Waldorfske novice - Poletje 2007

K A Z A L O 

Waldorfske novice 

Časopis Waldorfske šole Ljubljana 

poletje 2007, zaporedna št. 54 

Waldorfska šola Ljubljana 

Streliška 12, 1000 Ljubljana 

Tel: (01) 28 222 40 

Fax: (01) 28 222 41 

DŠ: 65714415 

TR: 04302-0001018775 

E-pošta: tajnistvo@waldorf.si 

Splet: www.waldorf.si 

Uredniški odbor: 

Igor Velepič, Marina Nuvak, Breda Pavlovič, 

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš 

Sodelavci: 

Lucija Florjanc Lukan, Igor Velepič, 

Nadja Lazar, Martin Baker, 

Helena Biffio Zorko, Ira Zorko, 

Ana Krušič Kaplja, Alja Venturini, 

Alexander Willink, Darja Brecelj, 

dijaki 12.r. - Jaka Dijak, Maša Danijel, 

Maša Smonig, Anja Kolar, Ana Šafar, 

Matic Cotič, Katarina Rešek (9.r.), 

Jakob Peterlin (8.r.), 

učenci 5.r. - Jakob Ciuha, Urban Širca, 

Maruša Cizl, Tine Božnar 

Fotografije: 

Alja Venturini, Igor Velepič 

Lektoriranje: 

Klemen Lah 

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk 

Časopis izhaja štirikrat letno 

skupaj z revijo Svitanje. 

Kazalo 2 

Uvodnik 3 

O zasebnem šolstvu 3 

Naš gost 4 

Poučevanje gibanja 4 

Vzgoja 5 

Dvanajsto leto življenja, 7. del 5 

O spanju 8 

Kotiček za mlade 10 

Praprotno seme 10 

Lepotica s pomarančami 10 

Alex se predstavi 11 

Utrinki 11 

Zaključna igra 8. razreda 11 

Firence 14 

Olimpijada na Dunaju 15 

Projekti 12. razreda 17 

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov in 

knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa 

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem 

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja. 

ISSN 1854-0430 

Nasvet zdravnice 18 

Homeopatija 18 

Seneni nahod 18 

OE Maribor 19 

Privilegiji 19 

Zaključne igre 20 

2 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2007

U V O D N I K 

O zasebnem 

šolstvu 

Iztok Kordiš 

Sprememba šolske zakonodaje je zadnje čase 

glavna tema ne le šolske, ampak celotne 

slovenske javnosti. Kaj bo prinesla nam? Bomo 

res bolj bogati, bomo res dobili več denarja kot javne šole, 

bo zasebno šolstvo res ogrozilo javno? Kaj je mišljeno pod 

zasebno šolstvo? Naslovi "Po novem brez šolnine tudi v 

zasebno šolo", "Revna javna in bogata zasebna šola", "100 

odstotno financiranje zasebnih šol"… nas kar silijo k misli, 

da bodo zdaj rešene vse naše težave in da se waldorfskim 

in drugim šolam, ki bodo delovale po posebnih pedagoških 

načelih, obetajo dobri časi. Pa bo tudi res tako? 

Tega danes ne ve nihče, preveč vprašanj je še 

odprtih, preveč dejavnikov, ki vplivajo na končno sliko, 

nedorečenih. Nekaj pa je gotovo. V novem šolskem letu 

sprememb še ne bo, kajti nova zakonodaja, kakršnakoli 

že bo, bo začela veljati šele s šolskim letom 2008/09, 

nekatera določila pa še precej kasneje. 

Waldorfska šola Ljubljana je sestavljena iz več enot, 

ki skupaj sicer tvorijo celoto, financirane pa so zelo 

različno. Za nekatere spremembe financiranja tudi 

po novem ne bo (vrtec), za nekatere pa sprememba 

oziroma sploh uvajanje financiranja ni odvisna od 

sprejetja nove zakonodaje, ampak od vpisa v razvid 

in podpisa prve pogodbe (glasbena šola, program 

otrok s posebnimi potrebami z nižjim izobrazbenim 

standardom). Največ sprememb se obeta v osnovni in 

srednji šoli. Upamo predvsem, da prehod na glavarino 

v osnovni šoli ne bo poslabšal trenutnega stanja, saj 

je tak način financiranja za vse šole, ki imajo le eno 

paralelko, zelo delikaten in je metodologija izračuna 

višine glavarine ključnega pomena. 

V OE Maribor in srednji šoli, kjer imamo že sedaj 

uveden sistem glavarine, pričakujemo izboljšanje že s 

samim dvigom iz dosedanjih 85 na 100%, predvsem 

pa z razvrstitvijo v kategorijo umetniških gimnazij ali 

v poseben razred šol s posebnimi pedagoškimi načeli. 

V vsakem primeru pa se moramo zavedati, da 100% 

pomeni le financiranje izvedbe programa, ne pa tudi 

kritja stroškov prostorov, investicijskega vzdrževanja 

in opreme učilnic. 

Bomo torej bolj revni ali bolj bogati? Seveda je tisto 

pravo bogastvo v nas, materialno pa bo odvisno 

predvsem od veliko malih podrobnosti, ki jih je 

potrebno še doreči in določiti. Morda pa je nedavni 

obisk ministra za šolstvo in šport, g. Milana Zvera, v 

naši šoli dobro znamenje. 

WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2007 3

NA Š G O S T 

Poučevanje 

gibanja 

Martin Baker 

Šport, gibanje, vaje in aktivno preživljanje 

prostega časa so osrednje teme naše kulture, ki 

jim posvečamo tudi ogromno časa, denarja in 

ustvarjalnih naporov. A kaj je tisto, kar ljudi tako vleče h 

gibanju? Celo če se ga sami ne udeležujemo, nas gibanje 

večkrat privabi kot gledalce. Šport in industrija preživljanja 

prostega časa se po ustvarjanju prihodka po celem svetu 

uvrščata ob bok vojaški, naftni in avtomobilski industriji. 

Igre, vaje in gibanje so nam lahko v veliko zadovoljstvo. 

Počutimo se svobodnejše, pa kljub temu bolj povezane s 

svetom. Zanimivo je odkrivati, kako imajo vsi jeziki veliko 

besed, ki so na metaforičen način povezane z gibanjem in 

smerjo gibanja. Mislim, da obstaja neposredna povezava med 

našim mišljenjem oz. notranjim svetom ter svetom okoli nas. 

Če vas na primer prosim, da mi odgovorite naravnost, veste, 

da vas prosim za iskren in resnicoljuben odgovor, vendar 

sem uporabil prostorski izraz (naravnost), da sem to opisal. 

Obtoženec je klonil pod težo dokazov, je torej kriv, politiki pa 

se obračajo po vetru, se izmikajo neposrednemu izražanju 

resnice. Pri sprejemanju odločitev moramo pretehtati razloge 

za in proti. "Mislim, da je to enostranska odločitev". Tehtanje 

argumentov privede do pretehtane sodbe. Seznam prispodob 

je neskončen. 

Ta pojav pa ni značilen le za našo kulturo. Obstaja v vseh 

jezikih in je univerzalno človeški. Prostor okrog nas ima 

"kvaliteto", opise te kvalitete pa uporabljamo, da bi poudarili 

govorno ali pisno sporočilo, in to še preden sploh začnemo 

razmišljati, kako se gibljemo, medtem ko govorimo. Način, 

kako uporabljamo prostor, stojimo, sedimo, se gibljemo in 

gestikuliramo – vsak od teh elementov lahko predstavlja 

posebno obliko komunikacije. Ko smo veseli, smo vzneseni, 

kar izhaja iz korena nesti, čutimo se lažje, mogoče celo 

skačemo od veselja. Kadar smo žalostni, se čutimo potlačeni 

in si "težimo". V vseprisotnem simbolu smileyja :) so navzgor 

ali navzdol zavihani kotički ust dovolj, da v trenutku prenesejo 

sporočilo o zadovoljstvu ali žalosti, strinjanju ali nestrinjanju. 

V mnogih jezikih beseda težko opisuje tako fizični kot 

mentalni napor. Občutje zmagoslavja ali poraza je neločljivo 

povezano s prostorskima smerema "gor" in "dol". Med njima 

je prostor ravnodušja. Ni naključje, da pogled preko pokrajine 

na odmaknjeno, ravno obzorje vzbuja občutek miru in 

zadovoljstva. Del privlačnosti počitnic ob morju je prav gotovo 

v pomirjujoči razprostranjenosti obzorja. 

Kako drugače se počutimo v dramatični gorski pokrajini, ki 

s svojimi vrhovi in dolinami (vzponi in padci) na nas verjetno 

deluje bolj stimulativno in vznemirljivo. Horizontalna ravnina 

je tista, ki poudara naše občutenje enosti in notranjega miru. 

Konferenčna miza je ravnina, okrog katere se zberejo politiki 

ali pogajalci, okrogla miza kralja Arturja ali miza zadnje večerje 

pa sta močna simbola skupne človeške tradicije. Sodnik, ki 

uživa vsestransko spoštovanje, je tisti, ki je nepristranski. 

Ko pa pride trenutek odločitve, začnemo govoriti o navpični 

ravnini – sodna dvorana ima pokončne stebre, obleke sodnikov 

pogosto poudarjajo pokončnost, s kladivom pa sodnik udari, 

kot bi hotel poudariti, da je zadevi prišel do dna. 

Tudi naša izkušnja časa, ki je drugačna dimenzija, se izraža 

s prostorskimi pojmi. Gledamo "naprej" v prihodnost in se 

oziramo "nazaj" v preteklost, sedanjost pa doživljamo kot 

nekaj, kar je vmes. Proces, ki se odvija v času, lahko izražamo v 

korakih, na primer pri navodilih za uporabo: 1. korak:Vzemite 

dva vijaka iz zavojčka in ju pritrdite v označene odprtine. 2. 

korak: Vzemite lesene … itd. Govorimo o tem, kako se bo 

zadeva "odvijala" in kako bodo stvari potekale "naprej". Tako 

v teh prostorskih ravninah – v simetriji med levim in desnim, 

med zgoraj in spodaj, vodoravnim in navpičnim ter med 

naprej in nazaj – vidimo, da so izražene različne kvalitete. V 

simetriji se izražajo moralne vrednote, sprejemanje odločitev in 

sposobnost presojanja. V vodoravnem se izražajo ravnovesje, 

mir ter zmožnost vzpostavljanja odnosov s svetom in drugimi. 

V navpični ravnini leži moč sedanjosti, časa in zaznavanja 

procesov. 

Ko se premikamo, smo v nenehni igri s silami in pomeni 

prostora okoli nas. Izražamo se skozi gibanje, lahko pa tudi 

s spremembo gibanja spremenimo naše notranje počutje. Vsi 

poznamo zadovoljstvo, ki ga občutimo po primerni vadbi ali ko 

prvič pravilno izvedemo novo veščino, pa naj bo to premočrten 

let puščice, ki zadene tarčo v sredino, ali pa igra v skupini, 

kjer se vsi igralci tako dobro poznajo, da jim to omogoča 

čudovite podaje, natančen backhand udarec ali pa dobro 

izveden premet. Ko se gibljemo, torej ne izražamo le našega 

notranjega počutja, temveč tudi spreminjamo sami sebe, v 

tem pa leži bistvo navdušenja za rekreacijo (lat. re-creatio 

– ponovno stvarjenje) po celem svetu. 

Iz tega študija prostora in gibanja izhaja niz preprosti osnovnih 

vaj, ki ob redni vadbi prinesejo spremembo notranje in zunanje 

drže in načina gibanja. Te gibalne figure so evropskega izvora 

in so nastale v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, v zadnjih 

tridesetih letih pa njihova razširjenost in uporaba doživljata 

renesanso. Bothmer Movement International, mednarodno 

gibanje Bothmer, izvaja deset 700-urnih tečajev za učitelje v 

devetih evropskih državah s trenutno 200 učenci. Metoda se 

uporablja v šolah, pri izobraževanju odraslih, v zdravstvenem 

izobraževanju in fizioterapiji. 

Možnosti, ki izhajajo iz teh prizadevanj, so velike, saj vse 

večje število ljudi razume in uživa v tej zelo stimulativni in 

koristni obliki gibanja. 

Martin Baker že 32 let redno poučuje telesno vzgojo, 

gimnastiko ter gib, od leta 1990 pa izobražuje tudi 

učitelje. Živi in dela v Sussexu v Veliki Britaniji, redno 

pa potuje in vodi tečaje in delavnice ter predava. 

Za več informacij: office@bothmer-movement.co.uk 

prevod: Helena Biffio Zorko in Ira Zorko 


V ZG O J A 

Hermann Koepke 

Dvanajsto leto 

življenja, vstop v 

puberteto 7. del 

Dolžnost in samostojnost 

"Zelo sem vam hvaležna za besede o dvojni nalogi, 

pred katero stojijo učenci. Napori in telesni razvoj v 

tem obdobju lahko resnično delujejo nasprotno od 

tega, kar nameravamo, po drugi strani pa ne moremo, 

ko se pokažejo razpoloženja: ne maram, ne znam, ne 

da se mi, preprosto popustiti! Telo bo doživelo odpor, 

padlo je v resnost. Zatorej je posebej nujno, da otroke 

naučimo samostojnosti in dolžnosti. Dolžnosti je treba 

premagati, s tem je povezana tiha bolečina in to mora 

mladi človek spoznati, saj se ji ne more izogniti. Ni 

realno, da se človek, četudi v letih naših otrok, od jutra 

do večera le veseli. Če bi bilo tako, bi iz njih konec 

koncev postali nesposobni za življenje. 

V tej dobi je težko, posebej če stojimo pred velikim 

razredom, da bi se vedno ukvarjali z individualno 

situacijo posameznika. Pred kratkim mi je rekla neka 

mama, da je bila njena hčerka neznosna, dokler ni 

dobila menstruacije. Potem je spet postala miroljubna, 

družabna in prijetna deklica. Stremljenje k večjim 

uspehom njihove situacije ne olajša, marsikdaj se 

moramo situaciji prilagoditi. Po drugi strani pa si 

želimo več dejanj in navdušenja in bi radi, da bi ideali, 

ki v tem obdobju lahko vzplamtijo, goreli močneje. Toda 

izpolnitev vsega tega ni tako lahka! 

S tem je povezana dodatna težava, da danes 

obdobje predpubertete in pubertete v večini primerov 

sovpadata. Razlikujemo predpuberteto od dvanajstega 

do štirinajstega leta in puberteto, od štirinajstega 

do šestnajstega leta in adolescenco od šestnajstega 

do dvajsetega leta. S pospeševanjem so se časovni 

okvirji danes prekrili. Kot je bilo omenjeno, se v času 

predpubertete že začne pubertetni telesni razvoj, s 

čimer sovpada pripravljalni čas in mladostnik mora 

tako stopati po dva koraka naenkrat. Toda prav gotovo 

ne želim tarnati. Nasprotno! Po zaslugi sodelovanja 

s starejšo kolegico, ki je danes želela biti z nami, pa 

zaradi zdravstvenih razlogov ni mogla priti, sem našla 

povsem nove zasnove pouka in že veliko lepega doživela, 

o čemer sem danes tudi želela govoriti z vami." 

"Prosila bi, da še enkrat govorimo o tatvinah. V 

povezavi s čim jih vidite vi?" S temi besedami je neka 

mama prekinila Susanne. 

Izločanje in raztapljanje 

"Učence sem vprašala, zakaj so to storili in kot motiv 

se je pojavilo to, da so iskali napetost, da so hoteli 

vedeti, če bo šlo, če bodo zasačeni ali če so spretni kot 

odrasli. In mislim, da je bil z vsakim pohodom povezan 

skriti užitek ali pa določen občutek samozavesti. Imeli 

so občutek, da so že tako veliki, da gredo lahko preko 

avtoritete, preko reda. Na začetku večera se je nekdo 

spomnil naše pravljice o dobrem in zlu, v kateri lahko 

domišljava sekira podre drevo, drevo pa ji pove, da je 

njen ročaj narejen iz debla. S takim izločanjem nastane 

nekaj, kar je v pravljici opisano kot zlo. In to izločanje 

nam prihaja naproti v tatvinah. Če gledamo na drevo le 

z stališče tega, da rojeva plodove (in to bi rada dodala 

pravljici kot moje lastno razmišljanje), potem sicer res 

iz celote nekaj izloči, toda v sebi še vedno nosi celoto. 

K uničenju ne vodi izločanje, pač pa na nek način 

popuščanje. 


Učenec v tej starosti se sreča z marsičem. Po spolni 

zrelosti obstaja že plodnost, sprostijo pa se tudi sile, 

s pomočjo katerih se lahko posameznik izolira in se 

postavi vsemu skupaj nasproti. Pojav različnih oblik 

samostojnosti pogosto izvira iz dejanske samostojnosti." 

"Hočete s tem reči, da tudi tatvine spadajo v razvoj 

mladega človeka?" je izzivalno vprašal oče. 

Medtem ko je Susanne še premišljevala, je vskočila 

mama: "Mirno lahko rečemo, da tatvine in izvirni grehi 

spadajo k razvoju človeka, ne le našega otroka. To piše 

že v stari zavezi." 

"Tako je, da se človek – o priliki – izlušči iz dobrega. 

In ni nam treba pomisliti na vodo, zemljo ali zrak, ki ga 

onesnažujemo. To vidijo naši otroci," je ugotovil oče. 

Mišljenje, čutenje in volja 

"Novi mostovi, ki ljudi povezujejo s svetom, so spoznanja 

in to velja tudi za situacijo, v kateri so zdaj naši otroci, 

toda to je dolga pot," je nadaljevala Susanne. "Ko so bili s 

svetom povezani še prek posnemanja, je bila ta povezava 

direktna in tesna; zdaj pa so z njim povezani drugače 

- prek čutenja. Želeli bi jim pomagati, da bi zgradili 

mostove z mišljenjem, z ustvarjanjem lastnega mnenja. 

Napredujejo tudi glede na naše okolje, čeprav smo odrasli 

tisti, ki se ukvarjamo z njim. Navsezadnje lahko človek 

pride do svobode le preko svojih notranjih spoznanj, ki 

jih ni moč doseči, dokler si bitje, ki le posnema ali le 

doživlja. Le s spoznanjem lahko pridemo do resnice in 

v tem smislu lahko tatvine otrok nekaj pomenijo. S tem 

dobijo bolj jasen vpogled v same sebe, kot če ne bi šli 

preko te izkušnje." 

"Torej pomeni, da obsodimo dejanje, ne pa človeka," je 

Susannine besede podprl oče. "V otrocih kljub dogodkom, 

še vedno prepoznamo bitja, o katerih smo danes zvečer 

govorili." 

"In to je mnogokrat težko, a je kljub vsemu prav tako," 

ga je podprla mama. 

Neobdelan kos lesa 

"Moja hči se je pred nekaj dnevi vrnila iz šole in se 

pritoževala nad lesorestvom. Ne mara ga preveč, toda 

tokrat je prav udrihala čezenj. Vedno moram na koncu 

pouka svojo skodelico potopiti v vodo, tako da je naslednjič 

vsa hrapava in spet lahko začnem brusiti znova. Vse spet 

od začetka, dokler ni povsem gladka. Toda učitelj potem 

zahteva, da jo spet potopim. Nesmisel! Naslednjič jo bom 

spet morala brusiti, ker bo vsa hrapava." Svetovala sem 

ji, da učitelja lesorestva vpraša, zakaj mora skodelico 

vedno znova močiti. To je storila, in potem mi je povedala, 

da les, ko je moker, nabrekne in tako pridejo na površje 

vse ravnine, ki jih ima. Če bi skodelo obrusila le enkrat, 

bi se sčasoma spremenila in postala hrapava in čudna. 

Če odmislimo, kako vesela sem bila, da ima sedaj učitelja 

lesorestva bolj v čislih, je bila to zame čudovita slika, kaj 

se v tej starosti z otroki dogaja. So kot neobdelan kos lesa, 

ki ga vedno znova močimo in brusimo. Kar se skriva v 

lesu, sili navzven in na tem lahko delamo. Veseli moramo 

biti vsake priložnosti, s pomočjo katere pridejo na plan 

grbine, ki jih lahko zbrusimo. Če bi ostale notri, bi bila to 

za kasnejši razvoj katastrofa. V tem smislu potrebujemo 

medsebojno razumevanje, potem lahko vsakdo od nas 

deluje zdravilno, tako doma kot v šoli." 

Po kratkem odmoru je vprašala mama: "Prej ste omenili, 

da vam je sodelovanje s starejšo kolegico dalo nove 

zasnove pouka in da ste ob tem doživeli veliko lepega. 

Rada bi vedela, kaj ste doživeli z otroki. Bi lahko kaj slišali 

še o tem?" 

Hoja, govor, mišljenje 

"Če opazujemo hojo otrok, opazimo, da je postala manj 

gotova kot je bila pred enim letom, lahko pa opazimo tudi 

– včasih le bežno – da pogosto postavljajo celo stopalo, 

da se s celim stopalom povezujejo z zemljo. Tega ptice 

npr. ne morejo, pa tudi kopitarji ali zveri, oni se dotikajo 

zemlje le s kremplji ali pa stojijo na prstih. Tudi pri 

otrocih obstaja čas, ko svoje noge tako obremenijo, da 

hodijo kot po prstih. Zdaj pa se stopalo vse bolj spušča 

na zemljo. To je iskanje lastnega stališča in nato razvoj 

lastnega dojemanja in samostojnosti. Ko to vidimo kot cilj 

nasprotni negotovi hoji, takrat doživimo pozitiven razvoj, 

nekaj lepega. Opazila sem, da se skupaj s spremembo v 

hoji – in s tem povezano spremembo gest – pojavijo tudi 

nove možnosti za pouk. Povedala vam bom primer. 

Veste, da imamo v razredu dva fanta po imenu Urs. 

Pokličem Ursa k tabli, in fant – najina pogleda sta se 

srečala – pogleda drugega Ursa in mu z gesto roke pokaže, 

da naj gre pred tablo on, sam pa obsedi na mestu. Drugi 

Urs pride k tabli. Igra gest je uspela. Kaj se s tem izraža? 

Gre za odkritje, da je gesta tudi jezik! Ko postane gesta 

vidni jezik, se odpre dramatičnost in vsak dan lahko vidim 

veselje ob odkritju, kako jim vse bolje uspeva vzpostavljati 

majhne dramatične dialoge. Veselijo se, da so osvojili 

novo področje jezika; ta dramatičen govor deluje na geste 

in hojo in daje mladim samozavest in siguren nastop. 

Ali pa vaš prejšnji primer: Ne čvekaj kar naprej! In odgovor: 

Saj ne čvekam kar naprej! Le poudarek je drugačen, pa 

se spremeni izvoren pomen. Poudarek spada k volji; če 

dobi stavek drug pomen, spada k mišljenju, oboje bo 

vaša hči zdaj osvojila. Telesna osnova za to leži v dihanju. 

Kot je bilo prej dihanje veliko bolj usklajeno z okoljem, je 

zdaj pri mami in hčeri popolnoma različno. Hčerka diha, 

da bi izgovorila isti stavek s svojim poudarkom, povsem 

drugače kot mama. Hči torej sama vodi svoje dihanje, ga 

osamosvaja, da pridejo njene sile volje in njene misli do 

izraza. Spet se lahko le veselimo, saj se v tem skriva to, da 

zavzema svoje stališče. 


Kakorkoli, ko zavzemajo učenci svoja stališča, lahko 

dajejo tudi izjave – in celo s prepričanjem – ki so popolnoma 

subjektivne. 

"Lahko pa pogoljufajo in stvar obrnejo tako, da ni več 

prava," je pripomnila neka mama. "Zdaj mi je popolnoma 

jasna zadeva s čistilci. Moja hči se je razburila, da mora 

vedno ona ostati po pouku in pomesti razred, medtem 

pa je bila v veleblagovnici. To je predrznost, neskončna 

nesramnost!" 

Močno razburjenje mame je prešlo v jasen odmor. 

"Sporazumevanje, druženje je bilo prej v razredu lažje. 

Govorili so en jezik," je nadaljevala Susanne. "Zdaj pa se 

vsak spopada s svojim lastnim jezikom o tem, kar ga teži. 

Za ceno lastnega stališča, lastnega mnenja sprva plačuje 

z nepopolnostjo, z nesramnostjo, z neposlušnostjo ali 

pa celi z lažmi, toda mi ne smemo prezreti, kaj se lahko 

zgodi. 

Z ozirom na mišljenje nastaja sedaj pomembna razlika 

med fanti in puncami. Doživela sem tole: dva fanta sta 

prišla k meni in na vsak način sta hotela vedeti, kako 

lahko iz ene točke izven kroga položimo dve tangenti 

na krog, toda nista hotela vedeti približno, zanimalo ju 

je načrtovanje, kako bi to narisala. Ta naloga je sicer še 

pretežka, a toliko časa sta prosila in mi smo že govorili 

o Talesovem izreku, da sem jima pokazala. Medtem ko 

smo razmiplali, se je razred razdelil: skoraj vsi fantje so 

z nenavadnim zanimanjem zrli proti tabli, medtem ko 

je večina deklet gledala z manjšim zanimanjem. Od ene 

sem celo slišala: "Tega ne razumem, jaz tega ne znam." 

Nekateri fantje so skokovito predlagali pot načrtovanja. 

"Še eno premico, ravno, ne, ne tako, pa še en krog …" 

in nastal je pravi čudež, saj so fantje-sodelovala je ena 

sama deklica- iznašli konstrukcijo, ki sem jo po njihovih 

navodilih risala na tablo. Ko smo bili že skoraj gotovi, so 

proti tabli naenkrat pogledala tudi dekleta. Tabelska slika 

jih je zanimala. Pozvala sem jih, naj poskusijo še sami 

in pobrisala tablo. Takrat se je zgodilo nekaj osupljivega: 

dekleta so bila tista, ki so mi prva pokazala risbo v zvezku 

in to popolnoma pravilno. Pokukala sem v zvezke k fantom 

in videla, da so jo ucvrli mimo – zmotili so se, začeli znova 

in na koncu s pomočjo deklet risbo dokončali. 

Takšna geometrijska naloga je sestavljena iz dveh delov: 

iz narisanega, iz slike, in iz tistega, kar ni slika, kar je 

razmišljanje, s katerim do slike pridemo. Drugi del je 

potrebno ponotranjiti, saj dokler ne uzremo slike, o njej 

ne moremo razmišljati. Premišljevanje fantom bolj leži 

kot dekletom. Pri takih nalogah fantje razvijajo sile jaza. 

Številne deklice pa živijo z jazom bolj na strani zaznavanja. 

Tako se zgodi, da pri tako imenovanem abstraktnem 

mišljenju trdijo, da ne znajo, in da nič ne razumejo. 

Kaj se lahko iz tega naučimo? Vidimo, da je cena za nove 

korake mišljenja neke vrste izguba, izguba slikovnega 

zaznavanja. To nam razjasni tisto, kar sem že prej omenila: 

fant, ki dobro misli in računa, ne najde ključa od doma, 

ki leži pred njim in ima v svoji sobi pravi nered. Ta primer 

je primer izgube slikovnega zaznavanja. Pri vaši hčerki, ki 

ste jo prej omenili, je drugače, ona ne zna dobro računati, 

oče ji mora pomagati. Ne mara golega mišljenja in ima 

pa taka deklica največkrat lepo pospravljeno sobo, s 

punčkami in medvedki in fotografijami, vse zelo slikovito. 

Seveda ni naravno, da bi kultivirali nered ali pa ne-željopo-računanju. 

Toda poglejmo drugače in presodimo, če 

se s tem, ko se fantje in dekleta skupaj učijo in skupaj 

delajo, lahko drug od drugega kaj naučijo. 

Mišljenje se mora razviti do te mere abstraktnega, sicer 

lahko v poznejšem življenju slike delujejo z magično silo in 

hromijo lastne sodbe. Bati se moramo hudiča z rožički in 

gnojnimi vilami, kot se ga boje otroci. Za kritikami učencev 

ali nerganjem se mogoče skriva le počasno odpadanje 

prevzetih slik, s pomočjo katerih lahko nastajajo nova, 

lastna mnenja? 

In zakaj se zlomijo stara prijateljstva in se ustvarijo nova? 

Omenjeno je že bilo, da so se ustvarile nove skupine in 

skupinice, ki medsebojno tekmujejo in se brusijo. Stara 

razredna skupnost ne obstaja več. Močnejša nagnjenja 

so za tistega, ki vodi razred, pogosto polna presenečenj 

in ugank. 

V katero smer se giblje razvoj bi vam rada pokazala na 

primeru pri pouku zgodovine. V šestem razredu bomo 

obravnavali rimsko cesarstvo, ki razpada. Istočasno 

vstopa v svetovno zgodovino nekaj povsem novega, to je 

krščanstvo. Naleteli bomo na podobo Benedikta , ki je v 

svoji mladosti študiral rimsko pravo in je videl, kako so 

vandali vstopili v Rim, morili in kako ni bilo nikogar, ki 

bi jih opozoril na zakone. Zakon je le še črka. Benedikt 

prekine študij. Z vojsko (med sabo so se klicali bratje) se 

premakne na hrib in tam ustanovi prvi samostan. Namesto 

zunanjih zakonov postavijo samostanske zakone, saj 

gredo bratje po poti Jezusa, h gospodarju usode. 

Mogoče nam bo ta epoha pomagala, da bomo v šestem 

razredu krizo skupnega življenja, ki se ob preobratu 

skoraj vedno zgodi, lahko premagali. Nastala bo nova 

razredna skupnost, mogoče celo na višji stopnji. Ljubi 

starši, ti aforizmi nam bodo pokazali, da imajo vse težave, 

na katere bodo učenci naleteli globlji pomen. 

(se nadaljuje) 

prevod: Nadja Lazar 


V ZG O J A 

Povzeto po članku v časopisu Kindling 

O spanju 

Videnje nekega očeta 

Moj dober prijatelj me je nekoč presenetil z 

izjavo, da se najbolj približa temu, da bi videl 

angele zvečer, ko stopi v spalnico svojih otrok. 

Ta prijatelj nikoli ni dajal vtisa, da bi se kakor koli zanimal 

za 'spritualno'. Še danes se zdi, da so mnogi ljudje, ki 

imajo sicer dokaj trd, materialistični pogled na življenje, ob 

pogledu na spečega otroka zmožni občutiti čudež svetega. 

Kot nasprotje smrti, ostaja spanje ena neznank našega časa, 

ki ga znanost s svojimi modernimi metodami še zdaleč ne 

zna opisati, kaj šele razumeti. 

Znanstveniki svoje študije spanja osredotočijo na 

pulze iz elektrod, nameščenih na glave 'laboratorijskih 

pacientov'. Pomanjkljivosti te znanstvene metode 

je zlahka je mogoče opaziti, saj je neotipljivo naravo 

spanja nemogoče opisati z omejeno, otipljivo naravo 

fizike. Osebno lahko jamčim, da bomo, če bomo šli v 

smeri metafizične znanosti, naleteli na težave. Kako bi 

lahko razumeli in izkusili spanje ter dali smisel temu 

integralnemu delu našega življenja? Na prvi pogled se 

zdi nasprotujoče vprašati se, ali se lahko med spanjem 

zavedamo, čeprav smo to zavest v naših sanjah bežno 

že doživeli. 

Spanje lahko pojmujemo kot neke vrste potovanje; 

saj rečemo 'lahko noč', kot da bi se odpravil na pot. 

Prav tako kot se 'izgubimo', ko zaspimo, zaupamo, da 

se bomo 'našli', ko se ponovno prebudimo; in ne le to, 

našli bomo tudi vse naše drage. To zaupanje smo dobili 

iz izkušnje, ko se je naše fizično telo in naša zmožnost 

razmišljanja po dobrem spancu osvežilo in okrepilo. 

Spanec je veliki zdravilec, ne le za fizične težave 

ampak tudi za čustva, ki so bila prizadeta. Težave 

dostikrat vidimo čisto v drugačni luči - bolj celostno in 

premišljeno, potem ko jih prespimo. 

Vsi starši bodo naštevali podobne preizkušnje, skozi 

katere so šli v nočeh brez spanja ali slabega spanja. 

Kako pomembno je kvalitetno spanje, se zavemo šele 

potem, ko nam je onemogočeno. S to situacijo se po 

navadi srečamo po rojstvu prvega otroka, ko se moramo 

navaditi na življenje z manj spanja in posledično z 

utrujenostjo, preutrujenostjo in nižjo storilnostjo. In 

takšni moramo skrbeti za spanec in prehrano našega 

podmladka. Oboje je dvoje različnih vidikov otrokovega 

osnovnega prehranjevanja, čeprav se staršem 

dostikrat zdi kvaliteta hrane in prehranjevanja mnogo 

pomembnejša od kvalitetnega spanja. 

Zaužitje, prebavljanje in izločanje je gotovo pomemben 

proces v prehranjevalnem krogu. Čeprav je le malokdo 

med nami zmožen opisati, kaj se med spanjem dogaja, 

pa lahko vidimo, da je tudi ta proces trojen. Sestavljen 

je iz priprave, spanja (ki je tudi samo sestavljeno iz 

treh delov) in prebujanja ali obnovitve. Glede kvalitete 

hrane in njene priprave imamo starši dostikrat toge 

predstave in procedure. Ritem in rednost dnevnih 

obrokov postaneta pomembna in otroci morajo urejeno 

sedeti ob mizi, dostikrat tudi v družbi drugih ljudi, 

ločeni od vsakdanjega hrupa in aktivnosti. Hrano 

pripravljamo previdno, krožnike in mizo dostikrat tudi 

umetniško okrasimo. Spoznavamo kako pomembna je 

dobra prebava, dobra prehrana in zdravje in razvoj sta 

odvisna od tega, kaj in kako jemo. Ali bi lahko rekli, 

da je dobro spanje prav tako odvisno od priprave in še 

pomembneje od tega, katere dnevne dogodke in kako 

jih odnesemo s seboj (zaužitje) v spanje? 

Čas za spanje pa je splošno znana težava staršev, 

ki si prizadevajo svoje otroke dobro vzgajati. Njihova 

utrujenost, ob preutrujenem otroku, ali otroku, ki je 

zaradi zunanjih dogodkov ves iz sebe – prihajanje in 

odhajanje starejših bratov in sester, nepričakovani 

obiski – vse to moti mir v prostoru, kjer naj bi se otrok 

na spanje dobro pripravil. Tudi sam sem imel z mojimi 

otroki precej spalnih scen, zato bi želel le skromno 

nakazati nekaj svojih opažanj v zvezi s pripravo na 

spanje. Zdi se, da je osnovni cilj, posebno za otroka, ki se 

spanja boji, rednost in ritem. Zame je največji izziv pred 

spanjem vzbuditi razpoloženje, ki pospeši potovanje iz 

polne budnosti v območje budnega sanjarjenja. Premik 

iz dnevnih prostorov v spalnico, mnogokrat najbolj 

težaven prvi korak, lahko olajšamo tako, da naredimo 

iz tega domiselno igro – čoln ali vlak, ki odhaja na pot 

in se prebija po hodnikih in stopnišču. 


Najlepši način, da ga pospremimo v svet sanjarjenja 

je, da mu zapojemo uspavanko. Zdi se, da zadostuje še 

tako preprosto petje, čeprav sem sam ugotovil, da pri 

mojih otrocih to ni bilo več mogoče, ko so bili enkrat v 

drugem razredu. Nekako se zdi, da se začno sebe preveč 

zavedati in se jim zdi, da je takšno petje primerno samo 

za dojenčke in vrtčevske otroke. Primerna, mirna zgodba 

pred spanjem, ki jo po možnosti vemo na pamet, otroku 

prav tako pomaga, da se iz grobega fizičnega sveta 

umakne v sanjavo domišljijsko pokrajino. Ker sem sam 

to težko vzdrževal s petjem, sem se zatekel k branju 

knjige. Izbira knjige je seveda pomembna in dostikrat 

se mi zdi, da knjige, ki jih berem, niso primerne za 

starost otrok. Včasih postane očitno, da vsebina ni 

ustrezna, morda je preveč čustvena, grozna in brutalna 

ali včasih, kot je v sodobnih otroških knjigah navada, 

precej banalna in brez domišljije. Prepričan sem, da 

nam lahko tukaj s svojimi priporočili pomaga naša 

razredničarka in s tem dopolni učenje v šoli. 

Realnost našega časa je, da gre večina otrok (upamo 

da ne otroci iz waldorfskih šol) spat potem, ko so si 

ogledali vrsto televizijskih programov, včasih celo 

dve do tri ure. Argumenti glede škodljivosti gledanja 

televizije so se pojavili v waldorfskih krogih. Sedaj, ko 

je moj najstarejši otrok star 10 let, se mi ne zdi prav nič 

pomembno, da bi v hišo prinesel televizijo. Sprašujem 

se, kakšno razpoloženje in kakšne slike želimo, da 

odnesejo naši otroci s seboj, v spanje? Ali lahko televizija 

poskrbi za nekaj, kar bi pozitivno vplivalo na prehod 

v spanec? Po mojih izkušnjah televizija, posebno pri 

mlajših otrocih, ne poživi aktivnega notranjega življenja 

domišljije. Še več, močne zunanje čutne podobe, 

značilne za televizijo, lahko mnogokrat zasenčijo bolj 

pretanjene, občutljive vtise iz razrednega pouka in 

žive vtise dejanskega sveta, sveta dejanj. Neprijetna je 

misel, da otroka danes uspavajo s pomočjo kaset ali 

televizije. 

Pred kratkim sem slišal, da je waldorfska pedagogika 

znana po tem, da prižiga ogenj in ne po polnjenju 

veder*. Kako čudovito gledanje na to pedagogiko – 

ogenj s svojo nepredvidljivostjo in negotovostjo, njegovo 

notranje življenje in obilna energija. Ali naša pedagogika 

poskuša dati našim otrokom bežen pogled na svobodo? 

Kadar nam waldorfski učitelji pripovedujejo, da se 

učenje resnično dogaja šele v spanju, se moramo 

kot starši čutiti nekako odgovorni in odigrati svoj del 

vloge v tej skupni vzgoji naših otrok. Našo ljubezen in 

nego potrebujejo tako pri spanju kot pri prebujanju in 

dnevnem sanjarjenju. 

Pripis: 

Ta članek sem napisal pred štirinajstimi leti, ko so 

bili najini otroci stari od šest do deset let in bila je prav 

posebna izkušnja, ko sem ga pred kratkim prebral in 

podoživel tiste čase, ko so bile vse najine misli in vsa 

energija usmerjene navznoter, da v domu ustvariva toplo, 

varno zatočišče. Meje je toliko teže varovati, ko dosežejo 

otroci obdobje adolescence. Spalni vzorci in ritem so 

moteni, posebno ob vikendih, ko se dogajajo zabave in 

skoraj obvezno prenočevanje s prijatelji. Zanimivo je, 

da to obdobje napoveduje čas, ko potrebujejo otroci več 

spanja in to v glavnem radi počnejo tako, da prespijo 

cele dopoldneve in celo popoldneve. Kot večina staršev, 

sem moral tudi jaz napredovati od pomirjanja otrok, da 

spijo do osvajanja tehnik prebujanja mladostnikov .... 

čisto nasprotna aktivnost v tako kratkem razdobju. To 

mi tudi osvetljuje, skozi kakšne izzive gredo družine, 

pri katerih otrocih je velika razlika v letih, kako v domu 

ustvariti različne spalne pristope in ritme. 

* W.B.Yeats: "izobraževanje ni polnjenje vedr ampak 

prižiganje ognja." 

pripravila: Marina Nuvak 

Mnogokrat sem presenečen, koliko nemira danes 

otroci prenesejo, ne da bi se prebudili. Ta zmožnost je 

pri otrocih različna – razgovori z obiskovalci v spalnici, 

prižiganje in ugašanje luči, ko otrok močno spi in se le 

redko sploh premakne. To nas opominja, kako zelo je 

otrok 'zapustil' svoje telo in se odpravil na potovanje v 

spanec. Mnogokrat sem se spraševal, do kakšne mere je 

stanje, v kakršnem postelja in posteljnina zjutraj kažeta 

na kvaliteto spanja, ali neke vrste nožni odtis spanja. 

Prebujanje otrok starši nekako laže prenašamo, morda 

zato, ker smo tudi sami zjutraj zasanjani in normalno 

nismo razpoloženi za pretirano čutno vzpodbudo. Pri 

mojih otrokih sem opazil precejšnjo spremembo po 

dobrem nočnem spanju – včasih s svežo živahnostjo in 

nepričakovano budnost, drugič spet počasno, dremavo, 

lenobno razpoloženje. Mnogokrat nastane težka 

situacija, ko se počasno, sanjajoče gibanje spopade s 

potrebo, da pridemo pravočasno v šolo! To je lahko še 

posebno težko za vrtčevske otroke. 


K O T I Č E K Z A M L A D E 

Praprotno seme 

Med zelišča, ki imajo včasih čudno moč, da nam utegnejo 

v mnogih rečeh pomagati ali škodovati ali prihodnjo srečo ali 

nesrečo prerokovati, spada tudi praprot. Cela rastlina pa za to 

ni dobra, porabiti se more le seme. Praprotno seme ima namreč 

svojo moč ravno ob kresu, ko je dan najdaljši in noč najkrajša. 

Poslušaj, kaj se je nekoč pripetilo. 

Neki gospodar je imel hlapca. Vroč dan je bil; kosila sta ves 

dan na travniku in zvečer že trudna prišla domov. Po večerji 

ukaže gospodar hlapcu, naj oba vola žene na pašo, ker gredo 

drugi dan po seno na najdaljni travnik. Hlapec uboga, čeravno 

ne prerad, ker bi rajši šel spat. Komaj pride na travnik, kamor 

je vola nagnal na pašo, že truden sede na kamen in zadremlje. 

Ko se zbudi, ne vidi več volov. Hitro skoči na noge in ju gre 

iskat. Dolgo je že hodil in ves truden je že bil od kratkega spanja, 

še bolj pa od slabega pota. Preklinjal je in grozil, da bo vola 

pretepel, ker sta se mu skrila. Ali kmalu ju je zapazil v svoje 

veliko veselje v neki dolinici, ko sta med praprotjo mirno ležala 

in prežvekovala. Nalahko stopi bliže in se pripravlja, da bi ju 

najbolj pretepel. Ves pa se prestraši, ko zasliši glas starejšega 

vola, ki je govoril mlajšemu te besede: 

"Blagor tebi, tovariš, ki boš še dolgo časa živel in si še dobro 

klajo pri gospodarju služil, jaz pa bom moral že prihodnjo jesen 

poginiti in moje meso bodo ljudje pojedli, kakor je njihova 

navada." Žalostno je izrekel to mlajšemu prijatelju in debela 

solza se mu je udrla po licu. – "Prihodnjo pomlad pa," je govoril 

dalje, "boš ti z novim tovarišem oral za repo, ko pa boste že 

nekaj brazd na njivi zorali, se bo izpod brazde prikazala velika 

in strašna kača. Udrla jo bo za gospodarjem, ki bo ravno plužil, 

in ga bo smrtno pičila v nogo." 

"Pa kaj, ali se mu ne bo moglo pomagati?" vpraša mlajši vol. 

"Nihče drug mu ne bo mogel pomagati kot le hlapec," reče 

dalje stari vol. "Hlapec bi mu pomagal, ča bi kači, brž ko se 

bo pokazala, z gorjačo pravo pot do gospodarja pokazal. Toda 

vstaniva in pojdiva domov, hlapec naju že išče in gorje nama, 

če naju dobi." 

O knjigi 

Lepotica s 

pomarančami 

Jakob Peterlin, 8. r 

Lepotica s pomarančami je zgodba. Kot pri vsaki 

zgodbi so tudi tu prisotni nepomembni ali pa delno 

nepomembni detajli, jedro - osrednja misel ter 

dejstvo ali dogodek, okoli katerega se zgodba vrti in pogosto 

tudi navdihne avtorja ter mu da besede in voljo, da ga zapiše. 

Jedro je v tem primeru ljubezen Georgovega očeta do Lepotice 

s pomarančami, kasneje Georgove mame. Georg in hkrati bralec 

začne odkrivati to ljubezensko odisejado skozi dnevnik takrat 

že preminulega očeta, ki ga je Georg dobil v roke pri štirinajstih 

letih. Poleg ljubezenskih zapletov je v dnevniku nemalokrat 

omenjen še Hublov teleskop. 

Zakaj ravno teleskop in ne mikroskop ali daljnogled? 

Teleskop, še posebej Hublov, simbolizira oči človeštva, ki 

počasi, kos za kosom začenjajo čutiti, kaj se skriva v tej neskončni 

črnini, črnini vesolja. 

Zakaj ravno vesolja in ne oceanov ali zemlje? 

Vesolje je neskončna, lepa in vsemogočna stvaritev, ki jo 

človeštvo sprejema le po kakšen planet ali zvezdo hkrati. 

Enako je z ljubeznijo. Tudi to je neskončna in lepa stvaritev, ki 

jo človek sprejema malo naenkrat, dan za dnem, a se vseeno 

kaže vsakič znova v svoji polni neskončni veličini. 

Ko to izreče, vstaneta in gresta proti domu. Hlapec je šel mirno 

in pohlevno za njima, še dotakniti se ni upal nobenega. 

Ko se je približala jesen, je gospodar res prodal starega vola. 

Prihodnjo pomlad, ko so za repo orali, se je vse zgodilo 

natančno tako, kakor je govoril stari vol na kresni večer. Kača 

je prilezla izpod brazde ter jo udarila za gospodarjem z odprtim 

gobcem. Ali hlapec je dobro pazil nanjo in ji z gorjačo razbil 

glavo. Ko je gospodar videl, kako čudno ga je hlapec rešil, 

povpraša ves zavzet hlapca, od kod je on to vedel. Ta pa je vse 

povedal, kar sta se vola pogovarjala. Vendar pa ni hlapec čisto 

nič vedel, kako da je on ravno takrat slišal vola govoriti. – Nič 

ni vedel, da se mu je bilo praprotno seme usulo v škornje, ko bi 

bil pa to vedel, bi ne bil nič slišal. 

■ Založba Vale Novak 


K O T I Č E K Z A M L A D E 

Alexander, nekdanji waldorfski učenec 

Alex se predstavi 

Lucija Florjanc Lukan, razredničarka 

Zaključna igra 

8. razreda 

Če leta gospodovega 1790, ko je Anton Tomaž 

Linhart spisal eno izmed najstarejših dramskih 

besedil v slovenščini Ta veseli dan ali Matiček 

se ženi, do uprizoritve ni prišlo, pa se je to prav gotovo 

zgodilo zadnjega dne velikega travna leta današnjega, v 

Viteški dvorani Waldorfske šole Ljubljana. 

Odlike te komedije so v živahnem, ves čas napetem dejanju, 

v jasno in dosledno orisanih značajih, med katerimi so ženski 

prav tako mojstrsko podani kot moški ter v vedrem humorju, 

sočnosti, živahnosti in slikovitosti dialoga v dokaj čistem 

gorenjskem narečju. 

Ime mi je Alexander Willink. Star sem 21 let in sem zaključil 

13. razred waldorfske šole na JV Anglije. Potem sem odšel 

naravnost na poslovno univerzo v Ameriko, kjer sem se kmalu 

naveličal, zato sem odšel na potovanje. Ravno sedaj sem pripotoval 

iz Anglije v Španijo in nato v Slovenijo. Ne vem, kako dolgo bom 

ostal tukaj, a imam to srečo, da lahko sproti načrtujem. Trenutno 

iščem, kaj zanimivega in zabavnega bi lahko počel. V štirinajstih dneh 

sem se naučil oblikovanja internetnih strani in sem do sedaj delal na 

oblikovanju internetne strani za učiteljico klavirja v Španiji: www. 

dianabaker.net. 

Opazil sem, da so vsi moji sošolci, ki so zaključili šolo ob istem času kot 

jaz, začeli slediti svoje interese, kar ne pomeni nujno univerzo. Eden je 

na Kitajskem, kjer proučuje tai-či, drugi je v Angliji in bo postal poklicni 

kuhar, spet drugi študira v Londonu astrofiziko itd. Mislim, da je to 

povsem drugače kot v drugih šolah, kjer je navada, da gredo naravnost 

na univerzo, ker ne vedo, kaj jih veseli. To čutim, da je tisto, kar sem 

pomembnega dobil prek waldorfske pedagogike. Najtežja ovira za 

večino ljudi po šoli je, da nehajo skrbeti, kaj bo v prihodnosti in ostanejo 

aktivni pri stvareh, v katerih uživajo. Tako ostaneš odprt za priložnosti, 

ki se ti pokažejo. 

Ko sem zadnjič tukaj v Sloveniji gledal igro tretjega razreda, sem se 

spomnil na čase, ko sem v šoli tudi sam sodeloval v različnih predstavah. 

Spomnim se, da sem se v tistih dneh počutil, kot da sem najpomembnejši 

člen te igre. Toda ko sedaj gledam nazaj, spoznavam, da mi je sodelovanje 

v teh igrah dalo veliko znanja o tem, kako komunicirati z ljudmi tako 

v razredu kot širše. Nekaj prav posebnega navda človeka, ko opazuje 

skupino tako mladih otrok, ki tako trdo delajo skupaj. 

Na mojih potovanjih vedno bolj opažam, da običajem slog življenja, 

kjer konča človek najprej šolo in nato univerzo, ni za vsakogar, posebno 

ne za tako mlade ljudi. Hej! Najpomembneje je da človek, medtem ko 

počne stvari, ki jih rad počne, uživa. Poslovna šola, na katero sem hodil 

je bila zelo dobra, vendar me ni učila tistega, kar je najpomembnejše, to 

je komunicirati z ljudmi. Na katero koli področje se človek poda, povsod 

je najbolj pomembna njegova spodobnost sodelovanja in skozi njo se 

lahko nauči vse, kar pri svojem poslu potrebuje. 

Kot odrsko delo je precej zahtevno, zato so ga v preteklosti 

redkeje uprizarjali. Kadar pa ga izvajajo, zbuja občudovanje 

in navdušenje. 

In tako je bilo tudi je bilo tudi na Waldorfski šoli Ljubljana z 

'osmarčki' v tem lepem majskem večeru. V graščini, postavljeni 

v gorenjskem podeželskem okolju, so se uspešno prelevili in 

vživeli v vloge grajske gospode in osebe meščanskega razreda, 

zbudili občudovanje in navdušili občinstvo. 

Z izvrstno igro in odličnimi igralci smo se tako brez časovnega 

stroja skupaj za približno dve uri vrnili v dogajanje več kot 

dvesto let nazaj, v konec 18.stoletja, uživali v komičnih 

zapletih in razpletih, se zabavali in ob sočnih dialogih in 

monologih večkrat dodobra nasmejali. 

Poleg dobrega sodelovanja med učenci je bilo v dvorani moč 

čutiti, da so se zelo dobro identificirali z vlogami, ki so jih 

igrali, še posebej z njihovimi značajskimi potezami ter njihovim 

družbenim položajem v takratni dobi razsvetljenstva na 

Slovenskem. Razsvetljence je družila ljubezen do slovenskega 

jezika in iskrena želja, da bi kulturne zaklade in znanstvena 

spoznanja približali ljudem v domačem, razumljivem jeziku. 

Tako je komedijo Ta veseli dan ali Matiček se ženi za polno 

doživetje nujno brati kot zgodovinski dokument o boju 

Slovencev za priznanje temeljnih narodnih pravic. 

Čeprav predstavlja rdeča nit dogajanja v sami zgodbi resno 

življenjsko vprašanje, namreč vprašanje zakonske zvestobe, 

pa ga ta komedija rešuje na kaj lahkoten način. 

Še dobro, da v prizoru, ko Matiček izpoveduje svojo ljubezen 

Nežki, med drugim pove tudi resnico, da v ljubezni preveč še 

zadosti ni. 

In to si velja zapomniti! 

Ampak, nikar me ne jemljite preresno, kajti to je dolgočasno. Uživajte 

življenje, tako kot ga sami želite. 


UT R I N K I 

Igor Velepič 

Umetnostno-zgodovinska 

ekskurzija po Ljubljani 

Šesto metrov 

v šestih urah 

11. razred 

28. maj 2007 od 8. do 14. ure 

Zarana (ob 8.00) smo se skoraj vsi zbrali pred cerkvijo 

Sv. Jakoba. Dva Petra sta jo družno primahala pozneje, 

ker sta pozabila, da se ne dobimo v šoli … 

Najprej smo si ogledali Herkulov vodnjak (kjer naj 

bi včasih stala lipa zelena iz Povodnega moža) in se 

spomnili srednjeveške členitve Ljubljane na Stari, Novi 

in Mestni trg. 

Potem smo šli v notranje dvorišče Stiškega dvorca 

(nekdanje mestno bivališče opata) oz. Akademije za 

glasbo (zvoki inštrumentov iz učilnic).Ustavili smo 

se pred Gruberjevo palačo (Arhiv RS) na Zvezdarski 

ulici. 

Nata smo obiskali znamenitega goslarja g. Vilima 

Demšarja v njegovem ateljeju na Žabjaku. Že v 

predprostoru nam je pokazal, kako se na inštrumentih 

pozna prehod iz gotike (viola da gamba, šilaste oblike) 

v barok (polovinski in celinski violončelo, zaobljene 

oblike). Potem nam je razložil in pokazal pot od lesa 

do plemenitega tona. Deležni smo bili izletov v fiziko, 

kemijo, estetiko, etimologijo, geografijo … Precej časa 

smo posvetili Cremoni in mojstrskim delavnicam: 

Amati, Guarneri in Stradivari. Izvedeli smo marsikaj 

o Ex libris-ih, akustiki, materialih in lepilih, predvsem 

pa nam je g. Demšar na violino tudi lepo zaigral. 

Nato smo prečkali Ljubljanico in se ustavili pri 

Zoisovi piramidi (slovenska Davincijeva šifra) nasproti 

Fakultete za arhitekturo. Ob Srednji šoli za oblikovanje 

smo opazili spomenik edinemu nobelovcu slovenskega 

rodu (Fritz Pregl za kemijo). Ogledali smo si tudi 

dvorišče Križank (in cerkev) s portretom Jožeta Plečnika 

in njegovim napisom na fasadi ("Minljiv si, le tvoja dela 

spominjajo nate"). 

Zašli smo seveda tudi v Muzikalije, koder imajo zelo 

veliko not, knjig o glasbi, nosilcev zvoka … Tisti, ki jih 

to še ni zanimalo, naj le vidijo, kam bodo hodili kupovat 

note za svoje otroke. V isti zgradbi domuje tudi Društvo 

slovenskih skladateljev, a smo jim z obiskom prizanesli. 

Simona Gregorčiča na vogalu te zgradbe nismo zlahka 

prepoznali, Napoleona pa tudi ne takoj. 

V NUK-u nas je pričakala predstojnica glasbenega 

oddelka (nekateri smo imeli občutek, da smo peš 

prilezli na vrh nebotičnika) ga. Simona Moličnik – Šivec. 

Poučila nas je o pomembnosti institucije kot je NUK in 

nam pokazala nekaj dragocenosti. V belih rokavicah 

je razprla raritetne librete, ki jih hrani NUK, edini 

ohranjeni izvod ene od Lutrovih pesmaric, originalno 

izdajo zbranih del (Opus musicum) Jakoba Gallusa 

Carniolusa in od Beethovna poslan prepis njegove 

šeste simfonije. Uvedla nas je tudi v sliko slovenskih 

skladateljev Saše Šantla, katero smo si potem ogledali 

v SF. 

Pogledali smo si tudi NUKovo zakajeno, a zelo lepo 

urejeno kavarno Marko Mušič. 

Na Vegovi smo potem videli zgradbe Srednje glasbene 

in baletne šole, Glasbene matice in Jazz oddelka na 

SGBŠ. Ob cesti smo opazili kolonado spominskih 

portretov: 

Davorin Jenko, Stevan Mokranjac, p. Hugolin Sattner, 

Jakob Petelin Gallus, Vatroslav Lisinski, Benjamin 

Ipavec, Anton Foerster, Emil Adamič. 

Videli smo tudi najstarejši ohranjeni zidani del obzidja 

(polkrožni stražni stolp). 

Nato so nas že čakali v Slovenski filharmoniji. Tam 

smo si ogledali veliko dvorano s štirimi napleskanimi 

muzami in orglami za zaveso. V mali dvorani smo videli 

veliki original prej omenjene Šantlove slike slovenskih 

skladateljev (Gallus, Hren, Krek, Kogoj, Osterc…) in 

dva krilna klavirja (Stainway in Bösendorfer), na zadnji 

steni pa je bila še slika filharmonikov Zmaga Modica. V 

avli smo videli še nekaj muz na vratih (peskano steklo) 

in portret Gustava Mahlerja, ki je dve leti služboval v 

Ljubljani ter nekaj drugih kuriozitet. 

■ Za Križankami 


Naslednja znamenitost je bila Makalonca, kjer so nas 

jako prijazno počastili s sokovi in kapučini… Kratek 

počitek in malica. 

V Frančiškansko cerkev smo vstopili od zadaj, tako 

da smo videli kapele za oltarjem in imeli lep pogled na 

velike orgle in na male orgle ob oltarju. Na koru smo bili 

žal brez prof. Miklavčiča, ki bo predstavitev zgodovine 

orgel za nas pripravil kdaj pozneje, tako da smo le 

malce zaznali specifike tega mogočnega inštrumenta 

s tremi manuali in pedali (nekateri so bili še najbolj 

navdušeni nad ekranom ob igralniku). 

Potem smo si šli pogledat eno skrito koncertno 

dvorano (pokrito notranje dvorišče glavne pošte) koder 

smo tudi zapeli Magnificat (dvo- in več) glasno). 

■ Glasbene dragocenosti NUKa 

■ Orgle frančiškanske cerkve ■ Atelje Vilima Demšarja 

Naslednja postaja je bila nova knjižnica Otona 

Župančiča, kjer smo si ogledali glasbeni oddelek z 

bogato zbirko zgoščenk, knjig o glasbi, not, dvd-jev. 

Štiri nadstropja višje smo se posedli v dvoranico, 

kjer smo si ogledali video o zgodovini temperirane 

uglasitve avtorja Howarda Goodala. Zgodba je tekla od 

lave, vzhodne glasbe, Pitagore (ki prisluhne kovačem), 

uglaševanja kozarcev… pa do vpliva harmonike na 

romunsko cigansko glasbo. 

Končali smo v načrtovanem času, malce pred drugo 

uro, sodelovanje je bilo (razen v bližini cd-jev in dvdjev) 

skoraj vzorno, ostal nam je pa še obisk studijev v 

RTV hiši in AGRFT-ja. 


UT R I N K I 

Firence 

Katarina Rešek, 9.r 

Pred šolo, ob petih zjutraj. Vsi zaspani in neučakani 

smo se nekaj minut po peti odpeljali z avtobusom 

proti lepi Italiji. Seveda smo več kot pol poti spali, a 

se je tudi našel čas za pogovarjanje, smejanje, petje in gledanje 

filma o družini Medici. 

Po dolgi, dolgi poti smo končno prispeli v kamp v Firencah in se 

namestili. Postavili smo šotore in nato – dež. Lilo je kot iz škafa, 

tekli smo proti avtobusu in bili v strahu za naše šotore. Kmalu 

se je vreme razvedrilo in odpravili smo se v mesto. Ogledali 

smo si toliko stvari: Davida (da, pravcatega Davida), kupolo, 

svetišče... in seveda smo tudi nekaj narisali ter naisali nekaj 

dejstev. Umetnost je v Firencah res čudovita! Toliko kipov, slik, 

veličastnih stavb ... noro! 

Zvečer smo prišli v kamp, povečerjali, se še enkrat sestali in 

odšli spat. 

Drugi dan smo se zgodaj – ob sedmih zjutraj zbudili, pozajtrkovali 

in se zopet odpravili v mesto. Obiskali smo samostan, galerijo 

Uffizi, hišo premožnega meščana (iz renesanse, seveda) in še 

mnogo, mnogo... Seveda smo tudi te narisali in si kaj zapisali. 

Ni mi bilo jasno in še zmeraj mi ni, kako so lahko ustvarili tako 

natančne in lepe umetnine v takšnih velikostihv (nekatere so 

res enormne). Odšli smo tudi na most Ponte Vechio, ki bi ga 

lahko imenovali tudi zlati most. Toliko zlata in dragih kamnov na 

kupu. Imeli smo tudi prosti čas in samostojno raziskali Firence in 

seveda ... trgovine, stojnice, tržnico. Zapravili smo nekaj denarja 

in se zopet zbrali ter odšli v kamp. Omeniti moram, da so Firence 

drage kakor žafran. Torej, v kampu standarden proces – večerja, 

'sestanek' in spanec. Kar nekaj ljudi je zbolelo, saj je bilo vreme 

precej muhasto. 

Zadnji dan ... bujenje ob sedmih. Pospravili smo šotore, 

pozajtrkovali in odšli še na zadnjo 'turo'. Najprej smo se ustavili 

na razgledni točki (kjer so prodajali pol cenejše spominke kot 

v Firencah), kjer je lep razgled na strehe Firenc. Potem smo 

se odpravili v Piso. Tam smo si ogledali cerkev in krstilnico ter 

seveda poševni stolp (in res je poševen, če ste mislili, da je 

optična prevara – ni). Nato smo to seveda narisali. Ko smo to 

opravili, smo z avtobusom odšli proti morju. Ker smo imeli res 

(pre)malo časa za kopanje, nas je večina odšla po kosilo, ki smo 

ga stežka našli, saj imajo Italijani 'siesto' (od 14h do 16h trgovine 

ne delajo), štirje sošolci pa so le uživali v italijanskih vodah. Ko 

smo se najedli in nekateri nakopali, je bil čas, da gremo domov. 

Dolga vožnja, prispeli smo okoli polnoči in odšli domov, da bi se, 

utrujeni, naspali. A spanec ni trajal predolgo, saj smo naslednji 

dan že sedeli za šolskimi klopmi. 


UT R I N K I 

Učenci 5. razreda 

Olimpijada na 

Dunaju 

Dunaj 

Ko smo po naporni vožnji končno prispeli na Dunaj, sem gledal 

z odprtimi usti. 

Ustavili smo se blizu prelepe stare in ogromne rumene palače, 

kamor so se cesarji in cesarice za kratek čas prišli odpočit. Zdaj 

sta palača in park v lasti države. Palača se imenuje Schönbrun. 

Vse je lepo ohranjeno in v dobrem stanju. Par krasijo lepi kipi, 

rastline s Kitajske, palme, čudoviti drevoredi, kjer so drevesa 

čisto natančno oddaljena drug od drugega, vsi so izredno 

skrbno striženi. Nekdo se je moral zelo potruditi, da je tak red, 

sem pomislil. Na sredini drevoreda je bil star vodnjak. 

Po sprehodu in ogledu parka smo šli v živalski vrt. Bilo je zelo 

lepo popoldne na Dunaju in to gotovo ni bil moj zadnji obisk 

tega mesta. 

Olimpiada 

Jakob Ciuha 

Okoli šeste ure zjutraj je naš tabor oživel. Zaslišalo se je prvo 

govorjenje. Tudi Katarina in jaz sva se že pripravljali za zajtrk. 

Po njem je prišla na vrsto OLIMPIADA, na katero smo se že 

dolgo pripravljali. Meščani desetih različnih polisov smo tekli 

1600 m dolg maraton, po katerem sem sopihala kot lokomotiva, 

štafete, "šprint" in skakali v višino in dolžino. Nogi, ki sta se 

utrudili pri maratonu, me pri skoku v višino nista hoteli ubogati 

in še višje skočiti. Pri rokoborbi sem tekmovala z Aljo, nato pa 

še z Nežo, zmeraj je bil rezultat: neodločeno. Tekme rokoborbe 

so se mi zdele še najbolj napete zaradi spremljave bobnov. Na 

šolskem dvorišču so nam podelili majice, diplome in medalje. 

Prva disciplina je bila maraton. Ni bil tako naporen. Na startu 

smo dobili sporočila in jih nesli do cilja. Naslednja disciplina je bil 

skok v daljino ali pa višino. Izpadel sem pri predzadnji višinski 

preizkušnji. V "šprintu" sem bil kar dober. Dvakrat sem zmagal. 

Sledila sta met diska ali met kopja. Pri metu kopja so nekatere 

druge šole metale slabo. Mnogi iz našega razreda so bili med 

najuspešnejšimi. Zadnja disciplina je bila štafeta. Veliko štafet 

je bilo do zadnjega metra neodločenih. Vzdušje je bilo odlično. 

Publika nas je spodbujala s klici in ploskanjem. 

Po končanem tekmovanju smo se odpravili na slavnostno 

podelitev medalj in diplom. Dobili smo tudi majice. Z veselimi 

občutki smo se vrnili domov. 

Olimpiada 

Urban Širca 

Na Dunaju smo šli najprej v živalski vrt, kjer smo občudovali 

živali. Potem smo se zapeljali do šole, kjer je bila pozneje 

olimpiada. A ko smo postavili šotore, je že začelo deževati. Šli 

smo na večerjo, nato pa imeli srečanje v razredu. Iz šole smo šli 

v šotore in zaspali. 

Ob šesti uri zjutraj smo že vstali. Takoj po zajtrku je bil trening. 

Med odmorom smo šli na kosilo, potem pa smo spet trenirali 

in tekli maraton - dva kroga. Zvečer je bil slovesen Grški večer. 

Zaigrali smo odlomek iz naše igre Čudež v Avlidi. 

Zadnji dan je bila OLIMPIADA. V grških oblačilih smo se dobro 

počutili. Ko smo končali, smo šli na podelitev kolajn. Po kosilu 

smo z vozičkom prvo prtljago hitro pripeljali na avtobusno 

postajo, potem pa odpeljali po novo. Takrat pa so se ravno 

vkrcavali Avstrijci. Po pomoti so odpeljali še naše potovalke. K 

sreči so to opazili, se vrnili in nam predali "izgubljeno prtljago". 

Odpeljali smo se na Dunaj. V centru mesta je bilo na ulicah 

zelo zanimivo. Šli smo tudi na sladoled, potem pa se odpeljali 

v Ljubljano pred šolo. Tam so nas čakali starši. Srečno in srečni 

smo se vrnili domov. 

Tine Božnar 

Po odličnem kosilu smo se odpeljali na ogled Dunaja, ki je zelo 

veliko mesto. 

Maruša Cizl 

Olimpiada 

Na dan olimpijskih iger smo zgodaj vstali. Tresli smo se od 

mraza in šli na zajtrk. Približevalo se je slovesno tekmovanje. 

Oblekli smo tunike, se prepasali in šli k svojim polisom. 

Naš polis - Helos je bil prvi v vrsti. Odkorakali smo na travnik. 

Predstavniki vseh polisov so postavili svoje zastave. Zadonele 

so fanfare in igre so bile odprte. 


UT R I N K I 

Mednarodno srečanje 

12. razredov Waldorfskih šol 

v Dornachu, Švica 

Connect 2007 

Goetheanum - velika arhitekturna skulptura je center 

antropozofskega društva in sedež visoke šole za 

duhovno znanost. 

Prvi Goetheanum je Rudolf Steiner zasnoval in izgradil v začetku 

20. stoletja. Zgrajen je bil iz lesa, streha je bila narejena iz dveh 

kupol, ki sta se stikali in zlivali druga v drugo. Na žalost je prvi 

Goetheanum kaj kmalu po izgradnji zgorel. To je Steinerja zelo 

potrlo, saj je bil prvi Goetheanum njegov delovni in raziskovalni 

prostor. Dve leti po tem dogodku je Steiner začel snovati načrte 

za nov Goetheanum, tokrat betonski. Izgradnje ni dočakal. 

Tako je po njegovih načrtih zgrajena samo zunanjost. Stavba 

je zunaj siva, znotraj pa zelo slikovita, kar naj bi bilo primerljivo 

s človekom, kjer so lepota, občutki in karakter skriti v njegovi 

notranjosti. 

Matic Cotič, 12.r 

Aprila leta 2007 so se dijaki 12. razreda naše šole 

udeležili tretjega mednarodnega srečanja waldorfskih 

šol iz celega sveta. Konferenco Connect 2007 organizira 

Mladinska sekcija v Dornachu. Srce konference je 

srečanje preko petsto mladih iz različnih držav. V 

zanimivo zastavljenem programu so se lahko seznanili 

s perečimi temami, kot so segrevanje ozračja, genska 

tehnologija, problem zdrave prehrane, droge itd. Na 

delavnicah so se spopadli s praktičnimi izivi, s plesom, 

slikanjem, s snemanjem filma o genski tehnologiji, 

gledališčem, medicino, kmetijstvom itd. Ob večerih 

smo si ogledali dve gledališki predstavi waldorfskih 

šol iz Nemčije in Nizozemske. Zborovskemu koncertu, 

ki so ga pripravili Belgijci, so se pridružili tudi naši 

dijaki, dijaki iz Argentine in s Češke. V prostem času 

smo veliko plesali in peli glasbo z vseh koncev sveta. 

Na poti nazaj so se nam pridružili dijaki Waldorfske 

šole iz Liera, iz Belgije, ki so svojo zaključno ekskurzijo 

nadaljevali po Sloveniji in na Hrvaškem. Bili so gostje 

na domovih naših dijakov in učiteljev. 

Za vse je bila konferenca edinstvena izkušnja, polna 

zanimivih obrazov in doživetij. 

Alja Venturini 


UT R I N K I 

Projekti 

12. razreda 

Dijaki 12. razreda 

Dvanajstošolci so tudi letos ustvarili zelo zanimive 

projekte, kar nekaj jih je bilo izjemnih. Nekateri 

dijaki so tudi sami ocenili svoje delo in povedali, kaj 

so se v tem dragocenem času naučili. 

Naslov moje projektne naloge je Dom: varnost in udobje. 

Preučeval sem naš dom - natančneje avtomatizacijo le-tega. 

Raziskal sem, kako se lahko v njem čim bolj udobno in nenaporno 

živi. Pogledal pa sem na dom tudi iz vidika varnosti. Kako dom 

spremeniti v varno kletko, ki nam znotraj nje ponuja visoko raven 

bivanja. Naučil sem se uporabiti in montirati avtomatizacijski 

sistem, veliko sem se naučil o varnosti in varovanju, ukvarjal pa 

sem se tudi s pojmovanjem zasebnosti in raziskal njene meje. 

Jaka Dijak 

V svojem projektu sem obravnavala Downov sindrom. 

Osredotočila sem se predvsem na vključevanje otrok s tem 

sindromom v redne oddelke razredov ter na zgodbe družin s 

takimi otroki. 

Naučila sem se veliko novega in koristnega, predvsem za 

razumevanje tega problema s strani družbe. 

Iskala sem morebitne rešitve oz. napotke za ostale, ki nimajo 

DS, vendar so kakor koli s temi otroki v stiku. 

Maša Danijel 

V svojem projektu sem se naučila, kako zahteven je prevajalski 

poklic, izboljšala sem znanje slovenskega jezika. Spoznala sem, 

da se ne prevaja dobesedno, ampak glede na pomen stavka, 

misli, glede na učinek, ki ga ima nek izraz. Raziskala sem tudi 

rimsko zgodovino in se z njo zbližala. Spoznala sem vse glavne 

voditelje in njihova dela. Naučila sem se, da je za takšno delo 

potrebno precej truda. Včasih sem že skoraj obupala, vendar sem 

z bratovo pomočjo in pomočjo staršev svoj projekt dokončala. 

Anja Kolar 

V svojem projektnem delu z naslovom Konstrukcija in 

servisiranje deske sem raziskala različne konstrukcije deske, za 

praktični del projekta sem izdelala leseno sredico deske. Naučila 

sem se tudi servisiranja desk. Naučila sem se, kako se različne 

vrste desk, glede na konstrukcijo in vrsto deske, servisira. 

Maša Smonig 

Za svojo projektno nalogo sem si izbrala nalogo z naslovom 

Orientalski ples. V teoretičnem delu sem opisala zgodovino tega 

plesa, raziskala sem, od kod izvira, kaj je bilo včasih značilno zanj 

in kako se je razvijal do dandanes. 

Kot praktični del naloge je bil tečaj, kjer sem se učila plesati 

trebušni ples. Na tečaj sem hodila sicer pol leta, vendar pa sem se 

naučila osnov plesa dokaj hitro, tako sem lahko na predstavitvi 

odplesala svojo lastno koreografijo. 

Ples nasploh obožujem, vendar je trebušni ples nekaj 

posebnega, ker se v njem izražam kot ženska. Uporabila sem 

lahko svoje znanje in ga nadgradila. Naučila sem se ne samo 

plesati, ampak tudi biti pogumna, ko je bilo treba zamigati z 

boki. Izjemna izkušnja! 

Ana Šafar 


NA S V E T Z D R AV N I C E 

Ana Krušič Kaplja, dr. med. 

Homeopatija 

Similia similibus curantor 

Ana Krušič Kaplja, dr. med. 

Nasvet zdravnice 

Seneni nahod 

Homeopatija, zdravljenje z zelo majhno količino 

snovi, ki bi v večjih koncentracijah pri zdravem 

človeku povzročile enake bolezenske znake, 

kot jih ima oboleli, je zelo učinkovita metoda. 

Živimo v času, ko se znanost vse bolj oddaljuje od 

modrosti. Izgubljamo posluh za naravo in njene zakone. 

Naše sozvočje z okoljem se ruši, zato je ogroženo tudi 

naše ravnovesje. 

S tem in naslednjimi prispevki bi vas rada seznanila z 

zanimivo, dvesto let staro umetnostjo zdravljenja. 

Kaj je homeopatija? 

Homeopatija je medicinski sistem, ki izboljšuje naše 

zdravje tako, da vzpodbudi lastne naravne sposobnosti 

zdravljenja. Homeopatija se ne ukvarja z boleznijo, 

ampak z bolnikom – to je zdravljenje po meri človeka. 

Za zdravljenje se uporabljajo močno razredčene 

rastlinske, živalske in mineralne snovi, ki bi pri zdravem 

človeku, dane v veliki količini, povzročile prav take 

spremembe, kot jih ima tisti, ki ga želimo zdraviti. 

Osnovni principi homeopatije so: 

- Zakon podobnosti, ki pravi, da se podobno zdravi 

s podobnim (Similia similibus curator). 

- Zakon potenciranja, ki pravi, da mora biti zdravilo 

potencirano, kar pomeni, da osnovno substanco 

redčimo in pretresamo, pri tem pa se sprošča 

energija (Einsteinova teza: Materija je zgoščena 

energija). 

- Zakon individualizacije, to je zdravljenje po meri 

človeka. 

Ime homeopatija izhaja iz grške besede homoios, 

kar pomeni podoben. Že Hipokrat (47-377 pr.n.št) in 

Paracelsus (1493 - 1541) sta poznala ta naravni zakon 

in sta vedela, da se podobno zdravi s podobnim. 

Stara indijska modrost pravi: Vzemi trn, da boš izdrl 

trn iz prsta, potem pa zavrzi oba. 

Med našimi ljudmi pa kroži rek: Klin se s klinom 

zbija. 

(se nadaljuje) 

Seneni nahod je civilizacijska bolezen, tako kot 

mnoge druge. Človekov imunski sistem je 

vedno bolj obremenjen. Nanj vpliva vedno več 

kemijskih dodatkov v hrani, kemikalije v gospodinjstvu, 

radio in druge medijske povezave, elektični smog, cepiva 

in drugo. Vse to je vzrok, da človek na normalne dražljaje, 

kot je na primer cvetni prah, premočno reagira. 

Konstitucijsko zdravljenje je edina možnost izboljšanja 

posledic senenega nahoda. Sledeča zdravila vam bodo 

pomagala le v skrajno akutni situaciji: 

Sabadilla C5 

Oči so rdeče obrobljene, otekle, solzijo se. Vse te 

težave se poslabšajo na svežem zraku. 

V ospredju težav je izrazito kihanje z jedkim in 

pekočim izcedkom iz nosu. Preostale sluznice 

so suhe in pečejo. Bolnik je na splošno zelo 

nemiren. 

Arundo C5 

Srbenje v očeh, v ušesnih votlinah in dlesnih. 

Bolijo tudi korenine las. Sekrecija iz nosu je 

najprej tekoča, pozneje zelena. 

Arsenicum jodatum C5 

Nos je poln vodene in jedke sekrecije, ki na sluznici 

nosu povzroča rane. Brisanje nosa spremlja 

močna pekoča bolečina. 

Ščegetanje v nosu in kihanje. 

Euphrasia C5 

Očesna veznica in veke so otečene, pordele, pečejo 

in srbijo. 

Solze so ostre in vroče. Po drugi strani je sicer 

obilna sekrecija iz nosu blaga. 

Pollen C30 

Potencirani cvetni prah se pri senenem nahodu 

in drugih alergijah na zgornjih dihalih uporablja 

kot nosoda. Priporoča se jemanje 4 tedne pred 

pričetkom kritičnega časa in to 1 x dnevno. 


O E M A R I B O R 

Andrej Rakovič, ravnatelj 

Privilegiji 

Nedelja zvečer. Od oktobra 2006 do junija 2007 katerakoli 

v času šolskih aktivnosti. Cartanje z družino se počasi 

zaključuje in v prve vrste se vračajo razmišljanja o 

šoli. O naši, Waldorfski šoli Maribor. V času pouka se naša šola 

vsak ponedeljek zjutraj prepoji s prav tistim waldorfskim duhom, 

o katerem sem nekoč samo prebiral in si ga vizualiziral v duši. 

Nekoč. Sedaj ga lahko vdihujem in si z njim rišem nasmeh. V 

resničnem življenju, z dušo in s telesom. In kar je še lepše, to lahko 

počnem vsak dan. To je privilegij. 

Začetek šolskega leta je bil žal drugačen. Bil je tak, kot ne 

bi smel biti, še posebej grenak za pionirje naše šole, starše 3. 

razreda. Zaradi naših notranjih slabosti smo jim nehote vsadili 

bojazni, dvome, grenkobo, tesnobo in še kaj… predvsem pa 

nezaupanje. Te trenutke in slike bi najraje zbrisal iz spomina, 

a jih iz vsaj dveh razlogov ne bom. Eden sliši na ime opomin. 

Da nam bo vsem članom kolektiva resnično v opomin, da so 

takšne slabosti nedopustne, pa četudi so posledica poporodnih 

slabosti. 

Drugi razlog, da bodo tisti trenutki in slike ostale v spominu, 

je še pomembnejši. Gre za pripravljenost, željo in v bistvu za 

zahtevo staršev, da nadaljujemo. Ne glede na naše slabosti 

so starši izrazili jasno stališče, da želijo nadaljevati. Pa ne 

zaradi zaupanja v nas, le tega smo jim takrat skorajda v celoti 

zapravili, temveč zaradi zaupanja v waldorfsko pedagogiko. 

Ti starši, pionirji naše šole, so na ta način pokazali svojo 

prepričanje in ljubezen do waldorfske pedagogike. Globoko 

spoštovanje je beseda, ki ne izraža vseh čustev do njih. Gre 

za privilegij. Privilegij, da je tudi in predvsem zaradi njih naša 

šola nastala in ostala. 

V času od oktobra 2006 do junija 2007 smo doživeli tudi 

odhode otrok iz naše šole. Simona je odšla zaradi globjih 

razlogov, ne le zaradi velike oddaljenosti šole do njenega doma, 

Bor nas je zapustil zaradi selitve v Novo Mesto, Tilen zaradi 

dvomov staršev glede temeljnih načel waldorfske pedagogike. 

Vseh teh odhodov si nismo želeli, a so del življenja na vsaki 

šoli, tudi na waldorfski. Najglobje pa se je v nas vtisnila žalost 

in bolečina ob odhodu dveh sestric na koncu šolskega leta. 

Lea in Zoe sta se skupaj z mamico odselili v Nemčijo. V njunih 

očkah smo že v času pouka velikokrat zaznali notranjo stisko 

in slovo je bilo še toliko težje. Veliko dobrih in lepih misli 

njunih učiteljic, sošolcev in sošolk ter velika pripravljenost 

staršev pri pomoči za njihov lepši nov začetek je prav tako 

privilegij. Privilegij spoznanja, da smo resnično povezani kot 

ena velika družina in da si znamo pomagati. 

A kot so sestavni del življenja vsake šole odhodi, tako so tudi 

prihodi. Prišla sta dva nova sončka. Iz ljubljanske waldorfske 

šole se nam je, prav tako zaradi selitve, pridružila Tara. 

Drugi sonček pa je svojim staršem kar sam pojasnil, da mu 

je srček namignil, da bi se nam rad pridružil. Temu sončku 

je ime Veronika. Obema in seveda njunim staršem še enkrat 

iz srca: »Dobrodošli«. Da so takšni prihodi velik privilegij za 

celotno šolo, ni potrebno posebej poudarjati. Prepričan sem in 

verjamem, da bomo takšnih privilegijev še deležni in to vsako 

leto. 

Tudi kolektiv naše šole se je, pa čeprav minimalno, v tem 

času dopolnil. Začutila in ponudila v pomoč se nam je Mateja, 

ki sedaj ne pomaga le pri administrativnih opravilih, temveč 

kot bodoča waldorfska učiteljica priskoči v pomoč tudi v 

pedagoškem procesu. Nujno smo potrebovali tudi gospodarja 

naše šole ali po domače hišnika. Sedaj nam pomaga Leo in 

veseli nas, da smo skupaj. Prišla pa je tudi ga. Marinka, ki 

nam pomaga v kuhinji. 

Če bi besedam marljivost, vestnost in pozitivna naravnanost 

moral podati skupni imenovalec, bi ga poimenoval preprosto 

Marinka. Ne maram pretiravanj, a vem, da govorim v imenu 

celotnega kolektiva: »Mateja, Leo in Marinka, zelo smo veseli, 

da sodelujemo in želimo, da se naše sodelovanje še nadaljuje 

in poglobi«. 

Naši waldorfski družini se je v letošnjem letu pridružila tudi 

Darja, učiteljica bodočega prvega razreda. Kot vse kaže, bo 

rojstvo našega bodočega člana družine, našega novega prvega 

razreda, zaznamovano s presežniki in to tako glede števila 

otrok, kot glede dejstva o kar šestih, morda celo sedmih otrok 

v tem razredu, ki bodo na naši šoli že imeli brateca ali sestrico, 

pa vse do, za nas ponosnega podatka, da prihaja učiteljica 

Darja k nam kot dosedanja docentka iz ene od mariborskih 

fakultet. Za našo majhno šolo so ta dejstva vsekakor izjemen 

privilegij. In tudi zate Darja iz srca: »Dobrodošla«. 

Naši predmetni učitelji oziroma učiteljice ter razvojna 

pedagoginja (in še marsikaj drugega): Tinka, Andrej, Vida, 

Darka in Nada. O vsakem izmed njih bi lahko spisal povest o 

dobrih ljudeh, a bom kratek in predvidljiv. Za waldorfsko šolo 

je privilegij, da ste tu, z nami oziroma da ste nepogrešljiv del 

družine naše waldorfske šole. 

In seveda še in predvsem ter »last but not least«, naše razredne 

učiteljice Iča, Mojca in Ana. Človek redko sreča ljudi s toliko 

srčnosti in ljubezni do otrok, do svojega dela. Zaradi njih so 

mi redne tedenske pedagoške konference dajale neprimerno 

več kot številna t.i. strokovna predavanja ali seminarji iz 

nekih drugih, enobarvnih in brezčutnih časov. 

Ob njihovih nedvomnih strokovnih kvalitetah in znanju je 

v njihovem delu tako zelo vidna strast, ljubezen in duhovna 

vera v plemenitost njihovega poslanstva. Sicer pa, mar ni ta 

njihova ljubezen več kat vidna v očeh in v veselju vseh naših 

otrok na šoli? Seveda je, le da se nam nekatere stvari včasih 

zdijo same po sebi umevne. A niso. In za naše otroke pa tudi za 

vse nas je ta njihova ljubezen enkraten in čudovit privilegij. 

Vse opisano pa pomeni le to, da so se korenine naše šole od 

lanskega oktobra do letošnjega junija tako učvrstile, poglobile 

in razširile, da lahko, navkljub vsem prihajajočim izzivom, 

ki se jih zavedamo in jih pričakujemo, zelo samozavestno 

zatrdim: »Waldorfska šola Maribor je dokončno tukaj, z nami 

in v nas«. Brez ljubezni staršev in učiteljev ter vseh, ki ste 

pripomogli k njenemu obstoju, si tako samozavestnih trditev 

ne bi upal izreči. A ravno zaradi vseh naštetih privilegijev, ki 

sem jih bil deležen v teh mesecih, je takšna trditev le logičen 

zaključek enega lepših življenjskih doživetij, katera naj kar 

trajajo in trajajo. 

Za vse naštete privilegije se Vam vsem skupaj iz srca 

zahvaljujem in Vas z nagajivo željo, da bi katerega od naštetih 

privilegijev ali pa kratko malo drug drugega, do ponovnega 

snidenja vsaj malce pogrešali, lepo pozdravljam. Hvala. 


O E M A R I B O R 

Zaključne igre 

Zaključna igra 3. razreda 

Dolgo sem razmišljala in iskala, katero igro bi postavili 

na oder kot zaključno igro v našem 3. razredu. Preteklo 

leto smo se spoznavali in najboljši občutek sem imela 

pri močnih socialnih vsebinah, ki bi nagovarjale otroke 

tako, da bi jih združile v homogeno skupnost, v kateri 

je moč pozabiti samo na lastne težave. Tako je nastal 

"Mucin dom". Delo je pesnitev, ljubka in pisana na 

kožo živalim, ki jo igrajo, hkrati pa je dovolj realna, 

da ni dvoma o tem, da se kaj takega ne dogaja okrog 

nas vsak dan. Nekdo izgubi dom, najde se nekdo, ki 

mu pomaga in pomaga mu ravno nekdo, s katerim je 

brezdomec nadvse grdo ravnal. Otroci doživljajo takšno 

igro še bolj doživeto kot mi, odrasli. Nagovarjajo jih 

krivice in lepota preobrata, ki se zgodi, ko je okrog vse 

tako žalostno in temno. Luna Bela, Lana, Danaja, Filip, 

Lan, Gabriel, Matevž, Gašper in Istok so svojo vlogo 

vzeli zelo resno, kot pravi učenci tretjega razreda. In 

povem vam, zelo sem ponosna nanje in uživam v delu 

z njimi. 

Iča Marušič, učiteljica 3. razreda 


Zaključna igra 2. razreda se je dogajala globoko v 

gozdu, tam, kjer jež skrbno varuje svoj domek in tam, 

kjer volk, medved in divja svinja ravnajo prav nasprotno. 

Seveda lisica, takšna, kot pač je, zna zase vedno dobro 

poskrbeti. Zgodbica Branka Čopića se nas je vseh zelo 

dotaknila. Z veseljem in velikim navdušenjem smo se 

pripravljali na igro. Duh vznemirjenja in notranjega 

nemira, ki nas je še posebej preveval na dan predstave, 

se je, ko je stekla prva beseda, kar izgubil v prostoru. 

Otroci so zelo doživeto odigrali prizore in odpeli pesmice. 

Bili so kot blagoslovljeni, kot se je izrazila ena izmed 

mamic. Moram priznati, da sem bila na svoje otroke 

resnično ponosna. 

Mojca Budja, učiteljica 2. razreda 


Otroci 1. razreda so pripravljali igro iz naravoslovja. 

Starši so pomagali pri izdelavi kostumov. Na pisane 

haljice so naslikali vijolico, regrat, kačo, sonce, veter, 

gnome, brezo, jelko, koprivo, vraga… In tako se je 

narava igrala s starši ob slikanju kostumov, v igrici pa 

se bo igral z nastopajočimi in gledalci. Otrokom se je - 

preko njihovih vlog v igri - narava še bolj približala. 

Ana Lonec, učiteljica 1. razreda

Waldorfske novice - Poletje 2007

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?