nas se dogaja 

Za akcijo 'Ni mi vseeno' smo v 6. razredu sestavili pesmi, 

ki jih bomo predstavili 20. 3., ko bomo čistili obrežje 

reke Drave, in 24. 3. na prireditvi hortikulturnega 

društva . Mariborski potapljači bodo čistili strugo reke, mi smo 

zadolženi za mestno obrežje. Nastali sta dve pesmi. 

Drobne kapljice padejo na zemljo, 

spremenijo se v lužico. 

Lužica v potok se skrije, 

potok v reko se izlije. 

Reke šibke so ali deroče, 

so vsepovsod, kjer je mrzlo ali vroče. 

Reka umiriti se noče tam, kjer je deroče. 

Spomladi 6. razred jo razišče, 

poleti kravam je za napajališče. 

Jeseni račkam mečemo zrna, 

pozimi pa je ne obišče niti srna. 

Na severu iz reke priplava mrož, 

pri nas pa povodni mož. 

Reke so kot ogledala, 

zato je bila Uršika zala. 

Poleti v reko zbežimo, 

da si ude ohladimo. 

Voda je pomemben vir življenja, 

iz nje je sestavljen planet Zemlja. 

Upamo, da vam je všeč, 

saj vsaka mala skrb rekam ni odveč. 

Draga Zemlja, 

Mati naše usode, 

s svojo modrostjo nas hraniš 

in ne zahtevaš veliko; 

le skromno ljubezen, 

ki naj se zrcali v spoštljivi simbiozi. 

Svoje darove nam nesebično polagaš v dlan 

v želji, 

da jih sprejmemo s ponižnostjo in preudarnostjo, 

brez veleumnih posegov, 

ki segajo vse do globin tvojega srca, 

da trepeta pod udarci speče zavesti premnogih duš. 

Mi, popotniki skozi čas in prostor, 

ki nam ga tako uslužno daješ, 

te prosimo, 

da nam odpustiš slabosti in pregrehe, 

saj smo velikokrat premajhni, 

da bi zmogli prepoznati tvojo veličino. 

Zavedamo pa se, 

da je mozaik napak 

sestavljen iz majhnih koščkov 

in da ima vsakdo, 

ki hodi po tebi, draga Zemlja, 

možnost premišljenega ravnanja. 

Očistimo svoje okolje, da bomo vredni bivanja na Zemlji. 

Waldorfski učitelji in učenci 

Druga pesmica je postavljena v sodobno obliko, saj jo bomo ob 

fantovski ritmični spremljavi predstavili kot rap. 

Me izbrale smo si reko, 

ker me punce smo ful eko, 

me ohranjamo naravo, 

nam mama pravi, da je kul in zdravo. 

Hej, otroci, ne pijmo odo, 

rajši pijmo svežo vodo. 

Sveža voda je bolj zdrava, 

v njej uživa vsaka krava. 

Voda vedno, hej, je zdrava, 

če le čista je narava. 

Zdej smo mi na vrsti vsi, 

da počistimo smeti. 

Hej, odrasli in vsi mi, 

ne odmetavajmo smeti. 

Bodite t'ko eko, 

kot smo me za reko. 

Draga mami, 

si kot roža, ki živi, 

si kot ptica, ki leti, 

si kot sonce, ki žari, 

si kot klasek, ki zori. 

Hvala, ker si me nosila, 

hvala, ker si me rodila, 

hvala, ker je polna miza, 

za dan žena ti čestitava 

Mojka in Liza. 

Mojka Končar

Waldorfske novice - Pomlad 2010

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?